Izhaja vsak četrtek UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34100 Trst, ul. Valdirivo 36/1, telefon 60824. Pošt. pred. (ca-sella postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst, 11/6464 Poštnina plačana v gotovini T E D N I K UST Posamezna številka 200 lir NAROČNINA četrtletna lir 2.000 - polletna lir 4.000 - letna 8.000 :: Za inozemstvo: letna naročnina lir 10.000 - Oglasi po dogovoru -Sped. in abb. post. I. gr. 70% SETTIMANALE I T. 1208 TRST, ČETRTEK 21. DECEMBRA 1978 LET. XXVIII. Božič brez iluzij Svoj čas — in od takrat še ni minilo bog-vekaj let — je veljal Božič na splošno kot praznik idile; vsi problemi so bili uradno in umetno potisnjeni v ozadje, govorilo se je le o »prazniku miru in dobrote«, besedo ljubezen do bližnjega so pisali ob takih priložnostih z veliko začetnico, ljudje so si voščili za Božič samo veselje in srečo in vse božične zgodbe v prazničnih številkah listov so se morale obvezno srečno končati ali vsaj tako, da so lahko ženske na koncu potočile kako solzo ganjenosti. Toda čas takih lažnih idej je minil. Jezus se ni rodil za to na svet, da bi lahko ljudje dobili — in takoj zapravili za luksus — trinajste plače, da bi trgovci za Božič mastno zaslužili in da bi si petičneži lahko privoščili za nraznike prijetne smučarske počitnice v Sap- pu.U. rili k: ne zate da bi ob- hajali praznik Njegovega Rojstva z nezmerno jedačo in pijačo in stokali od sitosti ter jemali sodo bikarbone, da si opomorejo, medtem ko je na svetu na milijone in celo na milijarde OBVESTILO Prihodnja številka Novega lista bo izšla v četrtek, 4. januarja 1979. ljudi, ki nimajo dovolj jesti ali celo počasi umirajo od lakote. Rodil se je sicer za vse ljudi, za dušno rešitev vseh, a ne za to, da bi dajal potuho tistim, ki bi hoteli izkoristiti celo ta njegov praznik v svoje sebične namene. Božič — praznik Božjega rojstva — je in mora biti vsakoletni opomin človeštvu in predvsem seveda kristjanom, da je Jezus prišel zato na svet, da bi jih odrešil, da bi jim pomagal premagati zlo, ki je vedno navzoče v življenju človeštva, v zgodovini in predvsem v ljudeh samih; da bi dal življenju in zgodovini smisel in da bi ožaril naše življenje, življenje vsakega človeka, s svojo toplo ljubeznijo. Toda Bog noče idil, zlasti noče zlaganih idil. Ni si izbral idile v zibelki na kakem gradu ali celo v kaki vladarski palači. Izbral si je za zibelko jasli v votlini, ki je služila za hlev, in rodil se je kot pripadnik malega, od mogočnežev preziranega majhnega naroda. Že samo s tem so bili ustvarjeni vsi pogoji, da bo njegovo življenje težko, da bo boj in da bo končal na križu, kot se je tudi zgodilo. Zavedajmo se tega, zato preganjajmo lažne idile, ki kazijo pravi značaj božičnega praznika in hočejo prikriti krivice, izkoriščanja, neenakopravnost, zatiranje posameznikov in narodov pogosto celo pod človekoljubnimi in »napred-(dalje na 3. strani) SV. VIŠARJE V SNEGU Naročnikom, bralcem in vsem Slovencem želi vesele božične praznike in srečno novo leto 1979 NOVI LIST (Foto M. Magajna) Tržaška Cerkev na novi poti Tržaško škofijsko zborovanje, ki se je končalo v nedeljo, 10. t.m., nedvomno predstavlja prelomnico v novejši zgodovini tržaške Cerkve. Ne le v odnosu do Slovencev, kar nas posebej zanima, ampak sploh v iskanju pristne podobe za sedanji čas. Gre torej za kritično vrednotenje sedanjega položaja in za iskanje najprimernejših pastoralnih prijemov za tržaškega človeka. In vse to ob bistvenem sodelovanju laikov — moških in žensk, mlajših in starejših. Kdor je ob začetku skeptično gledal na ta poskus, se je moral ob sklepnem govoru škofa Bellomija zamisliti: zborovanje ni končano, njegova priporočila je treba vnesti v življenje. Med sodelavci škofijskega zborovanja bo škof poiskal ljudi za stare in nove posvetovalne organe, nanje se bo prvenstveno naslonil pri bodočem delu. Delo se je začelo pred dobrim lete m. V tem času so redno delale komisije. Teh je bilo deset, vsaki je bila zaupana preučitev pomembnega poglavja cerkvene stvarnosti pri ras. Sklepna poročila so bila potem objavljena v knjigi. Vsakdo se je nato mogel ponovno ali Cerkvica na Pečah (Foto M. Magajna) na novo vpisati v deset končnih komisij, ki naj bi pregledale in dopolnile pripravljalno delo. To se je zgodilo ob koncu prejšnjega tedna. V četrtek zvečer je bilo slovesno somaševanje štirih deželnih škofov pri Sv. (ustu. Sledilo je uvodno predavanje jezuitskega strokovnjaka p. Sorgeja iz Rima, ki je pokazal na naloge, ki čakajo italijansko Cerkev. Petek je bil posvečen splošni diskusiji na pomorski postaji, sobota diskusiji članov posameznih komisij v ločenih sedežih. V nedeljo popoldne je bilo spet splošno zasedanje ob prisotnosti nad 1500 oseb z branjem dokončnih poročil, s škofovim sklepnim govorom in doživeto sv. mašo. Počakati bo treba na objavo sklepnih dokumentov in pomembnejših prilog ter na pobude, ki jih bo povzelo škofijsko vodstvo, da bo mogoče oceniti celotno zborovanje. 2e se- daj pa je mogoče reči, da je tržaška Cerkev lahko tudi nesluteno mladostna, da kljub videzu veliko navdušenih ljudi čaka na priložnost za prenovitveno, globlje delo. Predlogov je bilo nič koliko, dobre volje tudi, kar daje upati v nov zagon. Za Slovence je zborovanje posebnega pomena, ker je tudi naša problematika debila ustrezno mesto. 2e od vsega začetka je pri pripravah dobil slovenski jezik svoje mesto. Gotovo ne enakopravno, vendar bistveno drugačno kot doslej. Ena od desetih pripravljalnih komisij, četrta, je bila v celoti posvečena dušnopastirskim vprašanjem slovenske skupnosti. V njej so bili tako Slovenci kot Italijani, da bi prišlo do izraza dejstvo, da so to skupni problemi škofije, za katere je odgovorna tudi italijanska stran, ter da bi se začel rušiti zid nerazumevanja, nepoznavanja in nezaupanja med obema narodoma. To je tudi uspelo, saj sklepni pripravljalni dokument poudarja nujnost zbližanja, večjega poznavanja slovenske stvarnosti z italijanske strani, enakopravnost slovenščine in nujnost, da se zagotovi polna dušnopastirska oskrba vsem Slovencem. Nakazani so tudi nekateri predlogi, povzeti cerkveni dokumenti o pravicah manjšin, analizirani zgodovinski vzroki težkega sožitja na Tržaškem. Tudi v ostalih komisijah so se pojavila slovenska vprašanja, npr. v šolski, politični itd., a ne povsod in v zaželjeni meri. Glede sklepnega dela je treba reči, da so bili deli slovesnega somaševanja pri Sv. Justu V Belgiji so bile v nedeljo parlamentarne volitve, od katerih bo najbrž odvisna usoda te države. Novoizvoljeni parlament bo moral namreč odločiti, če naj obdrži država sedanjo ureditev, ki je nekaka dejanska federacija s popolno kulturno avtonomijo obeh narodov, Flamcev in Valoncev, ki sestavljajo Belgijo, ali se spremeni tudi v državnopravnem in ustavnem pogledu v federacijo ali bolje rečeno v konfederacijo, ali pa se bosta oba naroda sploh razšla, kar zahtevajo danes predvsem nekatere valonske stranke, medtem ko je tlela želja po razhodu prej bolj med Flamci. To si je razložiti s tem, da so prej trpeli od centralizma in od prevlade Valoncev, ki so sicer keltskega izvora, a govore francosko, Flamci, dokler so bili v manjšini. Danes pa je Flamcev, ki so zahodnogermanskega pokolenja in govore holandščini podoben jezik, pet in pol milijona, Valoncev pa milijon manj: bolj na zemljo navezani in trdno katoliški Flamci se namreč hitreje množijo kakor bolj pomešča-njeni Valonci. 2ato so danes ti v defenzivi in grozijo z odcepom, t. j. z ustanovitvijo lastne države. Ta nacionalni spor, ki ga nekateri, z’asti v Italilji, trdovratno imenujejo samo jezikovni spor, kakor da gre pri vsem tem samo za prevlado francoskega ali flamskega jezika, ne pa za spor, ki zadeva nacionalno avtonomijo oziroma samostojnost dveh narodov, se vleče že več desetletij ali bolje rečeno že ves čas obstoja belgijske države, ki šteje zdaj 10 milijonov prebivavcev na ozemlju, ki meri 30.514 tudi v slovenščini (in tam je bila tudi edina vidna, a res nepomembna reakcija — nekaj žensk in otrok je med branjem slovenskega berila demonstrativno šlo iz prve vrste skozi glavna vrata ven). Na zasedanjih je bil omogočen govor v slovenščini, v 4. komisiji je bilo delo konstruktivno in dvojezično. Sklepno poročilo le-te (10. min.) je bilo v celoti prebrano v obeh jezikih. 2adnjo mašo so oblikovali tako italijanski kot slovenski verniki. Poseben poudarek zahteva škofov govor, ki je trajal skoraj eno uro. Msgr. Bellomi je poudaril pcmen obravnavanih tem, nekatere prijeme kritiziral, nakazal smernice za bodočnost, ob vsem pa poudarjal predvsem eklezio-loške vidike. V tem govoru je dal velik poudarek ravno slovenskim problemom. Ne toliko po posvečenem času, kolikor po poudarku in sočutenju z nami. V bistvu je povedal, da je Cerkev dolžna razrešiti vozel nerazumevanja, ki je za Trst življenjsko vprašanje. Pri tem se je navezal tudi na nekatere slovenske intervencije, predvsem na pref. Alojza Rebulo, ki je imel odločen in globok govor. Pohvaliti je treba tudi organizatorje, predvsem duhovnika Cividina in Jakomina, na katerih je slonela teža priprav. Slovenski del tržaške Cerkve pa gotovo čaka skupna preučitev tega zborovanja in pospešitev slovenske prenove, ki je ob skupnih prizadevanjih tržaške Cerkve gotovo ravno tako nujno potrebna. V Italiji znaša zdaj rodnost 14 novorojenčkov na tisoč prebivavcev na leto, v petdesetih letih in v prvi polovici šestdesetih let pa se jih je rodilo še 18. Zato se manjša število šolarjev, ki se vpisujejo v prve razrede. kvadratnih kilometrov. Flamci bivajo v severozahodnem, Valonci pa v jugovzhodnem delu države. Bruselj je v sredini in je kot prestolnica dvojezično mesto, vendar pa govori okrog 80 odstotkov Bruseljčanov franco ko, medtem ko je okolica po veliki večini flamska. Ravno to povzroča največ težav, kajti Valonci se sklicujejo na prevlado svojega jezika v mestu, medtem ko trdijo Flamci, da pripada mesto tistemu, čigar je okolica. Oba naroda pa sta visoko kulturna in trdno demokratična, zato ni nobenega dvoma, da bosta uredila vprašanje svojih bodočih odnosov v sedanjem državnem okviru ali zunaj njega na miren in demokratičen način. Najbolj verjetna je konfederacija, dve po skupnem kralju povezani, dejansko samostojni državi. Žaradi dosedanjih neuspelih poskusov urediti spor med Flamci in Valonci je padlo v zadnjih desetletjih že mnogo belgijskih vlad in tudi zadnja. —O— MANJ NARAŠČAJA V ZDRUŽENIH DRŽAVAH Kot je naznanil ameriški zvezni urad za ljudsko štstje, prebivavstvo Združenih držav sicer še vedno narašča, toda v večino držav zveze se je število otrok in mladoletnih do 17. leta po letu 1970 znižalo. Od leta 1970 se je prebivavstvo na splošno povečalo za približno 13 milijonov (6 4 odstotka), toda število otrok in mladoletnih do 17. leta se je zmanjšalo za 5,5 milijona, število otrck izpod petega leta je v istem obdobju padlo za skoraj dva milijona (11,2%), število otrok v šolski starosti (od 5. do 17. leta) pa za 3 in pol milijona. Spor med Flamci in Valonci pred rešitvijo OB 10 LETNICI SMRTI 00. ENGELBERTA BESEDNIAKA Ravno te dni, ko se bliža 10. obletnica smrti Engelberta Besednjaka (21.12.1968), sem prebral govor, ki ga je dr. Besednjak imel kot mlad fant v rimskem parlamentu leta 1926. to je v dobi, ko je italijanski predsednik viaue fvlussoiim že trdno obvladal položaj v državi. »Vi lahko zahtevate od Slovencev in Hrvatov Julijske krajine — je zaključil svoj govor Besednjak — da so pošteni državljani, poslušni zakonom države, in v tem boste uspeli. Nikdar pa ne boste uspeli, da bi iztrebili naš jezik in našo slovensko zavest. Ko bodo naše šole vse odpravljene in učitelji odstavljeni, se bo spremenila sleherna slovenska družina v šolo in vse matere in vsi očetje bodo postali učitelji, ki bodo prenašali iz roda v rod naš jezik in našo narodno zavest. Zakoni držav so spremenljivi, narodi pa žive večno!« Te stavke navajam ne toliko zato, da lahko ugotovimo, kako se je ta trditev v celoti izpolnila, temveč zato, ker se v teh besedah kaže pokojni Besednjak tak, kot je bil vedno, ko je šlo za narodna vprašanja: poln neomajne vere v ohranitev slovenske narodne skupnosti in odločne volje, nadaljevati z borbo do uresničitve tega cilja. Oboje, to neomajno vero in odločno voljo, si je dr. Besednjak ohranil do konca svojih dni in je bil pri delu, ko je šlo za obrambo slovenskih interesov, brezkompromisen in neuklonljiv. Od svojih mladih let pa vse do smrti leta 1968 je razdajal svoje moči in sposobnosti za to, da bi priboril primorskim Slovencem pravice, ki jim pripadajo, in jim zagotovil obstoj. Z dr. Besednjakom je legla v grob osebnost, 'ki je nad petdeset let sousmerjala zgodovino primorskih Slovencev. Za politiko se je začel aktivno zanimati že kot gimnazijec. V letih 1913-14 je bil tajnik krščansko socialne zveze, po doktoratu leta 1920 je postal član goriškega deželnega odbora, leta 1924 pa že poslanec v rimskem parlamentu. Vsa ta leta se je ukvarjal tudi s časnikarstvom. Bil je urednik »Slovenca«, kasneje je sodeloval pri »Edinosti«, »Goriški straži« in »Socialni misli«. Njegovo politično delovanje in časnikarsko delo sta bila tako kvalitetna, da so italijanski poslanci, ki so prihajali z njim v stik, imeli vtis, da imajo opravka s politikom dolgoletne politične kariere, z izkušnjami na vodilnih položajh v stranki, s človekom, ki že dolgo pozna domači in svetovni politični položaj, in pozabili, da stoji pred njimi mladenič, ki je takorekoč čez noč postal politik. Vzroke za Besednjakove uspehe je treba iskati zlasti v njegovem bogatem inte-lektu in njegovi izredno močni volji, ki ni poznala ovir in počitka. Bil je bolj razumarski kot čustven značaj, lastnost, ki bi jo zaman iskali pri drugih slovenskih politikih tedanje dobe. Ničesar ni storil, ničesar ni rekel, ne da bi prej pomislil na učinek svojih ukrepov in nastopov. Vedno se je zavedal in poudarjal, da je zanesenjaštvo najnevarnejše in najbolj škodljivo gibalo pri politiku. Kljub racionalnosti pa je bil poln čustev, ko je šlo za solidarnost z malim, delavnim človekom, delavcem ali kmetom, in za njegovo neupogljivo zvestobo svojemu preganjanemu in s strani italijanskih nacionalistov zatiranemu narodu. Ker je zaradi svojih kvalitet kot politik in diplomat izstopal iz svojega okolja, je naravno, da je dr. Besednjak imel tudi mnogo nasprotnikov. Ko se je po vojni, leta 1950, vrnil na Primorsko, je bil eden redkih starejših politikov iz katoliškega tabora, ki se je znal in hotel vključiti v novo politično stvarnost in se ni zagrenjen u-maknil v zatišje. Pravilno je doumel, da lahko nadaljuje s svojim delom tudi v spremenjenih razmerah in pogojih Člani in somišljeniki Slovenske skupnosti na Tržaškem so v soboto in nedeljo (16. in 17. t.m.) zasedali na rednem občnem zboru. O dosedanjem delovanju stranke so poročali Alojz Tul, Rafko Dolhar, Aleš Lokar in Drago Štoka, o delovanju mladinske komisije pa je spregovoril Ivo Jevnikar. Priznati je treba, da se je zlasti v nedeljo razvila zelo obširna razprava, v katero so posegli številni udeleženci, tako da so prišla na dan najrazličnejša vprašanja, ki pobliže zadevajo Slovensko skupnost in celotno slovensko manjšino v Italiji. Predmet razprave je bil položaj v tržaški in v okoliških občinah, zlasti v devinsko-nabrežinski, v tržaški pokrajini ter v Kraški gorski skupnosti. Govor je bil o odnosih med Slovensko skupnostjo ter strankami ustavnega loka, pri čemer so disku-tanti ugotovili, da Slovenska skupnost kljub sporazumu na deželni ravni in na ravni tržaške pokrajinske uprave v nekaterih ustanovah, ki so neposredno odvisne od strank ustavnega loka, nima ustrezne besede. Dalj časa so udeleženoi občnega zbora razpravljali o odnosih med Slovensko skupnostjo in matič- Ko je leta 1954 ponovno začel izdajati »Novi list« in zapisal, da vidi bodočnost slovenske manjšine v Italiji v sodelovanju z matično državo, v žolčnih napadih nanjo I pa njen grob, so začeli leteti nanj z mnogih strani živčni napadi in groba obrekovanja, ki bi bila marsikateremu javnemu delavcu vzela voljo do dela, njemu pa kakor da bi ga krepila in vzpodbujala k še večji vztrajnosti in odločnosti. In tudi to njegovo povojno politično delovanje ni bilo brez uspehov: zgodovina bo morala ugotoviti, da je še živ, čeprav hudo bolan, dočakal čase, ko so se politične razmere v zamejstvu spremenile v smeri, ki jo je bil on nakazal. Ob 10. obletnici smrti se ga zato živo spominjamo in smo mu hvaležni za njegovo delo, ki je pripomoglo, da se je naš rod v Italiji ohranil in vsaj delno dočakal osvoboditev. Nič manj pa zato, da je pri nas prenehalo ekstremno politikanstvo, proti kateremu se je on vedno boril. Mitja Bitežnik Božič brez iluzij 1 nadaljevanje s 1. strani nimi« gesli; tudi tiste lažne idile, ki se kitijo z utripajočimi božičnimi lučkami. Preganjajmo zlo, trebimo ga iz nas samih in iz našega okolja, ob misli na Jezusa, ki je s svojim rojstvom začel veliki boj z zlom. Ne bojmo se spopada z močmi zla, z močmi teme. Ni slučaj, da pade božični praznik ravno na najtemnejši čas v letu; v tem je simbol. Jezus je prinesel v temo sveta duhovno luč, luč, ki naj nas vodi in nam kaže pot do cilja, do Odrešenja. Odrešenja pa ne bo ne za nas in ne za druge, če ne bomo sprejeli Jezusa in njenega nauka; ne bo ga brez boja, brez razbijanja lažnih idil, za katerimi se tako rado skriva Zlo. no Slovenijo ter njenimi uradnimi forumi. To vprašanje je bilo že pred nekaj leti sicer načelno rešeno, saj je bilo ugotovljeno, da si obstoja in nadaljnjega razvoja manjšine ni mogoče niti predstavlati brez moralne in politične pomoči matične države, vendar so disku-tanti poudarjali, da je treba te odnose še bolj poglobiti in okrepiti, kar ni v interesu le Slovenske skupnosti kot politične organizacije, temveč predvsem v interesu celotne slovenske manjšine v Italiji. V tej zvezi je občni zbor odobril posebno resolucijo, ki poverja vodstvenim pokrajinskim organom nalogo, da posredujejo deželnim organom stranke vsebino razprave in tudi ustrezne sklepe. Občni zbor je ugotovil, da je treba tudi spremeniti strankin statut, tako da bi slednji bolje ustrezal sedanji podobi ter značaju stranke ter da bi zlasti upošteval potrebe nadaljnjega strankinega delovanja. Za temeljito proučitev tega vsekakor pomembnega vprašanja je na zadnjem občnem zboru zmanjkalo časa, zaradi česar je prodrl predlog, naj se do konca prihodnjega januarja podaljša mandat dosedanjim strankinim pokrajinskim organom. Obširna razprava na občnem zboru SSk v Trstu Težki predbožični čas v Trstu Dolgemu obdobju lepega vremena od septembra do začetka decembra sledi zdaj, vsaj na Tržaškem, dolgo obdobje izredno slabega vremena. Burja pometa mesto le z redkimi presledki tišjih dni, in to s sunki daleč nad 100 km na uro. Sunki dosežejo tudi hitrost 120 km. 2e tretjič je zapadel sneg in tretjič je obležal za dalj časa; vse mesto je že nekaj dni polno snežne žlapavce na ledeni podlagi. Zgoraj snažna brozga, spodaj led. Od časa do časa začnejo spet frleti snežinke. V višji okolici okrog mesta od časa do časa naletava sneg ali »babje pšeno«, ki potem zmrzne na drevesih in povzroča poledico po tleh. Ljudje nič več ne hodijo, ampak podrsavajo. Javni promet je v krizi. Avtobusi se sploh več ne drže urnikov: pridejo, kadar pridejo. Vmes so tudi polurni presledki in več. Lahko si je predstavljati gnečo, ki vlada v njih. Temperatura se giblje od nič stopinj, kolikor navadno zdaj znaša v Trstu, kar dopušča tako snežno brozgo kot led in sneženje, do pet (in prejšnje dni) celo deset stopinj pod ničlo na Opčinah in v zaledju. Zaradi težav v avtobusnem prometu so šole zaprte, prav tako nekatere trgovine. Čudno, da se pri tem »odlikujejo« ravno kooperative. V nekaj dneh, od sobote do srede, smo preizkusili vse vrste vremena, od dežja in »črne burje« do snega in suhe burje s padcem temperature na pet stopinj pod ničlo in odjugo z nič stopinj ter pšeno in nov sneg s poledico, ivjem in žledom. A to še ni bilo dovolj. V torek zvečer je velikemu delu mesta in skoraj vsej okolici zmanjkalo še vode. Zaradi okvar na električnem omrežju je odpovedal vodovod in prekinitev toka vode je povzročila, da sta vdrla v vodovodne cevi zrak in umazanija s kužnimi klicami, ki se razkrojijo le daleč nad 200 stopinj Celzija, česar pri navadni kuhi ni mogoče doseči. Tako sta ostala Trst in okolica tudi brez vode. Ljudje ne morejo kuhati, ne se umivati in tudi klozetov na splako ne morejo uporabljati. V tržaških barih ni mogoče dobiti kave, ker ni vode, če pa je, je okužena. Ljudje si pomagajo s pitjem mleka (ki ga zmanjka že v dopoldanskih urah) in z mineralno vodo ter z vinom. Čez kak dan, če okvara na vodovodu ne bo popravljena, bo zmanjkalo tudi mineralne vode, razen če jo bodo v naglici pripeljali odkod drugod. Bufeji in restavracije so polni: ljudje se hranijo tam, ker doma ne morejo kuhati. Toda marsikdo se sprašuje, če je bodisi stare »tripe« (vampe) ali pa kuhane na okuženi vodi. A boljše je nič misliti. Vsak drugi prenaša v najlonski torbi steklenice mineralne vode in vina. Nekatere vasi v okolici, npr. Trebče, so zaradi poledice čisto odrezane od sveta. Avtobusi jih ne dosežejo. Odpovedal je celo radio: zaradi okvar na električnem omrežju ne deluje radijski prenosnik in tako je mogoče slišati radio Trst samo na ultrakratkih valovih, česar pa nekateri ne vedo in so tako odrezani tudi od lokalnih novic. Ne vedo, kaj se dogaja, in razburjeni telefonirajo na radio, da bi zvedeli, zakaj ni vode in koliko časa bo to trajalo. Tega jim nihče ne more povedati. Poimenovanje osnovne šole na Opčinah po Bevku Začele so se priprave za poimenovanje osnovne šole na Opčinah po Francetu Bevku. Pisateljev doprsni kip, delo kiparja Borisa Kalina, je že na začasnem mestu pred ravnateljstvom, kjer postaja učencem vidno in v občutju vsak dan bolj domač. Kip bo dokončno nameščen na šolskem vrtu, po zamisli slikarja Atilija Kralja. Dobro napredujejo tudi uradne formalnosti, medtem pa se postopno veča nabirka prostovoljnih prispevkov za kritje predvideno visokih stroškov. Čeprav bo poimenovanje šele maja, se je že začelo oblikovanje programa, pri čemer sodelujejo vse slovenske organizacije na Opčinah. Po sklepih, sprejetih na zadnjem sestanku predstavnikov, lahko že podamo glavne obrise prireditev, ki bodo prerasle v pravcati kulturni praznik openske pa tudi širše slovenske narodne skupnosti. Glavna značilnost celotne pobude je v tem, da ne bo omejena na samo slovesnost na dan Odposlanstvo slovenskih obalnih občin na obisku v Trstu V zadnjem obdobju se krepijo pobude za oživitev in poglobitev sodelovanja med obmejnimi področji, kar je tudi nujno pri uresničevanju osimskih dogovorov. Med krajevnimi upravami na italijanski strani se še zlasti zavzema za premostitev delnega mrtvila pri izmenjavi pogledov, načrtov in pobud za razvoj sodelovanja tržaška pokrajinska uprava. Pretekli teden je delegacija tržaške pokrajinske uprave obiskala na Reki izvršni svet skupnosti občin reške regije, 13. t.m. pa je bila na obisku v Trstu delegacija skupščine slovenske obalne skupnosti, ki usklaja načrte in delovanje občin Koper, Izola, Piran in Sežana. Slovensko odposlanstvo je v palači pokrajine sprejel predsednik Ghersi. Po uvodnih pozdravih so se takoj pričeli razgovori. Slovensko delegacijo je vodil predsednik skupščine obalne skupnosti Ceglar. Obe delegaciji sta si izmenjali misli na možnostih sodelovanja na področju prometnih zvez, razvojnih načrtov in sodelovanja pristanov, skupnega boja proti onesnaževanju okolja in skrbi za narodnostne skupnosti. Velik pomen je bil seveda dan važnosti in uresničevanju osimskih dogovorov. Čeravno so neposredno pristojnosti obeh organov omeje- ne, lahko učinkovito vplivata na politični ravni za uresničevanje pobud in konkretnih srečanj med ustanovami z direktnimi pristojnostmi. Odbornik Nicolini je na dopoldanskem srečanju podal pregled tržaškega gospodarstva, odbornik Brezigar je v slovenščini orisal položaj slovenske narodnostne skupnosti v pokrajini in v deželi in zavzetost pokrajinske uprave za globalni zaščitni zakon, odbornik Volk pa je prav tako v slovenščini prikazal stanje kmetijstva in turizma ter možnosti sodelovanja na teh dveh področjih. Gospodarski pregled področja obalne skupnosti je orisal Branko Magajna, načelnik oddelka za načrtovanje in statistike ter nekdanji ravnatelj Luke Koper. O položaju italijanske narodnostne skupnosti v Sloveniji pa je govoril podpredsednik obalne skupnosti Apollinio Abram. ŠTEFANOVANJE SLOVENSKE SKUPNOSTI V JAMLJAH Slovenska skupnost bo priredila na Štefanovo veselo štefanovanje za svoje člane in somišljenike v gostilni Soban v lamljah. Začetek ob 17. uri. Vabljeni! poimenovanja, marveč bo razčlenjena v vrsto prireditev, ki bodo v časovnem loku več tednov. Kot že rečeno, bodo pri tem sodelovale vse slovenske organizacije na Opčinah. Poglejmo, kaj pripravljajo. Slovensko prosvetno društvo »Tabor« bo na osrednji prireditvi na šoli sodelovalo z nastopom svojega moškega in ženskega zbora, samostojen večer pa bo pripravil društveni dramski odsek, pod naslovom »France Bevk in njegov čas v pripovedovanju njegovih tovarišev«. »Tabor« prireja poleg tega natečaj otroških risb in slik na temo Bevkovih del. Natečaja se v poljubni tehniki lahko udeležijo otroci z vseh naših šol. Dela, ki moraio biti poslana na sedež društva do 15. aprila 1979, bodo razstavljena v Prosvetnem domu, najboljša pa bodo tudi nagrajena in (prva tri) objavljena v reviji »Galeb«. Tudi Cerkveni pevski zbor bo poleg nastopa na dan poimenovanja pripravil še samostojen kulturni večer »Dežela kaplana Martina Čedermaca«. Z izhodiščem v Bevkovem romanu bo posvečen Beneški Sloveniji in njeni problematiki do današnjih dni. Poleg predavatelja in recitatorjev bo kot gost prisoten eden izmed beneških duhovnikov, dedičev Če-dermacovega poslanstva. Zbor bo sodeloval s krajšim koncertom. Taborniki »Rodu modrega vala« in Slovenski skavti pa pripravljajo skupen orientacijski pohod, ki naj doprinese delež k spoznavanju (Nadaljevanje na 15. strani) SOČUTJE Z DRUŽINO PETRA ŠTOKA Še vedno ni sledu za pogrešanim študentom Petrom Štoka s Kontovela, ki je menda pred enim mesecem izginil na Mangartu. V teh božičnih dneh je žalostna družina Štokovih — oče, mati in sestra — deležna toplega sočutja in simpatije slovenske javnosti na Tržaškem. NAŠE GLOBOKO SOŽALJE V soboto, 16. t.m. zjutraj je nenadno umrl, zadet od kapi, g. Sergij Bandelj na Opčinah, še v cvetu let. Zaradi svojega dobrega in vedrega značaja in narodne zavednosti je užival priljubljenost in ugled pri vseh, ki so ga poznali, ženi Nevi in še nedoraslima sinovoma izražajo prijatelji svoje globoko sožalje. Sožalju se pridružujeta uredništvo in uprava Novega lista. POLEMIKA »ODGOVOR« ZAHTEVA ODGOVOR Kdor v časopisu objavi o neki javni zadevi, svoj podpisani odgovor, si verjetno misli, da je v posesti resnice, da je njegov odgovor zadnja, pika na i. Kadar pa ni talko in se nekomu tretjemu izven polemike zdi, da je resnica drugačna, takrat pa pride do novega odgovora, kakršen sedaj sledi: Prof. Boris Pahor pravi (gl. Novi list 7. dec. stran 8) v svojem odgovoiu Francu Jeza, da je cerkvena hierarhija v Sloveniji s simpatijo gledala na dogajanje pcid faišizmom v Italiji in da je bila taikrat izjema le slovenska duhovščina v Primorju in hrvaška v Istri. Ta Pahorjeva trditev, na kratko ali na dolgo razložena, nikakor ne drži. 19. marca 1931, na praznik sv. Jožefa so v vseh slovenskih in hrvaških cerkvah v Jugoslaviji brali javno okrožnico, s katero so jugoslovanski škofje obsodili fašizem in njegove tudi posvečene sodelavce v obmejnih krajih od Trbiža do Reke. Okrožnico je podpisal tedanji predsednik jugoslovanske škofovske konference, zagrebški nadškof Ante Bauer. Prizadeti fašistični veljaki so takoj zahtevali, da Vatikan prekliče okrožnico in izreče grajo jugoslovanskemu apiskcipatu. Do preklica in graje seveda ni prišlo, pač pa so fašisti zato gido ravnali z ljubljanskim škofom Jegličem, ki je kmalu pcitem hotel potova-ti v Gorico na obisk in jubilejni praznik nadškofa Sedeja, čeprav je imel v redu potni list, so ga v Postojni vrgli z vlaka in se je moral vrniti nazaj v Ljubljano. Ko se je vse to in še marsikaj dogajalo, je dnevnik »Slovenec« o vsem redno poročal in tako smo takratni študentje dobro poznali dogodke, ki so samo bežno popisani v knjigi »Primorska duhovščina pod fašizmom«; to knjigo imajo prav v teh tednih v rekah premnogi rojaki v zamejstvu (gl. stran 1 la v njej;. Prof. Pahorju še samo toliko: V predvojnem času je bil Rim za zveste slovenske katoličane večno mesto, središče krščanstva, odkoder smo hvaležno sprejemali papeške okrožnice, jih študirali in se ob njih vzgajali. »Novi list« ima na svojih straneh premalo prostora, da bi mi bilo mogoče vsaj malo bolj obširno odgovoriti še na druge Pahorjeve domislice v javnem odgovoru Francu Jeza. Debela je na primer tista, da so bili španski katoličani krivi na-ro!dne tragedije v svoji domovini, ali pa ona še bolj iz trte zvita, da je Kocbek največj! sin Slovenije, da je najleipše, kar je Slovenija dala iz sebe. Kritiki, še tako dobronamerni, niso bili nikdar največji možje svojega časa. Prof. Pahor je vzdel Kocbeku celo visok in laskav naslov »videc«, ker da je napovedal socializem (to je komunizem), »kakršen da se s težavo komaj sedaj uveljavlja v nekaterih evropskih deželah«. abs. Delovanje Slovenskega dobrodelnega društva v Trstu SDD v Trstu nadaljuje po 30. jubileju svojega delovanja, ki ga je praznovalo letošnjo pomlad, s humanitarnim poslanstvom v korist revnih slovenskih šoloobveznih otrok v mestu in na podeželju. Poleti je organiziralo ob so- REDNI OBČNI ZBOR HRANILNICE V NABREŽINI Redni občni zbor Kmečke in obrtne posojilnice in hranilnice v Nabrežini bo 29. decembra ob 9.30 v prvem sklicanju v telovadnici osnovne šole v Nabrežini in v drugem sklicanju v nedeljo, 31. decembra 1978 ob 9.30. Na dnevnem redu so volitve novega upravnega odbora in nadzornega odbora, določitev plačila upraviteljem za prisotnost na sejah, določitev doplačil novih članov, potrditev pristopa k osrednjemu jamstvenemu skladu hranilnic in posojilnic ter potrditev ravnatelja. Komisar: dr. Sergio Zotti delovanju goriške Vincencijeve konference v dveh izmenah, za dečke in deklice, obmorsko kolonijo v Šempolaju in tako nudilo z denarnimi prispevki, ki so jih v skromni meri dodelile oblasti, ter s prostovoljnimi prispevki dobrotnikov številnim učencem osnovnih šol na Tržaškem in Goriškem za nekaj tednov primeren počitniški oddih in prijetno razvedrilo, združeno s kopanjem v Sesljanu. Društvo, kateremu sedaj predseduje dr. Stanislav Pavlica, skuša nadalje vsako leto priskočiti na pomoč socialno ogroženim družinam ter zato v začetku šolskega leta podeli raznim revnim dijakom več študijskih podpor. Tako je bilo tudi letos. V decembru pa SDD že dolga leta organizira za našo mladino miklavževanje ter pri tem razdeli po slovenskih šolah, ki spadajo pod didaktično ravnateljstvo pri Sv. Ivanu, Sv. Jakobu in na Opčinah, najpotrebnejšim u-čencem večje število darilnih zavojev z oblačili in šolskimi potrebščinami. Letos je bilo razdeljevanje daril za učence iz mestnih predelov v soboto, 16. decembra. Društvo je ob podpori dobrotnikov in s požrtvovalnim delom odbornic gospe Polojac, Pa- Nova knjiga Giannija Merlina V časnikarskem krožku v Trstu so v torek, 19. t.m., predstavili novo knjigo Giainmija Merlina, ki je po poklicu časnikar in že skoraj deset let dela v uredništvu radia in televizije v Trstu. Gre za zajetno, skoraj 400 strani obsegajočo knjigo z naslovom »Trenfanni di attese costituzionali« (30 let ustavnih pričakovanj), ki je izšla pri založbi »ID« Ediziioni in je bila natisnjena v Viidmu. V imenu časnikarskega krožka je spregovoril Giorgio Cesare, Merlincvo knjigo pa je predstavil ravnatelj in glavni urednik tržaškega »Piccola« Ferruccio Borio. Slednji je med drugim ugotovil, da Merlinovo zadnje delo ni običajna zgodovinska študija, temveč je njegova značilnost predvsem v tem, da je avtor skušal orisati dogajanja zadnjih 30 let v državi predvsem z navajanjem izjav glavnih italijanskih političnih osebnosti in tudi z intervjuji z nekaterimi protagonisti. Knjiga je zato pisana tekoče in zanimivo, da jo je težko odložiti. Gianni Merlin se v nekem poglavju dotika tudi tržaškega vprašanja in v tej zvezi simpatično, čeprav le bežno piše o slovenski narodni manjšini in o Slovencih na splošno. Kaj od države slovenska manjšina pričakuje, pa je povedal Drago Legiša v krajšem sestavku, ki je v knjigi objavljen dobesedno. Predstavitve Merlinove knjige v časnikarskem krožiku so se udeležili predsednik deželne vlade Oomelli, deželni odbornik Cocianni ter več časnd-kamjev, med njimi nekaj slovenskih. vletič, Šajn, gdč. Mirande in drugih pripravilo okoli 50 večjih zavojev. Društveni blagajnik g. Ignac Marc je moral pri tem poravnati kar en milijon lir izdatkov pri raznih mestnih trgovinah za nakup zimskih plaščev, oblek, 15 parov čevljev, ženskih kril, volnenih majic, zvezkov in drugih šolskih potrebščin. Razen tega je bila v vsakem zavoju priložena tudi slaščica. Obdarovanje učencev na slovenskih osnovnih šolah za Miklavža in božič v okviru SDD je že tradicionalno, vendar zajema na žalost le manjše število otrok, v kolikor pač razmere dopuščajo. Kljub temu je to vendarle vsakoletna priložnost za obdaritev najrevnejših, ki jim Miklavževo darilo pripravi prijetno presenečenje in vesel trenutek v pričakovanju skorajšnjih praznikov in počitniških dni. Pobudo lahko samo pozdravimo in ji želimo lep uspeh tudi v bodoče. VISOKOŠOLSKI SKLAD »SERGIJ TONČIČ« Odbor Slovenskega visokošolskega sklada »Sergij Tončič« se je sestal 13. decembra 1978. Spomnil se je pred dobrim mesecem umrlega dr. Franeta Tončiča in se javno zahvaljuje vsem, ki so njegov spomin počastili z denarnim darilom Skladu. Poleg drugih sklepov, ki jih je na tej seji sprejel in se bodo konkretizirali v prihodnjih mesecih z novimi pobudami v podporo slovenskim visokošolcem naše dežele, je sklenil razpisati nagrado v počastitev spomina dr. Franeta Tončiča in odobril pravilnik zanjo. Prebeneg (Foto M. Magajna) NOVICE Avstrija ima po najnovejši oceni zdaj 7.510.0C0 prebivavcev, 54.000 več kot pri ljudskem štetju leta 1971. Največ prebivavcev je imela leta 1974, ko je bilo v Avstriji še več tujih delavcev. Zdaj jih je okrog 150.000. —o— Povprečna plača v jugoslovanskem gospodarstvu je znašala letos 4624 novih dinarjev, v nsgospodar-skih dejavnostih (upravi, šolstvu itd.) pa 5587 ND. Prepovedana rab Pokrajinski svet je poklonil goriškim Slovencem izredno »božično darilo«: prepovedal je rabo slovenskega jezika. V zameno si bo baje pokrajinski svet na vseh forumih prizadeval, da bo izglasovan pravičen zakon, ki bo uvedel globalno zaščito. Ton teh stavkov je lahko nevljuden, a to je resnica. Na svoji lastni koži smo goriški Slovenci ponovno okusili sadove toliko opevane programske večine, ki jo v pokrajinskem svetu upravljajo »demokratične« stranke. Zavedamo se, da bi teh stvari ne smeli pisati v tej »božični« številki, ko si cel svet izreka prisrčna voščila, a naša vsakdanjost je tako realna, da se očividno izraža tudi v tej podobi. V trenutku, ko si ta-koimenovane »demokratične« sile v pokrajinskem svetu izmenjujejo poklone, je bila poteptana naša najosnovndjša pravica; medtem pa so se našli dogovori za vse ostale probleme, od pokrajinskih prevozov tja do psihiatrične oskrbe in tudi do naše globalne zaščite. Za to so se ogrevali tudi nekateri slovenski krogi ... Poglejmo na kratko potek dogajanj. V prvem dejanju so se stranke DC, PRI in MSI (svetovalec PSD1 se je vzdržal in govoril v furlanščini!) odločile, da zavrnejo predlog Slovenske skupnosti za uvedbo slovenščine v po- Smučar na Krasu (Foto M. Magajna) krajinskem svetu. Komunisti in socialisti so glasovali skupno s Ferletičevo (SSk) in zbrali 11 glasov: ostale stranke 12, en glas socialdemokratov vzdržan. To so številke: ustvarila se je »nova« večina (DC, PRI, MSI in PSDI). Če bi v političnem življenju veljale samo številke, bi to ne bilo nič čudnega. V tem primeru so opozicijo sestavljale SSk, KPI in PSI; toda komunisti in socialisti podpirajo enobarvni demokrščanski odbor. Logika nam pravi, da bi morali to večino razbiti, a to se ni zgodilo. Potem pa se je ustvarila nova, oziroma stara večina: DC, PRI, PSDI, KPI in PSI. To pomeni, da sta levičarski stranki, ki imata tudi 3 slovenske svetovalce, v drugem dejanju glasovali s tisto večino (razen misovca), ki je malo prej dosegla, da je bil zavrnjen predlog o rabi slovenščine z odločujočim glasom fašističnega svetovalca. Če si ob tem dovolimo pripombo, bi omenili, da nam osebno poznanje s socialističnih svetovalcem arh. Cejem — ki ga cenimo kot zavednega Slovenca — prepoveduje misliti, da se omenjeni svetovalec strinja s podobnimi igrami. Prepričani smo, da je to osebno gledanje, a upira se nam misel, da bi arh. Cej pristal na sodelovanje s takimi strankami, ki se poslužujejo fašističnega glasu, da slovenskim svetovalcem zapirajo usta. Je že res, da so komunisti in socialisti glasovali za uvedbo slovenščine v pokrajinski svet, tega nihče ne zanika, ker je razvidno iz glasovanja. A logična posledica tega izida bi moral biti odklon podpore enobarvnemu odboru DC. Toda tridnevno zasedanje pokrajinskega sveta se je za tem »prelomom« odvijalo brez kakih posebnih pretresov; vsi dnevni redi so bili sprejeti ob podpori »večinskih« strank, tudi tisti, ki predvideva, da se bodo ustanovile razne svetovalske komisije, ki jim bodo predsedovali svetovalci petih strank večine (kako naključje: tudi komisij je pet). A med temi ni komisije za slovenska vprašanja; za ta vprašanja bo ustanovljena slovenska kon-zulta. Kako veljavo bo ta imela, pove dovolj zgovorno že samo ime. Imenovana pa bo komisija za izvajanje osimskih sporazumov; upajmo, da bo vsaj ta dobro delovala, a vtis imamo, da slovenska vprašanja ne bodo rešena, ko bo tega izvajanja konec. Marsikdo upa, da se je v pokrajinskem svetu ustvarila nova politična volja, a po tridesetih letih ne bi dali roke na ogenj kar z največjo lahkoto. Prvi dokazi niso najbolj prisrčni. Pa še obroben dogodek. V torek, 12. decembra je bila na obisku v Novi Gorici pri SZDL pokrajinska delegacija Krščanske demokracije. Srečanju nismo, iz očitnih razlogov, direktno prisostvovali, a iz poročil lokalnih dnevnikov lahko razberemo, da so se razgo-varjali o vprašanjih, ki so bila predmet razgovorov med občinskimi in pokrajinskimi upravitelji. Poleg običajnih medsebojnih problemov pa je načelnik svetovalske skupine DC v pokrajinskem svetu Agati poročal o prizadevanjih pokrajinske večine za globalno zaščito Slovencev v Italiji. Zelo bi nas zanimalo vedeti, če je omenjeni demokrščanski svetovalec omenil tudi to, da so 12 ur poprej, s pomočjo fašističnega glasu, prepovedali rabo slovenskega jezika v istem pokrajinskem svetu. Če je bilo srečanje zelo odprto in iskreno (to povzemamo iz časopisov), bi morali demokrščanski veljaki tudi to povedati članom Socialistične zveze delovnega ljudstva. A verjetno zahtevamo preveč. A. V. UMRLA JE GABRIJELA MIKULUŽ V začetku decembra je v visoki starosti 93 let umrla zaslužna učiteljica Gabrijela Miku-luž. Pokojnica je začela svojo službo v težkih časih, med fašizmom je morala v notranjost države, kot se je zgodilo marsikateremu zavednemu Slovencu. Po vojni se je vrnila v Gorico in je takoj prijela za delo. Poučevala je na osnovni šoli v Pevmi, kjer je ostala do upokojitve. Bila je izredno dobrega srca, saj je pomagala pri raznih društvih in ustanovah, a tudi marsikateri študent se bo spoštljivo spomnil njene pomoči. Živela je preprosto in skromno v hišici ob pevmskem mostu. Smrt jo je tudi doletela 7. decembra, v ponedeljek, 11. decembra, pa so jo prenesli na pokopališče v Pevmo. Pri izvrševanju svoje dolžnosti je bila vztrajna, s svojim resnim in strogim poučevanjem je vzgojila marsikateri rod — njeni učenci se ji hvaležno klanjajo. Spremembe in imenovanja v goriški Cerkvi Ob prisotnosti nad 120 duhovnikov in redovnikov je bilo prejšnji četrtek v kulturnem središču »Stella Matutina« deseto glavno zborovanje duhovščine goriške nadškofije. Na zasedanju je govoril tudi goriški nadškof Peter Cccolin, ki je v daljšem govoru poudaril smernice delovanja v obdobju po II. vatikanskem koncilu in opozoril na željo po prenovitvi v okviru Cerkve in po potrebi o stalnem poglabljanju in izpopolnjevanju v pastoralnem življenju goriških duhovnikov. Pri tem je g. nadškof poudaril pomen, ki ga v današnjih težkih časih ima duhovnik pri svojem delu, pa tudi vsak posameznik. Nadalje je g. nadškof govoril tudi o težavah goriške Cerkve, o težavah, ki jih ne smemo skrivati, temveč javno o njih govoriti, da bodo lahko duhovniki in laiki našli primerne rešitve. V treh letih je škofijski svet vsekakor opravil veliko dela in tudi pozitivno opravil svojo funkcijo. Za delovanje bodočega škofijskega sveta pa je msgr. Cccolin nakazal dve smeri: po eni strani verska obnova in večja skrb za dozorevanje v veri, po drugi pa enotnost vseh, ki delujejo v okviru Cerkve. Na programu so bila še razna poročila in diskusije, za tem pa volitve. Ne moremo omenjati vseh izvoljenih v razne svete, poglejmo samo imenovanja, ki se tičejo našega slovenskega verskega življenja. Dr. Oskar Simčič, ki je dolgo let služboval v Števerjanu in ki je po doktoratu v Rimu sprejel poleg številnih obveznosti še poučevanje na slovenskem klasičnem liceju v Gorici, je bil imenovan za škof j-skega vikarja; s tem sprejema dr. Simčič važno funkcijo pastoralnega spodbudnika in bo svojo skrb posvečal tudi slovenskim vprašanjem. Na tem zborovanju so bili izvoljeni tudi predsedniki tako imenovanih pastoralnih con, ki jih je v goriški nadškofiji osem. Za dekanat Štandrež in Devin in za vse ostale slovenske župnije je bil izvoljen Marjan Komjanc. Ti predsedniki, ki se bodo imenovali dekani, imajo precejšnje naloge in tudi odgovornosti tako upravnega kot čisto praktičnega značaja. Ob koncu so bile volitve v škofijski svet, ki ga sestavlja 18 duhovnikov, skupno z redovniki. Za slovenski del so bili izvoljeni: Marjan Komjanc, predsednik, župnik v Sc-vodnjah, Josip Markuža, župnik v Mavhinjah, in Anton Lazar, župnik v Doberdobu. —o—• Vsi slovenski in zamejski škofje bodo voščili Slovencem blagoslovljen Božič po radiu Trst A. Kulturno udejstvovanje "V mladine iz Stmavra Kot je znano, deluje v Štmavru že več kot deset let moški zbor, ki je nastopal na raznih prireditvah na Goriškem in drugod, večkrat nastopil tudi za tržaški radio, stalno pa poje pri nedeljski maši v Štmavru. Zbor vodi prof. Gabrijel Devetak, ki je dal pobudo za ustanovitev tudi mešanega zbora. Tako sta sedaj v Štmavru dve pevski skupini. Naš namen je predstaviti bralcem mladinski, mešani zbor. Sestavlja ga približno 25 mladih fantov in deklet, ki so skoraj vsi iz Štmavra, le par jih je tudi z Oslavja. Zbor je nastal pred dvema letoma z namenom, da bi peli pri službi božji. Vendar se je kasneje zbor odločil tudi za posvetno petje. Pevovodja prof. Devetak je mlade pevce pripravil, tako da so lahko v kratkem času nastopili v domači šoli na prijetni prireditvi, ko so štmaverski mladinci podali tudi krajšo dramsko točko. Po tem nastopu, ki je med domačini vzbudil veliko navdušenja, so mladi pevci začeli vaditi še z večjo vztrajnostjo. Organizirali so v domači osnovni šoli tudi Prešernovo proslavo, na kateri je nastopil tudi član Slovenskega gledališča iz Trsta Stane Raztresen. V okviru zbora so ustanovili tudi instrumentalni ansambel, ki ga sestavlja osem članov. »Za tem — nam je povedal prof. Devetak —• smo začeli resno misliti na nastop pred večjo publiko in tako smo se odločili za Ce-cilijanko.« Sedaj pa se štmaverski zbor pripravlja za nastop na pevski reviji Primorska poje, ki bo prav gotovo zahteval precej truda in priprave. »Računam, da bomo do takrat lahko naštudirali nekaj bolj zahtevnega: lotili se bomo študija polifonske in Schubertove skladbe, temu pa bomo dodali še eno slovensko narodno pesem«, pravi pevovodja. Za to priložnost se bo zbor verjetno predstavil že s svojim imenom, ki ga bodo izbrali pevci sami. V okviru Tedna mladine za globalno zaščito je mešani zbor, skupno z ansamblom, nastopil na prireditvi v Pevmi. To dokazuje, da si hoče štmaverska mladina utrditi pot med občinstvom in pokazati svojo zavzetost in veselje do lepega petja. Želimo jim obilo uspeha in uveljavitve v kulturnem življenju na Goriškem. Prepri- čani smo, da si bo ta mladina, ki živi v sorazmerno majhni vasi pod Sabotinom, znala pridobiti svoj prostor na glasbenem področju^ saj je to že po prvih nastopih dokazala. —o—- PESEM MLADIH Dvorana Katoliškega doma se je 8. decembra ponovno napolnila do kraja, ko so nastopili mladinski zbori na pevski reviji »Pesem mladih«, v organizaciji združenja cerkvenih pevskih zborov. Nastopilo je osem skupin, ena iz Gorice (Kekec), ostale pa iz okoliških vasi: Doberdob, Štandrež, Števerjan, Sovodnje, Ple-šivo, Rupa-Peč in Podgora. Ta prireditev se je vključila v manifestacije, ki so bile na Goriškem v okviru Tedna mladine za globalno zaščito. Mirjam Košič je v imenu mladinske sekcije SSk prebrala skupni letak, ki ga je gori-ška mladina izdala ob tej priložnosti. Med izvajanjem zborov so prisotni lahko spoznali, da naši mladi zelo radi pojejo in da lahko dosežejo tudi višjo kvalitetno raven. Pri tem se zelo potrudijo pevci sami, brez dvoma pa tudi njihovi pevovodje, ki imajo včasih precej zahtevno delo. Zelo prijetno je bilo ob zaključku, ko so združeni mladinski zbori zapeli pesem »Po jezeru bliz’ Triglava«, pod vodstvom Anke Černič. Vsi se lahko veselimo ob tako navdušujočih nastopih, saj dobro vemo, da naša pesem mlade združuje in jih utrjuje v narodni zavesti. RAZSTAVA ANDREJA KOŠIČA V ČEDADU V nedeljo 17. decembra je naš rojak Andrej Košič odprl razstavo svojih del v galeriji »Jose« v Čedadu. Goriški slikar je že večkrat razstavljal v Gorici in tudi drugod po Italiji in Jugoslaviji: to je umetnik, ki se je že trdno uveljavil, in vsakokrat nas njegova dela prijetno presenečajo. Razstava bo odprta do konca decembra. RAZSTAVA ZORANA MUŠIČA V GORICI Občinska uprava, skupno s pokrajino, Inštitutom za srednjeevropska srečanja, goriško hranilnico in pokrajinsko turistično ustanovo, bo priredila razstavo del goriškega slikarja Zorana Mušiča v palači Attems od 6. januarja do 25. februarja. Zoran Mušič, ki živi že dolgo let v Parizu, je priznana osebnost v svetovnem merilu. V teh dneh se zaključuje razstava njegovih del v Ferrari; v teku pa so priprave za prenos 138 slik znanega umetnika v Gorico. Gre za izredno bogat kulturni dogodek, ki bo v prihodnjem letu eden izmed prvih v seriji važnejših razstav. SLOVENSKI PROBLEMI V OBČINSKEM SVETU Na seji goriškega občinskega sveta v ponedeljek, 11. decembra so svetovalci razpravljali tudi o vprašanjih, ki se direktno tičejo slovenske narodne skupnosti. Izglasovana je bila resolucija, ki so jo predložili slovenski svetovalci Slovenske skupnosti, KPI in PSI. Gre za obvezo, da občinski svet posreduje, da bi novi zakon o reformi šol upošteval tudi potrebe in specifične zahteve slovenskega šolstva v Italiji. Resolucija se zavzema za to, naj bi parlament izdal tak zakon, ki bi zagotovil nemoten razvoj slovenskih šol in predvidel ustanovitev teh tudi v videmski pokrajini. Važna je bila tudi resolucija, ki sta jo predložila svetovalca Slovenske skupnosti Paulin in Bratuž, v kateri zahtevata, naj se občinski svet zavzame za to, da vlada in parlament pripravita vse zakonske inštrumente za uresničitev zahtev slovenske manjšine in da župan in odbor nastopita pri vladi in parlamentu za hitro odobritev zakona za globalno zaščito Slovencev v Italiji. O tem se bo moral izreči občinski svet na eni izmed prihodnjih sej. Z mnogih strani letijo zdaj napadi na tajnika socialistične stranke Craxija, da se je dal v pogledu Evropskega denarnega sistema preveč pogojevati od komunistov. Očitajo mu, da je avtonomist (od komunistov) samo v bessdah, v praksi pa ima socialistična stranka še vedno kompleks manjvrednosti pred KPI. Dar Jugoslavije Beneški Sloveniji tres pred dvema letoma je prizadel prebivalstvo na obeh straneh meje in je zato tudi razumljivo, da je boj proti posledicam potresa skupen. Slovenija je do danes že znatno pripomogla prebivalstvu, v programu pa so še nove gradnje. Predsednik koordinacijskega odbora beneških društev za pomoč prizadetim Dino Del Medico se je v svojem zahvalnem govoru dotaknil tudi številnih vprašanj, ki se tičejo slovenske manjšine v Benečiji, zlasti pa je še omenil potrebo, da bi domačemu prebivalstvu zagotovili zaposlitev na lastni zemlji. V Teru so v soboto popoldne izročili prebivalcem ključe 30 hiš, ki jih je domačinom poklonila Slovenija. Slovesnosti, ki je bila skromna, a zelo pomembna, so se poleg slovenskih predstavnikov v Italiji udeležili še predsednik dežele Furlanije - Julijske krajine odv. Comelli in podpredsednik Izvršnega sveta Slovenije Dušan Šinigoj. Ta dar slovenski vasi v Benečiji ima tudi globlji pomen: predstavlja simbol sodelovanja med Italijo in Slovenijo oz. Jugoslavijo, obenem pa tudi krepitev prijateljskih vezi med tu živečima narodoma. Hud po- BOŽIČNA LJUDSKA Novi potrošniški svet, kar prenasičen z industrijskim bogastvom, a duhovno velikokrat pust in prazen, je iz slovenskih krajev pregnal mnoge ljudske šege. Bogato ljudsko izročilo pa ne izginja le iz slovenskih mest in vasi, temveč bledi sredi industrializacije, tehnike, avtomobilizma, televizije in plastike povsod po Evropi in celo povsod po svetu. Nedvomno je res, da so ti običaji v polpreteklem in preteklem času, tedaj, ko je bilo povsod čutiti Milena Merlak Nocoj je Sveti večer Odprimo na široko dver, nocoj je Sveti večer, kralj kraljev, odrešenik sveta, nam je prinesel luč z neba. V jaslicah pred nami leži, vsem božji blagoslov deli. Nocoj je Sveti večer, odprimo na široko dver! Naj bo srce kot odprto svetišče, da nas božje dete lahko obišče. Veselimo se nocoj vsi zemljani: rojena je beseda večna ljubezni. Nikoli ne bomo več sami. Odprimo na široko dver, nocoj je Sveti večer, nocoj je tudi Sveta noč! Opolnoči zazvonimo z zvonovi, naj zemlja zablešči se v prenovi. Angelski in človeški zbori pojo: »Nocoj je Sveti večer, nocoj vladata veselje in mir.« pomanjkanje denarja in tesnobo socialnega bivanja, božičnim praznikom bistveno olepšava-li pomen in pestrih svečano in zadržano pričakovanje adventnega časa. Ljudski božični običaji so v preteklosti predstavljali tudi pomemben družbeni vezni člen, bili so most med člani vaške ali kake druge skupnosti, prebivalce so povezovali in zbliževali sredi istega verovanja in istega pričakovanja. Pot k polnočnici in sama služba božja sredi praznično razsvetljene polnočne cerkve je zadobila poseben pomen in namen. V notranjosti majhne skrinjice, skromnih jaslic, je po mnogih slovenskih vaških cerkvicah ležal Je-zušček, povit v plenice. Posebno otroci so po končani polnočnici komaj čakali, da so se lahko približali jaslicam in si ogledali skromnega, a duhovno mogočnega Jezuščka, ki je ležal pred njimi kot vznemirjajoči nadzemeljski znak na odru sveta in neba. Z božičnimi prazniki je bil tudi na Slovenskem povezan prisrčen običaj: na božični dan in na dan svetega Štefana, a tudi za svete Tri kralje ali na Novo leto, so se zbrale skupinice štirih ali petih otrok, ki so potem šle od hiše do hiše, zaželele domačim in ostalim vesele praznike in tudi kaj zapele. Prebivalci so se otrokom za voščila in čestitke zahvalili in jih poplačali z denarjem, a tudi s sadjem ali pecivom. Svečanost božičnega časa podčrta še danes priprava božičnega peciva, potic, kolačev, piškotov in podobnega. Ohranile so se seveda še nekatere šege in navade, ki segajo daleč v preteklost. Znani so nekateri ljudski obredi na predbožični dan in na sveti večer, ki so posebno zanimivi. Na Slovenskem okrasijo na primer hišo z zeleno omelo in drugim zelenjem, pripravljajo posebne božične jedi in pričakujejo Jezusovo rojstvo sredi domačih božičnih obredov. S tem izražajo svoje slovesno in posebno pričakovanje božičnega praznika in na novo podoživlje-nega rojstva učlovečenega Boga. V mnogih božičnih običajih je tudi na nemškem jezikovnem prostoru še danes ohranjeno marsikaj tistega, kar je bilo nekoč pogansko obredje in poganske šege. Izganjanje zlih duhov izpod domačega krova, zaklinjanje urokov, prerokovanje bodočnosti, zagotovitev nadaljnjega srečnega in zdravega življenja so nekatere osnovnice starega poganskega obredja, ki se je delno ohranilo celo v današnji čas tehnike in plastike — seveda le kot folklora in lep, teatraličen običaj. V takoimenovanih starih germanskih divjih nočeh, katerih dvanajsterica sodi prav v božični čas, moreš razumeti govorico živali, slišati zvonjenje iz cerkva, ki so že davno izginile v temah zemlje, občuduješ lahko praznično razcvetelo drevje in podobno. Prav v tem času moraš iz domače hiše s kadilom in blagoslovljeno vodo pregnati zle duhove. V hlev postavljene metle predstavljajo čarovniški simbol prav tako kot v korita položeni noži in odganjajo zlo in hudiča od hiše in živine. Pri pometanju hiše na božični večer preženeš po kotih in vogalih sedeče duhove od domačega praga. Na Zgornjem Bavarskem je še danes ponekod navada, da v božični noči neseš trikrat krsto okrog cerkve, kar pa ne sme trajati več kot pol ure. Če ti to tudi uspe, si nagrajen z vrečo, polno denarja. Ponekod je navada, da v božični ncči streljajo na polja in v vrtove, da bi prebudili spečo seme v novo rast. Šlezijski mlinarji so nekoč ob božični polnoči vrgli v potoke hrano in pijačo, da bi pomirili vodnega duha in si pridobili njegovo naklonjenost tudi za p.ihcd-nje leto. V mnogih božičnih običajih je še vedno skrito zaklinjanje vremena, ki bi naj bi'o — kako naj bo drugače — kar se da ugodno in primerno za zdravo letino. Tudi mnogi pregovori krožijo ob božičnem času prav okoli bodočega vremena in njegovih možnosti. Vendar se napovedi tu in tam dotikajo tudi čustvenih in poklicnih plasti. Iz ledu je na primer v božični noči mogoče napovedati, kako bo izgle-dala bodoča nevesta. V nekaterih evropskih deželah se je že davno udomačila tudi navada božičnega »prisluškovanja«. Kdor želi vedeti, ali se mu bodo želje izpolnile, mora v božični noči stopiti pred kako tujo hišo in prisluškovati. Če bo prva beseda, ki jo ujame, pritrdilna, — da —, potem se mu bodo želje uresničile, drugače pa pričakuje zaman. Seveda je prav postavljanje jaslic ena od najstarejših božičnih navad. 2e mnogo pred postavljanjem božičnega drevesca se je po evropskih deželah udomačilo čaščenje Jezuščko-vih jaslic. Čeprav se slikarsko upodabljanje Je-zuščka v betlehemskem hlevčku pojavlja že v zgodnjekrščanski dobi, postanejo jaslice poglavitni božični simbol šele v 14. in 15. stoletju. Najprej so postavljali jaslice samo po cerkvah — in šele nato po domovih. Različni vplivi so ustvarili to lepo, danes poglavitno božično navado. Razvila se je iz svojevrstnih božičnih iger, ki so jih uprizarjali po samostanih, a tudi iz med ljudstvom nekoč zelo priljubljene navade »zazibati novorojenčka Jezuščka v božično spanje«, ki je bila v prejšnjih stoletjih močno udomačena predvsem na nemškem prostoru. Sploh je božično »zibanje Jezuščka« sooblikovalo tudi nekdanje božične cerkvene igre. V prejšnjih stoletjih se je navada postavljanja jaslic bistveno utrdila. Postavljali so jih revni in bogati, kralji in siromaki. Vojvodinja Amal-fi je leta 1567 dala postaviti jaslice s 167 razkošno izdelanimi figurami, medtem ko so v samostanski cerkvi v Kreuzlingu leta 1720 postavili jaslice s kar 360 figurami. Prvotno so bile jaslice narejene iz lesa, voska ali pa gline. V dobi romantike in baroka pa so začeli izdelovati tudi nadvse razkošno narejene jaslice s figurami iz porcelana in v svilenih oblačilih, olepšanih z zlatom, srebrom in dragimi kamni, IZROČILA IN NAVADE medtem ko se je betlehemska pokrajina dramatično razraščala v bogastva gradov, čudovite narave in nebeške bleščave na nebu. Pozneje je postalo postavljanje jaslic bolj »posvetno«. Leta 1782 pa je avstrijski cesar in reformator Jožef II. prepovedal postavljati jaslice celo po cerkvah in v samostanih, s čimer pa ni uspel, zakaj ta lepa navada je bila močnejša kot železna srajca. Danes je vsako leto ob božičnem času prav na Dunaju v cerkvi sv. Petra velika razstava jaslic, na kateri spet in Milena Merlak Reka Cas odnaša nam dneve Reka ČAS odnaša nam dneve, ladja STARO LETO pluje od nas, jutri že bo vrgla sidro v pristanišču, ki mu pravimo PRETEKLI ČAS, Sveti Silvester je zadnji kapitan na tej zimsko pobarvani ladji. Za slovo še pripravil je nam na krovu prav pester program. A opolnoči ga ne bo nikjer več, nikjer ne bo ladje STAREGA LETA; vsako iskanje takrat bo odveč. Le še od daleč na ušesa kdaj zadoni spominska glasba iz preteklih dni. Sveti Januarij ima sveže prepleskano ladjo, ime NOVO LETO se z boka blesti, a z njo pluje po isti reki, po kateri voda vedno naprej hiti. Ta ladja vsak dan nekje pristane in nas s svojim trobljenjem opozori, da smo minljivi, da čas beži. Voda teče, ladja pluje naprej, a breg ostaja vedno enako nepremakljiv; breg, ki lahko ladje leta, čas zadrži, a kaj, ko je ta breg večnost, za katero reka ČASA ni. spet prevladujejo odlično izdelane tirolske, salzburške in štajerske jaslice. Skoraj popolnoma je ob jaslicah zamrla navada postavljanja piramide in rajskega drevesa. Seveda jo je v prejšnjem stoletju izpodrinilo tudi postavljanje božičnega drevesca in adventnega venca. Piramida, ki jo je še mogoče odkriti na nekaterih področjih, je narejena iz lesa in stoji na vrtljivem stolpiču, ki je včasih visok tudi en meter. Domovina teh piramid je Šlezi-ja. Na piramidi so pritrjene goreče sveče. Nekatere piramide so bile naravnost umetniško dognano izrezljane iz lesa. Na njih so se pojavile tudi figure z motivi betlehemskega hlevčka, a tudi z Marijo, Jožefom in drugimi osebami in živalmi. Podobno kot piramida je bilo narejeno rajsko drevo, okrašeno z jabolki in olepšano s smrekovimi vejicami. To rajsko drevo je še danes ohranjeno v nekaterih delih Šlezfje, Vzhodne Nemčije, a tudi po vseh skandinavskih deželah. Ne le v Nemčiji, temveč tudi po nekaterih slovenskih krajih, je bilo še v prejšnjem stoletju priljubljeno božično zažiganje panja ali čoka, ki je bilo zelo udomačeno tudi na Goriškem. Okrog ognjišča z božičnim panjem so posedli gospodar, gospodinja in vsa družina, se greli pri ognju, tolkli orehe in lešnike, prepevali ter »božiču« ponujali vina iz majolike, kakor da bi bil živo bitje. Ta navada se je v drobcih in ostankih ohranila tudi drugod po Slovenskem, na primer v Krki pri Stični, v okolici Velikih Lašč, na Kozjaku na Štajerskem in drugod. Ponekod je ta panj, ki ga v Beli Krajini imenujejo tako kot na Hrvaškem bad-nik ali badnjak, nadomestila hišna luč, ki mora vso sveto noč goreti. Zanimivo je, da je bila ta navada zelo razširjena v Franciji in Nemčiji, a tudi po vsem slovanskem prostoru. Še danes je močno udomačena v Skandinaviji. Seveda spremlja božični čas vrsta manj pomembnih običajev, ki segajo od Španije do Islandije in od Anglije do slovanskih dežel. Na Tirolskem je na primer navada, da Jezusovo rojstvo počaste s častnimi streli iz pušk, kot jih drugače dožive le visoki »zemeljski« odličniki. Na dan Janeza Evangelista, to je 27. decembra, blagoslavljajo marsikje na južnonemškem prostoru vino. Legenda namreč pripoveduje, da so apostolu Janezu dali piti s strupom pomešano vino, vendar ga strup ni ugonobil. V isti čas sodijo tudi stari običaji in vraže, ki izvirajo iz nekdanjih germanskih divjih noči. Tedaj divja nebeški boj med dobrim in zlom in mrtvi prihajajo nazaj na svoje domove. Na Hud Čeprav ta Božič za mnoge ljudi v Evropi in Ameriki ne bo vesel zaradi vsakovrstnih političnih in drugih težav, od stavk do slabe uprave in naravnih stisk, pa bo še veliko na slabšem prebivavstvo v Afriki in Aziji. V Afriki ponekod primanjkuje hrane, gospodarska stiska z brezposelnostjo in draginjo pa je splošna. Nekaterim državam spet grozi suša, a enaka nadloga je slabo gospodarjenje vladajočih. Večina afriških držav trpi pod nasilniškimi režimi diktatorjev, ki so prišli na oblast z vojaškimi udari. Nekateri kot npr. Amin v Ugandi, ne zaostajajo po barbarstvu in krvoločnosti za najhujšimi primeri starega veka. V Aziji pa je trenutno najhujša stiska tista, ki gnjavi milijone beguncev. Nihče več ne more točno reči, koliko jih je. Mase ljudi, v stotisočih, bežijo iz Vietnama proti Siamu, Maleziji in Indoneziji, pa tudi proti Kitajski. Med njmi so Vietnamci, pa tudi Kitajci, pripadniki tamkajšnje velike kitajske manjšine. Svetovni tisk je poln vesti o begunskih ladjah in čolnih, s katerih se ne smejo izkrcati nikjer, dokler ne začnejo masovno umirati od lakote, kužnih bolezni in morskih viharjev. Marsikatera ladja in čoln sta se že prevrnila. Žrtev je na stotine. Malokdo pa ve, da si mnogi teh beguncev z denarjem, pogosto z zadnjimi prihranki, odkupijo od oblasti pravico, da lahko na kaki najeti stari ladji, ki je samo še za staro šaro, zapuste deželo. To velja zlasti za Kitajce, ki ne želijo v komunistično Kitajsko, medtem ko bežijo Vietnamci na ribiških čol- Norveškem so ponekod za eno noč prepustili celo spalnico mrtvim dušam, vendar je ta navada izginila. Na alpskem področju lahko še danes opazujemo obhod posebnih, v zanimive divje maske oblečenih bitij, nekdanjih poganskih dobrih in zlih duhov. Tudi slovenska pravljica o »Zli ženi« je blizu tem izročilom. Seveda pa je ena najlepših navad prav slovesna pot k polnočnici, ki je ponekod še lepo ohranjena. Na tej svečani poti in pri polnočni službi v pestro razsvetljeni cerkvi doživi lepa božična skrivnost s sporočilom o Odrešeniko-vem rojstvu svojo slovesno potrditev. za begunce nih, navadno prenapolnjenih. Kdor more, beži iz Kambodže, kjer vlada čista groza. Stoti-soči mohamedancev bežijo iz budistične Burme, kjer se vojska z ognjem in mečem znaša nad muslimansko manjšino v deželi Arakan na severu. Ti muslimani bežijo v mohamedanski Bangladeš, odkoder pa jih porivajo nazaj, ker so sami revni. Iz Kitajske beže ljudje v Hong Kong. Zahodne države, zlasti Združene države, Kanada, Nemčija in Velika Britanija, pa tudi nekatere manjše, so sprejele zadnji čas na tisoče vietnamskih beguncev, katerih dramatični doživljaji so ganili tamkajšnjo javnost. Toda beguncev je na stotisoče in celo na milijone. Mnoge doleti, ko jih na silo vrnejo, strašna usoda mučenja in usmrtitve, zlasti v Kambodži. Pa tudi v Evropi usoda beguncev marsikje ni dobra, zlasti ne v Italiji. Italija se zagrizeno brani dati državljanstvo beguncem, tudi če živijo v državi že trideset let in več in so preživeli tod večino svojega življenja, niti v primeru, če so poročeni z italijanskimi državljankami. S tem je prisilila te ljudi v stanje pravega srednjeveškega suženjstva: suženj je pomenilo v bistvu vedno človeka brez državljanskih pravic, ki je zato nujno prikrajšan tudi ekonomsko. Ekonomsko suženjstvo in podlož-ništvo je bilo vedno posledica dejstva, da tisti ljudje niso imeli političnih pravic. Če je tako v Italiji, ki ima socialističnega predsednika, ki se vsak hip hvali s svobodo, (Nadaljevanje na 10. strani) — Kako si predstavljate »idealno« stanje glede ;pevskih zborov? In bi bilo tako stanje sploh uresničljivo? Naše zborovske organizacije imajo zelo široko pevsko bazo. Poskusimo na tej podlagi (ki jo je treba seveda ohraniti) graditi piramido naše zborovske dejavnosti: organizirati centre za reprezentativne zbore, različne po repertoarni usmeritvi; na Tržaškem že .imamo en tak zbor, Tržaški partizanski pevski zbor, zakaj bi ne imeli tudi reprezentativnih zborov za slovensko umetno im ljudsko pesem, za komorno zvrst, za cerkveno glasbo itd.? Le na ta način (z reprezentativnimi zbori) bomo lahko stopili iz družinskega kroga raznih revij in se brez zadrege podali na zahtevnejše koncertne odre, na tekmovanja v Gorico, Maribor, Arezzo in še kam. —o— Kaj pravi Janko Ban — Kaj pa sodite o kvaliteti naših pevskih zborov? Kvaliteta je zrcalo stanja, ki sem ga prej opisal; kdor goji šport z rekreacijskim namenom, ne bo nikoli dosegel kdo ve kakšnih uspehov; dokler bodo pri zborovsem petju več pomenile prijetna družba, senca vaškega zvonika (namesto tujke kam-panilizem) in ideološke oznake kot glasba, o kvaliteti ne moremo govoriti. — Zakaj je nastopilo pomanjkanje pevovodij? To je vprašanje, pravzaprav problem, ki me zadene najbolj v živo. Saj ni res, da pri nas primanjkuje pevovodij! Primanjkuje pevcev in primanjkuje organiziranih zborov. Bila bi utvara domišljati si (kje na svetu se dogaja ka