Izdal se je
Z Izidorjem sva hodila skupaj v šolo. Izidor je sedel v klopi, jaz gori za mizo, Izidor se je učil, jaz sem ga pa učil. Mladi mož je imel prcccj trdo glavo, zato so šolski nauki bolj počasi prodirali v njegove možgane. Hudoben pa ni bil, zato sva postala in ostala prijatelja in sva še scdaj.
Prišel je čas, ko sva se ločila. Hišica Izidorjevih staršev je bila majhna, v njej ni bilo prostora za vseh pet otroških glav. Zato je moral Izidor po svetu. Šel je v Ljubljano in se pripravljal za bodočega čev-ljarja, jaz sem pa tudi kmalu potem šel dragam. Ali Izidor me ni pozabil. Kmalu dobim iz Ljubljane raz-glednico, pisano z okorno pisavo. Pogledam in pre-berem kratko vsebino.   Izidor mi pošilja iz Ljubljane
180
svoj naslov in kratke besede: »Vas prav lepo po-davim.« »Pozdravim« je mislil zapisati, pa se mu je malo pokazilo. Zato mu nisem zameril, če me je tudi hotel prav lepo podaviti. Iz vseh črk in iz vseh be-sedi je gledala Izidorjeva trda glava in okorna roka pa njegovo dobro srce.
Vsako leto večkrat, ob vseh večjih praznikih in raznih drugih priložnostih sem dobival poleg drugih pisem in dopisnic tudi Izidorjeva voščila in njegovo ljubezen na ogled. Vedno je izražal svoje misli v kratkih besedah in vedno z istimi okornimi črkami. Saj je še to napisal v potu svojega obraza in z naj-večjo težavo.
Malo sram je pa le bilo Izidorja. Tak fant, že skoro izučen čevljar, pisava pa taka.
Kako sem se začudil, ko dobim nekega dne do-pisnico z njegovim podpisom, a pisava je bila veliko lepša. Sporoča mi, da se je povrnil iz Ljubljane, da je prestal svoje čevljarsko učenje in da bo sedaj doma. ' Velik dogodek je bil to v njegovcm življenju. Saj zna sedaj vse, kar treba vedeti, če hoče narcditi en pošten čevelj. Nihče nima več pravice prijeti ga za ušesa.   Leta najhujšega trpljenja so pri kraju.
Zato se vsedem za mizo in pišem. Kdo bi ne častital prijatelju ob taki slovesni priložnosti! Saj se kaj takega zgodi redno le enkrat v življenju.
Pisal sem mu tako-le:
Ljubi prijatelj!
Veseli me, da> si srečno prebil čas svojega učenja, in prav srčno Ti častitam, da je minul čas preizkušnje. Kakor spoznam iz Tvojega pisma, si dobil tudi svojega pisarja. Tudi k temu napredku Ti častitam.
Obema najlepši pozdrav od
J. J. J., dne 24. marca 1917.
Prvi del mojih vrstic je našel prijatelja pri naj-boljši volji. Ves vesel je bil moje častitke. Drugi del ga je pa malo užalil. Ali je mogoče dvomiti nad nje-govo pisavo!   Ali res ni mogoče misliti, da bi Izidor
181
oe mogel napredovati v pisavi! Človek, ki se je na-vadil čevlje meriti, čevlje urezati, čevljc šivati, naj bi se ne mogel navaditi lepo pisati!
Prišel je velikonočni praznik. Izidor je hotel dati duška svojemu prijateljstvu in svoji užaljenosti. Stopil je do svojega pisarja in mu naročil, naj mi piše in kaj naj mi piše. Dobil sem voščilo s sledečo vsc-bino:
Predragi!
Mu voščim  vesele  velikonočne  praznike.   Pa kar sem mu pisal, sem pisal lastnoročno. Srčen pozdrav!
Izidor.
Ti moj prijatelj, pa si se zopet vrezal. Svojega pisarja si preslabo poučil, kaj in kako naj piše, pa ti je vse pokazil. Zato pa ostani rajši pri svojih krat-kih besedah in okornih črkah. Čemu bi z lažjo varal  svojega  prijatelja,  ko ni  treba.   Ali  mar ne!
J. E. Bogomil