Cathie Carmichael ‘Za filozofa preveč romantičnega pridiha’: Nekaj zapažanj o Valvasorjevi etnografiji1 Članek ocenjuje delo Janeza Vajkarda Valvasorja v kontekstu zgodnje moderne evropske etnografije ter metanarativne omejitve pri branju njegovega besedila, s katerimi se soočajo sodobni znanstveniki. The article assesses the work of Johann Weikhard Valvasor ivithin the context of early modern European ethnography and the metanarrative constraints of reading his text that contemporary scholars face. Valvasorjevo delo je med Slovenci dobro znano, toda o njem le malo vedo zgodovinarji ljudske kulture in historični antropologi zunaj Slovenije. V pričujočem članku bom skušala umestiti njegovo delo, še zlasti Slavo vojvodine Kranjske, v širši kontekst zgodnje moderne evropske etnologije in podati nekaj pobud o možnosti branja Valvasorjevega teksta na komparativen način. V letih od 1659 do 1672 je Valvasor v svojih mladih letih prepotoval dobršen del Evrope in Severne Afrike na potovanju, ki je po trajanju in popotnih ciljih preseglo modna študijska potovanja plemiških sinov.2 Spoznal je, da zunaj habsburške kraljevine o njegovi domovini le malo vedo; zato je posvetil večino svojega kasnejšega življenja preučevanju Kranjske. V letih, ki so sledila, si je dopisoval s Kraljevskim društvom in bil izvoljen za njegovega člana v 1687.1 Valvasor je zelo marljivo zbiral gradivo za svoje raziskave in iz spoznanj, ki jih je pridobil na svojih potovanjih, je črpal vzpodbude za razvoj znan- 1 Prvotni verziji pričujočega besedila sta bili predstavljeni na Clare Collegeu Univerze v Cambridgeu in na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Univerze v Ljubljani. Zahvaljujem se gostiteljema Bobu Scribnerju in Božidarju Jezerniku, kot tudi njunim študentom za njihove kritične pripombe. Hvaležna sem tudi za pripombe, ki so mi jih dali John Allcock, Norah Carlin, Nigel Copperthwaite, David Rheubottom, Gerry Stone in Natalie Zemon Davies. 2 Glej Branko Reisp, Janez Vajkard Valvasor (Ljubljana, 1983); str. 81-90, O Valvasorjevih potovanjih glej tudi Branko Reisp, ‘Mladostna potovanja. Janeza Vajkarda Valvasorja’, Kronika (28), 1980, str. 99-107. 1 Za podrobnosti o Valvasorjevem razmerju s Kraljevim društvom glej Branko Reisp, Korespondenca Janeza Vajkarda Valvasorja z Royal Society (Ljubljana, 1987). stvenih idej in jih obogatil s Širokim spektrom analogij, še zlasti za kraške pojave. O tem je sam zapisal naslednje: ‘Sam sem videl v različnih deželah in kraljestvih, ne le v Evropi, ampak tudi v Afriki, mnogo prečudnih jam, vendar prav zares nikjer tako redkih in občudovanja vrednih kakor v svoji domovini.’'1 Potemtakem je baron pisal o svoji rodni deželi nekako tako, kot da bi bila še neodkrito področje, hkrati pa je opustil pisanje o svojih potovanjih na tujem v izčrpni obliki, kar se nam utegne zazdeti nenavadno za čas, ko je potopisna literatura doživljala razcvet. Valvasor je opazoval z ‘očmi tujca’ (alien eye); to prakso je razvil na svojih potovanjih na tujem za opisovanje tistih stvari, ki so mu bile znane že z doma.5 Po dognanjih Natalie Zemon Davis ‘zbiranje ljudskih šeg zagotovo ni bilo deležno velikega zanimanja med izobraženci in plemiči zgodnje moderne v Evropi... Pogosteje so opisovali šege Turkov, Afričanov, Irokezov in Aztekov kot šege domačega ljudstva’/’ Toda, kot nadaljuje Davies, je ‘navzlic tem preferencam od 15. do 18. stoletja nastal književni korpus, v katerem so učenjaki predstavili podatke o ‘ljudskem’ vedenju in pregovorih’.7 Zmago Šmitek je dokazoval, da so bila popotovanja kranjskega barona nujni del procesa odkrivanja njegove lastne dežele in da je bilo njegovo etnografsko in topografsko pisanje intimno povezano s širšim ‘nacionalnim’ projektom/ S tem v zvezi se zdi primerno omeniti tudi tezo Petra Burkea o povezavi med ‘odkritjem popularne kulture’ in vzponom herderjan-skega romantičnega nacionalizma, čeprav je bil Valvasor na več načinov globoko vsid-ran v kmečkem svetu, ki ga je opisoval/ in četudi je imel bolj razvito regionalno, kot ‘nacionalno’ zavest. Valvasor je pri zbiranju gradiva za svoje delo prepotoval na konju Kranjsko in zbiral lokalne anekdote. Sam je celo spal pod zvezdami, da bi preučil cvetenje leske, ki raste na Krasu. S čolnom se je popeljal po jamah zato, da bi mogel narisati zemljevide in spoznati podzemeljski svet tega področja. Navedel je imena nekaterih svojih informatorjev in je vzel pripovedi starejših kmetov posebej resno. (Posebej dragocen je bil njegov intervju z Jernejem Rožento. On je pripovedoval Valvasorju o lepih ribah, ki jih je bilo mogoče najti v Mali in Veliki Bobnarici, in kako mu je 1655 ‘strah’ raztrgal sak in les na njem polomil.1") Kaže, da je Valvasor resnično verjel precej tega, kar so mu povedali domačini in zapisal to gradivo s pripombo ‘kot pravijo preprosti ljudje, kar je čista resnica’." Še pomembneje pa je, da je (za razliko od mnogih sodobnih popotnikov) z lokalnim prebivalstvom Kranjske in njenih sosednjih področij lahko govoril v njihovih domačih jezikih (slovanskem, romanskem in germanskem). Raba jezika oziroma bolj natančno sociološko razmerje med jeziki je eno najbolj zapletenih vprašanj preučevanja ljudske kulture v habsburški monarhiji. Tradicionalno velja slovenščina za klasični zgodnji moderni ‘antijezik’12, saj je bila njena raba omejena na nepismene kmete. V tem oziru je poučna Valvasorjeva vloga kot jezikovnega posred- ■* J. W. von Valvasor ‘Die Ehre dess Herzogthums Grain' (Laybach, 1689); Teil 1, Buch II, p. 240. O Valvasor- jevih teorijah in zemljevidih kraških jam, glej Andrej Kranjc, ‘Valvasor in kraško podzemlje’ v A. Vovko Valvasorjev zbornik (Ljubljana, 1990); str. 211-219. 5 Peter Burke, The Historical Anthropology of Early Modern Italy, p. 15. Termin alien eye' uporablja Burke za razlikovanje med poročili insiderjev in outsiderjev. 6 Natalie Zemon Davies, ‘Proverbial Wisdom and Popular Errors’ in Society and Culture in Early Modern France!.London, 1975); str. 228. 7 Zemon Davies, Society and Culture, str. 229. “ Zmago Šmitek, Klic daljnih svetov: Slovenci in neevropske kulture (Ljubljana, 1986); str. 198-199. ‘J Peter Burke, Popular Culture in Early Modem Europe (Aldershot, 1978). 10 Valvasor, Die Ehre, Teil I, Buch IV, str. 647. 11 Keisp, Korespodenca. Letter to Thomas Gale, 5"' March 1686, str. 25. 12 Za definicijo tega termina glej esej ‘Languages and antilanguages in early modern Italy’; v Burke, Historical Anthropology, str. 79-94. nika. Valvasor informira bralca, da je navadni jezik v Ljubljani 'na splošno kranjski in nemški, pri plemstvu in trgovcih tudi italijanski; vse pa se zapisuje samo v nemščini’11. Iz poznega 17. stoletja je ohranjenih le malo zapisov v slovenščini, čeprav raziskovalci tega obdobja poudarjajo rabo slovenščine na neuradnem nivoju.14 V16. stoletju so protestantski reformatorji ustvarili slovensko versko literaturo. Toda prepoved protestantizma v Avstriji je začasno zaustavila ta razvoj in po letu 1630 je publiciranje besedil v slovenščini, z izjemo uradno odobrenih katoliških katekizmov in pridig, dejansko prenehalo vse do narodnega prebujenja konec 18. stoletja. Glede na maloštevilne študije o razmerju med jezikom in narodnostjo v zgodnji moderni Evropi je domneva, da je bila relativna nerazumljivost (in zato inkomenzurabilnost) med slovenščino, ki jo je uporabljalo kmečko ljudstvo, in nemščino ali italijanščino vladajočega razreda pomemben dejavnik v napadu na ljudsko kulturo v habsburški monarhiji v času po reformaciji, nemara zelo drzna. Pa vendarle, v Furlaniji je bil nek heretik obtožen posesti knjig v ‘lingua sclabonica heretica’1- in reakcija cerkvenih oblasti s sekto skakačev v zgodnjem 17. stoletju je bila vsaj delno posledica dejstva, da so uporabljali nerazumljiva in zato skrivnostna slovanska zaklinjanja16. Kaže, da je bil ljudski jezik bolj trdoživ, kot bi si želele oblasti. Poznavalci tega obdobja domnevajo, da so lokalni dostojanstveniki uporabljali nemščino, vendar ne smemo pozabiti, da je celo Valvasor rabil Franciscijevo pomoč, ko je pisal 'Slavo vojvodine Kranjski, da je svoje besedilo prestavil v sprejemljivo knjižno nemščino.17 Najstarejše znano pismo v slovenščini je napisal duhovnik iz Cerknice v l688m, in taki pisni spomeniki, kot so pisma Morenzi-Coraduzzijeve, nam povedo, da so tudi nekateri kranjski plemiči v 17. stoletju uporabljali slovenščino v svoji korespodenci.1<; Leta 1646 se je župnik iz Svetega Petra v Ložu obrnil na škofa s pisno zahtevo, da naj se duhovnik Michael Boltram, ki ga je sicer v drugih ozirih imel za dobrega, nauči slovensko.20 Potemtakem lahko dokažemo, da je slovenščina vsaj občasno prevladala nad nemščino in italijanščino kot jezik vsakdanjega življenja, prav kot nakazuje Valvasorjevo besedilo. Slobodan Novak je dokazal, da so v beneški republiki uporabljali dalmatinske slovanske dialekte za izgovarjanje vulgarnih besed, zlasti tistih, ki so bile povezana s spolnostjo.21 Povsem mogoče je, da so tudi na Kranjskem v 17. stoletju ‘vulgarne’ besede običajno izrekali v slovenščini. Na primer, ko je Valvasorju Žid v Benetkah rekel, naj si zamisli, da vidi v zrcalu karkoli, si je predstavljal, da lahko vidi Bogenšperk. Nato je nadaljeval: ‘... ko je Jud odvrnil, da naj izrazim z besedami, kaj želim videti, da pa to lahko storim v katerem koli jeziku hočem, sem v šali izrekel po kranjsko, tako da Žid ne bi razumel (rečenega) tele besede ‘Zherna farba koslove mode’. Besede sicer nimajo nobenega natančnega pomena, pomenijo pa nekaj kot “črna barva kozlovih jajc”.’22 13 Valvasor, Die Ehre, Teil III, Buch XI, 14: cited and translated in Gerald Stone, J.W. Valvasor’s Ehre des Herzogthums Krain (1689): A Source for the History of the Slovene Language’, in Slovene Studies 12/1 (1990) str. 44. H Glej, na primer, Maja Žvanut, Od viteza do gospoda (Ljubljana, 1994); str. 32-35. 15 Processo contro ilsacerdote Stefano Arbense da Vipacco, 29 ottobre 1579, Udine, ACA Udine, Sant ’Uffizio, b. 5, no. 84. 16 J. Mlinarič, ‘Prizadevanja sekovskih Škofov Martina Brennerja in Jacoba Eberleina za katoliško prenovo na Štajerskem v luči protokolov 1585-1614 in vizitacijskih zapisnikov 1607, 1608,1617-19’, A da ecclesiastica Slovetitae 5 (Ljubljana, 1983), str. 117-119. 17 Reisp, Valvasor; str. 168-9. 18 Mirko Rupel, ‘Prispevki k protireformacijski dobi’; v: Slavistična revija 5-7 (1954), str. 189-193. n Pavle Merku (ed.), Slovenska plemiška pisma (Trst, 1980). Arhiv Republike Slovenije, Vicedomski urad za Kranjsko, 32, XVI beneficij sv. Petra v Ložu, 7-3. 11 Slobodan P. Novak, Kad su davli voljeli hrvatski (Zagreb, 1988); str. 83. 11 Valvasor, ‘Die Ehre’, Teil III, Buch XI, str. 94: cited and translated in Stone, Slovene Studies, str. 45. Četudi je Valvasor iz strokovnih razlogov pisal v nemščini ali latinščini, je vedno navedel lokalno slovansko ime predmeta, o katerem je pisal, najsi je šlo za ime kraja, rastline ali živali. V Slavi Valvasor omenja ‘naš kranjski jezik’ v pomenu slovenščina.23 V paragrafu ‘O naravnih redkostih’ je detajlno opisal odtočne luknje na Cerkniškem jezeru in ponazoril opis z bakrorezom. Namesto, da bi prevajal imena odtočnih lukenj v nemščino, je zapisal izvirno slovensko besedo v kurzivu. Tako lahko sodobni bralec ve, da je lokalno prebivalstvo poznalo funkcijo odtočnih lukenj, imenovanih ‘pounigk’; ta podatek bi lahko bil ‘izgubljen’, če bi Valvasor skušal besedo prevesti v nemščino.23 Slovenščina je zelo bogata z besedami za naravne pojave: Gerald Stone omenja kakšnih petdeset imen za ptice, ki jih je moč najti pri Valvasorju. Dramatik Peter Handke je na široko pisal o teh posebnostih slovenščine v svoji noveli ‘Die Wiederholung.26 V slovenščini se pogosto izražajo razlike med geološkimi področji.27 Slovenščina je še vedno najprimernejši in najbolj funkcionalen jezik za opisovanje krasa. Zahodnoevropski avtorji za označevanje področja med Trstom in Ljubljano običajno uporabljajo italijansko besedo carso, in ne slovensko (kras) ali nemško (Karst). Toda z italijaniziranjem se v mnogih primerih izgubi ves smisel izvirnega pomena geografskega imena. To je zapazil Jeremiah Milles v Gorici 1737: ‘Nekateri italijanski avtorji so zelo napačno sem umestili Julium Carnicum in Candidus, učeni pisec te dežele, ni v nič manjši zmoti, ko jo imenuje Noreia ali Nori-tia, od koder naj bi po njegovem mnenju izviralo sedanje ime Goritia ali Goriza, vendar ni dvoma, da je Goritia ali Goriza slovanska beseda, ki pomeni grič (hill).’2” Mnoge besede v strokovni rabi v tej posebni veji geologije izvirajo iz južnoslovanskih jezikov. Na primer, Geologisches Wörterbuch, objavljen 1992, ima gesla za dolina, uvala in polje.2'’ V določeni meri lahko kontinuirano rabo teh kmečkih terminov pripišemo prav Valvasorju, ki je s svojim delom postavil jezikovni standard na tem področju.30 Vendar pa kljub temu, da se v Valvasorjevih besedilih pojavlja 'skrita' slovenščina, kranjskega barona ne moremo predstaviti kot glas monolingvalnega kmetstva. Valvasor ni bil kmet: bil je plemič in del privilegirane, literarne, ‘visoke’ kulture v Ljubljani 17. stoletja, kot član Kraljevskega društva pa tudi del skupnosti evropskih znanstvenikov. Njegova poročila o ribolovu v Cerkniškem jezeru so dober prikaz tega problema. Tamkajšnje ribiče so namreč v 'neverjetni množini’ napadale pijavke, ki so živele na dnu jezera; pijavke je sicer bilo mogoče odstraniti z uporabo soli, a to je bilo za plačilne zmožnosti okoliških kmetov odločno predrago. (Na drugem mestu je navedel, da so bili zaradi lokalnega pomanjkanja v Cerknici tedenski sejmi s soljo).31 23 Valvasor, ‘Die Ehrd, Teil I, Buch II, str. 237. 24 Valvasor, Die Ehre’, Teil I, Buch IV, str. 644. 24 Stone, Slovene Studies, str. 50. 26 I’eter Handke, ‘Die Wiederholung (Frankfurt am Main, 1992); str. 199-201. 27 Vas Hrastovlje, katere ime pomeni ‘hrastov gaj’, je prva vas zunaj apnenčastega krasa in označuje začetek denudacije neapnenčastih plasti severne Istre. Ker so hrastova drevesa redkost na apnenčastem terenu, že samo ime vasi nakazuje, da so se domačini dobro zavedali sprememb, do katerih je prišlo zaradi geomorfoloških razlik in z njimi povezanimi spremembami vegetacije. 28 Jeremiah Milles v svojih ‘Letters to the Bishop of Waterford', British Library Manuscripts (Add. Mss 15,774). Ko je Milles opisoval Cerkniško jezero, je omenjal tudi lokaliteti ‘Velka Goriza' in ‘Mala Goriza’; iz konteksta njegovih priporni) je očitno, da je pri tem šlo za več kot zgolj prazna označevalca. 27 Hans Murawski, Geologisches Wörterbuch (Stuttgart, 1992). 30 Vsi nadaljnji pisci o Krasu se sklicujejo na Valvasorja, četudi samo zato, da so lahko zavrnili njegove ideje. Dober primer tega predstavlja delo J. A. Nagla, katerega je cesar poslal preučiti Kras in ki je leta 1748 opisal svoje potovanje v rokopisu Beschreibung... untersuchten in Crain befindlichen Selternheiten der Natur, MSS 7854, Österreichische Nationalbibliothek, Vienna. 11 Valvasor Die Ehre, Teil III, Buch XI, str. 55. Za odpravljanje pijavk so obstajale še druge metode, vključno z zaklinjanji, v katerih pa je bilo nemara več optimizma kot praktične vrednosti. Valvasor je govoril 1. oktobra 1685 z Jernejem Rožento, ki mu je nazorno prikazal, kako so se pijavke zgnetle k njemu, če je zaklical oziroma zapel besede: 'Pij mene, pijavka!’ Če pa ni pel, se jih je prav malo približalo. Avtor je dodal, da se je o tem na lastne oči popolnoma prepričal 1. oktobra 1Ö8532 in da so pijavke včasih domala prekrile ribiče. Takole se glasi njegovo poročilo: ‘Kadar love ljudje blizu te jame ali kje drugje v jezeru pa se jim pijavka vsesa v kožo, jo morajo brž odstraniti z roko, če ne, se tako trdno prime in prisesa, da, pripečati na človeka, da je ne more odtrgati ne odstraniti, razen če se da od koga poškropiti z žganjem, ki ga človeško telo samo destilira in ga spravljamo v posteljno posodo, in sicer z lepo toplim, kakor teče iz svojega živega destilacijskega klobuka; v tem primeru vse takoj odpadejo. To sem sam videl 24. avgusta 1685. Pijavka se je nedaleč od jame Vodonosa obesila golonagi ženski med noge pa je ni bilo mogoče odstraniti, dokler ji ni mož, ki je bil tudi nag, (ne bodi grdo povedano) poscal...’33 Čeprav je mogel Valvasor komunicirati s kmeti neposredno v slovenščini, izkazuje distanco in indirektost etnografa v teh nenavadnih anekdotah, v katerih na pol hvali praktično aplikacijo znanja o Cerkniškem jezeru in se ji hkrati tudi na pol posmehuje. Skupaj s Stephenom Greenblattom bi bilo mogoče interpretirati Valvasorjevo nenavadno zanimanje za kmečki urin kot ‘afirmacijo njegove lastne kulturne identitete kot pripadnika civiliziranega sveta’.34 Vendar, kot dodaja Greenblatt, ‘kaže, da je etnografov gnus pogosto druga plat hrepenenja’.31 Valvasor res ni šel na ribolov takšen, kot je prišel na svet, toda v njegovem poročilu je prisotno tudi tisto, kar Greenblatt označuje s terminom ‘nostalgija’: nostalgija za časom, ko je sam bil takšen, ‘kakor je iz materinega telesa na svet prišel’. Kot pripominja Gerald Stone, sta bili nemščina in italijanščina značilni za patricije, medtem ko je bila slovenščina značilna za plebs: ‘Izbiro jezika je verjetno določala situacija.’36 Potemtakem ni izključeno, da je bila raba slovenščine pri Valvasorju (in od tod njegovo zanimanje za ‘dogajanje’ na kmečkem podeželju na Kranjskem) preostanek njegove navezanosti na služinčad iz otroštva, morebiti celo na njegovo dojiljo. Če naj opredelimo antropološko vsebino Valvasorjevega pisanja, potem bi bilo po vsej priliki najbolj ustrezno označiti ga kot ‘predrazsvetljenskega etnografa’37 ki je tako kot nekateri drugi evropski avtorji, na primer Michel de Montaigne, pisal o ljudski kulturi svojih rodnih provinc. Le da je za razliko od Montaignea, ki je potoval zato, da bi razkrival pomanjkljivosti svojega socialnega okolja, Valvasor utrjeval svoje mnenje o ‘slavi’ vojvodine Kranjske. V terminologiji svojega nepopolnega znanstvenega pristopa pa spada kranjski baron v zgodnje predznanstveno obdobje, ko je bila distinkcija med žanri še nejasna. Kot znanstveno delo se Slava vojvodine Kranjske upira klasifikaciji, saj je njena vsebina v veliki meri odvisna od tega, kar se je Valvasorju zdelo pomembno ali zanimivo: Valvasor je pravzaprav spisal neke vrste različico ‘lokalne vednosti’3“ 17. stoletja in mor- 0 Reisp (ed.), Korespodenca, str. 61. •M Valvasor, ‘Die Ehre\ Teil II, Buch IV, str. 652. " StephenJ. Greenblatt, Filthy Kites’ in Learning to Curse Essays in Early Modern Culture^London, 1992); str. 62. 15 Ibid., str. 63. 16 Stone, Slovene Studies, str. 44. 17 Peter Burke uporablja termin ‘etnograf za obdobje pred razsvetljenstvom, ker gre za termin z nižjo specifično vrednostjo kot jo ima ‘antropolog’, ki ga je po njegovem mnenju mogoče rabiti Sele po razsvetljenstvu. Glej Peter Burke, Montaigne (Oxford, 1981 ); str. 44. Clifford Geertz, Local Knowledge: Further Essays in Interpretive Anthropology (New York, 1983). cia lahko tudi njegovo delo o Kranjski vidimo kot del ‘kodifikacije’ in ‘apropriacije’ vednosti tistega časa. Carlo Ginzburg je opisal, kako je proces ‘abstrakcije’ vključeval sistemizacijo starejših oblik vednosti ali kar on označuje ‘drobne vpoglede’, skoz ‘gigantski proces akulturacije’.39 A Valvasor je problematična figura s tega vidika in se je težko otresti določene nelagodnosti, če ga postavimo v vrsto skupaj z razsvetljenskimi pisci. Roland Barthes je opisal, kako ilustracije v Enciklopediji ‘razmejujejo’, ‘krotijo’ in ‘udomačujejo’ naravne pojave. Valvasor pa ni počel tega, temveč je zbiral nesistematične anekdote o Kranjski, kot da bi bila neke vrste Wunderkammer na prostem.41 Valvasor ni pripadal svetu slovenskega kmetstva, niti ni bil tako oddaljen od ljudske kulture, da ne bi mogel dojeti njene vrednosti ali uživati v njenih kvantah. Na njegovo delo moremo torej gledati kot na most med razpravo in zgodbo, med teorijo in prakso, ne da bi v celoti ponazarjala eno ali daigo. Antropolog Robert Redfield je obravnaval vprašanje, kako 'majhne tradicije in velike tradicije’ oziroma idejni krogi eksistirajo v simbiozi. '... V civilizaciji obstoja velika tradicija razmišljajoče manjšine in majhna tradicija pretežno nerazmišljujoče večine... Tradiciji sta medsebojno odvisni. Veliko in majhno tradicijo je mogoče razločevati kot dva tokova misli in akcije, čeprav se stalno pretakata drug v drugega in odtekata drug od drugega...’42 Valvasorjeva pozicija posrednika med visoko in ljudsko kulturo je najbolj jasno vidna v njegovi prezentaciji naravnih pojavov na Kranjskem. Dasi so se mnogi ljudje bali kraškega podzemlja, so mnogi premagali strah in preiskali jame in druge votline in številni popotniki so se zanašali na lokalne vodiče, da so jih vodili po podzemlju. Valvasor je navedel, da ‘precej popotnikov obiskuje Jamo in druge jame in da mnogi vpisujejo svoja imena v kamnite figure’.43 Stalaktiti, stalagmiti in drugi pojavi, ki jih je ustvarilo počasno usedanje kalcijevega karbonata iz pronicajočih voda, so večkrat videti zaradi svojih oblik in zgradbe, kot da so organskega ali celo človeškega izvora. Valvasor je zabeležil naslednjo bajko in še precej drugih zgodb o jamah, ki so ga očitno zabavale. ‘V eni jami je kamnita figura ali kip, ki predstavlja tkalca pri delu, in v drugem kotu je luknja, ki se odpira navzgor in predstavlja dimnik, v katerem - se zdi -visijo slanina, plečeta, krače, klobase in podobno: kot da so naravne in pristne, le okamenele. Zato pravijo kmetje, da je v tej jami (ki jo je imel za svojo sobo) nekoč delal neki tkalec na praznik svetega Kancijana, zaradi tega greha pa je dahnil vanj zli duh in vse se je spremenilo v kamen... (Ko bi bila narava zraven slanine in klobas pričarala tudi mačka, bi po mojem mnenju nevedni krajani govorili, da je bil luteran, ki je jedel slanino in klobase na petek ali soboto, in da se je zaradi tega greha spremenil v kamen).’44 Tukaj lahko vidimo, kako se Valvasor roga ‘nevednemu ljudstvu’ v tem, ko istočasno beleži njihove predstave. Vendar je kranjski baron imel tudi svoje namene in je hotel dokazati, da okamenine niso bile delo zlih sil, kot je bilo splošno prepričanje, temveč delo počasi kapljajoče vode. •w Carlo Ginzburg, Clues: Roots of an Evidental Paradigms’ in Myths, Emblems, Clues (London, 1990), str. 114-115. 411 Roland Barthes, ‘The Plates of the Encyclopedia’ in New Critical Essays (New York, 1980), str. 222-223. 11 O tem fenomenu glej Adalgisa Lugli, Naturalia et mirabtlia. II colleziontsmo enclclopedico rtelle Wunclerkam-mern d'Europa (Milano, 1990). 42 R. Redfield, Peasant Culture and Society (Chicago and London, 1965); str. 41-43. 43 Reisp (ed.), str. 37. 44 Reisp (ed.), Korespondenca, str. 37: Menocchio, mlinar v sosednji Furlaniji, je veroval podobno: 'Verujem, da je luteranec tisti, ki hodi naokrog oznanjajoč krivo vero in ki je meso ob petkih in sobotah’. Carlo Ginzburg, The Cheese and the UTirm.v (Harmondsworth, 1992), str. 18. ‘Podobne okamenine raznih vrst se najdejo tukaj na Kranjskem marsikje v mnogih votlinah in podzemskih jamah v zelo velikem številu, in to ni nič drugega kakor igra narave, saj okamenine ne nastajajo niti od hudičevega daha niti od potresa, ampak jih sčasoma ustvari kapljajoča voda... Ta kamen je večinoma bel, trd in včasih prosojen kot alabaster. Preizkusil sem ga s kuhanjem v navadni vodi, pa je ostal trd, in tako tudi v slani vodi; ko pa sem dodal salmiaka, se je malce zmehčal. Med žganjem pa, ko je bil dodobra razgret, je bil ves mehak in krhek, pepelnato sive barve, na prelomih se je svetlikal.“15 V 17. stoletju nista veljala za nenavadna zgolj zemlja in apnenec na Krasu. Za Valvasorja in njegove sodobnike je bila favna integralen in enako zanimiv del tega okolja. Prav tako kot so pripisovali jamam in luknjam tega področja čudne lastnosti, so jih tudi nekaterim od tamkajšnjih živali. Valvasor je opozoril na obstoj tako imenovanih golobjih lukenj, v katerih so ptice prespale zimo. Te so številne na pogorju Javornika in drugod po Krasu, kot je Devin, Postojna in dolina Pivke.'*’ Domače prebivalstvo je izkoriščalo poznavanje teh geo-morfoloških značilnosti področja pri lovu. Valvasor piše takole: ‘Kmetje so postavili velike mreže nad te luknje in so na ta način nalovili mnogo golobov. Iz teh lukenj odletijo nešteti golobi v druge luknje. Nekaj jih ostane tam in skrbi za mladiče.’'17 Valvasor je tudi opisal ekspedicijo za preučitev golobje luknje na Javorniku, ki jo je 1673 vodil Andreas Ludwig Wisiath. On je odkril, da je bila luknja polna ptic in ko so nanjo položili mrežo, so vanjo zajeli osemdeset golobov.4t! Področje okoli Javornika, ki je bogato z gozdovi, je bilo idealno za lov. Iz pisem ba-ronese Ester Maximilian Coraduzzi je razvidno, da je baronesa svoji družini v Trst redno pošiljala v dar divjačino in jerebice, ulovljene v teh gozdovih.49 Polšji lov je dokumentiran vse do srednjega veka v bližnji okolici.5” Polhe so lovili septembra in oktobra, ko so se odebelili pred odhodom na zimsko spanje. Polharji so imeli svoje šege, nošo in verovanja, povezana z lovom, ki so dandanašnji bogato dokumentirani v polšjem muzeju na Snežniku. Valvasor je polhu posvetil celo poglavje ‘Slavč, ker je bil prepričan, da je to žival, ki živi predvsem na Kranjskem. Posebej zanimivo je verovanje, da je polhe sam vrag gonil na pašo, pri čemer je bilo slišati močno pokanje in tleskanje, kakor pokajo vozniki z bičem. Ko so tako prišli in pritekli v neverjetnih množinah, so kmetje slekli suknje in sezuli škornje ter vse skupaj pometali od sebe. Zlezlo je toliko polhov noter, da so jih bili suknjiči in škornji čisto polni. Ljudje so pravili, da vrag nima moči, pregnati to živalco iz človekove obleke, če se skrije vanjo. Valvasor je govoril tudi z dvema kmetoma, ki sta zatrjevala, da sta videla vraga na svoje oči. Vprašal ju je, kako je bil videti v resnici, na kar mu je eden odgovoril: ‘Hudo divji, kakor pol kozla.’ Na vprašanje, kakšno postavo je imel, pa: ‘Kar grozno: ko pol človeka.’51 Valvasor je vzel ta odgovor zelo zares, saj je dodal v opombi, da ne dvomi, da je kmet povedal resnico in da se je v gozdovih na Kranjskem hudič prikazoval v podobi gozdne prikazni: satirja ali pana. Tukaj je Valvasor pomešal svojo klasično izobrazbo z razpravo o ljudskem verovanju v prizadevanju, da bi 15 Reisp (ed.), Korespondenca, str. 37. v' Valvasor Die Uhr d, Teil I, Buch III, str. 450. 17 Ibidem. w Ibidem, str. 450-1. w Merku (ed.), Slovenska, str. 57. 50 Angelos Baš, ‘Polšji lov na Slovenskem’, Traditiones 10-12, 1981-1983, str. 35-37. 41 Valvasor, Die Hhrtf, Teil 1, Buch III, str. 438. razložil zvoke, ki so se pojavljali v gozdovih ob priložnosti, ko so polhi zapustili brloge in se v strahu razbežali. Kmetje so polagali pasti ponoči in jih pobirali zjutraj; druge pasti so nastavljali po bukvah, ker polhi jedo žir. Kmetje so uporabljali polhe na različne načine. Ker so bili precej mastni, so največkrat jedli pečene. Anton von Steinberg je opisal, kako so jih uživali z zeljem ali peso in Balthasar Hacquet je menil, da je moč iz njih narediti dobro rižoto.52 Navzlic številnim pričevanjem o okusnosti polšjega mesa pa so se mnogi plemiči in meščani branili te jedi, posebno ženske. Razloge njihove averzije je moč najti pri Valvasorju. Nekaterim se je ta jed upirala, ker je te živali čuval in pasel sam vrag, drugim, ker so preveč podobne podganam.” Ciničen antropolog bi lahko ob tem pripomnil, da je pripoved o hudiču kmetom dobro služila in jim omogočala bogato oskrbo z dobrim mesom, po katerem ni bilo povpraševanja dmgod. Kmečki ljudje pa so lahko občutili averzijo iz drugih razlogov: po Valvasorju so žival v velikih količinah konzervirali za zimo tako, da so jih posamezne družine pojedle več kot tisoč!5,1 Polhov niso rabili samo za hrano. Kožuhe so uporabljali za okras oblek, zlasti ženskih in duhovniških, za izdelovanje mufov ali polhovk. Olje so prodajali v lekarne in ga izvažali vse tja do Indije.55 Zgodovinar Dimitz je o tem obdobju opisal naslednje zapažanje: ‘Praznoverja (Wunderglaube) o živalskem svetu so povsod prevladovala. Pijavke so lovili v Cerkniškem jezeru s pomočjo rekla “Pij me, pijavka”. Raki so šli za žvižgom.56 Polhe je vodil na pašo hudič oziroma so tako domnevali, da bi pojasnili sikajoče šume in tleskanje malega glodalca...’57 Upokojeni vojaški inžiner Franz Anton von Steinberg, ki je prebral Valvasorjevo poročilo, ni bil zadovoljen z njim. Skušal je preseči to Wunderglaube in s pomočjo poskusa odkriti, kaj se je dejansko dogajalo ponoči v gozdovih. Rezultate njegovega raziskovanja je najti v njegovi knjigi 'Gründliche Nachricht. V njej je podal verzijo dogajanja, kakršno je našel pri Valvasorju, in ponudil drugačno razlago za beg polhov in zvok sikanja in pokanja z bičem. Leta 1705 je ujel sovo, ki jo je natančno preučil. Imela je primerne kremplje in kljun za ujedo in videl jo je, kako je napadla raco. Ko je svojo ujetnico dregnil v oko, je spustila vreščav pisk. Steinberg je zato sklepal, da je bil polšji pastir v resnici nočna sova in da so polhi v strahu zbežali, koj ko so zaslišali njen šum. Zanimalo ga je tudi, kako je nastala pripoved o hudiču in zakaj je bila tako prodorna. Pojasnilo je našel v tem, da je sova prihajala na piano ponoči, tako da je polharji niso mogli dobro videti. Vse, kar so videli, je bil strašljiv odsev sovjih oči, ki ga je bilo mogoče zamenjati za hudobnega duha.5” Poročilo o zvokih, s katerimi se je oglašala sova, skupaj s Steinbergovo ilustracijo sove v njegovi monografiji indicira, da gre za Scopovo sovo (Otus scops), ki jo opisujejo kot majhno po velikosti s šopki dlačic na ušesih in s temnimi kolobarji okrog oči.59 Zanimivo je, da ta vrsta sov le redko lovi sesalce, kot so polhi,0'1 in njeno bivanje na področju 52 Baš, Traclitiones, str. 38. 51 Valvasor, ‘Die Mirt?, Teil I, Huch III, str. 441. 54 Ibidem. ” Ibidem. w 'Žvižganje rakom' v sodobni slovenščini je mogoče približno prevesti v angleščino z whistling into the wind. Čeprav imajo ljudje danes to prakso za neučinkovito, so raki občutljivi na ta zvok in mogoče je, da so spretni lovci natanko vedeli, kaj počnejo. ,7 August Dimtz, ‘ Geschichte Krains mm der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813 (Laibach, 1875); str. 146. Franz Anton von Steinberg, ‘ Gründliche Nachricht mm dem in dem lnner-Krain gelegenen Czirknilzer-Setl (Laybach, 1758); str. 65-78. w Steinberg, Gründliche Nachricht, slika 13. 60 Ibidem, str. 457. Cerknice ima verjetno več opraviti z obilico insektov, ki živijo na polju-. ‘Kot nočna drevesna vrsta, ki živi na drevesih in lovi na prostem, rabi bogate krošnje dreves, ki ji nudijo mirno prenočišče in gnezdišče v bližini odprtih prostorov, bogatih z insekti.’61 V nevarnosti Scopova sova bodisi postane negibna, dokler nevarnost ne mine (kot nakazuje Steinbergova ilustracija), bodisi spušča sikajoči zvok, ki ga spremlja z tleskanje s kljunom;62 slednja kombinacija bržkone predstavlja zvok pokanja z ‘bičem’, ki so ga pripisovali hudiču. Steinbergova reatribucija zvoka, za katerega so domnevali, da izvira od hudiča, predstavlja ‘znanstveni’ napredek, toda zaradi pomanjkanja podrobnejše vednosti o tem, s čim se sova hrani, je prezrl, da je bil pojav polharjev vzrok zvoka, podobnega pokanju biča; kajti ni verjetno, da bi sove lovile polhe. Njegova ocena, da je sova, ki jo je ulovil, napadla raco, daje misliti, da je morda branila svoje mladiče; ali da se je morda motil in je sova morda lovila insekte, ki so leteli blizu gladine jezera. V tem primeru lahko vidimo, s kakšnimi težavami so se soočali kasnejši pisci, ki niso poznali krasa tako dobro kot Valvasor, ko so skušali pojasniti ‘lovske’ ali ‘ribiške zgodbe’.M Ker je zgolj skušal razkrinkati mit o hudiču, Steinberg verjetno ni mogel videti njegove funkcije. In s tem, da si je sovo predstavljal kot ersatz hudiča, se očitno ni nič bolj približal znanstveni razlagi. Podobno kot je Gruber zaman iskal slepe race, tudi on ni uspel interpretirati ljudske kulture prek svojih norm. Valvasorjeva raba ‘grobe deskripcije’ in njegova očitna Wunderglaube v zapisovanju ljudskega verovanja daje njegovemu delu empirično ostrino nad njegovimi znanstvenimi sodobniki. Njegovo široko poznavanje notranjskega Krasa je omogočilo, da je bilo njegovo delo uporabljeno za konstrukcijo natančnega modela hidrologije Cerkniškega jezera. Valvasor (in kasneje Steinberg) je predložil model, utemeljen na vodnih poteh in nategah pod zemljo; če preprosta verzija tega modela ni zadovoljivo razložila lokalne različice toka voda, je zadoščalo dodati dodatne natege in podzemne reke. Ta model ni temeljil na polnem razumevanju fizičnih značilnosti apnenca in ilustracije pri Valvasorju karakteristično predstavljajo apnenec kot homogeno maso, prepreženo s kanali in nategami. Članom Kraljevskega društva je Valvasorjeve teorije nazorno prikazal Edmond Hailey. Čeprav je bila utemeljena na Valvasorjevem poročilu, se je Halleyeva interpretacija manj ukvarjala z delovanjem specifičnih delov sistema in bolj s splošno predstavitvijo učinka naraščanja in upadanja gladine vode. V tem močneje spominja na sodobni geološki pristop, ki povezuje raven vode z vodnim platojem, kompliciranim z notranjo strukturo apnenca pod jezerom.M Halley je uporabil Valvasorjeve informacije, da bi pokazal, kako je zemeljska površina manj odločilna za presihovanje jezera od nivoja vode na polju in prepustnih plasti pod njim. S prenosom poudarka s ‘sit’ na vodni plato se je Halleyev model bolj približal modelu, ki so ga razvili sodobni geologi, in označuje pomemben prehod v razumevanju jezerskih mehanizmov. , 25 W». ' ' —Al v. V O ' !«'<* «Mt^j uJ~A£a £+*** ifacnu'. »at* i'»vS*r $£u-i} - 4 £ / Hr c? VgflsC m** V /»«*<«'> <**« J/y_ C J ''A' A* fc-& m+rt Mn», uk ■ •xffe +4fr**rn k • ! 4*& w4,^ U *^*a ,<*i 'T-* &4lM*m* ¥t' • -m-ty+**•** ." /*«- (^* /?<' '* ✓ v , . £ >< %f^£. kK* In" 'i yl^ * .♦ p/ia S'K‘*±' A-' +C*i iil+ t $/*• * fyja fit+ifc *&}$+. ffv 1 *“ ° **u ‘c"’ " ‘1 ^AS-im gl Sle* £4- W £«*r *f **** <■ /*.< i^rCe Srp* /»«*<«. frv«*»/*>.«, 0* $'**£ S* ^ tfc m S -/ t"'^'± he* y S*t vXf o -AAS^t H Sc\4rA< k c~g» StieČiph+nČK****, k S ' & ,+ J C- 1 - c [^Ut#*^"i££e ^ J« , (»'• "•TM \tlf\t ,~: + i\M. $ S / s * /T fc' vf lc*fA* V* •«•»/* fft \*e^h >/« let £* St / «w< A t » <«-t *<«’ A<**| J«*« l>-»*«? £» /*»*' -»■■ •>• - ■*• ^ »' trn*#c»« h <♦« <* ^ SlAlftA' S "■•*■ ycr Äraj £ . ^ «- / 'C’**' /'i*n 19. 9. 1995 Ta papir - obojestransko popisan - sem že pred približno 15-20 leti dobil med svežnjem starih rokopisnih listin. Ne spominjam se natančno, od kod so, vendar z gotovostjo lahko rečem, da so z Gorenjske, ker zunaj tega območja nisem zbiral takih listin. Spočetka sploh nisem bil pozoren na ta popisani list, misleč, da gre za neko posestno zaznambo. Ostale listine so bile - kupne, prodajne, dedne pogodbe, razni potni listi za živino in Se marsikaj. Šele pozneje, morda čez kako leto ali dve sem ta sveženj spet pregledoval in ugotovil, da je ta list napisan v slovenščini in da gre za molitev - priprošnjo k sv. Donatu. No, takrat se je na skrajnem desnem spodnjem robu še videla letnica, toliko da sem prebral 1751 - in tudi pribeležil. - Pozneje je tisti mali delček odpadel. Letnico 1751 sem še na lastne oči videl in lahko trdim, da je verodostojna. Pozneje sem se tudi zanimal za patrocinij sv. Donata v naših krajih , a ga nisem zasledil, razen podatka, da je bil v cerkvi na blejskem otoku včasih sv. Donat v stranskem oltarju? Toliko vem o okoliščinah te listine. 26. 9. 1995. V cerkvi na Breznici pri Žirovnici na Gorenjskem je še sedaj tudi kip sv. Donata. Desni stranski oltar je posvečen sv. Avguštinu (oltarna oljna slika), na levi strani je kip sv. Florijana - na desni pa kip sv. Donata. Velikost cca 90 cm - polihromiran - v desnici drži strelo. Gospod župnik Jože Klun mi je rekel, da je pisatelj Franc Sal. Finžgar - domačin iz te fare - preučeval, od kod naj bi bil tukaj. sv. Donat. Končnega izsledka ni. Mogoče gre za povezavo tega češčenja z oltarjem na blejskem otoku? Ta cerkev na Breznici je 100 let mlajša od zapisa te molitve. . Iz pisem g. Branka Čušina, Koroška Bela, 19. 9. in 26. 9. 1995