Pogodba z Ogersko, Badeni in Jugoslovani, (Govor poslanca dr. L. Gregoroca v državnem zboru dne 20. dec.) II. Nj. ekscelenea g. ministerski predsednik je rekel, da bode pri bodočih pogodbah z Ogersko prva naloga vlade, krepko varovati in braniti gospodarske koristi lostranske državne polovice. Mi vsprejraemo te besede in želimo samo, da se tudi popolnoma uresničijo. S prvo izjavo Nj. ekscelence g. ministerskega preddednika bi se jugoslovanski poslanci tako precej zlagali. Manj pa nas je zadovoljila njegova druga izjava. Ta se glasi po stenografičnem zapisniku: »Kar se tiče zahtev jugoslovanskih plemen, mogel bi se skliceati le na ono, kar sem opetovano na drugem mestu označil kot pravilo za Rusine v Galiciji. Vlada se ne smatra samo opravičene, ampak dolžne, da zadosti previdno in dobrohotno sedanjim narodno-kulturnim potrebam teh plemen. Vlada pa si mora pridrževati razsodbo o pripomočkih, katere bi bilo treba rabiti, ter hoče v mejah vsem narodom ustavno zajamčenih pravic bodisi v denarstvenem, bodisi v narodnem oziru dovoliti to, kar je takoj izvedljivo na zdravi podlagi, ne pa onega, kar je nemogoče ali kar treba še le dozorenja in ki napravlja po takem utis prazno stoječe hiše, katero naj bi ohranili, popravili in morda tudi uredili, ne da bi bilo upanja, da pride kdo v njo stanovat; z eno besedo, gospodje moii, nikake koncesije (predpravice) le v ta namen, da bi se izzivali drugi, ampak dejansko pouspeševanje na podlagi modrih, ker izvedljivih zahtev«. Gospoda moja! Ta izjava }e jugoslovanske poslance izneijadila in napolnila z nekim nezaupanjem do končhih namer nove vlade. Pravim, da nas je iznenadila in te besede moremo tem manj preskočiti, ker so napravile našim narodnim nasprotnikom očividno veselje in so le-ti hoteli iž njih nekako odpoved ali napovcd vojske Jugoslovanom brati ali si domišljevati. V dokaz tega navajam graški nemško-liberalni list, >Tagespost«. Ta piše v številki z dne 11. decembra 1895 doslovno: »Naši gospodje Slovenci ne bodo zei6 razveseljeni o nekaterih opomnjah grofa Badenija, ki se tičejo narodnih obljub. Ministerski predsednik je govoril o koncesijah samo da bi se izzivali drugi, o katerih koncesijah pa on ničesar noče vedeti, in s tem je zadel slovensko stranko v srce.« Gospoda moja! Ko sem prvokrat bral izjavo Nj. ekscelence gospoda ministerskega predsednika, sem si nehote mislil, da je za lo izjavo skrita Egerija, ki navdihuje sedanje ministerstvo. Uvod je pa na vsak način duševna last Nj. ekselence gospofla ministerska predsednika, grofa Badenija. V duhu ie nas Jugoslovane vedel daleč tja v Galicijo in nam priporočal ono načelno pravilo, katero je nekdaj tam narekoval Rusinom. No, priznavam, gospoda moja, da je to za nas malo vabljivo. 0 tem govorim kolikor mogoče malo, ker nikogar nočem žaliti, najmanj svojih vshodno-slovanskih bratov. Koliko pa je Poljakov in koliko Rusinov? Statistika pravi, vsak narod šteje okoli 3 milijone duš, in vprašamo se zdaj: Koliko poslancev imajo Poljaki in koliko Rusini? Saj je znano, da imajo Poljaki 55 poslancev in Rusini samo 7. Kako pa je s Solami? Poljaki imajo dvojno vseučilišče in 25 srednjih Sol, Rusini pa 2 giinnaziji in vsporednice v Kolomeji. To je na vsak način čudno! Poljaki so primeroma bogatini glede na šole in Rusini uboge reve. Zakaj ta razloček? Gospoda moja! Nam Jugoslovanom so uzroki dobro znani, pa jih ne povemo v tej zbornici, ker mislimo, da to le nas Slovane zanima, samo nas, in mi lukaj nismo sami. Toda nekaj bi vendar rad poudaril. Morda si razlaga ta razloček Nj. ekscelenca gospod ministerski predsednik s lem, da je rusinsko ljudstvo manj sposobno za kulturo, da manj hrepeni po omiki. Jaz za-se imam rusinsko ljudstvo za velenadarjeno in niti trenotek ne ^dvomim o njegovem hrepenenju po omiki. Ako torej "ij. ekscelenca grof Badeni misli, da smo morda mi Jugoslovani malo sposobni za oraiko, da malo hrepenirno po omiki, tako mu povem, da so v lem slrašansko moti. Hočem dokazati s Celjem — prosim ne ustraiite se, koalicija je že umrla. Za prvo šolo nove slovenske gimnazije v Gelju se je letos zglasilo 113 učencev in so jili morali vsprejeti 89 vkljub najstrožji skušnji. Razun tega pa je še šlo okoli 30 slovenskih učencev v staro nemško gimnazijo. To je skupaj 143 slovenskih učeneev, ki se zglasijo za prvi razred ene srednje šole. Mislim, to je vendar dovolj dokazano, da slovensko ljudstvo hrepeni po omiki. Le nekaj še opomnim. Ako Nj. ekscelenca gospod ministerski predsednik res hoče, o čemur nočem dvomili, ugoditi našim dejanskim narodno-kulturnim potrebam previdno in blagohotno, naj to stori, toda s svojim rusinskim načelom naj nas pusti pri miru! To je prvo. Drugo pa je, kar mi želimo, da se naj ne ravna po nadalnjih besedah, katere nam je lakrat govoril, v tein smislu, kakor si jih mislijo naši nasprotniki ali iz njih benjo. Zares Nj. ekscelenca je govoril o nemogočih zahtevah Jug)slovanov. Toda ni povedal, katcre zahteve si on misli za nemogoče. Mi tudi sami ne moremo najti, kalere zahteve bi to bile; kajti onc zahtove, katere smo poslanci ali tukaj v tej visoki zbornici ali v dolionih deželnih zborih stavili kot predlog? in resolucijo — in le te utegne vlada v mislih imeli — niso takšne, da bi jih mogel imenjvati nemogoče in ncizvedljive. Nihee ne more trditi, da ni mogoče uvesti slovenskih ljudskih šol na KoroSkem, v Trslu in v Gorici ali hrva*ke gimnazije v Pazinu. Okoli 1000 za šolo godnih otrok slovenskc narodnosli je bilo izkazanih v Trslu in v Gorici. Po avslrijskih postavah, kalere še tam gotovo vcljajo, kajti Trst in Gorica še nisla združena z Italjo, sla d ilžna ondotna mestna zastopa, za slovensko prebivalstvo uslanoviti potrebne ljudske šole. Mislim, da bosta mestna zastopa to tudi storila. Ali kedaj? Takrat, kadar b) irnel Nj. ekscolenca gospod naučni ministcr Gauč II. tislo »korajžo«, kalero je svoječasno pokazal Nj. ekscelenca gospod naučni minister Gauč I. nasproti liubljanskemu mestnemu zastopu zaradi ustanove nemške ljudske šole. Čo se ne motim, bila je največja zahleva, kar smo Slovenci v tej visokej zbdrnici želeli, ona, po katerej naj bi se ustanovile slovenske ufine stolice na graškein vseučilišču. Ta zahteva pa gotovo ni nemogoča, kakor tudi ni nemogoča zahteva Hrvatov, ki zahtevajo za Dalmacijo notranji hrvaški jezik. Kajti, kar je že enkrat bilo, se spet lahko ustanovi. Slovenske učne stolice so bile v Gradcu, in mi terjamo, da se zopet ustanovijo. Kar se tiče hrvaškega notranjega jezika, se to da prav dobro izvesti, ker poleg neraškega notranjega jezika ednako veljata poljski in italijanski jezik, ne da bi Avstrija radi tega razpadla. In tako mislimo, da se Avstrija tudi ne bode razrušila, ako zraven nemškega, poljskega in italijanskega jezika postane še tudi češki in hrvaški notranji uradni jezik, To niso nikake nemogočnosti. Sicer mi Slovenci, raztreseni po osmih kronovinah, imamo toliko dejanskih narodno-kultnrnih vprašanj, teženj, zahtev celo nižje vrste, da zares nimamo niti časa niti veselja letati za nemogočnostmi. (Konec prih.)