BOŽO VODUŠEK: PESMI PASTEL Jtvedki, razsejani hrasti — na zeleni trati smo si dali roke in zaplesali. Vsa luč je v oblakih, v sinjem, čistem nebu, sredi vetra in plesa smo veseli. Sladek je okus vina, upogibanje rok v vetru, bele preseke luči, lahka srca. Smehi in glasni vzkliki: hitreje plešimo — ah, nesmiselne besede in pogledi. — Veter je planil in se izgubil, luč je ugasnila, že je vino v ustih grenko. Sence so v hrastih, srca so plaha, oči široko strme v zarjo — pot domov je pred nami. BRATOM, LJUBICAM, RABLJEM MOJE MLADOSTI D revesa, odrešena vsakega samovoljnega giba, o čudoviti liki moje trudnosti. Vas samo solnce obliva in veter upogiba, ne poznate neodvrnljive pogubnosti, ki jo vsako dejanje v sebi skriva. Drevesa, simboli čistosti, nepokvarjenosti mojemu divjemu, zbeganemu stremljenju. Drevesa, sladke podobe svetlobne prežarjenosti, vsa predana brstečemu življenju. O, vi svetli stebri, polni neskončne podarjenosti. Drevesa s tenkimi vejami, širokimi loki, dobrotno sprejemate vase tihe šepete zaljubljencev, ki sede pod vašimi oboki, nedotaknjenih deklic prve trepete, ste tisočerim strastnim obljubam zvesti poroki. Drevesa, jaz vas ljubim pred gorečo zarjo stoječa, temna, obupno viseča v težkem oblaku. Drevesa, jaz vas ljubim naga, se kriveča, izmučena, hlepeča v dušečem zraku, ko me več noben par na samotni poti ne sreča. Drevesa, v svojem temnem zatočišču skrivate kri smrti in kri ljubezni, strast morilcev na nočnem faunskem igrišču, in vpila ste iz njih sokove težkih, strahotnih bolezni — boječe se odmikam vašemu pribežališču. TRUDNOST JVloči zemlje so me zapustile, materne vezi so usahnile. Stene telesa so zmeraj tenkejše, sence krvi so zmeraj svetlejše. O, to telo, neotipljivo in tuje, skozi katero sinji, mrzli zrak valuje. Čudno je, da te zemlja še nosi. Stopala ne čutijo več, kdo si. Ali ni resnična davna slika borilca, ki pogine, ko se zemlje ne dotika Kako da niso ljudje in živali moj mrliški hod med njimi spoznali? Ne vem, čemu nisem že zdavnaj umrl, čemu ni padel kamen name in me stri. REFREN (ODLOMEK IZ HIMNE PANU) Veter, ki vse podre, ogenj, ki vse požge, val in gon krvi, ki vse prevalovi. KROG Ivdor sovraži in kdor ljubi, ima svojega soigralca. Ostri udarci, sladki poljubi kri lijejo v dvobojevalca. A kdor sam sebe ljubi, živi od lastne krvi, v užitku se vdaja pogubi, kakor sveča, ki sebe gori. A kdor sam sebe sovraži, živi od lastne krvi. Bolečine ne utolaži, kdor sam udarja in sam trpi. Kdor sam sebe sovraži in ljubi, ne ve nikoli, da živi. Ostri udarci, sladki poljubi v svetu, kjer odmeva ni. PANEGIRIK POEZIJI O strahotno brezdno gnoja, kamor curljajo toki vseh nečistih ran, o gnusni, žalostni kup gnoja, koder rastejo najčudovitejše rože. O igra z zvoki, pojočimi besedami, spomenik trajnejši od brona, spomenik, krhkejši od opeke, neprijemljivi, varajoči duh. O neskončno podaljševanje naših bolečin, naših slabosti, o ničemurno ogledovanje narcisa v brezdanji, ljubeči vodi. O opij, omamnejši od vseh opijev, o boginja, neusmiljenejša od Astart — tvoji svečeniki ti služijo z vročičnimi očmi, prizadevajo si tisoč ran, prebadajo srce in prav polahko kaplja njihova kri na tvoj oltar, v tvoje naročje, ti nenasitljivejša vseh Astart, zapeljivejša, komur si zamrežila oči, od vseh boginj, ki držijo svet v svojih neubežnih rokah. O ti, ki sprejemaš vse odbite, ki se ponižani, željni k tebi zateko, da si ugasijo pekoči spomin, o tolažba neutolažljivih src, o vino neupijanljivih možgan, o zakleto čarobno zrcalo, koder vsak obraz postane lep, blaznost, s katero uideš blaznosti, smrt, s katero prehitiš smrt, videz, s katerim premagaš življenje, zamaknjen je, s katerim prevaraš bolečino — UPOR JMoje telo ni rojeno za razpad, ne za skrunjajočo ljubezen s teboj, nevidna boginja, ki te ne morem obdržati, vedno izmikajoči se privid. Ni rojeno zato, da krvavi neprestano, ni žrtveni dar. Moje srce se ti ne da pod nož, vedno obraz izpreminjajoča krvnica. Proč od varljive igre k odločnosti, proč od varljivih sanj k težjemu spancu, proč od varljive večnosti v nič. — O samozavestna boginja v daljnem nebu, koder ti ne morem sneti lažne krone, zapeljivi glas, ki ga ne morem ubiti, ne morem preslišati, ne morem se mu ubraniti — jaz te izzivam, jaz te kolnem, jaz ti grozim! ROMANTIČEN SKLEP Ivo je z dišavami mazil jeno telo bodo razčetvorili na vseh javnih trgih, tvoje gnusno telo, pohotna čarovnica, bodo sežgali na vseh grmadah, še malo, in ti, ki si me ujela, ki si me ponižala v sužnja kakor Omfale Herkula, ki si me izpremenila v svinjo kakor Kirke Ulisa, ki si me prevarala kakor Dalila Samsona, še malo in osramočena boš, javna pocestnica, opljuvana boš, zaznamovana s sramotnim žigom, izgnana med gobavce, med volkove, v puščo, med zapuščene grobove, med mrtve zvezde in divje rože — umri tam, odkoder si prišla! In jaz, jaz, bom maščevan. IZPOVED r ričeli smo z neskončno ljubeznijo, s čudovitimi slutnjami čiste krvi, končali smo z neozdravljivo boleznijo v svetu, kjer ni ne Boga ne milosti. Hoteli smo doseči nemogoče, vzplavati v sinjem, nadzemskem prostoru, hoteli smo se uvrstiti med pojoče angele v brezčasno zamaknjenem zboru. Doseči nemogoče: Boga čutiti v krogotoku svoje šumeče krvi, doseči nemogoče: položiti na njegovo utripajoče srce svoje dlani. Doseči nemogoče: Boga objeti v nevzdržnem poželenju in ponosu duha. — Naenkrat so prenehale goreti solnce in zvezde in vse luči sveta. 313 KRIKI V neskončni grozi kličem tvoje ime, mene davi z jekleno roko smrt. Če izgovorim tvoje ime, ne morem izgubiti ničesar več. O biti, ljubiti, rešiti se — streti strahotni, nevidni oklep — Že ob rojstvu me je vanj vklenila smrt, rodila samo zase, za svojo slo. Draga, v neskončni grozi kličem tvoje ime. Bori se zame s smrtjo, reši me — Jaz sem suženj, podjarmljen mrzli, nočni sli, za ceno svoje krvi odkupi me. Draga, v svoje rane sprejmi me, okopi ji me v topli kopeli svoje krvi, izperi iz mojega telesa gnusni strup, raztopi v svojem objemu ledeni oklep. Draga, bodi mi močnejša mati, bodi mi zibelka, bodi mi postelja, rodi me nanovo s krvjo in bolečino, na svojih grudih podoji me. Draga, bodi mi močnejša smrt, naj v tebi vsa neusmiljena luč umre, naj se vate prelije vsak šum in gib, naj v tebi najdem nadsmrtni mir. Naj bo tisti trenutek vse življenje, naj bo med smrtjo in smrtjo edini čas, med prepadom in prepadom edina ped — dvigni me iz njega, pahni me vanj nazaj. Naj bom za trenutek z vsem svetom eno, naj bom samo še val sproščene krvi, naj bom eno v bučanju z vsemi zvonovi, ki so se razmajali od vesoljne strasti. Ko bom omahnil v zadnjem zmagoslavju na kolena, in se dotaknil tvojih bokov, tvojih nog, naj se razbelim v neskončnem plamenu — vsaj za trenutek naj bom Bog. BEG V SANJE Onstran pa je čista luč, breztelesna velika ljubezen — Zagrnila me bo večna noč, zadnja vseutolažljiva bolezen. Nekega belega jutra v jeseni se bom prebudil v mrzlem solncu, v omreženem vrtu, samo mežikal bom v luč in ničesar razumel, smehljal se kot otrok vsaki plici in cvetlici — 315 VRNITEV K SEBI Ali te bom spet začutil, ti tenki, čisti curek, ti beli, svetli glas, globoko, temno dno —? Ali bom spet poslej občutil najpopolnejšo slast, ko se bom v samem sebi strnil s čudežnim: ti —? Ta čudoviti objem, v katerem ni nobenega upora, ko ne čutim bolečine, ko sem sam v sebi cel. Ko v brezdanjem prisluškovanju utihne vsak utrip, ko se nemir ustali, ko se ustavi nihalo srca — Tenki, beli curek, krhka, steklena posoda — Kaj če se curek skali, če se posoda zdrobi?