{Knjiga 6. V Siivijenje in svet Stev. j2C. £jubljana iS. novembra 1929. £eto 3. E. Justin; Na jug . j . (lesorez) Pro/. dr. med. "Alfred Froehlicli Zakaj se ljudje utrudijo Telo se ne utrudi samo od gibanja; jnirovanje dostikrat še mnogo bolj zmu-cL Znano je, kako težko je delj časa obdržati iztegnjeno roko v vodoravni legi; že čez nekaj minut začutiš v roki občutek utrujenosti, ki preide kaj naglo v hude bolečine: hočeš ali nočeš moraš roko pobesiti. Pri mirnem držanju roke sicer ne opravljaš vnanjega dela, ki se javlja v gibanju, zato pa tem več na zunaj nezaznavnega notranjega dela, ker mora^ jo napete mišice vzdržati laket v vodoravni legi ter pri tem premagati težnost. Tako tudi »strumna stoja« vojaka laglje in hitreje utrudi kakor pa hoja v zmernem koraku. Hujše utrujenje, ki se pojavi pri strumni stoji, pri daljšem dviganju rok ali nog, ima vzrok v tem, ker živčnemu sistemu, ki uravnava potrebne skrčitve mišic, pri takem delu ne privoščimo niti trenutka odmora; neprestano mora vzpodbujati mišice k delovanju, da ostanejo trajno v napetosti. Kako je v hipnozi Pripomniti pa moramo, da je pri negibno napetih mišicah sedež utruditve prej v možganih kakor v prizadetih skupinah mišic. To dokazuje tudi dejstvo, da preneso v nekih okolnostih tako dr-žanje tudi slabotnejši ljudje brez vidnih znakov utrujenja, tako na primer pri nekih obolenjih možganov, potem v hipnozi, pa tudi v avtohipnozi (n. pr. verski fanatiki). Zadošča, da za to dovzetnemu človeku v hipnozi zapoveš, naj iztegne roko, da roke ali prstov ne more upogniti: tej zapovedi se bo pokoraval tudi po več ur. Narobe pa bo normalen človek, ki ni pod vplivom hipnoze, že kaj kmalu tožil o hudem utruje-nju in silnih bolečinah. V hipnozi je moči s primerno zapovedjo vse hipnotizirančevo telo tako odreveneti, da ga lahko položiš z glavo in petami kakor desko na dva stola in še obtežiš po vrhu, a se telo ne bo upognilo. V normalnem budnem stanju bi ti ljudje, tako zvani »mediji«, ki so vrhu tega vse prej ko atleti, tega nikoli ne zmogli. Pod vplivom hipnotizeria pa se medij prostovoljno ali neprostovoljno odreče lastne volje, to se pravi, nekateri deli njegovih možsranov prestftfiejo delovati, med njimi tudi oni, v katerih se pojavi občutek utrujenosti. Sloviti indijski spokorniki yogiji, bolj znani pod imenom fakirjev, dosežejo s trajno vajo toliko, da lahko vztrajajo v najbolj nenavadnih položajih; občutek utrujenosti jim je tako rekoč neznan. Omrtvičeni krč Da vzdrže mišice po več dni in tudi tednov v najhujšem naponu, dokazuje omrtvičili krč, ki je posledica infekcije rane z zemljo; pojavi se tedaj, če pride rana v dotik s povzročilci omrtvičnega krča, ki prospevajo v zemlji. V tem primeru utegne vse telo tako otrpniti kakor pri hipnozi, samo da tam ne traja tako dolgo. Na drugi plati pa so znani primeri bolnega gibanja mišic brez vidnega utrujenja, tako na primer pri »tre-petavcih«, kakor imenujejo take bolnike, ki jih poznamo posebno iz svetovne vojne. Po doživetjih, ki so bila v zvezi z izredno hudim prestrašenjem (po zasutju od granate, po eksplozijah velikih min), je pri mnogih vojakih vseh armad, ne da bi bili kaki vidni znaki ran, ostalo trajno trepetanje udov, rok in nog, redkeje vsega telesa in sicer po več tednov in mesecev, da celo let. Trepetanje, ki preneha samo v spanju, se začne pri prebujenju in traja vse dotlej, dokler bolnik ne zaspi. Bilo bi težko, najbrže docela nemogoče. Miniti to bolezen delj časa. čeprav je v mnogih primerih utegnila popolno okrevanje preprečiti želja vojakov, da se jim ne bi bilo treba več vrniti na fronto. Vztrajnost živali , Živali ume jo na čuden način vztrajati po več ur v določenih, nam ljudem na moč neprijetnih položajih, ne da bi zaznale kaj utrujenja. Kakor znano spe nekateri konji stoje v hlevu; to so opažali skoro vsak dan pri zdaj malone že izumrlih konjih dunajskih kočijažev na njihovih stajališčih. A vzlic temu se konj, ki je noč prespal stoje, prebudi prespan, spočit in zmožen za novo delo. Sicer je res, da konje, ki ležejo spat, više cenijo kakor druge, ker se pri stoje spečih konjih vendarle noge prej obrabijo kakor pa pri onih. ki uživajo svoj nočni pokoj udobno zleknjeni na mehki stelji. Netopirji prespe vso zimo tako, da vise negibno z glavo navzdol. Štork- Ije, flamingi in nekatere 'druge vrste ptic stoje na začudenje otrok po več ur na eni nogi. Utrudljivostne snovi so nalezljive Utruditev je pojav kemične prirode, tvorba utrudljivostnih snovi je neovrg-Ijivo dokazana. Utrujenje ne nastane s porabo ali nestankom snovi, ki so v mišicah in zagotavljajo njih normalno delovanje, nego z nastankom snovi, ki zavirajo delovanje mišic in živčnega sistema, ki vlada mišice, to je koncem koncev možgane. Obstoj utrudljivostnih snovi je že dolgo dokazan. Napravili so poskus z žabjimi mišicami; ugotovili so, da so te utrudljivostne snovi prešle v vodo, v katero so deli take mišice. Potem so to tekočino vbrizgali v mišice krepkih, še ne utrujenih žab, in njih zmožnost za delo se je prav tako zmanjšala, kakor če bi bile živali opravljale naporno mišično delo. Če vzameš katerikoli utrujeni živali nekaj krvi in jo vbrizgaš v žile spočita živali iste vrste, jame ta žival kmalu kazati vse znake utrudit ve; kri, ki so jo vbrizgali iz krvi normalne, spočite živali, ne učinkuje niti najmanj. Dokazano je, da spada najmanj ena vrsta utrudljivostnih snovi med kisline: utrujene mišice postanejo kisle, v prvi vrsti zaradi mlečne kisline, ki se sicer tvori pri vsakem mišičnem delu, ki pa naglo spet izgine iz mišic, če delo ■ ni prekomerno veliko. Utrujene ali celo iz-, črpane mišice pa proizvajajo toliko mlečne kisline, da se v premoru ne more vsa izgubiti. Dr. Pirone Gasilstvo med mravljami Zelo dolgo se že vleče prepir, ali ravnajo žuželke v vsem svojem bitju in žitju preudarno, ali jih pa vodijo samo instinkti? Ne za eno ne za drugo se ni moči prav odločiti, ker se je človeku zelo težko zamisliti v psiho žuželk. Te živalice drugače vidijo, drugače slišijo, drugače občutijo in potemtakem tudi drugače sodijo kakor človek. Kako se hočemo v teh rečeh približati n. pr. ži-valici, ki ima tisoč oči in taki, ki ima organ sluha v zadnjih okončinah in zaznava zvoke, kakršnih ljudje ne slišimo, ali drugi, ki ne okuša z jezikom, marveč s celim telesom, ki ni dovzetna za bolečine kakor človek in ki čuti svojo samico kilometre daleč (čeprav je zaprta v zrakotesni celici), ki jo veže z družicami nekakšna govorica tipa; skratka: z bitjem, ki nam je vzlic temeljitemu študiju še vedno knjiga s sedmerimi pečati. Ako hočemo doumeti ravnanje žuželk, se moramo popolnoma otresti lastne miselnosti, najmanj pa našemu stališču odgovarjajočega vsiljivega vprašanja: kako neki bi človek ravnal v tem primeru? S človeškega stališča gledane so žuželke včasi res neverjetno neumne. Kobilica, ki jo splašimo na travniku, se brez pomisleka požene kvišku, čeprav prileti včasi človeku naravnost v roko. In kaj je bolj neumnega od nava'-de nekaterih žuželk, da hodijo v vrsti druga, za drugo? Po robu krožnika se v sklenjenem krogu tako dolgo vrte naokoli, dokler popolnoma ne omagajo. Vešča, ki si je že bila posmodila krila, se bo vzlic temu še naprej zaganjala v ogenj, in mravlja se da rajši pohoditi, kot bi se umaknila. V vseh teh. in podobnih primerih se pa ne sme pozabiti, kako redka in brezpomembna prikazen je prav za prav človek v življenju žuželk. Na milijarde njih pride komaj eden, zakaj naj bi ga tedaj unoštevale in uravnale svoja dejanja in navade po njegovih? Kako na primer naj ve kobilica, da so na svetu tudi ljudje? V prirodi sami ni nobenih gorečih luči in nobenih kakor krožnik okroglih reči! V splošnem so žuželke živalice, ki ravnajo iz navade, bodisi iz priučene ali prirojene. Vsaka preudarnost bi jih samo po nepotrebnem motila pri delu. Zaradi tega je tudi tisti del možganov, ki plete misli, pri njih izločen iz delovanja in morebitno uničenje možganov žuželkam tudi prav nič ne škodi in jih ne ovira pri vsakdanjem poslu. Samo kadar se življenski pogoji in okoliščine spremene, jamejo tudi pri žuželkah delovati možgani in tedaj so zmožni marsikaj, čemur se ljudje čudimo. V tem pogledu so zelo zanimiva opazovanja francoske prirodoslovke Marguerite Combes. ki je posvetila vse # življenje študiju različnih' mraveljskili družin. Njena najinteresantnejša opazovanja in izsledki so iz fontainebleaua pri Parizu. V tem kraju, ki ga vsako nedeljo posedajo ogromne množice pariških nedeljskih izletnikov, je prirodo-slovka opaizovala, da se je pri mravljah, ki imajo svoje domove v okolišnih gozdovih, izobličila navada, pogasiti vse cigaretne ogorke, ki jih sprehajalci brezbrižno pomečejo proč in ki ogražajo njihova mravljišča. Odkritje je bilo, kakor že v mnogih .Važnih rečeh, povsem slučajno. Njen asistent je namreč nekoč zbiral zanjo rjave mravlje, pa je slučajno odvrgel cigaretni ogorek na mravljišče. Na veliko začudenje je opazil, da je ogorek Z dobro pomerjenimi curki kisline po* gase mravlje ogenj, ki preti mravljišču nenavadno naglo ugasnil. Poklical jepri-rodoslovko, s katero sta ponovila poskus, in njeno izurjeno oko je brž opazilo, da so pogasile tleči ogorek mravlje. Izsledek se ji je zdel tako svojevrsten, tako nenavaden, da je nemudoma zasnovala vrsto nadaljnjih poskusov, ki bi naj dokončno izpričali, kaj utegne biti s tem nenavadnim »gasilstvom«. Poskusi so se vršili podnevi in ponoči. Pokazalo se je, da mravlje uduše ogenj s curki mravljinčne kisline, katero izločajo iz žleze, ki služi drugače v obrambo. Polagoma so dajali mravljam težje naloge. Tako je n. pr. Mme. Com-bes hotela poskusiti, kaj bodo mravlje naredile z gorečo svečo, ki jo ie zvečer vtaknila na mravljišče. Čim so mravlje opazile ogenj, je nastala v mravljišču silna zmeda: mravlje so v paničnem strahu begale naokrog. Toda kmalu se je njih pozornost osredotočila na svetli plamen sveče. Naglo se je zbrala četa ognjegascev in prešla v napad. Večina mravelj je sicer ostala v varni razdalji od sveče, a nekatere pogumne predstražarke so se splazile k sveči in namerile ostre curke mravljinčne kisline na plamen, ki je jel cvrčati in vzplapolavati. Na delu je bilo kakih 25 gasilcev, ki so v krogu obkolili svečo. Čim bolj je pojemal plamen, tembolj se je tesnil krog, dokler se ni sprostila iz njega najpogumnejša mravlja, stekla prav k stenju in brizgnila vanj izdaten curek dušeče tekočine. Njenemu vzgledu so sledile še druge in v pičli minuti je bil ogenj pogašen. Sedaj pa so se živalice spravile na čiščenje mravljišča. Vse bilke, ki se jih je že prijel ogenj, je bilo treba posamič pogasiti. Tleči stenj so odščipnile in ga »razcefrale« na vlakenca. da je ugasnil; slednjič so udušile še vse, kar je bilo okoli tlečega, potem šele so se male pogumne gasilke odpravile k počitku. Poskuse z gorečimi svečami so sistematično nadaljevali in kmalu se je pokazalo. da so si mravlje pridobile že primerih jim je uspelo ugasiti svečo že v 10 sekundah, voasi pa so rabile tudi delj časa, zlasti, ako jim je pri gašenju nagajal veter. Pri tem poslu so mravlje pokazale toliko spretnosti, da jim je Mme. Combes zadala domala neztnag-ljivo nalogo: ugasiti stearinsko svečo, dočim je za prejšnje poskuse uporabljala samo voščenke, ki mnogo laglje ugasnejo. Gasilstvo tudi v tem primeru ni odreklo, čeprav so morale živalice ubrati nekoliko drugačno taktiko. Brizgalna četa je splezala po sveči navzgor. Prvi gasilci so poginili v tekočem razbeljenem stearinu, ki se nabere v globelici okrog stenja, a ostali so zadržali za njimi hiteče tovariše, da jih ni dotekla enaka nemila usoda. Potem pa so jele z roba sveče brizgati kislino v plamen, ki so ga slednjič, čeprav z velikim naporom, vendarle zadušile. Ko se je nato tekoči stearin nekoliko ohladil, so se vrgle na tleči stenj, ki so ga obdelovale z ostrimi čeljustmi in niso odnehale, dokler ni ugasnila poslednja iskrica. Stanovalke nekega drugega mravljišča, na katerem so se pozneje vršili po» skusi, so pokazale v ognjegastvu mnogo manj spretnosti kakor prve, ki so si pridobile vaje in izkušenj z dolgoletnim gašenjem cigaretnih ogorkov. Curki mravljinčne kisline so bili večinoma slabo merjeni in so zgrešili svoj namen. Da preprečijo preteči požar, so se morale mravlje slednjič zateči k vprav heroičnemu sredstvu: Pogumna četa se je slepo zagnala v ogenj, da žrtvuje lastna življenja v blagor skupnosti. Nesebične državljanke so z lastnimi telesi udiušile ogenj. V pičlih petih minutah je sveča ugasnila. Posamezne družine mravelj se bore z ognjem na povsem različne načine. Nekje so opazovali, da so mravlje, ki jim ni uspelo utrniti plamena, zavlekle gorečo voščeno vžigalico daleč proč od mravljišča, nakar so posamično pogasile tleče bilje. V drugem mravljišču so delavke najprej odstranile ves gorljivi materijal iz bližine plamena, potem šele so se lotile ognja samega. Leto pozneje so ponovili poskuse ia zopet so se izkazale za najspretnejše gasilke mravlje iz prvega gnezda. t*«*********««« *********************************************************** Kaj zahteva evgenika od zaročencev? Kaj je evgenika? Dobesedno pomeni nauk o blago« rodnosti. Danes pa smo se navadili, da rabimo to besedo v mnogo širšem pomenu, ki se krije s pojmom rasne higijene. Rasna higijena skuša zasigu« Aati že zdravje bodočih rodov, ne sa« mo teh, ki so že na svetu. Narod ima samo takrat varno bodočnost, če ga tvori kar najširša plast duševno in te« lesno zdravih, polnovrednih, značaj« nih, nravno trdnih mož in žena. Ni dovolj, ako je taka samo njegova vrh« nja plast, marveč je treba, da je vrlih ljudi zadostno število. Tega se narodi nekoč niso zavedali; šele moderna do« ba je dokazala pomenljivo resnico, da za narodovo bodočnost jamčijo samo zdravi ljudski sloji. Pred več kot dva tisoč leti so imeli v Sparti na Grškem kaj stroge rasno« higijenske postave. Predvsem omeni« mo, da se je moral vsak moški oženi« •Ji; samcev Spartanci niso marali. To •pa še ni bilo dovolj. Zakon je določal, Sodobna genetična veda zavzema približno enako stališče; po njenih raziskavanjih je pričakovati zdravih otrok v zakonu med bližnjimi sorod« niki samo tedaj, če sta ženin in neve« sta izredno zdrava in če ni v rodbini nit! najmanjšiK dedniK slabosti. V ve« liki večini rodbin pa najdeš gotovo kakšno dedno slabost, zato po verjet; nostnih pravilih Mendlovega zakona o dednosti raste nevarnost, da bodo po« tomei podedovali od obeh roditeljev isto dedno slabost, ki bo dobila tem hujšo podobo, čim tesnejše je krvno sorodstvo. V davnih časih niso pozna« li te nevarnosti. Egiptski faraon Kamses, ki je vladal pred kakimi 4000 leti, je bil oženjen z dvema svojima sestrama, pozneje pa si je pritegnil v harem še dve svoji hčeri. V stari za; vezi sv. pisma najdemo že prepoved zakonov med bližnjimi sorodniki, ven« dar so še vedno dopuščali dalekosež« ne izjeme. Rimska Cerkev je prepo« ved zakonov med krvnimi sorodniki raztegnila zelo daleč in je stoprav leta 1918. izpremenila svoj zakon v toliko, da dopušča zakone v sedmem in osmem kolenu brez posebnega dovo« ljenja. Kot absolutne, torej za zakon« sko zvezo povsem nedopustna kolena pa smatra samo ona, pri kateri tudi naš državljanski zakon prepoveduje zakon: namreč pri polukrvnih in pol« nokrvnih sorojencih in sorodnikih vzpenjajoče se in padajoče linije. Pra« voslavne cerkve so še strožje; pri njih je absolutno zabranjen zakon celo med pripadniki četrtega kolena. Ondi je to« rej nedopusten zakon n. pr. med bra« trancem in ujno. Zelo važen problem rasne higijene je boj zoper vtihotapijanje težkih nalezljivih bolezni v zakon. To pa iz ve« čih vzrokov. Kajkrat je drugi zakonec s to skrivoma pridobljeno boleznijo tako oškodovan, da dobi le malo ali nič potomcev. Vendar le splojeni otro« ci pa kaj lahko nalezejo že kot plod (foetus) bolezenske kali, ali pa se oku« žijo z njimi kot dojenčki; take otroke čaka nadležno hiranje ali zgodnja smrt. V večini držav lahko sklepajo zakon osebe, ki imajo nalezljivo bolezen; ne zahtevajo od njih zdravniškega po« trdila, ali so zadosti ozdravele ali nc. Novi nemški zakon o pobijanju spol« nih bolezni z dne 1. oktobra 1927 tudi »astopa to stališče. Sicer nalaga one« mu, ki ima tako bolezen, dolžnost, da to odkrito pove zaročenki oziroma na« robe ter nje zakonitemu zastopniku (staršem), vendar pa v takem primeru ne zabranjuje sklenitve zakonske zve« ze, če sta za njo oba zaročenca. V ne« katerih drugih deželah pa so z ako no« dajci šli Halje. Na Norveškem mora imeti za sifilisom bolna oseba posebno dovoljenje, če se hoče poročiti. V Me« biki in Perziji, ki sicer nista posebno kulturni državi, se za vsako sklenitev zakona zahteva zdravniško dovoljenje. V Nemčiji rasni higijeniki ne gredo tako daleč: zahtevajo predvsem to, da si oba zaročenca pred poroko obvezno zamenjata zdravniški spričevali; če se kljub dognani dedni ali nalezljivi bo« lezni hočeta vzeti, naj se zgodi po nju« ni volji. Ako bodo prizadevanja ras« nih higijenikov dosegla vsaj to, da bo ta njihova prva in najvažnejša zahteva postala za vsakega državljana obvezen zakon, tedaj bodo že bolj redki danes sorazmerno pogosti primeri, da se en ali drug zakonec takoj po poroki oku« ži. Taki žalostni primeri prodrejo v javnost samo tedaj, če se sproži pro« ces za ločitev zakona; v kolikih pri« merih pa ostanejo prikriti! V »Medi« zinische Klinik« 1926, zvezek 22., je zabeležil neki ženski zdravnik, da ima povprečno šest takih primerov na le« to; toliko je pri enem samem zdrav« niku. Koliko tisočev in tisočev jih utegne biti v vsej državi! V Nemčiji so zdaj upeljali običaj, da vsakemu ženinu in nevesti, ki se priglasita za sklenitev zakonske zveze, izroče po državnem zdravstvenem uradu sestavljeno opozorilo, kakšne nesreče lahko prepreči zdravniška prci« iskava obeh zaročencev pred poroko. Seveda večina teh listkov sfrči v kot, ne da bi dosegli kak uspeh; nekaj ko« risti pa vendarle ostane. Kazalo bi, da bi tudi povsod drugod upeljali vsaj to, dokler se ne odločijo za strožje in koristnejše ukrepe. Vprašanja, ki smo se jih dotaknili na tem mestu, so vedno bolj pereča in je treba, da vsak pozna zahteve ras« nih higijenikov. Znova in znova se vračamo k temu, da za narod ni važ« no veliko število otrok, da pa je silno važno, koliko otrok pride docela zdra« vih, življenja sposobnih na svet. No« ben narod, ki veruje v svojo bodoč« nost, ne sme pozabiti, da ga ne ščitijo toliko armade kolikor higijenske in zlasti rasnohigijenske odredbe, ki rc« gulirajo njegovo obnavljanje. Mi smo v tem pogledu še daleč zadaj. Prvo, kar naj se na tem področju vzakoni pri nas, bodi to, da naj se uradno kon« trolira, ali sta si zaročenca pred po« roko zamenjala zdravniški spričevali in ali po vsem, kar vesta, še vztrajata na sklenitvi zakona. Zdravniške ugo« tovitve pa naj se za sedaj omeje na spolne in duševne bolezni ter na od* prto tuberkulozo. Vsi, ki jim beseda narod ni prazna fraza, se bodo ob vsa- ki priliki potegovali za to zafttevo bt vsa naša zdravstvena, dobrodelna in socialna društva naj jo smatrajo za svoj program. Po dr. Schubartu Ignotus, rAnton Pridavok Knjižnica Češkoslovaško prosvetno ministrstvo je izdlalo zakon, po katerem mora vsaka občina skrbeti za jav* no ljudsko knjižnico. Ta zakon nosi lepe sadove ljudske prosvete — naleti pa tu in tam tudi na razne ovire, kar nam kaže pričujoča srčkana humoreska, ki jo je za mesečnik »Strom« (Drevo) napi* sal prof. V. Merka, znani prevajalec iz naše literature. Notar se je postavil na črko zako« na. Udarjal je s pestjo po mizi in gro* zil, toda občinski odbor se ni dal omehčati. Rihtar je trdil, da ljudje knjig ne potrebujejo, in drugi so mu prikimavali. »Kaznoval vas bom z globo!« je kri* čal razjarjeni notar. Kmetje so zmigavali z rameni. »Pošljem vam komisarja!« »Kdo pa je zopet to?« »To je rihtar, ki ga vam pošljejo iz Prage, iz ministrstva. Ta vam bo go* spodaril nad vašim denarjem, kakor bo hotel, vi pa pojdete v arest, ker se ne pokorite zakonu.« Zaloputnil je vrata in odšel, ne da bi zaključil sejo. Zvečer je vsa vas govorila o komi* sarju: možje v krčmi, a ženske so do* ma lomile roke od obupa. Tarnale so, saj se jim je zdelo pri teh razmerah, da se ves svet postavlja na glavo. »Ali je kdo kaj tacega slišal!« »Res, nikoli več ne bo boljše na tem svetu!« Razgovor možakarjev je bil še bolj živ. V krčmi je ostalo le še nekaj od* bornikov. Posvetovali so se. Nazad* nje so se dogovorili; ukazali so rih* tarju, naj gre na notarski urad in iz občinske blagajne plača po petdeset vinarjev na glavo za — javno knjiž* nico. »Tu imate denar, gospod notar, in pustite že nas na miru!« »Torej ste se vendar izpametovali!« »Kaj pa naj storimo? Vendar ne bomo spustili tujega človeka občini na vrat.« »Če bi imeli kaj ponosa, bi sami za« htevali knjige. Leni ste in ne marate citati.« ad »Čemu pa bo kmetu knjiga?« »Ne uganjajte neumnosti! Čemu, če* mu? Da se kaj nauči! Naučite se, kako je treba zemljo obdelovati, orati, se« jati. gnojiti . . .« »Kaj bi nas učili gnojiti, saj smo na gnoju vzrastli! Tudi naši očetje niso čitali, pa so znali gospodariti! Ali ni to neumno — delati občini nepotrcb* ne stroške?« »Molčite že enkrat!« Med tem je uradnik pripravil tride* set zvezkov knjig in jih podajal sta« remu suhemu kmetu, ki je skušal od« vrniti od sebe pozornost s tem, da je podajal roko in se priporočal. »Te knjige so vaše. Vzemite jih in pazite na nje. To je javna last in sto zanje odgovorni.« »Veste kaj, gospod, pridem drugič ponje. Pridem z vozom in bom že ka* ko uredil. Ampak boljše bi naredili, če bi te knjige zase ohranili. Pri nas bomo itak z njimi imeli same sitnosti. Še pretepli me bodo zaradi njih.« Mrazko jc odšel z notarijata in zde* lo se mu je, da se mu je težak kamen odvalil od srca. Z urnimi koraki je odšel iz vasi, ni zaupal samemu sebi. Bal se je, da si bo notar premislil in ga prisilil, da prevzame to neumno gosposko iznajdbo. V Zanemarkih se je pritoževal, ka* ko so ga silili, toda on, je rekel, se ni dal pregovoriti. Ker že zakon ukazuje, da je treba plačati, je plačal, ampak knjige je pustil pri notarju, niti do« taknil se jih ni. Prešel je en mesec. Mrazko se je iz* ogibal notarja, na knjižnico je skoraj že pozabil in se veselil ob misli, da bo imel sedaj mir. Zato se je prav prestrašil, ko je dobil poziv na urad pod grožnjo zakonitih posledic. »Že spet tiste knjige,« je mislil. »Da mi jih nc prineseš v hišo,« mu Je grozila žena. Enako so mu pretili sosedje. »Vam je lahko reči: ne nosi« — jc mislil Mrazko. »A kaj naj počnem jaz? . . .« Boječe je vstopil v notarski urad in, ne da bi čakal na odgovor, je takoj namesto odgovora na pozdrav pro« glasil: »Gospod notar, prišel sem se odpo« vedat rihtarstva.« »E, vraga! Jaz sem vas pozval, da spravite te knjige v red. Kaj mislite, da jih bom jaz za vami nosil v vas, ali kaj?« »Jaz tega ne prevzamem. Jaz se ne dam biti. Že vsak mi grozi. — Dajte mi mir! Rajši nisem rilitar! Žena me zmerja, ljudje preklinjajo in o knji« gah neče nihče niti slišati.« Notar se je posmejal. Jeza rihtarja ga je spravila v dobro voljo. Bolj za zabavo nego resno je začel govoriti o krasni bodočnosti ljudstva, ko se bo naučilo ljubiti pisano besedo. »To so prazne čenče! Nikoli več ne bo dobro na svetu, ker nam ne dajo v miru živeti!« Notar jc prečital Mrazku par stav« kov iz Dobšinskega ljudskih povesti. »O, to je lepo,« je pritrjeval »neiz« prosni« rihtar. No vidite, sami priznavate. Saj sem vedel, da ste pameten človek. Le vze« mite knjige, se boste imeli pri čem za« bavati. Niti v krčmo ne bo treba ho« diti.« »Ne, nc vzamem jih.« »Mrazko, bedite pametni.« »Nečem, pa nečem.« »Plačali ste jih. Čc pride načelnik in najde knjige pri meni — bo huda.« »Storite ž njimi, kar hočete, ampak jaz ne maram greha v vasi . . .« »Toda — zakon!« »Če je zakon, pa bodi . . . Kaj meni mar? Poberem tc knjige, ampak vi mc ne smete izdati.« Spravil jc par knjig v zanedrije in rekel: »Po druge pridem jutri.« Prevzel jc nase veliko odgovornost. Ta papir se mu je zdel zelo težak. Domov grede se je oziral. Da bi le ni« kogar ne srečal! Odšel je naravnost na skedenj, priprl vrata za seboj in zložil prinesene kniige pod težke sno« pe slame. Oddahnil si ie. ko je videl, da ie to opravil neonaženo. »Ko bi mogel še druge znesti sem, ne da bi kdo opazil . . .« ,Ves teden jc hodil tako na notari* jat in od tam v skedenj. Ko je zadnjo knjigo pokril s slamo, sc jc zahvalil Bogu, da bo imel poslej mir. »To mi je dalo dela ! . . .« Prestal je najhujše. Treba je bilo lc še obdržati skrivnost, ne izdati je nikomur, niti ženi niti znancem. Vsak dan je hodil pazit na knjige, jih urejeval, zlagal in se čehljal za ušesi. Zelo rad bi bil komu potožil, pa se je bal posledic. Nič več ni hodil v krčmo, izogibal se je znancem in žena je opazila, da se odtujuje samemu sebi. »Naj vrag vzame te pismarje, ki so si knjige izmislili —! Kako bi imeli mirno življenje!« Postajal je zamišljen in nervozen. Skedenj ni za knjige, je mislil, lahko jih kdo ukrade in kaj po« tem? On je vendar le rihtar in odgo« voren za občinsko imetje. Toda čas vse ozdravi. Pomiril se je. Nekoč, ko je šla žena v mesto, je pre« nesel knjižnico v shrambo, knjige je zavil v star papir in jih zložil za skri« nje. Tam jih nihče ne najde. Čez nekaj mesecev, ko so občani pozabili na žulje, porabljene za knjiž« nico, in je rihtar prenehal hoditi v shrambo, se je zgodila neprijetna za« deva. Notar se je pri seji odbora zanimal za knjige in vprašal rihtarja, ali ljudje kaj radi čitajo. Tedaj jc prišlo vse na dan. Mrazko je zardel in na splošen pritisk priznal soobčanom, da ni mo« gel postopati drugače. Sklenili so, naj sc prinesejo knjige v občinsko hišo. Kot k slavnostnemu aktu so se napotili v shrambo z rihtar« jem in notarjem na čelu vsi člani ob« činskega predstojništva. Mrazko ic zaprašen vlekel na dan občinsko knjižnico in videl, da so imele miši več razumevanja in da so sc bolj temeljito z njo pečale — nego ljudje. DOLGOTRAJNO STRADANJE potroši polagoma rezerve v organizmu, najprej ogliične hidrate, nato maščobne in beljakovinske. V trenutku, ko so tolščni prihranki porabljeni, se v znatni količini črpajo beljakovine v staničju, meje odpora so dosežene in konec ie blizu. Ta nastopi, ko "je telo izgubilo štiri petine prvotne teže. Ako pestnik pije vodo, se more dalje ohraniti. Staničje in organi hirajo. Možgani, kosti in srce se najdlje upirajo. Toplina se močno zniža, obtok in dihanje se opočasnita, pritisk na žile se zmanjša. Kramljanje o luni Temne pege. ki jih lahko s prostim očesom opazujemo na luni, so že od nekdaj zanimale ljudi, ki so jih tolmačili na različne načine. Celo primitivni narodi so se bavili s tem vprašanjem in ga reševali po svoje. Tako so nastala o luni posebna naziranja, posebna mitologija. Na zadevne mite naletimo pri afriških črncih prav tako kakor pri ljudstvih v osrčju Azije, Indije in pri otočanih v Atlantskem oceanu. V Evropi je najbolj razširjena bajka o možu (kovaču) v luni. Nekateri narodi vidijo v tem možu tatu, ki je kradel les in divjačino, Nordijci celo tatu, ki je odpeljal dva otroka. Med Slovenci je razširjena bajka o kovaču. Medtem ko vidimo Evropci v luni moža, je med Indijanci v Ameriki razširjena vera, da je v luni ženska, ki je bila zaradi svoje hudobije pregnana na pust planet, kjer vlada hlad in mraz. Ta hudobna ženska plete velikanski koš in kadar bo to delo končano, udari zadnja ura za ves svet. K sreči pa je na luni poleg hudobne ženske tudi hud pes, ki sproti raztrga vse, kar ženska na-plete. Zato bo svet še dolgo obstojal in ne bo kmalu pogubljen. Kadar nastane lunin mrk. tedaj je znamenje, da je pes zopet popadel košaro in jo trga. Samo Eskimi vidijo v luni sestro solnca. Njim pomeni solnčni mrk srečanje solnca z luno, in pege na luni so jim odtisi rok, ki so se spajale v objem med dvema otrokoma istega rodu. Čisto drugačne stvari vidijo v luni Mongoli. Njim pomenijo lunine pege dteklioo. ki jo je nekoč poslala burjatsika mati po vodo. Hči pa je medpotoma srečala svojega ljubega in se je zakasnila. Tedaj se je mati v hudi jezi zarekla, naj bi deklico vzela luna. In res, zgodilo se je po njeni želji. Ta deklica stoii sedaj na luni in mora nenehoma prenašati vodo. Pri atlantskih otočanih pa je mož v luni božji človek, ki ga je treščil nekoč oče v hudi jezi v vsemirje. Ponekod v Aziji in Afriki pa vidijo v luninih pegah tudi podobo zajca ali kunca. Celo Japonci poznajo to tolmačenje. Na Kitajskem pa pomenijo pege zmaje Sijamci Kredo v domišljiji še dalje in pravijo, da bivata na luni dvojčka, in sicer moški in ženska. Starogrška sporočila pa lovore, da je luna svetlo zrcalo, v ka- terem odseva naša zemlja. Grki so šli celo tako daleč, da so videli v luni na- tačmo podobo Sredozemskega morja, čeprav je bila to zgolj utvara. ★ Če pustimo ob strani ta mitološka razmišljanja in stopimo na realnejša tla, vidimo, da je ljudi že zelo zgodaj vznemirjala misel raketnega poleta »a luno. Šele pred kratkim so poročali, da je med tistimi, ki hočejo izstreliti raketo na luno, tudi neki ameriški profesor. Piše se Goddard. Naredil je že svojčas.poskus in spustil kvišku raketo, ki pa se je razpočila 500 m nad zemljo. Raketo je bil napolnil z nekim plinom, ki je bil po vsej priliki pokalni plin. Goddard je bil tudi prvi, ki je pisal o raketnem problemu. Izdal je že i. 1919. razpravo z naslovom »A Me-thos of Reachimg extreme Altitudes« — Metoda za dosego najvišjih višin. Goddard je razmotrival problem rakete, ki bi bila napolnjena s smodnikom. V Ameriki celo govore, da je rešil ta problem na praktični podlagi za bodočo vojno. Izumil je baje neke vrste raketne torpede, ki se dajo usmeriti kamorkoli po zemlji in se lahko nabijejo z jako močnimi eksplozivnimi snovmi. čeprav se je prvi izstrelek na luno ponesrečil, s tem še ni rečeno, da je postal nemogoč na_večne čase. Vsak začetek je težak, če pa bi se stvar obnesla, potem nastane drugo vprašanje: kam pade raketa na luni? Ali pade v kraj, ki je popolnoma pust in samoten, na mrtev svet ali na planet, kjer so še sledovi življenja? Površina lune se je v naziranju človeka tekom časa zelo izpremenila. V davnih starih časih, ko še ni bilo daljnogleda, so imeli učeni ljudje luno za nekakšen zemlji podoben svet z Oblaki, pogozdovaiiimi pokrajinami, rekami, morji in jezeri. Samo če pogledamo nomenklaturo starih kart, smo takoj prepričani o tem. Tam vidimo označbe: Mure Serenitatis — Morje veselja. Oce-anus proccllarum — Ocean viharjev, Palus Putredinis — Močvirje itd. Ko pa se je daljnogled stopniema izpopolnjeval, se je odkrivala polagoma tudi resnica. Tedaj je tudi izginjala vera v podobnost zemlje in lune. Vera, da živijo na luni ljudje, pa je kljub temu ostala do 19. stoletja. Astronom Gruithuisen jc objaivl 1821 stoTefja', v katerem Je zatrjeval, da vidi sredi lune trdnjavo s pravilnimi okopi, trdnjavo, katero so zgradili ondotni prebivalci v obrambo pred napadi Zemljanov. Možu se niso takoj upali postaviti po robu. Toda vseeno so se našli nekateri možje, ki so imeli dovolj poguma, da so označili astronomove trditve za plod razgrete domišljije. Kmalu pa so se k temu vprašanju oglasili resni možje znanosti. Povedali so, da je luna mrtvo vsemirsko lo spreminjajo. Smatra jffi za oblake kobilic in pravi celo, da ne morejo to biti ne goveda ne mravlje. Toda te kobilice niso podobne našim kobilicam. Verjetnejša nego ta domneva zveni druga dedukcija ameriškega astronoma, ki se nanaša na sneg. Po njegovem računu se dviga na luni snežnik Pico, visok 2500 m. Na grebenih je videti pri solnčnem svitu blesteče bele pege. Pickering je trdno uverjen. da je to sneg in pa hlapovi, ki se dvigajo iz njega. 5 kinematograf s) telo. Tako }e prišla luna na glas mrtvega planeta in kaimenite puščave, ki ne porosi nanjo kapljica blagodejne vode in tudi ne uživa blagodati zraka. Tudi to naziranje se ni izkazalo za pravilno. ■ čeprav se je pokazalo, da je zagrešil astronom Hansen iz Gothe napako, ko je proglasil zadnji del lune za obljuden kraj, je vendar v novejšem času spregovoril tehtno besedico o tem predmetu tudi ameriški astronom Pickering, ki je preiskal luno z močnimi optičnimi pomagali. Na jugovzhodu velikega žrela Erathozije je odkril temne pege, ki jiiti imenuje »plats« in ki se precej nag- >a poleta na hmo Na vznožju neke druge gore je opazil Pickering bele točke, ki so se tembolj večale, čimbolj je pritiskala solnčna svetloba. Pojav je zabeležil z besedami: »To se zdi kakor stebri pare in dima in ni izključeno, da so hlapovi ali oblaki, ker na sličnih mestih na naši zemlji izvirajo studenci. Če prihaja to od studencev, se nimamo pojavu nič čuditi, zakaj če so na luni, s tem še ni rečeno, da morajo biti vroči, ker bi voda na luni zaradi minimalnega zračnega pritiska vrela že Pri 0 stopinjah Oelziija. Slični ali vulkanični pojavi resnično niso več dvomljivi. Teli opazovanj si .vobče ne moremo drugače tolmačiti. Že grški astronom Feliks Lamech je našel, da se žrelo Pozidonija spreminja. Včasi ga vidimo samo kot majhno žrelo popolnoma plastično, drugič opazimo na njegovem mestu samo neznatno zabrisano pego. To so ugotovili tudi nekateri dunajski astronomi. Talko n. pr. ni bil ta objekt viden dne 19. julija 1917. Na mestu, kjer stoji žrelo, je bilo opaziti samo zabrisano belkasto nego. Dne 26. septembra 1917 pa so bili obrisi žrela zopet zelo jasni. To daje povod za domnevo, da leti iz njega pepel ali pa se dviga para. Mogoče pa leti iz njega tudi kaj drugega. V novejšem času trdijo nekateri raziskovalci nebesnih teles, da je čisto mogoče, da obdaja luno nekakšen zračni plašč. Potemtakem le ne more biti luna popolnoma mrtva. Za naše pojme pa so vsekakor njeni dokazi življenja zelo šibki in če vobče obstoja tam gori kakšno organično življenje, ni dvoma, da je to na zelo nizki stoonii. Tudi če bi se nam torej posrečilo poslati raketo na luno, je malo verjetno, da bi nam on-dotni »prebivalci« vrnili poset na podoben način in s podobnim sredstvom. * Tri mesece v avstralski samoti ii Tudi moj pes Tog sc je bržčas dob gočasil v tej samoti. Okoli sebe ni na« šel nič kaj zanimivega, kakor sem na« šel jaz. Videlo se je, da se mu toži po pasji družbi — vsaj po druščini av« stralskih psov, ki jih sicer ni posebno maral, ki pa so mu vendar ugajali, če sc je hotel malo raztogotiti in pre« izkusiti svojo moč. Vse, kar je lahko zdaj pokazal, je bilo to, da je lajal nad prijateljskimi ptiči in jih kruto preganjal, nakar se je vračal k meni s takim izrazom kot bi hotel reči: Zlodja, kaj neki se je zgodilo s sve« tom, da moram kljub celi vrsti svojih koristnih lastnosti strašiti ptiče, ki ni« so ni malo škodljivi?! Nikdar še ni« sem videl psa. ki bi se bil toli dolgo« časil kot moj Tog. V teh samotnih tednih sem mnogo pisal v svoj dnevnik in še več čital — imel sem pri sebi obilno knjižno zalogo; tako sem si preganjal puščo« bo dolgo v noč in tudi dobršen del dneva. Toda največ me je zanimalo to, kar je bilo živega v moji okolici. Knjiga je naposled vendar le zgolj bc« ležnica o življenju, in marsikaj, kar je zabeleženega, ni niti resnično; zu« naj hiše pa je bilo življenje tako, ka« kršno je v resnici in vse na njem je bilo brez dvoma resnično in pristno. Celo golazen mi jc pokazala prav zanimive strani svojega življenja. V suhem pesku zgornje obalne plasti, med črto najvišjega stanja vode in mestom, kjer se je začenjalo rastlin« stvo, jc živela golazen, ki se je pošte« no preživljala z lovom na mravlje. Zadaj za hišo je bival zanimiv pajek. Uredil si je selišče v cevni luknji, ki je imela na stežaj odprta vratca —■ vratca iz narezane trave, čije koščke je mojster pajek zvezal s pajčevino. Ta pajek je bil majhna, sivkasta ose« bica, z drobnimi, grbastimi očmi, ka« kor jih imajo zelo častitljivi starci. Opazoval sem ga, kako se vrača z lo« va na mrčes, dvigne vratca in jih za« pre za seboj prav kakor človek, ki za« pira klet. Včasi sem potrkal na ta vratca z drobno šibico in se brž umak« nil, da me ne bi opazil; čakal sem v zasedi. Vratca so se kmalu odprla in majhna, siva glavica je pomolila ven« kaj, obračala gubave oči na vse strani in se nekako čudila; najbrž se je do« mislila, da se ji je utegnilo samo za« zdeti, da je nekdo pred vrati, pa jc zlezla zopet v luknjo. Tedaj potrkam znova; to pot je majhna, starikava osebica zlezla ven in si temeljito ogle« dala okolico; zašla je celo v travo, ki i i je zaslanjala vidik in se ji je menda videla tako visoka kot nam gozd; nje gibanje je bilo naglo in nekam neje« voljno, kakor človeka, ki mu nekaj ni prav. Videlo se je, kakor da bi ogorčeno vpila: »Zlodi jih vzemi, te paglavce!« Ko se je originalni pajek naposled vrnil v svoj stan, se je zde« lo, kakor da bi bil sklenil: Nak, zdaj se ne boste več norčevali iz mene! In nosihmal sem zaman trkal: pajka ni bilo več na spregled. Bil jc ondi kuščar, s katerim sem se seznanil tako daleč, da sva postala zaupna znanca; dal sem mu celo ime George. To majhno stvorenje jc bilo sivkastorjave barve, niti cele štiri pal* ce dolgo, delikatno lepega telesa in gibov. Vsako jutro, ko sem zajtrkoval na verandi, mi je zlezel po nogi na mizo in se namestil na robu prtiča; glavo je držal pokonci in molil iz ust jeziček, podoben trikotniku tankega, rožnatega papirja. Tam je ostal negib* no ves čas med mojim zajtrkom, ne meneč se za razne moje kretnje in zvoke. Ko sem končal in odrinil sto* lec, je jel urno pospravljati drobtini* cc; neverjetno naglo se je izprehajal po krožnikih in med njimi, se smukni okoli skodelice in čaše, tekal diagonal* no po vsej širini mize; gibajoč in z vi* jajoč sc z drobčkanim telescem je po* biral v begu ostanke hrane in jih hla« stal z rožnatim trikotom svojega jezi* ka. Ni se ustavil niti za hip. Ta svoje* vrstna požrešnost me je vsako jutro na moč razveseljevala in ko je mojega znanca iz rodu golazni zadela neka nesreča, da se ni več pojavil, sem ga pogrešal prav kakor bi bil pogrešal družbo zabavnega prijatelja. V tem času sem se zaupno seznanil z običaji in navadami mnogih podob* nih bitij — bitij, o katerih ne bi pre* je nikdar mislil, da imajo sploh kake navade. Postala so mi prav tako dobri družabniki kot bi živel med zanimi* vimi ljudmi. A niso me zanimali zgolj čudaki in posebnjaki; nekateri med njimi so živeli tako enolično in pusto, kakor žive na primer zelo dolgočasni in topi ljudje. Med njimi so bile maj* hne živalice, ki so hodile vsak dan mirno, skromno na lov za hrano; pti* či, ki so pokojno posedali po vejah in zobali jagode in zrnca, nič ne izbi* raje hrane: golazen, ki je opravljala svoje vsakdanje vloge in naloge vprav mehanično, ni malo opazljivo. In ven* dar — ni bilo treba posebno močne domišljije, da sem opazil v dejanjih teh živali podobnosti s človeškimi de* ianji. Vse to jc prišlo samo po sebi, ker sem opazoval življenie z drugega, nemara resničnejšega vidika, ker sem našel umevanie in simpatije ondi. kjer sem mislil, da tega ni treba. Ko bi mogel odkriti še vidik, s katerega so ptiči, golazen in druge živi gledali na me in moje nočetje. tedai bi dobil o stvareh docela resnično sliko. Toda bila so bitja, ki zanje nisem imel niti trohicc simpatije, namreč kače. Le*teh je bilo ob vsakem letnem času toliko, da nisi mogel v gozd brez dobrega krepelca in da si moral skrb* no paziti nase, oziraje se venomer na* okrog. Bile so kače vseh mogočih vrst in dolžin. Tako so bile, da navedem le nekatere, preprožne kače (carpet snakes), nazvane tako zaradi tega, ker je koža po svojih vzorcih spominjala na preproge. Bile so dolge dvanajst ■!i še več čevljev in debele kakor mo» ška noga. Niso bile strupene, a so ra* de ugriznile tako kot ugrizne pes; svo* jo žrtev so skušale uničiti tako, da so jo ovilc in stisnile, jo storile s svojimi obilnimi slinami sluzavo, nakar so jo celo požrle. V d robu take kače, ki sem jo bil ustrelil, sem našel klokanovega mladiča. Dalje so živele v tem kraju rjave kače, takisto preccj dolge, čijih pik je mogel čez štiri ure povzročiti smrt; te kače so bile gladke in lepe, gibale pa so se bolj hrupno nego ka* terakoli golazen, kar sem je poznal. Nadalje so se plazile tod črne, tanke kače, ki so se videle ravnodušne, ka« kor bi kdo vlekel kos črnega platna; nekatere so bile dolge osem do devet črevljev, po večini pa znatno krajše; potem tigraste kače s črnimi proga* mi na rdečerjavi podlagi, dalje žolte kače s črnimi pegami in še nekaj vrst, raznih barv in okrasov, dolžine in de* belosti, a vse sila strupene. Čeprav so bile kače toli številne, so bili v tistih letih, ki sem jih preživel na tem ozemlju sila redki primeri, da bi pičile kakega človeka. Vzrok je v tem, da so kače boječe in se kljub učinkovitemu orožju, ki ga imajo v svojem strupu, najrajši izognejo vsa* kemu stiku s človekom. »Vsaka kača bo tekla,« mi je pravil ob neki priliki Avstralec, »ko zagleda vas in mene. Pred človekom imajo hud strah, ker jih vedno preganja. Če bi v tem kraju živelo mnogo ljudi, tedai kač sploh ne bi bilo.« Rekel je to nekako nemar* no, kakor da si ne bi želel konca te nadlege: razlagam si to s tem, da doma* ";ni kače uživajo in bi bili zelo ne* srečni, če bi nekega dne res izginile. Boječnost avstralskih kač me jc prepričevala, da so morale kače, do* kler so tukaj bivali ljudje, živeti iz* ključno v gozdovih: če-so našli katero pri taborišču ali v hiši, tedaj je to po« vzročilo poplah in grozo, pomešano s prepričanjem, da jih jc poslal zli duh. Zdaj, ko je bilo nekdanje taborišče opuščeno, sem jih videl često okoli bajt; na pesku so se poznali mnogi sle« dovi. Odkar sem bil v vsem kraju edini človek, so prihajale k moji hiši vse pogosteje in očitovale prej nežna« no drznost. Niso se mi niti izognile, če sem šel mimo. V tretjem mesecu svojega samotarenja sem jih ustrelil enajst. Toda to jih ni nič kaj plašilo. Nekatere so zlezle že na verando in se ondi grele tako ravnodušno, kakor bi zaničevale mojo puško. Tako sem jel izpreminjati prejšnje mnenje o njih; spoznal sem, da vendar le niso tako boječe. Neko noč je prodrla takale vsiljivka v samo hišo. Ta kača mi je dala eno najstrašnej« ših doživetij v vsem mojem življenju; v tistih mesecih samotarenja je bil to sigurno največji dogodek. Prišla jc kmalu po polnoči. Bila je temna noč, tako soparna in gorka, da sem se uro ali še več nemirno premetaval po po« PREKRSTITEV Mesto Bugsworth v Vel. Britaniji se ho preimenilo. češ. da sedanji naziv škoduje ugledu prebivalstva. Eug namreč pomeni Menico. »SteniSevo« ali »Bohov gradeč« in p. res niso imena, ld bi vabila tujoe v svojo sredino. TUJE JEZIKE poučujejo v Moskvi z uspehom po govorečem filmu. Mnogo dece prisostvuje živahnim prizorom, ki se tolmačijo v angleščini, skraja počasi, potlej pa vedno brže. »L-es Echosj priporočajo, naj se tak pouk uvede Se na Francoskem. KONSERVIRANO GROZDJE Za to je treba hladne sobe, ki se ne kuri in je prosta mrčesa. Tudi zračna mora biti. Na lesene okvire ali obroče, ki so vedno manjši, obesiš povsem zdrave in ne pre-zrele grozde. Odrezati jih je s pec.ljem. in sicer ob suhem vremenu, nato odstriči vse uvele ali od os opikane jagode. Pecelj se na odrezanem koncu zadela s pečatnim voskom ali parafinom. Z vrvicami se grozdi obesijo na okvire nasprotno njihovi pri-rodni legi. da 9e jagode ne tišče. Zdaj pa zdaj jih kaže prebrati in odstraniti pokvarjena zrna. Tako se utegnejo ohraniti noter v dobo rdečih jagod in češenj ... Manj znan je naslednji način: Oplaknjen in dobro osu-šen sodček, oziroma zaboj z debelimi stenami potreseš po dnu s plastjo povsem suhih in snažnih otrobov. Po njej razstaviš docela suhe in otrebljene grozde, tako da se ne dotikajo. Med presledke natrosiš mekin. Nad tem slojem pritrdiš novo dno. kjer razpostaviš zopet en nasad grozdja, obsutega z Rtelji v svoji majhni spalnici. Bil sem gol, le malajski sarang sem imel na sebi. Vsenaokrog je bilo tako tiho, da se je čulo iz daljave pljuskanje vode ob obalo, kakor da bi kje zvonilo; di« hanje psa Toga, ki je spal na preprogi v sosedni sobici, se je slišalo kakor otožno vzdihovanje; vsi zvoki so ime« li v tej čudni tišini čisto poseben ton. Nenadoma zaslišim, da je na papuan« skih rogožinah v sosedni sobi nekaj lahno šušljalo. Odprl sem mrežo pro« ti komarjem, vstal, vzel puško, pri« žgal plinsko svetiljko in stopil k od« prtim vratom, ugibaje, kaj neki šušlja. Samo za trenutek sem ugledal dni« go sobo, zakaj v svetiljki ni bilo pli« na; vzplamtel je samo plin v ceveh ter nato ugasnil. Trenuten blesk pa je zadostoval: ugledal sem sredi sobe preprožno kačo, dolgo polna dva sež« nja in namerjeno, da se vrže na spe« čega psa. (Dalje) >♦»♦♦♦♦♦«♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦«♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦«♦♦♦<1 otrobi. Ko je z nekolikimi nadstropji shramba do vrha polna, nasuješ gornji sklad z otrobi. Nazadnje pa nepropustno zalvoriš in spraviš na suh in hladen prostor. Najbolje je poskusiti z majhnimi zaboji ter jih odpirati po potrebi; zabojček mora biti pa vsaj tolikšen, da obsega tri sloje otrobov in dve podstati grozdja. Meščanom bo kaj takega težko početi, ker sadeži ob selitvi že precej trpe. ŽIDOVSKA KAŠA (ODGOVOR) V 18. šl. sž. in sv.« pg. 4S4- vprašuje piseo notice »Židovska kaša: »Je H to zares židovska jed?« (namreč »la cacha«.) Odgovor: ni, ampak kaša je ruska narodna jed. ki se servira k vsem narodnim juham. Ruska »kaša« jo namočen in potem na presnem maslu opražen ajdov zdrob, ki ga radi jedo tudi ruski Židje. Ti so sprejeli tudi nekaj drugih ruskih jedi, n. pr. borše in ribje cmoke. Isla ruskopoljska Židovka, ki je sestavila omenjeno kuharsko knjigo, Suzana Ruhoinowska (ne Buhanowska!) je spisala tudi novelo iz življenja ruskih Zidov: »L« temple d' argile« (Glinasto svetišče), ki je izšla meseca oktobra t 1. v »La petite illu-stration« v Parizu. Tam pravi na str. 10: »David sedi za mizo v izbi za prodajalnico med starim trgovcem in njegovo ženo, ki mu servira krožroik boršča s smetano, potlej ribjih cmokov in kaše. »Kakor pri mami, si misli David..(Mati mu je Židovka na Ruskem, on pa pri nekih so-vereih v Parizu.) — Prof. Iv. Koštial. SLON S TREMI OKLI. Francoz TTnllev je nedavno ustrelil v Port-Gentilu ob reki Gabonu redkega slona: zver je imela tri čekane, ki tehtajo 67 k?. Morska favna Največji akvarij na evropski celini V Evropi je dokaj malo velikih akvarijev in tisti, ki ga imajo v Napoliju, je gotovo največji in najzanimivejši med visemi, ne samo zaradi ogromnega števila in redkosti živalskih vrst, ki so tu obiskovalcu na ogled, temveč tudi zaradi svoje urejenosti. Šest in dvajset velikanskih steklenih bazenov so razmestili tu okoli prostrane dvorane in ujetniki v njih se po vsej priliki ne počutijo slabo, saj se prav nič ne zmenijo za prihajanje in odhajanje svojih človeških občudovalcev. Prehrana in posebnosti Samo v enem pogledu ne žive popolnoma tako kakor v prosti prirodi: ujet« te živali ne pridejo namreč nikoli v do-tiko s svojimi prirodnimi sovražniki Vendar se tu pa tam le dogodijo razburljivi dogodki kakor pred nekoliko tedni, ko je nekemu pazniku po nepazljivosti zdrknil v bazen -z morskimi po-dusti mlad morski pes. Posledice so bile strahotne: v nekoliko minutah je pokončala grozna žival svoje uboge brate, ki se niso mogli braniti, in ko so po- Morska čebula Morska školjka, opremljena z nekakšnim vrtalnim organom, s katerim vrta v skalo mirili njeno jezo, je ostalo na morišču Je majhno številce pohabljencev, ki jim je bilo umreti od ran! Prehrana vse te morske zivadi je ena izmed glavnih točk, ki jo je treba rešiti, če hočejo, da jo prilagodijo novim živ-ijenskim okoliščinam. Toda riba v splošnem ni žival, ki bi jo bilo težko ravnati. Večina med njimi se zadovolji s sardinami in raki kratkorepci. Nekatere imajo razvajenejši okus in dajejo prednost ostrigam in morskim ušem; druge so rastlinojedke in se zadovoljijo s solato iz raznih halug ali rijejo samo no pesku in blatu; tretje pa se ne brigajo dosti za svojo hrano, saj je najdejo ogromno v neskončnem številu nevidnih organizmov, ki obljudujejo bazensko vodo. Seveda se tudi lajik obiskovalec ne bavi mnogo s temi problemi prehrane in se zadovolji rajši z opazovanjem šeg ki ji služIjo za tipanje; v naslednjem hipu se je stisnila, bog si ga vedi pred kakšno pretečo nevarnostjo, vsa skupaj, tako da je ne moreš niti več spoznati. Čudno se ti bo zdelo, če boš bral v vodiču, da učaka to malo bitje, do- Levo: Polipec. Desno: Morska anemona in navad neštetih morskih prebivalcev. S posebnim začudenjem se bo ustavil pred nenavadno skupino morskih gob, polipov, anemon, koral in morskih klobukov, ki sličijo bolj eksotičnim rastlinam ali raznim pestrolbarvnim rudninam nego živim živalskim bitjem. In vendar so to živali in če jih opazuješ le malo natančneje, boš spoznal, kako se ves ta čudni svet giblje, krči in razteza in kako diha. Iz koralnika, ki se je še pravkar zdel mrtev in negiben, se je hipoma sprožil venec oranžnih tipalk, ki valovijo v iskanju našim očem nevidne brane. Anemona, ki je bila še pravkar nepremična kakor za večnost, je sprožila tisoče teh tenkih, pekočih niti. zdevno tako nežno, celo pol stoletja življenja. Kar se pa tiče morskih klobukov, so vam to pravi gizdalini, ki romajo s svojo žarečo barvitostjo od enega konca bazena do drugega. Gorje pa ži-valicam, ki jih privlači krasota teh živih nestvorov! Kajti njihova požrešnost ne poena mere. Pacifisti in bojeviteži Obiskovalec, ki ni posebno podkovan v. zoologiji, gre prehitro mimo naslednjih bazenov, kjer se družijo križem kražem morske zvezde, črvi. mehkužci, makrele, podusti, ribe vseh oblik, velikosti in barv, ki se sprehajajo miroljubno po svojih domovanjih. Vrže nazal pogled na želve in se ustavi z večjim zanimanjem pred jastogi in langustami. Ali je njih glasovito meso. kar jim skrbi za naklonjenost občinstva? To je mogoče, a ni dvoma, da privlačuje tudi bojevita čud teh orjakov svoje vrste. Ni redko, da prisostvuješ n. pr. srditemu spopadu dveh jastogov, ki navalita drug na drugega s svojimi ogromnimi škarjami in prej ne mirujeta, dokler ne obleži eden ves razsekan na bojišču. »Torpiljarka« ali električna riba do-muje v posebnem bazenu. Vsak se je lahko dotakne in sprejme bolj ali manj prijetni električni stresljaj, ki ga uporablja riba v svojo obrambo. Legendarna požrešnost muren je znana. Tem strašnim živalim so rimski cesarji metali obsojene sužnje v hrano. In preko tega zgodovinskega spomina ti ne pomaga v akvariju niti njih eleganca v plavanju in njih krasna barva. Če bi že pozabil, te opomni na to divji izraz njihovih oči in večno gibajoče se čeljusti. Strahotna vizija Toda murena je še prikupna žival napram sosedu v bližnjem bazenu, osmerokrakemu polipu (hobotnici). Pred tem žoličastim bitjem, pred tem brez-snovnim telesom, ki vihti svojih osem tipalk, pokritih s sesalnimi jamicami, ti prihaja slabo in blagoslavljaš tenko stekleno ploščo, ki te loči od njega. Zaman se trudiš v polmraku bazena, da bi razločil kakšno glavo ali oči. Vse, kar opaziš, je ogromna dihalna duplina, ki se izmenoma odpira in zapira, in te brezmerno dolge tipalke, ki se ovijajo vsega, kar zadenejo. Včasih se zdi, da je žival pobesnela. Divja na levo in na desno za kakšno ribico in šele, ko jo je ulovila, se skrije v kakšen temen kot, da prebavi svoj skopi plen. Toda polip ni ustvarjen za ječo. Nedostaja mu prostora in gine vidno. Pred kratkim ga je zgrabila nerazumljiva bolezen. Zavrnil je vsako hrano in je začel glodati svoje lastne tipalke, dokler mu niso ostali samo žalostni štrclji. Poleg polipa so namestili šegavi in čudaški trop morskih pajkov, rakov in puščavnikov (samotarcev). Ni bolj zabavnega prizora, nego če prisostvuješ ljutrm bitkam, obupnim pobegom in neverjetnim zvijačam teh malih oklopnja-čev. Posebno puščavnik je komičen. Ker je bila nesrečna živalica po naravi obdarjena z mehkim zadkom, ga mora skrivati pred ugrizi sovražnikov. Pa si je našel prazno polžjo hišioo hi ga M vtaknil vanjo. In tako bi lahko žiivel mirno v gomazečem življenju okoli sebe. Toda smola hoče, da je obdarjen z neverjetno nevoščljivostjo. Ne more videti tovariša, ki »dornuje« bolje od njega, takoj se spravi nanj, da mu izmakne hišo. In potem sledi boj, kaj boj. mesarsko klanje, dokler eden med njima ne stisne repa med noge in — zbeži. Zmagovalec se triumfalno vsede v svojo novo ali staro hišo, premaganec pa če mogoče le hitro v novo, makar slabše stanovanje, kajti že je planila nanj jata požrešnih žrel, ki jim ne diši nobena stvar bolje od njegovega mehkega, sočnega mesa! Raki kratkorepci, njegovi oddaljeni sorodniki, niso nič manj živahne in zanimive živali. Neprestano se pretepajo med sabo za hrano, šibkejši po navadi kmalu pobegne, toda če ga močnejši preveč razdraži, potem pa vam je to neverjetno pogumen — malo da nismo rekli mož. Stoječ na svojih zadnjih nogah, ščiplje s svojimi kleščami na levo in na desno in smrt je najmanjša zadeva, ki bi se je bal. Pred nedavnim so poročali lokalni listi o takšnem razdraženem akvarijskem rakcu, ki je z enim usekom svojih klešč zdrobil 2 cm debelo stekleno palico! To so atleti. Neka druga vrsta teh rakov pa se tako dobro razume na vojno rokodelstvo, da se v spopadih polasti najbližjega živega ali mrtvega predmeta, da se ž njim brani kakor s — ščitom ... Nič ni bolj grotesknega od takšnega raka, ki drži med bitko v kleščah kakšno živo živalico. ki se ji kar nič ne ljubi, da bi se dala ponižati na stopnjo — ščita in se zato brani s svoje strani. delavni berlin Od 4,024.165 prebivalcev si jih dobra polovica (namreč 2,183.9471 sama služi t>re-živitek. Od teh je 1,384.072 moških, 799.875 pa ženskih.. V obrtu in rokodelstvu posluje 1,118.611 ljudi, vmes 362.315 žen. V bankah je zaposlenih 50.000. v poštni upravi isto toliko oseb, pri tramvaju 38.000. r elektrotehničkih strokah 189.974, v raznih trgovinah pa 650.637. Z javnim trkom se bavi 27.000 glav, da ne omenjam 6000 ra-sebnih profesorjev in pisateljev. Gledišče in opera hranita 13.000 delavcev, kino 8000. brezžičništvo 364. Krošnjarjev je 12.000. V trgovinskem seznamu je letos 51.000 tvrdk in 20.000 hotelov, kavarn in gostiln. Anatole Irance O Sinjebradč8¥ih sedmih ženah O sloveeein imenitniku, ki mu navadno pravijo Sinjebradec, so se razširila najbolj čudna, različna in napačna mnenja. Najmanj znosno je morebiti tisto, da je bil ta plemič pooseb-Ijenje solnca. Te misli so se oprijeli Anatole France pred približno štiridesetimi leti v neki. šoli za primerjalno bajeslovje. O sedmih Sinjebradčevih ženah so učili, da so bile jutranje zarje; svaka pa sta jim pomenila jutranji in večerni somrak kakor Dioskura, ki sta iz Teze-jevih rok osvobodila ugrabljeno Heleno. Tiste, ki bi utegnili verjeti, je treba spomniti na nekega učenega knjižničarja iz Agena, Janeza Krstnika Peus-ja, ki je 1. 1817. na zelo dozdeven način dokazal, da Napoleon sploh ni živel in da je zgodovina tega, neki velikega vojščaka le solnčna bajka. Vendar, kljub najbolj iznajdljivim igram duha, ni mogoče dvomiti, da sta Sinjebradec in Napoleon res živela. Druga domneva, kj ni nič bolje utemeljena, istoveti Sinjebradca z maršalom de Rais-jem, ki so ga obsodili na smrt in mu nad nantskimi mostovi 26. oktobra 1. 1440. zadrgnili vrat. Ne da bi stikal z gospodom Salamononi Reinachom, če je maršal res zakrivil vse zločine, zaradi katerih so ga obsodili, ali če mu premoženje, ki si ga je poželel neki pohlepnež knežjega rodu, ni nič pripomoglo k pogubi, ni njegovo življenje prav v ničemer podobno življenju Sinjebradca; to pa je dosti, da junakov ne mešamo in ne delamo iz obeh enega samega. Karel Perrault, ki je zaslužen, da je okoli 1. 1660. napisal prvi življenjepis moža, ki je zaradi sedemkratne ženit-ve resnično znamenit, je napravil iz njega dovršenega hudobneža in najbolj popoln vzor kruteža, ki je kdaj strašil po zemlji. Toda dovoljeno je dvomiti; če že ne o piščevem prepričanju, vsaj o zanesljivosti njegovih poizvedb. Mogoče je, da je bil napačno obveščen. Pa saj to ni prvi primer pri zgodovinarju ali pesniku, ki rad počrni svoja slikanja. Podoba Titova se nam zdi ublažena, nasprotno se nam vsiljuje misel, da je Tacit naslikal Tiberija prečrno. Macbeth, ki ga pripovedka in Shakespeare obtežujeta z zločini, je bil v resnici pravičen in moder kralj. Starega kralja Ditncana ni umoril zavratno. Duncan .ie bil, ko je bil še mlad, v neki veliki bitki naravnost strt; našli so ga mrtvega šele naslednjega dne v kraju Bouitique de 1' Armurier Bil je krvoločen in je dal usmrtiti več Uruchnovih sorodnikov in Macbethovo ženo. Macbeth pa je bil sreča za Škotsko; podpiral je trgovino m smatrali so ga za zaščitnika meščanstva, za resničnega meščanskega kralja. Plemensko plemstvo mu je zamerilo, da je stri Duncana in ščitil obrtnike; zato ga je uničilo in oneča-stilo njegov spomin. Po smrti je bil dobri Macbeth znan le po pripovedovanjih sovražnikov. Veliki um Sha-kespeareov je njih laži naložil človeški vesti. Ze precej časa sem sumil, da je Sinjebradec žrtev podobne zle usode. Vse okoliščine njegovega življenja, kakor sem jih našel izveščene, nikakor niso mogle zadovoljiti mojega duha in zadostil zlasti potrebi po doslednosti in jasnosti, ki me neprestano razjeda. Premišljeval sem in premišljeval, pa nisem mogel verjeti, kajti toliko so ime silili, da bi verjel v njegovo krutost, da sem začel dvomiti. Slutnje rne niso prav nič varale. Moja neposredna spoznanja, ki izvirajo iz nekega poznanja človeške narave, so se kmalu spremenila v gotovost, podprto z neovrgljivimi dokazi. Pri nekem kamnoseku v Saint - Jeanu des Bois sem odkril različne papirje, ki se tičejo Sinjebradca; med drugimi tudi njegovo knjigo spominov in brezimno pritožbo proti njegovim morilcem, ki ji pa nikoli ni bilo ugodeno zaradi vzrokov, ki so mi neznani. Ta dokazila so mi utrdila misel, da je bil dober, pa nesrečen, in da je njegov spomin podlegel nedostojnim obrekovanjem. Od tistihmal sem smatral za dolžnost, napisati neizkrivljeno in ne-potvorjeno zgodovino njegovih ženi-tev, ne da bi se slepil, da bo to vba-danje uspešno. Vem, da je temule poskusu, želečemu popraviti krivico, usojeno, da se bo pogreznil v molk in po-zabljenje. Kaj pa more hladna in gola resnica proti sijajnemu ugledu laži? II Okoli 1. 1650. je bival na svojem zemljišču med Compiegne-om in Pier-refonds-om bogat plemič Bernard de Montragoux, katerega predniki so bili zavzemali najvišje službe v kraljestvu; on pa je živel daleč od dvora v tisti tišini in temi, ki je takrat zastirala vse, česar ni osvetljeval kraljev pogled. V Guillettes-ah, njegovem gradu, je bilo obilo dragocenega pohištva, zlate in srebrne posode ter različnega vezenja in tapet; vse te zaklade pa je imel zaklenjene v shrambah; ne iz bojazni, da bi se mu z uporabo poškodovali, ne, baš nasprotno, bil ni niti najmanj skop, pač pa izredno darežljiv. Toda za tistili dni je gospoda na kmetih živela navadno zelo preprosto; dopuščali so služabnikom, da so jedli pri njihovih mizah, ob nedeljah pa so plesali z vaškimi dekleti. Vendar so včasih prirejali sijajne svečanosti, ki so se sila razlikovale od vsakdanjega običajnega življenja. Zato je bilo potrebno, da so hranili obilo lepega pohištva in bleščečega okrasja. No, tako tudi gospod de Montra-goux. Grad, ki .ie bil zgrajen v gotski dobi, je bil temu primerno oduren. Zunanjost mu je bila z okostnjaki ogromnih stolpov, porušenih v nemirih za vlade rajnega Ludovika, divja in mrz- ka. Notranjost pa je bila prijetnejša. Sobe so bile okrašene v italijanskem stilu; velik pokrit hodnik v pritličju je bil ves obložen z liki iz mavca, s slikami in vsemi mogočimi okraski. Na enem koncu hodnika je bila sobica, ki so ji običajno pravili »mala sobica«. Karel Perrault je sploh drugače ne imenuje. Ni nepotrebno vedeti, da so ji pravili tudi soba nesrečnih kneginj, ker je na njenih stenah neki slikar iz Florence upodobil razne tragične zgodbe: zgodbo solnčne hčerke Dirke, ki jo je Antiopin sin nabodel na bikove roge; Niobo, ki objokuje na gori Sipil svoje otroke, prebodene z božjimi puščicami; Prokrido, ki kliče na svoja prsa kopje Kifalovo. Nenavadno nazorno naslikani prizori so vzbujali dojem življenja; rdeče plošče iz porlira, s katerim je bila sobica tlakovana, pa vtisk, da so okrvavljene s krvjo teh nesrečnih žen. Skozi ena izmed vrat je bil izhod k jarku, kjer pa ni bilo vode. Hlevi so tvorili ogromno poslopje, ki se je dvigalo v primerni razdalji od gradu. V konjušnici je bilo prostora za šestdeset konj, v kolnici pa za dvanajst pozlačenih kočij. Očarljivo pa je bilo bivanje v Guillettesah zaradi voda in obširnih gozdov, kjer je bilo mogoče uživati v obilni meri lovsko in ribiško veselje- Večina okoličanov je poznala gospoda de Montragouxa le pod imenom Sinjebradec. (Tako ga je namreč krstilo ljudstvo samo.) Njegova brada je bila resnično sinja, toda sinja je bila le, ker je bila črna, in s tem, da je bila črna, je bila sinja. Ni si treba predstavljati gospoda de Montragoux-ja kot pošastnega Tifona, ki ga je videti v Atenah, kako se smehlja „v svojo trojno indigo-sinjo brado. Veliko bolj se približamo resnici, če primerjamo gospoda z Guillettes s tistimi igralci ali duhovniki, ki jim odsevajo na novo obrita lica modro. Gospod de Montragoux ni nosil kozje brade kakor nšegov ded na dvoru Henrika II., tudi ne pahljačaste kot praded, ki je bil ubit v bitki pri Mariganu. Kakor gospod de Turenne je tudi Siniebradec imel samo kratke brke in muho, njegova lica so se zdela sinja. Naš dobri gospod pa ni bil, karkoli so že o njem raznašali in govorili, nikaka spaka in zato ni vzbujal nikoli strahu. Zdel se je le bolj moški in malce okruten, kar pa ne opravičuje tiste, ki so iz njega naredili sovražnika žensk. Bernard de Montragoux je bil zelo lep človek: velik, širokih pleč, naseden in priletnega obraza, četudi je bil preprost in je dišal bolj po gozdovih ko po sprejem-nicah in salonih. Vendar je res, da ženskam ni tako ugajal, kakor bi jim moral zaradi sebe in svojega bogastva. Vzrok pa je bila njegova bojazljivost, bojazljivost, pa ne brada. Ženske so mu bile neiznebljiv čar, obenem Pa so mu povzročale nepremagljiv strah. Vprav toliko se jih je bal, kakor jih je ljubil. Tu je izvor in pra-vzrOk vseh njegovih nesreč. Če je videl kako dekle prvič, bi bil rajši umrl, ko jo nagovoril; če je čutil do nje še tako strastno nagnjenje, je ostal molčeč ko grob; čustva so dobila izraza le v očeh, ki jih je začel strašansko obračati. Bojazljivost ga je izpostavljala najrazličnejšim neprijetnostim, predvsem pa ga je ovirala, da bi si s poštenim občevanjem navezal skromne in nepristopne ženske, in ga brez bratnfoe izročala najbolj drznim in smelim podjetjem. Vprav to je bila nesreča njegovega življenja. * Osirotel je že zelo zgodaj. Ko je bil odbil s sramom in strahom, ki ga ni znal premagati, ugodne in zelo častne ženitve, ki so se mu nudile, se je poročil z neko Barbaro Passage, ki se je malo časa prej naselila v bližini, ko si je bila z medvedom-plesalcem, s katerim je preromala številna mesta in vasi, prislužila nekaj denarja. Ljubil jo je z vso močjo in z vsemi silami. Pa da sem pravičen, saj mu je tudi lahko ugajala: bila je krepka in zdrava, obilnih prsi, polt ji je bila še dosti gladka, dasi, zaradi neprestanega bivanja na prostem, zagorela. Sprva je bila zelo presenečena in vesela, da je postala tako imenitna gospa; njeno srce, ki ni bilo hudobno, so ganile dobrote moža tako visokega stanu in čvrstega života, ki je bil vanjo zaljubljen do ušes in ki že ni vedel, kako bi ji bolje ustregel. Toda že čez nekaj mesecev se ji je zatožilo po potovanju. Bila je bogata, Sinjebra-dec jo je kar obsipaval s skrbjo in ljubeznijo: ali v edino veselje ji je bilo, da je obiskovala spremljevalca izza prejšnjega sejmskega življenja, ki je v kleti hiral in umrl z verigo okoli vratu in z obročem v nosu; ljubila ga je tako, da ga je objemala in pritiskala na solzne oči. Ko je gospod de Montragoux vi- del, da je zamišljena, je postal zamišljen še sam, njegova otožnost pa je le povečala njeno. Vljudnost in postrežljivost, s katero jo je obsipaval, je trpinčila srce uboge žene. Ko se je gospod de Mon-tragoux neko jutro zbudil, je ni našel več ob strani. Zastonj jo je iskal po vsem gradu. Vrata sobice nesrečnih kneginj so bila odprta. Vprav skozi nje je pobegnila z medvedom. Bolest Sinje-bradčeva je bila strašna. Razposlal je številne poslance, da bi jo poiskali; ali o Barbari Passage ni bilo več ne sluha ne duha. * Gospod de Montragoux jo je objoka-val še, ko se je dogodilo, da je moral plesati na svečanosti v Guillettesah z Ivanko de la Cloche, hčerko sodnega namestnika iz Compiegnea, v katero se je še tisto popoldne zaljubil. Snubil jo je in ni mu bilo odbito. Ivanka je ljubila vino in ga pila čez mero. Ta slast se ji je v Guillettesah tako povečala, da je bila čez nekaj mesecev podobna mehu, iz katerega moli rdeč in zabuhel obraz. Najhujše pa je bilo, da se je ta meh, kadar je zdivjal, neprestano valil skozi sobe in po stopnicah, se drl, klel, kolcal in bruhal na vse. kar je srečal, psovke in vino. Gospod de Montragoux je bil od gnusa in groze kar omamljen. Toda kmalu se je ojunačiJ in si začel prizadevati prav tako odločno kakor potrpežljivo, da bi jo odvadil tako zelo zoprne razvade. Skoraj na kolenih jo je prosil, jo svaril, ji grozil, uporabil vsa sredstva; vse zastonj! Zaklenil ji je kleti, ona pa si je priskrbela vino iz vasi, s katerim se je opa-jala še gninsneje. Nato sc je zatekel po nasvet k neki stari ženi, ki je živela v vasi pod gradom in je bila daleč na okrog znana kot vedeževalka in spoštovana kot zdravnica za ljudi in za živali; nasvetovala mu je neko zelišče, čigar sok napravlja vino nepitno. Že prvi dan je Ivanka zalotila moža. ko je kvaril vino; misleč, da jo hoče zastrupiti. je skočila vanj ter mu porinila kuhinjski nož tri prste globoko v trebuh. Dasi je skoro umrl. ni opustil svoje običajne miline. »Bolj je potrebna,« je govoril, »obžalovanja kakor graje«. Nekega dne so bili pozabili zapreti vrata sobice nesrečnih kneginj, vsa pijana in zmedena, ko po navadi, je Ivanka zašla vanjo. Zagledala je na zidu naslikane žene. umirajoče v silni žalosti in bolečinah; mislila je, da gte^n res. nične ženske, in vsa prestrašena je v diru zbežala, kričeč na pomoč, iz gradu. Ko je zaslišala Sinjebradca, ki jo ie klical in tekel za njo, se je vrgla blazna od groze v ribnik in utonila. Težko verjetno, a vendar resnično: Sinjebra-dec je bil tako mehkega in usmiljenega srca, da ga je tudi ta smrt zadela v živo. (Dalje) Dr. VI. Travner Čarovniški procesi na Slovenskem (Nadaljevanje) 1691 51. Znani štajerski zdravnik, priro« doslovec in pesnik dr. Adam v. Le« benvvaldt poroča tega leta cesarski leopoldinski akademiji v Vratislavi (Bresslau) o naslednjem čudnem do« godku: L. 1691. so zapazili ljudje nekje na Spodnjem Štajerskem (kraja pisatelj, žal, ne imenuje) po hudem nalivu na drevesnih (jelševih) listih vtisnjeno po« dobo kače. V dokaz temu je poslal poročevalec akademiji tri take liste. Kmalu nato so izsledili in zaprli neke« ga čarovnika, ki je (najbrž na nate« zalnici) »priznal«, da je z vragovo po« močjo napravil dež in hotel zanetiti po vsej okolici kugo, ki bi bila huda kakor kačji pik. To nesrečo je prepre« čil ljubi Bog. Kljub temu so čarovni« ka obsodili na smrt na grmadi. (Gru« den str. 1072; Bvloff str. 367 — 368.) 1694 52. se je vršila pri deželskem sodi« šču v Ptuju pravda zoper neko Jero Kerme. Rabelj Hans Adam Moser je mučil čarovnico dolgo na čarovniškcm stolu. Obtoženka je bila sicer opro« ščena; pri torturi pa je dobila tako težke poškodbe, da je bila celo živ« Ijenje pohabljena. (Krcmpl str. 198; Lapajne str, 234.) 1695 53. Dne 28. junija 1695 se je začela pri deželskem sodišču očetov domini« kancev (v Ptuju) pri Sv. Trojici v Ha= ložah čarovniška pravda zoper 501et« no vdovo Marijo Šep, ki jo je dne Ift. maja 1695 izročila pristoinemu so« dišču graščina Turniš pri Ptuju. Na dobrohotno vprašanje sodnika (dr. pl. Apostolen) je rekla obtoženka, da je nedolžna, ker ni storila drugega, ka« kor da je vzela pred 3 leti svoji poro« ceni hčeri Marinki, ki živi sedaj v Gradišu pri Filipu Parpeneku, skrivaj in le iz nepremišljenosti par rož iz njenega poročnega venca. Šele ko ji je krvnik dvakrat povrsti s palčnikom stisnil prste, je priznala, da je nekoč, ko je šla ponoči iz neke gostilne pri Sv. Barbari v Halozah domov, spolno občevala s hudičem, ki se ji je poka« zal v podobi Krajnca v črni obleki. Kljub temu, da jo je pozval hudič, naj zataji Boga in ji zato obljubil obilo živil1, je ostala ona pravi veri zvesta. Pri neki drugi priliki je grešila s hu« dičem na nekem križišču. Takrat ji je utisnil hudič svoje znamenje v desno roko. Komaj pa je prenehal rabelj z mučenjem, je obtoženka svoje dej a« ne preklicala, češ da ni vedela, kaj da govori. Nato ji je dal sodnik (zadaj) zvezati roke (»vezafa«). Kljub bole« činam je obtoženka stanovitno zatrje« vala svojo nedolžnost. Tudi ji je krv« nik odstranil lase na vsem telesu ter jo preiskal. Pod levo ramo je našel hudičevo znamenje, ki ga je prebodcl 2 in pol prsta (»Zwerchfinger« = me« zinec) globoko, ne da bi se pokazala kri. Naslednjega dne so jo obesili na »dvig«. Visela je četrt lire. Kljub te« mu je zatrjevala še vedno svojo ne« dolžnost. Šele ko je sedela šest in pol ure na čarovniškem stolu, je »prizna« la« sodniku vse, kar je od nje zahte« val. Rekla je, da hudič ni izpolnil svo« je obljube, ker ji ni prinesel živeža in da uvidi, da se hudič laže. Ker je ob« toženka »priznala«, da je s hudičem 1 V Halozah, kjer raste samo viri- manjkujoje še sedaj pogosto živila. Prebivalci so v splošnem zelo revni. Če je letina slaba, morajo večkrat vinski pridelek že v naprej zastaviti. Sicer so dobrovolini, pa tudi precej lahkomiselni ljudje. (Glej Pajek str. 54 — 56.) - Obtoženka ni priznala nikakega čarovništva. Za smrtno obsodbo je zadostovalo »dokazano dejstvo«, da je s hudičem spolno občevala. nečlstovala*, Je bila dne 4. julija »in banco iuris« obsojena na smrt ter še istega dne obglavljena in sežgana. Gla* som zazinamka je obtoženka pred usmrtitvijo sprejela svete zakramente. Pravdni stroški so znašali 37 fl 48 kr. Od teh je dobil sodnik 16 fl 30 kr, p i* sar 6 fl 30 kr, rabelj pa 14 fl 48 kr. (G. BI. III.*3 str. 175 — 180; Bvloff str. 75 — 77.) 1699 54. Glasom zapisnika trškega magi* strata v Ljutomeru od 16. junija 1699 je neka kramarica, ki je bila že 1. 1690. mrtva ovadila te*le tržanke, da so čas rovnice: 1. Marijo, ženo Petra Wink* lerja, 2. Evo, ženo Janeza Fischerja, 3. Lizo Kosi, 4. Barbaro Šentak, 5. Magdaleno, ženo Matije Purgauerja, 6. Agato, ženo Janeza Obrana. Trškemu magistratu pa se je posrečilo rešiti te ženske, da niso prišle pred deželsko sodišče, kjer bi jih mučili. Četudi so bile oproščene, so se jim naprtili sod* ni stroški. Vsaka je morala plačati 44 fl 47 kr. Te stroške jim je pozneje povrnil trški magistrat. (Kovačič, Lju* tomer, str. 162; Gubo, St. Verg.) C. Zadnji čarovniški procesi (ok. 1700 do 1750) Zadnji navedeni primer nam kaže, da se je začelo medtem polagoma da* niti. Ljudje so začeli uvidevati nesmi* selnost čarovniških procesov. Le tako si moremo tolmačiti, da se je ljuto* merskemu magistratu posrečilo rešiti šest tržank, ki bi malo let poprej brez* dvomno zgorele na grmadi. Kljub te* mu je zahtevala ta strašna duševna nidemija pri nas še mnogo žrtev pre* den je pod vplivom moderne vede in vovih nazorov o svetu in življenju po* polnoma prenehala. 1700 55. Eapajnc (str. 234) pravi brez na* vedbe virov: »V Slovenskih goricah pri Sv. Lenartu so okoli 1. 1700. coper* nico sežgali, v Jarenini je bil človek zacopran in jc umrl.« Če so te naved* be pravilne, nisem mogel ugotoviti. Vsekako se je vršil ta proces na Hra-stovcu, ker Sv. Lenart ni imel krvne* ga sodstva. (Tam je bilo samo mo* rišče.) 56. Iz procesa zoper Heleno Klanič* nik (gl. t. 57) izhaja, da so bile okoli srede 1. 1700. pri deželskem sodišču na Borlu »propter erimen magiac« usmr* čene čarovnice Katarina Schneider, 'Lucija Flajšman in 'Katarina Krištof* lič, vse tri podiožnice borlske grašči* ne. Obtožene so bile, da so se v druž* bi Helene Klaničnik udeleževale sa* tanskih sestankov na Rogaški gori. Natančnejših podatkov nimamo. 1701 . 57. Dne 16. julija 1701 se je začel pri deželskem sodišču očetov domini* kancev pri Sv. Trojici v Halozah pro* ces zoper Heleno Klaničnik, ki je ve* Ijala dolgo časa kot zadnja čarovnica na Štajerskem, ki je zgorela na grma* di3. Iz obširnih spisov, ki so se nam popolnoma ohranili (sedaj v dež. arhi* vu v Gradcu) izvemo, da je bila stara okoli 44 let, poročena, mati 8 otrok, podložnica o. minoritov, da pa ni ime* la stalnega bivališča. Njen oče in brat (brat se je imenoval Urban Ovčar; krstno ime očeta ni znano) sta bila pred 3 in pol leti pri sodišču v Kla* novniku na Hrvatskem (lastnica gro* fica Draškovič) zaradi čarovništva asmrčena*. Zagovor obtoženke je in* i«resanten, ker vsebuje nekak doda* ten opis hudičevih sestankov k opisu Urše Kolar (gl. t. 12). Aretirala jo je graščina Turniš pri Ptuju5 ter jo pre* stavila pristojnemu deželskemu' sodi* šču k Sv. Trojici. Prvotno je vse tajila. Zaradi torture (palčnic) pa je pozneje »priznala«, da je prišla nekoč k njej Urša Klaničnik, žena minoritskega gozdarja Andreja Klaničnika (bili sta si v svaštvu) v po* dobi mačke.- Ko se je spremenila v človeško podobo, sta jedli v družbi Špele Bizjak gibance (»Gobanzen«)". Ti dve čarovnici sta jo pregovorili, da se je žnjima vred udeležila satanske* ga sestanka na Rogaški gori. Tam so v družbi hudičev jedle žgance in čre* šnje (!) ter plesale. S svojim peklen* skim ljubčkom Šimekom je samo en* krat prešestvovala. Hudič ji je takrat ukazal zatajiti Boga, sv. Trojico, ma* ter božjo in vse svetnike. Zahteval je tudi dušo otroka, ki ga je pričakovala (bila je noseča). Pri obhajilu, kamor s Prim. Bvloff str. 78'79, Lapajne str. 234, Kovačič, Središče str. 418 i. dr. 4 Po tedanjih pojmih je bila obtoženka nujno sumljiva čarovništva, ker ni imela stalnega bivališča in ker sta bila dva bližnja sorodnika čarovnika 5 ki je imela pravico grajskega miru ali vsaj strešne kapi. 0 Močnata jed, ki je posebno v Halozah zelo priljubljena. je šla, "da K v čarovniške svrfie ukrad« !a hostijo, ni mogla spraviti hostije iz ust, pa tudi ne zaužiti, nakar ji je sam hudič s kremplji potegnil hostijo iz ust (!). Čarala je tudi s pomočjo raz« nih zelišč; s kristalom pa je znala pre« rokovati. Tudi je umela delati točo. Njeni čarovniški sodrugi so bili: Miha Bezjak iz Starošinc in njegova žena Špela, že omenjena Urša Klaničnik, Jernej Drenovšek in Jera Miška, vsi (razen Drenovška, ki je borlski pod« ložnik), podložniki o. minoritov. ysi so bili z obtoženko konfrontirani; za« nikali pa so svojo krivdo. Ker se je obtoženka zagovarjala, da je noseča — menda da bi se tako ognila torture — je sodnik zaslišal tozadevno več prič (Heleno Zotlerco, Ano Ferenc, Jurija in Uršo Letina), ki pa so po« trdili, da ni noseča. (Zdravnika sod« nik ni vprašal!) Dne 6. oktobra 1701 je bila Helena Klaničnik obsojena na smrt tako, da jo krvnik na grmadi za« davi in truplo sežge. Sodba pa se še ni izvršila, ker je moral sodnik predložiti spise vladi »ad ratificandum«. Že dva dni pozneje — za tiste čase neverjet« no hitro — sta prišla iz Gradca dva vladna komisarja, ki sta v uradu oče« tov dominikancev pri Sv. Trojici v Halozah obtoženko znova dobrohotno zaslišala. Obtoženka je — iz neznanih vzrokov — takoj priznala vse obdol« žitve in še pristavila: Ko je prišla ne« koč k njej Spela Bezjak, ji je dala kos kruha. Komaj pa je obtoženka kruh pokusila, ji je postalo medlo in temno pred očmi. Nastal je obenem vihar, ki jo je zanesel na Rogaško goro. Tu so bili njen brat Urban Ovčar v družbi več Hrvatic, neka Jera in neka Magda« lena (vsi trije so bili pozneje na lir« vatskem zaradi magije usmrčeni), ne« ki Drurnšek, Anton Šmorc, ki sta bila vodji čarovniške družbe, Lucija Flajš« man in Katarina Kristofič (gl. t. 56), Urša Klaničnik, Miha in Špela Bez« jak. Navzočih je bilo tudi več hudi« čev. Njihov poglavar je bil oblečen kakor kak nemški meščan; imel pa je konjska kopita in kremplje. Njegov glas ni bil posebno čist, ker je govoril skozi nos (»geschmoffelt«), Cela druž« ba je sedela pri mizah, na katerih so gorele sveče. Ogenj pa ni bil rdeč tem«-več samo moder. Tak ogenj je plapo« lal .tudi v bližini. Jedli so žgance. Vi« no pa je nosil brat Urban iz nekega drenovega grma. Potem so vsi čarov« niki in čarovnice s hudiči spolno ob« čevali. Njen hudič je opravil to hitro kakor kak petelin. Ud Je čutila kakor ledeno svečo. Pri tej priliki se je na« učila delati točo. Pred petimi leti je napravila o Veliki noči in med ma« šama (med 15. avgustom in 8. septem« brom) točo, ki je napravila pri Sv. Treh kraljih na Hrvatskem obilo ško« de. Pozneje je hodila vsako leto tri do štiri krat na slične shode na Bre« zovec, na Donaško goro in na Pohorje, kjer je ob času cvetja jedla sveže čre« šnje, jabolka in slive. Pred štirimi leti pa je letela na dan sv. Janeza Krstnika (29. avgusta) s Katarino Schneider, Lucijo Flajšman in Katarino Kristofič na Brezovec in odtod na Rogaško goro. Na podlagi tega priznanja sta ko« misarja v navzočnosti devetih prised« nikov sodbo prvega sodnika potrdila s spremembo, da se obtoženka »po« milosti« tako, da jo irabelj obglavi (mesto zadavi) in nato truplo na gr« madi sežge. Komisarja sta namreč upoštevala kot olajševalno, da je bila obtoženka že pol leta v zaporu in da je tudi svojo krivdo odkritosrčno pri« znala. Obsojenka je sprejela še za« kramente za umirajoče. Dne 9. decem« bra 1701 je bila zadnja haloška čarov« niča v navzočnosti sodnika dr. Apo« stelena, ki je v to svrho prišel iz Ce« lja, umorjena. Zakaj se je izvršitev smrtne obsodbe tako dolgo (okoli tri mesece!) zavlekla, ni iz spisov razvad« no. Domnevno je bil sodnik kje dru« gje zaposlen. (Viri gl. t. 58.) 38. Medtem — dne 6. oktobra 1701 — je zaslišal sodnik dr. Apostelen še obdolžence, ki jih je izdala Helena Klaničnik, namreč Marino Sirec, Mihaela Bezjaka, Špelo Bezjak in Uršo Klaničnik. Od teh obdolžencev ni bil nihče obsojen na smrt in sicer kakor pravi sodni sklep (»LJrphedt«) »... ker ne gre, da bi obsodilo sodišče obto« žence na podlagi osamljene obdolžit« ve brez drugih dokazil. Obtoženci so bili torej oproščeni; vendar je izreklo sodišče, da se lahko začne pravda vsak čas, kakor hitro se utrdi sum, da so obtoženci čarovniki.7 Tu se kaže že 7 V izvirniku: »... dass aber aiuf eine singularem deminciiationem ohne ferer an-deren adminicuMs anzufangen nicht absol-virlich, bis nicht andere indicia fiirkhomen moehten.. .« Obtoženci so bili torej oproščeni »ab instancia« t. j. zaradi pomanjkanja dofcazit, ne pa ker se je sodišče uve-rilo, da so nedofližni. Citirano mesta je poiuč-no tudi, ker nam kaže tedanji »uradni Jasno, da je v justici po tolikih" žrtvah in grozodejstvih začel polagoma zrna« govati duh človekoljubja in socijalne pravičnosti. (St. G. BI. ill'4 str. 201 — 216; Byloff str. 78 — 79.) Vendar ta duh še ni končnovel javno zmagal. Kajti šele leta 1711. 59. je zahte.vala strašna čarovniška blodnja svoje zadnje žrtve, ki so mo« rale pustiti svoje življenje na mori« šču. Tega leta so bili namreč zaradi hudodelstva magije pri deželskem so« dišču v Mariboru zadavljeni in sežga« ni Janže Šrur.gel, neka Korošica in ne« ka Kropina, medtem ko je bil četrti obtoženec Luka Deranič izbičan. (Puff II. str. 172.) O tem procesu zvemo ne« katere podrobnosti iz ohranjenega spi« sa (Eum. I«2 dež. arhiva v Gradcu) o sporu, ki je nastal naslednjega leta med posestnico vurberškega deželske« ga sodišča grofico Kristino Krescen« cijo Herberstein«Attems ter mestnim magistratom in sodnikom Andrejem SchloBgo iz Maribora. Obtoženki (Ko« rošica in Kropina) sta namreč pred vladno komisijo, ki je vodila ta čarov« niški proces izpovedali, da se je ča« rovništva udeležila tudi vurberška pod« iožnica Jera Pahovka. Zato je prosilo deželsko sodišče v Mariboru grofico, naj prestavi Pahovko v svrho kon« frontacije v Maribor. Grofica je tej prošnji ugodila in je ostala Pahovka tako 10 mesecev v mariborskem stol« pu (kjer so bile ječe). Ko pa je bila pravda zoper obdolžence v Mariboru končana (menda koncem 1. 1711.) se je grofica odločno branila prevzeti Pahovko in začeti zoper njo proces, čeprav ste Korošica in Kropina izrec« no potrdili, da je Pahovka kriva ča« rovništva. Grofica je utemeljevala svo« je stališče s tem, da je Pahovka pre« stara ženica, ki bi zapora ne mogla prenesti. Sicer pa deželsko sodišče Vurberg za ta proces sploh ni pristoj« no, ker je Pahovka beračica in vlaču« ga, ki nima stalnega bivališča. Zato so se mestni magistrat in sodnik prito« žili na deželno vlado v Gradcu in na« vajali: Upravitelj deželskega sodišča v Vurbergu je že pred nekaterimi leti, ko je bila velika toča obtožil Pahov« ko čarovništva. Grofica pa mu je re« kla, naj rajši molči in naj obdolženke ne zapre; kajti čarovniški proces bi slog«, kjer se skuša sodnik izraziti kolikor niogoue učeno, stal mnogo denarja. Grofica pa je Ho« gata in je zaradi tega neopravičeno, da bi ubogo mesto, ki je itak trpebj po požaru škodo in ki je moralo za zadnji čarovniški proces plačati nad 700 fl, voditi še proces zoper Pahov« ko. Vlada je odločila, da mora Pahov« ko prevzeti grofica, da pa mora pred torturo predložiti spise vladi. »Delica« ta materia magiae« zahteva namreč, da se proces pravilno izvrši in da se z nezakonito torturo ne napravi nepo« vračljiva škoda. (Byloff Ausklang). Na vsak način je bil ta proces zelo pomemben, ker ga je poverila vlada posebnim komisarjem in ker so bili stroški izredno visoki. Pomembno je obnašanje grofice, ki prepove, sodni« ku začeti čarovniški proces ne morda iz človekoljubja, temveč iz strahu pred stroški; vsaj ni imela od smrti beračice ničesar pričakovati! Zmago« slavni duh novega časa pa se zrcali v zapovedi vlade, da morajo sodišča pri čarovniških procesih postopati skraj« no previdno. Utrinki Humor vidi žalostno komiko življenja, protislovje med težnjami in uspehom, med domišljijo in resničnostjo. Humorja zaradi tega mladi ljudje nimajo. Zbudi se šele z leti in v rasti ugonablja pravo veselje. Bojim se, da je za vero in domovino lah* ko enkrat prepozno. Če si se jima čisto odtujil, ju ne razumeš več in ju ne moreš nikdar več najti. Še ono malo sreče, ki si je deležen na svetu, ne moreš pogledati naravnost v obraz: vedno se ti prikazuje od strani, strmeč v prihodnost ali oziraje se v preteklost. Če končno zadobiš Jasno zavest, da si tudi ti samo mala muha enodnevnica, tedaj zahrepeniš po prijateljstvu in topli negi, ki ti vsaj trenutno ustvarjata iluzijo, da si jako pomembna mala muha, čije dobrobit je za drugo bitje največje važnosti. Zavidal bi človek one, ki samozavestno trdijo, da ne poznajo dolgočasja. Dokazu* jejo pa s tem, da so sami brezmejno dolgočasni, ker ne občutijo dolgočasnosti skoro vsega, kar tvori življenje. V milijonu let, ko bo zemlja pusta in ledena krožila po vsemirju, pač nihče ne bo več vprašal po malih bitjih, ki so ne* koč na nji umrla od soiiičaricel. Sven "Larsen Iz Male Azije Velike razvaline Male Azije s svojimi templji in gledališči so bile v mnogih primerih zibel zgodnjih kristjanskih občin. V razodetju Janeza Bogoslovca se omenjajo kot take: Efez, Smirna, Pergamou, Thyateira, Sardes, Filadel- pa privede potnika samo do prve naslednje postaje. Na vsaki etapi se mora zglasiti v ondotnem policijskem uradu, kjer ga policija zabeleži, kar ne stane baš malo in tudi drugače ni nič kaj prijetno opravilo. »Potujoča trgovina« v Smirni fija in Laodiceja. Tu se je odigraval boj med poganstvom in krščanskim svetovnim naziranjem, o katerem govori zigodovina apostolov tako predstavo-tvomo. Arheološki in verskozgodovinski momenti so bili, ki so napotili v te kraje skupino interesentov. Kdor se hoče peljati iz Carigrada v Anatolijo, mora imeti posebno izkazilo. Kontrola je stroga. Treba je stopiti na naslednjo policijsko stanico in predložiti dovolilo za bivanje. Fotografijo skrbno primerjajo s sliko, ki jo imajo v albumu. Če ni ovire, se izda »potni )ist<, ki ima seveda tudi fotografijo. Ta Naš prvi cilj je bil Pergamon, mesto Atalidov. Peljali smo se s turško ladjo v Pandermo, tam pa smo stopili v vlak Panderma-Smirna. Pri Somi smo izstopili in se peljali 35 km daleč z avtomobilom. Proti zapadu se širi dolina, ♦ ki jo v južnem koncu zapirajo gore. Ta dolina je zelo rodovitna. Žito so že bili poželi, dozoreval je samo še tobak in bomlbaiž. To pokrajino prijetno poživljajo orehi in smokve, med katerimi se vrste vinogradi in oljčni gaji. Živa meja pa je zasajeija iz mladik žarečerdečih granatnih jabolk. Posamič se dvigajo na vznožjih rebri majhne vasice s kočami iz ila. Danes popolnoma turška Bergama se razprostira široko in zadovoljno na južnem vznožju stare gorske utrdbe. Podeželsko mestece z nizkimi hišami, zakotnimi ulicami in na cesto odprtimi prodajalnami ter delavnicami, s senčnimi trgi, kjer sede brezposelni ves božji dan ob kavi in vodni pipi. Tako sanjarijo. Na strehi vsake hiše pa sedita štorklja in štorkljač ter klopota-ta podnevi in ponoči. To klopotanje izraža celo skalo njunih občutkov, veselje in jezp, pa tudi strast — skratka vse, česar je zmožen par teh ptičev. Obisk antičnega Pergamona postane nepozaben doživljaj. Najprej gremo J)o stari tlakovani vozni poti, ki se vije v zavojkih navzgor. Ogledamo si trg, hiše, prodajalne in vodnjake, di-vimo se legi gimnazijona na treh terasah, stoječih druga nad drugo, ustavimo se ob Demetrovem templju, po-stojimo ob spodnjih zgradbah Zevso-vega oltarja, pijemo iz vodnjaka pod knjižnico, gremo do akropole in sedemo v orhestro zapadne rebri, kjer stoji grško gledališče, čigar drzna konstrukcija naravnost prevzame gledalca. Okoli stolpov visoko gori pa krožijo orli v čistem zraku. Slišali smo pritožbe, da so prenesli Zevsov oltar s krasnim obrobnim reliefom drugam. Kakor ne bi mogla storiti fantazija, da si ga sami obnovimo na tistem prostoru, kjer je po-menjal nekoč s svojim strogim ritmom stebrov in arhitravov čudo sveta! Izkopanine je pač treba zaščititi, a v Pergamonn je taka zaščita skoraj nemogoča, da vobče ne omenimo burje in vremena. Razodetje Janeza Bogoslovca imenuje Zevsov oltar sedež satana in svari kristjanske občine pred malikoval-stvom v Pergamonu. Cerkev teh vernikov je stala na stari helenistični Agori, nedaleč zidu Evmeneja II. Temelji so v tlorisu še jasno opazljivi. Pozneje, ko je mala bazilika že izginila, so našli tukaj Bizantinci svoje grobova. Izkopavanja v Pergamonu še niso zaključena. Medtem, ko je pred dvema letoma starinoslovec Teodor Wie-gand odkril nekaj starih vojnih skladišč, je danes na potu do Asklepieiona, tiste slovite medicinske šole, kjer je deloval Galenus. Velika krožna stavba je že deloma odgrnjena, dohodi k notranjščini so skrbno zasuti, ker tre- nutno ni mogoče nadaljevati z deloin zaradi vremenskih .razmer v tem času. Za vožnjo v Smirno smo v Somi sedli zopet na vlak, ki gre mimo Ak-Hissarja. Tu je stala nekoč stara Thya-teira. Majhen griček izven mesteca naznačuje prostor, kjer je domnevno stala cerkev prvih kristjanov. Tudi ta zemlja je zelo plodovita in dobro obdelana. Vinograde, oljčne gaje in nasade smokev srečuješ vedno češče. Slednjič se vse to izliva v bohoten predmestni vrt bogatih prebivalcev Srnirne. Njih vrtovi krase kakor venec sinji zaliv s palmami in eksotičnimi drevesi. Od daleč se Smirna svetlika kot trepetajoč biser na bogatem okrasju. Zaliv je skoro zaprt, obdajajo ga gorski grebeni, čijih plešasti robovi žare v nežnih barvnih odtenkih. Nehote se zmisliš na Napoli. Mesto in predmestja veljajo za vojaško cono; vsepovsod so razpostavljene straže. Od katastrofe, ki se je primerila 1. 1922. so še jasno vidni sledovi. Mesto je v prehodni dobi, nekakšne mrzlice. Nove, suhoparne stavbe se dvigajo ob nabrežjp, vsepovsod se zida. Povsod, kamor pogledaš, se fzklada cement in les. Nastajajo pa tudi nove ceste, promet pa se giblje tudi na starih ulicah. Po njih grme avtomobili, vozički na dve kolesi iz lesa, nosači pa nosijo kar na hrbtu velikanska bremena. Drug zadeva ob drugega, kakor ne bi vsak imel določenega cilja. Zrak je okužen po težkem vzdu-hu iz kuhinj in obedovališč. Na prodaj je mnogo sadja, breskev, marelic in smokev. Ozračje je ovito v debele oblake prahu. To mesto ima vse pogoje, da se razvije. V bogato zaledje vodijo železniške proge, ki prevažajo poljedelske izdelke v luko. Tu je središče tobačne industrije, industrije smokev in rozin. Orehi, olje in opij se naklada, tapetna industrija cvete. Ker so se umaknili Grki in Armenci, je zavladal v gospodarskem življenju začasen zastoj, ki se dokaj jasno opazi. Manjkalo je predvsem dobrih poljskih delavcev in vrtnarjev. Zato pa je tod naselila turška vlada begunce iz Trakije in Makedonije, ki svojo reč dobro razumejo. Za časa jesenske izvozne sezone so vse ladje natrpane. Staro Smirno je treba iskati na višinah nad mestom. Od rimskega gledališča ni ostalo nič, samo na konturah tal se še vidijo sledovi nekdanje stavbe. Kot občina kristjanov pa je bi- fa Smdrna nekoč zelo važen kraj. Tu je živel in deloval stari škof Polikarp, ki je že kot 90-leten starček postal žrtev Judov. Sežgali so sa v bližini gledališča. V drugem poglavju Razodetja pije Janez Bogoslovec o srnini-skih kristjanih zelo pojivalno. Izrek, ki se glasi: Ostani zvest do smrti, če hočeš, da ti dani krono življenja! je često simboličen in so ga spravljali v zvezo z poznejšim bizantinskim gradom nad tem mestom. Venec zidov s stolpovi in roglji pa ima podobnost z ogromno krono in je še dandanes znamenje Smirne. Skrivnost carja Aleksandra I. Pred mnogimi leti je Aleksander I., carssamodržec vseh Rusov, umrl v Ta« ganrogu in tudi revolucija 1. 1825., jc že zdavnaj minila. Nekje na koncu vc« like Rusije sc je potikal po stepah bosjak, ki se je imenoval Fcdor Kuz« mič. Živel je kot puščavnik in se je s svojim majhnim šotorom selil sem in tja po teh daljnih krajih. Nihče ni vedel, odkod je bil prišel, a vsi so še« petali za njegovim hrbtom, da ta sta« rec nosi s seboj neko skrivnost; tudi sam je storil vse, kar je mogel, da utr« di to legendo. Te skrivnosti pa ni iz« dal niti ob smrti, ki je končala njego« vo potikanje 1. 1854. Starec se je vse do zadnjega delal sila tajinstvenega in je rad izrekal zagonetne besede, ki jih ni maral nikdar pojasniti. Edino, kar Sigurnega vemo o njem, je to, da je bil zelo dobro podučen o vseh teko« čih zadevah notranje in zunanje poli« tike, da je podrobno poznal dobo vla« dan j a pokojnega carja Aleksandra, da mu niso bile neznane dvorne etikete, da, bil jc celo informiran o važnih dr« žavnih zadevah, ki so jih mogle po« znati samo pomembne in vplivne ose« bc. Mogoče pa jc, kaj pa da, da je bil ta puščavnik čisto navaden mistifika« *.or, ki je vešče zlorabljal neverjetno fahkovernost množice. Skrivnost tega puščavnika je morda zainteresirala tudi vlado in carsko rod« bino. Zakaj pod »starčevo« dolgo sivo hrado so mnogi, ki so ga posetili, spo« znali poteze obličja pokojnega carja Aleksandra I. Kmalu se je razširila po vsej Rusiji legenda, da car ni umrl Ic« ta 1825. od nagle bolezni, kakor so za« trjcvalc službene objave, marveč da je zaradi svojega globokega nagiba k mi« sticizmu odložil oblast in se odločil, da zaključi življenje v Zveličarievi sluz« bi, hoteč odkuniti z odpovedjo in po« koro svoie grehe in zlodela. Princ Vladimir Barjatinskij je prav« ka? objavil pri Payotu v. Parizu knjigo »Skrivnost Aleksandra I.«, ki je posvc« čena tej verziji. Njegov spis jc močno prepričevalen; sestavljen je zelo nepri« stransko, po najboljši historični meto* di in podprt z jako kurioznimi doku« menti. Iz njega izhaja, da je bila smrt carja Aleksandra I., ki ga je zatekla po kratki bolezni dne 19. decembra 1825 v Taganrogu, zares skrivnostna. Pisec najprej ugotavlja zelo natan« ko in po soglasnih pričevanjih sodob« nikov, ki so poznali intimno življenje tega samodržca, da je bil Aleksander I. v resnici zelo veren in nagnjen celo k skrajnemu misticizmu; dolgo časa je sanjaril o tem, da bi odložil krono kot nadležno breme. Na poti v Taganrog, kamor je krenil zaradi caričine bolez« ni, ga je prijela neka vročična bolezen, najbrž malarija in je čez štirinajst dni umrl. O njegovi bolezni imamo več na« tančnih dokumentov: caričin dnevnik, zdravnikov dnevnik in zapiske nekega spremljevalca, s katerim je bil car v prijateljskih stikih. Začudo pa sc te beležke ne ujemajo; tako n. pr. eden ^aznamuie izboljšanje bolezni, dočim drugi beleži ob istem času poslabša« nje. Caričini zapiski se prekinejo osem dni pred carjevo smrtjo. Zakaj in če« mu to? Iz teh sicer toli podrobnih do« kumentov ni moči sklepati, kdo je bil navzoč pri cariu v njegovih poslednjih trenutkih. Tudi zapisnik, ki so ga se« stavili o mrliču ugledni zdravniki in ki gre sicer v podrobnosti, ne dopušča, da sklepajo z vso zanesljivostjo o tem, da je car umrl za malarijo ali tifuzom. Še več: ta zapisnik ima veliko napako, ki na uradnem dokumentu tolike važ« nosti ne bi smela biti: podpisan je zdravnik, ki ga v resnici ni nikdar podpisal. V prilog domnevi, da gre za skrivnostno zadevo, govori tudi to, da je bilo truplo takoj zaprto v krsto, ki je niso smeli nikjer odpreti, češ, da sa jc obličje kJjub maziljenju preveč ska« žilo. Pred kapelo, kamor so položili krsto, je bedela močna straža in tik cerkvenih vrat so stali celo topovi. Še preden se je izvršil v Petrogradu pogreb pokojnega carja, je šla skozi vsa usta vest, da car ni umrl in da so pokopali namestu njega nekega ne« znanca. Take govorice pa niso seveda ni malo prepričevalne, saj moramo upoštevati, da ljudska domišljija rada ustvarja najbolj neverjetne romane in da so bili posebno Rusi tistega časa zelo nagnjeni k misticizmu. Toda te« za, ki jo zastopa omenjena knjiga, je zelo sprejemljiva, mikavna, skratka: podprta z jako močnimi domnevami. Zakaj so skoraj vse listine, ki se tičejo konca vladavine Aleksandra I., izginile iz državnega arhiva? Podme* na, ki jo je postavil princ Barjatinskij, se nam vidi zares sila interesantna, vendar nočemo z njo nimalo izpremb njati pojmov, ki jih utegne imeti o tem vprašanju čitatelj. Ne pozabimo, da se ta storija dogaja v deželi lažne* ga Dimitrija in že to nas more iztrez« niti pri presojanju spisa princa Bar* jatinskega. Tako je poročal Georges Mongre* dien v pariških »Les Nouvellcs Litte» raires« z dne 2. novembra t, L Med kitajskimi gusarji Norveška misijonarka Monsenova je priobčila nedavno v »Timesih« zanimivo poročilo, kako je na svoji plovbi ob obrežju polotoka Šantun dospela v ujetništvo kitajskih piratov. Odplula je iz Tientsina v Hwang-sien-lu, morska pot, ki traja normalno 15—17 ur, tako da niti ni nameravala vzeti spalno kabino. Pred odhodom pa ji je eden izmed popotnikov prepustil za dvojno ceno svojo kabino, pri čemer se je obvezala, da mu bo varovala prtljago, k; jo je bil ostavil v kabini. Kmalu je spoznala, da je prav storil, zakaj ladjo so napadli gusarji in namestu 17 ur je trajala vožnja celih 23 dni. Že v Tientsinu so vstopili gusarji na par-nik, vendar jih ni nihče spoznal; smatrali so jih za navadne popotnike 2. razreda. Navsezgodaj — pripoveduje Monsenova — se nenadoma oglasi na ladji oster žvižg in vrata kabine se odpro na stežaj pod sunkom dveh mož, ki sta držala v rokah revolverje. Slišala sem streljanje na vseh koncih ladje. Popotnikom je bilo naročeno, da naj zapuste kabine z vsem, kar imajo pri sebi. Ostala sem jaz edina tam, kjer setn bila. Sredi širokega morja se je parnik ustavil. Prvi gusar, ki je vstopil x mojo kabino, je dejal: »Mi smo vojaki guvernerja Džanga; prevzeli smo to ladjo v varstvo.« Nisem mogla zadržati smeha. »To sem že slišala.« sem odvrnila. Ko je prebrskal vso kabino in dobil potrebne podatke, mi je dejal: »Nič se ne bojte!« »Ali se vidim bojazljiva?« sem ugovarjala. »To ne,« je pripomnil riabojnik. Naslednji posetnik je pokazal na mojo uro in rekel: »Pospravi to-le, sicer ti vzamem!« Nato je odšel. Ubogala sem njegov migljaj, čeprav nisem dvomila, da se pride po uro, ko bo primeren trenutek za to. Nato je vstopil mlad fantič. Dejal je, da je osemnajst let star. Kazal je samokres. »Ali imate uro?« »Imam.« »Darujte mi jo, pa bom vaš prijatelj.« »Jaz si ne delam prijateljev na ta način; takih mi tudi treba ni. Ljudem, ki jih ne poznam, ne darujem ničesar. Ali so vas starši naučili da tako izvabljate darove od ljudi?« On je še dalje silil vame in kazal na samokres. Ponavljala sem vztrajno eno in isto. »Ti me vendar ne moreš ustreliti brez posebnega dovoljenja!« Nato je prišel znova mož, ki je izvedel za uro; zdaj jo je hotel imeti. Temeljito jo je ogledaval in mi ponudil denarja za njo. Nisem hotela prodati, zato si jo je kar vzel. Potem je spet prišel prvi vojak; zdaj sva imela dolg razgovor. Pripovedoval mi je. da se je življenja v armadi nasitil do grla in je že iskal drugačen posel. Naposled me je vprašal, ali mi je kdo kaj vzel; ko sem mu priznala, da mi je nekdo vzel uro, se je na moje veliko presenečenje kmalu vrnil in mi uro izročil. Pri odhodu mi je rekel: »Ne zapustite še kabine, dokler ni sile, če hočete rešiti sebe in svoje reči. Povejte vsakemu, ki vstopi semkaj, da general ne želi. da bi yas nadlegova- Ii.« Postilimal so ostale moje reči nedotaknjene, dasi se je zanimalo za nje mnogo pohlepnih oči in rok vseh teli 23 dni, kar sem bila na ladji. Ves dan in vso noč se ni ladja niti ganila. Prihodnjega dne je priplula k nji barka s strelivom. Natovorili so ga zrav,n moje kabine. V tekli 5 ali 6 dni so gusarji naše ladje ropali džunke, ki so jih zalotili v bližini in izkroavali naropano blago na naš parnik. Dobro je bilo, da sem imela s seboj precejšnjo zalogo pre-Pečencev in čokolade, ki mi je ob dobrem gospodarstvu zadostovala za 16 dni. Generalova kabina je bila v sosedstvu moje, pa sem bila često priča zelo ostrili razgovorov. Ponovno sem slišala, da govore tudi o meni; nekateri so očitali, zakaj me ne vzamejo v ujetništvo kakor ostale popotnike. »Ostavite jo pri miru,« je vpil general. Še 3. maja ni nihče vedel, kje smo. Izvedela sem, da gusarji zahtevajo od družbe — lastnice parnika — 200.000 dolarjev odkupnine. Jaz sem se ves ta čas prosto gibala, medtem ko se je 200 ostalih popotnikov gnetlo ppd krovom, vsi bledi od negotovosti in groze, kakšna usoda jih neki še čaka. V zadnjih 4 dneh so gusarji občutili. da so jim za petami. Nekateri so odhajali, drugi prihajali; kmalu jih je bilo 20, nato 50—60 in vsi so bili pripravljeni, da vsak hip zapuste parnik. Okrog ladje se je zbralo kakih 40 džunk. Enkrat jih je razgnal vihar. Gusarji so hoteli že nekajkrat oditi, a so se v zadnjem trenutku vedno vrnili. Hoteli so tudi mene odpeljati s seboj; eden je bil že v kabini, vendar si je zaradi mojega odpora malo premislil in je odšel. Osvobojenje je na- počilo 13. maja, ko so vsi gusarji na-gloma odšli. Opazili so neke sumljive znake in so si razdelili strelivo. Zaslišali smo neko grmenje; streljala je vojna ladja. Dve tiri smo bežali pred njo. Ob petih popoldne so zapustili ladjo zadnii pirati; s seboj so vzeli kakih 20 popotnikov ki so jih prepustili v džunkah njihovi usodi in nato pobegnili. Do zadnjega hipa so se prič-kali, ali naj vzamejo s seboj tudi mene, ker so potrebovali kako belo osebo, da bi jim bila talec. Rešilo me je samo to, da sem vztrajno odklaojala hrano; mislili so pač, da po dvajset-dnevnem stradanju nisem sposobna za prevoz. Kako so se popotniki veselili, ko so postali svobodni. Pravili so, da se jim je vseh 23 dni zdelo, da imajo meč v srcu — zdaj je bil izdrt. Drugega dne smo izvedeli, da nas je vojna ladja iskala 14 dni, a nas ni mogla najti. Tako prekanjeni so bili gusarji. TIHI AVTOBUS Srečni London, ki dobi v kratkem >mol-čečes avtobuse, in sicer 200 v najkrajšem času, na tisoče se jih pa še izdeluje, da bodo zamenjali prejšnje ropotaee. Dnevniki poročajo, da bodo novi izdelki vozili tako rahlo kakor najbolj dovršeni zasebni >sa. modrčk. ODKLEJ POZNAMO DEMANT Ze skoro 3000 let pred našim štetjam so ljudje poznali in čislali ta dragulj na skrajnem vzhodu, zlasti v Indiji. Na zapadu so ga spoznali po vsem videzu dosti kasneje. Teo- frast (371__266. pr. Kr.), ki ie spisal *Raz- pravo o dragih kamenih«, namreč ne omenja demanta (adamas). Potemtakem je bi! ta dragi kamen prinesen v Evropo menda med Teofrastom in Plinijem. Današnja umetniška priloga Spomenik Iliriji oživljeni v Ljubljani po fotografiji Emte. »ŽIVLJENJE IN SVET« stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din, četrtletno 20 Din, mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se pri upravi, Ljubljana, Knaflj<'va ul. 5. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir. polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol do* larja na leto. Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij Adolf Ribnikar. — Za »Narodno tiskarno d. d.« kot tiskarnarja Fran Jezeršek, — Vsi v Ljubljani. Fotc Emte Spomenik iiiriji oživljeni v Ljubljani Delniška tiskarna, d d.