POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI KNJIŽEVNOST mesečnik za umetnost in znanost L. II. 1934 MAREC VSEBINA: B. K.: FRAGMENT O LUDVIKU RENNU / VLADIMIR KOSTANJEVEC: KRIZA KAPITALIZMA V AMERIKI IN ROOSEVELTOVE REFORME (4. ROOSEVELTOVI FAŠISTIČNI POSKUSI REŠITVE) / LUDVIK RENN: SOCIALISTIČNI VOJNI MINISTRI, INVALIDI IN VOJAKI 1919. LETA (ODLOMKI IZ ROMANA »PO VOJNI«) / VINKO KOŠAK: IZ PREDMESTJA / VINKO KOŠAK: VSAKDANJA ZGODBA / UTRINKI / SERGEJ TRETJAKOV: MINKA V KOLHOZU / EGON ERWIN KISCH: HITLERJEV ŽELEZNI KRIŽ PRVEGA RAZREDA / ILIJA ERENBURG: ZA NAŠE MLAJŠE BRATE (ODLOMEK IZ KNJIGE »TOVARNA SANJ«) / V. K.: NEKAJ TEORETIČNIH PRIPOMB K OBNOVITVI SOCIALISTIČNE STRANKE V JUGOSLAVIJI / HERMYNIA ZUR MOHLEN: NEDOLŽNA STVAR / SLOVENSKI PISATELJ FRANCE BEVK - ARETIRAN IN KONFINIRAN / urednik bratko kreft Prejeli smo: Knjige Cankarjeve družbe za 1. 19-34.: Sigma: Naš svetovni nazor, Ivan Molek: Veliko mravljišče, Sainojev-Vuk: Zlato tele in druge zgodbe in kot izedno izdanje zbirko humoresk in satir od sovjetskega pisatelja Mihaila Zoščenka: Tako se smeje Rusija (v prevodu I. Vuka). Knjige toplo priporočamo. Ivo Zič-Klačič: Ispovest roba Ivana. (Pesmi.) S predgovorom dr. M. Horvata. Beograd, lzdavačka knjižanica »Skerlič«. Max Beer: Open historija socijalizma in soeijalnih borba. Z uvodom in izpopolnitvami dr. H. Dunekerja prevela dr. B. Adžiju in M. Durman. Zagreb 1933. Naroča se pri uredništvu »Književnika . Zagreb. Preradovieeva ul. 8/IV. (Na to knjigo posebno opozarjamo svoje čitatelje!) Od uaučne biblioteke i/. Zagreba (Klaičeva ul. 42) smo prejeli: A. Thalheiiner: Uvod u dijalektički materijalizam. F. Engels: Njemački rat. S predovorima F. Mehringa in Frr. En-gelsa. (Ilustrirano.) K. Marx: Bijeda filozofije. S predgovorom F. Nngelsa. (Naročajte te knjige! Ponovno preberite inserat v 1-2. štev. t. I.!) Nova knjiga (Ljubljana, Idrijska ul. 13) je izdala Engelsovo knjigo: Gospoda Eugena Diihringa znanstveni prevrat. (Anti-Diihring.) Za izdajo Marxovega »Kapitala« je to najpomembnejša marksistična knji- ga na slovenskem književnem trgu! Takoj jo naročite! Uredništvo »Književnika« (Zagreb, Preradovieeva ul. 8/1 V.) napoveduje izdajo Knjige o Marxu (po redakciji D. Rjazanova prevedel M. Durman). Vsebina: F. Engels: Karlo Marks. Povodom smrti K. Marksa. Govor na grobu K. Marksa. E. Marks: Moj otac. K. Marks: U uspomen junskim boreima. K. Marks: Revolucija od 1848. i prole-tarijat. V. Uljanov: Marksizam. Itd. Nadalje bo izšlo epohalno delo Pokrovskega: Povijest Rusije. Ker bo tiskano samo v omejenem številu izvodov, se bo dobila samo po prednaročilu. Naročajte! V Beogradu je začela že koncem decembra izhajati revija »Danas«. Izdajata in urejujeta jo Miroslav Krleža in Milan Bogdanovič. l)o zdaj sta izšli že dve številki, vsaka obsega več nego 100 strani velikega formata. Iz vsebine prvih dveh številk: M. Krleža: U logom (odlomek iz drame). M. Bogdanovič: Literatura danas. A. Cesaree: Slučaj kolportera Feriča. Dr. Vranešič: Kriza socialnoga osiguranja. M. Ristič: Moralni i socialni smisao poezije. Dr. B. Gavella: Režija, kritika, publika. V. Masleša: Problem zaduženja pol joprivrede. M. Krleža: Amsterdamske varijacije. M. Bogdanovič: Deficiti jed ne kn jiževne epohe. M. Krleža: Nad otvorenim grobom, tužni zbore. V. Mo-retic: Socijalni i ekonomski uslovi nemačkog i talijanskog fašizma. Dr. Gavella: Gluma. M. Ristič: Materijalističko in psevdomaterijali-stičko shvatanje umetnosti. — Revijo najtopleje priporočamo! Naroča se pri upravi »Danas«, Beograd. Kralja Petra ul. 59. Ker še nekateri niso plačali vseh obrokov za lansko leto. jih ponovno opominjamo! To pot smo spet priložili vsem dolžnikom in zamudnikom položnice, izpolnjene /. zneskom, ki ga dolgujejo. Neplačani ostanek lanskega leta smo na položnici (zgoraj) zapisali o svinčnikom, znesek, izpisan s črnilom, pa je vsota lanskega dolga z letošnjim prvim obrokom! — Uprava »Književnosti«. Uprava in uredništvo: Mestni trg 6-II. — Lastnik, izdajatelj in urednik: Bratko Kreft, Mestni trg 6-II. — Odgovorni urednik: M. Vičič, Idrijska ul. 13. — Štev. čekovnega računa »Književnosti« je 16.320. — Naročnina se plačuje v štirih obrokih po 15 Din. — Celoletna naročnina je 60 Din (za inozemstvo 80 Din). Posamezna štev. 7 Din. — Rokopisi se ne vr.i-čajo. — Tiska tiskarna »Slovenija« v Ljubljani. Predstavnik A. Kolman. KNJIŽEVNOST Št. 2-3. 1934 L. II B.K.: FRAGMENT O LUDVIKU RENNU Pred leti, ko so nemško literaturo začela preplavljati dela o svetovni vojni, se je poleg senzacionalnega avtorja »Na zapadli nič novega« E. Remarquea pogosto imenovalo ime Ludviga Renna. ki je skoraj istočasno s prvini izdal svojo vojno kroniko »Vojna«. Že takrat močno aktivni nacionalistični krogi so proti vojni literaturi zavzeli ostro stališče, če'ni bila dovolj patriotsko pobarvana. Tako je doživel ravno Remarque, ki je izrecno poudarjal, da njegovo delo ne zasleduje nobene tedence, da je pisano kar tako, da so ga nacionalno socialistični krogi strašno napadli in ga zlasti odklonili, ker je knjiga pesimistična in defetistična, poleg vsega tega pa, da žali duh in čast nemške vojske. Ko so roman filmali, so dosegli njega prepoved. Vse to se je zgodilo v weimar-ski republiki, ki so jo od 1918. 1. do pred dvemi leti vodili socialni demokrati. Remarqueova knjiga pa je kljub vsemu imela senzacionalen uspeli ne samo v Nemčiji, tudi drugod. Tisti pasivni. v usodo vdani duh, ki preveva vso knjigo, duh, ki pušča dogodke, da gredo »svobodno« svojo pot, ki nekam na tihem, skrit veruje vendarle v neko pravico, ki bo kar sama prišla od nekod, je bil Zelo blizu duhu socialdemokratske Nemčije. To je bil duh črno-runieno-rdeče zastave, ki jo je nemška socialdemokracija zamenjala z rdečo in privedla nemško ljudstvo tako daleč, da je danes 'zginila iz Nemčije ta zastava in ona sama in da se je na zunaj tako mogočni minister Severing umaknil iz svojega sedeža pred neznatno patrulo pod poveljstvom mladega poročnika. Gotovo je, da so narodno-socialistični krogi pripisovali prehudo moč Re-Jft&rgueovi knjigi, da so se je po nepotrebnem bali in otresali, kolikor so se je mogli, prav tako je naravnost grozotno bedasto. so skušali na razne načine Remarquea onemogočiti, ker so se opustili tako daleč, da so ga spravili v preiskavo radi veriženja nemške valute ob priliki afere v Donati-banki. Remarque, ki je res prejemal ogromne dohodke za svoje delo, se je še pravočasno preselil v Švico. Zato so mu med drugim očitali, da v Nemčiji zasluzeni denar zapravlja drugod. Vse to sem omenil v ilustra-clJo, ker je ravno pri istih krogih doživel večjo milost, da celo Priznanje pisatelj Ludvig Renn. In to prav radi romana »Vojna«. njem popisuje Ludvig Renn, poznejši podčastnik, svoje doživ-Jaje od začetka svetovne vojne do poloma nemške armade, irno, suho poročilo dogodkov, kakor so se vrstili. Skoraj bi lahko imenovali njegovo delo polkovno poročilo, ker se izogiba vsakih večjih podrobnosti iz življenja pisca samega, kakor njegovih tovarišev. Le eno lebdi močno nad vsem dogajanjem: nezmiselni duh vojne, ki žene v klanje prav tako vojake s te strani strelskih jarkov, kakor one na drugi strani proli njim. Toda za razliko od Remurqueovega dela najdemo v tem delu vendarle neko (ne sicer mogoče nemško-nacionalno ali prusovsko) skupnost med vojaki in častniki. Renn je skušal opozoriti na ljudsko skupnost, ki jo je v resnici on sam na fronti takrat še smatral kot skupnost nemškega častnika in vojaka. Saj pravi pozneje v članku, kjer komentira svoje delo: Živeli smo pod pritiskom: kdaj pridemo na vrsto? Ko pa smo končno dospeli tja. kjer je dan in noč streljalo, je nekaj tega pritiska izginilo. Vse je bilo tako enostavno. In mi smo bili skupaj. Da, to je bilo zame najvažnejše: po dolgem času sem bil svojim podrejenim bolj tovariš nego predstojnik. In tedaj me je postalo sram, da sem toliko pil in si dal kuhati posebno hrano. Že prej sem občutil v sebi neko čuvstvo dolžnosti do podrejenih, toda vendar samo čuvstvo, ki je bilo slabejše od zavesti biti častnik. Pod vtisom bitke pri Sommei mi je začela postajati dolžnost do podrejenih glavna stvar. Bolj v naslednjih letih nisem napredoval. In to stališče je skoraj tendenca moje knjige ,Vojna'. Tako jo je treba tudi gledati. V njej rišem sliko skupnega dela med častnikom in vojakom v »rmadi, in po njej čutijo skoraj vsi častniki dolžnost do podrejenih. Moral sem jim to dolžnost pripisati, da bi mogel popisati tisto, kar je mene tako močno prevzelo: občutek skupnosti pred sovražnikom. V povprečnem častniku tega občutka ni bilo, ker si je dal preveč opravka s samim seboj in tako ni mogel najti zveze navzdol. Prej omenjena poteza moje knjige je torej nastala iz mojega doživetja, ki tvori jedro vsega popisanega, četudi ni to nikjer jasno izpovedano.« Ta posebnost, ki je Rennovo delo ravno razlikovala od Remarqueove knjige, je bila tista, za katero so zagrabili nacionalno-socialistični krogi in se je krčevito oprijeli. Zato so bili divje prepadeni, ko je pri neki anketi pred nekaj leti, ki je bila prirejena v Berlinu radi obravnavan ja vojnih romanov in na kateri je govoril in se zagovarjal Remarcjue. stopil iz vrst občinstva dolg suh človek z naočniki, se predstavil kot Ludvig Renn in v svojem govoru dokazoval. da sta bila tako Remarcjue kot on in mnogi drugi v zmoti, da nista pravilno gledala, da sta zagrešila napake, ker nista povedala vse resnice o vojni. Renn je svoj govor končal z vero v proletariat in v bodočnost socializma. Z isto vero končuje njegov drugi roman »Po vojni«, ki je nadaljevanje prvega. Kdo je Renn in kaj se je zgodilo z njim, ki je takrat našel celo večjo milost pred kritiko prusovskih krogov? V drugi polovici januarja so poročali časniki, da je nemško državno sodišče obsodilo pisatelja Ludviga Ren na radi veleizdaje na dve leti in pol ječe. Poročalo se je tudi, da je Renn mirno pred sodiščem priznal, da veruje le v borbo proletariata in v bodočnost socializma, ki je »vsemogočen, ker je resničen«. Spet .(e bilo sodišče prepadeno, dvakrat presenečeno. Renn je bil že leto dni v koncentracijskem taboru in njegova izpoved je bila dokaz, da ga kljub raznim mogočim in nemogočim maltretacijam niso ugonobili. Zato ni znal državni pravnik k njegovi izpovedi pripomniti nič drugega nego to. da obtoženec po svojem poreklu in poklicu pravzaprav ne bi mogel imeti stikov z delavskim gibanjem. Ker pa jih je imel, zato je bila utemeljitev za eksemplarično kazen podana: »...Radi nevarnosti veleizdajalskega Početja, ki je pri častniku z izvrstnim vojaškim znanjem še posebno velika!« Tu pisatelja Ludviga Renna so odpeljali v ječo. Kje so zdaj razne pisateljske organizacije, da ščitijo sve-♦ ovno znan ega pisatelja? Kje je vodstvo Penkluba z g. Welsom "a čelu? Ali ni bil lanski kongres v Dubrovniku samo besedičenje in stisnjena pest v žepu. kakor bi dejal Aleksander Blok? Ludvig Renn je pseudonim, za katerim se skriva potomec stare suške plemiške rodbine Arnold Friedrich Vieth von Gol-senau. rojen 1889. leta v Dresdenu. Vsa otroška leta so ga skrbno vzgajali v prusovskem vojaškem duhu, vojaške čepice, lesene Puške in sablje, to je bila ne samo igrača, ampak smiselna pred-vzgoja za bodočega nemškega oficirja. Krog. v katerem se je kretal kot otrok in pozneje kot gimnazijec je bil strogo sklenjen ■n po duhu tako omejen, da pravi sam o sebi: »Z 21 leti sem zapustil gimnazijo, ne da bi skoraj poznal življenja izven svojega kroga.« Vstopil je na veliko veselje svoje rodbine k prvemu Telesnemu grenadirskemu polku štev. 100. Spomini na službovanje v polku so mu ostali kot najlepši iz prve dobe. Prišel je v stik z ljudstvom šele v vojašnici. Seveda to ni trajalo dolgo. k°r je moral od polka na vojno šolo v Hannover, kjer je bil °d 1910..—1911. leta. »Na vojaški šoli smo bili praporščaki in junkerji sami med seboj, pod nadzorstvom častnikov. Ti so mnogo govorili o časti in ponosu, bili pa so razbrzdani in neuki. Posebno naš inšpekcijski častnik se je kazal zelo imenitnega, v resnici pa je neumorno vlačugah da ni bil skoraj za nobeno resno delo več. Areekrat so prišli k apelu častniki opotekajoč 'n zibajoč se od pijanosti. Mi smo seveda prav tako pili. Če sem k°t inšpekcijski starešina napravil zbor. sem postavil težko pijane v zadnjo vrsto, preden je prišel častnik. Nekoč sem bil sam tak, da so me morali skriti.« Živel je brezmiselno življenje v vojašnici, ki je tisti živi duh. kolikor ga je preostalo oAli nisi na straži?« Niti pogledal meni. »Razorožili so nas. Dežurni je v pisarni.« »Ali je kdo ranjen?« Ne.« Šel sem v pisarno, lam so vsi vprek govorili. »Toda kako so invalidi prišli v stražnico?« je vprašal član vojaškega sveta. »To je bilo tako: Ko so tam stali in čakali, da se vrnejo njih zastopniki od ministra, je eden dejal: »Prinesite vendar hromim klopi iz stražnice, da bodo lahko sedeli!« Prinesli so klopi in jih postavili znotraj železne ograje in hromi so sedli nanje. Ko je prišlo do spopada, so bili takoj pri v bližini nastavl jenih puškah in v stražnici. »Vas so torej razorožili?« sem vprašal z nemirnim srcem, četudi sem že vedel. »Da,« se je obrnil k meni »Kakor po navadi smo se peljali z električno. In seveda še pojma nismo imeli, da se je kaj zgodilo! Na glavni cesti električna ni mogla več naprej, toliko ljudi je bilo. Nekaj minut smo stali. Ljudje so pokazali na nas. Naenkrat jih je prišlo nekaj gor. Bili smo popolnoma stisnjeni iu nismo mogli ukreniti ničesar, morali smo puške enostavno oddati.« »In kdo je zdaj na straži v ministrstvu?<: Zmajal je z rameni: »Kaj pomaga zdaj straža, ko pa so ministra ubili!« »Kaj? Katerega ministra?« »Našega vojnega ministra! Ali še ne veš tega? Kar vlekli so ga iz ministrstva.« Počakaj malo.« ga je prekinil drugi. »Jaz sem vendar videl. Stal sem na drugi strani ceste sredi med ljudsko množico. Pa so prišli skozi vrata nekateri od varnostne čete in še drugi. Kar naenkrat vidim: med njimi je tudi vojni minister. Zeleni klobuk, ki ga je vedno nosil, je držal v roki in mahal z njim. Bržkone je hotel govoriti. Toda invalidi so bili že divji in so tulili: >Dol z njim!« in »Nabijte ga!« Nekateri so mahali s svojimi berglami. Vrzite ga v Elbo!« Poskušal je spet govoriti. Toda prekričali so ga. Naenkrat ga je nekdo od zadaj sunil in padel je po stopnicah doli med množico. Nastalo je hudo prerivanje. Od vseh strani so se gnetli k njemu in ga hoteli pretepsti. Tega nisem mogel tako natanko videti. Šlo je sem in tje. S pestjo je dobival udarce po glavi. In nato so ga vlekli na most. Tam so ga stisnili k ograji. Nekdo je zarjovel: »Saj hoče vendar odstopiti!« Toda zdaj se je šele pravo začelo. »Ubi jte ga!« so kričali. »V Elbo z njim!« Nato so ga dvignili preko ograje. Toda on se je krčevito oprijel ograje. Tedaj so ga tako dolgo tolkli po rokah, tla ji' spustil. Videl sem samo, kako so se naenkrat vsi nagnili čez ograjo. Takrat je padel v reko. Ostalega nisem več videl. Ko se je pokazal nad vodo, so streljali nanj. najprej s puškami. in nato s strojno puško iz vojnega ministrstva, dokler ni utonil.« »Ali Falbel že ve, da so tudi izmeno straže razorožili?« sem vprašal. »Ne vem.« Tekel sem po hodnikih k Falbelu. »Ali veš, da je vojni minister ubit?« »Da. Toda ne morem prav razumeti, — zakaj ni vendar sodrugom invalidom nečesa obljubil? In potem napraviti tako bedarijo! Ljudska množica je stala spodaj čisto mirna. Pa vrže nekdo dol ročno granato.« »In je med gosto množico eksplodirala?« »Ne. služila bi naj samo kot strašilo, bila je slepa granata za vaje. Ljudje so se razpršili in ko so opazili, da granata ne eksplodira, jih je pograbil bes in napadli so poslopje.« »Ali imate sedaj kakšna nova sporočila iz mesta? »Špar-takisti so ministrstvo prostovoljno zapustili.« »Špartakisti? Mislim. vojni invalidi?« Neki prostovoljec se je vmešal v pogovor: Nihče še ne ve natančno, kdo je bil prav za prav udeležen. — in vi sami veste: kadar pride do spopadov, obdolžijo vedno špar-takiste, če so bili ali ne! — Sicer pa sem mnenja, da ni bilo nobenega načrta za uboj ministra; vse je bil pravi izbruh ljudske jeze. Malo goljufije človek še prenese, toda to je bilo preveč! Tildi pri nas v stotniji pravijo mnogi: »Socialdemokratski vojni minister, ta je bil pravi reakcionarec in dobro je, da so enkrat tudi takšnemu pokazali zobe!« Falbel je vse to poslušal « sklonjeno glavo in molčal. Grad, do sedaj samo rezidenca vodilnih socialdemokratov, so od dneva do dneva vedno bolj polnili častniki. Vedno znova sem moral opaziti, kako neprijazno so gledali mojo rdeče-belo pasico. Za novega vojnega ministra smo poiskali prostor, kjer bi naj sprejemal odposlanstva, če jih že ni mogoče preprečiti. Zato so bile posebne odredbe. Vsa stranska vrata’ so bila zaprta in ob glavnih vratih je stal poleg močne straže še grajski vratar, ki je takoj lahko alarmiral politično policijo in druge sile. Če pride kakšno odposlanstvo do vrat, je to treba najprej javiti grajski obrambi, to se pravi, majorju, ki je bil noč in dan tam in spal v svoji pisarni. Bil je že ves bled in zdelan. On mora nato obvestiti ministrstvo. Medtem je treba velika notranja vrata zapreti in zasesti. Ta so bila nalašč za to napravljena. Poleg tega je morala biti poleg ministrove sprejemnice nekakšna telesna straža v pripravljenost. Šele po teh predpripravah je smelo odposlanstvo vstopiti, toda samo trije možje. Če jih bo skušalo vstopiti več, se uaj strelja. Predsednik delavskega sveta je poiskal skupaj z majorjem prostor za ministrovo sprejemanje. »Vidite?« je rekel major, to sobo mislim.« Bila je lepa, rjavo popleskana soba z živo preoblečeno zofo in veliko hrastovo mizo v sredini. Samo en izhod ima in varnostna straža je lahko v nasproti ležečem prostoru, tako da se na znamenje zvonca takoj vrže na obiskovalce. Izmena telesne straže se tncli lahko izvrši na tisti strani, tako da nihče ne vidi. Kajti po mojem mnenju ne sme za to nihče vedeti.« »Zakaj ne, gospod major?« je vprašal zastopnik delavskega sveta. »Ali prosim vas! Če to pride v javnost! Take straže ni imel nikoli noben vladajoči knez kakor vaš minister!« »Toda takrat ni bila revolucija!« se je odrezal zastopnik delavskega sveta. »Renu naj poskrbi za elektrikerja, ki bo speljal vod zvonca od tukaj do ministrove straže. Veliko mizo bomo postavili tik pred zadnjo steno. Za njo bo sedel minister. Gumb za zvonec je treba pritrditi pod mizno ploščo.« »Treba se je še zmeniti,« je dejal major, »kako močna naj bo osebna straža. Zdaj je vstop večjih oddelkov skoraj nemogoč. Poleg tega pa se ne bi znašli v vseh teh kotih in hodnikih.« »Mislim, da popolnoma zadostuje šest mož varnostne čete,« je dejal član delavskega sveta in se delal, kakor da ne vidi majorjevega smehljanja. Drugi dan je prišel minister sam. Bil je majhen, slok mož z rjavim, neprijetnim obrazom. Pravkar sem postavljal njegovo telesno stražo. Ozrl sc je, ne da bi se zmenil za nas. I o me je jezilo in vprašal sem ga: »Ali naj napravimo takoj poskusni alarm, gospod minister?« »Ne,« je hladno rekel in gledal mimo mene. Je to hudoben pes, sem si mislil. Šel je, ne da bi pozdravil. »Zdaj bomo vadili obrambo ministra,« sem rekel telesni straži. »Eden ostane tu kot nevarni obiskovalec, .faz bom igral ministra. In vi drugi se tam zadaj pripravite!« Sedel sem torej na ministrsko zofo in čakal dve minuti. Nato sem rekel opasnemu obiskovalcu: »Zadaj me napadi!« Skušal je udrihati po meni. toda miza je bila precej široka. Pritisnil sem pod mizno ploščo na gumb. Vrata so zahreščala in tistih pet je planilo notri. Eden je spodrsnil po gladkem parketu in padel. Ostali so zgrabili opasnega obiskovalca in ga vlekli v divjem krohotu ven. Ko so si od te šale spet oddahnili, je dejal eden izmed njih: »Tn tak hoče biti sodrug. pa dela tak opičji teater za svojo varnost! Da bi bil vsaj državno-brambni minister! Toda kaj pa je 011 prav za prav?« »Noče pač žreti vode kakor njegov prednik! Tega ti ne razumeš!« Nisem jih oviral pri njih opombah, kajti ravno to je bilo. kar sem hotel doseči... Tiskovne pomote v 1. štev. »Književnosti«: Članek V. Kostanjevec: Kriza kapitalizma v Ameriki in Rooseveltove reforme: str. 42. op. nam. »danes že kmečko gospodarstvo« — prav: »tako kakor kmečko gospo- ~ darstvo danes že«; — str. 45. 2. odst., zadnja vrsta: »v kapitalističnih monopolnih organizacijah«: — str. 46. 7. vrsta od zgoraj: nam. »vodstvo« prav: »članstvo«: — str. 48.. 3. odst. »med anarlijio v družbi in organizacijo...«; str. 48., op. 2: Zadnja dva stavka: »To ...celokupnosti« sta citat oz. prevedena iz iste knjige, spadata v narekovaj. — Člnnek: A. Smrekar: »O Prepehihovi »Agr. ...«: str. 52. 16. vrsta od zgoraj: nam »veledclo« — prav: »večdelo«. ^inko Košak: IZ PREDMESTJA Baraka, mraz, po stenah ivje, okna brez stekla, zadelana s papirjem, cnnjami, v umazani postelji kup otrok, za mizo oče predse gleda divje, poskusil vse je, dela ni, spet vrnil se domov je praznih rok. Na ogenj mati vrgla zadnjo je suhljad, z oči in kotov vseh vpije glad. Vinko Košak: VSAKDANJA ZGODBA Bil je med nami pevec mlad, trdo zvenel njegovega je petja glas, bili smo v njega pesmi polni nad, kakor nihče udaril je v naš čas. Nikdar ni v svojih pesmih vzdihoval, le slikal bedo in gorje, obtoževal, rjovel kot divji lev v polnočni pušči, podiral, rušil gnilo družbo; potem se je poročil, vstopil v službo in glas njegov medlel je skrit v besedah praznih gošči. Postal kot vsi na starost miren je in moder, in smo spoznali: bil je na leva le ostrižen koder. \inko Košak: UTRINKI i. Povej, prijatelj,, zakaj si nas izdal, preskočil k njim, si se jih zbal? Ne? Le radi kruha. Prepričanje je 'tebi torej stvar trebuha! II. Tako je zdaj pri nas: kdor je pošten in hodi ravno pot, molčati mora, ali se umakniti v kot; a šolobardam, puhloglavcem, denucijantom in hinavcem pa venčajo glav6 z uspehi, slave vencem. Sergej Tretjakov: MINKA V KOLHOZU Prvič sem videl Minko nekega večera, ko je zvonec klical k večerji. Utihnilo je ropotanje traktorjev. Poleg kravjega hleva so mukala teleta in v zavetišču je jokala deca, ker je morala v posteljo. Pobič, ki mi je segal komaj do pasu in bil pokrit s težko, prepoteno čepico tako, da so se mu uhlji spiralno zavijali, je stopal z delovnim listom v roki ponosno mimo mene. Poklical sem ga. Ne da bi se ozrl, mi je zabrusil: »Počakaj, da si vpišem ure.« Izvedel sem: Minka je končal svoj delavnik in hodi sedaj z listom okoli ter išče peresnik, da si vpiše delovne ure. Sam nima od tega vpisa nobene koristi. Otrokom pod 16. letom se ne izplačuje denar. Hrani, oblači in poučuje jih komuna. Toda njihovo delo se preračuna, da se ugotovi, koliko človeškega napora se je uporabilo za vsako posamezno produkcijsko panogo. In teh panog ni malo: poljedelstvo, svinjereja. perutninarstvo, dalje delavnice traktorjev in dragocene španske ovce. Dva dni nato sem spoznal Minko v stepi ob mlatilnem stroju. Najstarejši preddelavec Ivan Jagodkin, z zlatimi čeljusti — krava mu jih je izbila z rogovi — je nadzoroval delo ter od časa do časa dajal signale s piščalko, ki mu je visela na prsih. Fantički v pionirski starosti so ponosno sedeli na konjih, ki so odvažali pirjevico ali pa so pomagali nalagati snope na vozove. Postal sem pozoren na enega teh jezdecev. Bil je gol do pasu in mršav kot vrabec. Njegova rebra so spominjala na klavirske tipke. Šalil se je z vsemi. Vzpodbujal je delavce k večji vnemi. Njegovo veselost je predvsem povzročil dvoboj nekega komunarda s trmastim žrebetom. Komunard je skušal spraviti žrebe na kolena, ker ga je hotelo grizti. Iz komune se je bližal mlatilnemu stroju voz. Na njem so se lesketale cinkastc posode, z jedjo za delavce. Ivan Jagodkin je zažvižgal. Za njim je zapiskal mali parni stroj in se ustavil. Začel se je opoldanski odmor. Sedel sem pri skupini komunardov. Pridružil se nam je Minka. Prijazno so ga gledali. Razumel sem — bil je njihov ljubljenec. »No, Minka,« sem ga vprašal, »kako si delal?« »Dobro.« je odvrnil. »Le nogo sem si ranil na žeblju« in pričel je otipavati podplat. Jagodkin se je vmešal v pogovor: »Ti simuliraš, Minka, saj te ne boli. Izogniti se hočeš delu.« Minka je zardel. »Kdo simulira? Jaz simuliram? Morda simuliraš ti? Pomisli samo, kako težko je to delo!« In Minka je dal prst v usta in se delal kot da žvižga. Vsi so pogledali nehote na piščalko, ki je visela na Jagodkinu kakor križ na prsih popa in se veselo zarežali. »Minka, povej pisatelju o bogu. To je naš prvi brezbožnež,« mi pojasni Jagodkin. »No, Minka, povej,« se pridružim tudi jaz. »Dobro.« odvrne Minka počasi in še vedno otipava nogo. »Vedeti hočete samo zato, ker so vas mladiči nahujskali.« »Prav, če mi tega nočeš povedati sedaj, mi poveš drugič. Koliko si star, Minka?« »Oktoberski sem.« »Kaj naj to pomeni: oktobrski?« »No da, rodil sem se, ko je bila revolucija.« »Da, toda povej mi kljub temu: koliko si star?« »Izračunajte si sami. Ko se je pričelo streljanje, sem bil rojen.« »Ali si pionir?« — »Da.« »Spada tvoj oddelek h komuni?« »Ne, v komuni ga nima-mo. V mestu ga imamo pozimi, ko hodimo v šolo. Kako bi naj bil tu pionirski oddelek, ko pa moramo delati.« »Ali je zabavno pozimi v oddelku?« »Da, zabavno. Imamo svoj oder. Jaz sem pri orkestru.« »Kaj igraš?« »Balalajko. Imam svojo lastno. Stane devet rubljev.« »Kako si si jo nabavil?« »Oče mi je dajal včasih denar, po eno ali dve kopejki. Te sem dajal v hranilnico. Tako sem štedil dve leti in sedaj imam svojo balalajko.« Še istega dne zvečer sem se sestal z Minko. Poleg velikega vodnjaka komune je ogromno, z železom okovano korito. Drži 8e bazena iz cementnih zidakov. V premeru ima 5 metrov in je * V A m globoko. Imenovali smo ga »železno morje«. Čez dan se je napolnilo z vodo. ki se je polagoma ogrevala in zvečer so se kopali v njem komunardi. Ker v železnem koritu ni bilo mogoče plavati, so skakali po vodi in se škropili, tako da je »morje« kmalu prestopilo robove korita. Ta večer še ni bilo nikogar v koritu. Le ob robu se je kakor gosenica plazila postava. Bila je zamišljena. Očividno je merila obseg korita. Bil je Minka. Brez prigovarjanja mi je začel razlagati, zakaj ga imenujejo brezbožneža. Imel je staro mater, s katero se je večno prepiral radi boga. »Pusti budalosti, Minka,« ga je svarila stara mati. »Bog te bo kaznoval.« »Kako pa bo to storil?« »Boš že videl. Vpregel te bo pred kad in vlačil boš vodo.« »Kako me bo pa vpregel?« »Ukazal ti bo.« »In če se mu protivim?« »Te bo prisilil.« »Pa če mu ubežim, kaj bo potem storil?« Minka se smeje. »Nekoč je izbruhnila v jok. Nič žalega ji nisem storil. Le odgovoriti mi ni znala. Od same jeze je pričela tuliti. Natvezila mi je razne pravljice. Pripovedovala mi je o Kristu, da je nosil ljudi čez reko. da ga vedno spremljajo nekaki angeli------------------« Minka je postal zamišljen in me začel izpraševati: »Vi ste pisatelj, kaj ne?« »Da.« »In kaj se vam zgodi, če napravite napako?« Kaj naj bi se zgodilo? Minka vzdihne v skrbeh. »O kakšnih napakah govoriš?« »No da, če izpustite kakšno črko ali vejico.« »To popravi korektor.« Minka zopet vzdihne. Zdi se mi, da mi zavida. »Minka, kako ti gre v šoli? Si v vseh predmetih dober?« ga vprašam previdno. V vseh razen v enem. Kateri je ta predmet, že vem. Če tudi je Minka že v tretjem oddelku, šepajo vse njegove vejice in nobena črka ne stoji na pravem mestu. »Že davno bi bil v četrtem oddelku in bi prav gotovo pisal brez napak, če bi se ne klatili od kraja v kraj, od mesta do mesta,« je žalostno pripomnil. Na poti domov sem poizvedoval, kako mu ugaja življenje v komuni. Ves je v ognju zanjo. Konje pozna po imenih in prenočil je že večkrat med njimi. Vodniki traktorjev ga razvajajo. »Voditi smem,« poroča, »in vodnik traktorja sedi za menoj na sodčku.« »Minka, kaj bi rad bil, ko boš velik? Vodnik traktorja?« »Ne, ne,« odvrne Minka. Pri tem se smehlja, kakor da je okusil nekaj izredno prijetnega. »Umetnik hočem postati. Zelo rad rišem. Narisati znam ptičke v poletu.« »In koliko delovnih ur zabeležiš v svoj delovni list?« Minka odgovori hladnokrvno, kakor zaresen, odrasel delavec: »Kakor pride, včasih 10 ur, včasih samo 8. Predvčerajšnjem sem imel pasje bolečine v trebuhu, kakor da sem jedel dinje. Tedaj sem kmalu končal delo in zabeležil samo 4 ure.« Ko sem odpotoval v mesto in sem se tam zglasil pri deželnem oddelku, sem zagledal za mizo Minko. Bil je nekoliko večji in zaraščen v obraz. To je bil Minkin oče, eden izmed najstarejših komunardov. V najhujših letih je stal na čelu kolhoza, pozneje pa je bil poslan v eksekutivni komite. Bil je eden izmed jekleno trdih aktivistov, ki so izšli iz »Kom. svetilnika« in so sedaj izvrševali svoje dolžnosti na drugih odgovornosti polnih mestih. Egon Erwin Kisch: HITLERJEV Ž. K. I. Pred meseci je Egon Erwin Kisch v svojem članku »Hitler kot ordouanc« ugotovil, da nemški državni kancler ni bil nikoli odlikovan z železnim križem prve stopnje, ki ga stalno obeša na svoja prsa in se baha z njim. Nato se je v listu »Deutsche AUgemeine Zeitung« pojavila zgodba, polna laži, ki jo je očividno inspiriral Hitler sam. V tej zgodbi je govora o nekakem »junaškem podvigu«, na podlagi katerega je Hitler dobil svoje odlikovanje. Kiscli je nato odgovoril z »odprtim pismom«, ki ga tu objavljamo in v katerem razgali to prevaro. Kischev napad sc ne tiče le Hitlerjevega samozvanega junaštva, marveč lažnivih činov »vojnega junaštva« vobče. — Op. prev. Kolega ordouanc! Najlepša hvala za hitri odgovor. Najbrže si samo zategadelj tako naglo odgovoril, ker sem se ti legitimiral kot tvoj pristni poklicni kolega iz vojaških let. Ali pa morda zato tako hitro odgovarjaš, ker so se v angleškem tisku pojavila izvestna mesta iz mojega pisma, ki sem ti ga pred nekaj dnevi pisal? Ker sem bil med vojno tudi jaz nekaj časa ordonanc, sem te na podlagi tega dejstva vprašal, kaj prav za prav je s tistim tvojim križcem, ki ga nosiš na levi strani prs. Napisal sem: Nemogoče je, da bi kaplar, vreden Železnega križa prve stopnje, štiri leta veljal za nesposobnega, voditi četo. V vojni so podčastniki še prav posebno potrebni. Ti to veš prav tako dobro kakor jaz, zato v svoji knjigi »Moja borba«i ne trdiš, da si bil odlikovan z Železnim križem prve stopnje. Sicer registriraš ti v tej knjigi vsako malenkost z bojišča. Brskaš po najmanjših dejanjih, ki si jih izvršil v času delavske vlade na Bavarskem ali pa ob svojem puču v Miinchenu, toda z nobeno besedo ne omenjaš junaškega podviga, ki ti je prinesel pravico, da obesiš ponosni vojni spomin na svojo suknjo, ne omenjaš niti besedila niti vsebine predloga za odlikovanje, ne navajaš nobenih podatkov o tem predlogu, o imenovanju in objavi odlikovanja. Ti si enostavno načečkal v svojo vojaško knjižico, da so te 4. avgusta 1918 odlikovali z Železnim križem. Nimam nič proti temu, še več, zdi se mi, da ti sijajno pristoja in pripada. In zdaj mi odgovarjaš. Po pošti mi kajpak ne pišeš, kakor tudi jaz tebi nisem pisal — današnje razmere v Nemčiji na žalost ne dovoljujejo, da bi dva stara rojaka in ordonanca primerno občevala drug z drugim. Morava se posluževati časnikov. Ti si izrabil D. A. Z. Svoj odgovor začenjaš z uvodom, da stoji pred vrati jubilej; kmalu bo preteklo petnajst let, odkar je nekdanji kaplar Hitler dobil Železni križ prve stopnje. Toda tvoj orgonanc iz D. A. Z. je pustil, da je v telegram kapnila kaplja pelina, en »kajpak«, zaradi katerega bi jaz list prepovedal, če bi bil na tvojem mestu. Fam stoji: »Za to odlikovanje je kajpak naveden posebno junaški čin, ki je skoraj tri leta ostal neznan.« Adolf, Adolf! S tem je stvar kajpak še slabša. Odkdaj mora predlog za odlikovanje ležati cela 3 leta? Mogoče je tudi to. da je to zavlačevanje trajalo tri leta. — da pa ti. Adolf, zabeležiš najmanjšo malenkost iz svojega vojaškega življenja, samo tega nesoglasja zastran kompetenc pa ne omeniš, da se Prav nič ne pritožuješ, ko ti tvoj veliki vojni čin, tvoj junaški podvig, cela tri vojna leta ostane nepoplačan, tega ti kajpak nihče ne bo verjel. Ne, ne, Adolf, Železnega križa prve stopnje ti nimaš. Toda ti pripoveduješ, za kateri junaški čin si ga dobil. Da čujemo, stari ordonanc, kateri čin je to bil: »V jeseni 1915. 1., v jesenski bitki pri Ar r asu in La Basee, je Adolf Hitler z ordonancem Weissom prostovoljno šel na patruljo pri Fromellesu, zakaj sumilo se je, ' O tej knjigi pravijo, da mu jo je napisal naroriuo-socialistični pisatel j Jolist. — Op. prev. da je pred polkov im odredom še nekaj čet ali pa da so Francozi že prodrli do bližnjega krajn. Hider in Weiss sla se previdno prikradla prav do kraja, ki je napravljal vtis, da v njem ni žive duše. Na mali sta začula francoske glasove, ki so prihajali iz kleti neke zaprte hiše. Nedvomno je bilo to moštvo kake francoske predstraže, ki se še ni bila umakuila. Smelo in odločno je Hitler odprl kletna vrata in v slabi francoščini sporočil onim v kleti, da so ujeti. Reke! je, da stoji za njim cela četa nemških vojakov. Da bi njegove besede bile verjetnejše, je v nemščini zapovedal četi vojakov za seboj, četi, ki je dejansko ni bilo, in zahteval od Francozov, naj zapustijo klet, drug za drugim, brez orožja in z vzdignjenimi rokami, sicer bodo vse pobili. Ko so Francozi videli puškini cevi. ki sta jih dva ordonanca naperila nanje, niso mislili na odpor, marveč so pustili, da so jih Hitlerjeve lokave besede popolnoma zapeljale. Na ta način sta ordonanca ujela enega podporočnika in dvajset vojakov in jih med ogromnim slavjem svojih prijateljev privedla na bavarsko poveljstvo. Za ta smeli podvig je Hitler kesneje, 4. avgusta 1918, dobil Železni križ prve stopnje.« Lepo, Adolf! Takoj vidiš, kaj je na stvari. Samo moštvo francoske predstraže je lahko čepelo v kleti in v kletnem vhodu zaprte hiše. Kdo naj bi bil sicer v kleti? Da, če bi bili to nemški vojaki! Ker dve puškini cevi ne moreta biti naperjeni na ena in dvajset ljudi, bi se kmalu spravili nate. Toda Francozi... haha.2 Sicer pa: Weiss. Kdo je ta Weiss? Kakšen red je on dobil za svoje junaštvo? In kar je glavno, kdaj? Zdaj pa mora 4. avgust, tako ti v svojem odgovoru dekre-tiraš meni na vkljub, večno ostati »tih spomin na tvoje vojevanje, na hrabrost in požrtvovalnost državnega kanclerja v času svetovne vojne, dan, ko ves nemški narod prisrčno čuti z njim.« Dan, ko ti je bilo podeljeno odlikovanje, ki ga nisi nikoli dobil, je torej določen. Samo podatki o dnevu tvojega junaškega vojnega podviga, ki ga nisi nikoli izvršil, se ne ujemajo čisto točno. V knjigi -»Adolf Hitler na bojišču 1914 do 1918« je stvar takole obrazložena: a Nemški šovinisti imajo o Francozih približno enako mišljenje kakor n. pr. nuši o Italijanih. Francoz je za nemškega šovinista že po naravi strahopetec. Vsak razumen človek ve, da noben narod ni po naravi strahopeten kakor noben ni po naravi hraber, [sto velja za poedinca. Ista generacija istega ljudstva v različnih o k o 1 n o s t i h lahko kaže silno različne vojaške »vrline«, če pri tem abstrahiramo tehnično plat vojevanja in upoštevamo samo psiho vojaka. »Hrabrost« in »strahopetnost« stn vobče zelo relativna pojava, kakor to lepo pove Kisch ob koncu pisma, oba pojma nista nikakor apriorna, človeku prirojena, psihološko pa sta dosti bolj komplicirana, kakor pa si to predstavlja kak puhloglavi šovinist. — Op. pr. »Isti bavarski rezervni pehotni polk je bil zelo deci-miran. Med težkim bojem pri mestu Moudidier je moral Adolf Hitler prenesti važno sporočilo. Ko je s tem sporočilom prispel v rov, se je namah znašel pred skupino Francozov. Toda 011 ni izgubil prisotnosti duha, naperil je puško in v njihovem materinem jeziku zahteval od Francozov, naj se takoj udajo, ker stoji za njim četa nemške vojske in zatorej ni nobene nacle na rešitev. Francozi so takoj zmetali svoje orožje proč in se kot ujetniki udali Hitlerju. Bilo jih je dvajset, ki jih je odvedel k poveljniku polka baronu von Tubaufu. Zaradi tega izrednega junaštva je bil Adolf Hitler 4. avgusta 1918 odlikovan z Železnim križem prve stopnje.« Kakor je videti, je to čisto druga štorija! Ali misliš, Adolf, da je dovolj, če ima človek železno čelo in igra železnega kancelarja — železni križ je moči kupiti v vsaki branjariji. Naj bo. Toda so ljudje, ki vedo, kaj se vse z vojnim junaštvom lahko nosi v duši. ki vedo, da je človek lahko tudi z resnično dobljenim Železnini križem prve stopnje ali z redom Pour le merite3 lopov in strahopetec, ubogi lopov, ki pusti svojemu morilskemu nagonu prosto pot, ne da bi mu upal natakniti uzdo, najstrahopetnejši lopov, ki svojo hrabrost kaže nasproti takim, ki nimajo orožja. Kmalu mi spet kaj piši, Adolf, ne bom ti ostal dolžan odgovora. Egon Erwin Kisch. Hija Erenburg: ZA NAŠE MLAJŠE BRATE . . . Iz knjige »Tovarna sanj.«* X odlomki iz del llije Erenburga, ki jih je do zdaj prinesel naš list, smo duhovitega ruskega reporterja iu satirika menda že precej dobro predstavili. S svojo odkrito borbo proti konvencionalni laži našega časa si je brez dvoma pridobil simpatije čitateljev »Književnostih. Naslednji odstavek obravnava slučaj v kinematografiji, ki je tudi pri nas povzročil ogorčenje v javnosti in časopisno polemiko, namreč »kulturni« film »Afrika go-govori...« Op. prev. 1. Vsem je znano, da je v Ženevi nastanjeno »Društvo narodov«. To je sila ugledna ustanova. Člani različnih komisij se nenehoma Vkljub svojemu francoskemu imenu (»Pour le merite« = »Za zaslugo«) je to nemško odlikovanje, ki ga je uvedel že Friderik Veliki. — Op. prev. trudijo. Eni izmed njih se bolijo z opijem. Predstavnik države, katere kolonialni budžet sloni na monopolu opija, sramežljivo po beša oči in vzdihuje: da, da, Kitajci, ti zares zlorabljajo narkotična sredstva!... Vsi z veseljem soglašajo. Drugi se spet borijo s prostitucijo. Ali to ni sramota? Ali je mogoče dovoliti tiste grobe brloge, ki jih poseča vojaštvo, ko pa obstojajo tako izbrane javne hiše? ... To se ve, vojaški krogi imajo pomisleke: izvestne ustanove so nujne že zaradi discipline. Toda resolucijo je vendarle moči sprejeti. Ali, kdor ni bil v Ženevi, ta ne ve, kaj jo pezija!... Samo ob sebi je razumljivo, da »Društvo narodov« ne omalovažuje filma. Še celo »zvezda« je skušalo postati, če že ne »zvezda« Hollywooda, pa vsaj »Zvezda upanja« (tako se je imenoval film, izdelan na stroške »Društva narodov«); na vse načine je reklamiralo svojo lepoto in blagorodstvo. »Zvezda« vendarle ni šla v promet, v program je ni vzel niti Zukor niti Fox. Tedaj je »Društvo narodov« prenehalo pozirati. Začelo se je baviti z vzgojo narodov. V Rimu je bil ustanovljen »Mednarodni institut kinematografije«. Kaj bi govorili, kraj je čisto pripraven. Benito Mussolini ni zastonj hvalil moči kinematografije. Italijani so izgotovili ducat filmov: enega v parado fašistov, druge pa kar z navadnimi ruticami. solzami in poljubi. Temu se pravi »preporod kina«. Mimo tega Italijani pripravljajo grandiozen film s povsem sodobno temo: »Življenje Virgila«. »Mednarodni institut je zelo zainteresiran na tem smelem podjetju; v svoji reviji tiska tekst scenarija. 51. slika: »Peklensko brezdno. Pri vhoDelavski politiki« z dne 30. decembra in poročila z dne 7. februarja o kongresu posnemamo: 1. da hoče hiti nova skupina stranka delovnih mas; 2. da ho stala na stališču jugoslovenskega državnega in narodnega edinstva; 3. da hoče stranka s politično, kulturno, gospodarsko in socialno demokracijo omiliti krizo in privesti družbo k socializmu in da se imenuje marksistična. V teh pripombah se bomo omejili na tretjo točko in ne bomo govorili o tem. kako so socialistične stranke 1. 1919 v Nemčiji in Avstriji uvedle epoho socializma, temveč o vsebini programa samega po sebi. Čeprav sta omenjeni proglas in poročilo določena v prvi vrsti za propagando in sta gotovo nedovršena in še nepopolna, vidimo v njih kopico temeljnih protislovij, ki nam dajo že zdaj pravico sklepati tudi na končni program in statut, istih protislovij z naukom Marxa in Engelsa, kakor smo jih videli v teoriji in praksi n. pr. nemške socialne demokracije. Ne oporekamo sicer, ko ta pravi, da marksizem ne pomeni držati se Marxove črke, temveč duha; toda če se kdo ne strinja z bistvenimi elementi marksizma, ali ima potem še pravico imenovati svojo teorijo in prakso marksistično? Oglejmo si tu nekatere bistvene točke. Zahteva po »pravilni razdelitvi« dobrin ni marksistična. * Jasno je, da se more nekaj »razdeliti« samo tedaj, če se skupno pro- : ducira. Če si pa prisvojimo ono, kar so drugi producirali, to ni več razdelitev, temveč prilaščanje produkta tujega dela. Kapitalist si prilašča večvrednost, ki si jo le kapitalistični razred med seboj deli v obliki profita, trgovskega dobička, obresti in zemljiške rente. To si razložimo, ko po Marxu jemljemo delo za edini faktor vrednosti. Temu nasprotno meščanska teorija postavlja tri faktorje: prirodo, kapital in delo: v posesti kakršnega faktorja je človek, tak je njegov dohodek: renta, profit ali obresti, mezda. Ti dohodki se morajo med posestnike faktorjev pravično »razdeliti«. To bi pomenilo, da vsi posestniki faktorjev »sodelujejo« pri produkcijskem procesu. Tej teoriji se socialna demokracija postopoma približuje; tako pravi njen nemški oficielni teoretik: »Samo tisti, ki se produkcijskega procesa v ožjem smislu udeležuje, bodisi kot delavec (mezda, op. p.) bodisi kot posestnik produkcijskih sredstev (dobiček in obresti, op. p.) ali zemljišča (renta, op. p.) prejema prvotni dohodek.« (Braunthal: Die Wirtschaft der Ge-gemvart und ihre Gesetze; pod »širšim smislom-: misli gotovo agente, posrednike, učitelje, zdravnike itd.). Fašist Goebels se razlikuje od Braunthala le po tem, da namesto besede »posestnik« uporablja besedo »dobavitelj«: »Doseženi dobiček pripada tistemu, ki ga je ustvaril. Ker sta oba, dobavitelji delovne sile in dobavitelji delovnih sredstev, ustvarjala gospodarski dobiček, sta oba dolžna, da ga med seboj razdelita. »Razdelitev« pomeni slovo od Marxove teorije vrednosti, in drugi oficielni s. dem. ekonom, Nolting, pravi »Vprašanje po menjalni vrednosti blaga .delovna sila* je torej nesmiselno. Obstoja le vprašanje po vrednosti delovnega učinka«. (»Einfiihrung in die Theorie der VVirtschaftt, str. 129.) S tem smo prišli — k teoriji vrednosti dela, ki zakriva kapitalistično prilaščanje in na kateri »temeljijo... vse prevare kapitalističnega načina produkcije, vse njegove iluzije o svobodi, vse hvalisam* čenče vulgarne ekonomije.« (Marx, »Kapital«, slovenska izdaja, s. 225.) Teorija razdelitve in vrednosti dela, kakor je to opisal O. Drenik v letošnjem koledarju Cankarjeve družbe, dalje v eni izmed številk »Svo-. bode« 1933 in kakor so to izčrpno in odlično razložili »Borci« v svoji \ brošuri istega imena. Iz teorije treh faktorjev ali razdelitve nujno izvira moderna socialno demokratska produktivna teorija delovne mezde: čim več se producira, tem več se da razdeliti. To se pravi, če hočemo višje mezde, ne moremo utrgati od dobička, temveč moramo več delati, treba je kapitalistično racionalizirati; skrajšanje delovnega časa pri isti mezdi je mogoče le pri povečanju produktivnosti dela. (Marxov »Kapital« pa dokazuje in napoveduje katastrofalne posledice kapitalistične racionalizacije.) Da pa bo povečani »socialni produkt« pravično razdeljen, »je potrebna politična moč delavskega razreda«. Iz produktivne teorije mezde sledi »politična teorija mezd e«) (Braunthal, Nolting in Hil-ferding), politična cena, politična vrednost. Politična teorija delovne mezde je v nasprotju z Marxovo teorijo delovne sile; po Marxovi je meja delovne mezde določena z višino vrednosti delovne sile, po »politični teoriji« je pa mezda neomejena (ker je politična »moč« delavskega razreda v državi, ki jo izvaja v razsodiščih, v parlamentu, z določanjem minimalne mezde, dolžine delavnika itd., neomejena. Ta teorija politične mezde se zrcali na vsakem koraku proglasa v »Delavski politiki«, n. pr.: »da (delavci in nameščenci) s političnim bojem, potom povečanja svojega vpliva v državi, skušajo dobiti večjo zaščito in zavarovanje, pobijati bedo in se brigati za pravilno razdelitev gospodarskih dobrin.« (30. dec. 33, str. 1.) Braunthal uči (cit. str. 56), da Marxova teorija ne more dati del. razredu dovolj energije za boj za višje mezde, ker omejuje višino. Toda Marx pravi: »...sama vrednost delovne sile... je spremenljiva količina, tudi če so vrednosti drugega blaga enake... Mera izkoriščanja... se določa z neprestanim bojem med kapitalom in delom ... kakor so velike moči bojujočih se strank« (Lohn, Preis und Profit, str. 63) in Engels v uvodu k isti knjigi: »Strokovne organizacije ne odpravijo mezdnega zakona, temveč ga šele dosežejo... Brez odpora strokovnih organizacij ne bi delavec dobil niti tistega, kar mu pripada po mezdnem zakonu (t. j. svoje življenjske potrebščine). Razlika med Marxovimi in Braunthalovimi »močmi« je bistvena: Marx misli na moč delavskega razreda, nikakor pa ne na pozicije delavskega razreda v meščanskem državnem aparatu, kajti po Marxovi teoriji države more delavski razred imeti pozicije moči le v proletarski državi. Marx misli na strokovne organizacije, ki se v resnici iskreno borijo za proletariat, ne pa ki jih voditelji zlorabljajo za agenture kapitala. Braunthalov in Hilferdingov politični boj vodi do gospodarske demokracije, ki je že neka vrsta socializma. Koliko je bila nemška gospodarska demokracija vredna, je moral priznati sam Uratnik v »Del. politiki« z dne 20. jan., str. 1. V Nemčiji, kjer je vladala od 1918 do 1931, je bilo prisilno razsodišče le orodje kapitala za znižanje mezd. Zaščitna zakonodaja, socialno zavarovanje, zavarovanje za brezposelne, kolektivna tarifna pogodba, vse to so stvari, za katere se mora delovni razred nujno boriti. Da bi pa te stvari označili za gospodarsko demokracijo ali socializem, je pa povsem nemarksistično, ker kapitalizem še vedno obstoja (ker so produkcijska sredstva last kapitalistov) in ima kapitalistični razred kljub vsej demokraciji — ki mu služi le za masko, dokler je potrebna — v svojih rokah državni aparat. Takega stanja pa Marx ne označuje z gospodarsko demokracijo, temveč z mezdnim suženjstvom. Zakaj? Zato, pravi, ker ima delavec pravico do življenja ne zato, ker je človek, temveč samo zato in toliko časa, dokler in če dela za buržuazijo: »...mezdni delavec ima dovoljenje, da dela za svoje lastno življenje, t. j. da živi, samo tedaj, če določen čas dela zastonj za kapitalista, ... Sistem mezdnega dela je sistem suženjstva, in sicer takega suženjstva, ki je vedno toliko težje, kolikor bolj se razvijajo družbene produktivne sile dela, pa če potem prejema delavec višjo plačo kakor poprej ali manjšo.« (Marx-Lngels, Programmkritiken, str. 33 i. d..) Samo po obliki se razlikuje od starega sužnja. In če ima tarifno kolektivno pogodbo, se stvar bistveno ne spremeni, ker ni nehal producirati večvrednosti, le nastopa kot član vsega razreda, ojača se razredna zavest — seveda, če se tarifna pogodba izvaja v interesu delavskega razreda, ne pa kakor v Nemčiji v interesu finančnega kapitala in kapitalistične racionalizcije, ki so jo reformisti na vse kriplje podpirali, učeč povsem nasprotno Marxu, da so razmere danes (1919—1927) popolnoma druge, da je prišla gospodarska demokracija, organizirani kapitalizem, da Marxova teorija o obubožanju (glej »Kapital«, str. 176—178) ne velja več, da kriz sploh ne bo več itd. Prevrnili so na glavo teorijo akumulacije, teorijo vrednosti in večvrednosti, razredni boj, dialektični materializem (glej P. Lem, »Zgodovinski pregled revizionizma«, Književnost I, št. 3). Lahko po pravici rečemo, da so ime »Marx« ohranili samo rudi reklame: iz istega razloga kakor Hitler ime »socializem«, kakor se razne malomeščanske in polprole- tarske grupe nazivajo »krščanske socialiste« in »narodne socialiste«. O končnem cilju ni bilo govora (t. j- o socializmu, kolikor niso že kar plavali v njem), temveč le o konkretnih vsakdanjih strokovnih problemih in o visokih mezdah (ADGB jc izdal v milijonih brošuro »Wn-rum arm sein« Tarnowa, kjer ta proglaša Forda za največjega revolucionarja v zgodovini in literaturi ter postavlja tzv. teorijo visokih mezd, gl. o tem: VI. Kostanjevec, »Premajhen konzum kot vzrok gospodarskih zastojev«, »Kn ji?,.« I. 6). Teorija visokih mezd je bila potrebna, da so delavce pridobili za kapitalistično racionalizacijo v Nemčiji v letih 1924—26. Ko je kljub temu ostala oziroma se še povečala brezposelnost in so ostale nizke mezde, ko je nastopila sodobna kriza, je je SPD spet tesneje vrnila k dozdevnemu Marxu, proglasila krizo za čisto navadno kapitalistično ciklično krizo in postavila teorijo nizkih mezd (»šparati« je treba, da se poživi gospodarsko delovanje), se postavila za prostovoljno znižavanje mezd, proti štrajkom, proti boju za dnevne zahteve, ki je v tem času najbolj potreben* Kje je tu strokovna organizacija kot faktor moči — da že ne govorimo o politični vrednosti in ceni — in kjer je razredni boj in kjer je marksizem? — Uratnik jc nedolžno postavil v »Del. politikih z dne 20. januarja vprašanje, da so fašisti večino svojih parol prevzeli socialistom. Popolnoma pravilno: »razdelitev dobrin« — »produktivna teorija mezde« — »politična mezda« (sporazumno urejanje mezd s kapitalistično državo, pri čemer je izid za kapital vedno le ugoden in le za reklamo se včasih kaj popusti) — teorija nizkih mezd — vsa ta temeljna načela so popolnoma ista pri fašistih, nacionalnih socialistih kakor pri socialnih demokratih in nimajo prav nič skupnega — z marksizmom. In vsa ta načela lahko istotako zasledujemo pri slovenskih socialnih demokratih kakor pri nemških. In ob zaključku naj omenimo, da je internacionalna socialna demokracija popolnoma zavrgla Marxovo teorijo o državi in sprejela popolnoma meščansko, idealistično razlago kot o skupnosti vsega naroda, o najvišjem izrazu narodnega duha itd. V omenjenem proglasil ne moremo tega vidno pokazati, veje Da to iz vsake vrste. Zato se je pa jasneje izrazil Uratnik v »Del. politiki« z dne 27. jan.: »Seveda na je treba zato iz temelia spremeniti ono predstavo o državi, ki vidi v nesocialistični državi le ,eksekntivo kapitalističnih podjetnikov'«. To »predstavo«, ki je bistvo Marxovetra in Engelsovega nauka o državi in razrednem boiu, imenuie Uratnik »psevdomarksizem« ter piše: »Marx govori v svojem ,Kapitalu' o izo-Jirani kapitalistični družbi in poudaria ponovno, da raziskuje zakone take družbe, da se pa pri tem zaveda, da žive v praksi fevdalni, kapitalistični, — danes bi lahko dostavili, socialistični elementi, drug poleg drugega. Zato ni potrebno, da bi morala biti nesocialistična država Pod vsakim pogojem .eksekutiva kapitalističnih sil‘«. Izpit za iezuita je odlično položen. V predgovoru k slovenski izdaii »Kapitala«, kjer je na str. VII. podobno napisano, čitamo nekoliko dalje: »vsa ostala, pravkar omenjena vprašanja (torej tudi teorijo o državi)... o vsem tem je (Marx) izčrpno razpravljal na drugih mestih«. In ta druga mesta so: uvod k »7,nr Kritik der politischen Okonomie«, ki tra Plebanov citira v IX. pogl. »Osnovnih problemov«, »Gradianski rat n Francuskoi«, »Klasne borbe u Francuskoj«, »Manifest« ter Fngels: Anti-Diihring, str. 220-527. da omenjam pri nas prevedeno literaturo. Tam bi Uratnik lahko videl, v koliki gorostasni kontradiciji stoji z marksizmom, ko predpostavlja, da v razredni družbi vsi novi, in stari razredi enako vladajo (ali morejo enako vladati), ne pa da samo obstoiaio drug poleg drugega, kakor je Marx mislil, govoreč o preostankih: omeniti je pa treba, da preostanki z razvoiem vladajoče forme vedno bolj izginjajo (fevdalec, kmet, obrtnik). Marksistična dialektika uči, da se v naročju * »Vonvarts« je nekje odkrito zapisal, da je danes (i. 1930) boj za višje mezde nevaren (torej ne neuspešen). obstoječe družbe stvori le materialna podlaga nove družbe, ne pa nova družba, in dotična materialna podlaga so produktivne sile. Danes je nova materialna podlaga podružbl jenje delovnega procesa. Marx piše: »Na določeni stopnji razvoja pridejo materialne produktivne sile družbe v protislovje z obstoječimi produkcijskimi odnosi, ali — da uporabljamo samo juridičen izraz za to — z lastninskimi odnosi, v katerih so se gibale doslej. Produkcijski odnosi so poprej razvijali produkcijske sile. zdaj se pn obrnejo v njihove spone. Nastopi potem epoha socialne revolucije.« (Uvod k »Zur Kritik...«). Med socialističnimi in kapitalističnimi produkcijskimi odnosi je pa ostra meja in nasprotje; Engels jasno nravi, da ne more biti niti govora o socializmu, če niso vsa produkcijska sredstva v lasti proletarske države: »Pojavil pa se je v zadnjem času, odkar se je Bismarck spravil na podržavljanje, nekak krivi socializem, ki se je tu in tam izrodil celo v službo blaginji: ta socializem proglaša vsako podržavljanje, celo Bismarckovo, brez nadaljnega za socialistično. Seveda, če bi bilo podržav-Ijonje tobaka socialistično, tedaj bi prištevali Napoleona in Metter-nicha k ustanoviteljem socializma. Če je belgijska država iz čisto vsakdanjih, političnih in finančnih razlogov sama zgradila svoje najvažnejše železnice, če je Bismarck podržavil brez vsake ekonomske nujnosti proge na Pruskem, enostavno za to. da bi jih v slučaju vojne lahko bolje uredil in izkoristil, da bi železniške uradnike vzgojil za backe, ki bodo glasovali za vlado in še posebno zato, da bi si priskrbel nov vir dohodkov, ki bi bil neodvisen od sklepov parlamenta — tedaj to ni bilo nikako socialistično postopanje, niti neposredno niti posredno, niti hote niti nehote. Sicer bi bila tudi kraljeva pomorska trgovina, kraljevska manufaktura porcelana in celo koinpanijski krojač pri vojakih socialistične ustanove.« (»Anti-Duhring«, str. 221-222 op.) Slično je ponovil Kautskv, dokler je bil še marksist, proti Davidu leta 1809: »Odkar ie David v skupnih tarifah odkril kos socializma, moramo biti pripravljeni na to. da bodo marsikateri od naših sodrugov našli povsod v današnji družbi socializem, v vsakem kanalu za nesnago in v vsakem javnem stranišču. Če bo ta vsekakor zelo varna in komodna metodo spreminjanja kapitalistične družbe v socialistično postala popularna, bi bil čas, da bi se socialni demokrati za razliko od take vrste socialistov snet začeli imenovati komuniste, kakor sta to svojčas storila pisatelia .Manifesta* (Mar>- in Engels). (»Neue Zeit« XVIII, str. 296.) Danes bi lahko po tej logiki nazivali Mussolinija in Hitlerja za socialista. Če se ne oziramo na njuno brutalnost, se njihov socializem po vsebini , res ne razlikuje od njunih predhodnikov »socialistov«, kajti niti eno niti drugo ni bilo niti socializem niti kos socializma in slavno postopno vraščanje« v socializem je ostalo tam, kjer je bilo od vsega začetka. Te teoretične pripombe naj zaključimo z dvema demagoškima epizodama, ki so se dogodile na beograjskem kongresu. Voditelj Topalovič je pohvalil in proglasil za svojega človeka, za vzor socialističnega borca — ne Wellsa in Hilferdinga, Severinga, Grzezinskega, ki so zapustili »socialistično državo« na povelje enega pruskega lajtnanta z dvema stražnikoma, temveč — Dimitrova, ki je član predsedstva 3. internacionale, kateri smatra 2. internacionalo, h kateri spada tudi Topalovič. za enakega škodljivca delovnega ljudstva, kakor ie fašizem! In pri zaključku kongresa so peli internacionalo pod velikim napisom Proletarci vseh dežel, združite se!« in pod Marxovo sliko, kar je vsekakor nekako smešno po tem. ko so zastopniki druge internacionale v Nemčiji pred enim letom v Potsdamski cerkvi skupai s Hitlerievci peli iDentschland iiber alles z notranjim prepričan jem. kakor je dejal Wells. ' V. K. Nedolžna stvar Z nekim znancem svn se bila dogovorila, da bova večerjala v eni izmed berlinskih restavracij. Z znancem, ki se zadnje čase ni ravno odlikoval s kako posebno hrabrostjo. Komaj sva sedia za mizo, že se je plašno ozrl k sosedni mizi in mi šepnil: >Bodite oprezni. Govorite samo o nedolžnih stvareh. Nikoli ne veš......... »Jasno,« sem ga pomirila in se že stotič vprašala, kako je mogoče, da tako velik, plečat, plavolas in plavook možakar more biti tako strašno boječ. Naj bo, s svojo neopreznostjo mu nočem pokvariti apetita in bom zategadelj govorila samo o nedolžnih stvareh. To se ve, komaj sem to sklenila, že so mi padle v glavo take stvari, ki niso bile niti najmanj nedolžne. Požirala sem besede in tuhtala. <> čem bi se prav za prav lahko menila. Tedaj se domislim in pričnem govoriti o vremenu: »Strašno, ta večni dež,« sem izjavila, »človek še poletja ne more pruv užiti.« »Za božjo voljo,« dihne moj znanec z obupnim glasom, »ne govorite vendar o dežju. Lahko bi kdo mislil, da letos pada več dežja kakor drugače. Lahko bi kdo mislil, da s tem namigujemo na eventuelno slabo letino in vladine gospodarske ukrepe.« Z vremenom po tem takem ni nič. Ali je še kaka nedolžnejša stvar? Natakni- slopi k najini mizi. Naročiva večerjo in jaz pravim: »Prosim čašo plzenskega.« Moj znanec me prekine: »Kako ste raztreseni. Saj ste vendar hoteli naročiti čašo renskega vina. Prosim dve čaši renskega,« nadaljuje s Povzdignjenim glasom. Ko je natakar odšel, ga srdito vprašam: Zakaj naj pijem rensko vino? Po njem me zmerom glava boli. »Toda plzensko - je tarnal poleg mene šepetajoč glas, je tuje Pivo. Lahko bi to kdo smatral za sovražen akt nasproti naši domovini.« »Moj domači zdravnik mi je dejal, da se moram zrediti in da moram zato piti pivo.« Moj znanec se z boječim pogledom ozre k sosedni mizi in šepne: Ne govorite o zdravnikih. Lahko bi kdo mislil, da kritizirate arijev-ski paragraf. In tudi o advokatih rajši molčite,« doda še tiše. »Kdaj greste na počitnice?-* vprašam po kratkem odmoru. . M°j znanec nalahno zastoka: »Nikoli več ne bom z vami jedel. sem vas prosil... Ali ne morete govoriti o nedolžnejših stvareh? »Toda počitnice... »Zdaj to besedo že drugič izgovarjate. Lahko bi kdo mislil, da ugovarjam vladni naredbi, po kateri moramo uradniki preživeti svoje počitnice na deželi.« Začela sem jesti. Ni mi prijalo. Od dolgega časa so mi oči zaokrožile po dvorani in se ustavile na dražestni mladi dami, ki je sama sedela v nekem kotu. Poglejte tistole lepo ženo tam na levi*, sem dejala, vesela, da sem končno vendarle našla povsem nedolžno stvar. Toda zmotila sem se. Moj znanec se bežno ozre proti tistemu kotu in s tako močjo zapre oci, da je bilo malone moči slišati, kako so trepalnice udarile druga ob drugo. »Ali bi me radi uničili?« je jadikoval. »Najprej ste dejali »na levic, potem pa ste me opozorili na črnooko ženo. ki poleg tega še kadi. Saj veste, da nemška žena ne kadi. Pomislite, če bi zdajle začudeno luedal to žensko, bi si lahko kdo mislil, da obožujem tujo žensko, ki kadi, da sem torej ali izdajalec ali pa nisem čist Arijec.« Potrpljenje me je minilo. »Vi ste idiot in lažnivec,« sem togotno dejala. Saj prav dobro vem, da so vam črne ženske všeč.« Moj znanec je postal tako bled. da sem mislila, da bo padel v ume- dlevico. Jdiot, lažnivec,« je ponovil z umirajočim glasom. »Saj sem vas prosil... Če kdo to sliši, bo mislil, da govoriva o našem kancelarju.* Brez vsakih političnih namigavanj, prosim.« Začela sem jesti. Videti je, da v tej državi res ni nobene nedolžne stvari več. Dobro, molčala bom. In sem molčala, pet minut, deset minut. Moj znanec se je pričel nemirno vrteti po svojem stolu. »Zakaj molčite?« končno vpraša. »To vzbuja pozornost. Lahko bi kdo mislii, da se v današnji Nemčiji ne počutimo ravno dobro. Lahko bi kdo mislil, da ste nadležna inozemka, Avstrijka, da kujete zarotniške načrte in da jaz ...« Sredi stavka je umolknil. Po kratkem odmoru je iznova šepnil: »Saj sem vas prosil... Govorite vendar kaj, toda samo o nedolžnih stvareh.« Zdaj mi je bilo že zadosti. Vstala sem. »Jaz grem,« pravim, »pokvarili ste mi vso večerjo. Nič me ni volja plačati. To prepuščam vam.« Za sabo sem slišala jadikujoč glas: »Plačam. Lahko bi kdo mislil, da sem proti plačilnemu moratoriju.« Toda jaz sem bila že pri vratih in sekundo kesneje sem stala na ulici. Moj hrabri znanec me ni nikoli več nagovarjal, naj grem ž njim jest. IIermynia zur Miihlen * t. j. Hitlerju. Op. prev. Slovenski pisatelj Fr. Bevk — aretiran in konfiniran. Italijanska fašistična oblast je pred tedni aretirala slovenskega pisatelja Bevka in ga kmalu nato obsodila na triletno konfinacijo. Ze lani mu je za-branila poset kongresa Pen-klubov v Dubrovniku. Tam so slovenski delegati sicer intervenirali zanj, oficielni zastopnik Italije g. Marinetti je nekaj obljubil, toda zgodilo se ni nič v prid Bevku, temveč ravno narobe: zdaj so mu vzeli še svobodo. Najodločneje protestiramo proti takemu ravnanju s slovenskim pisateljem, od naših merodajnih faktorjev pa pričakujemo, da ga bodo rešili. Čudno se nam zdi, zakaj ni Pen-klub, Ljubljana, priredil kakšne širše javne akcije za Bevkovo rešitev. Časopisne notice so premalo, vsako kabinetno intervencijo pa je treba podpreti od zunaj. Vsekakor upamo, da bodo oficielni zastopniki slovenskih pisateljev v Pen-klubu in povsod drugod ukrenili vse korake in ne mirovali prej, dokler ne bo Bevk na svobodi. Od slovenske javnosti pa bi pričakovali malo več zanimanja za Bevkovo usodo, kakor je bilo to do zdaj! Iz uredništva: Ker je bila redakcija že sklenjena, zato o dogodkih v Avstriji v tej številki nismo mogli več razpravljati. To bomo storili v naslednji. Iz tehničnih razlogov je izostalo nadaljevanje kritike Prepeluhove »Agrarne reforme«. Nadaljevanje in konec sledi v 4. štev. Poleg tega pa nam je radi pomanjkanja prostora še ostalo več drugega gradiva, predvsem poročilo o brošuri »Borci«, v kateri slovenska katoliška mladina obračunava s svojimi cerkvenimi kot političnimi »autoritetami«. Brošura zasluži vse priznanje in hvalo! Javnost jo je sicer zamolčala — namenoma —, toda izvršila bo' svojo nalogo kljub temu! Za danes jo najtopleje priporočamo! (Vsebina: Izjava. Mladina v borbi. Quadragesimo anno. Fašizem—imperijalizem. 132 strani. Tiskarna .Slovenija«, Ljubljana.) Vestnik »Enakosti" iz Jesenic Delavsko kulturno društvo »Enakost« (Jesenice) se mora k;ikor vsako novoustanovljeno društvo boriti s precejšnjimi težkočami. Starejši izkušeni sodrugi so dobri svetovalci mlajšim članom, od katerili so st' nekateri z veliko vnemo lotili težkega dela. Pogrešamo le pokojnega s. Antona Thalerja. C) ustanovitvi društva smo obvestili vse aktivne podružnice »Svobode«. Izrazili smo željo, da hočemo obdržati vse stare vezi z razredno zavednim proletariatom Slovenije. Zal nam do danes še večina podružnic ni odgovorila. Ali so dobile kakšen ukaz z višjega mesta!'... Svoje stališče smo jim pojasnili, naša stremljenja so ista. kakor so bila, ko smo bili še člani Svobode«. Dobro se zavedamo, kako važno je delo na kulturnem polju, kako važna je izobrazba zlasti za delavca, ki se hoče boriti. Razredna zavednost pa mora biti oborožena z znanjem in poznavanjem znanstvenega socializma. S samimi puhlimi frazami se proti meščanskim časnikom in govornikom ne moremo braniti. Treba je temeljitega znanja. Društvo je oživelo vse odseke (pevskega, šahovskega, lahko in težko atletskega, fotoamaterskega, športnega in dramskega). Nasprotniki se sicer trudijo, da bi na razne načine ovirali društveno delo, toda posebnih uspehov ue bodo dosegli, dokler bo jeseniško delavstvo stalo trdno v obran svoje kulturne organizacije. Diskusijski večeri, na katerih smo debatirali o vprašanjih dialektičnega materializma (po knjigi »Uvod v dialektični materializem«, ki jo je izdala Nova knjiga, Ljubljana) bodo prav gotovo privabili vedno več članov. Zdaj smo že začeli s študijem slo\. prevoda Marxovega »Kapitala«. Zaenkrat moramo žal še ugotoviti, da jo poset teh večerov še vedno slab. Ali res nekateri ne poznajo drugega, kakor samo plesne prireditve in šport? Na Silvestrovo smo uprizorili Lipahovo komedijo »Glavni dobitek s . Repriza je bila 7. januarja slabo zasedena. 4. februarja smo gostovali z njo na Javorniku, kjer je bil radi slabe reklame obisk zelo slab. Materialna stran društva še vedno ne stoji na trdnih nogah, ker kakšnih posebnih podpor od drugod ne dobivamo, ampak smo navezani samo na članske prispevke. Imetje razpuščene podružnice se je porazgubilo. Nekaj je prevzela jeseniška gospodarska zadruga, nekaj »Svoboda Javornik«. Nad 1000 knjig veliko kn jižnico je prevzela podružnica SMRJ., kjer pa ni več javnosti dostopna. Zato smo sklenili, da si organiziramo svojo knjižnico. kakor hitro nam bodo finance to dopuščale. Dne 4. ninrfca ob (). uri dopoldne bo imelo društvo svoj redni občni zbor v Delavskem domu na Savi (v srednji dvorani). Kdor ne bo imel vsaj za december plačane članarine, nima volilne pravice niti ne more biti izvoljen. Dnevni red bo: 1. Poročilo predsednika, tajnika, blagajnika. 2. Poročilo nadzorstva. 3. Sklepi upravnega odbora, ki čakajo odobritve občnega zbora. 4. Eventuelna sprememba društvenih poročil. 5. Poročilo predsednikov odsekov. 6. Volitev novega odbora. 7. Razno. Upravni odbor upa, da bo šlo članstvo po občnem zboru s podvojeno energijo na delo za »Enakost; in za razvoj marksizma med jeseniškim delavstvom. Športno poročilo. Del. kult. društvo »Enakost« ima tudi svoj športni odsek, ki se sestoji iz nogometnega, smučarskega, lahko-težko atletskega pododseka. Športni odsek je najmočnejši odsek društva. Svoj krst je imel dne 17. septembra, ko je nogometni odsek ob priliki prve tekme otvoril tudi svoj športni prostor pod Možakljo. Dopoldne istega dne so se vršile lahkoatletske tekme, katerih so se udeležili kot gostje ASK Gorenje in SK Hrušica. Pri teku na 100 m je zmagal Natlačen, elan ASK Gorenjca, pri teku na 200 m: I. Natlačen ASK Gorenj. — 2- Ogrinc SKD Enakost«. Tek 300 m je pokazal, da imamo v svojih vrstah tudi dobro moč v osebi s. Korenu V. (ki je tako tragično umrl pred kratkim 1. Jamar ASKN; 2. Koren SKDE. Nato se je vršila še štafeta 4-X100 in, kjer so se plasirali: i. Sk Hrušica; 2. SK Enakost 11 in 3. ASK Gorenje. Po končanih tekmah je izročil s. Gregorčič zmagovalcu pri štafeti, SK Hrušici, lepo spominsko zastavico. Še istega dne dopoldne se je vršila prva nogometna tekma med rezervo SKD Enakost: SK Hrušica I:+. Popoldne se je vršila šaljiva tekma in nato glavna tekma dneva med SKD Enakost:SK Grafika iz Ljubljane .3:7. Igra našega odseka je številni publiki ugajala. Da pa so bili naši enakovredni rutiniranemu nasprotniku, kaže že rezultat. Dne t. oktobra smo imeli v gosteh ljubljanski Jadran, ki je zasluženo poražen s 3:0 moral oditi v Ljubljano. Ravno tako je revanžna tekma s SK Jadranom dne 8. okt. prinesla zopet poraz simpatičnim Trnovčanom s Nato jo sledil odmor, ki smo ga dobro izrabili s treningom pod vodstvom s. Otona Potočnika in se slednjič zopet pokazali kot belo-rdeči v prvem derbvju 22. oktobra proti tukajšnjemu ASK Gorenjcu, katerega smo v zelo nad-močni igri porazili s 1:6 (0:4). S to tekmo smo tudi zaključili sezono. Če sedaj pogledamo nazaj svoje rezultate, smo lahko ponosni na sebe in /. mirno vestjo lahko čakamo pomladi, ko se bomo pomerili v prvenstvenih tekmah še z drugimi gorenjskimi nogometaši. Moštvo našega nogometnega odseka sestavljajo sami delavci. Po večini so to stari igralci prejšnje »Svobode« kot: Gregorčič, Kuraš, Justin, Pančur, Koren V„ Manfredo, Uranič, Ogrinc, vendar pa tudi mlajši ne zaostajajo za njimi kot: Knific Pepi, Knific M., Vister, Dolžan. Ažman in Vergles. Od teh je največ odvisno, kako bodo zastopali svoje društvo, kajti oni so naša mladina. Za v bodoče smo si nadeli nalogo, da kot delavski športniki ustanovimo tudi svojo delavsko športno zvezo in je v ta namen že sklep društva, da to stvar v kratkem uredi in povabi k sodelovanju vse ostale delavske športne kljube. Sedaj v zimski sezoni prav tako nismo počivali. Imeli smo že svojo prvo klubsko trening-tekmo v smuku v Črnem vrhu. kjer je dosegel najboljši čas s. Vovk (.. nato slede s. Debevc-Klinar, Dreža in Knific P. Tekmovalo je 13 klu-bovih članov. Organizacija je bila slaba; vzrok je bilo vreme in brezbrižnost nekaterih funkcionarjev. Po I. rednem občnem zboru športnega odseka vodijo odsek: predsednik s. Bukovnik, podpredsednik s. Jelen, tajnik s. Ažman, blagajnik s. Klemenc, njegov namestnik s. Vister, načelnik s. Potočnik, upravnik igrišča s. Kuraš in kontrola s. Benedečič. Naročajte in čitajte KNJIŽEVNOST TISKARNA „ SLOVENIJA" ol LJUBLJANA WOLPOVA UL. St. 1 Izvršuje vsa v tiskarsko stroko spadajoča dela po zmernih cenah. — Časopisi, knjige, revije, brošure, vabila, letaki, plakati itd. TELEFON 27*55 Zaloga beležnih koledarjev.