—  Zame je avto, standard, lc sredstvo. Zdi se mi, da le najbolj velja: »Več znaš, več veljaš«. To je najbolj važno, vsaj kar se ugleda tiče.
Politik je lahko ugleden, športnik, tudi študent je lahko ugleden; če imaš dosti denarja za mene še nisi ugleden. Če ima en politik avto, šofcrja, za mene ni ugleden, če nič ne po-rcieni. Za mene je ugleden tisti, ki družbi kaj da.
—  Mnenja o ugledu smo si pravzaprav sami ustvarili; če uas ne bi bilo, pa če mi ne bi imeli ugledne za ugledne, jih ne bi bilo.
—  Zame ni nujno, da imaš denar, pa si ugleden. Ogrom-no nas nima denarja, pa smo ugledni.
—  Zame pogojuje ugled vsestranskost. Recimo v športu bolj cenim deseterobojca kot tekmovalca v samo eni discipli-ni. Recimo politik, ki ne gleda samo ozko kot konji, ki imajo Ščitnike na očeh. Pa, recimo, zame je ugleden Alija Sirotano-vič, ki ni bogat, bil pa je velik delavec.
—  Zame je to preživel pojem, ne ustreza več, jaz sploh ne najdem človeka, ki bi se mi zdel ugleden. To je avtoriteta. To mora biti nekakšen vzor za druge. Če kosi dobro kosilo ali če ima veliko osmrtnico, to pač ni njegovo, a veš! To so zunanji pogoji.
— Borba za ugled. Ne mislim, da bi kdo danes postal (na splošno) ugleden s poštenim  delom. Med študenti: kdo, ki se ukvarja s sumljivimi posli, bussines, velja več, kot če bi uaredil kaj, kar ima pomen za znanost, kulturo, da tako re-čem. Recimo, ne spomnim se sedaj imen, kakšen človek, ki se s čim znanstvcnim ukvarja celo življenje, pa ne sili s teni v ospredje, v časopise, v javnost, takšen je zame ugleden. Tak-šni naj veljajo tudi v javnosti za ugledne.
— V Sloveniji — mislim, da pomeni biti ugleden biti sla-ven, nekaj doseči v družbenem in osebnem življenju, da si tudi sam v sebi trden. Ugled da človeku družba, to je družbe-110 priznanje. Ne mislim. da se ugled kaže samo na zunaj, tudi človek sam mora biti na višini, kot se reče.
—  Ugleden človek, ja, da se drži družbenih norm, da je koristen družbi, da nima kakšnih izpadov, nad katerimi bi se družba zgražala, da je nekak vzor, v družbi deluje pozi-tivno.
—  Meni to ne pomeni dosti, nekaterim pa kar precej. Saj veš, dobra služba pa avto pa vse, pa misli, da je ugleden. Ne-kaj mora doseči, neka avtoriteta mora biti, potem ga nekateri spoštujejo, ampak drugi pa spet ne! Meni se zdi, da v naši stvarnosti vzbujajo zunanji znaki standarda ugled, na žalost!
— Ugleden človek, če dobi ugled v službi, v poklicu, to je nekaj, uspeh, ugled. Ne, ne, to zame ni ugled, če je v dobri i estavraciji...
—Ugled, mislim, da bi človek rad dosegel nekaj s svojo
J/obrazbo. ugled, v podjetju, kjer se bo zaposlil. Ni nujno, da
da si na visokem položaju, pa si ugleden, ugled si človek lah-
ko pribori tudi s eim drugim, s kakšnimi humanimi dejanji
na primer, pri športu lahko tudi to vidiš. Kaj takega ...
—  Ugled je ena važna stvar v življen.ju, je pa več načinov, kako ga pridobiš. S svojo družbeno aktivnostjo, recimo, kako se v družbi predstavi, recimo. Mislim, da je res, da to drži, zakaj, to zdaj ne bi razglabljal.
—  To je nekaj, pač, da te okolica ceni; bolj z moralne strani. Danes pa vidiš, da je ugled standard, avto in take stva-ri. To je dejstvo, da je standard stvar ugleda, ampak jaz bi vzel druga merila za ugled. Ugled je nekako tekmovanje v neki zaključni skupini ljudi. Tudi snobizem spada k ugledu, na žalost.
— To je mit, to je mit, ki so ga Ijudje, predvsem povpreč-ni, ustvarili. Lep položaj, stanovanje, lepo ženo, to pač ne morejo biti kriteriji za ugled. To vse izvira iz trenutnega po-ložaja našega človeka, Slovenca, ki si to pravzaprav želi, am-pak tega ne more doseči. Malo Ijudi smatra recimo poštenja-ka za uglednega. Ljudje po eni strani obrekujejo človeka, po drugi strani pa jim isti predstavlja uglednega. To je rezultat isekarakternosti naše družbe, ki jo po mojem mnenju povzro-ča potrošna družba. Na žalost je pa to nujno na tej stopnji razvoja. Mislim, da na vasi ljudje še gledajo ugled skozi po-čtenost, razsodnost.
—  Danes je več vrst ugleda, recimo tehnični standard — pomeni za nekatere ugled. So ljudje, ki sodijo, da se ugled pridobi z znanjem, pa jih je na žalost malo. Drugi pa smatra-30 za ugledne tiste, ki se dosti pojavljavljajo v javnosti. Zame to ni ugled, to je ena splošna angažiranost, kar pa še ni ugled. Lo pa ljudje, ki so mojstri za pridobivanje ugleda. Kaže, da dosti delajo, v resnici pa je vse njihovo delo le zaradi odmeva v javnosti. Težko je danes določiti res ugledne ljudi.
—  Ugled je tendenciozen izraz za položaj v družbi. Na njega gledam z dveh vidikov: prvič kot na akcijo pridobiti si &a, in drugič kot na že doseženo stopnjo v hierarhiji družbe. Ugled je rezultanta prizadevanj vseh ljudi po ugledu. Je pa to zelo relativna kategorija, ker se merila spreminjajo s ča-som in krajem. Z zunanjim! znaki družba le priznava ugled posameznika. žalostno sicer je, da je res tako. Ni še možno, da bi bil um merilo ugleda, ker to še ni edina komponenta.
Danes prevladuje moč kot kriterij ugleda. K temu nas .'ilijo tudi razmere v svetu.
—  To pomeni biti znan v sedanjem svetu, in to ne gle-de na krog ljudi. Sploh ni nujno, da si bogat, pa si lahko ugleden. Sem lahko ugleden znanstvenik, pa živim zelo revno. Recimo lopov je ugleden, vsaj v svojem strokovnem krogu.
—  Ugled, to je zame prcdvsem človek. Recimo, četudi se reče, da je neka ustanova ugledna, so tam ljudje, ki so bolj ali manj ugledni. Sicer pa je to le neka relativna kategorija, ki se spreminja.
UGLED NAS
VSAKDA-NJI
TISTI, Kl IMA VELIK UGLED, IMA NAJVEČ-KRAT TUDI VISOKE OSEBNE DOHODKE, RE-LATIVNO VISOKO IZ-OBRAZBCUEUSLUZBE-NEC, Kl SE UKVARJA PREDVSEM: Z UMSKIM DELOM, JE MOŠKEGA SPOLA, SREDNJE STA-ROSTI, Nl BOLAN, IMA VODILEN POLOŽAJ NA DELOVNEM MESTU, JE FUNKCIONAR V ORGA-NIZACIJl ALl ČLAN ORGANA SAMOUPRAV-LJANJA, IMA RELATIV-NO VISOKO ŽIVLJENJ-SKO RAVEN (LEPO STA-NOVANJE, AVTO, MO-DERNO OPREMO ITD.), NAJBOLJ VERJETNO Žl-V! V MESTU, RAZMERO-MA VEUKO POTUJE V DRUGE KRAJE IN DRU-GE DRŽAVE (Z UDOB-NEJŠIMI PROMETNIMI SREDSTVI — AVTOMO-BILOM,SPALNIKOM,LE-TALOM . . .}, PRENOČU-JE V BOLJŠIH HOTELIH, OBEDUJE V BOLJŠIH IN DRAŽJIH RESTAVRACI-JAH, JE NAROČEN NA VEČ ČASOPISOV IM RE-VIJ, ZLASTI RESNEJŠIH, TEŽJIH, Nl RELIGIOZEN, HODI NA KONCERTE, V DRAMO, OPERO, SE-STANKE, VZDRŽUJE RE-LATIVNO DOSTI VEČ Pl-SMENIHSTIKOVZDRU-GIMI, BOLJ NATANČNO JE INFORMIRAN O PO-SAMEZNIH DRUŽBENO-EKONOMSKIH IN PO-LITIČNIH PROBLEMIH, IMA BOLJ JASNO OPRE-DELJENA STALIŠCA, KO UMRE, IMA VELIKO OSMRTNICO V ČASNI-KIH IPD.
TEORIJA IN PRAKSA (2, 1966) ZDRAVKO MLl-NAR
TRIBINA 9 OD
Samoglasnik
na formatu 8000 kcal/t
LJUBUANA 28. III. 1970
ŠTEVILKA 9 LETNIK XIX
t;:ikijna trisuima
TRIBt^A TRIBLNA
9 9 9
9 9
Rastavlja misli se
je med
in kaj sprejemnik
mislim na daleč
v produkciji N & S Dragan
Yug;oslavija
061-310444
Ljubljana živilo energija     1345 kal
Ljubljana drugič energija    1300 kal
Ljubl.jana razpon energija   1300 kal
Nuša fantastično stik          1600 kal
Nuša tesen stik                   1645 kal
Nuša količina stik               1690 kal
Tribuna bel vroč                 5000 kal
Tribuna topel vroč              4945 kal
Tribuna velikost vroč          4900 kal
Parfum poletje hrbet          1545 kal
Parfum srebrnin hvbet        1500 kal
Parfum mera hrbet             1400 kal
1.   KAJ   Tl   POMENI UGLED,  BITI  UGLEDEN DANES?
2.  SE STRINJAŠ, DA UGOTOVITVE (V ANKE-Tl ZGORAJ)   DRŽE?
ODGOVARJALI SO: MA-RIJA ŠVAJNCER, AN-TON CERIN, NIKOLA SOVILJ, BRANKO ČEČ, ASJA JEM, BOŽO OGO-REVC, SILVERIO MAR-KEŽIČ, DUNJA BOGO-VIC, JANEZ BERTON-CELJ, BOJAN ZUPAN-ČIČ, MILAN KABAJ, ER-NESJ VONČINA, MA-TJAŽ VIDIC, RADO VOVK, JERNEJ SEKO-LEC, DAMIR KOVAČIČ, BOJAN LETIČNIK, RO-MAN KLASINC (VSI SO ŠTUDENTI NA LJUB-UANSKI UNIVERZI)
Sprašala in zapisala:  Boris Cizej &  Stane  Hočevar
PRAVNIKI
OB STATUTIH
OB POTRJEVANJU STATUTOV VISOKOŠOLSKIH ZAVODOV V REPUBLIŠKI SKUPŠČINI — (Mnenje orga-nizacije ZK študentov prava)
Menimo, da morajo imeti študentski predstavniki v samoupravnih organih tiste pravice in dolžnosti, ki jih. imajo člani teh organizacij, izvoljeni od delovne skupnosti. Ugovorov zoper to mnenje nismo zasledili v nobeni od dasedanjih razprav, poleg tega pa je bilo to stališče spre-jeto na visokošolskih zavodih. Sprejel ga je tudi univerzi-tetni svet, prvič že 28. 6. 1968.
Vsi ugovori zoper to mnenje so temeljili sanio na for-malno pravnih. razlogih. V abrazložitvi statuta pravne fa-kultete zasledimo utemeljitev, da bi bile doloobe, ki bi dajale študentom vse pravice odlooanja v samoupravnih organili, protiustavne (90. člen ustave SFRJ namreč določa, da »o organizaciji dela in o delitvi dohodka odločajo... samo organi upravljanja, ki jih volijo člani delovne skup-nosti«). Vsebinskih ugovorov tudi s strani pravnikov ni bilo.
Vprašujem se, ali je res mogoče samo tako tolmačiti ustave, ki omejuje pravice študentskih predstavnikov. Pri-merov za drugačno interpretacijo je namreč več. Beograj-ski in zagrebški statuti štejejo študente za člane delovne skupnosti in njihove predstavnike izenačujejo s člani sa-moupravnih organov, ki jih voli delovna skupnost. V Slo-veniji imajo študenti aktivno in pasivno volilno pravico v abore delovnih ljudi, čeprav pravi ustava SFRJ, da so to »zbori delegatov delovnih ljudi v delovniii skiupnostih« (amandma VIII.). Očitna je torej tendenca, da se položaj študenta približuje statusu delovnega človeka in da je treba ustavo interpretirati v tem smislu. Republiški zakon o visokem šolstvu nima nobenih omejitev: »študenti imajo pravico in dolžnost sodelovati pri delu samoupravnih orga-nov visokošolskega zavoda in univerze ...« (37. člen).
Dvamimo, da je r&tio legis 90. člena us-tave SFRJ iz-ključitev študentov od enakopravnega sodelovanja v samo-upravljanju. Ce pa omenjene določbe ni mogoče interpre-tirati v korist študentov, ostane samo ena možnost. Ker gotovo ne bodo razveljavljeni zgoraj omenjeni splošni akti (statuti v Zagrebu in Beogradiu, zakon o volitvah poslan-cev skupščine SRS iz leta 1969), je treba takoj sprožiti postopek za spremembe ustave in zakonov v tem smislu, da bodo študentje postali polnopravni samoupravljalci. Na tem mestu ni odveč ponoviti našega mnenja, da bi morala zakonodaja študente in dijake (od določene starosti dalje) priznati za delovne ljudi.
Na veliki večini ljubljanskih fakultet so delovni kolek-tivi spoznali, da je potrebno dati študentom vse pravice in so to zapisali v (nepotrjene) statute fakultete. Nesmisel-no bi bilo spreminjati le samoupravno sprejete odločitve, ko je vendar jasno, da je volja delovnih ljudi, da se spre-mene tiste določbe ustave, ki zaostajajo za družbenim živ-ljenjem. Sodimo, da bi spreminjanje oimenjenih naprednih določb fakultetnih statutov povzročilo veliko politično škodo in se zato zavzemamo, da republiška skupščina odloži potrditev omenjenih določb. Ljubljana, 16/3 — 1970.
POPRAVEK
V št. 8 na 2. strani mora biti v članku Marjana Hrušo-varja Pripravništvo meddcincev v drugem stolpcu, 2. vrsti-ca, »volontiranje je protislovno« in ne »pripravništvo je protislovno«.
NA ČIGAVI STRANI SO RUSI
Na čigavi strani so Rusi?
Kaj natančno pomeni »miroljubna koeksistenca« za sov-jetske voditelje? Nekateri primeri:
! Dve leti vse večjih izgub letal v Severnem Vietnamu je 1967. leta prwedlo k splošnemu pomanjkanju mag-nezija v Združenih državah. The Dow Chemical Com-pany, takrat še zmerom krepko zaposlena s proizvod-njo napalma, je problem rešila. »Pokupili smo bili v celoti vse primarne metale, ki jih je bilo moč ku-piti v ameriških skladiščih,« pravi eden od direktorjev Dow, »in nekaj smo nakupili tudi pri zahodnoevrop-skih virih. Potlej pa smo se obrnili k Rusom.« časopis The Houston Post (11. februarja 1967) je k temu še pripomnil: »Predstavniki Dowa nam ne povejo preprosto in odkrito, vendar se zdi, da je Rusija edini preostali vir surovega magnezija, ki ga tvrdka tako zelo potrebu-je. Vrednost nakupa časopis ocenjuje na »več kot 2,3 milijone dolarjev«. V celoti je šlo za 2.200 ton surovega magnezija, ki ga, kot je znano, uporablja vojska v za-žigalnih in napalm bombah, plamenkah, raznih vročin-skih projektilih in podobno.
!! Theodor Sorensen, nekdanji svetovalec predsednika Kennedyja, pozneje pravnik, ki se je udeleževal trgovin-skih pogajanj s Sovjetsko zvezo, je v govoru septembra 1967 takole izjavil: »Pojem .strateška dobrina', ki ne bi smela v trgovind biti izmenjana, na široko variira med Moskvo in Washingtonom. Zanimivo je opaziti, da nam Rusd prodajajo stvari, in to celo še zdaj, ko je naša eskalacija v Vietnamu tako očividna, za katere mi pravimo našim zaveznikom, da so preveč strateške, da bi jih izvažali Sovjetom.« Ključni primer, pravi Sorensen, je bil titan, »katerega uporabljamo, kot to Rusi dobro vedo, za naše vesoljske ladje ter za super-sonična letala, ki preletavajo Vietnam.« !!! Junija 1969 je 11.000-tonska ruska tovorna ladja Orša pripeljala svoj tovor v Seattle: za 5 milijonov dolarjev titanove rude. Orša je še enkrat pristala, prav tako še dve drugi ruski ladji. Glavni tovor sta bila titan in krom. Približno 80 odstotkov kromove rude, ki jo po-rabijo ZDA, in je »strateški« material, torej 80 odstot-kov te rude dobijo ZDA od Sovjetske zveze!
Združene države morajo v veliki meri uvoziti več &o polovico tako imenovanim »strateških« surovin (nikelj, kositer, boksit, kobalt, krom, mangan, etc). ZDA imajo od 97 kritičnih suravin zgolj 23 v zadastna količini. Zagotovljena dobava takih surovin je bistvena ne samo za ameriške korporacijske velikane, ampak da se obdrži vojaški stroj, ki ščiti njihove interese po svetu. Morda bi nam morali Sovjeti povedati, čigave interese imajo dandanašnji oni v mislih.
Po »The nation« Filip Robar-Dorin
ALUE GODOT PRIŠEL
STUDENTSKI LIST, glasilo študentov zagrebškega vse-učilišča je 17. marca letos ljubeznivo ponatisnil moj uvod-nik iz TRIBUNE z naslovom PISMO BEOGRAJSKIM PRI-JATELJEM, ki je bil objavljen 31. januarja letos, skupaj s še bolj ljubeznivim zapisom Daga^Strpida, naslovljenim CAKAJOC NA GODOTA. Strpič piše, da njegov namen ni-kaJcor ni »odgovarjati Šrotu ali kritizirati njegov tekst« in kot kaže, to res ni bM. Njegov namen je bil dosti bolj vzvišen in rafiniran — namreč: držati lekcijo.
če odmislimo nekatere direktne insanuacije, kot na pri-mer namigovanje na dejstvo, da je bil moj tekst objavljen teden dni po X. plenumu CK ZKH (konsekvence takšnega
in podobnega namigovanja ti postanejo jasne, če prebereš nekaj zadnjih številk VUS-a), če prezremo konstatacijo, da sem »ukalkuliran« v sistem kombinatorike »visoke po-litike«, če se ne oziramo na očitek, da se izmikam ali celo sramujem rabiti termin »delavski razred«, če poza-bimo, da je bilo izrečeno, da tavam v »začaranem krogu meščanskega« in, da mi zato ostaja skrit razredni pomen X. plenuma CK ZKH, vse same stvari, ki Dagu Strpiču gotovo niso v čast, potem smo nekako pri jedru nespora-zuma. In jaz verjamem, da gre res samo za nesporazum. Ne vem ali Strpic mojega zapisa ni razumel, ali pa ga ni hotel razumeti. Očita mi namreč natamko tisto, proti čemur je moje pisanje naperjeno. On na prtmer ime-nuje dilemo šovinizem—unitarizem lažno dilemo, jaz jo imenujem »pseudo alternativo«. Očitno ni opazil, da nasto-pam prav proti tisti politični kombinatoriki, ki umetno konstruira in vzdržuje takšne in podobne dileme, sicer mi ni jasno, kako bi me mogel »vkalkuliratii« v kombinato-riko »visoke politike in mi hladnokrvno pripisati pripad-nost prav tisti mentaliteti, za katero trdim, da jo karak-terizira vase zaprt in odtujen način mišljenja. Velik del Strpičevega zapisa namreč popolnoma potrjuje moje ugo-tovitve, zato se je toliko bolj čuditi sklepom, do katerih se je dokopal.
Dag Strpič polemizira z menoj s stališča klasične teze marksizma, da rešitev nacionainega vprašanja pogojuje razrešitev razrednih nasprotij. Nacionalno vprašanje je torej razredno vprašanje. Vse lepo in prav, toda ko mi Dag maha pred nosom z delavskim razredlom in »zgodo-vinskim interesom delavskega razreda«, tega termina ni-kjer niti približno ne definira. Očitno jennlje ta termin kot apriorno, enoznačno in dokončno defiinirano katego-rijo. Toda mar je res popolnoma jasno in prezentno kaj danes delavski razred objektivno je? Kakšen je njegov ob-jektivni položaj? Ali se res bije razredni boj in kakšne so pcjavne forme tega boja? Ali še lahko govonmo o dveh antagonističnih razredih v klasičnem smislu? Zapletenost in kompleksnost naštetih vprašanj gotx>vo ine gre v prid Strpidevim deklarativnim replikam o delavskem razredu in razrednemu vprašanju. Seveda se popoliKoma strinjam, da mentaliteta, o kateri govori Strpič. maniipulira z delav-skim razredom in, da ji je njegov zgodovinska interes malo ali nič mar. Prav tako se menda vsi striinjamo, da je rešitev nacionalnega vprašanja odvisna od razrešitve raz-rednega vprašanja. Toda redukcija problematike medna-cionalnih odnosov na zgolj razredni odnos je milo rečeno simplifikacija, ki ti lahko ponudi zaenkrat le še ab-straktno perspektivo svetovnega komunizma,, ki bo ukinil nacionalnost kot zgodovinsko preživelo kateg;orijo. Reševa-nje nacionalnega in razrednega vprašanja je lahko edinole vzporeden oroces, če skupaj s Plehanovom ne prekrižamo rok (Strpič trdi, da jaz počnem prav to) iin čakamo, da nas bo avtomatizem svetovne zgodovine naplavil v lepšo prihodnost.
Vprašanje proletarskega intemacionalizmia (seveda ne pojmovanega na sovjetski načm) je v današnijem trenutku ne le izrednega planetarnega pomena, temveč je izredno aktualno in važno tudi za mednacionalne odnose v Jugo-slaviji. Polom evropske sociaJne demokracije pred prvo svetovno vojno je za svetovno delavsko gibainje še vedno boleč in poučen primer. In ne vem, zakaj me bi bil tudi za nas? če se namreč strinjamo, da manipuliranje z nacio-nalnim unitarizmom dejansko je, potem predstavlja zahte-va po integraciji vseh tistih, ki so proti tej manipulaciji in so se proti njej pripravljeni, ali pa se že borijo, ne glede na, nacionalno pripadnost in ne glede ali je to X. plenum CK ZKH ali pa osnovna organizacija ZK recimo v čupriji, imperativno dolžnost vsakogar, ki se deklarira za borca za dejansko uresničenje zgodovinslkega interesa delavskega razreda. Nekaj podobnega sem hiotel povedati tudi v svojem uvodniku. Izkustvo z usodo beograjskega STUDENTA, ki je bilo prav v času mo.jeg,ra pisariia še posebej sveže, je povzročilo, da sem svoj zsapis naslovil tako, kot sem ga.
Sodeč po tistem, kar je in kakor je Sfcrpid napisal, dvomim, da se tudi sedaj, po vsem na tem mestu pove-danem, kaj bolje razumeva kot sva se. Svoji želji, držati lekcijo o delavskern razredu, je Dag očitno zadostil, če-prav je naletel na trmastega in nehvaležnegia učenca, ki je povrh vsega še nezaupljiv. Boji se namreči, da je hotel Strpič povedati nekaj drugega in ne tistega, kar je govoril. Toda I>ag. ki si je z gospodom Godotom ocitno zelo na roke. hi lahko vedel, da gospod Godot ne mara, da bi bil kdo drug še bolj skrivnosten, kot je on sami.
Sašo Šrot
PETER KIHAR
V TRST - S A l) 5IVERZO
»Zahtevamo večjo resnično demokracijo, soodločanje in samoupravljanje vseh komponent na univerzi — v skupnem forumu Študentov, profesorjev, asistentov in drugih. To naj bo naš najvišji forum!«
Gibanje študentov na tržaški univerzi — za-hteve in boj za uveljavitev demokratičnih od-nosov — do nedavnega ni segalo iz konteksta trenj na ostalih italijanskih univerzah. V rela-tivnem zatišju pa lahko zasedba univerze v Tr-stu povzroči ponovno mobilizacijo oz. aktiviranje študentskega gibanja v vsej Italiji.
Potreba po izhodu iz stagnacije in konserva-tivnosti okostenelih akademskih struktur na tr-žaški univerzi je v bistvu dozorela že decembra lani, ko so študentje zasedli ekonomsko fakul-teto. Po tej okupaciji je bil ustanovljen inici-ativni odbor iz študentov vseh fakultet, ki naj bi omogočil načrtni skupni boj celotne demo-kratične skupnosti tržaške univerze. Prav ta od-bor je 25. febr. sklical skupščino vseh študentov. Na tej skupščini so se študentje odkrito uprli avtoritarizmu akademske oblasti, ki brez vsake kontrole manipulira z univerzo in odloča o vsem. Ker se rektorat ni odzval povabilu na odprto razpravo o reformi univerze in študija, o togi demokratizaciji in soodločanju na univer-zi, se je skupščina odločila okupirati rektorat. Zasedba naj bi trajala vse dotlej, ko bi akadem-ski senat sprejel naslednje osnovne zahteve študentov:
1.  soudeležba   celotne   univerzitetne   skupnosti pri upravljanju univerze;
2.  sprememba didaktiifnih   metod   in   deloma tudi predmetnika;
3.  objava vseh  sklepov in  vpogled  v  vse  za-pisnike sej akademskega senata;
4.  negativne ocene naj ne bodo metoda soci-alne selekcije in diskriminacije revnejših študen-tov (v indekse naj jih ne bi  vpisovali, tako da bi študentje lahko izpit ponovili že v istem se-mestru);
5.  soodločanje  pri  gradnji  univerze  oz. loka-cij njenih fakultet.
Akademska oblast — skupina konservativnih profesorjev, »baronov« — poziva študentov ni upoštevala. To je povzročilo zasedbo glavne stav-be univerze v Trstu in s tem oster neposredni politični boj za dosego prej navedenih ciljev in pravic študentov.
»Dejstvo, da so se rektor in univerzitetni se-nat udeležili zadnjih skupščin študentov, lahko štejemo za uspeh in priznavanje naše moči, ven-dar to še ne pomeni rešitev problema. Preden bodo akademske oblasti sprejele našo zahtevo o skupnem univerzitetnem forumu, bomo morali še nadalje skrbeti za neprestano mobilizacijo in informiranje celotne univerzitetne skupnosti in zagotoviti kontinuiteto delovanja. Že večkrat se je namreč zgodilo, da je akademski senat že sprejete obljube preprosto ,pozabil' in kar na-daljeval s svojo avtoritarno politiko.«
Problem vpliva političnih strank v študent-skem gibanju se je pokazal tudi v Trstu med sedanjim dogajanjem. Pomembnd pa je, da so levičarji uspeli nevtralizirati in onemogočiti ne-ofašiste, ki jih podpira univerzitetna oblast in jih je več kot na drugih italijanskih univerzah. Strankarski politični račun hromi študentsko gi-banje na tej stopnji in težnjo po avtonomni in enotni masovni akciji.
»Interes našega študentskega gibanja sega preko interesov in koristi najrazličnejših strank. Tega naj se zavedajo tudi njihovi predstavniki. Med ideološkimi strujanii na univerzi smo do-segli kompromis o skupnem boju in odstranje-vanju vseh možnih sporov, ki bi akademskim oblastem samo koristili. Mnenja se bodo verjet-no začela deliti ob določenih temeljnih proble-mih nadaljnjega boja. Eden takih problemov je razširitev delovanja izven univerz. Prav zaradi različnih nazorov o tem je študentska akcija kot masovno gibanje že večkrat zašla v hude krize. Preveč razkrojevalnih sil je delovalo proti skup-nemu boju delavcev in študentov. Večkrat so ce-lo sindikati pretrgali dialog tudi zaradi bojazni, da jih bo delavsko gibanje preraslo. študentsko gibanje se bo približalo delavskemu razredu le kot komponenta izkoriščanih množic. Samo po tej poti in na tem nivoju bomo uspeli.«
Zasedba univerze je pokazala zrelost, množič-nost in povezanost gibanja tržaških študentov, saj jih je na skupščinah sodelovalo tudi 1500. Povezanost in uspešno mobilizacijo potrjuje na primer tudi zasedba rektorata: približno 700 štu-dentov je ves dan »oblegalo« rektorja v njego-vem uradu in zahtevalo jasen odgovor na zastav-ljene zahteve. Aktivnost velike skupine študen-tov se ni zmanjšala v vseh 25 dneh, kolikor je trajala okupacija (do 20. marca). Ves čas so bile na univerzi fakultetne in medfakultetne skupšči-ne, protipredavanja in diskusije. S študenti je sodelovalo tudi precej profesorjev in asistentov — kar je velik uspeh pri poskusih rušenja seda-njih nevzdržnih razmer na univerzi.
»Kakšne večje organizacije pred zasedbo ni bilo. Aktivne so bile samo posamezne skupine na ekonomski in medicinski fakulteti. Na začetku zasedbe se je šele pokazala potrebnost določene
funkcionalne strukture in organizacije, pravza-prav agitacijskih odborov na fakultetah. Ti od-bori naj bi bili kontinuum boja tudi po deoku-paciji, njihova naloga pa je aktiviranje in organi-ziranje študentov ter iskanje in določitev poli-tičnega koncepta boja na osnovi rezultatov za-sedbe in specifičnih konceptov posameznih fakul-tet. Torej nekakšno podrobno in poglobljeno de-lo, ki gre od študenta do študenta, od prepriče-vanja do angažiranja.«
Marsiikoga zanima vloga Slovencev, ki jih je na univerzi v Trstu precej tudi med predavatelji. V študentsko gibanje so povsem enakopravno in aktivno vključeni, kar ustreza trenutnim ciljem zasedbe. Na eni izmed medfakultetnih skupščin pa je bilo govora tudi o nerešenem nacionlnem vprašanju.
»Nedvomno Iahko govorimo o vsedržavnem internacionalistlfcnem študentskem gibanju v Ita-liji. Izhodišča so enaka vsem evropskim napred-nim študentskim gibanjem: iskanje poti, ki bi spremenila sedanjo družbeno ureditev.
Uveljaviti bi bilo treba tudi povezanost med ljubljanskimi in tržaškimi študenti. Kljub razli-kam v sistemu in problematiki — zaradi različ-ne družbene ureditve in tudi visokošolske zako-nodaje — je povezanost in s tem poznavanje raz-mer zelo koristno. Stike tnoramo uresničiti v skupnem študiju problemov, ki tarejo ljubljan-sko in tržaško univerzo.«
Tržaški študentje, člani zasedbenega odbora, so se tej skupni pobudi odzvali že 19. marca. Dogovorjena je javna diskusija o udeležbi štu-dentov pri upravljanju univerze. Most smo torej že začeli graditi, še zbuditi se moramo!
(Op. pis.: članek je napisan na osnovi magne-tofonskega zapisa in pogovorov med obiskom dne 17. 3.1970 na zasedeni tržaški univerzi. Sode-lovali so predsednik in člani zasedbenega odbora, ter Pavel Kristan, Boris Gombač in P. K.)
TEMELJ L E ZAHTEVE
TRŽAŠKE U " IVERZE
PRAVICA DO ŠTUDJJA
1.  študentski dom: Opozarjamo, da je nujno omogočiti bivanje študentom iz okoliških krajev in iz tujine v študentskem domu. Potrebno je doseei kar najboljše upravljanje doma in to na podlagi samoupravljanja. Treba je pospešiti pro-gram gradnje drugega in tretjega doma, da bi se izognili trošenju  denarja,  ki  sedaj  rabi  za na-jemanje hotelskih sob.
2.  Studentska  menza: Kdorkoli od  študentov je že stal v dolgi vrsti v menzi, gotovo ve, da je  nujno  povečati kapacitete prostora kot  tudi število osebja in preiti na vzporedni sistem raz-deljevanja obrokov. Menza mora vedno delovati. Predlagamo, da bi njeno poslovanje prevzeli štu-dentje sami.
3.  Prostori, primerni za delo, srečanja in di-kusije študentov: Zelo občuten je tudi problem pomanjkanja prcstorov, kjer bi se študentje lahko
shajali, ne da bi bilo potrebno vsakokrat prositl za odvečna dovoljenja.
4.  Knjižnica: Nujno je treba razširiti sedanjo knjižnico, odpreti nove prostore in ustanoviti no ve knjižnice, na primer matematično, tehnično in medicinsko. Delovni čas knjižnic naj bo nepreki-njen od 8—23 ure.
5.  štipendije   študentov:   štipendiranje   ostane splošno veljaven način reševanja pogojev študija, za  trenutno  rešitev  najbolj   perečih  problemov pa je treba povečati razpoložljiva sredstva fon-dov, ki so na razpolago študentom; sredstva je treba do kraja izkoristiti in razdeliti  tudi med tiste, ki po sedanjih pravilih nimajo pravice do njih. Očitno je, da je treba sedanji preostanek sredstev razdeliti po fakultetah glede na število študentov, ki  so tam vpisani. Ponovno moramo razpravljati  o kriterijih za podeljevanje  štipen-dij.   Pomoč   naj   se  dodeljuje   glede  na  število opravljenih izpitov in ne glede na vpisano leto, pogoji naj bodo vsekakor manj zahtevni. Dejan-sko naj  se  ukine  tudi podpisovanje frekvence.
6.  študentje delavci: Vsi mladi morajo imeti možnost  študija  na  univerzi,  zato  naj   bo  šti-pendiranje splošno, za študente delavce pa naj veljajo  še posebne  olajšave. Takojšnja pobuda, da se vsaj začasno, čeprav ne temeljito, reši ta problem, je, da se tudi na naši univerzi uvedejo večerni tečaji.
7.  Sredstva,  namenjena študentom: Blokirane fonde, ki so jih vložili študentje, je treba skupaj z dohodki od glavnice ponovno sprostiti. Ti fondi so namreč zaiprti že od razpustitve študentskih predstavniških organov.
8.  Povračilo  potnih   stroškov:  Zahtevamo  po-polno in predhodno povračilo stroško za mestni in zunanji promet.
9.  Informacije: Da bi  zagotovili popolno  ob-veščanje glede dela na univerzi (datumi izpitov, roki  za prijavo izpitov, urniki  predavanj), zah-tevamo, da se v okviru tajništva univerze ustano-vi posebno telo, ki naj skrbi, da študentje pri-dejo do vseh potrebnih informacij.
10.  Tuji študentje: Izražamo svojo solidarnost s tujimi študenti in opozarjamo, da je nujno po-trebno ustanoviti poseben urad, ki bi jim glede na njihov speoifični položaj nudil vso potrebno pomoč.
UČNI SISTEM IN RAZISKAVE NA UNIVERZI
1.  Glavna problematika gradenj: Univerza mo-ra odražati naše potrebe ne pa le partikularne interese  nekaterih  posameznikov.  Nujno  je po-trebno poseči v glavne črte osnutka o razvoju stavbnih osnov univerze, predvsem v zvezi s pro-blematiko lokacije tehničnc fakultete, ki jo na-meravajo preseliti  v Sesljan, medicinske fakul-tete, katere klinike se grade na Katinari, fakul-teti  za  farmacijo  in  politične   vede   (ta  še   ni fakulteta). Nujno je treba preprečiti drobljenje univerze, kajti posledice tega bodo občutili pred-vsem  študentje,  ker  bo  to  v  škodo  pouku  in znanstvenim  raziskavam,  ki  so  danes  vse  bolj interdisciplinarnega značaja.
2.  Seminarji: Oblika seminarskega dela lahko nadomesti opravljanje izpitov in je lahko orga-nizirana za posamezne predmete ali pa za sku-pine predmetov. O njih naj bi odločali študent-je sami in k njim naj bi po potrebi pritegnili tudi strokovnjake izven univerze. Seminarsko de-lo lahko nadomesti tudi diplomsko nalogo.
3.  Izpiti: Zahtevamo, naj bodo izpitni roki po vseh  fakultetah  v  vseh  mesecih,  tudi  v  juliju in septembru. Ukiniti  je treba vpisovanje neza-dostnih ocen v indeks.  šele potem, ko študent soglaša z oceno, se ta vpiše v indeks, prijavnico in zapisnik,  tako  da  ima  študent  pravico  izpit ponavljati, če mu ocena ne ustreza. Zahtevamo tudi, da imajo študentje dejansko možnost kon-trole, kako izpiti potekajo.
4.  Povečanje števila kcteder: Nujno je, da se uvedejo vzporedne katedre pri predmetih, katerih predavanja   so   v   prenapolnjenih   predavalnieah in kjer to zahteva potreba po ožji specializaciji ciklov predavanj.
5.  Učni  programi  in  učbenikl:  Nujno  je, da študentje sodelujejo pri sestavljanju učnih pro-gramov in izbiri učbenikov, ki naj bodo skupaj s potrebnimi učili študentom na razpolago brez-plačno.
PROBLEMI V ZVEZI Z UPRAVLJANJEM UNIVERZE
1.  Upravljanje inštitutov. Presfcrukturacija in-štitutov   mora   težiti   k   ustanavljanju   različnih oddelkov. študenti morajo sodelovati pri uprav-ljanju inštitutov predvsem glede sredstev, ki so namenjena za raziskave.
2.  Zborovanja:   Vsaj   snkrat  ob   času,   ki   ga določijo študenti, je potrebno pouk prekiniti in tako omogočiti prosto diskusijo.
Trst, 21. II. 1970
Medfakultetna komisija
Socialno
ekonomska
komisija
pri IO Sš se trenutno ukvarja z naslednjimi gene-ralnimi projekti oziroma študijami:
1.  Anketa na osnovi  vzorca   5   odst.   populacije študentov,  ki  niso  Ljubljančani.  Namen ankete je ugotoviti strukturo stroškov, ki jih imajo študentje v  zvezi s  svojim študijem  v  Ljubljani.  Vzorec  je stratificiran po štirih znakih. Rezultati ankete bodo objavljeni, ko bo anketa dokončno izvedena in ob-delana.
2.  Vprašalnik  vsem  gospodarskim  organizacijam in  ustanovam.   Na   osnovi   dogovora   Gospodarske zbornice in IO Sš (socialnoekonomske komisije) je nastal projekt  vprašalnika,  ki  bi  zajel  pribl. 2500 gospodarskih   organizacij   in  drugih  ustanov.  Pro-jekt zahteva ustrezna finančna sredstva, ki jih bo-do dale druge institucije. Te institucije bodo dale tudi druge pripombe na vprašalnik, ki bo zajel vso problematiko   štipendiranja  v  Sloveniji.  Vprašalnik bomo  dopolnili  še s študijami  kadrovske  politike, ki jih dela Republiški zavod za zaposlovanje.
3.  štipendijski center
4.  Socialnoekonomska    problematika      privatnih stanovalcev
5.  Evidenca materialne problematike študentov
JURE KLEINDIENST
SOCIOIOŠKE RAZISKAVE ŠTUDENTSKIH NEMIROV
4
TEHNIKA ŠPIONAŽE
Rezultate sociološkega preučevanja ne smemo nedo-slelno enačiti in ocenjevati kot »hard were« raziskovanje. Nesmisel bi bilo trditi, da t>i kot rezultat CRESS-ovega dela bile tankovske verige, predelane na način, ki bi vojski omogočal omejitev izdatkov. Enako bi bilo namagoče, da Ibi ena sama bitka med USA in Vietkongom bila dobljena na podlagi kakršnega CRESS-ovega poročila. Res pa je, da so CRESS-ove mziskave in poročila armadii in drugkn pre-kamoTSkim zastopnikom posredovale kritione spozmavne podatke o človeškem vedenju, njegovih šegah in navadah, ki je bistveno za raaumevanje in premagovanje kulturnih ssaprek. Uspešnost obvez po vsem svetu je, kot se zdi, v marsieem odvisno prav od tega poznavanja in spretne integracije  s prebivalstvom drugih narodov.
Potrebe ameriške vojske po čimbolj podrobnih infor-macijah, ki pomagajo dušiti narodno-osvobodilna gibanja v tujini, danes same po sebi deloma strukturalizirajo pred-nosti socioloških raziskav. Za nepristranskega opazovalca dobi terminologija psih strokovnega jezika — motivacija ibd. na področju uporabne psihologije politično mestno vrednost. Tako Brag, glasnik »Research Group in Psyco-logy and the Social Sciences« pri obrambnem ministrstvu v članku: »O tehnologiji človeškega vedenja« zahteva kon-centracijo psihološkega raziskovanja na vprašanja, ki so relevantna za boj proti aktivnosti gverile.
V vsaki bodoči vojni bo prišlo do specializacije vojsko-vanja, povezanega z gverilskimi akcijami in infiltracijami. Poskušali bodo prehiteti naše enote, ujetnikom bodo prali možgane. Vojaški establishitnent se mora usposobiti tako, da izpelje politično stabilizacijo in celovitost med verjetno dezarganiziranim prebivalstvom in si pridobi njegovo lo-jalnost. Raziskovanje teh procesov je temeljno. Koncept stališč je bil doslej slabo definiran, čeprav imamo uporab-no tehnologijo stališčnega merjenja, odnosi med stališči in motivnim spoznanjem ter osebnostno pogojenih varia-iblih zahtevajo nadaljno raziskovanje.
NASLEDNJA  TIPOLOGIJA   NAJ  BI   OZNAČILA   SMERI RAZISKAV   ŠTUDENTSKIH   PROTESTNIH   GIBANJ
a)   Sociološke raziskave, ki preuoujejo predvsem kon-flikte povzročujoče  momente visokošolskega sistema,  in-stitucionalne in organizacijske determinante študijskih ne-mirov kakor tudi velikost in izabraievalni namen kolidža, strogo študijsko strukturo     študijskega    procesa,    so    v ospredju analize.
b)  družbeno-psihološki osnutki
Tem momentom stoje nasproti socialno - psihološki osnutki, ki tematizirajo pojav latentnih konfliktov v socia-lizacijskem procesu, ki v danem primeru sodijo v mani-festno protestno vedenje študentov. Tako bazira npr. model konfliktov med generacijami na domnevi, da je študentski upor rezultat odtujitvenega procesa, ki nastaja zaradi strukturnih prekinitev temeljnih odnosov v najpomeitnb-nejših družbenih instanc&h, kot je družina, šola in univerza. Tako ta sestavek reducira rastoče nezadovoljstvo in neu-godje mladih v vzgojnih ustanovah na sistemsko irnanent-ne težave prilagoditve.
Sociološke in socialno-psihološke šbudije raziskujejo predvsem faktorje, ki pogojujejo izoblikovanje »odklonil-nega« družbenega vedenja študentov.
c)  Politološki osnutki
Poleg redkih izjem največkrat definirajo demokratičen sistem v politoloških sestavkih tako, da gledajo nanj z aspekta uveljavljenega, pluralistično institucioniranega sdsbema. Subjektivno sodeč pričakujemo priznanje kakšnega sseta formalnih pravil igre, ki njih obstoj naznanja navi-dezno demokracijo.
Politično aktivno vedenje študentov, ki je v ustavi uzakomjeno kot družbeno dopustna aktivnost, definirajo za »puntarsko« in »uporno«. Tako prezro konkretno bistvo štuidentskih demonstracij. Vprašanje zakonske utemelje-nosti protestnih oblik pol. aktivnosti se v zbirokratiziranih osamosvojenih institucijah sploh ne postavlja. Podobno so aanemarjena tudd vprašanja o razvojnih tendencah politič-nega sistema in so največkrat obdelana ahistorično. V de-mokratičnem sistemu se tako stalno pojavlja vprašanje doslednega uresničevanja v ustavi normirane demokracije, odgavar nanj pa je prezrt.
Posledica tega sestavka nas privede do tega, da so celo avtoritarni in in fašistični družbeni sistemi, proti ka-teoi nedomokratični praksi nastopajo politično angažirani Stuideiiti, analizirani z gospodovalno-tehničnega aspekta stalbilizacije in izravnave sistema. Ena varianta pojasnje-vanja študentskih uporov je »teorija kolovodij«. Po tej T&ahaigi domnevajo, da določena skupina pol. angažiranih študentov ni zadovoljna z obstoječo dTužbeno ureditvijo in jo hoče spremeniti navzlic dejstvu, da uradna družba ne priznava legitimnosti in demokratičnosti tega gibanja.
EMPIRICNO  RAIZSKOVANJE  ŠTUDENTSKEGA JAVNEGA MNENJA
Kot četrti posebej obravnavani tip so empirične razi-skave oz. ankete, ki študentom postavljajo vprašanja z namenom zbrati čimveč podatkov o njihovih mnenjih, sta-liščaih in gledanjih in jih skušajo osvetliti s pomočjo stati-stičnih številk. Ker je trend anketnih šbudij močno zasto pan, naj povemo, da je uporabna vrednost teih »fact-finding surweys« minimalna. Res je sicer, da so lahko odgovori na posamezna vprašanja v anketah in intervjujiih relativno točni (npr. kakšen je odstotek študentx>v, ki niso zadovolj-ni z obstoječimi možnostmi soodločanja na njihovi uni-verzi). S pomočjo empirične raziskave ne moremo napove-diati političnih procesov politizacije.
Povedna vrednost te kategorije študij je pogosto tako ne&niatna zato, ker je vprašalnica stereotipno prilagojena
obstoječim ustanovam in forimalno demokratičniim postop-kom. Od nastalih konfliktih na univerzah in v družbi, ki povzročijo v študentih veliko metamorfozo, ki vpliva na odklon večine študentov od identifikacije z družbenimi ustanovami in normami, se abstrahirajo vprašanja te vrste. Mednarodni značaj študentskega opozicijskega gibanja, ki je zelo zapleteno, otežkoča raziskovanje. Raaporeditev in metodologija te vrste vpraševanja je politično informacij-ske narave in je v skladu z namenom naročila. Praktični cilj ni razlag:a nastajanja in pogojenosti študentskih revolt, temveč naj bi bolj bila zagotovitev gospodarstva naročnd-kov. če naj bi politološko orientirane in empirične študije po naročilu naročnikom posredovale material, ki bi jim omogočal brez trenja reševati konflikte v družbenih usta-novah, se tedaj pojavlja vprašanje, kako lahko danes upo-rabljamo družbeno-teoretične študije proti politično-anga-žiranim študentom. S tem v zvezd bi morali avtorji social-no-psiholoških del razmisliti, ali so od njih izbrani meto-dološki osnutki in dobljeni rezultati nenadomestljivi za odvračanje političnih zahtev in administrativno-disciplinsko ukrepanje.
Redukcija študentskih nemirov na razvojnopsihološko motivirane napetx>sti in konflikte mladih nas zapelje daleč stran od nedemokratičnih odnosov in fašističnih razvojnih tendenc političnega sistema ZDA, proti katerim je usmer-jen protest študentov. če so v začetku in sredi šestdesetih let v ospredju diskusije in psihološko utemeljene razlage študentskih protestov, ni nič nenavadnega. Tako je s pora-stom ameriškega gibanja upora, hkrati naraščala težnja podobnih študdj.
Z oboudovanja vredno fleksibilnostjo uporabljajo danes ameriški sociologi enako logiko, enako tehniko in enake metode v programih, ki naj bi ZDA zagotxjvili politično varnost in stabilnost.
Poimemben predlog za prevzem v tujini preizkušenih konkretnih instrumentov je bil izdelan v »Porooilu o 2aia-nosti in tehnologiji«, ki prihaja od Inštituta za analizo ob-rambe (IDA) 1.1967 za ustanovo »Pressidential Cammission on Law Enforcement and the Administration of Justice«. V njem za omejevanje nemirov priporočajo uporabo kom-pjuterskega sistema v policijski praksi, ki temelji na enein v vojaške namene razvitem modelu. Ta sistem je pomeni-bni sestavni del osrednjega kompjuterskega kontrolnega sistema in banke podatkov, ki zbira in hrani informacije o politično sumljivih posameznikih in ki je v marsičem podoben državnerau informacijskemu sistemu podatkov o zločincih. Ta sistem bi lahko dopolnili s podatki o skup-nih lastnostih sorodnih skupin in posameznikov, kot so npr. dohodek, stopnja izobrazbe in rasna pripadnost. Na osnovi teh podatkov bi v danem primeru kompjuter izbral vistrezno taktiko in določil, kolikšni del policijskih in voja-ških sil naj stopi v akcijo. Ta sistem bi imel kot izdelek poročila IDA izreden pomen pri zatrtju nemirov po me-stih, uporov in protestnih nastopov študentov. Med pote-kom upora in v kakršnikoli težji situaciji se mora osnovati komunikacijski center za izredno stanje, ki bi posamezne policijske odelke tesno koordiniral v enotno udarno silo. Za to morajo biti izdelani podrobnejši plani za nastop v pri-meru nepredvidenih situacij in za sodelovanje z različnimd instancami pravosodnega aparata; torej naj bodo zbirani le pregledni in lahko dostopni podatki.
Točnejše napotke, kako pridemo do informacij o poli-tično nezanesljivih skupinah prebivalstva in kako jih abira-mo, da Bray:
Tehnologija človeškega vedenja bi obsegala naslednje: nove koncepte in stališča o ljudeh, ki bazirajo na najso-dobnejsi znanstveni teoriji. V dobi kompjuterjev je posebno važno, ali so ti koncepti matematično fonmilirani. Izpo-polnjeni tehnioni prijemi za manipulacijo z množicami in zbiranje koristnih informacij, ki morajo temeljti na naj-novejši znanstvend metodologiji: vse te informacije o lju-deh so zgoščene v aktih, priročnikih in uradnih spisih psihologov, ki preučujejo shemo človeškega vedenja v raz-nih situacijah in kot takšne uspešno služijo manežerjem priv ladanju nad človeškim potencialom. Tehnološka in-formacija je informacija, ki sloni na kontroliranem opazo-vanju; je v najboljšem priineru informacija, ki je izražena v obliki formul, taibel in grafikonov: ta ni le v praksi uve-Ijavljena, temveč tudi kvantitativna informaoija, ki je pri-merna za uporabo. Kot administrativno uporabne infor-macije imamo take informacije, ki so obdelane na pozitivno in vrednostno prost način in ki so nam dostopne v kar se da kvanititativni jn testno lahko preizkušeni obliki. Področja uporabne vede o človeškem vedenju so dosledno prioritetna in jih ameriške državne in vojaške institucije najbolj pod-pirajo. Zavoljo takšnega stanja mora politično odgovorni sociolog presoditi, v kakšni obliki naj predela rezultate svojih analiz, da bi te ne zlorabljali v družbenomanipula-cijske in nečloveške namene. Naslednje opis in razlaga ne-katerih v ZDA izdelanih in začrtanih projektov osvetljuje najbolj temne poti raziskovanja po naročilu, ki so zasno-vana kot sredstva za zajezitev študentskega gibanja. Po-gostoma še iz tematike in naročila za elaborat rassberemo manipulacijski značaj naročila. Tako npr. opisuje profesor Selnitz naročilo serije raziskovalnih projektov na tematiko »Mir in red«, ki so bili izdelani v »Centru za študij zako-nov in družbe« s finančno udeležbo Fordovega sklada z na-seldnjimi besedami:
Upamo, da bodo rezultati nakazali pot družbi, px>t, ki se izmika sloganov in ki pomaga reševati napetost odnosov med tistimi, ki zahtevajo pomiritev v sporu za red in mir! Te študije naj nakažejo nove poti, kako je tieba uporabljati sodišča v času krize, določile naj bi vsaj približno, h kakšnim iikrepom se je treba zateči, da bi spet vzpostavili red v obdobju uporov in zavarovali ustanove, kot je univerza, ki jo pretresajo konflikti.«
Prireditelji anket o študentih, ki naj bl služile admini-strativni uporabi, se morajo spoprijemati z vedno večjimi težavami in uspešno izpeljati raziskave. Poleg vedno več-jega števila individualnih odklonilcev so se rnedtem pojavili organizirani protesti štud. skupin, ki so spaznali, kaj se skriva za temi študijami.
Glede na težavnost sklicevati se kot doslej na naivno nedolžni značaj vprašanj, so danes raziskovalci prisiljeni delati na trdo roko, da sploh še lahko pridejo do uporaib-nih podatkov. Danes intervjuvanci že v tehnično procedur-nih navodilih dobijo navodila, kako morajo z argmmemti prepričevati nezaupljive študente.
Naše in tuje izkušnje nas uče, da lahkco raoonamo na prostovoljno sodelovanje študentov le, če jilh že skraja pre-pričamo, da je njihova nadaljnja udeležba pri anketi nor-malen del njihovih študentskih obveznosti.
Naslednja neopazna tehnika je v tem, da poverimo nalogo intervjuvanja samim študentom. Glavna moto po-stopka torej je: vzbujati čim manj pozornosti. Kot primer težavnegu položaja, v katerem so se znasli sociologi, je pismo Marshalla Mayerja, namenjeno študentom harvard-ske univerze. V njem poskuša za vsako ceno zagotx>viti svoji študiji akademski ugled. SDS harvarske univerze je pozvala vse študente k sabotaži Meyerjeve ankete, ki je v •tesni zvezi z raziskovalcem, ki dela za arneriške letalske sile, Lipsetom, ker je njegova anketa neposredno po zased-bi univerze poročala o tehničnih detajlih &Uidentov, ki bi bili lahko kazensko pravna podlaga za pregtanjanje.
Ker študenti niti najmanj niso bili pripravljeni vrniti izpopolnjene vprašalne pole, so tako ogrozili normalen potek raziskave. Temu je sledila vrsta pisem posameznim anketirancem, da je anketa čistx3 znanstvene narave.
»Naj vam razložim neke stvari glede na ormenjeno vprašalno polo. Prvič, da ni del neke večje študije. Te anikete sem se lotil po lastni pobudi s pomočjo svoje asistentke Sare Feininger! Center za behavioristično znanost je poravnal stroške za ;pošto in tisk. Pri tem ni bil udeležen vladni denar niti denar, ki bi ga dale ustanove. Drugič: rezultati te študije rve bodo uporabljeni -ba protištudentsko gonjo; tega ne bodo in ne morejo na način, ki bi jštudentom škodil. Rezultati za nekaj mesecev ne bodo na razpolago, kier so bili sprejeti potrebni disciplinski ukrepi.
Rezultati bodo objavljeni le v akademskih revijah. Domnevam, da bodo rezultati vznemirili javnost, zanikam pa, da bi jih mogli uporabljati pri uspešnem zatiranju študentskih nemirov. Vaše odgo-vore bomo obravnavali skrajno zaupno.
Sociolog in študent se medsebojno definirata kot po-tencialna nasprotnika. Enemu se je treba izogibati, drugega je treba preslišati. Ameriški družbeni razisikovalec Myrim   j Glazer oznaouje delo s študenti kot tlako v sovražnikovem zaledju.
Glazer navaja naslednje varnostne ukrepe, da bi brez trenja izvajal svoj projekt.
1.  Prvi korak je v intenzivnem iskanju kontaktov z Ievo usmerjenimi skupinami študentov in radikalno razpolože-nimi posamezniki; prijateljski stiki z njimi baje odganjajo nezaupanje ostalih progresivnih elementov.
2.  Izogibati se je treba stikom z ameriiško ambasado in   drugimi  biroji,  ki  zastopajo  interese  ZDA,  da ne  b    ! vzbujali suma, da je študijo finansirala kaikšna amerišk ustanova.
3.  Odpovedati se je treba sodelovanju in asistenci do-mačih univerzitetnih uprav in učnega zibora, da bi se izog-nili javni ddskusiji.
4.  V izvedbo intervjuja bi vključili le sodelavce iz vrst' študentov.
5.  Na učnem zavodu, kjer so študenti pcolitično nezain-teresirani, je nesmisel zagotoviti si sodelov;anje študentov s pomočjo avtoritete profesorjev.
NAVZLIC VARNOSTNIM UKREPOM JE URESNIČITEV RAZISKAV V  MNOGOČEM  OGRO2ENA.
»Po   hodnikih   odelka   za   zgodovino   krožijo   govorice.   Nekateri   .
študenti so nas obtožili, da je vlada ZDA skrivaj   narooila študijo.   !
Ostali so nas imeli za agente CIE. Mnogi so odklomili našo razlago,   j
da si prizadevamo uresničiti le reprezentativen nak:ljučni poskus, in   !
nam očitali, da smo hoteli izsiliti iz študentov najradikalnejša mne-   i nja.«
»Naslednji teden, ko so se gJasovi o študiji nekako polegli, me j je neka študentka, ki sem jo ravno nameraval intervjuvati, vprašala, i ali moja študija res podpira poslanstvo ZDA v tujimi, Skušal sem ji ! dopovedati, da moj projekt nima nič opraviti s term. Dodala je, da je njen brat večkrat delal za inštitut o raziskovanju javnega mnenja, kjer je izvedel, da poslar.ištvo ZDA izdeluje štucdijo o političnih nazorih tukajšnjih študentov ter da dCMnneva, da je moja študija prav tista. Zelo me je prizadela verjetna posledica zamenjave moje raziskave z nekim projektom, ki ga dejansko uresmičujejo ameriške oblasti. Ker sam nisem imel kontaktov z veleposlainištvom, sem za-prosil prijatelja z mnogimi znanstvi, če lahko kaj izve o obstoju te študije. Na veieposlaništvu je govoril z uradnikom, ki ga je vpra-šanje očitno zmedlo. Slednji je pripomnil, da je bila študija v načrtu, ker se veleposlamštvo samostojno ukvarja z znanstwenimi raziskava-mi, da bi bolj efektivno izpolnjevalo svoje naloge. Nfe sme pa se zve-deti, da je ambasada resnični kreditor. Prijatelj vpnaša, ali je mogo-če videti rezultate raziskave, češ da se kot sociologj osebno zelo za-nima za študentska stališ^a. Uradnik mu odvrne, da itoo žal ni mogoče, ker je študija zaprta v sefu in njene rezultate smejo javno objaviti po 25 letih.«
Ko Glazer podobno kot Meyer naglaša iszsključno znan-stveni namen svoje studije in vztrajno odklanja vse očitke, se ne more pri tem izogniti domnevi, da ameriška posla-ništva in agenture delajo raziskave, zavoljo katerih študen-tje   upravičeno  protestirajo.
~* Ti zakljnčki so poskus eksecnplarično dokazati na raai-skovalneni predmetu »študentski protesbi«, Ikako v socio-loško raziskovanje vse br>lj prodirajo anketna vprašanja in metode, ki ne služijo iaobraževalnemu narnenu in osvo-bajanju človska, teinveč njegovl disciplinizi&ciji, zatiranju in uničevanju.
Z vso ostrostjo zastavljajo problem. kako naj sociolog definira svoj odnos do naročnikov na eni in do svojih raziskov-alni.i prcjektov na drugi &trani.
Glede na v tem poročilu navedena dejstvta lahko daness označimo večino sociologo\', ki delujejo na tej raziskovalni veji uporabne sooiološke znanosti za nekakšen podaljšek roke vladajočega razreda. Kar raziskujejo sociologi, je to, kar vladajoči raared defmira koi »socialni probdem«. Danes sociolosko zanimive teme O25načujejo probleme, ki lahko vladaijočdin kažejo potj izvejanja njihove dražbene oblasti.
Sociologi     stražijo     in     obveščajo     svoje     gospo darje   o    gibanjih     podrejenega    prebivaistvtt.     Pu-
stolovski sociologi se preoblačijo, pomešajo se med ljudstvo in nazaj vračajo s knjigami in članki, ki trgajo zaveso, s kateirj se zavaruje vladano prefaivalstvo, in tako olaijšujejo boljšo k-jntnolo in manipulaoijo z njim ... Sociolog je kot razislcovalec v službi svojega delodajalca nekje »vofrun«. To pomeni: če izvzamemo red-ke častitljive izjeme, da so oči sociologov upir-te vedno navzdol, njihove roke pa navzgor. Oči so usmerjene navzdol, da bi opazovale dejavnost spodnjih slo.jev, tiste aktiviiosti, ki so vzrok problemov, ki so v napoto vladanja na mehko roko . . .
Probleme zlorabljene družbene znanosti, ki nekritično prodaja svoje izsledke, znanje in svojo tehniko vladajočerniu razredu, opažajo in o njib odkrito govore le redki outsiderji sociološke di-scipline. Ameriški sociolog Herbert C. Kelman izraža svojo zaskrbljenost glede na manipulativ-ne razvojne poti takole:
Povod za mojo globoko zaskrbljenost je, da izdelki in postopki ter smeri sociološkaga razi-skovanja imajo človeka bolj za objekt kot za aktiv&n, prost in odgovoren subjekt; Zato obstaja nevamost, da vse vecja uporaba socioloških sred-stev — psihotoških tekstov, intervjujev, preizku-sov in opažanj — prispeva k občutku odtujenosti in nemoči človeka in da se ti prispevki za name^ ček ponujajo namenom tistih agentur, ki se ukvarjajo z manipulacijo in kontrolo človeškega vedenja, ne da bi jih znanstveni sveti prej preu-čili. V obsegu, v katerem ta nevarnost postane resničnost, je t.udi sociolog postal agent in po-sredovalec nehumanih sil — nekakšni mag mo-derne dobe. Lahko celo menimo, da bo kariki-rana in zlora/bljena varianta socioloških načel in mehanizmov postala operacijski kodeks za efektivno tehnokratizirano družbo.
Večina sociologov in socioloških ustanov danes več ali manj zasleduje nalogo posredovati infor-macije tistim, ki jih lahko plačajo. Kakor piše levo usmerjeni sociolog Nicolaus:
Nobena skrivnost in izvirno odkritje ni, da se danes obsežna in vodilna območja sociologije prodajajo: kompjuterji, kodeksi in vprašalne pole so prodani ljudem, ki imajo dovolj denarja, da si lahko privoščijo ta kič. Ker je danes ko-rupcija sociološkega raziskovanja na univerzah pod krinko akademskega ugleda in se Študije do-kaj svobodno vrednotijo, se zato še bolj uveljav-lja potreba po drugačni sociologiji, ki je ne bi zlorabljali v politično-manipulacijske namene.
Po »Kurbiskeru« SREČKO POLENCIČ
DR. VOJAN RUS
02 MKATERIH
POLITICNIH DIIEMAH
Ob dokumentih, ki so pred nami, se zlasti vsiljuje vprašanje, kako danes uresničujemo šesto točko temelj-nega programa OF. Ta točka še od daleč ni zginila z dnevnega reda, ker program OF ni bil, kot često menijo, zožen samo na nacionalno osvoboditev. Ta šesta točka pravi: »Po narodni osvoboditvi bo OF uresničila dosledno ljudsko demokracijo«.
Tu gre za novo demokracijo, saj je kar dvakrat pou-darjena ljudska (demo)kracija. Za njeno uresničitev smo imeli po osvoboditvi znatne možnostl. Toda to obljubo smo kaj nezadostno uresničili, saj je bistveno odločanje v mnogočem ostalo zaprto v ozkih krogih in širši sloji delovnih ljudi so pri tem premalo sodelovali. Take pra-znine in nezadostnosti so tudi v sedanjih dokumentih SZDL in v sedanji politiki. Sodeč po številnih izrazih v tezah, ki so pred nami, SZDL ni samo nov koncept, ki ga danes predstavljamo javnosti, ampak naj bi bila že zelo živ, močan in zelo odločujoe organizem, ki deluje skoraj popolnoma in ima samo nekaj manjših napak, samo nekaj ostankov transmisije ipd. Resnica je precej dru-gačna.
V predloženih dokumentih se govori tudi o volilnem sistemu. Ustavil bi se predvsem ob posrednih in nepo-srednlh volitvah. Ob tem vprašanju, fei bo verjetno prdšlo kmalu tudi na dnevni red drugih organov, se skrivajo resnične nevarnosti za nadaljnji razvoj  demokracije.
Ena izmed dilem je tudi odnos med stalnimi in nestalnimi delegati. Tudi njih ne bi smeli »presekati« na črr.o-beli način, ker se tudi tu skrivajo resne nevamosti. če bi se v določenih skupščinskih telesih delegati menja-vali neprestano, od enega do drugega vprašanja, bi to privedlo do bistvenega zmanjšanja vloge skupščine kot celote. če irnamo zapleten sistem preciznih odnosov, kot je v skupščinskem telesu (kjer je nujno veliko predpisdv,, ki jih mora temeljito poznati vsak, kdor hoče tu učinko-vitcv delati), potem bi vsakodnevno spreminjanje poslan-cev iistvarjalo pri njih precejšnjo nemoč.
Še nekaj besed o sredstvih javnega obveščanja. Dej-stvo je; da so v javnih občilih že dvajset let skoraj enake težave, kadar gre za kritiko bistvenih stališč zelo močnih dejavnikov. Zato je tudi to eno od bistvenih vprašaflj naše demokratičnosti in je omenjeno tudi v tezah.
\m
Navedel bom samo dva primera, ki kažeta, da SZDL, poleg napredka, ki smo ga uresničili, še zelo nezadostno sodeluje v bistvenem odlo-čanju. Razprave v Sloveniji ob tako imenovanem cestnem vprašanju so bile vozlišče, v katerem so se zaoistrila skoraj vsa tista družbema nasprot-ja, ki se ne tičejo samo neke družbenopolitične organizacije, ampak vseh slovenskih ljudi, torej prvenstveno tudi SZDL. Toda o tako pomembnih problemih SZDL v svojem širšem sestavu, kot je republiška konferenca, pravzaprav sploh ni razpravljala. Drugi primer je srednjeročni in dolgoročni načrt razvoja Jugoslavije in Slovenije. Casopisi so objavili vesti, da je ožji izvršni organ federacija tako rekoč že sprejel smernice tistega razvoja, ki nam bo vsem ukrojil obleko za dalj-ši čas. Mislim, da bi moxal organ, kot je repu-
* SkrajSan in popravljen tekst razprave ob dokumen-tih  »Socialistične zveze danes«  n& republiški konferenci
bliška konferenca SZDL, vse od začetka sodelo-vati pri razpravljanju o izhodiščih bodočega raz-voja.
Pri pasrednih in neposrednih voditvah so v SlO-veniji nekateri skoraj smešni anahronizmi. Ali ni pravzaprav smešno, da tisoči delavcev v več-jem industrijskem bazenu ne volijo neposredno svojega predstavnika v gospodarskem zboru in da tisoči študentov ne volijo neposredno svojih predstavniikov v kulturno prosvetnem zboru, am-pak da vse take predstavnike voli ozko telo dvestotih ali še manj ljudi v občini. Mislim, da je to v očitnem nasprotju s tistim, kar imenu-jemo uveljavljanja delovnega človeka kot čimbolj neposrednega dejavnika naše politike. To je v ostrem nasprotju s tezo o čim večjem poglablja-nju neposredne in samoupravne demokracije. Ne želim, da bi povsod uveljavili neposredne vo-litve. Vendar so posredne volitve republiških zbo-rov delovnih skupnosti velik anahronizem in ve-liko protislovje.
Večkrat pravijo: vseeno je, kakšne bodo vo-litve — posredne ali neposredne — pomembno ,je samo, da dobimo prave nosilce pravih druž-benih interesov. Z merilom »pravih nosilcev pra-vih družbenih interesov« se strinja.m, samo s pripombo, da ustrezno izdelan volilni sitem in vo-lilna praksa med bistvenimi vzvodi, da res pri-demo do pravih nosilcev pravih družbenih inte-resov. Ni zelo težko uganiti, da so potrebne te-meljite in široke diskusije in dobro izdelani volilni sistem, da bi vsaj približno zadovoljivo ugotovili, kateri so pravi interesi dežele in njih pravi nosilci. Zato nikakor ne mislim, da so vo-litve samo formalnost in tehnika, ampak bi mo-rale postati najvažnejši samoupravni akt, ki bi ga morali zelo temeljito formalno in praktično izvesti. Volitve naj bi bile samoupravni rezinie štiriletnega dela najširših skupnosti, načrti o naj-važnejših smereh v daljših razdobjih in ne samo predmet enoletnega dela ozkih skupnosti. Morda se vedkrat zdi, da so volitve nekaksna formal-nost in tehnika, toda le zato ker jih po znani slovenski natančnosti in pridnasti dovolj precizno organiziramo, imajo pa večkrat kaj malo stvarne politične vsebine.
Večja posrednost volitev in še večja nestalnost delegatov, ki jih nekateri žele uvesti, bi pripeljali do še večjega vpliva manjših skupin. Lahko bi se še v večji meri dogajalo, a bi sporazum štirih ali petih ljudi v republiki in štirih ali petih Ijudi v občini postavil dejansko velik del poslancev. če bi imeli še velik menjajoč del skupščine, ka-terega vloga bi se dejansko zaradi tega vedno bolj manjšala, bi profesionalni del politikov — ne glede na svoje takšne ali drugačne kvalitete — dobil objektivno nesorazmerno veliko moč v soočanju z nenehno menjajočo se skupščino.
Prepričan sem, da moja stališča niso nikakr-šen apel za predstavniško demokracijo, saj se prav pri njej preveč prekine zveza med volilcem in predstavnikom ter preveč koncentrira moč v rokah predstavnikov. Ko apeliram za širše ne-posredne volitve in večjo vlogo skupščlne, mi-slim, da sem bolj v smeri neposredne kot pred-stavniške demokracije.
Omenil bi še, da je v dakumentu o prejšnjih volitvah čutiti nekakšno obžalovanje, da skup-ščinski sistem v Jugoslaviji ni popolnoma enoten. Ce ni dovolj poenoten zaradi »presekanih« dis-kusij, je to morda upravičeno. Potrebno pa je poudariti, da je skupščinski sistem v okviru občih principov — in to prav za uspešneje ure-sničevanje principov, kot je samoupravljanje — lahko v določeni meri tudi različen od republike do republike in morda celo od občine do občine. Zdi se mi, da so nekatere republike glede tega pokazale večjo samastojnost kot mi v Sloveniji in da jih zaradi tega ni treba obsojati, ampak so nam le pozitiven vzor.
Navedel bom primer, ki je lahko za vse po-učen in zanimiv:
Študentsko gibanje v Beogradu lahko obrav-navamo objektivneje, ker ne zadeva v naše ne-posredne slovenske dileme. Mislim, da študent-sko gibanje v Beogradu nikakor ni dobilo prave podobe v slovenskih javnih občilih. Naj omenirn dokument, ki se je imenoval »3000 besed« in ki ga je na začetku lanskega poletja pripravilo beo-grajsko študentsko vodstvo. Ta dokument sem prebral (upam, da je bila verzija toona), bral pa sem tudi zapisnik nedavne diskusije med štu-denti v Beogradu. Analiza teh dokumentov po-kaže znatno razliko med prikazom našega časo-pisja in med stvarno vsebino. O nekaterih vpra-šanjih ali se lahko ne strinjarno s staldšoi bivšega študentskega vodstva v Beogradu; morda upra-vičeno menimo, da je v omenjenih dokumentih nezadostno obsojena težnja k unitarizmu, da je glede gospodarske politike preveč poudarjena sociala in da je ponekod premalo obsojeno ena-čarstvo. Toda ti dokumenti vsebujejo veliko šte-vilo utemeljniii kritičnih in resno zastavljenih pripoumb, ki zavestno in izrecno izhajajo iz tistih principov, ki jih naša družba formalno zagovar-ja. To se zabteve, naj bo samoupravljanje razvito do vrha, naj se odpravijo neupravičene socialne razlike, ki ne izvirajo iz rezultatov dela, da naj odločneje uresničujemo smernice predsedništva ZKJ, izdelane pred dvema letoma. O vseh teh zahtevah, ki prevladujejo v omenjenih dokumen-tih, pa ni v naših občilih niti ]>esede. V tem positcipku vidim celo korak nazaj od tistega, kar smo na tem področju dosegli že pred dvajsetimi leti. Pokazali smo precejšnjo notranjo moč, ko smo giaspodarsko slabi in vojno ter političrLO obkoljeni takoj objavili resolucijo informbiroja ali Djilasova stališča in polemizirali z njimi. Zakaj ne bi na podoben način postopali z do-kumentom »3000 besed«?
človek, ki hoče objaviti kritična stališča in pri tem izhaja iz ustave, naleti lahko pri nas še danes na take ovire pri objavi, da se mu zastavlja resna dilema, ali labko sploh še ostane član republiške konference SZDL Slovenije ali podobnega foruma.
SLAVKO SPIHAL
SVOSODA
ODGOVORNOSTIIN AVTOCENZURA
(Za pričujoče zapisano razmišljanje o naših množičnih komunikacijskih sredstvih gre zahva-la predvsem tovarišu Sašu Šrotu, ki je pred 14 dnevi v Tribuni objavil prispevek pod naslovom Uslužnost sodobnih komunikacijskih sredstev.)
Proces množičnega komuniciranja je take na-rave, da v njem istočasno sodelujejo in nasto-pajo velike skupine ljudi. Za industrijsko pro-dukcijo nasploh je značilno, da je masovna in da se ravna po določenih ekonomskih zakonito-stih. Tako tudi za industrijo informacij — s to razliko, da mora produkcija informacij razen ekonomskih kriterijev izrecno upoštevati (bolj kot katera koli druga produkcija) še nekatere politične (v ožjem smislu), sociološke, psiholo-ške, semantične in druge kriterije oziroma zako-nitosti, ki so lastne pretakanju informacij po množičnih komunikacijskih kanalih. Od vira in-formacij do recipienta (občinstva) gre informa-cija vsaj skozi naslednje tri faze: selekcijo infor-macij, predelavo informacij in njihovo prezen-tacijo množičnemu občinstvu.
Vse tri faze nujno potekajo znotraj komuni-kacijskih sredstev, nanje pa lahko bolj ali manj učinkovito vplivajo tudi druge družbene skupine, centri politične moči, odločanja ipd. Potemta-kem je jasno, da je sistem informiranja le del globalnega družbenega sistema in da je podre-jen danim družbenim razmerjem, s čimer seve-da še ni rečeno, da jih ne more (poskušati) spreminjati.
Jasno je tedaj tudi, da je komunikator (novi-nar, redaktor ipd.) vklopljen v celotni družbeni sistem, da se mora podrejati tako kot vsakdo drug, ki so-živi v skupnosti in družbi, prevla-dujočim moralno-etičnim, pravnim in političnim normam. Res je, da tudi vsak komunikator in-formacije, ki jih dobi, selekcionira, jih prede-luje, prireja in nato preko množičnih komuni-kacijskih medijev sporoča občinstvu. V tem se fcaže njegova svoboda in odgovornost: svobodno izbira, hkrati pa je odgovoren za prezentirano informacijo.
Misel, da »manevriranje med posameznimi centri politične moči postane temeljni način dela sredstev javnega obveščanja, skupaj z razvijajo-čim se smislom in občutkom za avtocenzuro« v pogojih demokratizacije v političnem življenju, kot piše Šrot, ni realna, še manj argumentirana. »Manevriranje« je lahko samo izraz neizdelanega uredniškega koncepta. Naši časniki pa imajo iz-delane uredniške koncepte, še več: teh koncep-tov ne izdelujejo oni sami, ampak jih le spre-jemajo — izdelujejo jih družbeno-politične orga-nizacije v skladu z ustavo, zakoni, programi in deklaracijami. Množični mediji niso samosvoje institucije, marveč so glasniki idej določene in-stitucije. Niso transimsije državno-partijskih or-ganov, niso uniformirani, ker tudi mnenja mnenjskih voditeljev niso več uniformirana, pa vendar niso neodvisni (namreč ti mediji), da bi lahko »manevrirali med posameznimi centri po-litične moči«.
Svoboda komvmikatorjev ni popolna: omejena je s konceptom komunikacijskega medija, ome-juje pa jo tudi odgovornost komunikatorja — ne toliko odgovornost komunikatorja pred reci-pienti oziroma občinstvom in javnostjo kot od-govornost instituciji, ki se pojavlja kot mentor nad množičnim komunikacijskim medijem. Te vrste mentorstvo kajpak predstavlja eno plat omejitve svobode komunikacijskih medijev. Dru-ga omejitev je ©konomske, finančne narave. Množični mediji postajajo potrošna dobrina in se hočeš nočeš morajo prilagajati okusom in že-ljam potrošnikov. Položaj je tedaj takle:
1.  Na informacijski in mnenjski tok, ki teče preko množičnih komunikacijskih medijev, vpli-vajo bolj kot kdorkoli drug »mentorji«, (so) — ustanovitelji,  izdajateljski  sveti,  mnenjski   vodi-telji, ki so neprestano prisotni nad  (v)  določe-nem komunikacijskem mediju, le-ta jih ne more izbirati po svoji prosti volji in presoji.
2.  Temu toku se pridružuje dodaten tok spo-ročil, ki je   premosorazmeren   (kvalitativno   in kvantitativno) z Hberalizaoijo tržišča. Gre za spo-ročila rekreativne in edukativne narave, ki niso v neposredni zvezi s prvo vrsto  sporočil. Med-tem ko se informacijski in mnenjski tok prila-gaja »mentorskim« zahtevarn, se   edukativni   in rekreativni   tok   prilagaja   zahtevam   občinstva. Prvi tok odigra svojo vlogo neposredno na poli-tični ravni, drugi tok pa neposredno na kulturni ravni tn le posredno na političnem nivoju.
Posledice so očitne:
1.  Množični    komunikacijski   mediji   vplivajo na javno mnenje, a ga ne odražajo.
2.  Množični komunikacijski    mediji   odražajo kulturno   raven  občinstva, a ne vplivajo  nanjo (je ne dvigujejo).
Zaželena idealna funkcija množičnih medijev bi bila ravno obratna. Toda s stališča eksistence množičnih komunikacijski sredstev je današnji položaj najbolj ugoden, ker je prilagojen tako mentorjem kot potrošnikom. Komunikator je svoboden navzdol in odgovoren navzgor.
Dejanske, zavestne avtocenzure ni. Gre le za to, da je komunikator vklopljen v prevladujoči sistem norm in vrednot. Neavtonomnost množič-nih komunikacijskih medijev, ki jo ugotavlja tu-di Šrot, izključuje manevriranje med posamez-nimi centri politične moči. Neavtonomnost in prilagajanje prevladujočim družbenim normam pomenita za množične medije neformalno cenzu-to, zato avtocenzura ni potrebna.
JAZ OBLOUH št. 0 -1 - IN etc.
SASO SROT
za uvidenje globoka hvala ny. c. n, m. Sivo, sivo, sivo. Sivo, žalostno, moreče, smrdeče, po gangreni penisa zaudarjajoče. Tako, tako ... zob-no ščetko vam ... Golobčki ljubi moji, jaz Oblouha mrba, človek, z uhljetn kot padalo, o moj zaklad, neprekosljivi artist, pesnik čudotvoren, četudi v mladosti nagnjen k onaninarnju, prebivalec št. 0—1—IN tam pa tam, vam hočem zbrano in tesno dopovedati, da mi visite dol, že veste, od kod, vsi skupaj vi, ki niste kakor mi. Ki ste brez padal, in brez vročih sanj, ki imate spolzek stisk rok, ki ste kačje kože, ki imate svoje ženičke vtičnice, ki vam vtikajo v usta žlico s toplo župco, vi pa njim svojo žličko kam drugam, ki ste obešalniki za klobuke in ki hočete na vsak način zvedeti, še kaj več o go-spodu Wernerju von Braunu. No prav, tako vam vašega lastnega pogreba pa se obrnite na herr so-seda manus poeta Danteja in ga vščipnite v rit, si-cer se ne bo zbudil, usrane, pa mu še v mojem ime-nu povejte, da se neponovljivo sladko z vrha naj-višje zgradbe vašega in našega mesta na vso njegovo častitljivost in ugled žoltokljunega prekupčevalca spodobnostjo in pravo mero. Skoll!
Sivo, še bolj sivo, najbolj sivo kot slon. št. O—1—IN vam govori vsak večer ob isti uri na isti valovni dolžini. Tu .. . tututu . . .tu. Jaz, Oblouhi z dvojnim v (W) v nekaterih tujih jezikih, vam govo-rim v vašo sivino slonovino, juhično banovino, za pomarančno rezino pa vas obiščem osebno na do-mu. Obiščeva vas z mojim prijateljem Tičarjem, ki ga še ne poznate, mojstra, genija genitaličnega, ta-ko mi mojega padala, največjega tiča, kar jih je rodila naša ljuba slovenska zemljica. Ki mu je pra-deda naredil kanonarski korporal v vojski Nj. veli-čanstva cesarja Napoleona Bonaparta I. naskrivaj za vodo, lučaj od mlina, ko je ravno čistil svoj ka-non, pa je mimogrede prečistil in predrezal še izvir Tičarjevega rodu, domačo hčer Reziko ziziko, ta-krat še nedolžen, potem pa nič več. Od tistih časov naprej se Tičarjev rod dreza in zeza in nadrezal in nazezal je končno samega velikega Mojstra genital-nika nj. Visokost, Dolgost in Trdnost (pravo sloven-sko kremenito vam pravim) Tičarja III in prvega, mojega druga in sotrpina, največjega oboževalca, in eksploatatorja mojega uhljatega uhlja padala, s ka-terim vam lahko obrišem tudi zadnjico, če vam je že toliko do tega.
Roke, ročice, prekrasni tanki prstki šlatalci, žen-ska radost. (o tugo moja, kaj sem ti storil, da me tako ogabno kruto kaznuješ?), sploh pa naprej o rokah šlatalkah, da imava midva s Tičarjem nam-reč najlepše roke na svetu, samo na žalost jih ima Tičar za tisto od komolca navzdol premalo in po-tem grablja in rožlja s tistimi svojimi mahagonije-vimi podaljški (ta vrag je bil od nekdaj snob) po svoji mozoljasti srbečici zadnjici in prepeva luba-darjevo pesem. Ljubi prijateljček Tičar Lumbago Lubadar, ti punčica mojega ušesa, ti svila padal-skega krila, ti, ki sva tolikokrat skupaj tkala žareče oglje najinega prijateljstva in nežne ljubezni iz ptič-ka, ki je bil od št. 0—1—IN v uheljček, ki je bil od št. 9—9—RI, ti si misliti ne moreš, kako pogrešam in kako mi je hudo po tvojem bonapartističnem do-tiku, kako hrepenim po najinem in samo najinem Austerlitzu, ki se je potem kruto in tragično spre-vrgel v pravi Waterloo, odkar so naju razpustili, o moje padalo brez vrvi, samo še ti vrač drekač Franček Villon bi morda mogel razumeti mojo ne-srečo in težavo, ki je v tem, da je namreč nemogoče prebarvati slona oranžno, ker bi ga potem progla-sili za pomarančo in ga razstavili na EXPO. Tako je to, čeprav bi lahko bili čisto drugače in soti manj skurbano.
Vse skupaj seveda povsem v drugi luči osvetli prisostnost krevljastega uslužbenca pričujoče palače Apolonija, ki se je rodil leta prvega po Apollu in dorasel v apolinično kratkem času v retorti, ki pa je bila za številko ali dve premajhna, zato je ostal krevljast, nesreča pa taka. Zmene od Apolonija Krevljastega Retortično Prvega namreč ne počne ves čas drugega kot da grizlja jabolka, ki mu jih dvakrat na teden nekje s Primorskega prinaša nje-gova luknjasta ženica burjasta ptica. No pa je na-redil tudi izjemo in celo čisto resno napovedal po-
Glejte, kako dobro, harmoničnc in po-polno je lep svet! Ali ni to naš raj? Člo-vek bi pesnil in pesnil, pel kot Whitman in čustvoval kot umetnik, namesto da pišem tako. Ljubi svet, kako sem srečen kako te imam rad, ti lepota božanska, t,i blaženost, veter, sonce in morje, ti mla-dost in trnjeva pot spoznanja, ti človek in drug, ti trpljenje in radost, ti moja sladkost, moja luč, moj mir in smrtna žalost, moja veličina in moje sovraštvo, moja silna ljubezen v plamenih brezkon-čnega božanstva potrjena, v blodnjah te-me in žalosti strta, v globočinah umo-ra spoznana, v zaničevanju sveta bolna, v neskončni grozi dokončana. Ti ljube-zen moje sovraštvo!
Ti ljubezen moja sladkost, ti, ljubezen, sveta zmagovalka, ti Pepelka najnižjega, ti kozmos, krasota, vse in nič, ti...
polni sončni mrk, ki pa ga, tako tudi za vas sumu Oblouhi Modrec Filozofaster, potem zanalašč ni bi-lo, čeprav so ga napovedali tudi v Mongoliji. Torej Jabolčnik Sončnomrčni Retortnik Apolonij mi je lepega dne zaplenil komplebna zbrana dela Williema Shakespeara in izjavil, da je to ukaz in višja odred-ba gospoda ravnatelja sivolasega Sivca A. Huxleya, te podgane, ki je, v to ne dvomim, medplanetarni vohun cije s čemer mi je bilo preprečeno dokon-čati svojo epsko alegorično (ubogi Tičar ni nikoli ločeval pojmov alegorija in alergija) pesnitve o mo-ji ontični zgubljenosti, odkar je lubadar požrl zad-njo mrvico mojega prijatelja Napoleona Bismarcka Tičarja in potem crknil, o pomislite kakšna neiz-merna ironija, zaradi pomanjkanja vitamina C. Ta-ko se je vsem očitkom, ki sva jih bila s Tičarjem deležna še za njegovega življenja, pridružuje na njegov naslov še ta posmrtni, da ni vseboval niti miligrama vitamina C, kar je nehvaležno povzročilo preminutnje njegovega grobarja Lubadarja Vitami-noznika. Če se vam pomen Apolonija Sončnomrčne-ga Retortnika za svrho osvetlitve prave resnice o meni Oblouhcu št. itd. še ni razkril, se vam bo gotovo kasneje, ko vam bom pred oči razgrnil nje-govo poročno sliko, na kateri je poleg njega pri-soten tudi njegov jabolčni Import-Eksport-žena.
Oblouhi Genij Grča pa pri vsej svoji univerzal-nosti in izjemnosti vendarle v trenutkih slabosti in melanholije, iščoč samega sebe pri svojih tristo in še nekaj letih mladosti, zapade v čudno stanje ne-kakšne naravnost neugledne zajebanosti. ko se po-globi v najgloblje globine dušotresne hama-hama filozofije in meditira. Roke, o roke, ročice šlatalke, toplo mrzle, od strahu potne dlani Zveličarjeve, per-gamentno porumenele od vatikanskega nikotina, vi prsti krvaveči, tatinsko priščipnjeni, pri lurdskih vratih, položite se na moje padalo prisluškovalo, ne-usmiljeno mu nastavite vzratno avtomobilsko zrca-lo in pokažite njegovo sprijenost in ničnost in ogab-no žabjo ostudnost, nato pa, da vas bo v navdihu kanonarsko tičarske tradicije odpihnil tjakaj, kamor spadate; v nebe&ke višave, kjer v angele našemljene stare tercialke v zboru recitirajo Fausta. Kajti roke, ročice lubadarske, sončnomrčne, odrešenikove, ni-kar me ne zavrnite, sicer vam bom, to vam prise-gam na umazanijo za svojimi nohti, izdal skrivnost vašega spočetja, ki je bilo prav toliko brezmadežno, kot bi bilo, če bi bil zraven Tičar Genitalec Uho-porivalec in ne tisti jaslični evnuh z rožnatimi lici in vodenimi očmi. Zakaj prvo in glavno je, da ohra-niš vero in verjetje pa čeprav samo, o moj ubogi nesrečni zlobni Oblouhi padalec št. 0—1—IN, v kre-menitosti tega svojega krompirjevo-repično-zeljno-fižolje-vinskega rodu, amen.
In tako se je prijateljčki, golobčki, debelobuč-neži, pred vašimi slepimi očmi izpolnilo prerokova-nje boštva uboštva tempeljskega, da se bodo bencin, cigarete, mast, olje, sladkor in sol podražili, črn kruh pa bo ostal po starem. Kajti pomarančniki moji, vaš stari prijatelj Grča Oblouha, je zvit in prekanjen kot šakal, ker on, pomislite, bere celo časopise, v prostem času pa se že trinajsto uro uči hipnotiziranja.
V   15.   urah   lahko  postanete  hipnotizer  in čarovnik s pomočjo teh treh knjig:
»škola hipnotizma«   —  »Tajne  profesional-
nih hipnotizera«   —   »Izabrane   medioničarske
vještine« in edinstvenega pripomočka — »Hip-
no   rotor«.   Cena  za  izvod  20  Ndin. Poštnina
naša. Dobava takoj. Plačljivo po prevzemu.
Schnell sider kurs aus mistik. Uhlja mi svetega,
Oblouhec vas ima v pesti in vam jo bo zagodel za
pomnenje. Enemu po enemu se vam bom vsedel za
vrat, kot tista jahalka fukalka Ančka svojim klinč-
kom porivalčkom tristoštiriinšestdesetim po številu.
Na prebavne   sokove  Lubadarja  Vitaminoznika Po-
grebca, ki so razkrojili mojega dragega Tičarja Ka-
nonarja,  vam prisegam,  nihče  se  mi  ne  izmuzne.
Lepa Anka kolo vodi, kolo vodi... Tako. In sme-
jala se bova s Tičarjem, oj kako se bova krohotala
kot obsedena, jaz zares, on pa tudi s tistega svojega
secesijskega portreta, ki ga je na zid našega milega
prebivališča, psihadeličnega kurbišča s čokolado na-
slikal paznik Avgust septembra tistega leta, ko je
EKSTATIČNI SPEV
ŽALOSTINKA
IVAN KRANJC
1.  »Komaj je ... odložil temačni suženjski ja-rem in zavzdihnil v eterično nebo, spet si ga je položil nazaj   in se sklonil pod  pezo  ser-vitutis, ki je njegova usoda.«
2.  »Vstanite, v suženjstvo zakleti, ki jarem vas teži gorja!«
herr Amundsen zabil ledenik v rit monsieurju Cot-tu. Fičfirič gre čez grič, pa misli, da je ptič. Vse sami umetniki, pet milijard samih umetnikov, kak-šen umetniški dolgčas, kakšna umetniška žalost! Kajne, gospoda moja, občevalno občestvena? Oblo-uhec Padalo Hipnotizer je že vse pripravil in pre-mislil, skuhal, zvaril in premešal, treba je samo še začeti. Toda kje, za božjo voljo, kje? Mi veš morda ti povedati, veliki čarovnik Arrabell! Začel bom namreč z gospodom padarsko ušjo Oliverjem, to čistokrvno psihoanalitično glisto, ki bo dobila na jajca katode v svrho zdravljenja impotence pristnih človeških čustev in kršitve Hipokratove prisegs; električni šok trikrat v treh urah! Hinavec Grča vain bo na tem mestu odtutkal še drobceno krivnost, zakaj prav on, namreč Oiiver Padarski Steničnik. Motite se, krvavo se motite, če mislite, da mi je kdaj kaj prizadejal, da mi je kdaj umazano zavdal s šokom, v rit ali da je kaj podobnega storil revčku Tičarju. Niti slučajno ne. Njegov obraz. Ta mandarinski zre-zek, ta z govnom obložena govedina, ki črpa svoje življenjske sokove iz jogurta namesto iz krvi, to je. Pa mu nisem nikoli glasno očital te njegove klavrne, do nagnusnosti bedne fasade, revež je že tako čisto po nedolžnem čudo pretrpel. Zaljubil se je namreč v jabolčni Import-Eksport ženo višjega jabolčnega požiralca Sončnomrčnika J. Apolonija in obdolžil, zamislite si pokvarjenost tega padarskega zmeneta, mene, visoko kvalificiranega nastavljalca, velemoj-stra padalske veščine, da žanjem uspehe in ubiram plodove njenega od kraške burje izvoljenega trupel-ca. Nič več in nič manj, ta izmeček izmečka, je bil prepričan, da s tem gnojem, to smrdljivo jabolčno podgano, varam svojega ljubega Tičarja, medtem ko on (mir in pokoj poslednjemu nadrezanega in nazezanega rodu Tičarjev) s svojim Pogrebcem L. Vitaminoznikom vred trpi v poslednji agoniji. Glavni razlog še naprej nemoteno ostaja obraz, čeprav bo-ste morali priznati, da bi bila lahko tudi ta zmota že sama po sebi za varnost njegovih padarskih jajc dovolj usodna. Povedal vam bom, kakšen je bil ta obraz.
Včasih, kadar grem po cesti, ko sem se ravno dobro najedel in so moji možgani v telepatski zvezi s prebavnim traktom, se ukvarjam z Anabasisom. Kaj bi namreč iz mojega drobovja prebral tisti hip, kakšen njegov prijateljček, trčen vrač kljunač, ko bi mu v nos priprdel omamen vonj Gavrilovičeve umetnine DJUWETSCH. Potem pa te oplazi božje. Pred tabo stoji kot bi ga posral golob s strehe, sivi slonček, bonbonček, feferonček in hoče vedeti, kako je pravzaprav s tabo. Zdravje, posli, spolno življenje in podobno. Vidite, takšen je bil obraz tistega po-marančnika Romea P. Oliverja.
če me niste razumeli, vi dičniki in ličniki, vi srake, govnožrci in sivi slončki, potlej brž stecite pred ogledalo in se kot mušji drekci prilepite na njegovo živo srebrno lepilo. Butice, morda bo po-tem kaj bolje.
Apolonij Sončnomrčni Retortnik pa je potrt. Oj, kako potrt. Njegov Import-Eksport Jabolček ga za-pušča. Pravi, da bi mi vrnil Shakespeara. Pravi, da je sivolasi vohun Sivec A. Huxley jezuit, narkoman, stalinist, zelena baretka, sifilitikova zobna ščetka in da mu bo odgriznil tisto one prvič, ko ga bo spet povabil, na skupno tuširanje. Toda Oblouhu Jamar Občevalnik mu samo pomaha z uhljem in mu da s tem na znanje, da je njegova morala trdna in pri-merno duhu časa z dvojnim dnom. Oliverja Romea Katodnika do nadaljnjega ignoriram. Samo še dve uri vaje, samo še dve kratki urici... potem, pa oh, potem ...
Tako je torej to. Oblouhi Padalec Genijalec 0—1—IN se klanja. Poskuša si zlesti v lastno rit. Za začetek. Potem dalje. Ne vem. Bomo videli. Vse je od česa odvisno. Nič solzic. Nič ribje pastete. Rib ne jem od rojstva, Fižolčki v nosu. Lahko tudi grah. Transplanetarno srečanje zelenih kobilic s ci-lindri in palicami za golf. Če še česa potrebujete vedno na uslugo; pojasnila, točen čas, na primer, spolna pomoč, duševna stiska, driska, nahod. Vse tako cedeče. Cedeče, brbotajoče, sivo. 0—1—INRI— 9—9
Včasih me ima, da bi naglodal svoj uhelj.
UBOGI MARX, KAKO SE MI SMILI, NE DA BI SE TEGA ZAVEDAL, JE IZ-POLNIL VOLJO SVOJEGA NASPROT-NIKA, SVOJEGA SOVRAŽNIKA; KRI-TIZIRAL JE SAMEGA SEBE; Z BODA-LOM JE SKOČIL NA »SVRAŽNIKA« SVOJEGA, A GLEJ SOVRAŽNIK NJE-GOV JE BIL — NJEGOVA SENCA, ON SAM.
UMORIL JE SAMEGA SEBE. (Mrtev leži silni MARX, solze mi tečejo po licu, pretresa me tragedija silnega SHAKESPEARA.)
Aurea mediocritas, srednja pot, ni niti absolutna svoboda, niti dokončno suženj-stvo, ampak Oboje; to pomeni', eno in drugo, torej (z)družba obeh. Aurea me-dicritas socialismus est, aurea medio-critas societas. Večno bodo obstajali oni, ki vladajo, in kateri nosijo jarem2 večno bo žvižgal bič, znoj bo tekel na zemljo in močil korenine večne rasti. To je večni zakon narave.
T SIBMA SUSOPARNOST
TSIBINAPOJEVKE
•• «*,
PiSJEGLAVI LASJE
Ali imaš s seboj bič za ušes
Ne ničesar nimam v imenufžjem
Ali pa imaš roženkranc v m
Ne ničesar me vzamem iz l|jih rok
Ali imaš glavo na vratu
Moja glava visi v trhlem zr
Zakaj visi ghava v krhkemlku
Moja glava viisi v žveplenemjsku
Zakaj govoriš z glavo o gla
In prepevaš kot ptiček drol
Moja glava govori prepeva
Zakaj ni tvoja glava pes
Psi lajajo ampak glava
Nikdar ne stopi ob drog nimni
Zvesta svojernu gospodarjv
čeprav si pa.sjeglavec čepi
Pasjeglavec s;,pleza na slez
Na slezu se sileče in zaskovii
Ali ste že kdaj slišali
Kako skovikajo pasjeglavci
Na vseh mrtvih dan
Ne ničesar niste otipali v ra^
Ne ničesar niičesar
Ko ste prižgaili vžigalico žaq
Poljubite pasjeglavca da boi
Srečni mirni domoljubni
Izobesite zastave streljajt^fc
Natisnite dnevno časopisjeP
Zgnetite medi ženskimi ste^ve
človeške rodove
Da se bodo toorili za pasjeg^i
Za čisto izlušičeno voščeno
Obračanje
V vetru na vse smeri
Visoki pasjeglavec spleza n^
Saj veste kakco se takšni re<!
Streže in druižbeni položaj
Bum bum pa;sje bombice
Kateri vzrok te je onemogoj
Sin moj na poti v višjo dri^
Sin moj generacija spodnj«
Pranje umazianega perila a^jakovski:
Pretepal si ste s pericami
Reka se jje leno vila že toliko let,, tekla po navade. Iz nije se je večerna meglia, še vsa povsem nenevarna ulični: cem v mestu. Počasi je pa so, navajeni teh zamišljeno naprej strmeli do časa izpustili zategel vz< slišal. Megla se je spodnji del imostu ter žo na svoja pleča. A s te temveč se je dvignila še vil drevesa, ter jih naredila mimoidoče. že je zakrivals rala v odtočrne kanale, se oi ki so vztrajno kljubovali vom, jih opajala, a takoj in iskala nov^e žrtve med ii nom, ki je crvijal bregove. in se dvigala, više in više, otrok, ki je zašel na hril deno dejal svojemu psu: požrla celo mesto!«
smesto
prawčela rahArosojna
vsakoftili
dvigalaftočas: sprArso
i«a
v«es
>mo
In res je bilo tako. Sts esto je izginilo pod meglo in videl si lahi nekaj njegovih streh ter novi del mesta, ki eščal v daljavi. A starega mesta vsekakor n več. Te resnice so se zavedle tudi starke i lalu se je prva prikazala izza ogla. Zakleni vežna vrata, si popravila ruito, se ozrla nij, ter stopila v temo. In izginila.
Kostanja ob reki   sta zaljubljencenn, sicer pa jiii navado in stta bila že   do Bila sta že zelo stara, kaj odkar sta se spominjala : precej dolgo. Motila ju je zajedala v mjuni krošnji tistih nekaj  listov, ki   sta varovala. Upirala sta se ves napor zaman in proti megla posrkala vase neka, ter jih naslednje jutro pi na mokrih tleh.
Tudi živali so se Mačke so se plaz-ile ob zidc
Ploskal si na visokem stolu
Stol ni ploskal med koračnico
Rjovel si rjovel si rjovel
Moj sin moja pasjeglava sveča in rja
Jogurt pojej da boš močan da boš
Smrekovo vejico odnesi v višjo družbo
Stisni se v otroško risanko kar
Stisni če moreš pasjeglavi Ikar
Pojej pepelnik vžigalice in tuš
Sedi v razglednico in potuj po
Parizu itd.
Kasneje boš odletel v Munchen
Kasneje boš svetlikal ti beli papir
Pozneje
Končno bo Majakovski izdrl zobe
Zobozdravniku potem psihologu in
Nekemu železničarju
Na eni nogi na bojni nogi na nogo
Oh!!! to je končno vzročna zveza
4
Tam tam tamtam
The Ray Charles story
Ta slepec s pasjim glasom
Ta tekač na daljne proge
Ta tvrdko ta tvrdka ta toleranca
Ta tretji tisočak v Tivoliju
Ta tetka trapasta
The Ray Charles story je nekaj
Drugega tretjega
Kot žganje na mizi
Kot papirnati zmaj in obsodba
Flensburg/Schleswig
žig na papirju na znamki na moji muki
Ti si pa ožigosan
Ti si ugasnil moj tulipan
Ti si ožigalkar ožigalkar...
Kakor tam???
Gorje ti bolna pralnica
Pogorje se je skrčilo shlapelo
Tukaj leži morje pljuska večno
Tukaj in tam leži protislovje
Izobešena zastava žaluje
Za pasjeglavci
Za izgnanci
Za svobodomisleci oziroma Freigeisti
S T A R K E
in kakor le iz gole dvigovati ter še
(tilkam   in   tuj-ila bregove, ti ljubkovanj, |o in le od časa pa ga ni nihče i raztopila njegovo te-ni zadovoljila, ^žirala obcestna za vse redke uličice in vdi-na redke liste, ienskim vetro-nanje pozabila Itravo in bršlja-l te je pozabila ier  ni   majhen mestom, začu-i, saj je megla
svoji debli to že prešlo v |a ravnodušna. b sta ob bregu je bilo že kar fmegla, ki se je
iftila odnesti še nadvse   skrbno
jifakokrat je bil vsake noči je ih rjavih listov izčrpane ležati
zaved§sotnosti stark. le redkokatera
si je drznila prečkati ulico. Sicer niso stark ni-kjer videle, a slutile so jih v bližini in vedele, da so lahko kjerkoli, da, lahko bi se nenadoma pojavile izza večernega okna ali iz ozke uličice, ki je ni še nikdar nihče zapazil, ali pa bi se prikazale izza prometnega znaka ali izza kante za smeti. Mačke so imele še dosti izkušenj in niso hotele tvegati.
Ptice so že o mraku zletele proti streham in izginile v svojih domovanjih. Tam so skrile gla-ve pod peruti in si želele čim prej zaspati, saj bi potem ne čutile kaj bi se zgodilo z njimi in tako za tisto tudi ne bi vedele. In tega so si najbolj želele. Da bi lahko v miru spale, čeprav bi naslednje jutro opazile, da je mesto izginilo ali da so se prebivalci lzselili. A te sreče niso imele. Stiskale so se v svojih zavetjih in si ved-no močneje želele, da bi že nastopilo jutro s svojo belino in lahkoto, jutro, pri katerem vsaj veš kaj pričakovati in v katerem ni nikdar prostora za temo. A noči ni in ni hotelo biti konec in lahko so le stopicale po žlebovih, pod-strehah in napuščih ter preplašeno strmele v nočno meglo, ki jih je zalivala in se jim vsrka-vala pod krila.
Majhni otroci in mačke so delili iste težave. Oboji so kmalu potem, ko je padel mrak izginili v tople sobane in skušali pregnati negotovost z večerjo, hrupnostjo ali pa s poležkovanjem na kaminu ali v gospodaričinem naročju. Otroci so ta večer skušali čim dlje ostati v bližini sta-rejših, saj so bili ti močni in je bila njihova prisotnost gotovo največja varnost. A starejši nikakor niso imeli razumevanja za strah svojih najmlajših, saj sami niso verjeli v skrivnosti in se zato niso ničesar bali. Otroci pa jim svo-jega strahu niso zaupali, ker niti sami niso vedeli česa se boje. Mačke pa ta_ko niso mogle govoriti in so se lahko le privijale k nogam svojih gospodarjev in upale da bodo nanje enostavno pozabili, šli čim pozneje spat in jih pustili v svoji bližini ter na svetlobi. A končno so morale tako mačke kot otroci iti spat, in edino kar so otroci lahko še naredili je bilo, da so poskušali svoje matere čim dlje zadržati pri sebi in jih pripraviti do tega, da bi jih vzele s seboj spat. A le redkokatera mati je popu-stila, ostale pa so se ujezile in zapustile otroke
Mama kako me zebe pozimi
Gorje ti dežela katere
Prvaki pijejo zjutraj
Protislovje zanika nalivno pero
Pasjeglavci vse prenesejo
Bolni dečki iščejo po prsnem košku
Ali je še kakšna vžigalica
Ali je še kakšna
Da bi prižgal svečo na oltarju
Svoboda res je zlata breznoga brez
Ust in ušes
Svoboda sploh ne nosi kamgarna nič
Preprosto svoboda ni za kruh
Svoboda ne piše domačih nalog
Svoboda ne poveljuje za strelnimi
Linami
Svoboda ni pepelnik
Ni kresnica v zahodnem vetru ni BRD
Svoboda pomeni mogoče biti pasjeglavec
Svoboda je lahko ime za društvo ...
Svoboda v filozofskem ... smislu
Neka; takšnega razumemo umemo
Skratka Biti pasjegalanten pasjeglavec
6
Zakaj umremo
Hundertwasser DER REGEN
Mischtechnik, 80x60 cm, W-Kat. 453
Besitz: Galerie Krugier, Genf
»Et je fais des etudes pour une
examen sur Essenine« spredaj se dež pretaka v moje oko na prvi strani po spominu brozga brozga božja brozga zakaj umremo zakaj 7
Usmiljenje usmiljenje!!! usmiljene Sestre trgajo gavtrože Gavtrože oblajajo pasjeglavca Amapk Kristus visi na razpelu Kristjani kričijo na Kristusa: ON JE KRIV in ni odpustkov inr. Nič več
Gora je požrla pasjeglavce Komunisti so priskrbeli žalne tančice Komite je žvižgal Most na reki Kwai Sestre trgajo gavtrože Ampak v koreninah so skriti semenski
temi in negotovosti, ki je prežala nanje izza visokih lakiranih oraar napolnjenih s perilom in naftalinom, izza starinskih zaves in karnis ter morda celo izza peči ter izpod postelje na ka-teri so se premetavali ali pa se boječe in sko-raj neslišno obračali, boječ se, da bi prebudili ali vznemirili tisto neznano. čakali so in ležali, a nič se ni pripetilo in nekateri so začeli upati, da se tudi nima kaj pripetiti. Pomirili so se in zaspali. Ostali, bolj preplašeni, so še nekaj časa ostali budni, nato pa so tudi njim misli zaplavale na druga pota in so kmalu še oni zaprli oči in odšli v pozabljeni svet. Tudi psi, mačke in otroci so izgubljali svoj strah, kajti nič se ni zgodilo in tudi kazalo ni, da bi se kaj nameravalo zgoditi.
Zunaj pa je tudi megla spoznala, da nevar-nosti ni več. Medtem ko se je v začetku noči ls počasi dvigala iz svojega korita in se preplašena plazila po pločnikih in podbojih, vsak trenutek pripravljena umakniti se, je sedaj prodirala skoz ozke prehode in razpoke ter odpadli omet, ter se zažirala v vsako špranjo.
Ce bi redki mimoidoči pazili, bi lahko videli starke kako so prihajale iz starih hiš, ki so se vzpenjale ob bregu in iz visokih hiš z odpadlim ometom, ki so stale že nekoliko na hribu. A mimoidoči so imeli dovolj drugih skrbi in jih starke niso prav nič zanimale. Sprejeli so jih tako kot sprejmemo obcestna drevesa ali granitne kocke po katerih hodimo vsak dan ka-morkoli. In starke so prišle. Usipale so se iz ozkih uličic, se prikazovale izza strohnelih vrat za katere je vsakdo že od vekomaj mislil, da jih nihče ne uporablja, prihitele iz temnih vež ter kmalu preplavile ulice starega mesta. A le stranske in neosvetljene ulice, kajti na glavnih ulicah je gospodovala množica, s svojimi zakoni in navadami, ki jih starke nikdar niso hotele sprejeti. če je že katera kdaj zašla v te dele mesta, se je počutila nelagodno in hodila tiho in sklonjeno, upajoč, da je ne bo nihče prepo-znal ter želeč si čim prej izginiti iz tega novega življenja.
Kmalu so bile tihe in nerazsvetljene ulice polne stark, ki so brez besed hodile ena mimo druge ter izginjale za uličnimi vogali; toda če bi opazovali naprej, bi videli, da niso za vogal
VLADIMIR A. GAJŠEK
Pasjeglavci
Pravzaprav
Šele potem si zaslužimo Getaldus očala
In Varteksovo obleko in žlico
In nič več v zimskem vetru
Na vrtu na prvi sledi po snegu
Kepajte se z gavtrožami
Kepajte se z razpeli Odpustite odpustkom
Bodite obzirni vi vrelci odpustkov
Pasjeglavih semen
In rjavečih rodilnikov ...
8
HOOVER & Gehron
Established 1865
Tine Clothes for Men & Young Men
33. W. Third St. Williamsport, PA:
Tako sem oblečen
Od zgoraj
In nič drugače
Spal sem v tej suknji
ln pridobil šepetavca v tej suknji
V beli poganski suknji
V  beli svečeniški suknji Počutim se kot pasjeglavo okno Počutim se kot pasjeglavo oko Od kod mi ta suknja v snegu
Saj ne zbiram kolajn lobanj in lajn
Iz mojih ust sneži prvi dan
Sneg je moja postelja pod mano
Pod snegom spijo mrliči rdeči
Pod snegom onemijo koščene besede
Iz mojih ust sneži poslednji dan
Pozdravim pasjeglavca
Govorim in govorim
Brez začetka in konca med spanjem
Slutim svetlobo na svetu
Na meji med sončnimi pegami
In insulinorn in šokom itd.
Pasjeglavci počakajo na avtobus
Avtobusa ni od nikoder
Maham jim z glavo
Glava mi odpade
Pade v Dravo
Plava v Savo
S posteljami in turško kavo
ALEŠ ERJAVEC
nikdar prišle, marveč so tam, kjer se ulica za-suka, nenadoma lzginile in jih v sosednji ulici sploh niso nikdar videli.
A za starke to ni bilo važno. Hitele so na vse strani, hitele po drobnih opravkih, ki jih je vsak dan tako poln. Pravzaprav niso vedele zakaj so čakale ravno večera, a nekako se jim je zdelo, da je bil tega dne večer najbolj pri-praven za opravke najrazličnejših vrst. Kmalu so se spet pojavile pred hišnimi vrati in izgi-njale v tem, inato pa se s težavo vzpenjale po zlizanih in nerazsvetljenih stopnicah in prispele do svojih domovanj. In izginile so za vratmi in že jih ni bilo več.
Noč je nadaljevala s svojim obhodom po tihem mestu in ko se je prebudil dan, se je v njem raztopila ter tako izginila do novega veče-ra. Tudi megla je spoznala, da je vsega konec. Res se je sicer še upirala ter se borila za vsako špranjo in luknjo pod mostom, a vedela je, da je že vnaprej obsojena na umik. In se je raje sama umaknila. Ptice so priletele iz svojih skrivnostnih domovanj ter se spreletavale nad strehami, vse zadovoljne, da je bil njihov strah nepotreben. In tudi mačke in otroci so prišli iz stanovanj in se odpravili ali na potep ali pa v šolo. Bili so spet povsem vsakdanje volje in so že povsem pozabili svojo včerajšnjo skrb.
In mesto je bilo tako kot katerikoli dan v tednu. Kostanja sta naslanjala svoji krošnji drugo ob drugo in škoda je pravkar poteptala nekaj kostanjevih hstov v jutranje blato. Tudi otroci so že sedeli v šoli in imeli polno novih skrbi. Nekateri so se sicer spomnili včerajšnega strahu, a so skušali nanj pozabiti in raje misliti na kaj bolj veselega.
Tudi starke so se prikazale na ulicah, saj se prikažejo sleherni dan. Majhne zgrbljene in pokrite s temnimi rutami in starimi oblekami izpod katerih gledajo skrbno zašite nogavice, plašno odhajajo po mleko m kruh ali pa v cer-kev. Povsem vsakdanje so in tega se tudi zave-dajo, kajti njihov večer je minil in tudi njihovo jutro je že skoraj izginilo. Sedaj se začenja dan, ki pa je last ostalih ljudi in ki si ga one ne bo-do mogle nikdar lastiti.
In le starke vedo, da se je nekaj zgodilo. A kaj se je zgodilo, tega pa tudi one ne vedo.
JEAN-JOSEPH COUX
MAHX IN VPISO-VANJE DELA
III
NadaJjevanje in konec EKSPLOATACIJA DELA
Konkretno de-lo, gibanje produkcije (sled.raz-loka, rezerva) je prav ta sila pisave, to »nasil-no vpisovanje neke forme, z razlifco začrtane v neko naravo ali materijo, ki sta kot takšni miš-ljivi samo v njunem nasprotju s pisavo»32 — s konkrefcnim delom. »Delo, piše Marx, je pred-vsem prooes med človekom in naravo«.39 >x3e pa Je predmet dela tako rekoč že s prejšmjim delom prečiščen, ga imenujemo surovina." Toda človek »s tem, da s takim gibanjem učin-kuje na naravo iaven sebe in jo spreminja, spre-minja obenem svojo lasfcno naravo«.
Torej, če je »sled absolutni izvor smisla na-splah«96, je idenitdčno »delo substanca in inhe-rentna mera vrednosti, toda samo nima nobene vrednasti«.36 še drugače (na tem je treba vztra-jati); »sled je, za Derridaja razloka, ki. odpira pojavnost [1'apparaitrel poniena'7. toda ta »iz-vorna« pozicija jo postavlja izven vseh pojmov-nasti, ki se urejUj'ejo samo po njej — jo sdtuira v neki zunaj, ki ga lahko označi, kot začasen moment, samo (zbrisana, raturee) transcendali-teta. Prav tako, za Marxa, »velikost vrednosti nekega blaga pomeni samo vsoto dela, ki je v njem opredmeteno«38, toda prav »ta lastnost de-la, da ustvarja vrednost, ga razloeuje od vsake-ga blaga in izključuje možnost, da bi jo, kot elemetnt ustvarjanja vrednosbi, tudi samo ime-lo«.39 Izvor smisla vseh znakov, v gibanju raz-loke, transcendira svet znakov. Konkretno delo, v ovinku produkcije delujoča sila, utemeljuje vrednost vseh blag toda ono samo ni blago.
Sldka, da še enkrat zapišemo, je homologna. Homologija, ki ji je trenutno težko izmeriti pra-vo globino. če j"e treba zbrisati [raturer] smisel ali izvor sledi, potem ko je bil postavljen, če vse začemja s sledjo, sled pa nima smisla, je identično »v izrazu vrednost dela, pojem vred-nosti, popolnoma ugašen; to je domišljijski iz-raz, kot na pr. vrednost zemlje«.40 Cemu bi ne povprašali skupaj te bistvene ne-pripadniosti konkretnega dela svetu vrednosti, katerega edi-ni »izvor« je, — in te ne-pripadnosti »produkci-je sledi«, »dela pisave«, »sile pisave« sistemu pomena?
Sledeč prav isti problematiiki in isti sliki, se
dejansko razvije vprašanje pomena sledi in vred-
nosti  dela,  ali  raje  mjumega  ne-poTneina in  ne-
.vrednosti; i-n to, kar (preko identičnega gibanja)
neprestano prikriva nemožnost njunega prevoda.
To, kar Derrida močno poudar^ je, da sila pisave kot trenje |^frayage| vpisuje v materijo ne-ko gravuro, ki ni prevedljiva. »Neprevedljiva graviira«. Ta pisava dejansko proizvodnja sledi »ni premestitev pomenov v bistrino nekega pred-danega, negibljivega prostora in v čisto nevtral-nost nekega diskurza-diskurza, ki bi labko bil šifriran, ne da bi prenehal biti prosojan diap-hane. Tu se energija ne pusti reducirati; ne omejuje, ampak proizvaja smisel. Tako naj bi »metafora prevoda kot transkripcija izvimega teksta ločevala silo od razisežnosti [l'etendu], vzdržujoč preprosto zunajost prevedenega in prevajajočega«.41 Torej, če delo pisave ne more dati mesta »prosojtoosti nekega nevtralnega pre-voda«, je konkretno delo, kot sila in telo, kot uporaba in ustvarjanje uporabne vrednosti, tudi neko hieroglifsko vpisovanje, ki ne trpi nobene substitucije, nobene menjave. »Neko verbalno telo se ne pusti prevesti ali prenesti v drug je-zik. Je prav tisto, kar prevod pusti pasti. »Prav tako kankretno delo ne more biti ocenjeno, ne da bi bilo razdrobljeno.« V produkciji uporab-ne vrednosti se proces dela, piše Marx, upo-števa z vidika kvalitete, glede na njegov po-sebni način, namen in vsebino. Na-sprotno pa se isti proces dela kaže v procesu ustvarjanja vrednosti samo s svoje kvantitativne strani. Tu ne gre za nič drugega več kakor za oas., ki e;a potrsbuje delo za svojo izdelavo«.42 To kar ute-meljuje prodajo delovne sile (njeno eksploata-cij'o) je vzpostavitev nekega koda prevajanja. Sfera clrkulacije nalaga kod prevajanja dela. Prevaja neprevedljivo; iz dela napravi plačano delo. Z lingvističnega vidika »ni premjaiija, ni sistema prevajanja, razen če neki stalni kod ne dovoljuje substituirati ali transformirati ozna-čujoče [les signifiants], ohranjujoč isto označe-no vedno prisotno, klub odsotnosti tega ali one-ga določenega označujočega. Radikalna možnost substitucije bi bila torej implicirana z dvojico označujoče/označeno, torej s samim pOjtaom znaka«.41 Identično gibanje se nahaja na ravni ekonomije. »Razlika med konkretnim delom in delom kolikor ustvarja vrednost (ki se pojavlja samo po forsiranem prevajanju, na tržišču de-la) se je zdaj pokazala, nadaJjuje Marx, kot razlika med obema obrazoma produkcijskega procesa«44 (podčrtali mi). Razlika uporabna vrednoist/menjaLna vrednost je torej prinoip (in v principu) istega prikrivanja (tokrat bomo to zagotovo verificirali), kot razlika označujoče/ označeno. če se nam blago poj^avija kot »neka stvar z dvojnim obrazom, uporabno in menjal-no vrednostjo«45  in  če  se  znak prezentira kot
realiteia z dvojnim obrazom, to ne postavlja dveh tujih si fenomenov. S koaceptom znaka diskurzivna govonca prikriva »delo pisave«, kii jo omogoča, kakor oblika   blaga   maskira   delo
—  in obdavčuje delo, ki jo je proizvedlo. Trans-kribirati intranskrip^tivno pisavo dela v denarno vrednost  in  obratno, preobrniti neko vsoto  de-narja v  delovno  silo, izhajajočo iz trga v sfer: cirkulacije, pomeni  transkripcijo, ki utemeljuje (kapitalistični) profit in obtožbo, obdavčitev de-lavca.   Transkribirati   non-transkriptivno    (delu-jočo)   pisavo   v   komerciailni  element   smisla   in govorice, pomeni tudi profitirati, maskirajoč de-lo pisave. Gotovo, navidez »je bil zakon men/a-ve   strogo   izpoJnjen«,   »prodajalec   delovne   sile realizira   njeno   menjalno   vrednost   in   odtujuje njeno    uporabno    vrednost,    kakor    prodajalec vsakega  drugega blaga«46,  toda   to,  kar  se   ven-darle na radikalein način razlikuje od neke dru-ge transakcije, je, da je delo tisto izredno, ne-primerljivo blago,   »katerega  upo-rabna  vrednost je   obdarjena  z edinstveno lastnostjo, da  je  iz-vor   vrednosti«.47   Vrednost,   denar   (cirkulaciijo denarja)   jte   mogoče   razumeti   samo   izhajajoč iz  konkretnega   dela,   iz   ustvarjanja   uporabnih vrednosti,  edinega  vira vseh  blagovnih  vredno-sti;  enako  »je  treba   razurneti   možnost  pisave, ki pravi, da je zavestna in delujoča v svetu (zu-naj   vidno  grafije, dobesednosti,  literarnega na-stajanja  dobesednosti,   itd.),   iizhajajoč   iz   tega dela pisave«  te pradukcije sledi.4'
Pojem vrednosti, moramo zapisati, se po-stavlja, tafco da jo maskira (s posredovanjem) nad to utemeljiteljico dela, kot se pojem smi-sla postavlj^a, tako da jo maskira (s posredova-njem besede) nad to utemeljiteljioo produkci-je sledi.
S tem — tako da jo maskira — je premalo povedano. Uporabna vrednost znakov (njihovo delo, izdelava teksta) je ravno tisto, kar je pov-sod in vedno maskirano. Kajti, če razkorak med menjalno vrednostjo dela in njegovo uipo-rabno vrednostjo (ki je postavljena ven iz trgo-vanja, da bi omogočila menjavo) utemeljuje in vzdržuje (kapitaldstični) profit, pokriva domi-nantna ideologija uporabno vrednost znakov (pisavo — in njeno specifično produktivnost), ki postane povsern podzavestna. Kar je podza-vestno, to je uporabna vrsdnost znakov, produk-tivnost pisave. Podzavestno je učinek »blagov-ne« proizvodnje; to, kar je od dela naiploh (konkretna, kombinacijiska produkcija, telo) po-stavljeno iz trgwanja, da na prilkrit način ute-meljuje eksplaatacijo delovne sile.
Potlačitev [refoulement] »telesa pisane sledi« je prikrivanje kunkretnega dela: prikrivanje, ki se vrši v profit tistega, ki zamenjuje delo samo za ceno abstaktnega dela.
Torej Marx ns bo zaman podčrtal »kako od-ločilnega pomena j'e, če se spremenita vrednost in cena delovne sile v obliko (podortali mi) me-zde ali v vrednosti in ceno dela samega« ker ima to za oilj vzdrževati pojav, »da se menjava med kapitalom in delom kaže na prvi pogled povsem na isti nacin, kakor nakuip in prodaja vsakega dragega blaga«.49 Ko ne more nihče plačati dela po njegovi pravi »vrednosti«, ker delo ne vstopa v sfero blagovne vrednoisti (kot ne  more  nobena  diskurzivna  govorica  prevesti
—   kupiti neke produiktivne pisave),  tedaj   »fik-oija svobodne pogodbe«  (univerzalnega reciproč-nega  prevoda   v  elemeait  smisla)   sarno   »posre-duje  in  istočano  prikriva«50  suženjistvo   delovne sile.
Iskustvo delavca s kapitalom, ki se perpetu-ira s poisredovanjem denarne ablike, je torej istovetno suženjistvu operativne pisave, poniža-ne po elementu gmisla, potlačene po logocentrič-ni subsumpciji, podvreči pisavo sferi menjave (goTOrice), medtem ko uSinkovitost in st-vamost njenega delovanja pripadata produkciji in upo rabi (produktivni pisavi: »poezija«, matematika, znanosti), pomeni prikriti z bleskam blagovne-ga diskurza delo (ali igro), ki dopušča in vzdr-žuje ta diskurz.
EKSPLOATACIJA PISAVE
Pisavo je vedno taksirala, konsignirala, ob-davčevala, obtoževala neka polna beseda [paro-le pleine]. Ti termini morajo pomeniti tu isto-časno zbrisanje [rature], prikrivanje (s politič-sno silo), kot tudi eksploatacijo delavne sile [de la force de travail.] Beseda obdavčuje pisa-vo, tako kot dominantna ideologija taksira de-lo. (Istočasno ko služi, je delo grajano; je sa-mo neko prdzadevanje). Zgodovinsko prikrivanje teksta, deklasiranje pisave je cenzuTa na izdela-vo (delo, strukturo) uporabne vrednosti, ki vzdržuje vrednost in smisel; pomeni (palitično) gospodovanje nekega razreda nad delavskim ra-zredom.
Sedaj je toroj mogoče natančne.je povedaiti, da se učinek smisla pora^a iz nekega maskiranega razkoraka med delovnim vpisovanjem (operativ-no pisavo) in monetamo ali lingvis-tično psevdo-transkripcijo. Kakor se kapitalizem umešča v razliko »med ceno delovne sile in vrednostjo, katero ustvarja s svojim delovanjem«,51 tako se v logocentričnem diskurzu godi vse, kot da je cenačeno profitiralo  s  pojavitvijo   označujočega
—   vendar  bi  lahko  bivalo  brez  njega. Označs-no je dohodek  označujočega, presežna vrednost dela znakov. Govoriti o tem, »da označeno pre-haja oiznačujoče, in da to omogoča svojsvto sa-mo  označujočega«,   kar  deia  Merleau-Ponty,  ali to ne pomeni ugotavljati,   v   registru   govorice, da  »so  produkcijska sredstva transformirana  v blago,   katerega   vrsdnost  presega  vrednost  nji-hovih konstitutivnah elementov«? Kot pravi  (ne mogel bi bol^e)   Merleau-Ponty,   »čudo   govorice ¦ je( da stori pozaibiti«. Pisava »je saino minimum uprizoritve,  ki je neki nevidni  operaciji  nujna. Izraz se briše pred   izraženim   in   ravno   zaradi tega gre lahko njegova vloga posredmka neopa-ženo mimo«.52 Delo besed je sublimirano v ele-mentu smisla. Ne glede na delo, operacijo pi-
save, obstoji nek fond (nek dogodek, ki se lah-ko osamosTOji od znakav (od fomie). Verjeti, da je fond lool.iiv od forme, pomeni delatd tisto, kot »kapitalist, ki ve, da je vsako blago, naj je videti še tako razcapano in naj diši ie tako slabo, po veri in resnici denar« — »in prc tem čudovito sredstvo, da iz denarja naredi več de-narja«.53 ...V gibanju, ki gre od denarj'a k blagu in od blaga k denarju, je rnedij malo po-memben. Denar bo dal denar. »Dejanja, ki se. ufcsgnejo dogajati med nakuporn in prodajo, iz-ven ofere cirkulacije, ne spremenijo ničesar na tej sferi gibanja«34 (podčrtali mi).
Zapišimo torej, da vsako delo,, ki gleda le na dohodek od nekega, od svoje funkcije (di-skurzivna, ekspresivna govorica) odcepljenega smisla, odgovarja gibanju vrednotenja »indu-strijiskega kapitala«. Gre za to, da pripravimo pisavo delati, da bi ustvarila čimveč možriega simisla. Enako lahko trdimo, da do meje (ta meja idealistične filozofije) resorpcija vsake sle-di (vsakega dela) v polni prisotnosti smisla od- ! govarja v vsaki točki gibanju vrednnotenja oderu-škega kapitala ali na splošno, ignoriranju (ne-pregledanju) vsakega dela, vsakega medija med vrednostjo in vrednostjo. »V oderuškem kapita- j lu se prikazuje cirkulacija D — B — D skraj- , šano v svojem končnem rezultatu brez posredo-vanja kot D — D, denar, ki j'e vreden več de- | narja«.S5 Kakor denama oblika, odcepljena od I vsake sledi dela, od vsakega odntosa do blaga, j dopušča finančno spekulacijo, tako hiposteziTa-nje menjalne vrednosti besed v nek lasten ele-ment dopušča filozofsko spekulacijo. »Vrednost pos.tane torej vrednost v procesu, denar v pro-cesu in kot taka kapital. Vredaosit pride iz cir-kulacije, gre spet vanjo, se ohraunjuje in po-množi v njej, vrne se povečana vz nje in zače-nja isti kražni tok vedno spet znova. D — D, denar, ki koti denar«.56 Ta cirkulacija »skrajša-na in v svojem končnem rezultatu brez posredo-vanja«75 ;e tista, ki utemeljuje spekulativno ide-alistično filozofijo, ki dela kratek stik v upo-rabni. vrednosti znakov (v delu pisave), da bi se namestila v elementu logosa, v katerem se re-sorbirajo (se vrednotijo, se cenijto) vse stvari, — prav tako kot se »denarju ne vridi, kaj je bi-lo vanj apremenjeno in se vse, bodisi da je bla-go ali ne; spreminja v denar«.M Toda, če se »nič ne upira tej alkimiji« ta ljub temu sama v sebi ni ustvarjanje vrednosti. Dna premešča, koncentrira vrednost (jo vnovčd in jo prihrani), vendar je ne ustvarjia. Kot ostaja ne-o,perativ-na (ne-pisana) spekulacija prazna,, neprodiiktiv-na, tako oirkulacija in menjavra »sploh ne ustvarjata vrednosti«.59 In če se smisel pojavi v menjavi, še ne pomeni, da se je ustvaril z [par] menjavo; ampak z neko operacijo (neko uporabo), ki mu ostaja odtegnjena in skrita. Kot »presežna vrednost ne more iizvirati iz cir kulacije, kar se v sami cirkulacijji ne vidi«. tako govorica profitira pri neki opsraciji, ki je prikrita z bleskom smisla.
Algebra in (spekulativna idealistična) filozofi-ja se tako pojavljata kot dva načina ekonomije, Toda eden se realizira v sferi uporabe (algebra-ična okrajgava, ki dopušča operaicije, ki veča-jo produktivnost znakov), drugi (coderuška eks-ploatacije, »skrajšana cirkulacija'<)) pa v sferi menjave. Na splošno laihko definir-amo dva for-malizma. Enega, ki je vezan na uporabno vred-nost znakov, na njihovo produkcijjo in prodtik-tivno konsumacijo, operativni forimalizem (ma-tematika, logika, »poezija«) in drugega, ki je vezan sajno na menjalno vrednost zmakov, ki od-govarja čisto monetarni funkciji, in ki meša »formalno uporabnc vrednost izvirajočo iz spe- -cifičnih družbenih Iastnosti«61 znakov z realno, produktivno uporabno vrednostjo. Prav ta for-malizem lahiko naredi, v jeziku in v ekonomlji, mesto inflaciji. Finančna in monetarna, kurziv-na in diskurzivna ekonomija tOLrej' ni neka alge-braična, ampak samo stenografska (ne opera-tivna in ne kombinacijska) okrajš^iva, ki lahko naredi po ekstrapolaciji in interpolacijd zunaj vsake funkcije (trase in funkcioni:ranja) mesto fluidnosti, tekoči in od razblinjenja pro&ojni diskurzivTiostii, v teku monetarnega toika (li-kvidnosti),  kot od  operaoije  ločeraega dohodka.
Neizražanje skozi [desenoclatioin par] tekst fSollers)52 je nasprotno gibanje defUacije, posp-lo-šeno devalvacije, ki bo morala po logocentrič-nem krahu in bankrotu obelodaniti sikripturalno operacijo, pri kateri profitirajo, v tem ko jo maskirajV), vse spekulacije.
Tako je diskurzivna govorica prikriyanije pro-dukcijskega ovinka, ki jo vzdržuje.:¦¦¦ Osvobaja se skripturalne operacije v tem, ko jo na prikrit način eksploaitira. Kar je na splašno mjaskira-no, je uporabna vrednost kombinacijskih ele-mentov kot proizvod (rezultat dela) in kot pro-izvajalno srdstvo drugih proizvodov, Pojem zna-ka pripada le sferi (zroalne) menjave, kakor po-jem blaga označuje proizvod le v sferi fcrga — (»te scene, kjer se godijo menjave<O,
Z uporabo ni prikrito samo (algjebraično) de-lo elementov, se pravi >mporaba p>o zavitih po-tih«, ampak tudi (spolna) igra elementov, se pravi neposredna uporaba (užitek) v kombina-cijski bližn.;ici igre besed Ckot materiala).63 Pri-krivaaije sfere uporabe s sfero cnnkulacije, (pi-save s smislom), se tarsj nanaša bikrati na delo in na spcl. Prizadene oba pcla, ki Ju v nekem posplošenem kombiniranju elernentov (neki kombinatoriki) reprezentirata: — matematiko in poezijo.
KAPITAL DELO
»Pisva, delo«. »Smisel, vrednost«. »Eksplo-atacija pisave, eksploatacija deJa« . .. Da je tež-ko izmeriti globino vsem prilikam in okoliščinam tega odgovarjanja, te zveste homologije, to je gotovo. Vendar je soudeležba nedvoumna. »Pod-
rejenost sledi polni prisotnosti, povzeti v logosu, poni-žanje pisave pod besedo, hrepenečo po svoji polnosti«, »logocentrična represija, ki se je organizirala, da bi kot didaktična in tehnična metafora, kot servilna materija ali izloček, izključila ali ponižala, izvrgla ali podvrgla telo pisane sledi«,64 ima isto figuro, kot eksploatacija de-lovne sile o gospodujočem razredu, — in odgovarja v vseh točkah (glede na zgodovinske dobe več ali manj zakamufliranemu) izsiljevanju presežnega dela, ki vzdržu-je ta razreda. Taksiranje dela, resorpcija njegovega pro-izvoda v vrednosti, se v ničemer ne razlikuje od brisanja sledi po logosu (zakonu, branju, zvezi). Platonovo odkrito nerazumevanje za pisavo pomeni tako (v suženjstvu) od-krito izsiljevanje presežnega dela. Filozofija je na odkrit način odvezana pisave, kot je gospodujoči razred odvezan dela. Odveza od produkcijskega ovinka vzdržuje politično besedo (ki se razvije v neposredno in evidenco smisla) in v zameno obdavčuje produktivno delo. Ravno tako ne-priznavanje specifične uporabne vrednosti pisave in njeno skrivanje v splošni prosojnosti menjave (njena relativna deklasacija) odgovarja kapitalističnemu momentu kamu-flaže izsiljevanja presežnega dela pod videzom svobodne pogodbe (.ki se vrši v sieri menjave).
Logocentrizem se namešča v učinek bližnjice, ki ga je proizvedel presežni ovinek [surdetour], katerega oDdav-čuje. Skriptualno sestavo med bližnjico in ovinkom (po-etično pisavo) napravi prepovedano razcep med delorn, slepim za to, česar ovinek je, in bližnjico (odvezo), ki ignorira ovinek, kateremu uhaja. Logocentrizem je torej učinek zavijanja ovinka (v korist nekega razreda — ki »vedno troši, ne da bi proizvajal«),
Heglovo misel bi lahko naknadno interpretirali kot ju-naški napor otresti se logocentričnega pokrivala (preden si v njem strt). Da bi prispeli do vedenja, je treba (trdi Hegel) preteči vse momente »te poti, po kateri je dose-žen pojem vedenja«. Kajti »resnica, zapiše značilno, ni kovani denar, ki je tak, kakršen je, pripravljen zsa to, da je potrošen in vnovčen« M Hegeljanska pot je torej sled (ovinek), ki bo dala ves svoj smisel (svojo vrednost) res-nici (kovanemu denarju). To so sanje o delovni sledi, Ki bi bila kljub vsemu ohranjena v tem denarnem sublimatu — po besedi, ki jo je uporabil Marx. Resnica, še zapiše Hegel, ni treba, da je »kot proizvod, v katerem se ne najde več sledi orodja«. Toda končno je to »odprava raz-lik«. Resnica se spozna v svojem elementu. Narobe pa Marxova analiza, ki poslovno ubere dolgo pot, sled dela, naporni ovinek (produkcije), razkrivajoč monetarno ilu-zijo kot prikrivanje izkoriščanja delovne sile, odkrivajoč skrivnost denarnega in blagovnega fetišizma, pretrese do samih korenin sistem znaka.
Torej so prav odnosi med kapitalom in delom na eni, ter pozavestnim in zavestmim na drugi strani tisti, ki na-hajajo svoje razkrite (in poenotene) obrise v odnosih med besedo (smislom) in pisavo (skripturalno operacijo). Kot se, po Freudu, »nera-zloženi fenomen zavesti pojavi v si-stemu percepcije na mestu trajnih šledi«, tako se gospo-dujoča ideologija postavi na mesto produktivnega dela, ki jo vzdržuje. Smisel se okorišča s pisavo, ki ga omogoča.
Bistvena, na vseh ravneh delujoča uzurpacija. Neka ekonomija eksploatacije vsrka v istem gibu označujoče pod označeno (v tem, ko instavrira to distinkcijo), redu-cira izdelavo pisave na njen smisel, vpisovanje dela na vrednost njegove fakture.
Toda od zdaj naprej pomeni, s silo odpirati zaprtost [cloture], ki zapira učinkovitost sledi (ki jo obtožuje m obdavčuje), meriti proti nekemu prevratu, kjer delovna sila in proizvod dela ne bi bila predmet nobenega preva-janja ( — nobenega ocenjevanja, ne spekulacije —). Od zdaj naprej bi razkorak med inskripcijo (delovno sledjo) in psevdo-transkripcijo (vrednostjo, denarjem), ki z na-sprotjem podzavestno /zavestno, delo/ kapital tvori sistem, svopal proti svojemu uničenju. — Delovna sila bi vstopila v svoj lastni prostor posplošene pisave, sestavo ovinka m bližnjice, tekstualno zgodovino, ob izključitvi vsakega hi-postaziranja smisla.
Prevedel: V. Likar
•v L'ecriture et la difference, str. 317.
33 Kapital, I, 5. pogl.
M Idem.
'5 De la Grammatologie, str. 95.
*  Kapital,  I,  19. pogl.
37  De la grammatologie, str. 95.
38  Kapital, I, 1. pogl. (in Prispevek h kritiki politične ekonomiie) » Idem,  17. pogl.
*  Idem.
41  L'ecriture et la difference, str. 336.
42  Kapital, I, 5. pogl.
45 L'šcriture et la difference, str. 311.
« Kapital, I, 5. pogl.
45 Idem, I. pogl.
** Idem, 5. pogl.
*> Ittem, 4. pogl.
41 I/ecriture et la difference, str. 344.
49 Kapital, I, 17. pogl.
*  Idem. » Idem.
v Phenomenologie de la Perception, III. del, 1. pogl.
53  Kapital, I, 4. pogl.
54  Idem. — Lahko bi tudi zapisali, to pot upoštevajoč vlogo trgov-skega kapitala, da fond, zoperstavljen formi, ne predstavlja drugega, kot fond trgovine. Fond se dejansko sestoji iz raaličnih materialnih eJeraentov, blag, strojev, nepremičnin, itd. ... »Toda njegov obstoj ne predpostavlja  nujno  obstoja  vseh  teh  elementov.  Nekateri  med njimi lahko manjkajo in vendar obstoja fond.« In vendar »obstoja nek bistveni element, brez katerega ne bi mogli govoriti o fondu, to je odjemalci«. »Popolna pravica do odjemalstva je tisto, kar konsti-tuira samo bistvo fonda« (po Bertrand-Durtis, Le<?on sur la fiscalite). Tako se izkaže, da (ekonomski) fond in (lingvistični) fond opisujeta abstrakcijo (ki jo hipostazirata ideologija in pravo), ki rezultira jz men.jalnih odnosov (nakup in prodaja; dialog, prevod), ko so zavzeli nek zagotovljen razmah in pogostnost.
55  Idem, 4. pogl.
*  Idem *7 Idem
M Idem, 3. pogl.
59 Idem, 4. pogl. — Dodajmo tukaj, da je vsako blago, kot vrcd. nost, del neke množice, ki je obdarjena i notranjo relacijo ekviv^,-l«"nce. Lastnosti ob katerih taka množica uživa so naslednje: reflek-sivnost (vsak element a je ekvivalenten samemu sebi), simctrija (če je * ekvivalenten b, je b ekvivalenten a), in tranzitivnost (če je a ekvivalenten b, in b ekvivalenten c, je torej a ekvivalenten c). Še ve<5 vsi proizvodi, v kolikor so blagi (določeni z neko vrednostjo), lahko figurirajo na enotni lestvici. Edina določitev, ki pride v poštev množici blag, s tem ko je dejansko kvantitativna (in ta kvantiteta se lahko izraža v občih enotah), je definirana, če še uporabimo jezik teorije rnnožic, z notranjo relacijo urejenosti. Oziroma še na-tančneje, s takoimenovano »totalno« ali »linearno« notranjo relaeijo urejenosti. Množica blag je torej množica, obdarjena z neko notranjo strukturo, ki je ekHkluzivno definirana s 1. relacijo ekvivalence, 2. notranjo relacijo urejenosti. Tako je buržuazni kod, v kolikor je podvržen logiki denarja in blaga (se pravi, redukciji na isti red v lineamosti kvantitativnosti) osiromašen na čisto poseben način. Vsi tipd kompleksnih relacij med večimi množicami (aplikacije: surjek-cije, bijekcije, injekcije, itd.) in delineariziranimi (mreže, osi, itd.) vezanimi naoini, ki se vmešavajo, kot je pokazala Kristeva, v poetič-no govorico, se ne morejo kazati tako na ravni svojega običajnega
ERIPIIT CAELO FULMEN
časi, ko bi nas mogel J. Vidmar s svojimi javnimi nastopi še presenetiti, so zdavnaj minili. Tudi njegova razprava na 12. seji CK ZKS o kulturi je zgolj variacija na staro temo: v slovenski kulturi vlada kaos, idejna zmeda, nihilizem, netalentiranost, pomodarstvo, tuji vplivi itd.
1. Toda obdolžiti celo mlado slovensko umetniško generacijo antikomunizma je tudi s strani avtoritete Vidmarjevega kova ne le tvegano, marveč tudi hrab-ro dejanje. Dejanje, vredno boga.
1. a. J. Vidmar očitno zelo natančno ve, kaj sta to antikomunizem in komunizem. še posebej pa si je na jasnem z organizacijo, kis i je komunizem postavila za svoj zgodovinski cilj in nalogo in kateri oba pripadava, to je z ZK. ZK po mnenju J. Vidmar-ja namreč »stoji in bo še nekaj časa stala pred alter-nativo — ali biti se ideološko zoper te pojave ali pa, če drugače ne gre, administrativno posegati v to kul-turno dogajanje. Ta alternativa je trajno prisotna in vi sami vste, da moramo od časa do časa, če dru-gače ne gre, administrativno posegati v to kulturno dogajanje, ker nismso sposobni (podčrtal S. š.) spro-ti boriti se zoper takšne pojave.«
1. b. Izrečen je bil dvom v marksistično teorijo (posredno). Izrečena je bila nezaupnica sposobnosti in vitalnosti organizacdje, kateri je ta teorija izhodiš-če za akcijo (neposredno).
Konsekvenca: administrativno poseganje v kultur-no dogajanje je vendarle še vedno najbolj zanesljiva in udobna metoda »ideološkega« boja.
koda, ne da bi jih taksiral* neka ekonomska prepoved zaradi neber-Jjivih nepravilnosti.
«» Kapital, I, 4. pogl.
*; Idem, 2. pogl.
*2 »La scdence de Lautreamomt« (v Critiqu«, n° 245)
63 Cf. Freud: »ko si otrok pridobi besedni zaklad materinskega jezika, mu ugaja, da z igranjem preizkuša to dediščino« (Groos). Združuje besede ne glede na njibov smisel, da uživa ob ugodju ritma in rime. To uživanje se otroku postopoma prepoveduje, prav do dne, ko se končno dopuščajo samo smiselne zveze besed.« (Smiselna be-seda in njeni odnosi s podzavestnim)
•¦ Feoomenologija duha (Predgovor)
1.  c. Poziv na križarsko vojno, opravičevanje ad-ministrativnih ukrepov v kulturnd sferi se ne kaže v toliki meri  kot nujna samoobramba pred agresijo »agresivnih filozofij«, temveč bolj kot samoobramba komunistov pred lastno nemočjo, da bi se jim enako-vredno in argumentirano postavili po robu.
2.  J. Vidmar nam seveda priročno postreže s kri-teriji in metodo, po kateri bi mogli zanesljivo meriti ustreznost   posameznih   kulturnih   pojavov.   To   je »kulturna volja naroda«. Toda zakaj nam J. Vidmar ne pove, kakšna je ta volja, ko on to vendar oisto natanko ve?! Saj menda nihče ne dvomi v to, da je »kulturna volja naroda« identična (kakšno srečno na-ključje!) z njegovo lastno voljo.  Evidentiranje kul-turnih potreb naroda in njegove psihike je izjemna lastnost in privilegij J. Vidmarja.
(Ni še tako dolgo, ko je J. Vidmar na Cankarjevi proslavi govoril o alienaciji kot o modnem psiho-loškem [podčrtal S. š.] izrazu za itd... če sta, in po Vidmarjevem zatrjevanju to v konsekvenci tudi sta, Hegel in Marx nekakšna »pomodna psihologa«, po-tern res ni čudno, če po Slovenskem strašita hajde-gerjanstvo in nihilizem, mi komunisti pa nerriočno držimo križem roke in se od časa do časa v grozi pre-križamo!).
2.  a. Ko J. Vidmar išče arbitra v slovenskem kul-turnem življenju, ugotavlja, da ima narod vso pra-vico nadzirati to kulturo in jo po svoji volji, po svo-jem najboljšem premisleku usmerjati. »Načelno vse lepo in prav. Toda ne bodimo bleferji in poglejmo resnici v oči, kako je pravzaprav s tem ljubim na-rodom!   (Ali bi, ozdroma, ali je Cankar kdaj pristal na  tovrstno   samoupravljanje?  In   Prešern?  Menda ne bomo znova dokazovali, da je zemlja okrogla!).
3.  Že na seji je vrsta razprav vključno z uvodnim referatom  dr. Majerja direktno  ovrgla večino  Vid-marjevih trditev in  tez.  Dogajanje  in prizadevania v kulturnem življenju so to storila že zdavnaj prej. Razprava J. Vidmarja na 12. seji torej ni niti prese-netila niti razjezila. Sicer pa presenečan.i niti nismo pričakovali (ali je bilo morda tisto o antikomunizmu poskus šokirati?!), enako kot tudi J. Vidmar verjet-no ni pričakoval, da mu bomo ploskali.
6.  Š.
STILISTlCLE RAZISKAVE
KDAJ BRALEC KOZLA
Staremu Buffonu bi se orosile ritnice, vam rečem. Stil je človek, že res, ampak peza tega spoznanja je tlačeča. Jebeno pisanje o takih člančičkarjih in glosičkarjih in sploh nas sivina neba sprejema vase in smo prekmalu zaguzeni in tista mlekobna slutnja visi nad nami in nas peha v govno in smrad po česnu. Genetična sti-listika ali stilistika posameznika pa pravi: čeprav nas njegovo ime spominja na buffle, stari sploh ni bil tak osel. Per consensum: zanima jo posa-meznik v funkciji posebnega načina, s katerim se izraža oziroma kaže delo (zapis) »v situaciji«. Jebeničniško pisanje. Ampak vas ne silim: vztra-jajte. Vas ne silim: bojte se me, pokleknite. Od-govornost za to, da berete ta prašičji zapis, je vaša. Malomeščanske riti so za tako širino sploh pretesne. Per longum et latum: »Duh avtorja je neka vrsta sončnega sistema, v katerega orbito so pritegnjene vse stvari; jezik, zaplet itd., in so samo sateliti te entitete, avtorjevega duha.«1 Jebenvročičniško pisanje, res. Torej.
V nekaj zadnjih številkah Komunista se po-javljajo ob robu in uokvirjeni sestavki, ki so za našo stilistično raziskavo izredno zanimivi.2 V njih se namreč pojavljajo nekatere skupne last-nosti, ki očitno pomenijo določeno miselno-živ-ljensko orientiranost avtorjev. To pa bi na krat-ko (in zato dovolj banalno) lahko okarakterizirali takole: skrivanje okrog riti v lastni riti. Ti članki so namreč pisani v stilu abstrahiraj, da se te bodo vsi bali ali pa literariziraj, da boš patiniral smrad. Ti članki so pisani na način ne imenuj lopova, vsi pravičniki vedo njegovo ime, njemu se bodo pa že zatresle hlače. Ti članki so vodeni in brezkrvni in deževnati in so sploh ena plun-dra. Ti članki so deziformativni, saj hočejo do-ločeno strukturo mladih ljudi prikazati v luči to so uničevalci lepega in sveta-kojoti. Naša sti-listična raziskava je zato po premišljenem pre-misleku sklenila tele sklepe:
1.  članki so pisunski.
2.  Uperjeni so proti vsemu naprednemu, kar seza v prostor resnice, in so komaj kropilniški.
3.  So v nasprotju z načeli lista, v katerem so izšli. Najprej nepodipisani glosJst Papa Kej-žar:   (ime smo.upam,  uganili   z  nenetično stilistiko in s pnmerjanjem podpisane grož-nje Tribuna in Tribunoki. Le tam je nam-reč podpisamo irne Polde Kejžar):
»Dva bralca sta imela v rokah zadnjo številko ,Problemov'. Prelistavala sta strani v beli in rožnati barvi in nenehno vrtela z glavama.« ču-tite to lizunsko tiščanje bralca v položaj »pred-stavljaj si in drži se za jajca«. In sploh, kako je to mišljeno »vrtita z glavama«. Kot.da se vsem Ijudem preprosto sučejo glave. No, in pri rubriki Danes ker sutra ne veš več izbuljita oči in se zapredeta v zanimiv ekskurz. Sklep je ne-kftito tak, da bi bilo res fino revijo zapleniti, če ji ne bi s tem napravili še večje reklame. Obrambo vidi le v temle: »Uh,« se temu drugi zoperstavi, (čutite ritem), »ne bi bilo dobro, če bi reagirali tako kot tisti, ki imajo slabe živce, vendar pa bi resnično morali pokazati tej vsestranski goloti, tej oholi drznosti in tej neomejeni nesramnosti v imenu lepote, duha in človekoljublja, pogum in dostojanstvo.« Cela glosa govori o nekih vse-stranskih golotah, neomejenih nesramnostih in oholih drznostih, ne da bi prav zvedeli, od kod vse te ekikete. Ampak zdi se mi, d!a gre vse to na rovaš spolnega akta Andraža Šalamuna in njegove punce. On občuje, mi naj ga pa gledamo, a pasji sin, osemnjevalec krav? Spolni akt sam po sebi pa je »eden smislov našega čivljenja,«3 a Polde? Narobe je torej tole: spolni akt ne sme biti vščep-ljen med strani revij, zaboga! Vsi smo jebači in vsi smo jebene stranke, a to si povejmo ob litru črnega v Riu, zraven pa še meditirajmo o peklu našega telesa, ki priklepa vzvišen duh na trhlo zemljo.
Sklep Polde Kejžar: članek je primitivno ne-raaumevajoča grozljivka. Zdaj pa brž k Zoranu Debenjaku. »Spolnost, to toliko opevano, napa-dano skrivostno področje našega aivljenja, se razgrinja pred nami. Spolnost, najintimnejši del družbe in njenih posameznikov, odgrinja tančico skrivnostnosti in tabujev in stopa pred naše oči razgaljena in razvrednostena. Ponižana in pri-krajšana za tisto lepo, kar so v njej videli veli-kani svetovne književnosti, ki so znali izraziti svoje občutke in jih prenesti na papir.« Naj v ilustracijo navedemo pnmer takega prenosa iz knjige Why are we in Vietnam velikana svetovne literature Normana Mailerja.4 Priščenite oči...« Velika Ruby Lil, velika kurva Saskatchewana, uvijek je uspijevala zadovoljiti klijenta, a zalazili su njoj i divivi i pigmejci... sve dok ova jed-noga dana nije izazvala vlastitu sreču, uzevši yukonskoga hašiša — što? — kako bi ubrzala protijek sati, i gle nekakav nadzornik iz Manitobe uvalja se u njezin udobni meki smedi ponešto opaljeni (od tridesetgodišnje pudrine paljevine) mili kurvin stari Cadillac od pizdurine, što bijaše tako velika in prostrana (tajna je njezina umi-jeca bila u tome što bi njezini posjetioci sav zamor svojega života izbacivali, ispaljivali ali iz-štrcavali u te udobne pizdine stijenke — jer ona, moj čovječe, bijaše pravi pravcati lijek), dakle,
taj nadzornik se nadigao, ali nije mogao svršiti, negdje u njegovu srcu stvorio se uzao nagomi-lananoga umora, bojao se on da se ne rasprsne sav, ako se saspe u nju, i onda je Ruby Lil pokušala sve moguče, čak je nakon četiri sata stala i sisati njegov kurac, a Ruby- to nije radila vec nekih dvadeset godina, ona bijaše meksičko-eskimska kraljica, zaboravila je več bila i ukus šjemena, čak je dobro nažuljala ustnice na to-me nadzorniku iz Manitobe s naočalima, ali ni-šta nije pomagalo: ni jedna jedina kap da kaže sayonara njegovoj puzdri, iz njegovih muda ne šiknu nikakav mlaz sjemena, te se tako Ruby Lil srozala i spala na običnu rupu.« No, »ta ta-bu, ki je stoletja ostal nedotaknjen, v varstvu zakonov, v varstvu ljudi, ki so jih izglasovali, podira vse prepreke.« Tabuji, miti, iluzije, ki so ukleščile človeka v jarem neznanega, ono-strankega, lažnega. Tabuji, ki so nosili s seboj kri in smrt in rane in bolečine. Vse to pada. Vse to bo izgubljeno, bemti duš! Kaj bomo z vso to svobodo? In Zoran Debenjak hoče ohraniti naš »najintimnejši kotiček, naš tabernakelj«. Nič čudnega, da je njegov članek ponatisnila celo klinčeva Družina. »Odgrnimo si ga in prepu-stimo svetu, da dela, kar hoče, bodimo svetu na očeh. In izgubili bomo tisto lepo skrivnost, ki smo jo hranili samo zase.« Če smo pokopali Več-nega Prehranjevalca, obdržimo vsaj njegovo co-klo. Vi pa vse kar svetu na očeh, vi pa vse kar odkrito, piromani, jajceližci!
Sklep Zoran Debenjak: članek je poskus ohra-nitve malomeščanskih vrednot, ki jih je naša družba presegla in preživela.
Končni sklep: Oba zgornja sklepa naj se po-vežeta z Igorjem Mandičem, ki je stilistično mno-go bolj dozorel in dovršen.
Milan Dekleva
OPOMBE:
1  Leo Spitzer:  Linguistics and Lit©rary History  (1948)
2  Gre za sestavke Polde Kejžar Tribune in Tribunčki, Komunist,   Glosa   nepodpisanega   avtorja,   Komunist   13. maroa,  Nekje  so  meje  Zorana  Debenjaka,   Komunist   6. marca.
3  Že navedeni sestavek Zorana Debenjaka.
4  Norman Mailer, vodilni sodobni ameriški romanopi-sec, avtor enega »največjih« romanov našega stoletja Goli in mrtvi. Citat je iz izdaje Zašto smo u Vijetnamu, Na-prijed 1969, ker mi originala žal ni bilo moč dobiti.
5  Glej   velikonočno  številko  Družine.
SAMAI SEM STRAŠEJ SEN
PLAŽA JE ZALILA MORJE
(Tovarišu Francu šeticnu ali bolje njegovemu prispevku PLAŽA KOT DUHOVNO NASILJE, ki je bil pred-predzadnji predstavljen na DVAJSE-TI SEJI CENTRALNEGA KOMITEJA ZKS)
Neverjetno odgovorno in naporno je delo, lci se ga lotevam. Pred menoj leži PLAŽA KOT DU-HOVNO NASILJE, pred menoj se ie razcvetela, popisal in podčrtal sem jo, kjer se je le dalo. Sem v velikem gozdu šetinčevih besed in svojih nestrpnih i» rašajev in oko mi trepeta, misel mi bega in ne verjamem, da bom lahko šetinčev govor nasadil tako, kot sem ga zelel takrat, ko sem ga nekega jutra prebral v DELU.
Kaj vse zanima Franca šetinca? Vso pozor-nost svojega raziskovanja upre najprej v samega vase, odkrije komplekse, ki mu branijo govoriti o kulturi. Zaradi omenjenih notranjih zavor se zazdi sam sebi zelo primeren in poklican, da razmišlja o »množični kulturi ožje — o plaži«. Vse kar torej nastopa od drugega odstavka zapi-sanega šetinčevega govora, je torej plaža ali pa govorjenje o njej. Ko prvič določneje spregovori o plaži in ko čakamo le še besed, (saj prst ka-zalec je že pokazal sramoto), ki bi razkrile ne-marnost in njene gospodarje, pa se vse dokaj medlo konča v želji, da bi bilo treba (kdo?) po-staviti nasproti plaži nekaj boljšega. Že tu na samem začetku našemu govorniku ne gredo be-sede preveč lahko iz ust in kamen, ki sem ga pobral, da bi ga zalučal v plažo in njene gospo-darje, spustim za hrbtom sramežljivo na tla. Kako pa bi tudi storil drugače, saj ne vem, če imam v glavi isto plažo kot govornik. Smo že tako daleč, da plaža ni več kričeče poslikan strip, knjiga ali film, ampak so se podobne stvari naselile v skoraj vse plasti družbenega in po-sameznikovega življenja. Plaža ima danes lahko akademski naslov, skrita je lahko med platnice priznanih družinskih revij, plaža je lahko velika slavnostna proslava — vse to se je že dogajalo. Zato  je   govorjenje   o   plaži,   kot   ga   spoznamo
iz Plaže kot duhovnega nasilja, nenavadno za-starelo in nebogljeno. Govornika pa zanimajo tudi druge, bolj znanstvene osnove zmagovitega pohoda plaže. Loti se sociološko-psiholoških os-nov potrebe po plaži, govori o odtujevanju, o poistovetenju z bogatimi uspešniki in prvič spre-govori o dveh skupinah (slojih, razredih?). Eiia ustvarja plažo ali pa je za njen obstoj odgovoma (a je sama ne uporablja), druga skupina plažo, ki je duhovno nasilje, kupuje in uporablja.
Prvič: Zakaj je tako? Zakaj se je plaža (kot jo vidi Setinc) razmaiinila, da je postala druž-ben problem vreden obravnave? Govornik je spretno opozoril na krute zakone tržišča, ki jim ni treba ločevati, kaj je plaža in kaj so klasiki. To je edina stvar, ki je pri šetincu jasna. Naj-prej ustvarjanje plaže, potem potreba po njej in šele nato njena potrošnja. Kot vse kaže, se mu je ta razlaga le zazdela malce preveč neokret-na in rešitev je našel drugje.
Drugič: Zakaj je tako? če je govornik na za-četku nastopal kot človek s kompleksi, se sedaj proglasi za Iaika in lep del krivde za plažo (kot jo razume sam) zvrne na ramena vrhunske ari-stokratske kulture. Ta kultura ima to grdo na-vado, da se da rada malikovati. Spet vse kar tako. Brez argumentov. V obraz prisiotnim kul-turnim delavcem, ki bi morali na tem imestu pre-kiniti govor in se z govornikom začeti vsaj pre-pirati. Pa kot vse kaže, molčalo se je tudi na tem mestu, saj nobeno poročilo s seje ne omenja niti smeha, ki bi se po mojem skromnem mne-nju moral izviti iz kulturniških grl. Tu je bilo eno najprimernejših mest, da bi se govornika povprašalo, kaj pravzaprav hoče, naj ne smeši sebe in visokega zbora pred katerinn nastopa, pozvati bi ga bilo treba, naj v imenu kiompleksov in laičnosti ne govori neumnosti. Toda :nič. Govor je bil predpredzadnji, ni bilo ne časa, ne volje, da bi nekdo raztrgal to govorjenje, kii se šopiri med Dokumenti. Vljudno naprošam vse vrhove vrhunske, aristokratske kulture, ki jih bojda ma-likujemo (kdo so vendar ti malikovalci?), naj se mi javijo z dopisnico (Malo ja malo ti), da jih bom spoznal, ki so krivi, da žalostmo tonemo v morju plaže (ali ni na morju plaža breg?)
Kako reševati narodno zdravje? Uničevanje našemu govorniku ne diši, in v tem trenutku ga imam resnično rad. Je demokrat in ve, kaj po-meni sežiganje knjig. Sam pravi temu demoli-ranje. Lepo. Predlaga napolnjevanje karaalov mno-žične kulture. S čim jih misli napolmjevati? Z boljšim!
Zdaj smo resvično tam! V osmem odstavku natisnjenega govora govori Franc šetinc o na-polnjevanju prostega časa. Ker govori o kulturi, verjetno misli govornik, da bi resničma kultura morala napolniti prostor, ki ga sedaj mapolnjuje kulturina nevredna sestrična — plaža. <O tem all bo potem v napolnjenem in spet spraznjenem prostoru prostega časa praznina ali dren, nočem govoriti. Vsa rešitev je že v tem, da prosti čas napolnimo s plemenitejšim (?). Prostega je to-liko, kolikor ga je! Poleg njega pa je še nek drug čas. Tovariš šetinc ga ni imernoval, ker mu je tudi po vsej verjetnosti vseeno, ali ta čas poteka v znamenjih plaže, nekulture, pritiskov in grobosti, ali pa ga napolnjujejo treniutku bolj-šega, plemenitega, dobrega, vzvišenega,, etičnega in kolikor je še besed, ki so našemu igovorniku pri srcu. V prostem času se ne da niič poprav-ljati, ker človek ne more živeti dvojjnega živ-Ijenja.
Kako se misel razpreda? Govor se nadaljuje z ramišljanjem o amoralnem in o amoralni pre-destinaciji, omenja neko teorijo, ji dopušča ne-kaj verjetnega, a na koncu vendarle suvereno pribije, da vse v njej ni res. To lahkoi verjame-mo ali pa ne, saj imamo pred seboj eno slabo informacijo in eno kategorično trditev, ki nam ne more biti simpatična. Torej se moram odlo-čati le zaradi govornikovega demoničnega vpliva, ki ga pa ne poznam, zato z odločanjerm v govor-nikovo stran ne bo nič. To je le edem od pri-merov, ko nam šetinc ponuja le svojjo zdravo pamet, ki naj bi ji na vsak način moraili verjeti. Mislim, da v resnih besedah o resnitti stvareh zdrava pamet, ki jo srečujemo kar tako) samotno in neargumentirano, ni in ne more biti dovolj, kot ni dovolj pragmatično in ekleiccično navaja-nje teorij.
Publikum! Publikum so tisti, ki se jim »kot laikom nekaj upira«. Publikum je raaodel, da ga je včasih celo strah, da bi ga imelii za neso-dobnega in konzervativnega. Publikumu se ne-katere stvari estetsko in drugače upirajo. Naj Publikum razloži svoje estetiko, še bolj zanimiv pa bi bil tisti »drugače.« Oj, Publikum! Kam smo spet prišli? šetinc nas je vodil od trž:nih zako-nov, preko socialne patologije do prvega vrha in krivca plaže. Bila je to vrhunska kuliurna ari-stokracija. Nato smo potovali po vodah nemo-ralnega, da smo dospeli do »dosti politike«, »de-strukcije in nihilizma«. Ne bo težko u^ganiti, da imasta vse to v zakupu priznani firmi Problemi in Tribuna. Mislim. Tu se ne da resnično nič ra-dikalnega ukreniti, če nočeš biti radikalen. Sve-tujem. Tem kulturniškim krivcem za plažo je treba stopiti na prste, jim povedati p;ar ostrih besed. Pa bo.
Kako bomo ravnali? Tako kot je to storil veliki makedonski strokovnjak za vprašanja li-terature tovariš Crvenkovski, ki je v trenutku spoznal vrednost srbske, hrvaške in slovenske književnosti in nevrednost makedonske in odbil vsakršno recipročnost. Morda pa bi ti in podob-ni ukrepi, predzadnjemu govorniku na DVANAJ-STI SEJI CENTRALNEGA KOMITEJA ZKS to-varišu Francu šetincu najbolj ustrezali.
M. Slodnjak
ČLOVEŠTVO LEZEV
(K)A^ALIZACIJO
»Sranje in prdenje sta umetnosti; si to ra-zumel, sem nežno vprašal; oče in mati serje-ta na stranišču dinamično in solo; čebele brez konca serjejo med and there s no end to pis-sing so pee on de Gaulle; je to življenje, da potem, ko vstaneš, da bi si ogledal svoj lastni drek, potegneš vodo in vse, prav vse izgine; in takoj se sranje nadaljuje. Oče serje po ma-teri, babica prdi po dedu, študenti serjejo po programiranem sranju, ki se vedno znova ob-navlja kot sranje.«
(Marielouise Jurreit)
Sranje je postalo eno največ uporabljanih sredstev v ideološkem in književnem obraču-navanju. Kjer psevdorevolucionarjem ni do-voljeno streljanje z besedami, barantajo s fe-kalnimi akti — to je po sodiščih znano.
Kjer avtoritetam manjkajo politični argu-
menti,   sumničijo   ekstremne   sekrete.   Pojav ima svetovna merila.
»Avtoritete se zibljejo, natovorjene z dre-kom, sisteme družbenih vrednot razbijajo s fekalijami — občutki kot v romanu — redu-cirajo jih na analno veselje.«
»Spet se prepirata ritmama in ritočka kdo se boji Virginije Woolf?«
»Danes čutim sranje zaradi hrepenenja, sranje zaradi bolečine, sranje zaradi hrabrosti in sranje zaradi strahu, posvečam to sranje zaradi Beatlesov, in posebna vrsta in polnim ušesa z drekom in celo temu posranemu de-kletu, ki sedi na stranišču, neko posrano pe-sem, zaka.j rit je tvoja tako okrogla, tukaj sedi konec tvojih črev, na stol so prilepljena moja vroča — usta«.            (Gerhard Ruhm)
Gospod Riihm, v vaših pesmih posebcj po-gosto uporabljate besedo sranje. Zakaj?
Riihm: Sranje ima privlačnost neuporab-ljenega. Ta beseda povzroča v književnosti ve-liko odtujitev, pri bralcih pa rojeva negoto-vost. Prav zato je za mene aktiviranje tabui-ziranih besed vedno izraz osvoboditve (tuli-pan serje na travniku, ljubica ščije v roko vrt-narju, potočnica pa kozla v fini papir...) To je začetek neke do danes neobjavljene Ruhmo-ve pesmi.
Ko je Frank Zappa še na predvečer svoje-ga uspeha poziral na stranišču s spuščenimi hlačami, je bila zaradi tega plakata užaljena vsa Amerika. Sredi aseptične, z ultravijolični-mi žarki obsijane neoporečnosti ameriških resting-rooms, v katerih razen sledov blata na brisači ni ničesar, kar bi spominjalo na or-gansko življenje, nekdo kot jaz in ti v polnem pričakovanju na stranišču — to je blasfemija deodorant-civilizacije.
Tako nekako to vidi enaitridesetletni sli-kar Giinter Brus, bivši član dunajske skupine za direktno umetnost: »Najenostavnejše živ-ljenjske manifestacije, kot so jedenje, pitje in sranje, lahko privzdignemo v umetnost.« Avstrijsko pravosodje je na to reagiralo kot na izdajo domovine.
Obtožnica tako opisuje, kako je izgledal zločin proti avstrijski državi:
»Po kratkem predavanju se je obtoženi Giin-ter Brus slekel vse do nogavic, stopil na podij prve predavalnice v novi zgradbi dunajske univerze, uriniral v avditorij, popil urin iz dlani, ki jo je zaoblil v skodelico, nato bruhal. Potem je obrnil dvorani hrbet in začel glasno prepevati državno himno, pri čemer je hudob-no v prezir in poni/anje himne opravil veliko potrebo, nakar si je razmazal blato po golem telesu...« Ko so ga obsodili na šest mesecev zapora, se je Brus odselil v Berlin, ker se mu kazni ni dalo presedeti. Od tedaj je razšinl umetnost na nov medij — nastali so trije fil-mi o prdenju, kozlanju in sranju s Šokantnimi gro-plani našega procesa spreminjanja snovi.
Dipl. ing. Gerhard Goschel, devetindvajset-letni berlinski arhitekt, ima bolj kot redko-kateri Nemec jasno predstavo o tem, kako mora biti zgrajen in urejen tip WC, ki bi pri tistem, ki ga uporablja, ustvaril vtis osvoba-janja — toaleta kot kraj srečanja človeka s samim seboj. (Ta gospod Goschel lma do pi-ke prav.)
Gospod Goschel, kaj je narobe pri nem-škem stranišču?
Goschel: čisto vse. Začnimo z javnimi to-aletami. Ni jih dovolj. Pojdite enkrat v neko šolo. Med odmorom morajo učenci v vrsti čakati pred sralnico. Iz tega izhaja, da tisti, ki sede na deski, ne morejo v miru srati. Ra-zen tega so stranišča prav utesnjujoče ozka. V najmanjšem prostoru morajo učenci zado-voljevati različne potrebe: kajenje, sanjarje-nje, onaniranje.
Zamišljam si toaleto kot velik prostor, kjer se človek more razširiti in meditirati. Želel bi v Čistem miru buljiti predse in čakati na drek. Koncentracija za dogodek, ki se bo res-nično zgodil, je lahko resnično razburljiva. Prepriča sem, da ljudje želijo videti svoj pro-izvod in sodelovati pri njegovem ustvarjanju. Prej se je dalo proizvod v stranišču še enkrat videti, danes pa ga izperemo za vedno. Lastni proizvod se odtujuje od proizvajalca.
(TWEN, 12. 12. 1969) Priredili: p. m. & k. j.
EKIP\O PRVENSTVO SLOVENIJE IN JUGOSL/IVIJE V VELESLALOMU
Krvavec, 21. III. 1970
60.  Štolcar Uroš — FNT                            1:46,0
61.  Št. štev. 169                                            1:58,0
62.  Janškovec Venceslav — Viš. pom.      2:16,4
63.  Grosman Anton — VTS                       2:17,5
IV. Kategorija — starejše akademičarke
letnik 1935—1928
1. Oblak Meta                                        1:12,6
VI. Kategorija — starejši akademiki
letnik 1927
1.  Pogačnik Jože                                     0:54,1
2.  Pogačnik Mirko                                  1:07,3
I.  Fakulteta za strojništvo 176,2 sek
V  postavi: Forte Srečo, Udovč Slavko, Mihovilovič Ivan
II.  Ekonomska fakulteta 190,0 sek
V postavi: Glavan Tone, Ivančič Aljoša, Benedičič Franc III. Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geode-
zijo 193,8
V  postavi: Cerkovnik Andrej, Jurančič Igor, Kobe Jure
1
SEKSUALNA  POSVETOVAL  NICA  -
MALI HOMOSEKSUALNI VODIČ
Kakor smo svetovali, kako izgubiti nedolžnost, kako in kje dobiti žensko, kako dobiti otroka, tako svetujemo še naprej.
Danes najdejo svoj prostor v posvetovalnici ho-moseksualci. (Da bo mera polna, porečejo branilci tabujev; pustite nam vsaj še malo intimnosti, lepih skrivnosti, sladkih neimenovanih trenutkov. Stran z grdobijami, svinjarijami, vi degeneriranci!)
Po različnih podatkih je približno 10 odstotkov oseb moškega in 4 odstotki oseb ženskega spola ho-moseksualnih. Tribuna bo letos izšla verjetno 18 krat. Ena številka pomeni v statističnem jeziku 5,5 odstot-ka. če upoštevamo, da naše posvetovalnice ni v vsaki številki, je torej ta del spolne populacije vsaj po sta-tistiki upravičen do posebne posvetovalnice. (Nerod-
no je le, da sem moškega spola, torej le slabo po-učen o ženski homoseksualnosti. Prizadetim se opra-vičujem.)
Do homoseksualcev imamo čuden odnos — od skrajno agresivnega do čisto samaritanskega. Lep pri-mer je bila serija v TT »Homoseksualec sem...« (ali tako nekako). — Mistika, mistika in neskončna joka-vost, češ saj niso tako strašni, ampak ljudje so hu-dobni, pa jih celo izsiljujejo, uboge fante! Posredujem torej nekaj navodil, ki sem jih uspel zbrati. To je treba razbiti! Ni jih sicer veliko, a za prvo silo bodo že:
Trije, štirje primerni kraji so v Ljubljani, kjer se lahko dobe sorodno čuteče duše:
I.Knafljev prehod. Je znano zbirališče. Podnevi
ni primerno. Ko se znoči, je manj slučajno navzočih. Le usesti se je treba na eno od klopi in počakati, da se vam kdo pridruži in začne razgovor. Boste že videli ali je pravi ali ne.
II.   Stranišče pod Tromostovjem. Podnevi je naj-bolj primerno. Hitro boste spoznali tiste, ki so tam, zato, da si olajšajo mehurje ali zaradi česa drugega.
III.  Restavracija Rio. V opoldanskih urah, za iz-razite intelektualce. Zaželjen  še neizdelan filozofski nazor.
IV.  Slaščičarna Tivoli (Petriček). Za tiste, ki lju-bijo umetnike. Vendar je potrebno paziti, je tudi do-sti drugih gostov.
V.  Bar Opera (Mesing). Glej zgoraj pod 4.! Seveda so še domače zabave, kamor pa je težko
priti nenajavljen.
»Kako dobiti moškega«, svetovati moškemu pa bi bilo tvegano, kajti prej je treba spremeniti določeni člen v KZ.
če pa kdo pozna še kaj ali koga, naj sporoči!
Topel pozdrav seXY
OB LETOŠNJEM PRAZNOVANJU PRVEGA APRILA
Le še nekaj dni nas loči od prvega aprila. Ali pa smo pomislili, tovariši, da letos slavimo njegovo 25-letnico? Petindvajsetletnico svobodnih prvih aprilov!
(Glasno odobravanje)
Spomnimo se zatorej ob tej priliki naših delov-nih zmag, naših permanentnih presežkov in preseže-nih presežkov.
(živahno odobravanje)
četrt stoletja prvih aprilov, to je toliko kakor četrt stoletja sej, sestankov, zborovanj, kongresov in volitev.
(Ploskanje)
Petindvajsetletnica prvih aprilov je hkrati tucli petindvajsetletnica naših reformnih prizadevanj in reformnih uspehov.
(Burno ploskanje)
Naj tedaj živi prvi april, praznik jugoslovanskih narodov — politikov in gospodarstvenikov.
(Burno ploskanje in odobravanje)
ZLATA REBILA
Predlagam, da se Alojz Rebula preimenuje v Alojz Zlata Rebula. Omenjeni častni naziv, ki ga bodo goto-vo podprli vsi tisti, ki jih ni sram biti Slovenec, naj bi mu izročilo Društvo Zavednih Slovenskih Pivcev Rebule (DZSPR). Prav tako naj se Kolodvorska re-stavracija preimenuje v PRI ALOJZU ZLATI REBULI. Tako bo njegovo ljubeče in moralnoznanstvenopeda-goško delovanje na Slovenskem končno vendarle na-šlo ustrezno mesto.
Alojz Zlata Rebula je obljubil, da bo v jutranjih urah, ko zapro RIO in odpro omenjene prostore za skromen honorar bral odlomke svojih kritičnih del.
Član DZSPR
IZGUBA
Denis Pokora je tako pameten, da mu je vsakič, ko obišče toaletne prostore v jutranjem času potem žal, ker je izgubil dobro kilo svoje pameti.
ZADEVA: PRIMER BAŠKOVlC
Provokacije so nedvomno ena izmed modernih in us-pešnih oblik političnega boja nove levice, vendar najbrž ne proti resnično zavzetim ljudem v lastnih vrstah. ce jo že hočete posnemati, storite to vsaj ob primerni pri-ložnosti, ne pa za smešenje in onemogočanje tistih v vod-stvu Zveze študentov, ki se očitno žrtvujejo za našo or-ganizacijo! Ali morda oni nimajo pravice do izobrazbe, potem, ko so žrtvovali dobršen del časa političnemu de-lu? Zlasti še, ko niso redki tisti. ki sta jim tako orga-nizacija kot študij deveta skrb.
In še to: ste pozabili, da so novolevioarji tudi dovolj pogumni  in ne ostajajo anonimni?                    Daša Bole
KOVAfcVA KOBILA JE VEDNO BOSA
Na skupščini Kluba miadih novinarjev na VSŠPN je bilo spoznano nerazumljivo dejstvo, da študenti novinarstva ne sodelujejo v glasilu Visoke šole, ka-tero je njim namenjeno. Prisotni žal niso prišli do spoznanja, kako bi to bolečo neodgovornost študen-tov bilo moč odpraviti.
ll\!.'[ JOKUNDUS KLEVETA
Bivši Pupilček in redno vpisani študent I. letnika ALU Bart Jokundus in ne Bart Oblak, kot je bilo pomotoma objavljeno v zadnji Tribuni, nam je, raz-žaljen in razkačen sporočil še nekaj podobnih cvetk, tokrat o prestalih Pupilčkih:
1.  Uganka: Je neka stvar, ki pa je že dolgo ni več videti... (Odg.: vrat M. Kocbeka!)
2.  Tomaž Kralj uvaja novo modo — zelene zobe!
3.  Iz  zanesljivih  virov  sem  dognal, da  sta Ivo Svetina in Tone Svetina (pisec ukan) v sorodu!
TOMAŽ KRALJ & PUPILJA SVETUJETA
KOKOŠJI FRIKASE
Material: 1 kura za juho, sesekljan peteršilj, sol, 40 g masla, 60 g moke, V-z 1 kurje juhe, 4 žlice smetane, 3 rumenjaki, limonin sok, 4 žlice belega vina, začimbe.
Kokoš pripravimo, skuhamo v slanem kropu, vza-memo iz lonca, meso odluščimo od kosti in ga nare-žemo na velike kose. Na maslu svetlo rumeno prepra-žimo moko, jo zalijemo s kurjo juho in kuhamo 10 minut. Ko omako odstavimo z ognja, vtepemo vanjo rumenjak, ji dodamo belo vino, limonin sok in dišave. Kurje mesto pogrejemo v omaki, toda ne kuhamo ga več. Po želji dodamo koščke belušev, rakove repke, gobe ali cmočke. K temu se prielgajo riž ali slan krompir, belusi ali cvetača. Omako napravimo še pikantnejšo z žličko kaprc.
PEČENA KOKOŠ NA VRTNARIČIN NAČIN
Material: 1 mlada kura (ali 2 petelinčka), sol, pe-teršiljev šopek, 80 g maščobe, nekoliko juhe, 3 žlice smetane, 10 g jedilnega škroba, začimbe.
Kokoš pripravimo in jo posolimo zunaj in zno-traj. V kokoš položimo srce, jetra in prerezan želo-dec (če ga nismo namenili za drugo jed) skupaj s peteršiljevim šopkom. Peruti pričvrstimo ob trup s poparjeno nitjo. V ponvi za pečenje prelijemo kokoš z vročo mastjo, jo porjavimo in pečemo v poprej segreti pečici približno 50 minut. Med pečenjem jo redno zalivamo z mastjo. Pečenkin sok prekuhamo z juho in ga zgostimo v omako z jedilnim škrobom, ki ga prežvrkljamo s smetano. Omako začinimio s soljo in dišavami. Kokoš serviramo s slanim krompirjem in s fino zelenjavo, zabeljeno z maslom.
KOKOŠ V OMAKI IZ RDEČEGA VINA
Material:  1 pitana kokoš, 65 g prekajene slanine,
1 kozarec rdečega vina, \'* 1 mesne juhe. 2 do 3 majhne čebule, timijan, pol lovorovega lista, 5 g jedilnega škroga, sol, poper, limonin sok.
Pripravimo kokoš, jo razdelimo na 8 do 10 delov in popečemo na vseh straneh na raztopljeni slanini, ki smo jo prej narezali na kocke. Potem jo zalijemo z juho in rdečim vinom, dodamo grobo narezano čebulo in lovorov list in vse skupaj pri slabi vročini počasi dušimo do mehkega. Sok zgostimo z jedilnim škrobom, ki smo ga zmešali z mrzlo vodo, ga preku-hamo, začinimo s soljo, poprom, z limoninim sokom in z nekoliko rdečega vina ter odstavimo.
Posedujemo še recepte za: kokoš chivry, kokoš v riževi juhi, kokoš v belem virm  in kokošji ragu.
TOMAŽ KRALJ  &   PUPILIJA ŽELITA DOBER TEK
TRI8UNA ODPIRA
Kot je pozorni bralec na prejšnjih stranteh gotovo že zavonjal, odpira Tnbuna povsem nove dimemzije komuni-ciranja. Uredniki so si namreč zastavili nalojgo analitično raziskati vse oblike analnega pisanja. Opominjamo, da je to šele skromen poskus in se bralcem zato vljudno opravičujemo.
MOMITOR
Svetlikajočih očal je Sandi Colnik oblljubil odsto-piti honorar svojega Monitorja majhnim (otrokom, ki jih je spraševal. Tako bo čudežna dežela teh otrok enkrat za vselej ločena od uspešnosti literature.
Tako bo uspešnost televizijske oddaje enkrat za vselej ločena od naše žalosti.
IVAIM OD KATJA MARKO
PRVIČ GLEDALEC
V
Pomlad 70
SIMULTANI
Na prvi predstavi Revije mlajše zahoclnonpmške kinematografije v ponedeljek 16.3.1970 v Križankah so se navzoči izvrstno zabavali ob »simu]t;anem« pre-vajanju in »simultanih« komentarjih prevajalke; dvo-rana je pokala od smeha. Na to starejiši gledalec ogorčeno- »Smejijo se samo eni trije idioti!« In naj-slajše in najglasneje se je smejal Boštja.n Hladnik.
VIDETI IN NE VIDETI
Poleg izbora filmov s festivala jugoslovanskega dokumentarnega in kratkega filma naj b»i Ljubljan-čani videli tudi tri nagrajence s tujih festivalov v letu 1969. Žal je bil med njimi na prvem mestu spo-reda kanadski film VIDETI ALI NE VIDETI; v Ljub-ljani se je primerilo ravno tako, da je padlo »ne vi-deti«. Ni pa razumljivo, zakaj je baš u Tuzlu emi-grirala Emigracija in zbog čega nisu Slovencima ot-stupili Stanovanje.
A med Zagrebom in Novim Sadom megdje, nit bog zna, su hitno trebali Gratinirane možgane Karpa Ačimovida.
NAŠKO KRIŽNAR
Drugič gledalec filma Beli ljudje Naško predmet filma Beli ljudje
Fotografije  s str.  2 m 9  — Leon  Doimšek in Dragiša  Modrinjak
ŠTUDENTSKILIST TRIBUNA
UREJAJO:
Milan Dekleva, Stanko Hočevar, Jože Konc, Andrej Med-ved, Jaro Novak, Srečo Dragan (likovni uredinik) Marko Slodnjak, Slavko Splihal, Tone Stojko (uredraik fotogra-fijc., Sašo Šrot (odgovorni urednik), Marko sšvabič, Du-šan Tršar (tehnični urednik), Peter Kuhar (lelktor). TRIBUNA — Izdaja IO SŠ Ijubljanskih visokošolskih za-vodov — Uredništvo Ln uprava Trg revoluciije 1/11 — Teleton 21-280 — Tekoči račun 501-8-78-1 — Letna naroč-nina za študente je 15 dni, za ostale 20 din — Ona po-sameznega izvoda 1 din — Rokopisov in fotografij ne vračamo — Tiska ČGP »Delo« Ljuhljana. Tomšičeva 1, telefon 23-522 — Poštnina plačana v gotovini.