356
Viljem Ostrovrhar.
(Tragedija v petih dejanjih.   —  Spisal Anton Medved.)
Osebe.
Majnard, grof Tirolski, vojvoda Korotanski. Told,  njegov svetnik, poznej vojskovoj. Konrad Kamenski. Viljem, baron in gospod
na Ostrovem  vrhu. Ureh z Domovanja. Armin Priborski. Konrad sv Trate. Eberard Šent-Peterski. Friderik, brat Urhov.
Vitezi in zarotniki.
Friderik z Belega brda.
Oton z Dobre.
Vučelin, njegov sin.              Vitezi in zarotniki.
Hinek s Sobolja.
Rajnbert Glaneški.
Ana, roj. Ungnadova, soproga Viljemova.
Tilda, njiju hči.
Katinka, njena varihinja.
Aloj, Jakop, Jošt, Koloman, oprode.
Vila, junoš, strežnik, vojaki.
Dejanje se   vrši   na Ostrovem   vrhu   in   ob   njem, v Priboru, Tridentu   in   na   Grebinjem   polji, po   smrti   Rudolfa
Habsburškega,   1291—1292.
Pripombe.
Snov naslednje tragedije sloni na zgodovinskih tleh. Družina Ostrovrharjev je jako slovita in je v moškem pokolenju šele pred nekaj leti izmiia v Gradcu. (Cf. Mitth. f. Kr. 1857.) Zgodovinska je zarota, boj ob Grebinju, bajka o vilinjem prstanu. Med mnogimi različicami (Varianten) te bajke sem vzel to, ker se mi je najbolj prilegala. Vse samo imenovane in vse delujoče osebe (razven Otona in Vučelina z Dobre, Hinka s Sobolja in služabnikov) so zgodovinske. Za vire sem rabil:
Mon. Germaniae v. Pertz — Reimchronik von Horneck.
Valvasor,  zlasti IX.,  241   seq.
Mittheil. fur Krain,   1858,   57.
Dimitz  Geschichte Krains.
Muchar's  Spezialgesch. v. Steiermark.
Nastopi okrinkanih pevcev, troji udar viteški, tekme (Tourniere), vse to je stvar one dobe in znano v obče. Priimke ali gradove vitezov sem prekrojil po slovensko. Domovanje (Heimburg), Trata (Sommerau), Pribor (Freiburg), Belo brdo (VVeisseneck),  K. Kamenski (R. v. Auffenstein)  itd.
Omenim naj  le še:
Tkanfca === Ritterscharpe. To je bil dar žlahtnih gospa ali gospic junakom ali tudi pevcem. O nji čitaš v nar. ep. španski „Cid". Junoš (blagič) = Page.
Meč odpasati in drugemu izročiti je pomenilo oblast ali pravico dati.
Svetla krona na modrem polji — to je grb Ostrovrharjev.
P r o s 1 o v.
± roslov!  Čemu? Ker mora biti, Da, kakor venec, dramo kiti. Proslov,  ne dolg,  izraz samo, Kar skriva mi srce težko. Po resnem trudu in učenju, Odmaknjen burnemu življenju, Opel sem Viljemu spomin, Postavil mu peteri čin. Ne žeja po minljivi hvali Pri vela me je k igri žali, Saj domu jo pošiljam plah: Sočutje vzbujaj mu in strah! Morda bo vzbujala,  (ni znano), Sočutje z bralci, strah pred mano.
Kar mogel, to sem storil vse, Kar hotel, žal, da vsega ne. A delo samo bralca žali, In delo samo se mu hvali; Ne bodi dete le ocen, In tudi ne ocenam plen! — Slovenec nima zgodovine, Da slavne bi opeval sine, Tako golčali so — golče, Zakaj, odklej, kdo zna, kdo ve: Zato menda ne bodem visel, Ce prosto tu izrazim misel: Povestnico nas rod ima, A ne uči se je, ne zna.
Anton Medved: Viljem Ostrovrhar.                                                    357
Junakov dosti mati Slava Od gor uralskih do Triglava Rodila je — od Visle mej Do Marice in še naprej. Sicer od vshoda do zahoda Povest človeškega zaroda, Junakov, bojev, vede,  mest, Vse tudi naša je povest.
Če nekdaj rod naš bil je  tlačen, Zdaj  diše prost,  živi ojaČen, Le čaka iskrenih duhov, Da mu otmo časti sinov. Na delo torej, na ledino! Imamo dolgo zgodovino, Imamo duševnih moČij, Le krepko voljo Bog nam vlij!
Prvo   dejanje
(se vrši ob zlatem studencu in v grajski dvorani).
1.  Prizor.
(Na desni skala, iz katere izvira studenec; na levi oskalje, obrasteno z grmičjem. V ozadji gozd, spredaj shojena pot.)
Tilda
(sedi ob viru na skali).
O zlati studenec, Kristalni ti vir!
Pod senco drevesno Objema te mir.
V   zrkalu odseva Zelenja ti svod
In žarki, lijoči Na trudni zahod.
V   Čarobno   migljanje Upiram  oči,
Studenec, pokaži Prihodnje  mi dni!
Moški glas.
Studenec ne kaže Resnice očem;
Prihodnjost gotovo Le jaz ti povem.
Ljubezen do pevca, Ki  poje ti  zdaj,
Ki vroče te ljubi, Prinese ti raj.
Tilda
(prestrašena).
Cegav ta glas.' To ni odmev. Kdo poje? Katinka, kje si? Pridi hitro sem!
2.  Prizor.
Hinek
(stopi z desne strani).
Ne bojte se, gospica žlahtna! Jaz sem.
Tilda.
Gospod s Sobolja, vi? Odkod nenadno?
Hinek.
Odkod? Od doma vendar.  Idem k vam, Povabljen sem za god očetov v gosti.
In peš ?
Tilda.
Hinek.
Moj vranec se tam v jasi pase. Po bliskovo sem celo pot vihral, In ježa me je preveč utrudila. Razgrel sem se in spotil, in potan, Saj veste, ne bi smel pred vaše lice. Zato sem konja razsedlal in k bukvi Privezal za povodec dolg in legel Na travo,  da poČinem z vrancem vred. Ta hip zaČujem vašo lepo pesem, Ustavljati se nisem mogel sili, Prihitel sem,  da prvo vas pozdravim. Kako ste ljuboglasno peli,  Tilda!
Tilda.
Zakaj me hvalite? Moj  glas ni lep, A petje mi je milo res vsegdar.
Hinek.
Prišli ste na prešet v ta gozd,  kaj ne? Gospica,  ali pač ste culi preje Napeva svojega odmev iz gozda?
Tilda.
Odmeva ne, a drugo pesem vašo;
Besede ste pritaknili sami.
In prav lepo prilegajo se pesmi.
Hinek.
Iz polnega srca beseda vre
In v harmonijo se izliva včasih,
Da sam razum posluša in strmi.
358
Anton Medved: Viljem  Ostrovrhar.
Tilda.
Ne pojemo li vsegdar od srca." Hinek.
Vi nečete mi govora umeti.
Tilda.
Zakaj ga nečem in umela nisem?
Hinek. Tu danes sva sama in tu imam Priložnost, ki je nimam vselej v gradu. Nositi vec ne morem dvoma,  straha, Gospica,  dejte,  ali res ne veste, Kaj  v srcu skrivam jaz za vas že dolgo.'' Zakaj  sem v domu vašem tolikrat.^
Tilda.
Tako skrivnostno vedno  govorite, Tako temno,  da vas nikdar ne urnem.
Hinek.
Skrivnostno in vendar oČito, jasno. Naj imenujem-li naravnost moč, Ki v srcu plamen nam zaneti vroč, Ki z nepokojem sladkim nas objema In čustva vsa in misli vse razvnema.''
Tilda.
Teman skrivnosten govor, kakor prej.
Hinek. Ta moc,  o Tilda, zove se — ljubezen. To  moč gojim  do  vas  v globoki duši, Ta moč objemala me bode večno, Ob vaši strani rad bi živel srečno. Govoril sem umljivo in očito, Zdaj  govorite, prosim, vi odkrito!
3. Prizor.
Katinka
(pride izza oskalja). Zakaj  ste me poklicali, gospica?
Hinek
(sam zase). Odnesel bes te, stara kukavica!
Tilda.
Ker strah me je obšel.  Gospod s Sobolja Odpel nakrat je moji pesmi v loži.
Katinka
(se pokloni). Gospod s Sobolja tukaj,  a tako?
(Tildi.) Prinesla sem vam, Tilda,  šopek cvetja: Krvavi lisec,  sleč,  belice,  glejte. A dam vam ga samo,  Če greste precej Z menoj domov, ker že se večeri, In vi odeti ste v prelahko krilo.
Tilda
(vzame šopek). Ne veste-li,  po kaj sva prišli v gozd?
Katinka.
Očetu, vem, nasproti, toda zdaj Ne kaže Čakati, gospica Tilda. Kdaj lovec se povrne, sam ne ve.
Tilda.
In danes baš tako sem v skrbi zanj, Ter težka slutnja muči mi srce.
Katinka.
Čemu težite dušo brez potrebe? Nevarnosti ga ne otmete vi. Druguje mu oproda. Prazen strah! Pripravlja se pojedina doma, Kadar ste sredi junošev, strežnikov, Vse brže gre jim delo izpod rok.
Hinek.
Na lovu je gospod vaš oče?
Tilda.
Da. Hinek.
Potem ga rad počakam  jaz; samo Povejte, pride-li gotovo tod?
Tilda.
Gotovo. Druga pot ne vodi v grad, Zarastena je gosto cela loža.
Hinek.
Na mahovita ležem tla, in plašč Za zglavje zganem ter počakam..
Tilda.
Storite mi ljubav, gospod! Ne vem,
Zakaj bojim tako se danes zanj.
Da srečno vidimo nocoj se v gradu!
(Katinka in Tilda odideta.)
Hinek.
Poklanjam se do tal,  gospica mila.
(Nekaj časa zre za njo.) Kako je lepa, kakor angel sam. Ta golobica mora biti moja.
(Sname plašč, gre za oskalje in leže, da se   ne vidi na pot. Iz početka in po majhnem premoru prav tiho, polagoma zapojo iz dalje nekoliko glasneje nevidni)
Pogozdni duhovi.
Mi,  duhovi kozjenogi, Mifno  tu živimo  v logi, Modra pesem v svet nam plava: Kaj bogastvo, kaj je slava?
Vse minljivo, vse nestalno. Vsakemu zapoje žalno V skrajni čas mrtvaški zvonec Slave in bogastva konec.
Anton Medved: Viljem  Ostrovrhar,
359
4.  Prizor.
Jakop
(s kopjem v roci tiho dihetaje).
Prišel sem k sapi.  Strah me je še zdaj. Viljem
(stopi za njim).
I kaj si videl?
Jakop
(se ustavi).
Čudno! Poslušajte! Zavohal sem neresa. Brž za njim Poskočim, da mu s kopijem prederem Sčetinasto telo, toda neresec Zavije s poti v stran v Češminje gosto, Da hipno skrije mojim se očem. In ko se spet prikaže, kaj zagledam.'' Neresa ne:  kdo  bi  si mislil to, Premenil se je v konja v tistem hipu. Ko videl bi medveda ali risa, Brez straha lok bi bil napel na nju; Pred konjem pak je zamrščalo v meni. Pribežal sem do vas, a nisem hotel Povedati dogodka prej,  dokler Zavedel nisem se resnice čudne.
Viljem.
Ne moti se! To bil je le privid. Kako naj konj zaide v to goščavo.''
Jakop.
Kaj znam? A konj je bil in sicer vranec. Pogled me varal ni, za glavo stavim.
Viljem.
Ne bodi vražast! Bog ve, kaj si videl! Le hodi v grad! Dovolj je opravila. Predolgo sva mudila se na lovu. Pomagaj Joštu! Sam v konjaku dela. Morda se vitezev nabere broj. Jaz tu počakam nekaj časa v hladu, Ker mi dobri večerni vzduh.
Jakop
(odhaja).
Le, le!
5.  Prizor.
Viljem
(sede na skalo in se podpre z roko). (Konj zarezgače.)
Kaj  Čujem! (Vstane.) Torej vendar konj!
Odkod? Ne vem, kaj  v gozdu danes se godi. Tako tesno mi je pri srcu! Čudno! Vsak šum se mi dozdeva poln pomena. (Posluša pazno k viru obrnjen.)
6. Prizor.
(Valovi v studencu zapljuskajo dvakrat: potem se dvigne nakrat belo odeta)
Vila.
Pozdravljen,  slavni vitez Ostrovrhar! Ne boj se vile blagotvorne,  Viljem! (Stopi  bliže k Viljemu.)
Viljem
(zdrzne).
Kdo si, neznano bitje v beli halji?
Vila.
Ne bodi plah! Trdno si piši v dušo Besede, ki iz ust jih Čuješ mojih! Oznanim ti življenja slavo,  srečo. Na roki moji prstan se blešči, Ki v sebi skriva čarodejno moč. Ta prstan tebi podarim,  o  Viljem, Ce dvoje mi obljub zvršiš.
Viljem.
Katerih? Vila.
Kdor prstan ta natakne na desnico In nosi ga po dnevu in po noči, V okrilji mojem raste mu bogastvo. Gradove si prelepe pridobodeš, Zakladov nagrmadiš kup visok, Vojakov krepkih si nabereš množ. A kaj bogastvo poleg slave tvoje! Časti najvišje venec v boji spleteš, Ime le tvoje strah vzbudi sovragom, Ime le tvoje spoštovanje drugom, Celo vladarjem bodeš v svetlih Čislih! Ta prstan tebi podarim,   o Viljem, Če dvoje mi obljubiš.
Viljem.
Reci, kaj!
Vila.
Da najin ta razgovor skrit ostane Do smrtne ure tvoje,  da nihče Ne poizve ga, kdor ga zdaj ne čuje. To prvi je pogoj,  obljuba prva.
Viljem.
Dokler mi druge ne poveš,  molčim. Povej mi, divna žena, torej  drugo!
Vila.
Da nikdar viteške časti ne žališ.
Viljem.
Nič druzega, je-li to vse?
36°
Anton Medved: Viljem Ostrovrhar.
Vila.
Da, vse. Ponovi v duhu te besede moje, Potem obljubi sebi v prid in srečo!
Viljem.
Da najin ta razgovor skrit ostane Do smrtne ure moje, da nihče Ne poizve ga, kdor ga zdaj ne čuje. To prva je obljuba; druga pak, Da viteške Časti nikdar ne žalim.
Vila.
Toda,  če kdaj prelomiš ti  obljubi, Umakne se sramoti tvoja čast, Življenje ti konča prerana smrt.
Viljem.
In kdor ta prstan vidi in me vpraša, Odkod sem ga dobil, kaj naj poreČem?
Vila.
Podaril ga mi je nekdo, le reci, Na drugo stvar zasuči govor svoj!
Viljem.
In komu podarim naj prstan tvoj, Kadar napoči smrtna ura moja?
Vila.
OdloČi sam! Povej samo pogoja, Ki tebe vezeta, in srečen bode Po smrti tudi, kdor dobi ta prstan. Izderi meč in trikrat ga zavihti!
Viljem
(izdere meč).
Obetam, kar zahtevaš in prisezam.
(Zavihti meč trikrat v zraku.)
Vila
(sname prstan in  mu ga da).
Natakni talizman si na desnico! Odbeži v grad! Ne žabi te prisege! (Viljem zbeži na levo, Vila na desno).
7. Prizor.
Hinek
(pride počasi izza oskalja in se ogleduje).
Ne vem, sem spal-li,  ali sem bedel,
Resnico-li sem videl, ali sanje.
Odkod prikazen? Bil je Ostrovrhar.
Da, bil je in neznana mi devica.
Zaspal sem res in spal, ker sem se vzbudil.
Prisega, prstan, slava,  Čast,  bogastvo . . .
Strahu sem trepetal. Kaj to pomenja?
Kam je prešla devica bela zdaj? Razgovor nju ostati mora skrit; Sicer — umakne se sramoti čast, Življenje mu konča prerana smrt. Da, to so bile nje besede, vem, Zatorej tudi vem, da nisem sanjal. Prisegel je, zavihtel meč je trikrat . . O čudno, grozno! Strani naj bežim! Kje imam konja? Iti moram ponj. (Gre na desno).
(Iz početka tiho, potem nekoliko glasneje zapojo zopet)
Pogozdni duhovi.
Vse minljivo, vse nestalno. Vsakemu zapoje žalno V skrajni čas mrtvaški zvonec Sreče in bogastva konec.
(Konj zarezgače).
Zavesa pade. 8. Prizor.
(Dvorana. Na stenah vise slike pradedov, sredi dvorane
miza obložena z  jelom i pilom. Oton z Dobre, Konrad
s Trate, Rajnbert Glaneški pridejo počasi in se ustavijo
ob  mizi.)
Oton.
Umrl je torej cesar. Bil je star.
Rajnbert.
Ze dolgo smo se bali,  da premine, In vendar čudno, vest človeka strese, Naj tudi čakal nanjo je že dolgo. To bil je velik mož, krepak,  odločen.
Oton.
Kaj bode zdaj? Nemirov se bojim.
Rajnbert.
Trepet je vzbujal meč njegov povsod. Upornike je kaznoval hudo. Vsakdo prisoja Otokarju srčnost, Okretnost in bodrost:  in on je padel, Strašilen vzgled za vse.  Kaj bode zdaj ? Nič zla po  mojih mislih.  Sin njegov Podedoval ni le po njem dežel, No tudi vse lastnosti.
Konrad.
Jaz  bi dvomil.
Rajnbert.
To bode storil z vsemi, ki pravice Kraljevske bodo mu kratili smelo, Kar Venceslav je z Zavišem in Zdenkom, Možgane trde oddalji rokam.
362
Anton Medved: Viljem Ostrovrhar.
Konrad.
Ta dva sta kazen tudi zaslužila; Da Venceslav je starji,  ne bi Čakal Do Loboke obeh oholih glav.
Oton.
Ne vesta-li, kdaj  se napoti Albert Iskat cesarske krone k nemškim knezom? Ti,  Konrad,  ki si blizu dvora v Beču, In Rajnbert, ki občuješ z Ljudevitom, Majnarda,  tasta kraljevega sinom, Kaj mislita, dade mu li cesarstvo i
Rajnbert.
Da pojde ponjo, to  je pač gotovo, Morda je že na poti zdaj, toda ...
Konrad.
Najbrže mu jo odreko, ker malo
Prijateljev on šteje izven meje.
Vsaj Oton,  vojvoda bavarski,  Gerard,
Nadškof Mogunški, ki mu je sovražen,
In Hinek, oče vojvodin, glasov
Ne bodo mu priznali, dobro vem.
Rajnbert.
S tem Otonom si Albert v vek je v konce,
Odkar je Otonu umrla žena.  —
Bila je Katarina hči cesarju.
Ko snubil jo je Oton,  oče Rudolf
Za doto nekaj mest ji je izročil.
Umrla je brezdetna,  in zato
Ta mesta brat nazaj zahteva zdaj.
0   koliko  je bilo  bojev z  mečem, Besedami —  do danes vse zastonj.
Oton.
Na kteri strani tu živi pravica?
Rajnbert.
Jaz sam ne vem. Pogodba naj  bi modra
Končala razpro,  ki preliva kri,
Tepta blago meščanom, kmetom polje.
9. Prizor.
. (Ureh z Domovanja pride z Viljemom.)
Ureh.
Kakov je vaš pomenek:' Cij razpor?
Rajnbert.
1   no med Albertom  in vojvodama.
Ureh.
In škofi, reci tudi, Rajnbert!
Oton.
Škofi?
Ureh.
Vojniški Rudolf bil je v zvezi s Hinkom, Bavarskim vojvodo, ne vem, kako. Nezvesti meč je dvignil zoper škofa, Miheljevo za njim zapalil Hinek. Takoj je sklical solnograjski škof Prelate v zbor,  in kaj so določili? Da se nobeden svečenik ne vtikaj
V   reči posvetne in razmere vladne. To meri na opata v Admontu,
Ki Albertu je poglavar na Stirskem.
Konrad.
Z ukrepom tem se strinjam tudi jaz. Vsakdo se drži svojega poklica!
Ureh.
A žalil Alberta je ta ukrep, Prijel je meč in mnogo lepih dvorov Otel je škofu. Ta pak je pustošil Dolino  engiško.
Rajnbert.
Odveč je to že!
Oton.
Kaj  mari kmetu boj, razpor gospode! In vendar on največ trpi ob tem.
Viljem.
Pogodbe je, pogodbe tu potreba.
Ureh.
Da je mogoča. V Velesu sem  bil In v Lincu,  da bi jo dognali konČi. Zaman. Ko smo zahtevali soglasno, Da Albert vsaj nadškofu ne posegaj
V   področje, ki ga črta mu duhovstvo, Zadet je bil opat in je naščuval,
Da Albert se upre pogodbi naši, Seveda, ker bi mu oblast kratila.
Konrad.
Opat premočen, Albert premehak. Potem pomagaj si! Nespamet gola!
Ureh.
Celo Eliza, Albertu soproga, Trudila se je mnogo za pomirje, Prosila škofa, da je prišel v Beč. A lokavi opat je v tem sestavil Pogoje, ki naj pomire razpor — Kaj pravim  — pomire, še bolj zažgo. Domov prišedši, Rudolf je umrl."
Oton.
Naslednik Rudolfu je Konrad, ne? Je-li on miroljub.'
Anton Medved: Viljem  Ostrovrhar.
36
Vreli.
Kako-li  bodi!
Rajnbert.
Uporen ljud! Gospod nam bodi jeden!
Kdor rojen ali voljen je vladar,
On le ima gospostvo od Boga.
A zdaj pri nas si vsak oblast prisvaja,
Meneč, da mora govoriti vmes.
Ureh.
Izešel glas je vsemogočen, Rajnbert, S kraljevih sedežev le od Boga; Vladar je Človek, kakor mi,  zmotljiv.
Rajnbert.
Pokornost smo dolžni vsi podaniki.
Ureh.
Pokoren bodi torej, v prah se vrzi!
Viljem.
Pustimo, da bodočnost več razkrije! Nemir je bil in bode vedno v svetu. Dokler sovrag ne pleni mej domovju, Vihra prepir in boj v Mesu njega. Poglejte tu moža na steni sliko! Praded je moj, junak, da malo takih. V deželi sveti s carjem rusobradim S kardelom majhnim šel je zoper Turka, Desetkrat večjo vojsko mu porazil. Ime mu je bilo kot tebi —  Ureh.
Oton.
Junaško lice, krepka so mu pleča. In kdo je ta ob njem?
(Gredo naprej.)
Viljem.
To je Armin. Na slavni tekmi v Švici je dobil On prvo ceno. Bil je spreten jezdec. Ustrelil jeden dan je pet nerescev.
Rajnbert
%                          (Viljemu).
Podoben tebi sosed je njegov. Sezidal je ta grad, dejal si nekdaj.
Viljem.
Oba sta brata tukaj  poleg sebe.
Sezidala sta dva gradova:  ta
In oni, ki se dviga nad Ljubljano.
(Gredo v ozadje.)
10. Prizor.
(Hinek s Sobolja in Ana.)
Hinek.
Se to,  gospa, potem  molčim o tem, Stopiva spred, ne maram,  da bi vsak Pogovor moj poslušal.
Ana.
Torej,  kaj?
Hinek.
Da bogat nisem, veste;  grad je moj Samoten, toda lep.  In grad samo Zapustil mi je oče, ki je mrtev. Spominov bas ne vzbuja mi preblagih. Zapravil je vso dediščino svojo, Potratil bi celo ves grad,  da ni Za časa smrt objela rok razsipnih.
Ana.
Imetje naše je veliko.
Hinek.
Vem. A  menim,  da bogastvo  ni  pogoj Jedini sreče,  milostna gospa. Da žlahtna kri, ki se po vaših žilah Pretaka,  ne plemeni le rodu Slovitih Ostrovrharjev,  Ungnadov, Da vaše plemstvo tudi v srcih žije. Zato ne bodete branili hčeri, Da z vitezom se združi nebogatim, Ki ljubi jo tako brezmerno,  srčno . .
Ana.
Izvoli sama zvestega soproga,
Vsa moja moč do nje je dober svet.
In mar vas tudi ljubi moja hČir
Hinek.
Razkril sem ji,  gospa, ljubezen včeraj.
Ana.
In kaj nato  je ona odvrnila.''
Hinek.
Molčala je,  in kdor molči,  on trdi.
Ana.
Molčala je, molčala? Nežno devče, Kaj ve paČ o ljubezni še! Toda, Gospod  s  Sobolja,  kakor se  mi  zdi, Presojate nje molk ugodno zase.''
Hinek.
Povedal sem vam vse.
364
Anton Medved: Viljem  Ostrovrhar.
Ana.
Jaz tudi vam. Povejte drugo mojemu gospodu. Njegova želja nam je vsem ukaz. Armin Priborski je prišel, poglejte, In Tilda ž njim.
11. Prizor.
(Arminu gre Hinek nasproti,Tilda gre k materi. V ozadju se gostje pozdravljajo.)
Tilda.
Gospod naš oce kaže vendar danes Vedreje lice.
Ana.
Hvala bodi Bogu!
Tilda.
Oh mati,  čuden se je včeraj vrnil. Vprašala sem ga, kje se je mudil, A dolgo ni mi odgovoril nič. Potem je pravil nekaj o neresu, O ptujem konju in ves Čas pokladal Na vroče Čelo roko pred menoj.
Ana.
Kaj pač se mu je pripetilo v gozdu? Morda pozneje nama sam pove. A zdaj kaziva le veselo lice, Da ne raztoživa ga še medve!
Viljem
(glasno in slovesno):
Gospoda slavna zdaj obkroži mizo! Na desno sedi mi prijatelj  Ureh, Na levo svak moj Rajnbert z Glaneka, Ob prvem milostna gospa,  ob drugem Gospica Tilda,  in naprej po volji.
(Gostje se razvrste   kramoljaje drug za drugim.   Viljem vzame veliko kupico v  obliki keliha in de):
Pozdravljeni mi srčno,  gostje dragi, Ki me objemate v ljubezni blagi. Zahvaljeni bodite tisočkrat, Da prišli ste me danes godovat!
(Vsi trčijo molče in sedejo.)
Junoš
(prinese na srebrni plošči list).
Ta list je sel prinesel iz Tirolov. (Viljem vzame list, junoš odide.)
Ureh.
Gotovo ti čestita Majnard grof. Preberi!
Viljem.
„Almus Regulus & Baro! Od srca vam želim še mnogo let, Da z vernim srcem, krepkimi rokami In z bistrim duhom vedno le živite Pro patria, Alberto,  eius duce, Ki bodi vam in meni milostiv. Mavnardus, dux Garinthiae et comes Tirolis, Tridentinus . . .
Ureh.
Kaj še vse?
Viljem.
Addictus tibi permanens amicus.
Oton.
Ta čast je redka.
Konrad.
In posebna tudi.
Hinek
(dvigne  kupico).
Na zdravje torej Majnardu,  čestilcu!
Oton,   Viljem, Hinek, Rajnbert.
Na zdravje, Bog mu dolgo daj življenje!
Rajnbert.
Spominjajmo se slavljenca i mi!
(Obrne se k Viljemu).
Ti, ki živiš v Časti na svetlem dvoru,
Ki šteješ broj prijateljev med nami,
Ki vzbujaš strah z velikim mečem svojim,
Ki ljubljenec si podanikov vseh,
Ki petdeseti god obhajaš danes:
Se toliko doživi let,  o Viljem,
Pod božjim in svetnikovim okriljem!
(Vsi gostje gredo s kupicami do njega, trčijo in se  mu
poklonijo. Ana in Tilda mu poljubita roko. Prva se zgane,
ko začuti vilinji prstan.)
Viljem.
Zahvaljam vas še jedenkrat vse goste.
Junoš.
Neznan pred sobo prosi neki pevec, Da smel pred svetlo družbo bi stopiti.*
Viljem.
Sloboden mu je vstop.
Junoš.
Tako mu dem.
(Odide.) (Vse se ozira proti vratom, ki se odpro).
Anton Medved: Viljem  Ostrovrhar.
365
12. Prizor.
VuČelin
(vstopi s kratkim plaščem na ramah, z mečem ob boku, s črno krinko na licih, z mandolino v roci).
Pozdrav in čast visoki družbi!
Ureh
(Viljemu tiho):
Kdo je? Viljem.
Ob boku mec, v desnici mandolina, Govori, kaj opevajo ti strune?
Vučelin.
Junakov dela, slavo žlahtnih žen.
Viljem.
Uberi strune in zapoj!
Vsa družba.
Zapoj!
Vučelin
(se nasloni na steber in prične):
V   daljne Čase duh mi plava, Plava v čase mi sedanje,
Do Marice in do Save Nosijo me zlate sanje.
Na bregeh Marice modre Ležal je otrok v zibeli, Vetrci od reke hladne
V   zorno so mu lice veli.
Ob skrivnostnem mraku nočnem Tri so prišle rojenice; Ko je zlata majka spala, Šepetale so mu v lice.
Prva mu je šepetala: Slavno v tebi gledam glavo, Zarod bode tvoj,  o dete, Znanil vere sveto pravo.
Druga mu je šepetala: Slavno v tebi gledam glavo, Zarod bode tvoj, o dete, Branil milo očetnjavo.
Tretja mu je šepetala: Slavno v tebi gledam glavo, Zarod bode tvoj,  o dete, Hranil plemstvu .Čast i slavo.
Rojenice so zbežale — Čvrst je vzrastel njih miljenec. Njemu prvemu Bolgarje Spleli so kraljevski venec. (Nekoliko poneha.)
Ureh
(Viljemu):
Cegav je slavni zarod, veš-li, Viljem?
Vučelin.
V   prešle čase duh mi plava, Plava v Čase mi sedanje, Od Marice me do Save Nosijo krilate sanje.
Dvigali so se gradovi, Meči sukali krvavi
V   bran krščanski veri sveti, Časti v bran in oČetnjavi.
Slava slavnega zaroda Z dnem današnjim veke štiri Od Marice, reke modre Do valov se Save širi.
Nad valovi Bistre, Save, Na ljubljanski ravni plodni Sinu tega roda dviga Tebi, Viljem, grad se rodni.
(Pokaže nanj z roko.)
Viteške cesti branitelj Vere in  domovja veden, Slavnim dedom si potomec, Vitez Ostrovrhar, vreden.
Dolgo torej, v veke slovi
Na skalovji in podolji,
Ob ognjišči, na bojišči
„Svetla krona v modrem polji!"
Vsa družba.
Na veke slava ti,  godovnik,  slava!
Ureh
(prime kupo). Kozarci naj ti zazvene iz' nova!
(Trčijo vsi.)
Armin.
In kdo si, krasopevni ti neznanec? Pokaži se, povej!
Oton.
Odloži krinko!
(Vučelin sname hipoma krinko z lica.)
Viljem.
O Vučelin! Pozdravljen, dragi pevec!
3bb
/. Kraljev: Gospa s pristave.
Vreli.
Spoznati nisem  ga po glasu mogel.
Ana
(Otonu).
To vaš je sin.  Kako je jamo pel!
Vreli.
On, ki je čustva svoja v lep izraz Oblekel, ki iz naših srdec vseh
Gospa s
(Zgodovinski  roman.
(Dalje.)
Olavnost na Sforzovem vrtu se je zdela gostom jako važna. Sklepali so o raznih posledicah. Da bi se vzela vitez Ambrosio Sforza in knežna Virida — to bi po njih mislih ne bilo nemogoča in nezaslišana stvar. Po rodu sta bila oba iz starodavne milanske meščanske rodbine, po bogastvu pa tudi nista bila mnogo narazen. Saj ni še dolgo, kar so si bili Viscontiji in Sforzovi jednaki, pred 50 leti namreč, ko je rodbina della Torre gospodovala Milanu. Le sreča je nanesla, da so splavali Viscontiji na površje, in milost cesarjeva jih vzdržuje. A vse to je le od danes do jutri: zato nima Barnaba nič vzroka, in to ne daje Viscontiju pravice, povzdigovati se Čez svoje milanske rojake. Take zaroke so bile tudi običajne v Milanu in drugih italijanskih mestih, kjer so dajali glavarji radi svoje hčere   imenitnejšim  meščanom v zakon.
Taka govorica je šla urno po meščanskih hišah in prav to se je začelo obravnavati tudi v Sforzovi družini. Ko ni bilo drugega dne Am-brosia doma, pride kastelan v poset. Razgovor se zasuČe takoj na prejšnji večer.
„Hvaležna sem Bogu", pravi mati, „da je imel Ambrosio zopet vesel in zadovoljen dan; bolezen ga je tlačila le hudo."
„Vsi smo jako hvaležni vaši hiši in zlasti vam, plemenita gospa, za ta lepi večer. Videl sem, da so ga bili vsi gosti veseli. To je nov uspeh, ki si ga je pridobila slavna Sforzovahiša", pravi gospod kastelan.
„Bili smo res vsi veseli, a meni se zdi in neprijetna slutnja me muci, da utegnejo dozo-reti iz tega veselja tudi grenki sadovi", pristavi gospica Margarita. „Poslednji Čas so res razmere naše do namestnika in njegove družine izredno prijazne. Kaj, Če se to izpreobrne? Potem nam ostanejo  le še spomini nekdanjih dnij."
S krilatim je napevom slavni rod Počastil,  on zasluži tudi slavo.
Vsi
(razven Hinka>.
Poživi Bog te, pevec Vučelin,
In zarod, ki si peval mu v spomin!
(Tilda vrže cvetico, katero Vučelin ujame in se ji ljubo pokloni. Hinek ga srepo pogleda in zacepeta.)
Zavesa pade.
pristave.
-   Spisal  /. Kraljev.)
„Ne toži, sestra, dokler ti ni potreba! Kaj bo v prihodnjosti, to je v božjih rokah. Čemu bi se plašili s tem,  Česar ni?"
„Draga Anica, to je res, pa mnogokrat smo sami krivi, če nam gre narobe, ker ravnamo nespametno."
„Ne razumem, kakšna misel ti hodi po glavi, Margarita, saj smo bili včeraj in poprej vsi tako zadovoljni, Ambrosio je zdrav in vesel, namest-nikovi so nam dobri, Česa bi si še želeli r"
„Vendar, vendar — — ali nisi videla, da Ambrosieva nagnjenost do Viride pomenja več, kakor samo vljudnost in viteško udanost."
„Ej, Če bi tudi bilo kaj več!" odvrne kastelan, „vitez Ambrosio se že sme ozreti tudi tako visoko."
„0h — ali ne veste, v kakih razmerah je gospod namestnik do Avstrije? Ali ne veste, da se dogovarjajo o zaroki knežne z vojvodom Leopoldom:"
„Meni se ne vidi tukaj nič nenavadnega", reče Bernardo. „Vsako boljše dekle ima več snubcev in izmed njih si izbere tistega, ki ji je najbolj po srcu. Ako snubi vojvoda Leopold, dobro, zato še ni treba odstopiti Ambrosiu. Naj knežna prosto voli: kateri ji je bolj všeč, temu naj poda roko."
„Ko bi se tu sodilo le po prednostih, da, upala bi za brata. Toda na dvorih se pletejo vse drugačne stvari. Težko, da bo tu sreča za ljubega brata."
»Priznavam, gospica, da mislite previdno. Res je na dvorih večkrat Čudno. Vojvoda Rudolf je razdrl zaroko, katera je bila med njegovim bratom Leopoldom in grofico Katarino, ko mu je drugod obetalo več koristi. A, mislim, naš gospod namestnik tudi ve, kaj mu je Ambrosio Sforza. Avstrija je daleč tam, Ambrosio pa je tukaj in je junak, ki velja za pol vojne."
Viljem Ostrovrhar.
(Tragedija v  petih dejanjih.   —   Spisal Anton  Medved.) (Dalje.)
Drugo   dejanje
(se godi pod grajsko lipo, kjer stoji lesena klop).
1. Prizor.
(Jakop, Jošt,  Aloj,   Koloman.)
Jakop
(prinese vrč vina). Prinesel sem ga še.  Le pijte,  drugi! Tako le za razhodnjo prav diši.
Koloman.
Sosebno kaplja,  žlahtna,  kakor ta. Tako po goltu teče, kakor olje. (Potegne iz vrča.)
Jakop.
Poglejte le, kar gomizlja na vrhu, In v jezik te ureze, da bi vrisnil.
Aloj.
Kje rastlo je to vino, Jakop, veš."
Jakop.
V   goricah štirskih blizu Maribora, Kjer ima naš gospod  obilo trtja. Le pijte,  pijte,  skoro ga ne boste.
(Koloman pije.)
Jošt.
Ne sili preveč! Vino je pijano, In jezditi jim bode treba daleč.
Koloman.
Kaj nam stori do Korotana pot!
Jošt.
Ce vino te obvlada,  jezdil bodeš
V   deželo, veš li kakošno  — mežavo.
Jakop.
Četudi, Jošt.  Saj mnogokrat je konj Modrejši nego tisti,  ki ga jaha. Kaj ne da, Koloman, ti dobro veš.
Aloj.
No, Koloman ga nese več v telesu, Kot na telesu, to sem videl večkrat. In krepek je potem, da bi se metal Z  medvedom.
Jakop.
Kaj! Z duhovi na Priboru.
Aloj.
Z duhovi vinskimi se  meče.
Jakop.
Ne! Z duhovi, ki bede ponoči v gradu. Povej, povej nam,  Koloman, o njih!
Koloman.
Da moji so zakladi teh duhov, Jaz pil bi še drugačno vino, Jaka.
Aloj.
Zakladi? Kdo ima zaklade, kje.-1
Koloman.
I no, v Priboru.  Ali nisi Čul?
Jošt.
Spet nova bajka.  Svet je praznoveren.
Koloman.
O Jošt, to bajka ni —,  resnica gola.
Jošt.
Nikar mi ne govori o zakladih! Zakladi so povsod, a v rokah varnih. Zakaj tako ubog si,  Koloman? Otmi denar, krvavo bi ga rabil.
Koloman.
To ni beseda modra baš od tebe. Zakladi so,  a mož je srčnih malo.
Aloj.
Govori no, kaj lapotaš okoli!
Jakop.
Le kar povej,  jaz pa verjamem  rad. Zakaj  bi ne verjel ? Zgodi se vse.
(Koloman  pije.)
Koloman.
Dvorana je v Priboru zapuščena; Nihče ne vstopi vanjo za ves svet. Vise po stenah šlemi,  škiti,  meči In zaboj v kotu samega zlata.
Anton Medved:
Viljem  Ostrovrhar.
Jošt
(smeje). Nihče ne stopi vanjo za ves svet — Kako pa veš,  kaj vse visi po stenah?
Jakop.
Ne moti ga, le dalje pravi nam!
Kolom an.
Vse to zlato dobi, kdor v svetli noči V dvorano pride sam in brez orožja.
Jošt.
Zakaj ne gre nihče v bogato sobo?
Koloman.
Miruj, poslušaj! Vsakdo se boji.
Ko stopi noter, vpraša prvi duh:
„Govori, kdo si:"  Prišlec naj molči.
Takoj  oglasijo  se vsi duhovi
Z rohnečim glasom:   „Kdo si, odgovori!"
Molči naj prišlec spet. Naposled v hipu
Zašije plamenice žar,  ropot
In mečev žvenk in glas grozno rohneč
Iznova zagrmi:   „Govori, kdo si!"
In kdor do zadnjega molči, oj sreče!
Duhovi sami mu zlata obilo
Na rame naprte — do grajskih vrat ga
Nevidno  obletavajo, da varen
Izide zopet iz gradu na dom.
Tako sem cul iz zanesljivih ust.
Aloj.
Ti praviš,  da nihče še ni poskusil, Oteti suhega zlata v dvorani?
Koloman.
Tega ne pravim. Marsikdo poskusil A še nihče dobil, ker je odbežal Prezgodaj, ali odgovoril, kdo je.
Jošt.
Ne verujem tega, ter ne, nikdar.
Koloman.
Za Boga, kdo te sili? Kakor hočeš.
Aloj.
In je-li ta dvorana kdaj odprta?
Koloman.
Zaprta vedno. Le ponoči včasih Ob polnem mesecu odpre se sama, In takrat se je vsak ogiblje varno, Kdor mora sam bedeti v groznem gradu.
(Zopet pije.)
Aloj.
Odkod bogastvo tako in odklej?
Koloman.
Počakaj, da povem. V tem gradu nekdaj Razbojnih vitezov je zbor prebival, Ki plenil je okrog ponoči drzno, Gospodi kradel šiloma in kmetu. Pomrli so, in Bog vsegdar pravični Za kazen je naložil grešnim dušam, Da morajo še zdaj stražiti plen, Dokler ne pride kdo in jih odreši.
Aloj.
Vse dobro. Zdaj nam še povej le to, Kaj onemu se pripeti, ki v strahu Duhovom razodene svoj namen, Ime in kar že koli na vprašanje.
Koloman.
Tako je to. Kdor greha nima v duši In kdor slovesno prej obljubi zase, Da polovico razdeli zakladov Ubožcem,  on je varen,  duh noben Lasu mu ne skrivi; le brez denarjev Povrne se na dom, drhteč od groze. Le pazi naj,  da ne zboli strahu.
Jakop.
Meniha treba torej mu iskati,
Kdor v hram bogati kani po zaklade?
In  mora li povedati, kam gre?
Koloman.
Čemu? Saj to ni greh, če kdo bogastva Želi iz dobrih zgolj namenov, kali?
Aloj.
E kaj! Duhovi so sami grehotni, Kot sam si preje rekel, Koloman.
Koloman.
Kdor pride pa k duhovom grešne duše In jim razkrije svoj namen, ime: Tega raztrgajo na drobne kosce.
Jošt.
No, vrli Koloman, Bog daj ti zdravje! Zato menda ne bodeš mi zameril, Ce ne verjamem niti trohe vsega. Ti, Jakop, idiva v konjak na delo! Odslavljajo se gostje. Pojdi, pojdi!
Jakop.
Saj grem. — Kaj takega poslušam rad. (Jošt in Jakop odideta.)
Anton Medved: Viljem  Ostrovrhar.
389
2.  Prizor.
(Aloj in Koloman.)
Aloj
(se primakne h Kolomanu). Ne meni se zato, kar Jošt golči, Jaz ti verjamem vse od srca rad.
Koloman.
Verjemi,  Če ti pravim, vse je res. Le žal, da ni junaštva več med nami.
Aloj.
Kako bi v grad prišel oproda ptuj?
Koloman.
To ni težko. Pridruži nam se hlapcem! V Priboru malokdaj  doma smo sami. Zdaj pride ta, zdaj  oni vitez v gosti, In kdo se pač za ptujca zmeni takrat, Ki tiho se pridruži domačinom!
Aloj.
Ti sicer rad blebečeš,  Koloman, A morda bi o tem zavezal jezik. Tu imaš zlat, podaril ga je Rajnbert, Ker belca sem mu zlikal; vzemi ga In sprejmi skrivši me kedaj na grad! Pozneje dam še več — zakladov pol.
Koloman.
Kaj, ti zakladov rad bi si priboril?
Aloj.
Le molči! Vzemi zlat! Jaz pridem k tebi. In moje bode vse, kar najdem tam. Saj veš, strahljivec nisem. Toda molči!
Koloman.
No, molčal bodem, kakor grob. Zakaj ne? Le nekaj zlatov bode mi še treba.
Aloj.
Ne boj se! Krčil se za to ne bodem.
Koloman.
Kdaj prideš? Pridi s srcem, to ti rečem!
Aloj.
Molčiva zdaj in idiva do drugov! Nekdo prihaja. Več povem drugje.
(Odideta.)
3.  Prizor.
(Viljem in Ureh prideta in se pod lipo ustavita.)
Ureh.
Minulo je že več ko leto dnij, In kaj nam hasnila je ta zaveza? Kjer volje ni,  tam škoda je močij. Mar ne bi sklepali nevarne družbe!
Viljem.
Zaveza naša bodi, kakor jez, Ki le takrat ljudem koristi daje, Kadar valovi Čezenj privrše.
Ureh.
Mar niso že viharji privršali, Mar ne vrše še zdaj  okoli nas? Drug drugega mi gledamo brezdelni In ne misleč,  da čas je drage cene.
Viljem.
Prehudosumen se mi vidiš,  Ureh.
Ureh.
Prehudosumen  ne, temveč   previden. Primerjaj le oblast sedanjo našo Z oblastjo pred  umršim Rudolfom!
Viljem.
Čemu pač? Bodi moder in ne kliči Nazaj razbrzdanih duhov, ki spe, Ne želi Časov groznih, ko  še pest Razsojala,  branila je pravico.
Ureh.
Teh časov ne želim nazaj nikakor, V spomin samo jih kličem in v dokaz, Da škoduje vladarja samovlast Državi, kakor samovlast nje sinov.
Viljem.
In kdo ti je ob teh besedah v mislih?
Ureh.
Ne vprašaj me, kot ne bi vedel sam. Kdo drugi kakor Majnard s svojim sinom, Ki v Korotanu samovoljno vlada.
Viljem.
Ne mislil bi, da Ljudevit je takov. Ponižen se mi je vsegdar dozdeval, In oče mu je tudi mož razboren.
Ureh.
Sent-Vidu mnogo je sloboščin vzel, Zato v meščanih tli na tihem srd. Prisvaja si Arminov grad priborski, TrdeČ,  da je od davna že prišel Deželnim knezom v last; baje poslednji Lastnik gradu je bil pregnan od kneza, Ker šiloma je plenil po deželi.
Viljem.
Poiščite   sodnika!
Ureh.
Koga, reci? Dejanj  ne bode oče sinu sodil, Katera mu nalaga sam, pomisli! In Albert Majnardu je zet, prijatelj.
39°
Anton Medved:
Viljem Ostrovrhar.
Obrni se potem na nju,  Če moreš! Dosezi Albert še cesarsko krono, In hlapci smo — služabniki njegovi. Na boj pojde, kadar se mu poljubi In vprašal ga ne bodeš, nad koga.
Viljem.
Prijatelj  mi je Majnard.
Ureh.
Tvoj prijatelj? Zakaj? Ker tvoje se moči boji. Kjer vlada strah, tam ni ljubezni, Viljem. Kadar mu strah preide, videl bodeš: Sovražnik bode tvoj  od drugih hujši.
Viljem.
Kaj hočeš torej, da storimo vse?
Ureh.
Govoril z Otonom sem z Dobre včeraj In z Vučelinom, da za osem dnij Na gradu svojem snidemo se zopet. Ta dva prijahata najprvo k tebi, In vkupe v Korotan se napotite. Poročal bodem marsikaj na zboru, Kar bode nas še bolj zvezalo, vnelo, Da moško dvignemo pravice  prapor. Za danes dosti. Meni se mudi, Ker Čas viharen je pri nas zavel.
Viljem.
Tak shod le sum vzbudi v sosedih naših.
Ureh.
Poglej, kako se že bojiš, in vendar Ne Čutiš, da smo bolj in bolj zavisni, Cim dlje držimo križem roke svoje. Besedo daj,  da prideš tudi ti!
(Proži  mu roko.)
Vse mirno se zvrši, le veruj  mi!
Viljem
(poda roko).
Da pridem, tu podajem moško roko. Samo povej, zakaj se Rajnbert nam Odteza;  on je bogat, vpliven mož.
Ureh.
A Ljudevitov hlapec, ne zameri! Karkoli reče ta, vse mu je sveto. Pustimo ga,  on ni za našo zvezo. Bogastvo tudi ni še vse za nas. Srce pogumno, hrabro, to velja.
4.  Prizor.
(Prejšnja. Rajnbert in Tilda.)
Rajnbert.
Opremljeni so konji. Čas, da gremo.
Ureh
(prijazno).
Da,  čas je. Pridi, Viljem, tudi ti Na dvor, da s konja ti podam še roko. A vam poklanjam se,  gospica Tilda.
(Pokloni se in ona njemu.   Odidejo vsi   na levo razven Tilde.)
5.  Prizor.
Tilda
(potegne počasi rdečo tkanico iz nedra in zre nekaj časa vanjo).
Tkanico naj mu dam — kot pevski dar.'' Ime njegovo v njo sem vvezla z zlatom. Zakaj mu nisem dala je pred družbo i Drhti mi roka in ne vem, zakaj. Ce mislim nanj, drhti srce mi v prsih, In v mislih mi je vedno — Vučelin.
6.  Prizor.
Vučelin
(pride z leve in se ji prikloni). Gospica Tilda, tudi jaz odhajam.
Tilda
(tiho). Odhajate?
Vučelin. Tako zahteva oče, Da bridko spet užijemo resnico : Cim lepša doba, tem hitreje mine. Nikdar ne zabim dnij  ob vaši strani.
Tilda.
In meni danes še zveni po duši Razgovor z vami, mandoline glas, In zdi se mi, da bosta v vek zvenela.
Vučelin.
O hvala,  da čutili ste z menoj! Življenje nam sladi ubrano petje, Vsakdanjost trezna se potaplja v njem; In Človek v njem se Čuti res človeka.
Tilda.
Zato je blaženo srce,  Če klije
V njem višja moč, ki nam tolaži togo.
Vučelin.
A le tedaj, kadar v zavesti plava, Da tudi drug razume jo zemljan. Plačilo mu je to jedino, sladko, Največje in . . .
Anton Medved: Viljem  Ostrovrhar.
391
Tilda.
Jedino vam ne bodi! Plačilo drugo, skromno . . . toda kaj Razkriti hočem?
Vučelin.
Prosim, govorite!
Tilda.
Plačilo drugo jaz imam vam dati.
Vucelin.
Plačilo? O gospica,  dejte,  kako'
Tilda
(stopi k njemu in mu položi tkanico okoli vratu na rameni).
Na rame vam polagam to tkanico Kot znak časti, ki pevcu se spodobi, In kot spominek name,  Vučelin.
Vučelin.
O hvala vam za dar, stotera hvala! To vse je, drugega ne morem reči. Kako zaslužil sem od vas tkanico.''
Tilda.
Če sprejmete ta dar z veselim srcem, Osrečite do dna i meni dušo. (Ob poslednjih besedah povesi obraz.)
Vučelin.
Z veselim srcem? Morem li drugače?
(vneto)
O Tilda, hipe včasih doživimo,
V   katerih toge silne mre srce, A tudi hipe, ko medli, umira Srce, izraz od sreče in blaženstva.
0   hvala vam za dar, stotera hvala, To vse je, drugega ne morem reči.
Tilda.
Pogledala sem v dušo vam globoko,
V  svetišče polno vzorov, blagih čustev.
Vučelin.
In kdo, povejte, kdo na zemlji širni Trenutkov nima, ko se mu duri Življenje bedno na pozemski grudi, Vsakdanje sile, jednoličen tek Minljivih dnij in skrb le za telo? Srce kipi, kadar nam pesem Čara, Kadar nam višji govor boža sluh, Kadar otme nas čarno solzni zemlji In na zibljoČem čolnu premesti
V   deželo, kjer le zase duh živi.
Tilda.
To srečo sem uživala ob vas,
1   meni nepozaben je ta čas.
Vučelin.
Dovolj! Naposled našel sem srce,
Ki ume svoj poklic, z nebes vsajeni.
Govoril vam ne bodem več. Zdravstvujte!
Le toliko vam dem,  sorodnih src
Ne veže le beseda, le poklon:
Trenutek jeden, jeden sam pogled
Razvname slutnjo in razžari vero,
Na veke ju spoji — kar duh nesmrtni
Goji, nesmrtno tudi v njem živi.
Zdravstvujte, Bog vas čuvaj!
(Poda ji roko in jo rahlo primakne k sebi.)
Tilda.
Vučelin! Ostane li ti drag name spomin?
Vučelin.
Ne vprašaj, Tilda! Nikdar mi ne gasne.
(Začuje se klic: Vučelin!) Zdravstvuj in Bog te čuvaj, draga Tilda. (Odide hitro.)
7.  Prizor.
Tilda
(zre za njim nepremično). Odšel si,  Vučelin? O ne, ti ne! Telo je šlo, tvoj duh ostal je meni . . . Srce, raduj se v duši prerojeni! Kar duh goji, živi na veke vse. (Gre na desno.)
8.  Prizor.
(Viljem in Ana.)
Ana.
S Sobolja Hinek je ostal še tu.
Viljem.
Jedini vseh, gospa. In prav tako. Po šumnih dneh, kako Človeku godi, Da se pomiri, zbere zopet sam!
Ana.
Zunanjemu nemiru ni težko Uteči; a če v srcu ni miru, Tedaj samota prija manj od družbe.
Viljem.
Tedaj je sredi družbe človek sam.
Ana.
Tako se zdi mi, kot da govorite Iz najgloboČjega srca,  o Viljem, Kot da notranjega miru ni v vas.
Viljem.
Čemu ta slutnja? Kakov nje povod?
392                                                   Anton Medved: Viljem Ostrovrhar.
Ana.
Povod? Povoda vsaka slutnja nima, Rodi se sama in živi ob sebi. A moja slutnja,  Viljem, taka ni. Ves teden ta sem pa^no vas motrila, Na čelu skrb, tema v pogledih, strah V besedah, vse je klicalo molče, Da nosite na srcu težek kamen.
Viljem.
Ne pomnim, da bi se drugače vedel, Kot vedem zmerom se ob takem slavju.
Ana
(stopi k njemu in mu ljubeznivo reče). O Viljem, govoriva jasno danes! Imela nisem prilike doslej, Da bi sočutno te vprašala, kaj Vznemirja tvojo dušo nekaj dnij. Razdeli bol,  naloži mi je pol! Družica sem ti bila,  vedno verna, In kar je tebi le pogled temnilo, To meni s solzo je oko rosilo.
Viljem.
Ne boj  se, Ana!  Hudega mi ni.
A brez skrbi), kdaj pač brez njih je mož;
Pomisli, da ne -žijem le družini,
Ki v rodnem gradu me ljubo obkroža,
Da  čutim tudi  in  živim za družbo
Veliko, ki je spojena v državo.
Povsod upor, bodočnost temna, boj . . .
Ana.
Tolažiš me, zahvalo toplo vsprimi! A tega mi ne skrivaj, tega ne! Kdo dal ti je demantni prstan, Viljem, Le to povej, in mirna bom poslej.
Viljem
(se zmede). Imam pač mnogo dragotin od dedov; Ta prstan mi podaril je nekdo, Sama sva zdaj,  dogovora je treba, Na Tildo  mi je misliti,  ker znaj: S Sobolja Hinek snubi jo pri meni.
(Nekaj časa molčita.) Jaz čakam tvoje želje,  Ana.  Dej, Kako naj  mu odgovorim, povej!
Ana.
Tako, da bode srečna tvoja hči.
Viljem.
In bode li ob njega strani?
Ana
(odločno):
Ne.
Viljem.
Odločno govoriš. Kaj veš o njej?
Ana.
Da ga ne ljubi. Ker je zaihtela, Ko v misel sem ga vzela ji samo.
Viljem.
Otrok je neizkušen in plašan.
Ana.
A če ji Hinek je povsem odseČen.'
Viljem.
Srce je deČelsko podobno- vosku, Ki razne vtiske lahko v se prejema In upogniti da se brez napora.
Ana.
Zakaj ti je ta snubec toli drag.'' Neznaten vitez brez blaga, imena.
Viljem.
Tega mu ne očitaj! Sam ni kriv. Bogastva ne želim nikdar od snubca. Sicer ne silim;  tudi meni,  Ana, Hčerinja sreča ni poslednja briga. A vprašal sem, ker čaka me odgovor.
Ana
(hladno).
Zato vam hvalo vem.  Kot mati nje Povedati sem morala resnico.
(Pogleda na desno.) Uprav prihaja Hinek. Jaz odidem. (Odide na levo.)
9. Prizor.
(Viljem  in  Hinek.)
Hinek.
Pozdravljen,  Viljem! Zdaj  si osamel. Le jaz ostal sem še v nadlego tu.
Viljem.
Tako je prav. Ni dobro iz vročine, Nenadoma na hlad stopiti v zimi. In dobro ni zamenjati takoj Hrumečo družbo z žalostno samoto. Polagoma . . .
Hinek.
Razumem te do cela. A tudi jaz pojdem, mudim se dolgo
Viljem.
Kaj tebi dom! Družine nimaš,  sam Prebivaš v gradu. Koga te je skrb?
394
Anton Medved: Viljem Ostrovrhar.
Hinek.
Kar ni nam dano, to samo je sreča. Glej osamelost mi je hudo breme. Zato pa — — pregovarjal se ne bodem -Vrniti moram se na dom — povej Naravnost, ali daš mi svojo hčer? Da vem gotovo, kar razmišljam davno.
Viljem.
In bode li ob tebi srečna Tilda? Na to premalo misliš, kakor menim.
Hinek.
Zakaj bi ravno jaz jo onesreČil?
Viljem.
Na gradu  mojem nisi redek gost, Odkrit sem vedno bil ob tebi, Hinek. Zato povem i danes ti odkrito, Da Tilda te ne ljubi z ono silo, Ki srečno srci dve spoji do smrti.
Ne ljubi?
Hinek.
Viljem.
Ne, izvestno govorim.
Hinek.
In kdo je temu kriv?
Viljem.
Ne ti, ne ona.
Hinek
(jezno): Ne jaz, ne ona, temveč ti jedini.
Viljem
(osuplo): Kaj —- jaz? Zakaj bi ti odrekal hčer? A rekla mi je Ana sama,  da . . .
Hinek.
Pustiva to! Tu k meni sedi rajši, Da ti razkrijem svoj nekdanji sen.
(Sede.)
Viljem.
Ne bodi Čuden! Kaj o  sanjah sanjaš?
Hinek.
Le sedi! Sanje so najlepši del Človeškega življenja, vsaj zame. Le sedi!
Viljem (sede). Kaj   mi boš povedal neki?
Hinek.
Prijezdil sem nedavno v gozd zvečer, Premagal me je trud, za trudom sen. Na mahu sem zasp*al za sivo skalo.
Viljem.
In kaj si Čudnega tedaj zasnival?
Hinek.
Nenadoma uzrem ob hladnem viru Prelepo ženo — viteza pred njo.
Viljem.
Za sanje se nikdar ne brigam dosti.
Hinek.
Morda se bodeš, Viljem, vsaj za te. Neznana žena — v spanji sem drhtel — Nataknila je vitezu na roko, (Tako sem slišal), prstan čarodejni.
Viljem.
Kaj vse pritakne sen človeku!  Smešno.
Hinek.
A ne zastonj. Priseči ji je moral . . .
Viljem
(vstane). Ne pravi dalje! Kdo bi to poslušal'
Hinek.
Da govor nje ostati mora skrit Do njega smrtne ure, da nihče Ne zve o njem, kdor ni ga slišal sam.
Viljem.
In kdo je bil neznani vitez.'
Hinek
(s poudarkom).
Ti.
Viljem
(mirno). Le škoda, da je bil to prazen sen!
Hinek
(porogljivo). Le škoda, da je to bila resnica, In da sem slišal jaz pogovor ves —
Viljem
(srdito). Ti nisi cul. Ne laži!
Hinek.
Vsako slovce.
Anton Medved: Viljem  Ostrovrhar.
395
Viljem.
Velim,  da molči!
Hinek.
Veli svoji deci! Veleval meni ti tako ne boš.
Viljem.
Rotim te,  molči,  reci mi, da lažeš.
Hinek
(hladno).   ¦ Da rečem to, potem bi res lagal.
Viljem
(hodi nekaj korakov sem in tje, potem se udari po čelu, kakor bi se nečesa spomnil).
Prisezi, da nikomur ne razkrijes
Do groba te skrivnosti — ker, sicer . . .
(Potegne bodalo izza pasu.) Na mestu te prebodem s tem bodalom.
Hinek
(stopi z roko na prsih predenj). Prebodi! Brezorožen sem pred taboj. A viteške časti nikar ne žali! Zapreti mi ne moreš usten.
Viljem
(divje K
Molči!
(Skoči k njemu in zavihti bodalo nad prsmi. Hinek odskoči.)
Hinek.
Pomoč, pomoč!
10. Prizor. Jost
(priteče).
Za Boga, kaj je to? Kaj hočete gospodu, govorite!
Hinek
(Viljemu, ki bodalo nazaj dene) Naj govorim li?
Viljem.
Pusti naji,  Jošt!
JoŠt
(preplašen). Povejte, kaj se je zgodilo!
Viljem
(odločno):
Pojdi!  (Odide.) Oprosti, Hinek! Srd me je obvladal.
Hinek.
Pustiva to in govoriva zopet O Tildi.  Vidim, ti si nagle jeze.
Viljem.
Ko moral bi, le Čuj, za svojo srečo Pogrezniti v nesrečo drugo  bitje, Ne peklo bi te nič." Premisli,  Hinek!
Hinek.
Vprašanju odgovarja naj vprašanje: Ko moral bi za srečo jedne hčere Pogrezniti v nesrečo vso družino In sebe samega in tudi hčer, Ne peklo bi te nič? Pomisli tudi!
Molčati znaš.
Viljem.
Hinek.
Ce treba, kakor grob.
Viljem
(odpaše meč).
Ta meč ti dam jaz prvi za  darilo. Onemi za skrivnost — in moj si zet.
(Da meč in krepko odide.)
11.  Prizor.
Hinek.
Težko sem molčal takrat — vendar sem. Povedal nisem sanj doslej nikomur. In prav je bilo. Čakal sem,  da on Vspodbode prej me, kar je storil danes. Ne ljubi me . . . izvinki prazni to! Ne ljubi me,  ker nečeš ti, njen oče, In neČeš me, ker nisem bogataš. A Čakaj!  Tudi zate pride Čas, Ki glavo ti poniža zdaj oholo. Usodni greh, ki nisem jaz ga storil, Pred svetom mi otimlje čast, veljavo, Vse krivde osvetljuje pred ljudmi, V temo peha kreposti,  ali senči. Usodni greh, o kleti greh — uboštvo!
(Zamisli se.)
12.  Prizor.
(Hinek in Aloj.)
Aloj
(pride in obstoji).
Uboštvo,  jaz pa sanjam  o bogastvu. Gospod, jaz sanjam o bogastvu,  čujte!
39^                                                       /. Kraljev: Gospa s pristave.
Ne moti me!
Hinek
(se vzdrami).
Aloj.
Pomagati vam hočem.
Hinek.
Kaj gleviš? Ali se ti meša, Aloj?
Aloj.
Prinesel bodem vam zlata na kupe.
Hinek.
Po kaj si prišel?
Aloj.
Našel sem zaklad. Ne, našel nisem, zvedel sem le zanj.
Hinek.
Opremi konja! Ideva domov.
(Odideta).
Zavesa /pade.
Gospa s pristave.
(Zgodovinski roman.   —  Spisal /. Kraljev.) (Dalje.)
XVI. Nadvojvoda Rudolf IV.
IMemški kralj Rudolf Habsburški je pridobil Avstrijo za svojo rodovino. Leta 1282. je poveril svojima sinovoma Albrehtu in Rudolfu dežele Avstrijo, Štajersko in Kranjsko, katere so ostale od tistihmal vedno v oblasti Habs-buržanov. Albrehta so volili za kralja, a že I.1308. ga je zavratno umoril njegov striČnik Ivan. Zapustil je šest sinov. Prvi sin Rudolf je bil kralj Češki, pa je umrl brez dedičev. Bolj znano pa je iz zgodovine ime Friderika Lepega. Prevzel je po očetovi smrti vlado v Avstriji, Leopold II., njegov brat, pa ob Renu. Friderik se je mnogo prizadeval za kraljevsko krono, pa mu ni šlo po sreči; voljen je bil mesto njega Henrik Luksemburžan, kateri je potrdil vojvodom njihova posestva. Ko je cesar Henrik umrl 1. 1 3 1 3., izkušal je Friderik zopet zasesti kraljevski prestol, pa na poti mu je bil Ludovik Bavarec, kateri je dobil od volilnih knezov jeden glas več, kakor on. Mnogo je bilo bojev, pa za Friderika večinoma nesrečnih; vendar je toliko dosegel, da ga je sprejel Ludovik 1. 1 325. za sovladarja. Imel je le čast brez oblasti do svoje smrti 1. 1330. Sin je bil umrl že pred njim, tako tudi brata Leopold in Henrik. Ostala sta torej le še brata Albreht in Oton. Ta dva sta se zavezala s češkim kraljem v obrambo zoper cesarja, da ju je pustil v miru. Polagoma pa so se celo zbližali in zvezali zoper mogočnega češkega kralja Ivana, ki je hote) Tirolsko in Koroško spraviti v svojo oblast. Leta 1335. je umrl vojvoda Henrik Koroški ter je poveril Koroško vojvodoma. Vneli so se novi boji, vendar je naposled ostalo Koroško vojvodoma, Tirolsko pa Margareti, imenovani Maultaš. L. 1 339. je umrl vojvoda Oton in kmalu za njim
njegova dva sina; tako je ostal Albreht sam gospodar vseh avstrijskih dežel. Mnogo je pridobil in marsikaj uredil, ko ga je dohitela smrt 1.1 358. Zapustil je štiri sinove. Prvorojeni je bil Rudolf IV., drugi Friderik II., (u. 1362.), tretji Albreht III. s kito in četrti ženin Viridin — Leopold III.
Rudolf, rojen dne 1. listopada leta 1339., je vladal vse avstrijske dežele zase in v imenu svojih bratov. Nadarjen je bil jako, tudi izobražen za oni čas. Kazal je mnogo spretnosti pri gospodarstvu in vladi. Poročen je bil (leta 1353.) s Katarino, hčerjo cesarja Karola IV., kar je bilo zanj velika prednost pred drugimi knezi. Pridel si je naslov „nadvojvoda", kar mu je napravilo sitnosti pri cesarju. Na dunajskem dvoru je bilo opravljeno vse po kraljevo, za dobre namene je podarjal mnogo. Friderik Kreuzpek, hraber junak, je bil njegov prvi lovec, Jurij Hauser njegov stavbar, ko so gradili cerkev sv. Štefana, Henrik Kumpf iz Hessena in Krištof Horn pa sta izdelovala podobe in sohe. Jako se je trudil, da bi si pridobil Tirolsko. To se mu sicer ni posrečilo, dokler je živel, pač pa se je srečno zvršilo po njegovi smrti, ker je bil zaročil svojo sestro z Majnhardom Tirolskim. Povišati avstrijsko moČ, to je bil glavni namen njegovega življenja.
Rudolf se je mnogo vojskoval na vse strani; dasi mu ni šlo vselej po sreči, vendar ni izgubil poguma in tako res dosegel lepih uspehov. Posebno je želel razširiti svoje posestvo proti jugu do morja, pa to je bilo še pretežavno. Bili sta mu na poti dve mali državi, Če smemo tako reči: beneška in oglejska. Benečani so bili takrat močni, pa tudi jako vladeželjni. V Ogleju pa je vladal patrijarh, ki je bil pravi državni knez,  podložen  samo  cesarju, nadvojvodu pa
42°
Viljem Ostrovrhar.
(Tragedija v petih dejanjih.   —  Spisal Anton Medved.) (Dalje.)
Tretje  dejanje
(se godi na Ostrovem vrhu in v Priboru).
1. Prizor.
(Soba; v ozadnji steni dolbina, v kateri stoji kip Marije, ozaljšan s cveticami.)
(Ana in Viljem.)
Viljem.
Zapustil bodem dom za nekaj dnij.
Ana.
Povedal mi je Jošt.  Kam  meri pot?
Viljem.
Grem v Vovbre ') k Urhu; sam me je
povabil.
Ana.
A v gosti ne? Lahko-li vem, zakaj? Morda ne žali vas vprašanje moje?
Viljem.
Pomenimo se pač o tem  in onem. Nevarni Časi so za nas, zato Potrebno je vzajemno, složno delo.
Ana.
O Urhu mi je zadnjič pravil Rajnbert, Da je sovražen dvoru Ljudevita, In da se tla zelo majo pod njim, Ker vedno kuje, snuje skrivne spletke In ščuva zoper Majnarda sosede. Sam Albert neki ostro pazi nanj.
Viljem.
Da Rajnbert ni prijatelj Urhov, vem. Odtod menda izhaja ves ta govor.
Ana.
A Viljem moj, jaz zate se bojim, Ker mož sebičen Ureh je in zvit, Le pazi, da ne padeš njemu v mreže.
Viljem.
Ne smatraj  me za dete in  modruj. Sam  dobro vem, zakaj in kaj mu upam.
2. Prizor.
(Prejšnja. Jošt.)
Jošt.
Dva jezdeca ugledal sem raz stolp, Gotovo sta oba gospoda z Dobre.
Viljem.
Kako sta daleč? Koliko ju sodiš?
Pol ure ne.
Jošt.
Viljem.
Zajahaj torej konja
') Vovbre — narodno-slovensko ime za Heimburg (Domovanje). Dandanes je vas na slov. Koroškem v veli-kovškem okraju med Velikovcem in  Grebinjem.
In jezdi jima majhen Čas naproti!
(Jošt odide;  proti Ani): In kje je Tilda? Rad bi ž njo govoril.
Ana.
Če v gradu ni, ob zlatem je studencu. (Viljem odide na desno.)
3. Prizor.
Ana
(sama nekoliko časa zamišljena):
Življenje trpko! Jedva še živim.
O slutnje, ki me z vranjimi perutmi
Obletate podnevu in ponoči,
Pustite, ali umorite me!
Trpeti vas ne morem več nadalje.
Ta zveza z Urhom, boj skrivnostni s
Hinkom, In blazno-radostno vedenje Tilde, Demantni prstan, temni časi, boji — Moj Bog, moj Bog, kaj vse pomenja to? Skrivnosti ni doslej prikrival meni Nobene Viljem, kar živiva vkupe. A zdaj — vprašanjem vsem se izogiblje, Veselih lic ne vidim ga nikdar. Kadar v samoti najdem ga, vselej Leži mu težka roka preko čela. Za Boga, kaj ugiblje, kaj namerja!
(Položi roko na čelo in počasi  odide za Viljemom.)
Anton Medved:
Ostrovrhar.
421
4. Prizor.
(Tilda in Katinka prideta z desne strani.)
Tilda
(ima v roki šopek cvetic). Poglej  cvetice, ki sem jih nabrala! Kako so lepe, kot bi rastle v raji!
Katinka.
Gospica, te so lepe? Prav nobena. Kako so temne boje in brez vonja!
Tilda.
Lepo je vse, kar raste na tej zemlji, Peresce vsako svoj ima pomen.
(Razdere šopek.) Po vrsti cvete mi iz roke jemlji!
(Deli posamezne cvete Katinki.) Ta bel je, ta je višnjev, ta rumen.
Katinka.
Pomena tem cveticam jaz ne vem.
Tilda.
Povej, kako ugajajo  očem!
(Zasmeje se.) Ti nič ne veš, ker misliti  mi nečeš. Ne ljubiš me, ker nič na to  ne rečeš. (Udari jo po roki, da ji padejo cveti.)
Katinka.
Gospica, kaj sem vam storila?
Tilda.
Nič. Katinka.
Udarili ste me po roki,  Tilda.
Tilda
(mehko):
Odpusti,  nisem mislila hudo.
Saj  moja si, Katinka, moja, vedi!
(Objame jo.) Ti moja ljuba,  draga si Katinka. Jaz ljubim  te, kot mati ljubi sinka. Povej mi tudi ti zdaj brez ovinka, Da ljubiš,  draga,  mila, me, Katinka.
(Zasmeje se.)
Katinka.
Gospica, kaj, da ste tako veseli, Kot iz device bi otrok postali?
Tilda.
Vesela, srečna sem, tako prav meniš. Katinka, hipe včasih doživimo, Ko nam srce blaženstva, sreče mrje, Razumeš-li:  od sreče mrje, mrje . . . Ti tega ne razumeš,  ne, kako li?
(Začne peti):
O zlati studenec, Kristalni ti vir.
(Pesem prekine Viljem.)
5. Prizor.
(Viljem in Tilda.)
Viljem
(migne Katinki z roko, naj odide).
Vesela si,  in  bilo  bi mi žal, Da jaz skalim ti to veselje zdaj.
Tilda
(čudeč se):
Zakaj  skalili vi,  oj,  oče  moj? Vaš prihod mi veselje le sladi.
Viljem.
Beseda moja bode resna,  Tilda, Zato pripravi moč srca za njo!
Tilda.
Poslušam, govorite le, gospod!
Viljem.
Bodočnost tvoja plava v mojih mislih. Glej, zimzelenu je podobna žena, Ki tesno se objema v loži debla, Da mu viharja moč ne zlomi stebla. Takisto mora si izbrati žena, Ko leta dozore jo za življenje, Soproga, druga, da se ga drži, Da v zvezi z njim vrši visoko zvanje V človeški družbi, kot njen zdravi ud. Govoril bodem jasno in naravnost. Poznam in tudi ti poznaš moža, Ki ljubi te globoko in odkrito. Glasu ni slavnega, a je poznat, In vitez je,  Če tudi ni bogat. Objemi ga kot svojega soproga!
Tilda.
Povejte njega mi ime, gospod!
Viljem.
Pri nas je Cesto gost — s Sobolja Hinek. Zakaj ne bila bi ob njem ti srečna?
Tilda.
Zakaj, kdo ve, moj ljubi oče, kdo?
422
Anton Medved: Viljem Ostrovrhar.
Viljem.
Ne boj se,  Tilda! Ti si mladoleta, Srca ti glasi glas duše razuma. Preveč ne upaj Človek nikdar srcu, Nestalno je kot Časov brzi beg. In česar niti v sanjah ne bi zrlo, To včasih vanje se nenadno vseli. Pozdravi torej Hinka kot soproga. Ljubezni prvi ogenj vsak poleže, A spoštovanje — to ne mine nikdar.
Tilda
(vneto): Moj oče, kjer ljubezen ne gori, Odkod se rodi pravo spoštovanje?
Viljem
(pol trdo): Preveč mi ne modruj, očetu — hči!
Tilda
(odločno): Te zveze meni moči ni skleniti: Ne Črtim ga; še manj, še manj ga ljubim.
Viljem.
Ge oče tvoj želi, svetuje, prosi?
Tilda.
O ne, nikdar se ž njim ne sklenem v zakon, Pahnila bi se sama s tem v prepad.
(Prime se za čelo.)
Viljem
(krhko): Ljubezni do očeta ne gojiš? In žrtve te podati mu ne maraš?
Tilda.
Nesreča hčere bode-li vam žrtev?
Viljem
(stopi nekaj korakov na desno;  sam zase):
Zastonj se nisem bal in hudo slutil. Tako ne gre, drugače naj poskusim.
(Obrne se proti hčeri):
Upiraš željam mojim se in prošnjam. Zato ne bodem prosil niti želel: Velevam, čuj,  in ukazujem ostro.
Tilda
(osuplo): Moj oče!
(Za nekaj hipov stopi k njemu, poljubi mu roko in de rahlo):
Cula nisem še do danes Iz vaših ust besede trde. Bodi! Velevajte, pokorna sem vam hči.
(Z jokajočim glasom):
Posvečam torej dnes vam solze vse,
Ki bodo kdaj mi lile iz očes.
In Če zahtevate veliko žrtev,
Pokažem naj vam večjo jaz pokornost.
Moj  oče,  odpustite mi samo,
Da sem z uporom vas žalila preje.
(Tiho joka.)
Viljem
(stoji nekaj časa nem.   Potem reče z mehkim glasom):
Ne joči, Tilda! Pojdi k meni, Tilda! Povej mi, ali meniš res, da oče Ne ljubi hčere bolj, ko hči očeta? Poslušaj me, prepričaj se,  da nisem Brezsrčen,  da te ljubim, mila hči! Ti paČ bi me rešila smrtne rane, Rešila nečasti, ko bi pretila, In ko bi mogla ti.
Tilda.
Moj Bog, seveda.
Viljem.
In Čuj! V neČast in smrt me pahneš ti,
V   nečast družino vso in tudi sebe, Ce Hinka si ne voliš za soproga. Ne vprašaj me, zakaj in ne, kako, Povej samo zdaj prosto svojo misel!
Tilda
(plašna).
V nečast in smrt, moj Bog, vas pahnem jaz! O ne, saj vse storim za vas, moj oče ! Zakaj mi niste koj tega razkrili?
Moliti hočem,  da ga bom ljubila, Udana bodem  mu,  do  smrti zvesta.
Viljem
(ganjen);
Poznam te, Tilda, ti si dobro dete. Zahvaljam te, sam Bog ti vrni vse! Morda te vendar le osreči Hinek.
Tilda.
Spominjate li onega se dne, Ko ste z menoj v kapelici zatiški Obljubili darov za vsako leto? Takrat prosila Mater sem deviško, Da v varnem me vsegdar okrilji hrani. Uslišala doslej  mi je vse prošnje, Molila bodem tudi zdaj do nje In upam, da me tudi zdaj usliši.
Viljem
(si otre skrivaj solzo).
O moli tudi zame,  drago dete!
(Zunaj se začuje peketkonj. Viljem hčer poljubi in odide.)
Anton Medved: Viljem  Ostrovrhar.
423
6. Prizor.
(Tilda in Vučelin.)
Tilda
(poklekne pred kip in sklene roki; v tem zazvene strune mandoline, a ona ostane zatopljena v  molitev).
Vučelin
(pride tiho, postavi mandolino   ob  steni in gleda nekaj časa molče deklico).
Motiti je ne smem. Naj moli angel! Kako je lepa! Kakor bi jo svit Ozarjal. Lepša se mi zdi v molitvi. A Čuj!  Vzdihuje. Kaj teži ji dušo? Jaz prvi naj jo vzdramim in pokličem. Gospica Tilda!
Tilda (hitro vstane.)
Kdo je? Vučelin!
Vučelin.
Odpusti, da sem te v molitvi motil! Kako sem želel, da te zopet vidim!
Tilda.
In koga vidiš?
Vučelin.
Tebe vendar, Tilda, Ki ljubim te nad zenico očesno. Kaj zrem! Zaplakano ti je oko. Kdo zlo ti je uČinil, razodeni!
Tilda.
Gospod, ni solza vselej znak bridkosti. Zakaj sem se solzila, ne vprašajte!
Vučelin
(nemirno): O Tilda, Tilda, kaj se je zgodilo? Nikar ne sej mi v dušo groznih slutenj!
Tilda.
Nevesta sem.
Vučelin.
In jaz sem ženin tvoj.
Tilda.
Moj ženin je s Sobolja — vitez Hinek.
Vučelin.
Ne skušaj me! Srce imam občutno.
Tilda.
Potrjam še vam, vitez Vučelin.
Vučelin
(razburjeno): Potem vsaj reci, da ga ti ne ljubiš!
Tilda.
Vsak dar najboljši pride od Boga: Do njega mi ljubezen On vsadi.
Vučelin.
Ne urnem  te, govori, prosim, jasno!
O  Tilda,  ali  te ne ljubim dosti,
Ne ljubim s pravim  ognjem, s celo dušo?
Tilda.
Nikar še vi srca mi ne težite!
OČetu pokorim se,  on zahteva,
Da Hinek bodi moj dosmrtni drug.
Vučelin.
Zahteva? Je-li to mogoče, res? On,  blagi mož, vzbujenega duha, Očetu  mojemu zaveznik,  drug? O ne, to ni mogoče, ni resnica.
Tilda.
In vendar je tako. Zakaj, ne vprašaj!
Vučelin.
Bilo je torej vse prevara bridka,
Le prazen sen, tem divnejši, čim krajši.
Tilda
(rahlo):
Moj  oče je nesrečen,  Vučelin. Zakaj, ne vem, povedati ne morem. Le to mi je skrivnostno razodel, Da jaz v nesrečo ga še večjo vržem, Če Hinka si za druga ne izberem. To bode ti dovolj, kaj ne,  od mene.
(Preneha, potem stopi bližje k njemu.)
In ti gotovo mi odpuščaš to. O reci, da mi odpustiš?
Vučelin
(tiho):
Odpuščam. Tilda. Da zabiš name tudi?
Vučelin
(krepko):
Zabim? Ne!
Tilda.
Da Hinka mi zato ne posovražiš! Vsaj to obljubi, ako si me ljubil, Potem olajšaš mi srca bolesti.
Vučelin.
Se ljubim te — obetam tudi to.
424
Anton Medved: Viljem  Ostrovrhar.
Tilda.
Iz duše dna vsprejmite mojo hvalo!
(Poda mu roko in se ozre milo nanj.)
Odpuščate mi torej. Bog vam plačaj!
(Odide naglo na levo.)
7. Prizor.
Vučelin
(gleda nekaj časa molče pred-se, potem   položi desnico na čelo).
O misli, v glavi moji se zberite,
V trpljenji naj pokažem,  da sem mož.
(Preneha.)
Na veke iz spomina mi zbežite, Minoli dnevi — petja, lepih rož! Jesen je mrzla tukaj.  Viher boji Pobrali cvet so zemlji,  duši moji. Kaj tožim jadno  —  osamel golob! Vsa tožba mi ne vrne prejšnje sreče. Gorje, kdor srcu mehkemu je rob! Srce v prepad jadu ga samo meče.
(Premišlja nekaj časa.)
Gorko te ljubim, kakor sem te ljubil, Četudi mi ne bodeš sladka last, Gorkeje ljubim, ker sem te izgubil. Zato me mini bol in vsa prepast! Pred srečnega bi Hinka pal najraje Na svoj  obraz in prosil ga, rotil, Da ji ponujaj vse dobrote, slaje, Da bodi ji udan in dragomil. Ge mi kedaj v življenji razodeneš, Da srečna s svojim drugom vživaš raj, Veselja tudi meni raj  odkleneš, Ki temna skrb zapira mi ga zdaj. O Čuvaj Bog te,  Tilda, angel, varno, Tvoj dušni svit obsevaj svit njegov! Usiplji nate sreča radodarno, Kar hrani le v naročaji darov!
(C^z nekaj časa odločno:)
In jaz? Ne bodem tožil v svet sanjavo, Krepkeje le ta meč naj brani — pravo!
(Prime za meč ob boku in odide z moškimi koraki, zadene ob mandolino, ki pade in ji struna poči)
Zavesa pade. 8. Prizor.
(Starinska dvorana na Priboru.   Polutema, da   se   težko
dade obrazi razločevati. Na ozadnji steni vise meči, ščiti,
šlemi, oklepi.)
(Armin Priborski, Konrad s Trate.)
Konrad,
Ob kteri uri je naznanjen shod?
Ar min.
Ob tej. Midva sva točna. Vendar upam, Da pride skoro Ureh z bratom svojim In z Ostrovrharjem in z vsemi drugi.
Konrad.
Jaz menim, da je Ostrovrhar naš,
In menim, da je stvar ž njim trdna naša.
On sila je močan. Držimo ga!
Armin.
Le brez skrbi! Saj v Urhovih je rokah, In koga, vprašam,  Ureh ne preveri?
Konrad.
Na Ostrem vrhu gledal sem konjake. To klena je žival in mnogobrojna. Orožja hrani kupe, in vojščaki Njegovi, ti veljajo v vsakem boji.
Armin.
On sam velja za pet orjaških mož.
Konrad.
Zato ga Majnard boža, k sebi vabi.
Armin.
Zaman.  On svoje se moči zaveda. Menda gredo. Saj Ureh dobro ve, KoJ vodi pot do skrivne te dvorane, Ta shod je znamenit. Bodimo složni!
(Vrata se odpro.)
9. Prizor.
(Prejšnja. Viljem, Ureh in Friderik z Domovanja, Eberard
Sent-Peterski.   Oton   in   Vučelin   z   Dobre,   Friderik   z
Belega Brda vstopijo.)
Ureh.
Za čast in pravo! Zdravi mi bodite!
Vsi.
Za čast in pravo!
Konrad.
Kje je nadškof Konrad.'
Ureh.
Imamo list od njega. Vse povem. Gospoda, Čas je drag. Začnimo precej! Preberem naj pred vsem nadškofov list. V zavetji pač smo varnem zdaj, Armin?
Armin.
Za vami je na moj ukaz takoj Stražnik potegnil kvišku most, in vhod Do te dvorane znan*je le domaČim.
426                                                   Anton Medved: Viljem Ostrovrhar.
Ureh,
(ko se drugi vstopijo okrog mize):
Tako mi piše solnograjski škof: „ Prišel bi rad do vas na skrivni zbor, Da sem osvojil mesto Most pri Muri. Razgnal je Albert včeraj  moje čete In vojvodi bavarskemu pri Mostu. Domov sem hitel, da si čuvam grad. Delujte hitro! Vojvoda je hiter. Vse pada, kamor seže mec njegov. Opat iz Admonta je ves vojnik. Upor na Stirskem je zadušen skoro, Uničen Ivan, vzeto mesto Kisek In petintrideset že mest in gradov. Ta Čas vam je primeren; kakor Čujem, Napotil se je včeraj Albert v Augsburg K izbornikom, da mu dade cesarstvo. Za čast in pravo! Zdravi mi bodite!" Tako nam slove list.  Sodite sami!
Oton.
To dvoje na izber je zdaj: Zavezo
Razdreti, ali planiti na dan,
Da z več stranij nakrat upor izbuhne.
Friderik z B. B.
Zakaj smo jo sklenili? Le naprej! Začeto delo moramo končati.
Viljem.
Določi se namen, razkrij načrt! Govori Ureh sam, mi poslušajmo!
Ureh.
Ne bodem vam krivic razpravljal raznih, Ki prizadeva nam jih Ljudevit: Kako plamti od črta zoper nas, Kako v oči ga bode naša moč, Kako za gradom si prisvaja grad In neomejeno  oblast si snuje.
Friderik z D.
To vemo Korotanci mi najbolje.
Ureh.
In kaj pa Albert, vojvoda avstrijski.' Opatu je izročil vso  oblast. Voditi slepo da se Svabom  dvornim, Cesarske krone išče, da še huje Potare nam veljavo po deželi; Po mejah zemlje lakom se bojuje.
Konrad.
Da prestol ustanovi vsemogočen.
Viljem.
On bodi več, kot ,primus inter pares'.
Ureh.
Pravice te mu ne krati nikdo.
Oton.
In kak je zmoternaš? To govorimo!
Ureh.
Izvolimo si novega vladarja!
In ta je Venceslav, vladar na Češkem.
(Vsi osupnejo.)
Osupli ste.  Čemur Bodite mirni! Drugače zmotra ni doseči moči.
Viljem.
Opat je vsemu kriv in Svabi dvorni.
Ureh.
A teh — kako se iznebiš drugače i Na mirni poti ne! Zastonj je trud.
Oton.
Ta zmoter je visok, in rečem, drzen.
Ureh.
Dosežen vendar krepki naši volji. Poglejmo le okrog mejaše svoje! Nikogar ni, ki ne bi nas podpiral. Naklonjen nam je Ogrov kralj, Andrej, V zavezi z nami vojvoda bavarski, Pomore Venceslav nam v boji vsakem, In Rajmund v Ogleji je naš pristaš.
Eberard.
In kadar meČ za pravo zavihtimo, Pridruži se nam vrsta skritih drugov, Ki zdaj molče iz samega strahu.
Viljem.
Načrt pove, je-li dosežen smoter. Razboren mož ne stavi si naloge, Dokler pomoČkov ni do nje premislil.
Ureh.
NaČrt ni drzen in previdno stvorjen. Počasi ne, skrivaj začnimo delo, Da moč narastla nam okrepi voljo. Vsakdo med nami, kar nas tu je zbranih, Nabavljaj si orožja, konj in borcev, Po svoji moči varno in na skrivnem. Število mož naznani včasih  meni Po vernem slu,  da našo moč razsodim. Čakali bodemo primerne dobe, Ki dolgo  se odmikala ne bo. Kdor prvi dvigne meč, pozove prvi Zaveznike na boj! Vsekakor Čislo Potrebno bas za silo tistokratno, Ker vseh močij ne vabimo na dan, Dokler ne zapreti največja sila.
Anton Medved: Viljem Ostrovrhar.
427
Viljem.
In bode li dovolj vsakdo oprezen, Da boja se ne loti svojevoljno.^
Friderik z B. B.
Izvestno Ljudevit upor najprvi Izzove; saj ne mine skoro dan, Ki ne bi nam ponudil dosti vzroka, Da se potegnemo za Čast in pravo.
Konrad.
In Korotan je kraj za to pripraven, Ker sredi med zavezniki leži.
Viljem.
Ge vzdignemo se zoper Ljudevita, Zadet je Majnard, oče, dever Albert.
Ureh.
Kaj to nam mari! To je smoter naš.
Viljem.
Tovariši in stanovski mi drugi! Okanili smo važnega se dela; Ne delajmo le s srcem ¦—• no z razumom. Ne vodi nas sebičnost, slavohlepje, Ne slepi nas sovraštvo, hipen srd! Pred Bogom bodi zmerom vest nam Čista.
Konrad.
Za svoje pravo smemo se boriti.
Ureh.
Ne delajmo le sebi, tudi ljudstvu, Ki vse trpi v neštetih, krvnih bojih, Ki bije jih vladar za svoj le prid. Pravica bodi praporja nam geslo!
Viljem.
In mislite-li  vsi jednako z Urhom?
Konrad.
Ne prišli bi drugače k temu shodu. Jaz njega se držim, in kdo ni z nama?
Vsi.
Mi vsi.
Viljem.
Dokončno govorite-li?
9. Prizor.
(Vrata se nakrat odpro in Aloj vstopi oprezno ter zdrzne pred zborom. Prejšnji.)
Armin.
Govori, kdo si!
Armin,   Ureh,  Konrad.
Kdo si,  odgovori!
Armin.
Zakaj molčiš?
Ureh
(Arminu):
Zaneti plamenico! (Armin u/ge plamenico.)
Aloj.
Gorje, gorje!
(Hoče zbežati. Vučelin mu zastavi pot pred vrati.)
Konrad.
Povej, počakaj,  kdo si!
Aloj.
Prizanesite! Nisem mislil zla.
Armin.
Po kaj si prišel sem v ponoČni dobi?
Aloj
(jecaje): Nič hudega . . .
Ureh
(jezno):
Po kaj si prišel sem?
Aloj.
Prišel sem po zaklade ...
Armin.
Tat si torej. Aloj.
Ne tat, gospod. Nikdar še nisem kral. Prizanesite, prosim,  poslušajte!
Armin.
Ne trati Časa! Hitro nam povej!
Aloj.
Prišel sem po zaklade v to dvorano, Zaklade,  ki jih čuvajo duhovi.
Oton z D.
Duhovi? Kakošni?
Armin
(Otonu po strani):
Tako ljudje Med sabo govore, da tukaj duh Zaklade straži in rešitve Čaka
(k Aloju):
In kdo ti je razkril o teh duhovih?
Aloj.
Vaš sluga,  o gospod, sam Koloman.
428
Anton Medved: Viljem Ostrovrhar.
Ureh
(Arminu tiho):
Namena drugega vsaj ni imel. Morda ni ovaduh. Obraz poznam. A kje sem  ga že videl? Kdo si ti.-'
Viljem.
Oproda Aloj, vitezov s Sobolja.
Aloj
(ponižno):
Služabnik na Sobolji sem — oproda.
Ureh.
A kaj  si bode mislil o tem shodu V ponocni uri? Lahko nas izda, Četudi bas ni prišel vohat k nam. Incarceretur!
Konrad.
Occidatur clami
Aloj.
Gospod se bode moj  osvetil njemu, Kdor zalega mi kaj  stori,  gospodje. Moj prihod bil je blagega namena; Rešiti hotel sem duhove grešne, Ki tu trpe in stražijo zaklade.
Viljem
(bolj tiho):
Pustimo  ga,  naj  ide  prosto  pot!
Aloj.
Zahvaljam vas, gospod na Ostrem vrhu.
Armin
(Aloju):
Poslušaj  nas!   I  mi  nocoj  smo  prišli Izganjat teh duhov. Poglej ta list!
(Pokaže mu pečat.)
Sam nadškof ga je pisal nam in v njem Nam razodel besede tajno-svete, Ob njih odhodu so se vsi zakladi
V   trenutji zgruzili v pepel in prah.
Aloj.
O groza! Prav, da sem prekasno došel.
Viljem
(resno): Odide naj!
Armin
(Aloju mirno):
Le hodi prosto pot!
V   konjaku morda hlapci še bede.
Aloj
(se poklanja).
Zahvaljam srčno vas, gospodje žlahtni. (Odide skozi vrata.)
10. Prizor.
(Prejšnji brez Aloja.)
Ureh
(Arminu):
Prevaral si ga pametno, Armin. A zdaj ne dajmo se motiti! Dalje! Kdo ni z načrtom mojim zadovoljen?
Konrad.
Kdo ni? Mi vsi — dokončno smo ti rekli. (Viljem se ozre zamišljen k tlom.)
Ureh
(slovesno):
In Viljem Vrha Ostrega junak, Odreče li nam on mogočno roko, Ko boj smo napovedali krivici? On, čegar zarod je od davnih časov Za dom  boril se in za plemstva Čast. Boga se nam je bati, ne ljudij!
Viljem.
Vladar ima oblast od Njega,  čujte! Voliti  ga imamo  mi pravico, Sicer razruši samovlast ves svet.
Oton z D.
Podaj nam roko, viteško besedo!
Armin.
Zavihti svoj veliki meč pred nami!
Vtiče lin.
Pokažite, da vrednemu sem pel Na gradu vašem nekdaj hvalospev.
Ureh.
Zavihtimo za pravo svoje meče!
Vsi
(potegnejo meče z boka in je zavihte).
Za Čast in  pravo!
Viljem
(potegne hitro meč).
Vzdigam.
Ureh
(odvažno):
Zbor je sklenjen.
Zavesa pade.
455
Viljem Ostrovrhar.
(Tragedija v petih dejanjih.   —  Spisal Anton Medved.) (Dalje.)
Četrto  dejanje
(v Tridentu. Dvorana; sredi miza in stoli).
1.  Prizor.
Viljem.
Zakaj ne pride? Kaj ga zadržuje? Povabi me in samega pusti. O kolikrat sem bil pri grofu že! Vesele duše vselej sem prihitel, Kdarkoli me je klical k sebi v gosti. A danes? Vedi Bog, kaj me skrbi! Resnico pač si govorila Ana: Povoda vselej temna slutnja nima, Rodi se sama in živi ob sebi. Povoda nima? Moja ga ima. Brezumni Človek! Lastnemu razumu Tajiti hočem to, kar vem in čutim. PonoČni shod mu je nekdo ovadil. A kdo? Oproda Hinkov,  drugi ne. Ovadil? Kaj se mi zgoditi more? Ni vedel on, o Čem smo govorili. Le Majnard, ta bi hudo sumil vsaj. Toda čemu vsa skrb? Lehka je vest. Pravice iščemo, in ta je sveta; In boj smo napovedali krivici, Ta boj je tudi svet. Čemu ves strah!
(Prestane.)
Pravica? O nejasna ti beseda!
Kdo ume te, kdo ve za tvoje meje?
Ko meni, da te boža tvoj branitelj
In ljubi, Čestokrat v obraz te bije.
Bežite misli duhomorne strani!
Kaj bodem dete, — plašen in nestalen?
(Nestrpno.)
Zakaj ne pride skoro, da me reši Nemira, ki teži me brez potrebe. O čudno je srce človeško, Čudno! Samo se toži in samo se brani, Kako in kdaj potem dosezi mir!
(Prisluškuje. Koraki se začujejo. Oddahne se.)
Korake slišim. Menda grof prihaja.
2.  Prizor.
(Viljem. Hinek.)
Hinek
(vstopi in se prestraši). Ti tukaj?
Viljem.
Jaz. Zakaj se Čudiš?
Hinek.
Čudim? Zakaj? I nO, naključje pač je to, Da snideva sama se v ptujem domu.
Viljem.
Jaz čakam grofa, ki me je pozval.
Hinek.
Jaz prišel sem ga obiskat nezvan.
Viljem.
Na mojem  gradu dolgo te ni bilo. Zakaj se meni, Hinek, izneverjaš?
Hinek.
Opravki,  Viljem, veš,  opravki razni Zavirajo človeka. Res, gotovo! Sicer pa pomnim še, da tvoj sem zet. Že pridem. NiČ ne boj se, dragi Viljem!
Viljem.
Govoril sem že zate s hčerjo svojo, In zveze se ne brani več s teboj.
Hinek.
Kaj pravi k temu Vučelin, sanjač?
Viljem.
Zakaj sanjač? Jaz nič ne vem o tem.
Hinek.
Človeka ti ne kaže le beseda, Temveč pogledov tudi tajna moč. Sicer je prav. In jaz povsod sem molčal.
Viljem
(zopet prisluškuje).
Zdaj vendar grof prihaja. Da, prihaja.
Hinek.
Ti preje ž njim govori! Jaz odstopim. (Odide na desno.)

456
Anton Medved:
Viljem
Ostrovrhar.
3. Prizor.
(Viljem. Majnard.) (Majnard pride s kratkim mečem.)
Viljem.
Do tal se klanjam.
Majnard.
Ave,  mi amice! Čakali ste me dolgo,  odpustite. Iz Beča sem prišel pred nekaj dnevi. Doma sem našel precej dosti dela.
Viljem.
Kako ne? Rad verjamem,  svetli grof.
Majnard.
Usoda, kakor veste me nemilo Udarja.  Sin sedi še zdaj ujet.
Viljem.
In Albert, star j i sin je p al celo.
Majnard.
V Sent-Vidu vre ustaja.  Sel sem v Beč, Da Ljudevita bi izvabil ječi.
Viljem.
Eliza, vojvodinja,  mu je sestra, Zatorej zet se vaš potegni zanj.
Majnard.
Lete mu misli na stotere kraje, Povrnil se je z Nemškega potrt. Cesarsko krono je dosegel Adolf, Napočili za nas so tožni časi. Nikjer pokornosti, nikjer zvestobe. Toda pustiva tožbe! Danes vam Imam veselo sporočiti vest.
Viljem.
Veselo vest? Za mene? O povejte!
Majnard.
Pri Albertu sem bil in mu povedal, Kako je ljud uporen v Korotanu. A vas sem hvalil, vitez Ostrovrhar, Da v Krajni hranite zvestobo,  mir. In vojvoda ob tem se je vzveselil; Poznato ni mu vaše le ime, Poznata tudi srčnost, vernost, moč.
Viljem.
Te hvale ne zaslužim jaz  od vas.
Majnard.
In pomenljivo je dejal naposled, Da mu hvaležnost ni nezana Čednost, In da pokaže jo dejanski, tudi, Kadar cesarski prestol si utrdi. Kaj  mislite, kako vam jo pokaže?
Viljem.
Ne vem,  gospod, ne morem hi slutiti.
Majnard.
Poviša vas do knežjega stanu, Tako mi ni nejasno sam namignil.
Viljem.
Po Časti nisem hlepel tej nikdar.
Majnard.
Lepo!  A čast zasluži krepka duša.
Kar bili ste doslej, to  ostanite!
In zdaj mi ne zamerite, da moram
Na delo. Pisal je namestnik moj
V Sent-Vidu list, ki nisem ga še bral.
Viljem.
Zahvaljam vas za vso naklonjenost; In klanjam se do tal vam sluga vaš.
(Odide.)
4. Prizor.
(Majnard. Told.)
Told.
Namestnik piše.
Majnard.
Žalostne novice?
Told.
Da,  kakor vselej. Naj-li berem?
Majnard
(sede). Berite!
Told. Slavni vojvoda in grof! Po mestu vlada pokoj nekaj dnij, A tisti  čudni,  tesni,  tajni mir, Ki čestokrat lomast viharja znani. Nocoj sem zvedel, (pozno to že pišem) Da Rajnbert z Glaneka, zaveznik verni, Zavratno bil je umorjen, ko sam Na izpreježo šel je iz gradu. Morilec ni mi znan, ker blagi Rajnbert Ovaditi ga hotel ni pred smrtjo. „Obvaruj Bog, tako je del baje, Da zdaj  bi komu škodoval z besedo, Ko selim s tega se sveta na drugi. Odpuščam mu zaradi Njega rad, Ki tudi meni odpusti naj  grehe." Imetja Ostrovrharju je pol In pol deželnemu zapustil knezu. Se več naznani vam soboljski vitez, Ki napoti se jutri sam v Trident.
Anton Medved:
Viljem Ostrovrhar.
Majnard.
Tako? O Rajnbert, zate se osvetim. Do viška je prišlo. Na delo treba.
Told.
Gospod, izrazim-li naj svojo misel?
Majnard.
No, kakšno? V takih časih svet je drag.
Told.
Pomirjevanja ne in ne pogodbe In ne povelja, ne prošnja, rotenja: Za meč je treba zdaj prijeti srčno! Vsak dan upor zatreti  bode huje.
Majnard.
Vojaška kolika je moja moč, Ki lahko bi jo  odposlal od tod?
Told.
Prešteval in raČunil sem že danes. Konjikov sto, oklepnikov nad dvesto In pešcev zgrnemo do petsto vkupe.
Majnard.
In obveljajo ti?
Told.
Z vodnikom modrim. Pridruži  nam se nekaj vitezov, Kar zvestih je ostalo v Korotanu.
Majnard.
A bojni troški,  ti ne bode majhni.
Told.
Na Glaneku bogastvo tudi ne.
Majnard.
Pomislim naj. A vi poglejte,  prosim, Kdaj pride v grad soboljski vitez. Podrobno moram zvedeti o vsem. (Told odide.)
5. Prizor.
(Majnard, Hinek, pozneje Aloj.)
Hinek
(pride z desne). Ponižni vaš podložnik, tukaj sem.
Majnard.
O pravem Času ste došli do mene, Poslal vas je namestnik.
Hinek.
Da, gospod. A tudi sam od sebe bi prišel, Ker Čutim, da je moja to dolžnost Izdati, kar preti i vam i domu.
Majnard.
O Glaneškem poroča mi namestnik.
Hinek.
To, menim, ni najhuje.
Majnard.
Ni najhuje? Potem povejte hitro, brez ovinkov vse!
Hinek.
Zarota skrivna zoper vas se snuje.
Majnard.
Zarota! Kaj? In kdo je v tej zaroti?
Hinek.
Armin Priborski, Ureh z Domovanja.
Majnard.
Ta dva? Poznam ju — in verjamem rad.
Hinek.
A nista sama.
Majnard.
Kdo je torej še?
Hinek.
Nju brata. Konrad s Trate, Oton z Dobre.
Majnard.
Odkod to veste? Kdo vam je povedal?
Hinek.
In še nekdo je v skrivni tej zaroti . . . Verjeli mi ne boste — Ostrovrhar.
Majnard
(vstane razburjen).
To ni mogoče! To je zlobna laž.
Hinek
Pozovem naj li sem osebo tisto, Ki vse na lastne zrla je oči?
Majnard.
To ni mogoče. Kdo je videl sam? Pokličite osebo tisto precej!
Hinek.
(odpre vrata in pokliče):
Pristopi, Aloj, in povej resnico!
Aloj
(se pokloni). Ponoči bil sem na priborskem gradu V dvorani, kjer baje straši iz davna, Meneč, da v nji zakladov si otmem. Tako mi je oproda grajski pravil, Da grešni skriva zbor duhov zlato.
Anton  Medved: Viljem  Ostrovrhar.
459
In res sem našel zbor, a ne duhov —
No vitezov, katere vse poznam,
Ker vse sem videl že na Ostrem Vrhu.
Majnard.
In Ostrovrhar bil je tudi tam?
Aloj.
On tudi.  On  celo je branil drugim, Da niso mi nic zalega storili.
Majnard.
Razgovora ne veš?
Hinek.
Ne ve ničesar. (Aloju): Odstopi!  Razodel si, kar si vedel. (Aloj odide.)
Majnard
(zase). Ponoči . . . Ureh z Domovanja,  Konrad, Uporniki poznati že ... in Viljem . . .? Ponoči ... to ni drugega . . . zarota! Pustite me,  gospod, za nekaj hipov! (Hinek se pokloni in odide.)
6.  Prizor.
(Majnard pozvoni.) Strežnik. Gospod, velite!
Majnard.
Hiti na dvorišče, Pokliči Ostrovrharja do mene!
Strežnik.
Minilo nad Četrt je ure že,
Odkar je kakor blisk odjahal z dvora,
In ž njim oproda tudi.
Majnard
(zase).
Slaba vest. Pokliči torej mi gospoda Tolda, In hiter sel za BeČ se  mi opravi.
Strežnik.
Kakor želite, precej naročim.
Majnard.
Naroči mi takoj!
(Strežnik odide s poklonom.)
7.  Prizor.
Majnard
(Sede   k mizi, vzame   gosje   pero in vzdihne): Et tu mi Brute!
8.  Prizor.
(Majnard. Hinek.) (Ko Majnard nekaj časa piše, stopi predenj)
Hinek.
Se to,  presvetli grof, še to sem zabil.
Majnard.
Kaj ?
Hinek.
Odpustite,  da vas motim v delu! Ostani moje poročilo skrito, Ostani vsaj  ime poročevalca, Ker Ostrovrhar meni bode tast.
Majnard
(čudeč se).
Vi snubite njegovo hčer?
Hinek.
Da, jaz. Majnard.
Ne bojte se! Ne bodem nehvaležen.
(Čez nekaj časa.)
Toda,  če vstane boj,  gospod s Sobolja, Ne greste-li na boj, zame  —  vladarja.'
Hinek.
Njegovi glavi prizanesem . . . moram. Ponižajte jo drugi — kdor že koli! Jaz svojo žrtev si poiščem v boji, Ki sreči je življenja mi napoti, Ki tudi skrivne je zarote ud. Uklanjam se ponižno, vaš podložnik.
(Hitro odide.)
9.  Prizor.
(Majnard. Told.)
Told
(ob njegovem odhodu baš pride).
Prišel sem,  svetli grof, kaj mi velite?
Majnard
(odloži gosje pero, zgane list in vstane).
Kdaj bi se mogla zbrati vsa krdela Za skrajno silo,  da gredo na pot?
Told.
Čez osem dnij, povsem oborožena; Ker pota so nalivi razmehČali, Zato je treba trdne nam  opreme.
Majnard.
Jaz volim torej vas za vojskovoja, Da kaznite upor kar najostreje, In hitro,  kolikor je le mogoče.
460
Anton Medved: Viljem  Ostrovrhar.
Told
(pokloni se). Za Čast in vero to vam bodi hvala. A kdaj  odrinem naj z armado svojo i?
Majnard.
Se danes odpotuje tja moj sin,
A vi čez osem dnij. Zdaj brez odloga!
Zaroto so  osnuli zoper nas —
In Ostrovrhar tudi je zarotnik.
Told
(iznenajen): Kaj? Tudi Ostrovrhar.-' Bog nebeški!
Majnard
(pol  mirno/ pol odločno):
Zvihrajte z mečem brzo v Korotan, Jaz z listom spravim v Beču vse na dan. (Oba odideta na levo.)
Zavesa pade.
10. Prizor.
Viljem.
(Pod grajsko lipo na Ostrovem vrhu.)
Na boj  odidem s celo vojsko svojo? Je-li mogoče,  je-li res, za Boga! Zares! — Nazaj ne morem veČ, ne smem. Pozval me je prijatelj Ureh sam, A ne prijatelj le, zaveznik tudi, Kateremu dolžan sem zbok prisege, Da na pomoč mu v zagati hitim. Prišel sem daleč,  da nazaj  ne morem.
(Nekaj časa premišlja.)
Ce zdaj razmišljam smoter svoj, nakano, Kako da mi srce utripi je glasno, Da vest pritiska mi neznosen kamen? Ko človek se po lestvi slave vspenja, Zamaknjen gleda le naprej, le kvišku. A kadar lestvi se podstav zmaje, Kadar ozreti mora se nazaj, Naproti zazija mu prepad širi, Stemni se mu pred strmo globočino In kes mu z vročim ostnom v dušo Črta Besede suhe:  Gledal bi nazaj! O kes, spoznanje — mračna gosta duše, Ki vedno, vedno prideta prepozno!
(Preneha.)
In vendar,  ali nisem videl preje Sežaja svojim delom in besedami? — Zavratno umorjen je Rajnbert, svak . . . Nihče ne ve, kedo ga je umoril. Nihče . . .? Moreči sum ne trapi me! Prijatelj moj je Ureh, in nečastno Zame je misliti o njem nečastno.
Toda zakaj je vedno bil ob njem, Kadar sem le ga v misel mu prizval? Zarota je izdana, kdo bi dvomil, Zato ne morem in ne smem nazaj.
(Cuje se glasen razgovor in žvenket.) Kako vrši na dvoru vse veselo, Z obrazov sije bojaželjnost vsem . . .! I jaz sem vihtel meč nekoč veselo In radostil se hrabrih borcev svojih; A danes? Kje pogum je oni moj, Zakaj  me stiska čuden, tajen strah?
(Položi desnico na čelo, a jo hitro odmakne ter pogleda vilinji prstan.)
O Vila blagotvorna, ki si nekdaj Obetala Časti mi in bogastva, Obetala gradov, vojakov srčnih, Poguma vlij, moštva v te prsi vsadi; Se zdaj, še danes!  Vedi, da potem Demantni prstan ti nataknem rad Nazaj na prst — podaj ga, komur hočeš — Četudi brez Časti in brez bogastva Ostala leta preživim v samoti.  •—¦ Se zdaj, da bitev to končam za pravo!
11.   Prizor.
(Viljem. Jošt.)
Jošt
(pride z desne). Gospod, prinesem naj li vam opravo Vojaško,  šlem,  obnožje, škit, oklep?
Viljem.
Oborožena li je cela truma?
Jošt.
Pripravljena celo je za odhod. Vojniki z Dobre že so okrepčani.
Viljem.
Potem opravi tudi mene, Jošt! (Odide s krepkimi koraki na levo.)
12.   Prizor. Jošt
(gleda nekaj časa za njim). Nikdar še nisem šel tako težko Po to opravo, kakor danes pojdem. V spomin prihaja mi nocojšnji sen. Napravljal sem  gospoda v sobi sam; Tedaj je prebledel, pogledal tožno, In jaz preplašen sem ga tiho vprašal, Zakaj bledi ¦—  in tiho je odvrnil: Napravljaš danes me poslednji pot. Ne verujem  sicer čez mero sanjam, A sanje te mi ne gredo iz glave. Morda . . . Toda na stran bojazen! (Odide na desno.)
Anton Medved: Viljem  Ostrovrhar.
461
13. Prizor.
(Eberard  in  Oton z Dobre prideta in se ustavita.)
Oton.
Povej mi vendar, kdo je prvi mesto Sent-Vid napal in s kakošnim povodom.''
Eberard.
Počel je boj sam Ureh z Domovanja Ter vojvodo z Bavarskega pozval, Da pride mu v pomoč skrivaj, ponoči. Porabila sta pač priložnost lepo, Ko se je Albert bas mudil na Nemškem.
Oton.
A tudi solnograjski škof je prišel, Z vojaki, kakor mi je Viljem pravil. Osvojeno je mesto; starji sin Umrl je na bojišči, grofov Albert; Ujet je Ljudevit,  odveden v zapor; Zakaj  nas torej  Ureh še pozivlje Na boj, ki že ga je končala zmaga r
Eberard.
Nevarnost mu največja zdaj preti. Bavarski vojvoda ga je zapustil, Takisto se je vrnil škof na dom, A Hinek,  grofov mlajši sin,  za njim Prišel je zdaj, da zaduši upor. Obglaviti je dal meščana dva, In Urhu ne odide trda kazen, Ker Majnard je vojakov mnogo sinu Za spremstvo dal, in kakor vsak trdi, Velika truma je za njim na poti. Zato  me je poslal pote in semkaj.
Oton.
Kako da je posezal  Rajnbert vmes?
Eberard.
Naščuval ga je vojvoda v Sent-Vidu. Dokler ni mesto palo, zrl je Rajnbert Razpor in vedne praske z Urhom mirno, Potem je dvignil meč — a kratko vihtel.
Oton.
In kdo ga je umoril?
Eberard.
Jaz ne vem. Oton.
Ne veš? Ne sumiš? Ti gotovo veš. Povej mi! Molčal bodem kakor mutec.
Eberard.
Kaj pač ti je do tega! Jaz ne vem.
Oton.
Kot moj zaveznik mi prikrivaš to?
Eberard.
Počakaj! Vse povem, ko mine boj. A zdaj  ne mislimo na to,  saj  veš, Da mora človek v bitev mirne duše.
(V tem prinese Jošt veliko opravo.) Poglej,  oproda nese že opravo! Kako sopiha! Težka je zares. Obleče jo lahko jedini Viljem.
Oton.
Stopiva ž njim še midva,  Eberard. (Odidejo vsi na levo.)
14.   Prizor.
Tilda
(počasi pride z vrta, ki je v ozadju). Nevesta sem — in ženina nikjer, Pripravljam se na pir — in v boj gredo. Poročno krilo se mi  tke in sije — In jaz temno  oblečena tod hodim. On ljubi  me  in  se ne zmeni  zame  — Jaz molim,  da bi ga cenila vsaj, In mislim dan za dnevom nanj.
(Po  majhnem  premoru  s tresočim glasom): O  Vucelin,  da moško  mi  srce Nebeška roka v prsi položi, Trpela bi, ker bi trpeti mogla. A žensko bitje,  srcu  napovej In boj si napovedalo življenju. (Pokrije z rokami lice.)
15.   Prizor.
(Vučelin. Tilda.)
Vucelin
(v vojaški  opravi).
Gospica Tilda,  smem-li danes zopet Stopiti pred obličje vaše,  smem-li?
Tilda
(se ozre nanj). Kako bi mogla vam braniti to! Toda poglejte, moj  obraz je tožen.
Vučelin.
Oh, togo bolj Čestim, ko živo radost. Na boj odhajam, po slovo sem došel. Kdo ve, morda vas nikdar več ne vidim.
Tilda.
Tolažbe malo najdete pri meni.
Vučelin.
Gospica, nekaj  mi  v spomin prihaja — Pol sladkega in bridkega na pol . . .
Tilda.
Beseda vam je prosta,  govorite!
Anton Medved:
Viljem  Ostrovrhar.
Vučelin.
Minilo ni še leto,  ko pred vami Na kraju tem sem stal — o Tilda — Pomlad je cvela po doleh in gričih, In solncni žar poseval je na zemljo, Za gradom v seči slavec je drobolel Tako veselo včasih, milo včasih . . . Slavica ga je gledala iz gnezda. Takrat pomlad je vzklila tudi v meni. In zopet je prišla pomlad za zimo, Prijezdil včeraj sem v domovje vaše, Pogledal tudi v seč temno-zeleno, Ugledal slavca nisem, niti gnezda. Za to pomladjo pride zopet zima, Za njo pomlad, in Bog sam ve na nebu, Kaj v nji pogrešal bodem — ali boste . . .
Tilda.
Tolažite se slabo vi sami.
Vučelin.
Moj Bog, povejte mi, kako se pač Tolaži mož, ki vse mu je odvzeto?
Tilda.
Kaj vse? Ni Čast, ni pesmij sladka moč.
Vučelin
(vneto):
Vse s tabo, Čuj me, Tilda, s tabo vse! Mar sreča le zato se nam  posmeje Za nekaj hipov in potem zbeži, Da je tembolj srce pogreša borno? Kdor srečen bil je kdaj, j edini on Nesreče zna Čutiti vso bridkost.
Tilda.
Gospod, v spomin i meni nekaj sili, In zdi se mi, da moram to razkriti. Pomlad je cvela po doleh in gričih, In solncni žar poseval je na zemljo. Za zimo se je zopet prerodila Vsa zemlja z lepim cvetjem, sladkim
petjem; In dokler bode večni Stvarnik vladal, Ne bode trla zemlje večna zima, Napoči tudi nama lepša doba.
Vučelin.
Tolažba,  oh, od njega govorjena, Ki sam je potrebuje radi nas, Srca nam ne hladi, le huje peče, Naj tudi znak je plemenite duše.
Tilda.
Minljivo  je telo,  minljive misli, Ki nanje svoj  obračajo pogled. Kar duh goji, živi na veke vse; Sto potov mu je prostih, kadar koli K sorodnemu ima vzleteti duhu.
Vučelin.
Zares! Spozabil sem se, da sem mož. Srce, kako si nepokorno dete, Ge bistro,  ostro te oko razuma Ne gleda vedno in ne pazi nate!
Tilda.
Morda na lepšem združiva se kraji, Kjer vekomaj ne loči nihče naji; Tam ni solza, ni toge, niti  boli, ¦   Tam bati ni razstanka se nikoli.
Vučelin.
Ker prejšnje je prešlo.
(Povesi obraz.)
Tilda
(jokaje):
Prešlo za vedno.
16.   Prizor.
(Prejšnja. Ana.)
Ana
(sama zase govoreč):
Odhaja in ne vem zakaj, ni kam. A vem,  da je prispelo do vrhunca, Da padem v brezdno, ali pa se dvignem Do jasnih spet višav. — Na boj odhaja?
(Glasneje): Ne prvikrat — in strašno tare dušo Bridkostna slutnja, da poslednjikrat.
(Sklene roke.) Moj Bog, udajam Tvojim se odlokom.
Tilda
(ki jo gleda ta čas).
Oh, mati, ne togujte, prosim, prosim. Ni treba se vam bati zla, ni treba. (Prime jo za roko.)
17.   Prizor.
(Prejšnji. Viljem.)
Viljem.
(v opravi).
Slovo naj bode kratko — manj boli.
(Stopi k Ani in jo objame.)
Ana.
Oh, Viljem, reci, ali moraš iti?
Viljem
(v tem, ko se bliža Tildi).
Ne vprašaj več me, Ana — moram.
(Objame Tildo in leži v objetji.)
Tilda.
Imam še jedno prošnjo, dragi oče.
(Oton z Dobre, Eberard, Vučelin podado roke Ani. Pri zadnjih besedah Tildinih zabuči vojni rog. Viljem se iztrga in odide naglo z drugimi. Ana, Tilda zreta za njimi. Čez nekaj hipov padeta si ihte okrog vratu.)
Zavesa pade.
484
Viljem Ostrovrhar.
(Tragedija v petih dejanjih.   —   Spisal Anton  Medved.) (Konec.)
Peto  dejanje
(se godi na Grebinjem polji).
(Romarski hrib se proti desni hitro niža in prehaja konec prizorišča v ravan. Očem zakriva pravo Grebinje polje, na katerem se vidi iz dalje na vrhu planote mesto Sent-Vid.   Na levi se končava jelkov gozd, greben hriba z nižjim
grmičjem.)
1. Prizor.
(Told in Konrad  Kamenski prideta z desne.)
Told.
In kje pustili ste konjico svojo?
Konrad.
Ne daleč za tem hribom v plitvi dragi. Pribočniku sem velel, da miruje, Dokler od vas se ne povrnem k njemu.
Told.
Konjikov petdeset imate, dobro! Potrebni so,  ker včeraj je privel Na stotine vojakov Ostrovrhar. Za zdaj moČneja je njihova vojska. — Poznano li vam je ozemlje to?
Konrad.
O kolikrat sem jahal tod na lov!
Told.
Popišite mi torej je ob kratkem!
Konrad.
Od mesta se razteza kratka raven, Ki zlagoma potem se niža v drago. V tej dragi pustil sem konjike svoje. Iz drage svet nakrat se strmo  dvigne In zopet zlije se v ravan do hriba. Iz drage vendar lahek je izhod Na levo, koder pride se do hrbta Ob kratkem času romarskemu hribu.
Told.
In kakošna oblika je njegova?
Konrad.
Podoben stožcu je, ki od konice Do ploskve temeljske navpik presekan Počiva na presečni ploskvi. Tukaj Stojiva ob konici, kakor vidim.
(Ves čas kaže imenovana mesta.)
•    Told.
Poznate tla. Poznam ja tudi jaz. Kaj hasne v boji tako znanje, veste. Zato vam zdaj lahko načrt razkrijem.
Konrad.
Iz tega sem namena sem prišel.
Told.
I jaz imam  pehoto in konjico
V  kotanji, ki od tu nedaleč zije.
Jaz boj pričnem. Privedeni trume vse Dosodi; ako treba, tudi dalje Vzdolž hriba, dokler ne zavre spopad. Ponoči sem oglednike poslal In sporočili so mi,  da sovražnik Ob hrbtu tega hriba taboruje. Na jelki sem najvišji tega hriba Pritrdil, varno zganil prapor bel. Ko name plane cela vojska, takrat Razvije prapor zanesljiv vojnik, Da lahko ga uzrete vrhu hriba. Odjahate in zgrabite nenadno Sovražnike od zadaj. — Beg, poplah, Zmešnjava vsaj zavlada v vražni trumi.
Konrad.
Načrt mi godi, ker ne ve nasprotnik, Da sem iz mesta vam v pomoč prihitel. Nocojšnja noč je bila Čudo-temna. A treba je zabičati vojaku, Da ne pozabi dovršiti posla, Ko bode boj vršel in nosil smrt.
Told.
Ne bojte se! Izvolil sem ga že.
Kot maček je pretkan — oproda Aloj.
A zdaj se ne mudiva dalje tu!
Ni daleč solnčni vshod — svetlika dan.
Zajahajva le konja in hitiva!
Konrad.
V  nekterih skokih sem pri svojih v dragi. Najbolje, da takoj pričnemo boj,
Ker je sovražnik truden še od pota.
(Odideta na desno.)
Anton Medved: Viljem  Ostrovrhar.
485
2. Prizor.
(Jakop  in Jošt prideta kmalu in vse oprezno ogledata.)
Jakop.
Nikar naprej!  Verjemi,  da ni varno.
Jošt.
Ne bodi strahopet!  Sramuj se, Jaka!
Jakop.
Peket kopit sem slišal — zdi se  mi — Počakaj vendar malo hipov, Jošt. Ne veš-li, da so Aloja zaprli, Ko je v Pribora stikal krog zakladov:'
Jošt.
Zaprli t Ej, ti vse narobe veš. Ta  Aloj  je ničemnik in  izdajnik.
Jakop. Kaj praviš, Jošt? Za Boga, on izdajnik?
Jošt.
V Tridentu sam poslednjič mi je pravil, Da v skrivni je dvorani oni našel Zbor vitezov in našega gospoda. In ko sem verno, pazno ga poslušal Razkril mi je celo, zakaj v Trident Prišel je z gospodarjem k grofu sam, Da sam bi mu izdal, kar tam je videl.
(Jakop zopet ogleduje.)
Jakop.
Kaj  hudega,  če grof je tisto zvedel?
Jošt.
Kaj hudega,  — kako si nedoumen! Gospodu našemu sem  ga zatožil, In jezen  je zašepetal:  Izdajnik! Dovolj je to za naju, kaj še hočeš.' In jaz,  Če Aloja dobodem v pest, Kosti mu prerahljam tako neznansko, Da bode jih na sodni dan še zbiral.
Jakop.
O ljubi Bog, kaj vsega ti ne zveš!
Jošt.
Zdaj  idiva naprej! Menda ni daleč Sovražni tabor.
Jakop.
Jaz ne grem s teboj. Ti kraj poznaš, ker jahal si že večkrat Z gospodom tod, a jaz sem ptujec tukaj. Ce zgrabi kdo me hipoma za vrat, Ne vem, na ktero stran bi naglo zbežal.
Jošt.
Na ktero stran bi zbežal? Nanj bi planil! Zato imava vendar meče s sabo. Le hodi mi nazaj,  preveč si plah. Povej  gospodu vsaj,  da je dosodi Vse varno in vojnikov prazno.  Hodi! Jaz pojdem  še naprej, ker bolje res, Da voham sam okrog, kot s tabo, Jaka. (Odideta vsak na svojo stran.)
3.  Prizor.
Viljem
(pride počasi z leve in se ustavi).
Za hip  očesa tudi nisem stisnil In vendar so mi trudni udje vsi.
(Gleda krog sebe.) Kako je tiho, kot bi vse izmrlo, Pokojno, kakor da je boj končan. In čudno!  Prav ta mir,  svečani pokoj Tesnobi bolj srce mi,  kot vihar. Usodni dan! Tako skrivaj domnevam, Da mojemu življenju novo mer Začrta — kakošno,  ne vem,  a novo.
(Prestane.) O koliko zemljanov kes razjeda, Da važnega lotili so se dela; A reci jim,  odnehajte, pustite, Lahko pustite — kaj  odgovore? Ne moremo,  ne maramo,  ne smemo.
(Čez nekaj časa slovesno-milo.) Moj Bog, ki vidiš srca in obisti, Ti veš,  da so nameni moji čisti; Za plen mi ni in ne za lastno slavo; Prišel sem boj  borit za čast in pravo. Ti misli moje zberi, kri pomiri, S plamenom svetim prsi mi razširi!
(Nad mestom Sent-Vidom vzide solnce. Ostrovrhar upogne jedno koleno in položi moleč sklenjeni roki nanje.)
4.  Prizor.
(Viljem, Oton, Ureh,  Vučelin.) (Ko Viljem začuje korake, vstane.)
Ureh.
Nč>, Konrada ne bode s Trate zdaj.
Gotovo je zaviran,  ali mu
Sam Albert je zastavil pot dotle.
Oton.
Na Ostrem vrhu si mi pravil, Viljem, Da je izdan v Tirolih shod ponočni.
Viljem.
Dvomiti ni o tem, izdan gotovo. In grof najbrže je takoj sporočil O tej zavezi Albertu, verujte.
Anton Medved: Viljem Ostrovrhar.
Ureh.
Pustimo to! Zdaj bodi, kakor hoče! Rešitev našo nosi meč in boj. Zato je treba vestnega pomenka, Kako nam lože priti je do zmage.
Oton.
Tako je. Vojnega načrta treba.
Ureh.
Previdno  sem ga izumil sam, znajta.
Viljem.
Potem ga nam razloži brez odloga!
Ureh.
Široki konec tega hriba nam Zaslanja tabor — mesto je izborno — Počasi mi s konjiki in posamič Izvabimo sovražnika v ta gozd. Dokler ne pridejo nasprotne čete Do tabora,  dotlej ga ne uzro. A kadar privrše na konec hriba, Tedaj jih zgrabimo, kot iz zasede. — Zasedo, pešce vodil bodem  jaz. Sovražnik, kakor se mi zdi, počiva Na onem kraju in prihuljen Čaka. Le zdrastiti ga treba.
Viljem.
Kdo ga bo?
Vu celin.
Jaz prvi.  Dajte mi samo konjike!
Oton.
Previden bodi, sin! Novak si v boji In to ozemlje ti poznano ni.
Vučelin.
Kaj čas, kaj kraj! Srce poguma polno!
Ureh.
Pošiljajmo konjikov male broje Iz tabora dosodi in naprej! Tako izzovemo naposled zvito Sovražnika do sebe,  do zasede.
(Vsi se vzro nakrat proti  desni.)
5. Prizor.
(Jošt. Prejšnji.)
Jošt
(pride hitro in sopiha).
Sovražnik gre. Na boj, gospodje! V tabor!
Ureh.
Odkodi? Kje si ga uzrl? Povej?
Jošt
(ozira se). Na jelko sem visoko skrivši splezal In videl sem vojakov vse gomazno V kotanji. Zdi se mi, da na odhod Pozival jih je njihov vojskovoj, Ker meč je krepko dvignil in zavihtel In krhko je govoril — kaj, ne vem. Ko splezal sem z drevesa, že sem čul Za sabo šum, peket, lomast iz dalje.
Viljem.
Hitimo v tabor! Bojmo se zamude!
Ureh.
NaČrt  veljaj, če tudi se vsa vojska Podi za nami. Cas je drag. Hitimo! (Vsi odhite.)
Jošt
(za njimi). Jaz pojdem še na hrib, — morda uzrem . . .
(Odide za njimi.)
6.  Prizor.
Aloj
(pride počasi in se ustavi). O čudna ta gospoda,  Čudne želje! Sam hodim zanje naj okolo vohat, Ce Vučelin je tudi med vojniki. Saj vendar nimam nepredrtnih prsij, Da šel bi kar naravnost v vražji tabor. Življenje mi je drago, ko gospodu, Ce tudi sem oproda,  boren sluga. In Told veleva, da razvijem prapor. Opasno delo tudi to! E kaj! Na tisto jelko splezam — in pokojno Na bitev bodem  gledal pod seboj. Kadar si bodo dosti že v laseh, Pokažem prapor. Svoje s tem storim.
(Gre počasi v breg.) Gospod naj išče Vučelina sam, Saj trčita gotovo v boji vkupe. Zakaj bi vse ležalo le na jednem?
(Nerazumljivo sam s sabo šepetaje pride do jelke in hoče splezati nanjo. V tem hipu stopi Jošt predenj.)
7.  Prizor.
(Aloj. Jošt.)
Jošt.
Izdajnik!  Črna duša! Tu imaš.
(Udari ga z mečem preko rame. Aloj takoj pade.)
Aloj.
Moj Bog, gorje! Kaj storil sem? Umiram ... (Hoče   se   dvigniti, a omahne   na  zemljo   in   umolkne.)
Anton Medved: Viljem  Ostrovrhar.
487
8.  Prizor.
Jošt.
A kaj je stikal tu okrog drevesa.''
(Ozre se kvišku in ugleda drog.) Čemu ta drog? Kdo sem ga je privezal? (Spleza na jelko in preseka z mečem vse priveze.)
A ha! Praporec. Znamenje gotovo! To vzamem s sabo. Kaj naj tu visi! A Čuj! Odkod ta hrušc? Sovrag je tukaj. (Odbeži s praporom na levo.)
9.  Prizor.
(Vučelin. Hinek.) (Na obeh straneh je čuti peket.)
Vučelin.
Planimo nanje! Tu so.  Za menoj!
(Sest jezdecev skoči   proti desni. A v tem hipu se prikaže Hinek s Sobolja. Vučelin osupne in ostane sam pred Hinkom.)
Hinek.
Tako! Sešla sva se. Hvaležen sem.
Vučelin.
Vi tudi ste nasprotnik naš, gospod? (Na desni se začuje brenket mečev in rezget konj.)
Hinek.
Ne vaš nasprotnik; temveč tvoj, dečak.
Vučelin.
Nasprotnik moj ? Kaj zla sem storil vam ?
Hinek.
Hinavec,  molči, kaj  se hliniš, vrag!
Vučelin.
Jaz meča ne zavzdignem zoper vas; Saj vi ste drug najdražjega mi bitja.
Hinek.
Potem še vprašaj me, kaj zla si storil!
(Udari z mečem. Vučelin   prestreže   udarec s ščitom,  a omahne s konja. Konj zdirja na levo.)
Vučelin
(ko vstaja). Samo to prošnjo, vitez Hinek,  Čuj! Osreči jo,  osreči ¦— blago dušo!
(Hinek zamahne z mečem na glavo. Vučelin pade. Prvi vrže meč od sebe.)
10. Prizor.
(Hinek. Vojak.)
Vojak.
Konjike- vse smo mrtve vrgli s konj.
Hinek.
Jaz zase boj sem že končal. Nazaj! Zatrl sem ga. Nazaj! Po bliskovo!
(Prepast na licih oddirja Hinek. Za njim odide Toldov
vojak.)
11.   Prizor.
Vučelin
(dvigne glavo; tok krvi začuti).
Moj Bog, moj Bog! Ves v krvi plavam ranjen.
(Prime tkanico s težka.)
Tkanica tudi je s krvjo po jena . . . Kje sem? Privri studenec, da te pijem!
(Poljubi tkanico.)
O Tilda! Tebe gledam zdaj, da, tebe. Kako   je lepa!   Črno krilo nosi. Ozarja svit nje lice — snežno belo. In moli, solzna moli. . . zame . . . zame. . . Da Bog mi grehe odpusti.  Le moli!
(Preneha.)
O vitez Hinek, pridi sem pred mene, Ti srečni vitez nje, pred mene stopi . . . Odvrzi meč! — Osreči jo,  osreči . . . O Bog,  odpusti grehe mi,  odpusti, In dušo — dušo — sprejmi v svoje roke .. .
(Utihne in glava mu omahne nazaj.)
12.  Prizor.
Oton z Dobre
(privihra  na konju).
Kje sin je moj? Prišel je konj brez njega.
(Ugleda Vučelina.)
Gorje, gorje! Krvav — — ubit morda.
(Skoči s konja, prime ga in drami.)
Prebudi se,  osvesti se,  moj sin! Ti nisi mrtev. Vučelin! Moj Bog! Poslušaj me, tvoj  oče sam te kliče. Zastonj! Gorje! Morilec kruti, kje si?
(Pobere okrvavljeni meč.)
13.  Prizor.
(Oton. Armin Priborski. Viljem na čelu vojakov.)
Oton.
Čegav bi bil ta meč? Poglej ga, Viljem! To meč je dragocen. Povej mi, Viljem!
Viljem.
Ta meč je Hinkov, viteza s Sobolja.
(Ogleda si ga.) Resnično, jaz sem sam mu ga podaril.
488
Anton Medved; Viljem  Ostrovrhar.
Armin
(Otonu). Ne vzdihaj tukaj! Hiti z nami v boj! Sinu naj v boju oče ne pozna!
(Oton pogleda srdito Armina: zadene sina na konja in zdirja ž njim proti svojemu taboru.)
14.  Prizor.
(Viljem. Armin.)
Armin
(proti vojakom, ki še niso na prizorišču, obrnjen). Ko slišal sem ta javk in vzdihovanje, Že menil sem, da ga sovrag drži.
Viljem.
Kaj hočemo ? Zdaj  rinimo naprej! (Na desni se začuje hrup.)
Armin
(ki se mahoma ozre). Saj moraš, glej!
Viljem
(se tudi ozre).
Sovražniki so tukaj! Zgrabite meč! Naprej, na boj za nama!
(Odvihrata; za njima četa konjikov.)
15.   Prizor.
(Eberard. Told.  Viljem.)
(Na   desni se kmalu   čuje  šum, krik, brenket, žvenket, rožljanje nekaj trenotij.)
Eberard
(pride s pešci).
Morite, sekajte! Močij dovolj Brez dela čaka še za nami boja.
(V tem se umikajo viteške čete navalu Toldovemu. Na
prizorišči se vname hud boj.   Armin Priborski pade od
pušice zadet. Eberard potisnjen nazaj.)
Told.
Uporniki! Za deftn in za vladarja!
Viljem.
Za Čast in pravo! Bratje, krepko bijte!
16. Prizor.
(Friderik. Told. Viljem. Jošt. Vojak.)
Friderik
(se prerine s konjiki z leve na prizorišče). Ne zdvajajte; prišel sem vam v pomoč.
Told
(okrog stoječim vojakom): Na jelko! Prapor! Urno, Aloj, Aloj!
Vojak.
Nikjer ga ni! Morda je že ubit. (Bitev se bije nadalje.)
Told.
Na jelko, kdor je srčen.  Urno, pravim !
(Trije  vojaki  skočijo v hrib.  Dva padeta takoj od pušice
zadeta. Ko tretji prispe do jelke, prikaže se Jošt in mu
s kopjem predre prsi.)
Jošt
(zavpije in pokaže prapor). Jaz imam prapor. Ne razstre ga nihče.
Told.
Zakličite: za dom in za vladarja!
(Glušeč krik zaori.) Za dom in za vladarja!  Smrt sovragu! (Bitev se bije zdaj tem, zdaj onim na srečo.)
Friderik
(na levi Viljemu mimogrede).
Umikaj m o nalašč se silam njih, Da pridemo do tabora, do Urha.
Viljem.
Le vstrajajmo, dokler nam je mogoče! Za Čast in pravo! Le naprej pogumno!
(Viljem seka silovito okrog, da se mu vse umika.)
Told
(zagrozi  mu): Približa,  Čakaj,  skoro se junak, Ki tudi tebi kos,  potre ti moč.
(Zdajci se oglasi   na levi krik in v veliki   gneči se pri-dreve viteški vojaki  na prizorišče.)
Viljem.
Pritiska Ureh. Vojsko zajemimo!
(Tudi   njega  potisnejo   naprej,  da   izgine   s  prizorišča.)
17.  Prizor.
Konrad K.
Naprej, naprej! Za njimi brez strahu! Dobljena igra!  Sekajte begune!
(Viljem   se   pokaže, vabeč   vojake   proti   Konradu.   Dva
Konradova   konjika  vrže   s konj   z   dvema   mahljejema.
Drugi bliskoma zdirjajo mimo njega. Prizorišče se sprazni.
Viljem in Konrad ostaneta sama.)
18.  Prizor.
(Viljem. Konrad.)
Konrad.
Kdo bije boj za čast in pravo? Reci!
Viljem.
Pred sabo ga imaš*in gledaš zdaj.
49°
Anton Medved: Viljem  Ostrovrhar.
Konrad.
Tvoj meč grozi le tvojemu vladarju.
Viljem.
In je pravična li njegova vlada?
Konrad.
O tem ne govoriva na bojišči. Vsegdar je kazni vreden vsak upornik, Vladar pravičen bodi,  ali ne. A pomni to:  Ko meča je udarec Nadel ti Častni, lepi naslov: vitez, Tedaj sveto prisegel si,  da meč tvoj Vladarja bode branil,  vero, pravo. In ti oskrunjaš zdaj  to čast in pravo.
(Viljem se ozre na prstan in se zmede.) Zato ti smrt! Zaslužena ti kazen!
(Konrad udari z mečem; Viljem prestreže udarec s ščitom, da na vse strani   zamigotajo odpali dragulji.   Konj se vzpne na zadnji   nogi in umakne na desno.   Konrad za njim.)
19.  Prizor.
JBberard
(brez meča in šlema).
Strašljivec ničevi! Prekletstvo nanj! Ko bilo je pomoči najbolj treba, Ostavil je svoj tabor, vzel vojake. In on! Besednik prvi pred pobojem. Morilec! Ureh, večni Bog te kazni! Ce Rajnbert bil je jeze tvoje žrtev, Ti bodeš moja žrtev, to prisezam. (Dvigne pest.)
Zatrti smo,  zatrti radi tebe. A bežal še ne bodem. Tu stojim, Ce tudi nimam meča niti šlema, Ker ti si bežal.  Večna ti sramota!
(Ozre se proti desni.)
20.  Prizor.
(Konrad. Eberard.) (Konrad pride z nekaterimi vojaki.)
Eberard
(mrzlo).
Kam idete,  gospod? Končan je boj.
Konrad
(zamahne, a odmakne meč).
Zaslužil smrt bi.  Toda brez orožja Ujetnik bodi naš.  Okove nanj!
(Vojaki ga uklenejo )
Povedi nas do tabora!
(Ko ta ne gane.)
Kaj Čakaš?
Eberard.
Do tabora? Da speče me iznova Spomin na Urha, ki nas je izdal i
Konrad.
Kaj  mari meni tvoj spomin na njega! Upora ne trpim, najmanj po zmagi.
Eberard.
Kaznujte Urha!  On je vreden kazni.
Konrad.
Ne boj se zanj! Pravica še živi. (Odidejo na levo.)
21.  Prizor.
(Dva vojaka podpirata Viljema. Ko pridejo do srede prizorišča:)
Viljem.
Počakajta! Dovolj! Nikar naprej! Umrjem naj že tukaj  ali tam. Na tla me položita! Truden sem.
(Položita  ga na tla in mu   narujeta  mahu za vzglavje.)
Zahvaljam vaju. Bog povrni vama! Se nekaj. Zadnja prošnja, ljuba borca. Naj pride Konrad Kamenski še k meni! Povejta mu, da rad bi ž njim govoril.
Vojaka.
Takoj! Na vsako stran naj j eden gre. (Odideta.)
22.  Prizor.
Viljem.
Kako sem slab. Poslednji to so hipi. Vse tiho je okrog.  Končan je boj. Pozdrav poslednji vama . . . Ana, Tilda . . . Na svetu tem ne vidimo se več.  — Imam li prstan še?
(Pogleda na roko.)
Imam ga še . . . Imetek, ki ga moram zapustiti. Kako ga dolgo ni!  O pridi skoro!
V   mladosti mi prijatelj, zdaj krvnik.
V  življenji paČ se menja z menjo menja. Korake čujem. To so tvoji,  Konrad.
23.  Prizor.
(Viljem. Konrad.)
Konrad.
Poklical si me, k tebi sem prihitel.
Viljem.
Kar Told je velel, vzel si  tabor, ne?
Anton Medved: Viljem   Ostrovrhar.
491
Konrad.
Poražena je vaša vojska vsa.
Viljem.
Pozabi, da sem bil nasprotnik tvoj, In zopet zmisli se prelepih Časov, Ko sva v ocetnem dvoru se ljubila.
V   življenju Časih jeden vdar usode Nazore najglobočje spremeni. Odpusti,  Konrad, dušno mi slepoto,
V   kateri meč sem vihtel zoper tebe! Veruj pa tudi,  da me je ljubezen Do prava in domovja zvlekla v boj.
Konrad.
Priznavaš ti krivico — jaz odpuščam. In žal mi je, da sem zadal ti smrt.
Viljem.    .
Čemu? Saj to si moral, kar si storil. In jaz, —
(ozre se na okolo)
menda nikogar ni v bližini — Darilo zadnje kanem ti podati, Ki pahnilo je mene v to pogubo, A tebi morda srečo ustanovi.
(Sname prstan.)
Ta prstan mi je dala nekoč Vila, Ta prstan zdaj zapuščam tebi, Konrad. Bogastvo, slavo ti prinese tukaj, Če verno bodeš nosil ga na roki, Ce molčal bodeš, kdo ti ga je  dal, Ce viteške Časti nikdar ne žališ. Tako je Vila meni naroČila. Ne brani se! Natakni ga na prst!
Konrad.
Pogoj poslednji mi dolžnost nareka, Ki vsak jo vitez vsegdar verno vrši.
Viljem
(s slabotnim glasom).
Sramota, smrt je njemu za petami, Kdor to dolžnost v slepoti kdaj prekrši. Na, vzemi prstan! Ali mi obljubiš?
Konrad.
Obetam trdno, kar velevaš, Viljem. (Skloni se na jedno koleno in natakne prstan na desnico.) Presrčno hvalo vsprimi za darilo.
(Gleda ga nekoliko časa.) Odpusti, da od moje roke mrješ.
(Poljubi ga.) Prijatelj si, kot bil si mi prijatelj. '    .                 (Vstane.)
Viljem.
Se nekaj,  Konrad.  Viteza s Sobolja Poznaš . . . On ve za te pogoje . . . pazi, Da ne izda skrivnosti.  Vedi namreč: On bil je kriv nesreče tudi meni . . . Obljubil sem mu hčer. ki ga ne ljubi, Da molčal bi . . . Odpuščam mu, povej, In varno prstan ta pred njim zakrivaj.
Konrad.
Slabi te govor.  Viljem,  ne govori!
Viljem.
Poišči Urha z Domovanja,  Konrad!
Konrad.
Iz boja je prebežal.
Viljem.
On prebežal:' Preveč sem njemu veroval . . . preveč. A bodi! Bog odpusti moje grehe! Podaj mi roko! Ana . .. Tilda ... Konrad! (Desnica mu omahne, predno Konrad vanjo seže.)
24. Prizor.
(Konrad. Vojak.)
Vojak
(ki je Viljema privel).
Iskal sem vas in že ste tu, gospod.
(Obrne se proti Viljemu.) Za Boga, vsaj  izdabnil ni še ta.
Konrad.
Izdahnil je ta hip, ko  sem si stopil.
Vojak.
Soboljski vitez nekaj  je naročil, Kar njemu samemu razkriti smem.
Konrad.
Kje si govoril ž njim? Povej mi hitro!
Vojak.
V   samoti gozdni,  kjer je baš umrl.
Konrad.
Umrl? Kako? Med živimi ni več.'
Vojak.
Ima že mrzle ude. Naš vojak Iz tabora je videl,  da beži. Izpustil je pušico na beguna.
V  poslednjih hipih sem ga našel jaz.
Konrad.
In kaj ti je naročil? Razodeni'.
492
Anton Medved: Viljem  Ostrovrhar.
Vojak.
Jaz nisem ga razumel. Vendar pomnim
Besed njegovih. Rekel je tako-.
Povej  gospodu  Viljemu le  to,
Da pojde v grob skrivnost njegova z mano.
Konrad.
Dovolj,  dovolj! Jaz urnem naročilo. Ti pojdi v tabor zdaj in reci stražam, Da tri jetnike semkaj privedo.
(Vojak odide.)
25. Prizor.
(Told.  Konrad.)
Told
(pride z desne ob istem  času;.
Sovražnik je pobit.  In hvala vam, Da prišli ste o pravem času s četo, Četudi niste prapora uzrli.
Told.
Izgnanstvo vedno. Vse lasti mu bodo Odvzete, Domovanje zrušeno. Sam vojvoda avstrijski je poslal Maršala dvornega do Korotana, Da mu zaneti Dekše,  rodni grad.
Konrad.
Ko jaz drevil sem k taboru konjico, Prebežal je s kardelom svojim v stran, Morda je videl, da mu grad gori. Podil bi ga,  a bal sem se, da k vam Prispem prepozno.
Told.
Jaz pa nevedoč Poslal sem vas nazaj, ker menil sem, Da Ureh misli na napad zvijačen.
Konrad.
Poglejte,  sem jetnike že vedo!
Konrad.
Začul sem krik in mečev silni žvenk.
Told.
In tabor.' Ali je obstražen?
Konrad.
Da.
Poglejte tu mrliča! Ostrovrhar.
Told.
Resnično!  Tudi  on je  padel v  boji. In kdo ga je premogel.'  Vem,  da vi.
(Konrad upre pogled  na mrtveca.)
Konrad.
Junak je bil on, blagega srca. Odpuščam mu. Naj v miru zdaj počiva.
Told.
Iz mesta mi je grofov sin poslal Očetov list.
Konrad. Kaj piše? Smem li brati?
Told.
Ujet je Konrad s Trate, grad porušen. Zarotnikom nalaga Albert sam Izgnanstvo,  da se v njem dopokore. Le Urha je zadela hujša kazen.
Konrad.
Katera? Vsakoršno zasluži on.
26. Prizor.
(Prejšnja. Jošt.) (Jošt pride s hriba, predno pridejo jetniki.)
Jošt.
O Bog, ubit je moj gospod, ubit . . .!
(Pade k njemu. V tem privedejo   vojaki uklenjene Friderika   iz   Belega  kota   in  z   Domovanja   in   Eberarda; prvega  podpirajo, ker je ranjen.)
Told.
Tako mi duše, Bog je vsem pravičen.
(Jetniki   ob   Viljemovem   truplu   osupnejo   in se   hočejo ustaviti.)
Naprej; nemudoma naprej do mesta!
(Odidejo; Joštu.)
Kaj tukaj ždiš? I ti si naš jetnik.
Jošt
(vstane).'
Gospod, pustite me ob dragem truplu, Ob njem, kateremu sem verno služil Življenje celo.  O pustite me, Naj tudi bodem mu ob smrti zvest. Kaj hočete z menoj.' Življenje  moje Odslej za vas, zame več nima cene.
(Pade zopet k Viljemu; tedaj mu zdrkne list izza pasii, kar opazi. Pobere ga in vstane.)
In glejte list! — Prepozno! On je mrtev. Vročila mi ga je njegova hči, Da mu ga dam, ko bil bi smrtno ranjen. Prepozno! Jaoh . . .
/. Kraljev: Gospa s pristave.
493
Konrad.
Meni daj ta list! Lahko ga berem.  Vse mi je zaupal.
(Jošt mu izroči list. Konrad ga razgane in bere polglasno.)
„0 vedite, moj  oče, da je v meni Pognala, dozorela sladka misel . . ., Katero vam razkriti Čem pred smrtjo, Ce srečate se morda v boji ž njo. Samote si poiščem — svet ostavim. V nečast in smrt ne pahnem vas zato. Naj v celi samostanski v Velesalu
Za srečo molim našega rodu
In mir uživam, ki ves um presega."
(Konrad  list   zamišljen  povesi   in   pogleda  Jošta, ki   se zdaj obupan ozira na mrtveca, zdaj   proseče na Tolda.)
(S tresočim ganjenim glasom.) Pustimo  ga! Naj  straži mrtvo lice, Dokler se jaz ne vrnem. V rodni grad Do rake hočem ga spremiti sam.
(Konrad in Told odideta, Jošt se iznova jokaje skloni k Viljemu.)
Zavesa pade.
Gospa s pristave.
(Zgodovinski roman.
Spisal  /. Kraljev.)
(Dalje.)
iVako Čudno se igra včasih sreča s Človekom! Morda je od nje pričakoval veliko, toda še več mu da ali ga celo obsipa s svojimi darovi. Tako je bilo pri Viridi. Dobila je moža, ki je bil prvi junak svoje dobe, oblast njuna se je razširjala čez razne dežele tako, kakor je njuna slava hitela od mesta do mesta, od dežele do dežele. Je-H bila torej morda Virida srečna v taki veljavi, slavi in mogočnosti? Rekla je lahko sama sebi, da ima za vse Leopoldove uspehe zasluge tudi ona sama. Zakaj ona ga je vnemala za junaštvo, ona je ž njim delala načrte, ona ga je tolažila v bridkosti, s svojo ljubeznijo mu je sladila delavno življenje, s kratka: bila mu je res družica, tovarišica v življenju v vseh rečeh. To je spoznaval Leopold in zaradi tega jo je ljubil in cenil neizmerno. Vendar — srečna, prav srečna ni bila, zakaj njene želje se niso še nikakor izpolnile, njeni vzori so se dvigali in plavali še veliko, veliko više.
Četudi utegne biti za Čitatelja nekoliko težko premišljati dolgo vrsto zgodovinskih dogodkov, ne moremo drugače zvrŠiti svoje naloge, kakor da popisujemo še nadalje zgodovino Leopol-dovega vladanja; potem se bomo tem lože in prijetneje mudili v njegovi domači hiši in se bavili z njegovo družino.
Po želji Viridini se je mešal Leopold v boje z Benečani v Italiji, kateri so pa donašali koristi le Barnabu. Stari plemenitaži so se nad tem jezili in godrnjali zarad ženske vlade, toda v obraz si niso upali tega povedati Leopoldu. Ker je pa vendar nekoliko slutil nevoljo, sklenil je bolje urediti svoje dežele in tako odstraniti vsak povod za nezadovoljnost in nasprotovanje.
Najbolj v nevarnosti so bila avstrijska posestva po Švici in na Svabskem. Leopold si je
mnogo prizadeval, da bi zjedinil vsa raztresena posestva in spravil pod svoje gospodarstvo. Toda ustavljale so se mu velike zapreke in težave. Pravi junak se ne straši težav; tudi Leopold se jih ni. Zopet je bila Virida, katera je tudi za to stvar vnemala Leopolda.
Tačas je posebno slovel kot hraber junak in mogočen gospod grof Eberhard Virtemberški, kateri se je bojeval kar v jedno mer s svojimi sosedi, zbral in izuril si lepo vojsko in tako postal celo nekak gospod Leopoldov za one kraje. Leopolda bi samo to ne bilo toliko jezilo, ko bi hkrati v tem ne bila velika ovira za njegove namere. Virido pa je to močno žalilo, ker ni marala biti podložna nikomur, še bolj pa, ker je ta mož tako slovel, da je za njim zaostajal njen Leopold. A kako bi spravil s poti neljubega tekmeca? Stvar ni bila lahka, zlasti ne, Če bi bil Leopold rabil samo poštene po-močke. Leopold je bil sicer dobra duša, a njegovi svetovalci so znali najti razlogov in vzrokov dovolj za kakoršnokoli ravnanje. In ko je videl Leopold, da je tudi Viridi po volji, pomišljal je še manj o tem, kaj ima storiti. Težave so mu delale skrbi in gubanČile čelo. Virida je to opazila  in ga izkušala razvedriti.
„Kaj ti je, dragi soprog?" vpraša ga sočutno, „da ti leži oblak na čelu in je izginila veselost iz tvoje duše? Vzemi meč, zajaši konja in pojdi v boj, na lov, tam najdeš razvedrila!"
„Ne mori me dolgi Čas,, predraga, pač pa skrb za nas in za naše dežele. Poleg tebe biti mi je slast, a tebe in otroke videti v nevarnosti, to me mori."
„Od kod naj nam preti nevarnost? Ali ni tvoja desnica, ali ni orožje tvojih zvestih služabnikov dovolj na obramba za nas vse?"
„Upam, da je. Toda marsikaj se je pred kratkim močno predrugačilo in treba je posebne