63640

Mala

Apologetika

ali

Prijazni zapili st. Molle vero.

-sge-

Napisal

Dr. Lavoslav Gregorec,

profesor bogoslovja v Mariboru.

Izdalo in založilo

kat. tisk. društvo v Mariboru.

1873 .

Tisk Narodne tiskarne v Mariboru.

63640

Z dovoljenjem Njih milosti

Jakoba Maksimiljana.,

kneza in škofa lavantinskega.


-

'



Kazalo.

Stran.

1. O veri mi tiho bodi — o veri nečem ničesar niti sli¬
šati niti brati . . ... 5

2. Boga ni ......  9

3. Po smrti ni ničesar več . . . .14

4. Po svetu je vse polno nereda, krivic in hudobij. Bog

se za nas ne zmeni več, kakor jaz za lanski sneg . 21

5. Vera je le za ženske .....  27

G. Pošteno živeti — in dosti je . . .28

7. Svojega bližnjega ljubiti, mu dobro storiti, to je vsa

moja vera — za več ne maram . . .34

8. Vera nas vedno zavrača na večnost, na zemlji pa

nam ničesar ne da . . . . .39

9. Vem za učene gospode, ki nič ne verujejo . . 49

10. Vero so mešniki izmislili, da bi se bolj lehko živeli 57

11. Kateri trep bi še na skrivnosti veroval? Verujem le,

kar razumim ......  66

12. Rad bi veren bil, toda ne morem . . .72

13. Vere so si vse enake — nobena ni boljša od druge,

človek se po vsaki veri lehko zveliča . . 75

14. Kdo pa je Jezus Kristus ? Morebiti je le kak „modri-

jan iz Nazareta?" Ali je on resnično Bog? . . 86

15. Pri Luteranih je vera veliko bolj lehka, kakor pri nas.

Luterani so pa vendar tudi Kristjani. Naposled še ni
pravega razločka . ... 100

16. Pošten človek ostane pri stari veri. Vsak ostani pri

veri, v kateri se je rodil ....  114

17. Katoliška cerkva je ostarela babica — za zdajne iz¬
obražene čase ne sodi več ....  115

18. Verujem, kar je Jezus Kristus učil — toda, kar so
poznej duhovniki dodali in izmislili — tega ne verujem 118

19. Molim Boga, kakor se meni poljubi. Kaj to tebi mar? 124

20. Bogu že verujem — ali papežu, škofom in mešnikom

ne morem verovati — ti so slabi in zmotljivi, kakor jaz 126

21. Cerkva je neusmiiena. Uči, da bo vsak pogubljen,

kateri ni Katoličan .....  129

22. Pekla ni — kdo je že neki tarno bil? . . 131

23. Bog je neskončno milostljiv — on me ne bode zavrgel 134

24. Zavolj koščeka mesa ne bodem pogubljen. Meso je

za jesti v petek in svetek .... 137

Stran.

25. Bog ne potrebuje mojih molitvic. Bog že ve, česar

mi je potreba ......  139

26. Kaj pomaga Marijo in svetnike častiti? Kako bi svet¬
niki zamogli izvediti za naše prošnje ? . . 143

27. Zakaj se pa zdaj ne godijo nobeni čudeži? . . 148

28. Zakaj se pa božja služba obhaja v latinskem, nam

neumljivem jeziku? Zakaj se ne mešuje slovenski? . 153

29. Duhovniki prodajajo svoja opravila. To vendar ni prav 155

30. Spovedi ne trpim — spoved so mešniki izmislili . 158

31. §poved ni za nič — vse spovedovanje ne pomaga nič 165

32. Cernu bi še k spovedi zahajal? Ubil nisem nikogar.

Pri tatvini še me tudi niso dobili. Ne vem, česar bi se
spovedoval? ......  169

33. Nekateri vedno okolj spovednic plazijo , pa vendar

niso boljši od mene .....  174

34. Kako to, da bi Jezus Kristus v posvečenem kruhu in

vinu resnično pričejoč bil ? To ni mogoče! . . 175

35. Čemu bi k sv. meši zahajal? doma tudi lehko molim! 182

36. Ne utegnem ......  187

37. Ljudje se mi bodo smejali. Imeli me bodo za bedaka.

Človek živi sred ljudi in mora časih ž njimi petegnoti 190

38. Življenje Kristjana je dolgočasno in čemerno. Vedno
križanje mesa, večno zatajevanje . .' . ali se temu

reče: živeti ? . . . . . 193

39. Zdaj sem premlad — preveč dela imam — poznej,

kedar bom bolj utegnil — na stare dni se hočem go -
tovo poboljšati in resnično Bogu služiti — brez sv.
zakramentov nečem umreti .... 195

Nekatere večje tiskovne pomote.

46 vrsta 11 in 14od zgorbori: z nebeškim—in:  podaja,
64 „ 4 in 8 od spod beri: j e, in: š k rt a v c e v,

Stran

Predgovor.

Dragi prijatelj!

To knjižico sem nalašč napisal — za, tebe. Tebi je
izročena in priporočena, zlasti tedaj, ako bi se ti kmaln
ne dopadla. Kajti to bi bilo znamenje, da si je zelo
potreben.

Pravijo: dobra knjižica je dober prijatelj. Upam,
da ti takega prijatelja dovedem v tej knjižici. Sprejmi
ga tedaj prijazno in blagovoljno.

Sicer bo večjidel govoril o prav resnobnih, pomi-
slika jvrednili stvareh. Mislim pa, da te ne bode dolgočasil.
Kajti naročil mu sem, da tega storiti ne sme, rekel mu
sem, da se naj s teboj zelo prijazno in pohlevno po¬
govarja. Kedar prebereš posledno poglavje, tedaj mi
pa povedi, kako je kaj mož beseda bil.

Bržej ko ne kmalu zaslediš, da so napake, katere
v tej knjižici odpravljam, trojnovrstne. Prve prihajajo
iz brezverne hudobnosti  — te so vseh najhujše
in se jih zato lotim najprvlje — druge se rodijo iz
nevednosti,  tretjim pa je plodna mati sramotna
strašljivost.  Rad si pa domišljnjem, da so ti v tej
knjižici našteti napadi zoper sv. vero dozdaj bili večji¬
del neznani, ali vsaj nikoli posebno obrajtani. Tako rad
upam; ali vendar sem jih napisal ter primeren odgovor

4

pristavil in sicer iz dveh uzrokov. Prvič, da te, kedar
na-nje naletiš, ne dobijo nepripravljenega. Drugič pa,
da videvši jih puhlost, se tem bolj v sveti veri potrdiš
in ukrepiš. Prosim ljubega Boga za potrebni blagoslov,
da se oni pogovori milo in zdatno tvojega srca popre-
mejo. Iz presladke skušnje mi je znano, da veče sreče
ni, kakor Boga spoznavati, ga ljubiti in mu služiti. Ne
čudi se tedaj, ako ti od one sreče nekaj podeliti želim.

Volja mi je blaga in moj namen pošten, kar je,
zlasti zdajne dni, nekaj vredno. Ali je pa tudi ova knji¬
žica kaj vredna, tega razsoditi sam ne morem. Vendar
upam, da ne pogreša zelo vsake vrednosti, akoravno
sem si svojih slabosti svest. Mogoče, da se ti bodo ne¬
kateri odgovori dozdevali — prekratki. Vedi, da sem
tako storil, ker te nisem hotel dolgo muditi ali pa zelo
dolgočasiti.

Se nekaj ! ne beri mi na enkrat — preveliko ! Beri
po malem in prevdarjaj razloge katere navajam. Iši
resnico s poštenim srcem! ne brani se jene resnobne
določnosti. V poštenem srci se ne more dolgo tema zmot
in laži potikati. Naposled vendar jih mrak odstopi ter
pred svitom resnice božje pobegne.

Srečnega uspeha se nadjam tem bolj, ker je de-
Segur-ova knjižica, katere sem se tu pa tam držal, na
Francozkem veliko koristila. Z Bogom!

-HSS--

5

I. Poglavje.

„0 Yeri mi tiho bodi — o veri nečem ničesar
niti slišati niti brati. “

Odgovor: Zakaj pa ne? Ali jedkaj hudega na tem,
ako si prizadevamo, Boga prav spoznavati, ga ljubiti,
mu služiti; pozvedeti, kaj je dobro, kaj pa hudo ? Kaj
neki vidiš na veri, česar bi se pošteni ljudje imeli
sramovati ?

Veruj meni, ti še sv. vere blizo ne poznaš in ko¬
likor še o njej veš, je vse zmedeno in krivo. Tega te
bodo one šibke knjižice prepričale, ako jih le nekoliko
pazno prebereš. Ne plaši se, češ, da te bodem z Bog
si ga vedi kako preučenimi razpravami nadlegoval. Tega
se nimaš bati. Marveč prav prijazno in priprosto bo¬
dem govoril. Tako mislim bodeš kmalu pozvedel, da je
sv. vera prav za prav tvoja prijateljica. Ona je tibi na¬
menjena, ti pa za-njo stvarjen. Ne smeš je zavrči, ako
nečeš neskončno nesrečen biti. Ona prižiga tvoji pameti
svetih resnic pravo luč, v tvoje srce pa zasaja blagi,
vsakemu toliko zaželjeni mir vesti. Sveta vera ti odgo¬
varja resnično in določno na preimenita vprašanja; od
kod sem? kam pojdem? zakaj sem nasvetu? Ona kaže
edino pravo pot do tvojega čila in konca — brez nje
zaideš, se pogubiš vekomaj ! Ne misli da si ti zdaj prvi
ali posledni, kateri o sv. veri kaj premišljuje ali pre¬
bira. O ne, že davno pred teboj so bili in bodo tudi

6

za teboj — možje, veliko bistroumniši, učenejši od tebe,
kateri so kaj marljivo svojo pozornost obračali na sv.
vero. Najučenejši možje so iz sv. vere zajemali svo¬
jemu duhu prave omike in izobraženosti, svojemu srcu
pa potrebnega miru in tolažbe. Kdo bi se pa drznil vse
zaničevati in v nemar puščati, kar so častili in ljubili
možje, kakoršni so bili na primer: sv. Augustin, sv.
Jeronim, sv. Mohor, sv. Ciril in Metod, sv. Roprt, sv.
Tomaž akvinski? Blizo sto let bo tega, kar so neverni
pisači Francoze toliko zmotili, da so v strahovitem pun¬
tanji sv. vero zatrli in katoliško službo božjo prepove¬
dali. »Škofe in duhovnike so pregnali, v ječe pozaprli
ali grozovito poklali. Cerkve in samostane so podrli ali
pa v fabrike in kosarne spremenili. Francozi so postali
kršeni ajdi. Nekaj časa poznej je siloviti Napoleon stra¬
hoval Francoze kot prvi francoski cesar, ter pri njih sv.
katoliško Cerkvo in jeno službo božjo zopet dovolil. Po¬
znej so Napoleona premagali in 300 mil daleč od Fran-
cozkega na samoten otok sv. Helene kot jetnika od¬
gnali. Tukaj je premišljeval svoje čudno življenje. Ne-
kokrat je sledeče besede izustil proti svojim tovaršem:
„največi dobrota, katero sem kedaj Francozem storil,
je bila ta, da sem pri njih sv. katoliško vero in očitno
službo božjo zopet ustanovil. Kam bi neki ubogi ljudje
brez vere zašli! Kar trgali in davili bi drug drugega
morebiti že zavolj kakega ženstva ali sladke hruške. “
Ne da se dopovedati, le vsevedočemu Bogu je znano,
koliko solza je že sv. vera pobrisala iz očes žalostnih
in revnih ljudi.

Brezštevilni so, katerim je pregrešna srca prerodila
ter jih iz poživinjenih hudodelnikov storila čudovite svet¬
nike. Ko bi ti prav zazvedel, koliko sladkih resnic, ko-

7

liko trdnega zatajevanja, veselega upanja, blagega miru ,
koliko čistega veselja in radosti da je že sv. vera med
revni svet posejala, o ti ne bi nikoli zinil: „o veri mi
tiho bodi, o veri nečem ničesar slišati. ‘‘ Tako ne bi ni-
kedar več govoril. Marveč nujno bi prosil: „le o veri
mi govori, povej mi kaj o njej, razsveti mi pamet, očisti
mi srce, tolaži ga v njegovi tnžni žalosti in za¬
puščenosti!“

Dobro ! tedaj se pa hočem pogovarjati s teboj o
sv. veri. Rad ti postrežem! Prepričati te želim o pre-
blaženem upljivu sv. vere. Vendar najprvlje ti hočem
izpovedati neko resnično in genljivo povest. Mislim, da
ti bolj v srce segne, kakor ostale moje besede.

Bilo je nemirnega leta 1848. V globoki ječi vo¬
jaški je zdihoval nesrečen desetnik ali korporal. Bil je
na smrt obsojen. Le den smrti še ni bil deločen. Hu¬
dodelstvo, katerega se je zakrivil, je bilo silno veliko.
Svojega lastnega častnika ali oficirja je prebodel in
usmrtil. V kazen tolikega zločinstva je moral umreti.
Ves potrt se zgrudi na svoje ležiš«. Strahu in groze
je trepetal, kakor šiba na vodi. Med tem vstopi,
tiho in mirno vojašk duhoven. Prišel ga je obiskovat.
Hotel ga je tudi prijazno opomniti na pomoČke, katere
sv. vera deli za resnobno pot v dolgo večnost. Obsojeni
sprejme zelo rad prijazno ponudbo. Debele solze, ki so
mu iz očes silile, so pričale, kako močno in resnično
da ga je storjenega zločinstva grivalo. Imel je srce zelo
pripravljeno za prejem nebeških tolažil. Tri dni poznej
se je skesano in čisto spovedal črez vse svoje življenje
ter pobožno sv. Rešno Telo prejel. In od tega trenutka
je bil zelo drug človek. Rekel je! ,.zdaj sem slečen.
Ljubi Bog pa naj stori z menoj po svoji sveti volji.

8

Pripravljen sem. Rad umerjem. Voljno sprejmem kazen,
katero sem si zaslužil. “

Na’den vseli svetnikov mu naznanijo, da bo drugo ju¬
tro ustreljen. Poslušal je strahovito resnico mirno in
udano, kakor se Kristjanu spodobi. Sicer [ga je tudi
zdaj po vsem životu streslo, da je bil kot topolov list.
Vendar kmalu zavlada močan duh, po sv. veri vkrep-
Ijen. Mirno odgovori: „zgodi se volja božja.“ Duhoven
je ostal pri njem. Se enkrat se mu izpove in prejme
sv. obhajilo. Potem prebedi v molitvi celo noč. V jutru
o šesti uri pridejo po njega. Molče objame strežnika in
jetniškega poveljnika. Obema se obile solze udirajo.

Na poti reče k duhovnu, kateri ga je spremljal:
častiti gospod! ne morem dopovedati, kako veseli den
da je včeraj za mene bil, kaka radost mi je srce pol¬
nila. Zdelo se mi je, da sem pri Bogu. Dobro sem ve¬
del, da je vseh Svetnikov god, ves čas sem premolil.
Bil sem vesel in tudi zdaj se veselim. Nimam dovolj
besedi”dopovedati svoj znotrajni mir in radost.“
f  K?-- Tako je ta človek smrti nasproti korakal. Rekel
je: „ne bojim se umreti, vsaj vem, kamo me kličejo.
Pojdem domu. Grem k svojem Očetu. Kmalu sem pri
njem. Sicer vem, kako hudoben grešnik da sem — vseh
najhudobniši — se pa bodem na posledni prostor vse-
del. Boga sem razžalil, grešil sem; vendar Bog je u-
smiljen, upam in verujem, da mi je grehe odpustil — zelo
trdno zaupam v Nja brezkončno usmiljenost.“ Potem je
bral molitvico, katera ga je spominjala na sv. obhajilo.
Zato je tiho pri sebi zašeptal: „moj Bog! ti si mi pri-
čejoči“. Srce mu je kipelo nadzemeljske radosti. Zdaj
so nastopili jegovi posledni trenotki na svetu. Duhoven
mu pomoli sv. križ. Globoko ganjen poprime obsojenec

9

za sv. razpelo. Z nepovedljivim zaupanjem gleda na
britko martro. Presunjenega srca pravi: moj Zveličar,
moj Odrešnik in Gospod, da, to je tvoja podoba! Ti si
zavolj mene umrl — a tudi jaz umerjeni, udan v tvojo
sveto voljo. Usmili se mene vbogega grešnika! Prav
spoštljivo poljubi križanega Gospoda.

Zdaj je bilo vse pripravljeno. Se enkrat poklekne
pred duhovna in prejme jegov posledni blagoslov. Potem
stopi možato pred vojaško četo. Reče jim: „tovarši
srečno, z Bogom! Umerjem kakor Kristjan. Ne delajte,
kakor sem jaz storil! Ubogajte svoje prednike. O moj
Bog, bodi mi mil in usmiljen sodnik"!-Kmalu po¬

tem zagromi smrtonosni strel — obsojenec je stal pred
stolom božjega sodnika, ki skesanim grešnikom rad od¬
pušča. Dragi prijatelj, kaj se ti pa zdaj zdi zastran
vere, ki zamore tolikega kudodelnika tako spremeniti in
na nesrečno smrt tako lepo  pripraviti ? Ali ni taka
vera vredna tvojega zelo posebnega premislika?

--

II. Poglavje.

„Boga ni“.

Odgovor:  „Kdo pa ti je to povedal prav za —
gotovo?  Kdo ti zamore popričati, da Boga zelo-gotovo
ni? Kaj pa bo tedaj, ako se nesrečno motiš?

Verni Kristjani molimo in verujemo že od apo¬
stolske dobe: verujem v Boga Očeta, vsemogočnega
stvarnika nebes in zemlje. Ti pa prideš in nam praviš:
Boga ni. Kdo pa je tedaj stvaril nebo in zemljo, zlato
soince, lepi mesec, svitle zvezde, brezštevilne ljudi
vesoljen svet? Ti gotovo ne, jaz tudi ne, noben človek.

10

Ali misliš, da se je vse to od sam sebe naredilo? To
bi pa bilo tako, kakor ljudje o nekem prebrisanem Lem-
beržanu pripovedujejo. Pravijo, da se je nekokrat do
pazduh v blato vdrl — a potem je urno domu hitel po
motike in lopate ter — sam sebe  iz blata izkopal.
Rad bi vedel, kaj bi ti neki rekel sosedu, kateri bi te
v nedeljo popoldne obiskal ter na svojo novo hišo ka-
zaje govoril tako - le: Dragi sosed, kako se ti kaj moj
hram dopade? Ali ni okusno poslopje? Po petih farah
mu zapstonj išeš enakega! Vendar dragi moj, to še ni
najimenitnejše — naj čudovitnejše se meni pri moji hiši
zdi to, da se je — sama pozidala in sama sebe tje po¬
stavila. — No, ne gledaj me ne, tako debelo! Hočem
ti to pojasniti! Godilo se je namreč tako-le: trdo ka¬
menje, katero mu služi v močno podlago se je samo
lepo na štiri ogle odtrgalo od pečovja in se zelo samo
iz rude prikotalo ter prav umetno vsaksebi razpostavilo.
Ob enem se je ona ilovica tam spremenila v lične opeke.
Te so se pa lepo same sožgale in v visok zid uredile.
Kmalu potem je iz tiste hoste tam-le ves slemen priš-
tohal in čudo! sam sebič na ozidje vsedel ter se pa¬
metno z rudečo kapico ali streho pokril. Ni bilo sem in
taj, a že so čedne dveri na železnih tečajih 'slonele,
prozorne šipe se v priredjene okninske okvire vlegle. Na¬
posled še je od vseh strani privrelo in primrgolelo vse
pohištvo — še slepa peč je našla svoj primeren prostor
v Četrtem kotu. Neko kure je dozdaj klaverno hodilo
po dvoriši. Toda hitro, kakor bi trnol, spusti svoje
kurje življenje, se lepo samo oskubi in hajdi! že na
ražnji tiči. — Zato dragi sosed! te lepo povabim, vsto¬
piva hitro, drugače še nama vtegne samo med zobe
prileteti.

11

Ead bi vedel, kaj bodeš takemu sosedu rekel ? Br-
žej ko ne bodeš rekel: „ali ima mene za norca ali bo¬
demo morali jega v Gradec k drugim norcem poslati. “
Vsaka živa duša na svetu ti bode pritrdila. Ali dragi
moj, zdaj pa pomisli, ako se že sosedova hiša ni za-
mogla od samsebič postaviti, koliko menj je mogoče,
da bi se bil čudoviti hram vesoljnega sveta od sam
sebe naredil !|

Nekateri se izgovarjajo na ,,večne, železne, nepre¬
makljive postave" v naturi. Po teh, pravijo se vse na
svetu ravna, giblje in spreminja. Dobro! Ali kdor o po¬
stavah, o zakonih govori, mora tudi za postavodajalca ve¬
deti. In če nam razlaga o večnih postavah, mora tudi
večnega postavodajalca priznati — temu pa Kristjani
pravimo : Bog. Že kot drobni otročiči smo ga poznali in ga
častili rekoč: verujem v Boga Očeta, stvarnika nebes
in zemlje.

Nek fantič jo dobil prvokrat pod svoje roke okro¬
glo žepno uro. Neizrečeno se je veselil in jo radovedno
ogledoval. Ko je pa zapazil, kako se drobni kazalci
polagamo naprej pomikajo in da v uri nekaj drgeče, je
naglo uro obrnol — zakaj ? Hotel je tistega možeka najti,
kateri za belim kazalom tiči in neprenehama nemir dela
in drobne kazalce potiskuje. Ali vseh ur najčudovitnejša
najumetnejša, najnatančnejša je vendar le: ta svet. Kdo
bi tedaj hotel nemarnejši ali nespametnejši biti od sedem¬
letnega otroka, da nebi popraševal ampak' še 'zelo tajil
bitje, katero je čudovito uro sveta ustvarilo, katero jo
navija, hrani, in premodro do poslednega konca vodi?
Zoper lastnega večnega očeta se vojskuješ, ker tudi ti
si delo jegovih vsemogočnih rok!

Praviš: „Boga ni“, ali kdo ti zamore kaj takega

12

za gotovo povedati? Sploh pa tako ne govori nihče ra-
zun tistih zaslepljencev, kateri mislijo da Boga ni, ker
še ga videli niso. Zali Bog, da je takih ljudi zdaj ve¬
liko med nami. Morebiti si že sani na takega nesrečnika
naletel. Ne daj se motiti! Jih govorice so prazne kvante,
ki se v luči zdrave pameti pozgube, kakor mračna megla
pred solnčnim svitom. Ni dolgo tega, kar se je nek, še
mokroušesen komis ali kupčijks postrežnik — jezičen
naznabogovič — po železnici peljal iz Graca v Ljubljano.
Okoli jega je sedelo mnogo ljudi; med temi tudi nek
ubog frančiškan. Ko oni postopač tihega meniha zagleda,
se mu takoj čobe na smeh skremžijo. Kar trgalo ga je
samega veselja, da je enkrat vendar priliko dobil, ka¬
toliškega duhovna očitno na zasmeh in sramoto posta¬
viti. Začel je tedaj hudo in grdobno govoriti in klafati
črez sv. vero, Devico Marijo, črez mešnike in menihe.
Časih je s prav kosmatimi in smešnimi lažmi zakadil.
Vse se mu je smejalo. Le frančiškan je bil tih in re¬
snoben. Srce ga je bolelo, da je prisiljen, toliko boga-
kletnega klafanja poslušati. Zdaj se mladi neznabog
obrne do meniha. Pravi mu: „da je vse kar golo nič,
kar farji pridgajo! Koliko jih je pametnih, tudi sami
nič ne verujejo. Jelite, da ni hudiča, ni nebes pa ni
pekla? Kdo je neki že tam bil? Zlasti pa — in zdaj je
glasneje upijal — mi bodete potrdili, da tudi Boga ni!
Jaz ne verujem, da bi Bog bil, vsaj ga še doslej vi¬
del nisem. Kaj rečete k temu“?..... Vse potihne. Vsi
gledajo frančiškana, radovedni, kaj bo odgovoril. Ta pa
mirno vstane, upre svojo lepe svitle oči v drzno in ze¬
leno lice prašateljevo. Reče mu na glas: „mladi mož,
vi se delate, kakor da nebi verovali, da je Bog, ker ga
še nikoli videli niste. Dovolite mi tedaj, da jaz tudi ne

13

verujem, da ste kedaj kaj zdrave pameti imeli. Kajti
dozdaj še o njej pri vas nisem ničesar videl.

Nekokrat se je neko mršavo ščene hudo nasajalo
na mimogredočega potnika. Ko pa na psička iz nad
okna ročka vode pelisne, je vse pesje korajže konec.
Enaka se je godila tako nenadama pobitemu komiju.
Kar utihnil je, nos pobesil in skozi okno osramočen
gledal. In tako zamoreš v kozji rog pognati vsakega,
kateri Boga taji: češ da še ga videl ni. Je pač marsi¬
kaj stvari in predmetov na svetu, ki so resnični, ako-
ravno jih z očmi ne vidimo, z ušesi ne slišimo, z nosom
ne ovohamo; niti s prstom ne ošlatamo. Tako na primer
vsakdo dobro ve, da ima dušo, ki misli in poželuje —
in vendar še lastne duše nihče ni videl in ne ovohal.
Kdor bi lastno dušo tajil zato, ker še je videl ni, tega
bi ljudje prištevali revčekom, katerim se je pamet zme¬
šala. Duhovitega bitja ne gleda nobeno telesno oko,
ampak duhovito bitje se zamore le spoznavati  in sicer,
zopet le od duhovitega bitja.

Taka je zastran božjega bitja. Ze drobna knjižica
priprost. katekizem veli: „Bog je čist duh;  bitje, katero
ima najpopolnejši um in naj boljšo voljo, telesa pa ne.“
Torej Boga tudi nihče ne pozna nego samo duhovita
bitja. Ta edina ga spoznavajo n. p. Bog, angeli in pa
človek. Se ve, da ne vsi enako popolno. Ljudje ga spo¬
znavamo najmenje, namreč, toliko, kolikor se nam
Bog po svojih delih v naturi in po sv. veri razodeva.
Angeli in svetniki ga gledajo iz lica v lice t. j. oni ga
spoznavajo veliko popolniše od nas zemeljskih prebival¬
cev. Zelo popolno pozna le Bog sam sebe. Nek jezičen
dohtar je sred mnogih gospodov in gospa zbadljivo za-
bavjal in nesramno prodajal svoje neverske kvante.

14

Zlasti je nadlegoval hišno gospo ter jej vero v Boga pačil
in motil. Vendar vse jegove besede so bile zastonj.
To ga naposled razžali in razsrdi. Kazdražen vstane
rekši: „se pač nisem nadejal, da bi v družbi toliko
bistroumnih ljudi jaz edini bil, kateri v Boga ne veruje. “
„„0 ne, mu poreče gospa, vi niste pri moji hiši edini,
kateri v Boga ne veruje. Moja žrebeta, moje krave, psi
in mačke so vam v tej reči zelo enake. Le to prednost
imajo pred vami, da se s svojo nevero ne ponašajo in
ne hvalijo.

Naposled še pa ti hočem prav po slovenski pove¬
dati, kaj se reče: Boga ni. To se reče toliko, kakor:
jaz sem pregrešen klatež, ki bi rad imel, da bi Boga ne
bilo, ker se ga imam za kaj bati.

--

III. Poglavje.

„Po smrti ni ničesar yeč.“

Odgovor:  po smrti ni ničesar več za pse, mačke,
osle, koze, vrabce in za enake živali. Ali ti moj dragi,
nisi kruto živinče, ti si človek. Bazloček med obema je
velik. Ti imaš dušo, katera misli, poželuje, preudarja
in voli zelo svobodno ali to, kar je prav, ali pa to, kar
ni prav; tvoja duša je neumrjoč duh. Živinče pa nima
tvojej enake, duhovite duše. Zato pa tudi ne misli člo¬
veških misli, ne zna razločevati in ne svobodno voliti
med pravim in nepravim — živinče umrje zelo in popolno.
Kar človeka še le človeka dela, je vendarle duša, s pametjo

15

In prosto voljo nadarjena. Duša je namreč bitje, ki v
človeku misli, ki mu pomaga spoznavati, kar je resnič¬
nega in ljubiti, kar je blagega. Po tem se zazločujemo
od živine. Zato pa tudi hudo žalimo vsakega, kedar ga
imamo za psa, kravo, osla ali bika itd. Kajti s takimi
priimeni mu odrečemo človeško vrednost, častitost in do¬
stojnost ter ga tako hudo žalimo.

Ako tedaj kdo reče: po smrti za mene ni ničesar
več, tak človek pravi toliko, kakor da bi se reklo: jaz
sem kar živinče, nič nisem boljši od psa ali mačke.
Ali ne, tak človek mora reči jaz sem veliko revniši, ka¬
kor vse druge stvari. To pa zato, ker bi človek brez
pameti v resnici bil vseh stvari na zemlji najbolj
zapuščen, razorožen in reven. Pes hitreje teče, mirneje spi,
bistreje vidi in izvrstneje voha, kakor človek. Lev se
brani s mogočnimi tacami, konj s kopitom, vol z rogom.
Ptica po zraku zbeži, riba po vodi splava, kača so¬
vražnika s strupom zamori. Ali človek brez pameti je
tudi brez orožja in obrambe. Mačkam, pesom, vrabljem
itd., ni treba skrbeti za suknje ali črevlje a vendar je
sleherno vedno po najnovejši živinski šegi oblečeno.
Sploh, ako človek nebi imel duše, s pametjo in prosto
voljo nadarjene — naj revnejši vseh stvari bi bil. Toda
ravno, kar ga od živinčeta loči, to mu tudi vse drugo
nadomestuje in ga dela kralja, gospoda in strabonja
vsej zverjadi. Ako se pa vsemu rečenemu ukljub, ven¬
dar le kruti živini prištevaš in praviš, da umerješ ko
pes in maček — slobodna ti steza. Ce hočeš živinče
biti, pa bodi. Le eno bi še ti svetoval, namreč: zapri
ove knjižice in ne beri dalej. Kajti pisal sem jih za
ljudi a ne za ofe ali opice v človeški obleki.

Kdor se pa za kaj boljšega ima, kakor so ne-

16

sramni ofi, ta pa naj pomisli, kako bi neki po svetu
bilo ako bi vsi ljudje nsumerjočost duše tajili. O dragi
moj, tedaj bi pa hudo hudo bilo. Kedar ljudje v blato
poživinstva teptajo svoje božjo prispodobuost, tedaj !se
godi strahovita prememba. Kajti človek, ki namisli kot
živinče poginoti, hoče kot živina živeti. On postane ne¬
varna zver, katera je tem nevarniša, ker svoj bister
um v dosego živinskih namenov zlorabi. In kedar bi vsi
ljudje tako delati začeli, tedaj bi se svet spremenil v
jamo razbojnikov. Kdor po smrti ničesar ne upa, ta ne
more razumeti, čemu se tolik razloček dela med resnico
in lažjo, med pravico in krivico, med čednostjo in zlo¬
činstvom. Tak človek ne ve, zakaj bi ne legal, zakaj
bi ne kradel, zakaj bi ne ubijal, če mu pa laž, kraja
alj uboj dobiček donaša. Tak človek ne umi, zakaj bi
srcu ne dal, kar poželjivo oko zagleda. Le ena postava
mu še velja: „glej, da te žandari ne pograbijo." Takim
ljudem o grehu, o vesti praviti, je prazna reč. Jim kra¬
sti, hiše zažigati, ubijati ni greh, le zasačen in pri zlo¬
činstvu dobljen biti, to ni prav. Ako se le premeteno in
previdno ukrade, pa nič ne dene, ako se veselo zapravi,
kar so drugi težavno pripravili. Da so le na tem svetu
beričem in žandarjem ušli, na onem svetu se ni ničesar
bati. Vsaj razpade tat ali morivec po smrti v prah in
pepel tako, kakor tisti, katerega je bil oropal ali za¬
klal. Po smrti ni ničesar več.

No, dragi prijatelj, kaj rečeš na to? Kaj ne, tak
človek je nevaren ? Zraven jega živeti ni več varno,
huda zver je postal. Najboljše bi bilo, da bi ga takoj
zaprli. Ovače te utegne še na tihem ubiti, s strupom
zavdati, kajžo zažgati, ako si mu do kake sreče na poti,
ali če si ga razžalil. Taka je. Ali kako bi še le bilo

17

ako bi vsi tako mislili in delali ? kaj takega le misliti
je že grozno.

In vendar bi jim moral prav dati, ako bi mrtvaška
jama človeku resnično za vsem konec delala. Rad bi
vedel, kako bi neki ti, kateri tudi praviš, da po smrti
ni ničesar več, takim ljudem jezike vezal in jih strašne
nauke pobijal ? Praviš, da ni prihodnega življenja,
tajiš in ne veruješ, da nas unkraj groba pričakuje ali
huda kazen ali pa preobilo plačilo! Dobro, potem pa
nevem, zakaj bi še človek pošteno in pravično živel?
Zlasti ker vidimo vsaki den, kako se pravičnim
huda godi, med tem ko se krivični življenja veselijo in
ga uživajo. Potem so svetniki, kateri so nalašč ubogi
postali, n. pr. sv. Alojzij, pravi bedaki bili, razbojniki
in tolovaji pa se imajo modrijanom prištevati. Pravica
in krivica ste besedi prazni in jalovi. Kdo bode za
nji še kaj maral?

„Drevo spoznavajte po njegovem sadu!“ Tako
uči zdrava pamet s sv. evangeljem vred (Luk. 6, 44.).
Pomisli grozni sad in se prestraši nespametnega govo-
renja: po smrti ni ničesar več. Ne drzni se takih stra¬
hovitih besed nikoli več zinoti! Vsaj ti je zdaj znano,
kaj da pomenijo!

Drevo se sploh sodi po njegovem sadu, drevo pa
časih dobro kaže kakšinost tistih, kateri so ga sadili.
Poslužimo se tega izreka! Poglejmo, kdo da so tisti,
kateri nam vedno godijo : ni Boga, ni večnega življenja,
po smrti ni ničesar več. In tukai se moramo prepri¬
čati, da tako govorijo le naj bolj nevredni iz med vseh
ljudi — le smet človeštva take nauke trosi in pobira. —
Ali poznaš — jaz ne — pridnega gospodarja, zvestega
moža, čisto ženo, nedolžnega mladenča ali dekle, katero

2

18

bi tako govorilo? Stavim koliko hočeš, takega človeka
mi ne moreš pokazati. Ponižni, pravični, čisti, ljubez-
njivi, trezni in potrpežljivi ljudje tako nikoli ne govo¬
rijo ! Le hudobnim gre ta posebna in žalostna prednost.
Le hudobija streže po takih naukih ljudi motiti in pačiti.

Na dalej se pa oni grdi nauki tudi ne premejo
katerega bodi človeka. Marveč človek mora poprej spri-
den in popačen biti, preden se ga lotijo. Poprej mora
zabresti v grdobno, nepošteno in krivično življenje,
katero ga sili pred pravičnim Bogom trepetati. Čutiti
mora, da med zavržene ljudi spada. Zdaj še se le oni
nauki človeka trdniše popremejo. Sam za njimi pohlepno
lovi. Povsodi jih hitro pobere, kder le na nje naleti.
Kad bi namreč tako  nemirno vest utolažil in jeni sitni
glas zadušil. In zdaj marljivo.z jezikom seja, česar je
spačeno srce natlačeno. Sebe ;n druge pači, moti in
goljufa po svojih brezbožnih naukih, kakor da bi jih
tako prisiliti hotel, da ga nebi za tolikega hudobneža
imeli, kakoršen v resnici je — pred lastno vestjo in pa
pred živim Bogom. Taji vse večno in nebeško življenje
in misli, da ga bodo ljudje zdaj za Bog vedi kako bi¬
stroumnega in pametnega imeli ter hajdi ž njim poteg-
noli. Kajti v svoji neveri osamljen biti, tega neče, tega
se boji. Misli se tem varnišega, čem več jih zapelja
in na svojo stran zvabi. Iše si neko čudno ve¬
čino naloviti ler tako svojo razuzdanost, neporednost,
krivičnost, nevero in zanikrnost zagovarjati.

Ako pa, dragi prijatelj, misliš, da je tem nevernežem
in tajiicem večnega življenja prava resnica, tedaj se gotovo
motiš. Ne veruj, da so tega sami prepričani, kar drugim
lažejo. Jihove besede so prazne. Le opazuj kedaj ta¬
kega nevernika — na smrtni postelji. O tedaj bo vse

19

drugače govoril. Morebiti pa je poprej, ko se je vle-
gel, katekizem v rokah imel, morebiti je sv. pismo ali
djanje svetnikov prebiral? Kaj še, o tem ni bilo ne
duha ne sluha. Kar ga je hipoma spremenilo, druga
ni kakor to, da se je zdaj približal večni resnici in
pravici, katera ga ravno namerjava — soditi. To je
in druga nič. Nečiste strasti se v sramoten pobeg spu¬
stijo, kedar strahovita svetloba resnice božje zasije.
Šiloma zadušena vest se strašno prebuja in se mogočno
glasi. — Zdaj ne zaničuje več duhovnika. Zdaj omolk-
nejo vse jegove smešne iu zbadljive besede o molitvi,
o spovedi, o sv. obhajilu. Nauki o nebesih in peklu mu
niso več prazne kvante, deci in starim babam strašilo.

Kdor se zoper lažnjive nauke žaganje in piše,
ta ni sam. Ne, ž njim je ves svet, vsi narodi. Vsa
ljudstva, katera so kedaj pod milim nebom živela, jih
od nekedaj enoglasno obsojujejo in zametujejo. Nikoli
ni bilo, ga ni, in ga tudi ne bode ljudstva, pri katerem
bi vere v prikodno življenje najti ne bilo. Poglejmo na
njive rajnih, na tiha pokopališa! Kako glasno in jasno
nas uče vere v prikodno življenje! Povsodi namreč in
vselej se daja rajnim dostojna čast. Zlasti pa povsodi
za nje molijo in dajo moliti: za očeta, za mater, otroke,
prijatelje in znance, katere je smrt pred nami pobrala.
Zakaj to, čemu ta navada? če ne zato, ker je ljudem
v srce zapisan čut prihodnje neumrlosti? Nihče jim ga
popolno ne zamore izbrisati ali zatreti. Ljudje na zem¬
lji čutimo, da je smrt le tesen prag, kratek most v
drugo — v večno življenje.

„Zakaj se jočete 11 , tako je kristjansk mož umiraje
svoji ženi in otrokom rekel, „ne jokajte ne, oni del
mene, kateri vas ljubi, ne umerje nikoli. Le kratek

2 *

20

čas se ločimo, ne delajte mi te ločitve pretežke! Čutim,
da zapustim zemljo, ne pa življenja 1 '.

Dragi moj, to je glas mirne vesti. Tako zvoni
sladki in tolažljivi glas resnice. Enako veleva tudi naša
sv. keršanska vera. Ona uči, da je zdajni čas le kra¬
tek čas poskušnje. Kdor Bogu zvest in stanoviten ostane
do konca, ta prejme svitlo krono večnega življenja. Bog
sam nas opominja in nam pomaga, da si s krepostnim
življenjem sveta nebesa služimo. Torej se pa tudi pri¬
den Kristjan blede smrti ne ustraši. Marveč jo kot za-
željeno prijateljico pozdravlja, katera ga iz doline solz
in dela ljubo privaja v hišo Gospodovo, v dom nebeš¬
kega Očeta. Ondi se obilo žanje in uživa, kar se je
poprej marljivo sejalo.

Poberite se tedaj od nas. in zapustite lepo sloven¬
sko deželo, nauki krivi, nauki brez tolažbe! Izginite
laži, katere nam po sili motite in kalite veselo upanje
v večno življenje. Poberite se od nas, drzne kvante, ki
človeka živinite, ki mu človeško častitljivost žalite in
podirate vse, kar je na svetu dobrega, čednostnega in bla¬
gega in tolažljivega. Poberite se od nas grozovite zmote,
ki solznati revšini in potlačeni nedolžnosti druga ne
podajate kakor — strahovit obup. Človeška vest, člo¬
veško srce vas zametuje z naj pravičnišim zaničevanjem.

-

21

IV. Poglavje.

Po svetu je vse polno nereda, krivic in hudobij,
Bog se za nas ne zmeni več, kakor jaz za
lanski sneg.

Odgovor: „Ali pa tudi sam veruješ, kar pra¬
viš? No, ne zameri, meni se vsaj močno tako dozdeva,
da ti pri tvojih besedah ni prav resnica. Kar namreč
praviš, ima tako hude lastnosti, da ne pride lehko
človeku iz ust, ako ni pri srci — hudo bolan. Ne za¬
našaj se preveč na sebe! Strasti pomešajo možgane
časih hujše, kakor žgana voda. Od strasti pijan človek
goveri neumniši od vsakega drugega pijanca.

Da marsikdo pravi: „Bog na mene ne misli nič,
in ne skrbi niČ“, to ima svoj močan ali varno zakrit
uzrok. Globoko tiči v popačenem srci! To bi rado
grešilo a zraven prav Židane volje bilo. V ta namen
si prizadeva sitni strah pred lastno vestjo zadušiti ter
grozeči grivengi ali kesanju pot zapreti. In zato se
hoče človek pred Bogom nekako skriti. Po sili si v
glavo zabija: „Bog ne gleda za menoj, jemu ni mar,
kaj delam“. Praviš, da se Bog ne briga za svet. Kdo
pa tedaj? Nihče? Slepa sreča, goli namerek vlada in
strahuje svet? Smešno, kaj pa je to? Bečeš: „nevem“.
Jaz tudi skoro drugače reči ne morem, kakor da je
tvoj namerek tisto, kar slovenski strah. Po robih ga nič
ni, po sredi pa je votel. Vse govorenje o slepi sreči
ali nesreči, o brezpametnem namerku je toliko, kak^r
prazno slamo mlatiti, je domišljena šema ali taterman.
Izmislili so si ga neverniki ter ga postavili na stol,
kder za verne Kristjane previdnost božja sedi. Tvoj

22

namerek, tvoja slepa sreča ali nesreča ne more sveta
vladovati, ker je golo nič, jalova domišljija. Edini živi
Bog, stvarnik nebes in zemlje je, ki vlada celi svet,
jegovo očetovo oko gleda na vse, jegova brezkončna
previdnost bedi in skrbi za vse. Tisti Bog, brez čegar
vedenja še lasek raz tvoje glave ne pade, vodi in skrbi
za svitle raje nebeških kerubinov in serafinov.

Ne misli pa, da mu to dela veliko posla, skrbi
in težav. Brez težkoče in truda je svet stvaril, brez
truda in težav ga tudi vlada. Marsikdo mi poreče: ,,do¬
bro ! vendar to mi nikakor v glavo ne gre, da bi Bog
na vsako stvarico posebno mislil ter za njo skrbel: po¬
stavim : za miši, zajce, zebe, kače, pajke, grile itd
To se ne spodobi 11 . Dragi moj, ne sodiš prav! Ali
ni Bog, kateri je tudi ove borne stvarice stvaril in jim
dal, da živijo? Če pa to, tedaj se mu tudi spodobi, da
mu je mar za nje, katerim je življenje dal. Zelo smešno
in abotno pa bi bilo misliti in bati, da se kde Bog take
nam ljudem nezapopadljive in strahovito velike skrbi
ne naveliča. Tako govore le neverniki ali pa nevedniki.
Bog je popolno bitje, ki vse ve in vidi, vlada in skrbi
za vse, brez naveličanja in utrujenja. Bodi miren, ne
boj se! Bog tudi za tebe, ki to bereš, dobro ve in
neprestano skrbi. Tvoj Bog in stvarnik te ne pozabi.
Le spoznavaj ga rad po njegovih dobrotah! Ljubi ga
prisrčno, služi mu zvesto, da kedaj pred njegovo lice
prideš in ga uživaš kot svoje največe plačilo.

Ali ravno to je, česar veliko ljudi ne veruje. Pra¬
vijo tako-le: „Ako bi resnično Bog kedaj na ta revni

svet pogledal, bi ne bilo po njem toliko nereda in kri¬
vic, toliko nesreče, trpljenja in brhkosti. Čemu živi
toliko nepotrebnih in zelo škodljivih stvari? Zakaj je

23

toliko siromaštva in revšine? Ta se pri tolsti pečenki
masti vsak petek in svetek, drug pa nima, da 'bi soli
kupil. Oni vedno raja zdrav in vesel, tega pa še ni¬
koli ni bilo iz bolestne postelje! Kedar je suša, deža
ni, in kedar bi radi lepo vreme imeli, pa noč in den
iz oblakov lije, kakor da bi ročko na robe obrnol. Po
zimi je mrzlo, da časih bukve po logih pokajo, po letu
pa same vročine ne vemo, kamo bi se djali. Sploh na
zemlji je povsodi na robe svet“. Kedar te slišim take
žalostne litanije goditi, se mi dozdeva, da bi naj bolje
bilo, ako se za nekoliko tednov na stol božji usedeš.
Ti bi vendar vse boljše napravil! Ali kaj še! zdaj še le
bi se vse prav zmešalo. Preden bi pol ure minolo, bi
nebo in zemlja v neredu propadla, iz katerega bi jima
le vsemogočni Bog sopet pomagati zamogel.

O ne predrzni se nad neskončno modrega Boga!
ne pozabi, da si slaba stvar. Ne reci prenaglo, ta ali
una stvar je brezkoristna, ker še ne veš, čemu da je.
Ne imej te ali une stvarice kmalu za hudobno, ker še
jenih dobrih lastnosti ne poznaš. Le modro in pre¬
mišljeno! Vsaka stvar je za nekaj, drugače je premodri
Bog gotovo nebi bil stvaril. Da nam to vselej jasno
ni, še nam ne daje pravice, da bi se s stvarnikom kregali.

Boštjanov Brčko ni znal brati. Presedale so mu
vse tiskarije razun kolender ali pratik, ki imajo rdeče
in žolte svetnike. Nekokrat prinese nekdo v Boštjanovo
hišo snopič „Življenja svetnikov 1 *, katero je vrlo društvo
sv. Mohorja izdalo. Za voljo lepih podob vzeme tudi
Breko snažne knjige v svoje paklave roke. Ko podobe
pregleda, začne z glavo kimati in se kislo držati. „Kaj
ti je Breko ?“ ga vprašajo. Nevoljen požene knjige na
orehovo mizo in pravi: ..Tote bukve niso za nič, zakaj

24

je po njih vse zmešano in prepreženo, kakor pri starih
štrenjah. Črke in vrste bi imele vse enako visoke in
široke biti, tu pa so nekatere dolge in drobne, druge pa
male in debele; te so okrogle kakor golobinja jajca,
one pa roglaste kakor v kuhinji materne stare burkleL
Vsi so se mu začeli na glas smejati. Rekli mu so:

,,Breko pomiri se, ti tega ne razumiš ! Vse je prav tako,
kakor je tiskano, in ko bi vse črke enake bile, bi se
tudi brati ne dalo“.

Taki Boštjanovi Breki smo pa vsi tedaj, kedar se
drznemo božje navedbe in dela grajati.

Vesolen svet je podoben velikanskim in častitljivim
knjigam. Stoletja, ki so pretekla so jim brezštevilne
strani. Posamezne vrste so leta., in mesto črk so jim
brezštevilne stvari, počenši od' angela in človeka do
drobne slamice in peščenega zrnca. Vsaka črka ima
svoj prostor. Bog sam jej ga je odločil.

Zdaj še le zamorem primerno odgovoriti na tvoje
prašanje. Tožiš, da je na zemlji toliko nepopolnosti,
težav, sitnob, siromaštva, bolezni in drugega trpljenja!
Praviš, „ zakaj niso vse stvari enako popolne, čemu med
njimi tolike različnosti in napačnosti. Se smrt je nepo--
redna. Temu vzame edino dete, zraven pa pozabi na
sivega starčeka, kateri komaj rešilne ure čaka. Tu
pobere vrlega poštenjaka, pridno ženo, pri tatu in laj-
dri pa mimo gre“. In tako dalje, brez konca in kraja.

Odgovorim ti kratko in določno: vse to je storila,
naredila ali vsaj pripustila  božjega bitja neskončna
modrost, previdnost in — dobrotljivost. Le zvesto se
zanašaj na njo. Veruj mi, vse je prav storjeno, kar je
od Boga uredjeno, akoravno ti to zdaj še ni vse umevno
in jasno.

25

Pomisli pa še sledeče: Med poštenjaki velja, da
o kaki stvari le tistemu odločna beseda gre, kateri ovo
stvar dobro, popolno pozna, od zunaj in od znotraj, od
konca do kraja, od luščine do jedra. Ali kde je tisti
človek, tista stvar, katerej bi popolno znani bili vsi
skrivnostni sklepi in večni nameni božjega stvarnika?

Zlasti pa je tolikega ogromnega spoznavanja po¬
treba, ako se boče soditi o tem, kako na tem svetu
Bog s človekom ravna. Ta namreč ni mrtvo kamenje,
ni nečutljiva stvar, ni kruto živinče, ampak on je du¬
hovita  stvar. Človek je živ prstan ali živa verižica,
ki telesno z duhovitim veže, živalsko z angeljskim druži.
Sicer za nekaj časa po zemlji hodi a po svojem svo¬
bodnem duhu sega — v večnost. Torej pa tudi še le
večnost razkrije in pojasni vse sklepe božje zastran
človeka. Se le unkraj groba nam bode popolno umevno,
zakaj da je ljubi Bog pripustil  toliko nereda, greha,
krivic, trpljenja in težav. Ondi bo razvidno, zakaj se
je ta v mehki postelji bogatina rodil, uni pa na borni
slamici uboštva prve svoje solze točil. Prepričali se bo¬
demo, da se je vse tako zgodilo po božji pravičnosti
in ljubezni.  Občudovali bodemo božjo pravičnost, ker
je hudobnežu s posvetnim blagom in srečo plačala to,
kar je še dobrega storil, videvša, da ga bo na onem
svetu morala vekomaj — kaznovati. Veselili se pa bo¬
demo božje ljubezni, katera nam je na tem svetu ne¬
koliko križev naložila, da se nebi prevzeli, v nečimer-
nost zaljubili in — pogubili.

Da, dragi moj, bližnja večnost, bode pojasnila vse,
kar se še zdaj temno in neumevno dozdeva. Tedaj bode
marsikateri, ki zdaj sladnostno živi, vekomaj preklinjal
bogastvo, lepoto telesa in nečimernosti sveta. In sopet

26

marsikateri, ki zdaj veliko trpi, bode Boga hvalil in se
vekomaj radoval, da je na zemlji imel kaj prestati in
pretrpeti.

Ne drzni se tedaj kmalu nad božjimi naredbami
godrnjati! Bodi prepričan, da je vse dobro narejeno,
kar je od Boga storjeno ali pripušeno.

Morebiti si že kaj slišal o Slomšekovik „Drobtin-
cah“. No, ove Drobtince so leta 1848. Slovencem po¬
dale neko basen, katera uči, kako nespametno in abotno
časih človek o premodrih božjih naredbah sodi. Bil je
namreč svoje dni nek kmet, poletno solnee je hudo pri¬
pekalo, blizo pa je stal košat hrast. Ni čuda, da ga
njegova senca k počitku zvabi. Ali tukaj zajde v svojo
staro navado, začne se z Bogom kregati in božje na-
redbe drzno grajati. Reče sam pri sebi:

„A1’ ni to škoda večna!

Tak hrast, o zmota res nesrečna,

Ki lehko zide nosil bi cerkvene,

In zdaj pod listjem sem ter tje
Le kak želodčič vidi se. —

Pa vsaj ne smeš resnice govoriti,

Ce nečeš kmalu v sitne tožbe priti.

Al’ v uho vsak’mu bodi tu rečeno:

Drugač’ od mene to bi bilo narejeno!

Narobe ravn’! Tu buča*) naj visi!

Izreče, zdehne in zaspi.

K nesreči močen zdaj vihar ustane,

Hrast se šibi, en želod odleti,

In tresk! senjača v obraz zaskli.

„0 Bog pomaj!“ iz spanja vstrašen plane,

„Alj to boli!“ in prime se za žlak:

*) TiVva.

27

„Kaj mislil sem neumen jaz bedak!

Ko bi po moji misli buča bila,

Gorje! vso glavo bi mi b’la razbila.

Odpust’ mi Bog! in večna tebi hvala!

Modrost je tvoja vse prav dobro naravnala. “

-s -

~\ r .  Poglavje.

Tera je le z  a ženske.

Odgovor:  Zakaj bi pa tudi za možke ne bila?

Naša vera je, ali resnična, ali lažnjiva. Ce je
resnična, tedaj je gotovo tudi dobra za možke. Ce pa
je lažnjiva, tedaj ni za nobenega človeka. Laž nikomur
ni dobra.

Ali naša vera je sad božje, večne resnice, zraven
pa za ženski spol naj boljša in naj koristniša, ter ravno
po tistih uzrokih tudi za možke potrebna. Kakor žene,
imajo tudi možki vsak svoje slabosti, strasti in dušne
rane; časih še veliko kudobniše in nevarniše, kakor
ženske. Teh možki tudi ne morejo ozdraviti in prema¬
gati drugače, kakor če se marljivo poslužijo pomočkov,
ki jih sv. vera ljudem pripravlja in deliva.

Na dalje teži oboji spol butara težkih dolžnosti
n. pr. dolžnosti do Boga, do sv. Cerkve, do države ali
dežele; dolžnosti do bližnjega in do sam sebe. Možki
molijo z ženami vred ravno tistega Boga in Gospoda.
Vsi so mu služiti dolžni.

Tudi možke uživlja duhovito bitje, po božji podobi
ustvarjena neumerjoča duša, katero imajo rešiti in ve-

28

komaj zveličati. Zato morajo dobro skrbeti, da ovo
častitljivo podobo božjo grdih grehov osnažijo, z milostjo
božjo ozaljšajo in z dobrimi djanji nakinčijo. Ne samo
ženskam, tudi možkim velja peklu uiti in v nebesa priti.
Vsi pojdemo kedaj na sodbo. Bleda smrt ne lovi samo
po ženskah, ona grabi tudi možke, vsi se imamo na
njo pripravljati. Kristus Gospod je svojo kri prelil za vse
ljudi, jegovi nauki in zapovedi veljajo obojemu spolu.

Vera tedaj ni samo za ženske, ona je za oboji
spol, za vse ljudi. In če že hočeš kak razloček imeti,
pa vedi, da je sv. vera možkim še veliko bolj potrebna
posebno — mladim.

-—

TI. Poglavje.

Pošteno živeti — in dosti je.

Odgovor:  Zadosti je, da te žandari ne pogra¬
bijo ali rabeljni ne obesijo. Ni pa zadosti da v nebesa
prideš. Zadosti je pred ljudmi, a ni zadosti pred Bogom,
tvojim sodnikom. Dragi moj! ne zameri, ako ti narav¬
nost povem, da se mi tvoja vera „poštenega moža“ nič
ne dopade. Preveč uzrokov mi priča in govori zoper
njo. Hočem ti nekatere navesti. Mogoče, da potem raz-
vidiš, kako je vera „poštenega moža“ podobna lesičjim
rokavicam brez prstov, ki se na vsako roko nateknoti
dajo. —

Tako bi postavim, razuzdanega mladenča pra-
šavši, ali se med poštenjake  šteje ali ne, že s sa¬
mim prašanjem razžalil. Bržej ko ne bi se ti ostro

29

pogrozil rekši: „Kaj? jaz bi poštenjak ne bil, ker mla¬
dih let sladkosti uživam? Tega bi hotel videti, ki bi si
kaj takega trditi upal. Na mah ga ženem pred sodnijo ali
mu pa rebra preštejem!" Prašaj lakomnega trgovca, ki
zavreto mast za laško olje prodaja. Obrni se do krč¬
marjev, ki vodo v vino spreminjajo. Nagovori težaka
ali delalca, ki za drago dnino komaj polovico stori.
Ali prašaj obrtnika, kateri se na zlati čas izgovarja ter
svoje delalce delati sili tudi po nedeljah in praznikih!
Prašaj te ljudi, ali se poštenim ljudem prištevajo ali
ne? Mislim, da ne bode nobeden dolgo odlagal odgo¬
voriti. Slehern bo kmalu djal: Jaz sem pošten človek.
Nihče mi nima ničesar očitati! Vsak iše svoj dobiček
in gleda, kako bi si kaj pripravil 1 '.

Enakih odgovorov utegneš nabrati, ako še popra-
šaš kakega zapravljivca, starega skopina ali smradlji-
vega pijanca. Vsak bo resnil, da je zelo poštena duša.
In že prav veliko bi bilo, ako bi se ta ali uni nekoliko
izgovarjal in zagovarjal glede svojih poglavitih in očit¬
nih strasti in neporednosti.

Glej, dragi moj, to so tedaj sami poštenjaki! Se
ve, da vsak ne po božji, ampak po svoji lastni raz¬
sodbi. Po tem takem bi se imel med poštenjake šteti,
akoravno je morebiti prav razuzdan samopašnik, črn
goljuf, grd pijanec, trd skopin, lehkomišljen zapravlji¬
vec. Vsaj svojo last zapravlja, vsaj ga še nihče pri
kraji ni dobil, vsaj ga še kot razbojnika niso prejeli.

No, to ti je čudna vera ^poštenega moža!" Ker
se še po ječah ni potepal niti na toženskih klopih po-
sedaval — je že zadosti, da kedaj pred Bogom srečno
sodbo prestoji. Tedaj še tudi na božji sodbi treba ne
bo, da bi se na njegovo srce gledalo, zadosti bo, ako

30

se sodnijski zapisniki ali protokoli preišejo. Čegar ime
ni zapisano med obsojenci, ta pojde v nebeško kraljestvo.
Morebiti si že nevoljen ter praviš, da take vere nečeš.
Veliš: Jaz si poštenega človeka zelo drugače mislim.
Po mojih mislih velja za poštenega človeka le tisti,
kateri vse svoje dolžnosti zvesto dopolnuje,
ki tedaj dobro stori, hudo pa zametuje".

Ali dragi moj, ravno to je tisto, česar nihče ne
premore — brez strahu božjega — brez vere! Nihče
ne more vtajiti, da nebi človek imel nekako strahovito
močno nagnjenje do hudega. Naše srce je hudo ranjeno.
Je, kakor da bi se mu neprenehama mrzelo do vseh
čednosti. Velikokrat storimo hudo, akoravno nasprotno
dobro lepo poznamo. Vsak ima več ali menj grešnih
želja, in mnogovrstnih, časih, hudo silovitih strasti. Sicer
nas svet opominja in lastna telesna korist svetuje, da
bi se jim v bran postavili, da bi jih skušali zatirati,
slabeti — in v nasprotne čednosti spremeniti. Vendar
da človek ovo sveto dolžnost resnično in vselej
stori, mu časih zmenjka potrebnih moči — on je
preslab. Tako na primer Časih vsa moč vesti opeša,
kedar po Človeškem srci razsaja siloviti duh — nečistosti.
Drzen tat, krivičen skopin, navajen pijanec ne mara ne
za svojo vest, ne za dobro ime, ne za zlato zdravje,
še menj pa za tvojo vero „poštenega moža". Vse ove
ograje so slabše kakor tenka pajčina, kedar silne stra¬
sti in pregrešne želje nad človeško srce prilomastijo.
Treba je boljših mej in zdatniših pomočkov. Teh pa dru¬
god ne najdeš, kakor le pri — križanem Gospodu. Ali
o tem še besedice slišati nečeš. O njem v tvoji veri
„poštenega moža" nikder ni duha ne sluha.

Drugi pravijo: „omika ali izobraženost človeške

31

pameti bode ljudi nravno prerodila in posvetila. To se
reče: „Kedar bodo ljudje, zlasti na kmetih bolj pod¬
učeni in več šolani, tedaj bo vse surovosti, ničvrednosti
in nepoštenosti konec. Nove šole bodo rodile same po¬
štenjake. Kar je do zdaj sv. vera in Cerkev božja za
pošteno življenje narodov storila, to bode nova šola
veliko boljše nadomestila, kajti bolj kakor je človek
učen in izobražen, tem bolj pridno in pošteno se bo
obnašal' 1 . Tako govorijo nepremišljeni hvalilei šole in
omike — brez vere. Rečeni, da so nepremišljeni hva¬
lile!, ker ne pomislijo niti vsakdajne niti stotinletne
skušnje. Ta namreč neusmiljeno podira, kar oni s
svojimi praznimi besedami stavijo. Skušnja uči, da so
ljudje brez vere tem hudobniši in nevarniši, čem bolj
so učeni, omikani in prebrisani. Mogočni Rimljani in
slavnoznani Grki so bili naj bolj popačeni tedaj, kedar
so bili do vrha svoje omike dospeli. In o naših šolah
je nek imeniten poslanec v štajarskem zboru očitno
rekel: „Naše šole nas stanejo od leta do leta veliko
veliko denarjev, a mladina prihaja od dne do dne bolj
nepokorna, surova, neotesana in razuzdana Vkljub
hvalisam omiki in napredku napredujemo v številu in
drznosti in grozovitosti lmdodeluikov. Državne ječe se
polnijo vedno bolj, poštenost in zaupnost pešate, zlo¬
činstva, tatvine, ropi in umori se množijo.

Ali iz tega ni jasno, da so človeška pamet, razum
in prebrisanost brez vere preslabe za srečno vojsko
zoper silne strasti človeškega srca?

Omika in prebrisanost brez vere še človeka tem
nevarnišega delate. Kajti zdaj zamore svoje hudobije
uganjati veliko bolj premišljeno, zvito in bistroumno.
Tak človek se ve tem opazniši žandarjev ogibati in

32

človeški pravici izvijati. Nihče se ne more na njega
dobro zanesti, ako mu nima policajev za hrbtom na¬
staviti. Sploh omika in učenost brez vere zajdete, pa¬
met in vest pa brez nje opešate v vojski zoper človeške
strasti. Tukaj mora sv. vera priti na pomoč. In zdaj
se zamore nanositi zadosti močen jez zoper navale
pregrešnih želja. Le s pomočjo vere v živega Boga
zmaga naša vest in pamet. Brez nje propadate obedve.

Iz rečenega pa sledi, da tisti, kateri pravi, da
tudi brez vere na Boga zvesto opravlja vse svoje dol¬
žnosti, ali nesrečno sam sebe moti in slepi ali pa —
kosmato laže.

Rečenim besedam še hočem nekaj dostaviti. Ne¬
čem ti ugovarjati! Dodajam, da zvesto spolnuješ vse
dolžnosti, tiste namreč, katere imaš kakor državljan,
oče, mož, gospodar, prijatelj itd. In vendar ti rečem,
da še to ni zadosti.

No, zakaj pa ne? Zato, ker je še druga vrsta
dolžnosti, katerih kot pametna stvar nikakor zanemar¬
jati ne smeš. Imaš namreč v nebesih svojega Boga in
Gospoda. Kot misleča stvar veš za njega. Ta te je
stvaril, on te hranuje, on te modro vodi, neprenehama
vabi in kliče k sebi v nebesa. Tega Gospoda si dol¬
žen spoznavati, mu služiti. Tote dolžnosti so enako
resnične, bistvene, potrebne in ostre, kakor so dolžnosti
do sam sebe in do bližnjega. Dolžnosti do bližnjega
utegnejo za tebe časih prenehati. Postavim, ako bi od
ljudi v pušavo pobegnol. Vendar dolžnosti do Boga
se ne pretrgajo nikoli in nikdar. Vselej in povsod si
jim ustreči dolžen. In zato trdim, da še ni zadosti, ako
vse druge dolžnosti zvesto opravljaš, če pa naj ime-
nitniše zanemarjaš.

33

Bil je svoje dni bogat mož. Imel je veliko po¬
sestva, prebival je v zidani hiši — in rad se je gladil
po svoji dolgi kozličkovi bradi. Vsak den je imel ž
njo več opraviti, kakor z ljubim Bogom. Za tega ni
maral. Nekega dne ga obiše jegov starejši brat. Bil
je duhovniškega stanu. Naposled sta se pogovarjala tudi
zastran vere. Postala sta precej glasna. Skoro bi se
bila do hudega skregala. Duhovnik je namreč rekel:
ti si trd nehvaležnik.  Hišni gospodar mu pa za¬
vrne : „to ni res, jaz vse storim, kar je prav, nihče mi
ne more ničesar očitati. Dolžen tudi nisem. Zakaj me
imaš za nehvaležnika ? „Zato mu poreče brat! ker si na
Boga zelo — pozabil.  In vendar ti je ljubi Bog
toliko dobrot podaril. Vse kar si in gleštaš, vse je
nezaslužen dar jegove roke: življenje, zdravje in pre¬
moženje, tvoj učiten blagoslov in sreča. Brez jegove
milosti tega vsega nebi imel. Se en samkrat ne moreš
dehnoti ako se Bogu ne poljubi. Ti pa tega nikoli ne
pomisliš, nikdar se mu dostojno ne zahvaluješ. Ne
moliš, ne zahajaš v cerkev, se ne spoveduješ, nikoli ne
stopiš k mizi božji! Ne gledaš na otroke, ne maraš za

družino, ali tudi kaj Bogu služijo ali ne.tako

se Bogu zahvaluješ za toliko dobrot? Zelo resnično se
bojim, da ti nebi Bog vsega pobral — bojim se, da

božji blagoslov hiše zopet ne zapusti.

Kar je tukaj brat bratu očital, bi se zamoglo še
marsikateremu iz med zdajnih ljudi povedati. O koliko
jih je, ki obilo božjih dobrot uživa, a hvaležnega srca nikoli
v nebesa ne pogleda! Še glave si belijo in tuhtajo ugo¬
vore zoper Boga in jegovo sv. vero. Hudo se jim mrzi
do vsega, kar vero zagovarja. Lagodno pobirajo vse,
kar veri nasprotuje. Vse jim je po volji kar božji sov-

3

34

ražniki poreko. Kar pa Bogu v čast služi, to grdo zasme¬
hujejo in zaničujejo. Ne molijo, ne zahajajo v cerkev,
spovod zametujejo, sv. obhajila še poznati nečejo, besede
božje ne poslušajo. Se norca se delajo iz ljudi, kateri jo
čislajo.Zraven pa britko in zbadljivo zasramujejo pobožne
ljudi. Zato velja o njih, kar je Sin božji o Farizejih
djal: „sami ne pojdejo v nebesa, a tudi drugim vstopiti
branijo.“ In ti ljudje se drznejo trditi, kako zvesto da
dopolnnjejo vse svoje dolžnosti!?

Dragi moj ako zdaj čutiš, da si takim ljudem le
za pičico podoben, te prednadležno prosim, odloži brž
takošne spake! Prav in hvale vredno je, da si priza¬
devaš vse svoje dolžnosti zvesto dopolnovati. Toda
bodi moder! Priskrbi si tudi potrebnih pomočkov. Pri¬
loži svoji nježni vesti in izobraženi pameti še živo vero
v Boga in v tistega, katerega je Bog poslal, Jezusa
Kristusa!

-o<3»j£o--

YII. Poglavje.

Svojega bližnjega ljubiti, mil dobro storiti, to je
vsa moja vera — za več ne maram.

Odgovor.  Bližnjega ljubiti, mu dobro storiti
je zelo prav in hvale vredno. Takisto uči in vernim živo
nalaga naša sv. vera. Dolžnost bližnjega ljubiti, stavi
ona v naj bližnjo dotiko do naj večje zapovedi vsega
kristjanstva, do zapovedi, katera nam veleva Boga  lju¬
biti. Gospod Jezus Kristus uči: „ljubi Gospoda svojega
Boga, iz celega svojega srca, iz cele svoje duše in iz

35

vseh svojih misli. Ta je naj veči in prva zapoved.
Druga pa je tej enaka: ljubi svojega bližnjega, kakor
sam sebe“.

Tako je Gospod govoril. Je pa tudi nekoliko be¬
sedi dostavil, katerih mi ne smeš v nemar pustiti. Do¬
stavil je rekoč: „v tema dvema zapovedima  je

zapopadena vsa postava in preroki". Ali ravno zoper
ta važni dostavek Gospodov se pregrešiš, kedar praviš,
da kar bližnjega ljubiš, za vse drugo pa ne maraš. Za¬
nemarjaš in zametuješ naj večo in — prvo zapoved, ki je
drugej trdna podlaga in redilna korenina. Brez prve
zapovedi namreč druga medli in se takoj vsuši. Da
drobna ptica leta, mora imeti dvoje perot, in da človek
raven hodi, mu je potreba dvoje nog. Enaka je z nami,
ako hočemo svoj cil na zemlji doseči in kedaj veselo v
nebesa priti. Moramo o bed ve zapovedi izpolnovati,
treba je da ljubimo Boga in bližnjega.

Sploh pa ljudje bližnjega prav slabo ljubijo, kedar
ljubezen do Boga v nemar pušajo. To nam popričuje
ves svet že više IBstolet. Le Kristjani, kateri imajo živo
ljubezen do Boga, ljubijo tudi svoje bližnje resnično,
djanski, iz čistega srca in pa — stanovitno!

Kdo pa je ljudem naj bolj pomagal, kedar se jim
je naj hujše, naj revniše godilo, postavim: za kolere,
pomora in drugih bolezni in rev? Odgovorimo: svet¬
niki!  In kdo so bili svetniki? Ljudje, možki in ženske,
čijih srce je prečiste ljubezni božje gorelo. Iz med
tisoč svetih dobrotnikov ljudi ti hočem le nekatere
navesti. Sv. Vincencij je bil ubogih francozkih starišev
sin! Bil je poznej ubog mešnik svoje žive dni. A
vendar je storil ljudem več dobrega, kakor vsi tedaj-
šni bogatini in velikaši. Da, še zdaj, ko je že 300 let

3*

36

preteklo in ko že zdavnej Jezusa v nebesih gleda, de¬
liva ta svetnik več dobrot, kakor vsi širokoustni fraj-
mavrarji. Ustanovil je namreč dva človekoljubna reda
ali prav za prav dve milosrčni družbi. Enemu se veli:
društvo sv. Vincencij  a. H drugem pa spadajo slovite:
usmilene sestre.  In glej zdaj je više 300,000 druš-
štev sv. Vincencija. Jibovi društveniki si prizadevajo
ubogim in revnim pomagati, tolažiti in jibovo žalostno
stanje zboljšati. Po hramih in hišah poskrite, pozabljene
in zanemarjene, in bolene poišejo in jim postrežejo.
Zanemarjene fante pobirajo ter jih v varne zavode sprav¬
ljajo, da jim pomagajo na duši in telesu. Usmilijo se
ubogih zapušenih deklic ter jih po šolskih sestrah dajo
za časno in večno srečo izrejati. In kaj bi še o usmi¬
ljenih sestrah, o teh milostljivih angeljih v človeški po¬
dobi, rekel in pisal!

Gotovo ste v vaši hiši že imeli bolenika; morebiti
reveža, ki je dolgo in hudo trpeti moral, preden
ga je zaželjena smrt odrešila. O kako ste se ga
vsi navolili! Koliko ste trpeli zraven njega zavolj
postrežbe — snaženja,  nemira in bedenja! Velikokrat
ste bili zelo nevoljni, morebiti ste zelo — preklinjali.
Morebiti si ravno ti rekel, da nebi šel bolenikom za
strežca, ko bi košaro srebra in zlata dobil! Zdaj pa
si misli, da ravno zdaj bolenikom — ne enemu, ampak
velikemu številu, po špitalih ali bolenišnieah, čudovito
milo, potrpežljivo in ljubeznivo streže noč in den več
kakor 100,000 usmilenih sester sv. Vincencija. O in
koliko 1000 jih je že pri tej žrtvovalni službi umrlo.
Skušnja uči, da ova nedolžna jagnjeta večjidel prerana
smrt pobere. In v tak zdravju in življenju nevaren stan
ne vstopijo mlade device — zavolj svetnega veselja,

37

denarja in plačila. Zraven bornega jesti in še borniše
obleke, ne terjajo in ne dobijo ničesar. Svet jim nima
ničesar primernega niti ponujati niti dati. Zdaj pa dragi
moj, zdaj si misli, ali bi katero mlado dekle vstopilo
v ta stan ? ali bi katera usmilena sestra zamogla toliko
storiti in trpeti ? ali bi mogoče bilo da bi sv. Vincencij
kaj takega ustanovil — brez goreče ljubezni in vere
do Boga ? Ne, to bi mu ne bilo mogoče. Bližnjega tako
izvrstno in žrtvovalno ne moremo ljubiti, ako ne ljubimo
Boga črez vse, bližnjega pa zavolj Boga.

Leta 1866. so nam grabljivi Prajzi zraven nesrečne
vojske še hudo kolero v cesarstvo zatepli. V neki vesi
na Slovenskem je poleg drugih za kolero zbolela neka
žena, mati peterih večjidel že doraslih otrok. Imela je
dokaj premoženja, pohištva in družine. Misliti je bilo,
da bode bolena žena gotovo našla potrebne po¬
strežbe. Ali temu ni bilo tako. Kajti hitro, ko so domači
zvedeli, da je gospodinja za kolero zbolela — je vse
iz hiše pobegnolo. Oferi, dekla, mož in otroci, še lastna
edina hčer je mater zapustila velikega strahu, da se
nebi strahovite kolere nalezla. Uboga žena je bila za-
pušena od vseh, še po duhovnega jej nihče ni hotel iti.
Kedar se te nezgode spominjam, mi pridejo vselej na
misel katoliški duhovni, menihi, usmilene sestre, svetniki
in svetnice božje, ki v takih silah ljudi niso zapustili,
ampak za blagor bližnjega vse, mnogokrat lastno živ¬
ljenje z veseljem darovali. Tako je na primer storil ob
času strahovitega pomora ali črne smrti sv. Bok, sv.
Alojzij, sv. Karol Baromejski in drugi. Ta sveti nadškof
je 1. 1569. s svojimi duhovniki srčno ostal v Milanu med
ubogim ljudstvom, kedar je grozni pomor razsajal. Vsi
bogati in premožni so pobegnoli, zdravniki in apotekarji

38

so iz mesta potegnili. Pomor in glad sta više 20,000
ljudi pokončala. Revšina in sila je bila nepopisljiva.
Ali sv. Karol je ostal; razdal in prodal je vse, kar je
imel, še lastno posteljo. Pomagal je ubogim ljudem,
kolikor je zamogel na duši in na telesu. Lačne je sitil,
nage oblačil, obnemogle snažil, umirajoče tolažil, dokler
se ni Bog revnega ljudstva usmilil in mesta strahovite
šibe rešil. Kdo je dal sv. Baromeju in jegovim duhov¬
nikom toliko moč in pogumnost? Kdo je v srcih onih
svetnikov tolik ogenj ljubezni do bližnjega prižgal?
Nihče drugi, kakor — trdna vera v Boga. Iz tega pa
je razvidno in jasno, da je sv. vera kristjanska naj
mogočniša podlaga — ljubezni do bližnjega. Brez vere
ljubezen do bližnjega peša, hira in umerje.

Takisto svedoči cerkvena in svetna zgodovina.
Dokler so bogati in premožni kaj vere v križanega Go¬
spoda imeli, tačas so sami radi za svoje uboge sobrate
in sosestre skrbeli. Nekateri so to z velikim veseljem in
čudovito ponižnostjo storili — sami so lastnoročno
dela milosti opravljali, ne zavolj ljudi, ne zavolj prazne
pohvale, ampak zavolj Boga in zavolj večnega plačila.
A vse drugače je tedaj, kedar je bogatinom sv. vera
zginila, kakor kafra iz škatlice. Vera jim je zamrznila,
a tudi ljubezen do bližnjega je pozebla in — rado¬
darnost prenehala. Ker pa se ubogih itak obraniti ne
moreje, sami pa pomagati nečejo, zato jim država uka-
žuje za uboge skrbeti; nalaga jim za uboge posebno
dačo ali beračnino. Tako dačo uvesti, so bile dežele
povsod prisiljene, kder je s kristjansko vero vred tudi
kristjanska ljubezen umrla n. p. na Angleškem.

Tako daleč zajde blaga dobrotljivost, ako jej ne
sveti mila luč prave vere. Naposled se morajo brezverni

39

ljudje po postavi in beraški dači siliti, da storijo, kar
veren človek zavolj Boga in zavolj nebes z veseljem in
sam rad dopolnuje.

Pri nas imamo že mnogovrstnih dač; imamo tu
pa tam že novo šolsko dačo ali šolnino — a beraške
dače ali beračnine še nimamo. Ako se nam kedaj na¬
loži, vedi, da je bila potrebna zavolj — neverstva pri
premožnih ljudeh. Spominjaj se takrat, kedar bodeš v
svojih dačnih knjižicah bral: armensteuer ali beračnina,
besed Gospoda Jezusa Kristusa: „in ker bo krivica

(zavolj nevere) silno narasla, bo ljubezen pri velikih iz
med njih umrznila", Mat. 24, 12.

Vin. Poglavje.

Vera nas vedno zavrača na večnost, na zemlji
pa nam ničesar ne da.

Odgovor:  To ni bodikaj toženje in ugovarjanje!
V njem tiči zakrita skrb, ki unemirja sleherno človeško
srce. Ta skrb nikomur ne prizanaša, nikoli ne preneha,
povsod nas spremlja. In to je skrb,  po kateri človek
srečen  biti želi.

Tudi ti, moj dragi, išeš srečo — rad bi srečen bil.
In prav imaš. Vsaj te je ljubi nebeški Oče stvaril, da
se osrečiš in zveličaš. Iši srečo, hiti, lovi po njej —
toda varno pazi, da se ne zmotiš, da je ne išeš, kder
je najti ni! Mnogo je potov, ki pre vodijo do sreče,
ali pravi pot je le eden.  Joj tebi, ako ga zgrešiš in
na krivo stezo zajdeš.

40

Veliko je že bilo ljudi na svetu, ki so pravo pot
do sreče zgrešili. Vendar izmed Kristjanov morebiti še
nikoli toliko, kakor ravno zdajne dni. Kajti težko se je
kedaj zastran človekove sreče po svetu sejalo, trosilo in
širilo toliko zmot in laži. Število zapeljanih naraša s
številom zapeljivcev in krivih prerokov.

Zapeljivci so pa dvojni. Nekateri so sami zapeljane
sirote, ki pobrane zmote za resnico držijo. Ti si pri¬
zadevajo tudi druge ljudi po svojih zmotah psrečiti.

Drugi so pa pravi hudirji, ki dobro vedo, kar
delajo, namreč da svet zapeljujejo. To storijo ustmeno,
iz veča pa po hudobnih novinah ali cajtingah in kužnih
knjigah. Tukaj širijo in sejajo med ljudi krive nauke,
s katerimi se grešnim željam in strastim človeškega srca
laskajo in prilizujejo. Dobro vedo, da v popačeno srce
tudi naj hudobniši nauki in laži najdejo vedno na stežaj
odprta vrata in sloboden pristop.

Kaj pa učijo krivega, kako lažejo ljudem? Pravijo:
„človek je stvarjen za ta svet, da uživa, kar zemlja
glešta. Upanje in zanašanje na prihodno veselje, na
nebesa, so le prazne kvante in jalove sanjarije. Sreča
biva na zemlji, ima se torej iskati na tem svetu — v
uživanji zemeljskih sladkosti in sladnosti. Sreča je v
denarji in v tem, kar se za denarje dobi“.

Drugi lažnjivi preroki so pa še drzniši in jihove
laži še grši. Lažejo ljudem, da nič ne dene, kako
človek do denarja pride, če ga le ukvati in ugrabi.
Kajti le za denar se dobi vse, kar srce poželi — srcu
pa dati, kar hoče, to je prava sreča. In do te dokopati
se, ima vsak pravico, magari če vse pogine in propade.
Velijo: „priskrbimo si, nemara po sili, česar nam je
potreba, da svet uživamo. Nič ne maramo, ako se dr-

41

žave pokončajo, rodbine razderejo, in vsa vera uniči.
Ne ustrašimo se, če tudi do kolena po krvi gazimo in
dozdajnib posestnikov in bogatinov biše in mesta po¬
žgemo — uživati hočemo, kar zemlja premore. Uživati
hočemo, dokler se v črno jamo ne zvrnemo. Kakor je
zdaj po svetu, je vse krivo, nepopolno, pomankljivo,
krivično in hudobno. Moramo tedaj vse, kar stoji: vero,
rodbine, države, vse moramo do tal prekucniti, predru¬
gačiti — sploh spremeniti zdajne zemlje obraz. Tedaj
še le bo mogoče, da se za človeka prične prava sreča
na svetu. Tedaj namreč bomo srečni, kedar ne bode
nobenega cesarja, nobenega duhovnika, nobenega go¬
spodarja in nobenega hlapca — kedar bodemo vsi svo¬
bodni, sami svoji, sami gospodje, — kedar ne bode nobeden
imel lastne biše, lastnega zemljiša, lastne žene, lastnega
hlapca ali dekle — tedaj bode solnce prave sreče in
zadovoljnosti prvič na ta svet posijalo — zemlja bode
sopet paradiž".

Morebiti porečeš: „ takih prismod, takih pošasti
pa vendar ni med ljudmi." Na to odgovarjam, da
so taki ljudje med Slovenci še precej redko sejani.
Na Nemškem jih je že veliko, na Laškem mnogo,
na Francoskem pa naj več. Tukaj sol. 1871. tako mo¬
gočni postali, da so se namenili vse dežele polastiti
in si jo razdeliti. Vendar le v nesrečnem Parizi so blizo
četrt leta razsajali. In to ti je bila strah in groza,
kako so delali. Začeli so vse ropati, štacune in kleti
prazniti, državno in mestno blago zapravljati, naj lepša
poslopja tolovajski požigati, vse poštenjake, ki niso ho¬
teli ž njimi potegnoti silovito preganjati in grozno —
ubijati. Cerkve in samostane, učilnice in zavode so zaprli,
duhovne z nadškofom vred vstrelili. Ljudje, možki in

42

ženske, so bili razuzdani, pijani, krvilačni in besni, ka¬
kor da bi bili od samih satanov posedeni. Uboga Fran-
cozka, ravno kar od ošabnih Prusov v strahovito nesrečo
pahnjena, se je moralo zdaj zoper lastne ljudi vojskovati
in deželo in nesrečni Pariz domačih brezverskih pošasti
rešiti. In to se je komaj po tri mesenčnem,  hudem
umarjanji in požiganji dognati zamoglo.

Tako hudo so zašli, kateri so vero in upanje na
večno veselje v nebesih odložili ter na tem svetu srečo
namislili najti v — živinskem uživanji nečimernih sladnosti.

Ni se pa čuditi, da so ti nesrečneži tako zdivjali.
Kajti človek, ki svojo srečo iše le v uživanji zemelj¬
skih sladnosti, ta se poživini,  in brezumni živali
ednakega stori. — Taka človeška podoba se razločuje
od svojega psa iz veča še le po. kosmati koži. Kajti obadva
išeta le edino srečo: ustreči svojim željam in strastim.

Čudno pa je pri tej stvari to, da človek nauke,
ki mu srečo na tem svetu obetajo in lažejo, toliko
hlastno pobira, akoravno čuti, da to ni mogoče. Oni
lažljivi nauki se namreč zdrobijo na golo nič, ako jih
prav pogledamo.j, ; Ves svet, vsa natura, vse naše stanje in
razmere, čijih noben človek spremeniti ne more, jim
naravnost nasprotujejo — popolna sreča na zemlji ni
nikder doma, in kakor smo ljudje in naše zdajno stanje,
tudi to mogoče ni in ne bode.

Na svetu moramo trpeti. Tako veli stara in nova
skušnja. Vsakemu trpljenju ne uide noben človek. Trnje
trpljenja se vsakega prijemlje, več ali menj bodeče, od
zibelje do groba. Nekaj trpeti moram jaz, ti, najini pred-
starši, in najini potemci tudi ne bodo brez trpljenja. Ni
moči, ni sile na svetu, ki bi potrebo trpljenja odpra¬
vila ! O in marsikateri so veliko pretrpeli! Zemlja se

43

po pravici imenuje dolina solz! Bolezni, glad, vojske,
in smrt, o koliko žalosti ste nam porodile, koliko src
ranile, koliko skelečih ran zavdale!

Kdor tedaj pride in srečo na tem svetu obeta, naj
prvič one nesreče odpravi! Drugače je nevaren zape¬
ljivec.

Ali dragi moj, kde pod milim nebom najdeš člo¬
veka, ki bi kaj takega zamogel? Zunaj Boga ni ga
najti nikder! Kdo je, ki bi zamogel brezštevilnim rojem
mnogovrstnih bolezni in telesnih slabosti pot zapreti?
Kdo iz med slabih ljudi ima zimo in mraz, vročino in
sušo v oblasti? Kdo zapoveduje nevihtam in toči? Ali
kateri zamore hipoma odpraviti in potrebiti iz med
ljudi, ves napuh, krivičnost, sebičnost, nasilstva in sov¬
raštva, katera uzročijo toliko nesreče, žalosti, tuge, solz
in trpljenja? Ali kdo zamore svojim veselim in mladim
letom zapovedati: „stojte? kdo jim zamore zabraniti,
da nebi mimo hitela kot brhke meglice? in kdo si za¬
more prepovedati, da mu minula leta globokega sledu
ne izorjejo na zgrbančenem čelu? Francozi so pred blizo
sto leti tako iznoreli, da so ljubega Boga slovesno od¬
stavili — a to še jim vendar ni na misel prišlo, da
bi odstavili — britko smrt.  Ta razun Boga ne po¬
znava nobenega strahonja ali gospoda.

Človek tedaj, enkrat rojen, mora trpeti, češ ali
nečeš. Naj se vije in ugovarja, kolikor mu drago, vse
je zastonj. Ako pa je temu tako, kaj hočejo one
prismode s svojim obetanjem popolne sreče — sred groz¬
nega števila nadlog, bolezni, revšine, hudobij in krivic
in — smrti? Kako hočejo paradiž imeti, kder je le
dolina solz? To se reče prazno slamo mlatiti. To so
nečimerne sanjarije ki nasprotujejo vsemu zdajnemu stanju

44

zemeljske in človeške nature. Tak človek se ali sam
sebe prav nemilo slepi ali pa je svojih zmot si zaveden
zapeljivec in goljuf lehkomišljenih ljudi. Grozovito jim
laže in obeta srečo na zemlji, da jim tem laglje in
zdatniše iz srca potrga vero in upanje na večno srečo
v nebesih.

Na zemlji tedaj in v uživanji zemeljskih sladnosti
prave in popolne sreče ne najdemo. Moramo jo drugod
iskati. Kajti neki mora vendar biti prava in popolna sreča,
ki hrepenenje človeškega srca popolnoma vtolaži. Porok
temu nam je premodri Bog, ki nam je tako  srce ustva¬
ril. Vendar kde jo hočemo najti? Dragi moj, nikder
drugod, kakor le ondi, kder jo nam kaže naša sv. kr-
šanska vera — v nebesih. Na zemlji požene kal, a v
nebesih dozori.

Sv. vera edina  nam podaja pravi odgovor na
strahovito prašanje: zakaj tare človeški rod tolik jarem
trpljenja, zakaj davi nemila smrt Adamove otroke ? Ona
edina ima ključ- do te grozne skrivnosti. Trpljenje in
smrt ste kazen za greh.  In vsakdajne težave življenja
se hipoma spremene v hitro minljive zoprnosti, katere
nam naš ljubi Oče nebeški nalaga kot zdravilno in ko¬
ristno pokoro. Bog tako vsak den skuša našo zvestobo,
Čisti naša srca grešnih slabosti in želja, nas dela svo¬
jemu križanemu Sinu vedno bolj podobne, nam ponuja
priložnost, da si za nebesa obilo zaslug pripravimo. Se
ve, da nam to časih hudo težavno hodi. Ali tudi tukaj
ve sv. vera pomagati. Ona nam deli nebeških pomoč-
kov — milost božjo. Ta pa nas ojači in osrči, da vse
voljno, radi in z veseljem pretrpimo, kar nam božja
previdnost nalaga. Vemo namreč, da se tako najvarniše
in najboljše pripravljamo za nebesa, za večno in popolno

45

srečo. Tukaj je lepo razvidna in očitna veličast in korist
naše vere. Vidi se jasno, kako čudovitno lepo se sklada
in vjema z bitjem, s potrebami človeške nature.
Kar neverniki ošabno prezirajo, na to jemlje sv. vera
poseben ozir. Ta se namreč neprenehama ozira in nas
spominja na našo prvotno popačenje po Adamovem
grehu. Vedno nas spominja na našo obsodo in preklet¬
stvo, a ob enem nam tudi glasno naznanja veseli glas
našega odrešenja po Jezusu Kristusu, ter nas uči Go¬
spoda križanega nasledovati in se jegovega zasluženja
udeleževati. Naša vera ne modruje o praznih in muhastih
prašanjih; ona se kaj resnobno peča s tem, kar našo
telo in dušo  zadeva; ona jemlje ozir na našo zemelj¬
sko in večno žiljenje,  ona ne pozabi in ne prezira
ničesar. Neverniki gledajo le na barvo, na lupinje, na umr¬
ljivo telo; na jedro, na ineumrjočo dušo pa pozabijo.
Vera tega ne stori; ona zavolj telesne lupine ne prezira
za jedro skrbeti. Marveč ona še ljudem le prav pokaže
in uči vrednost človeške duše, ter veleva za oboje, za
telo in za dušo, prav  t. j. v pravem redu in dostojnosti
delati in skrbeti. Tako zavlada pravo in lepo razmerje,
red in dostojnost. Telo in duša, čas in večnost, zemelj¬
sko in nebeško dobi, kar vsakemu gre in dostaja. Za
vsako se skrbi v modri razmeri do nja vrednosti.

Kršanska vera še pa ima drugo prav imenitno last¬
nost. Ona namreč čisti in snaži našo dušo s pomočjo božje
milosti polagama vsega, kar je: ali poželjivost mesa
ali poželjivost oči in napuh življenja. In glej tako je
položena ostra sekira na korenino, iz katere nam pri¬
hajajo vse naše težave in trpljenja. Kajti naposled pri¬
haja vendar ves nered in težkoča na svetu iz sebične
korenine človeškega napuha, lakomnosti in nečistosti.

46

Iz teh se rodijo naše strasti in naše nesitljive želje,
hudobne besede in djanja, nemir vesti, nesreče in ža¬
losti brez konca in kraja. In bolj kakor človek svojim
pregrešnim željam streže, menj ima miru, bolj je nesre¬
čen. Kdor n. p. svoji jezi vselej ustreže, ta bo vedno
srditniši; ali pijanec bolj, kakor brezmerno pije, bolj ga
žeja, več pije, poprej se pokonča na duši in telesu itd.
Zdaj pa pristopi sv. vera, prime nesrečneža kot nebeški
angelj mogočno za roko in ga iz te nesreče reši, ako
človek le sam hoče. Milo ga opere hudega zadolženja
pri Bogu in ga sopet spravi in sprijazni v nebeškim
Očetom. Ob enem mu pa veleva strasti in grešne želje
zatajevati in krotiti. Ne pusti ga brez orožja,
ampak podaja, mu obilo pomočkov božje milosti.
In zdaj je v človeškem srci- sopet ljubi mir in zado¬
voljnost s sam seboj. Uživa mir, kakoršnega mu pože¬
ljivi svet dati ne more pa tudi več vzeti ne, ako si ga
sam rad vzeti ne pusti. In zdaj je pripravljen tudi kaj
prestati, in trpeti. Zdaj ie sposoben za ponižnost, pohlev¬
nost in potrpežljivost, za čistost in žrtvovalno ljubezen
do bližnjega, kakoršno na Jezusu Kristusu, pri Devici
Mariji in drugih svetnikih in svetnicah božjih občudujemo.
Uživa sred doline solz tisti sveti mir, ki je naj lepša
predpodoba in presladko zagotovilo večnega miru v
nebesih.

Tako skrbi vera za dušo človeško, a tudi jegovega
telesa ne zanemarja, akoravno se jej kaj takega
očita. Neprenehama si prizadeva težave našega živ-
življenja polajšati. Brezštevilni in mnogovrstni so zavodi
in naredbe, katere je pobožni duh kršanski izumil in
ustanovil ubogim revam in nesrečnikom v pomoč. Kder-
koli se je oznanoval Kristus Gospod, povsod se je zdatno

47

in kaj milo začelo misliti in delovati za njegove uboge
in siromašne prijatelje. Pogostno beremo in vidimo, kako
je bogatin postal berat, mnogokrat zelo — hlapec ubogih.
Odprl je svoje zaklade ter od svoje obilosti delival
med siromake. Med vernimi Kristjani še se uboštvo
naj bolj lehko in rado prenaša.

Sicer je zelo resnično in drugače tudi biti ne more,
da kršanski veri skrb za telo ni prva in poglavitna
reč.  To bi bil narobe svet. Vendar ona skrbi posredno
in zelo zdatno za naše telo in za naš časni, zemeljski
blagostan. Na primer: sv. vera brani človeka pogubnih
strasti in navad, ga uči in pomaga, da se privadi lepim
čednostim n. p. čistosti, treznosti, potrpežljivosti itd.,
katere mu zdravje krepijo in življenje daljšajo. Sv. vera
posvečuje človeško telo in ga stori tempelj sv. Duha.
Takisto ga posvečuje na dalje po sv. zakramentih, zlasti
pa ga hrani in napaja s sv. Rešnim Telesom. — Skozi
celo življenje, v veselji in žalosti ga zvesto spremlja, vodi,
tolaži in za večnost pripravlja. Se na smrtni postelji
ga ne zapusti. Milo pristopi, mu pomaga v njegovi po¬
slednji sili, mu briše smrtni pot iz čela, sliši jegovo
zadnje zdihovanje. Potem ga sprevaja do tihe jame —
in tukaj obudi veselo upanje prihodnega od mrtvih
vstajenja.

Tako ravna in dela sv. vera. Ona uči, obeta pa
tudi — da pravo srečo deloma že na tem svetu najti,
na unem svetu pa — uživati. Rečem pa in trdim, da
nas sv. vera že tukaj na zemlji srečne dela. Toliko
namreč, kolikor je to mogoče — v uživanji blagega
miru naše vesti in pa v zvestem dopolnovanji vseh
naših dolžnosti.

Sicer tudi vernega Kristjana obišejo težave, skrbi,

48

žalosti in mnogovrstno trpljenje. Ali vse to voljno in
rad prenaša, ker ve in veruje, da bo za vse kedaj
stotero v nebesih poplačano dobil in večno življenje
užival.

Ali druga je pri nevernikih. Obetajo, česar nihče
dati ne more. Veren Kristjan se zastran večnega plačila
zanaša na živega Boga nebes in zemlje, kateri je slo¬
vesno izrekel: „nebo in zemlja prejdeta, a moje besede
ne bode prejšle.“ Kar po revni zapeljivci obetajo, se
ne naslanja na nič druga, kakor na prazne besede
revnega, umrljivega lažnjivca. Kar drzno lažejo: „ tedaj
bode boljše, kedar bo tako, kakor mi hočemo, t. j.
kedar se bode vse pri nas predrugačilo .' 1  Ali kedaj bo
to? dnes? ali juter? ali drugo leto? Nikoli in nikdar,
dokler bo svet stal, kar sem ti že dovolj jasno dokazal,
Tedaj pa one popolne in domišljene sreče nihče ne
bode učakal. Tedaj nas ti lažnjivci kar pačijo, sleparijo,
za nos vodijo in za debele norce imajo, če še jim kaj
verujemo. Te baze ljudi se mi podobni zdijo krčmarjem,
ki imajo nad vratmi zapisano: „heut ums Geld, morgen
umsonst , 11  t. j. dnes točim za denar, juter pa zastonj.
Ali tega „jutra“ kedar bi se zastonj dalo piti, le nobeden
ne dočaka. Kdor hoče v krčmi imeti kaj vina, mora
imeti tudi kaj denarja. A na svetu popolne sreče
nihče ne bode učakal, ta je za večna nebesa prihran¬
jena. Tukaj se more delati in trpeti in s pomočjo
milosti božje na večnost pripravljati.

Neverniki obetajo plačilo in veselo vživanje —
brez dela.  Vera pa ga nam obeta — po delu.  Prvi
govorijo kakor lenuhi, ta pa govori kakor pošten in
vesten delavec. Ni čuda tedaj, ako vidimo, da never¬
nikom večjidel prav dajajo vsi lenuhi, postopači

49

in potepuhi — in vsi tisti, katere že po ledovji bode
in po trebuhu grize, kedar jih kdo opominja: „elovek
moraš v potu svojega obraza svoj kruh jesti.“

Takih krivih prerokov, ki nam srečo na tem
svetu obetajo, se hočemo vrlo ogibati, naj s svojimi
praznimi in neumnimi kvantami sami sebe krmijo in
pitajo, ako se jim že poljubi. Nas verne Kristjane naj
pri miru pustijo.

--

IX. Poglavje.

Vem za učene gospode, ki nič ne verujejo.

Odgovor:  Tega ne tajim, jih tudi nekoliko sam
poznam, takih učenih gosposkih neznabogov. Ali kaj
hočeš s tem zoper sv. vero opraviti? Misliš da je naša
vera zato, ker nekaterim mustafačem po volji ni, že
ne ve r j etn a, n er e s n ičn a? Bi se pač hudo motil ? Vedi,
da iz tega druga ne sledi, kakor da Bog komu milosti
sv. vere ne da že zato, ker ima nekoliko učenosti in
prebrisanosti za celino. To še ni zadosti, da človek ne-
cenljivi dar sv. vere prejme. Bog terja več. Bog terja
naj poprej blago, pošteno, čisto, posebno pa — po¬
nižno srce,  kije voljno storiti vse, kar ljubi Bog za¬
poveduje. Takim ljudem podari Bog milost sv. vere zelo
gotovo. Ali ravno ono potrebno ponižnost pogrešajo
navadno taki učeni gospodje. Ni čuda tedaj, ako lučica
sv. vere, katera jim je v nedolžni mladosti še milo sve¬
tila, naposled le otožno brli ali zelo — ugasne. Posta¬
nejo trdi neznabogi, ne marajo več za sv. vero — ali

4

50

pa jo hudo sovražijo in jene prijatelje nemilo preganjajo.

Nekateri iz med učenjakov so glede sv. vere grdo
nemarni.  Ne brigajo se več za njo. Zelo so zaljubljeni
in zakopani v svoje učene preiskave. Ne utegnejo in
ne zmorejo toliko časa, da bi se svojega Boga in Go¬
spoda spomnili ali na zveličanje svoje duše pomislili. Zgodi
se pogosto, da so nekateri učenjaki zastran vere kos¬
mato nevedni.  Taki učeni nevedneži pa so pravico zgu¬
bili, da bi jim verovali, kedar prilično kaj o veri črhnejo.
Kdo bo pa gluhega prašal, ali se mu živahno sviranje: „Na-
prej zastava slave" ali pevanje milotne pesmice: „Kožic ne
bom trgala" dopade ali ne? Se nikoli nisem slišal, da
bi kdo slepca prašal ali so nove malarije v farni cerkvi
kaj lepe in okusne ali ne? Zali Bog, da se nahaja ve¬
liko sicer učenih mož,  ki so zastran sv. vere bolj
nevedni, kakor posledno bablje v kakem pozabljenem
kotu sveta.

Neverni učenjaki so na dalje — in to se godi bolj
pogosto — hudo napihnjeni in prevzetni.  Jihov
napuh si upa zelo nad Boga.  Drznejo se božje bitje
in jegove naprave zaničljivo soditi. V svoji ostudni ošab¬
nosti polagajo svojega stvarnika in mojstra na tehtnico
svoje — kratke pameti. Napuh pa je prvi greh. Po
pravici bodo zavrženi. Bog jim ne da tistega nebeškega
razsvetljenja, katero med nedolžne in ponižne ljudi tako
obilo razdeliva. Bog ne trpi ošabnega upora zoper svojo
nezmotljivo modrost in resničnost.

Vrh tega moram še nekaj opomniti. Nevernim učen¬
jakom se namreč rado zgodi, da so časih nadeti
zelo neporednih navad, hudih strasti in grdih grehov.
Imajo časih hudo kosmato vest. čemur se ni čuditi.
Kajti verska nemarnost je plodna mati grde neporednosti

51

in razuzdanosti. Da bi se kedaj poboljšali, to še jim
na misel ne pride. To storiti jim niti volja niti —moč.
Zato pa naposled začnejo sv. vero in vse, kar bi jih
vere spominjalo, hudo sovražiti in zaničevati. Naj rajši
bi jo z Bogom vred — pobili in uničili. Preveč ,
čutijo, kako so Bogu in veri nasprotni. Hudo jim
stori vedeti, da jih Bog in pa sv. vera karata, sva¬
rita in — obsodita. Prazno je tedaj vse vgovarjanje
zoper vero, češ, da učeni ljudje za njo ne marajo ali
jo zelo — sovražijo.

Sploh pa število učenjakov nevernikov ni toliko,
kakor se prvi hip morebiti domišljuje. Zlasti se skrči
število takih nevernih učenjakov, katerim bi ž njih never-
stvom popolno resnica  bila. Veliko se jih naposled
vendar spokori, posebno kedar se jim bleda smrt pribli¬
žuje ter jih zelo nemilo opominja na ločitev od sveta od
časti, od knjig in znanstvenih preiskav in ostro veleva,
da je zdaj čas pred sodnika, pred Boga stopiti. V takih
resnobnih trenutkih se je že marsikateri svojega neverstva
prestrašil. Rad je prejel za vero, ki jo je poprej za¬
ničeval. Strahovito močno je čutil, da ni šala pred zani¬
čevanega Boga iti. Zgledov imamo veliko, kateri kažejo,
kako se je že marsikateri učen nevernik naposled svo¬
jega neverstva kesal in pokoril.

Pred sto leti je živel na Francoskem človek po
imenu: Voltaire. Bil je prebrisane glave. Mično, gladko in
spretno je pisal, kakor da bi bič spletal. Tako umetno
in mično še pred njim ni pisal noben Francoz.

Žali Bog, da je svoje lepe lastnosti, zmožnosti in
znanosti na hudo obrnil. Nabral si je društvo enako
mislečih mož ter sklenol po neusmilenem psovanji, leganji,
zasmehovanji in zaničevanji sv. vero in katoliško Cer-

4 *

52

kvo na Francoskem zatreti. Zato pa je bilo vse, kar
je za naprej mislil le sovraštvo, kar je govoril: zaniče¬
vanje in kar je legal in pisal: samo grdenje sv. vere.
Sirokoustno se je bahal rekši „ dvanajst bedastih ribarjev
je Kristusovo vero med abotni svet zatrosilo, jaz mu
hočem pokazati, daje eden  takih modrijanov, kakor sem
jaz, zadosti, ki jo pokonča.“ Jegov srd na katoliško
Cerkvo je bil tolik, da mu je navadna govorica bila:
„ubijte nesramnico 1 '. Je pa tudi ta nesrečni človek lehko-
mišljenim Francozem toliko neverskega vina natočil, da
jih je mnogo še zdaj od tega strupenega vina pijanih.
Voltaire in j ego vi tovarši so po svojih neverskih in grdih
spisih veliko pomagali, da je sledeča velika francoska
revolucija tako strahovito divje in hesno in nečloveško
razsajala. Kaj se pa je z Voltairom zgodilo ? No, revo¬
lucije se ni učakal. Smrt ga je poprej pobrala. Toda
kako? Strahovito! Blizo mesene dni pred smrtjo je v
Parizi nevarno zholel. No, to tudi ni nič čudnega. Ali vsem
se je velika velika čuda zdela, da se je ta očak vseh
nevernikov začel smrti bati, pred sodnikom božjim tre¬
petati. Poslal je namreč po fajmoštra, v čegar župniji
je prebival. Ta pride in česar se nihče ni nadjal, se je
zgodilo. Voltaire se je kesal vsega, kar je storil. Vse
je obžaloval in preklicati obljubil. Postal je sopet veren,
sopet je veroval v Boga in katerega je Bog poslal, Jezusa
Kristusa. Spokorjenec prejme sv. zakramente in se z
Bogom in jegovo Cerkvijo sopet spravi.

Zdaj pa bolezen nekoliko poneha, zdravje se sopet
vrne. A z nevarnostjo zgine tudi vse Voltairjevo pobolj-
šanje z vero vred. Voltaire je sopet stari nevernik in
zasramovalec božjih reči. Toda bolezen je prenehala
le na kratek čas. Nagloma se ga sopet in silno loti ter

53

ga na smrt zadetega položi na — smrtno posteljo. V
tej nenadni sili pošlje v drugič po duhovna. Ali bilo
je zastonj. Božje milosti je bilo konec. Jegovi neverni
tovarši so se postavili in posadili, kakor sovražni duhovi
okoli postelje, kder je nemila smrt nesrečnega Voltairja
stiskovala in davila. Dveri so bili zaklenjene, vrata za¬
prta, služebniki odposlani. Mešnik ni zamogel do bolenika.
Zastonj je umirajoči upil, kričal, razsajal in tulil po
mešniku,po sv. zakramentih. Moral je umreti brez  pomoči,
brez  milosti in brez  Boga. V strahovitem obupu in groz¬
nem preklinjanji je izpustil svojo — grdo dušo.

Ako tedaj odštejemo one neverne učenjake, kateri
se pred smrtjo spokorijo, ostaja še menjše število do¬
slednih, trdovratnih učenih nevernikov. Teh nesrečnikov
ugovor zoper vero pa tem menje kaj pomeni, ako se
spomnimo, da so kar zavolj svojega napuha ali nepo-
rednosti v nevero zabredli in v njej do konca nespo-
korni ostali.

Na ovo pešico trdovratnikov se zamoreš tem menje
zanašati, ako pomisliš na ogromno število učenih mož v
vseh časih in deželah in v vseh vednostih, ki so si s svojim
bistrim umom veliko učenosti nabrali, zraven pa v glo¬
boki ponižnosti Sina božjega molili in častili. Ti spadajo
po spričevanji zgodovine med naj častitljivše ljudi, ki
so kedaj na svetu živeli.

Semkaj se štejejo sv. cerkveni očaki in pisatelji,
ki se na kršanskem nebu kot zvezde svetijo po svoji
učenosti in svetosti. Zraven jih imamo brez števila po¬
božnih učenjakov v vseh človeških vednostih: n. p. med
modrijani, prirodoznanci, zvezdoslovci, pravniki in raznimi
pisatelji. Imamo verne umetnike, državnike in vojskovodje.
Čudno je to, da so na Avstrijskem vsi naši srečni ge-

54

nerali bili večjidel sami — verni in zvesti Katoličani n. p.
princ Eugenij, generala Daun in Laudon, nadvojvoda
Karel, grof Radeeki, nadvojvoda Albreht in drugi. Med
tem ko so naši nesrečni generali ali neverniki ali vsaj
niso Katoličani n. p. princ Lotarinski je bil frajmaurar,
Gyulai je bil Kalvinec, Benedek je Luteran, Križ-
manič staroverec, Henigstein pa Jud. To je vendar
nekaj — čudnega.

Naposled še nekaj. Kdo pa je stvaril ves viden
svet? Vsemogočni Bog. Kdo je začetnik sv. vere ? Tudi pre-
modri, vsemogočni Bog. Kaj pa iz tega posnememo?
To, da tisto, kar človek resničnega na vidnem svetu in
na svoji duši spozna, ne more nasprotno biti temu, kar
je resničnega pri sv. veri. Drugače bi si Bog sam sebi
bil — na vskriž. Bog bi bil morebiti na eni strani res¬
ničen na drugi ali pa tudi na obema — lažnjivec. Tedaj
.bi pa ne bil več pravi Bog. Pravi Bog je vselej in
povsod — večna resnica.

Iz tega je pa razvidno in jasno, da prava učenost
ne more biti nikoli nasprotna ali sovražna pravi veri.
Prava učenost nasprotuje in mora nasprotovati — le
krivi, lažnjivi veri. In pravi veri je nasprotna in sov¬
ražna le navidezna, kriva in lažnjiva učenost.
Luč in tema si nista prijazni, ena mora odstopiti. Prava
vera in prava učenost se lepo vjemate in prijazno zla¬
gate. Kar tudi drugače biti ne more. Vsaj ste: prava
učenost in prava vera dve ljubi sestri, slavni hčeri ti¬
stega nebeškega Očeta.

Zato pa je dozdaj še vselej prava učenost sv. veri
pričala, jo zagovarjala ter jej naj izvrstniših učnikov
in zagovornikov pripravila. Nasproti pa je navidežna in
in lažnjiva učenost vselej in povsod ošabno, naduto in

55

prevzetno po sv. veri mahala in jo zatirala — a naposled
se sramotno  v svoji ničljivosti razdjala in uničila. Na
primer: učeni zemljoznanci so poizvedeli, da naša zemlja
ni vselej taka bila, kakoršna je zdaj. Gotovo je, da se
je tri do petkrat vse jeno površje popolno prekucnilo,
premlelo in predrugačilo. Globoko pod njenim površjem
nahajamo živali, kakoršnih zdaj nikder ni več. Po
silovitih premembah na zemlji so bile v toliko globoki
grob vložene, kder so okamenele. In zdaj je navidezna
učenost začela prenaglo in na ves glas kričati: „  glejte
sv. pismo laže; pravi da je Bog v šestih  dnevih
svet stvaril. To ni res, svet stoji že veliko miljonov
let. Zemlja se je večkrat popolno predrugačila, in zdajni
jeni prebivalci živimo bržej ko ne že v njeni — peti
ali šesti dobi. In vsaka doba je trajala veliko veliko

miljonov let.Sv. pismo je lažnjivo, torej ni od

Boga in vera je tudi lažnjiva.“

Toda veselje nevernikov je bilo kratko. Kajti beseda:
den ondi v sv. pismu ne pomeni časovega oddelka
24tik ur, ampak sploh veči ali menjši časov vek ali
dobo.  Sv. pismo tedaj ne pravi in ne uči nikder, kakor
da bi bil svet v 6krat 24 urah ustvarjen, ampak da je
Bog v začetku časa ustvaril snov ali tvarino sveta. Iz
te travine prvotne se je polagama v večih oddelkih
časovih  — kako dolgo da je vsak časov oddelek trajal,
to ni povedano nikder — tudi naša zemlja pod vednim
upljivom božje Besede poredno izpodobila in spremenila
v prikladen kraj za mnogovrstne ifcstline, živali in —
človeka. In to se izvrstno vjema s pravo  učenostjo, z
zemljoznanstvom. Krič o lažnjivosti sv. pisma je bil ne¬
opravičen in prenagel.

Potem, ko so ljudje v Ameriko prišli, so se kmalu

56

tudi okoli zemlje prvič spustili. Tako se je znanje
zemlje in pa jenih prebivalcev neizmerno razširilo. Našli
so veliko novih krajev, novih ljudi, ki so bili zelo raz¬
lične barve, in so govorili Bog si ga vedi koliko raz¬
ličnih jezikov. Ali ravno ova tolika različnost jezikov je
zakrivila, da so marsikateri dvomiti začeli o tem, da bi
vsi ti ljudje, narodi, in narodiči imeli kedaj le edine sta-
riše: Adama in Evo, kakor vera po sv. pismu uči. Toda
naj novejša znanost: primerjevalno jezikoslovje
kaže, da ni tolike bistvene različnosti med jeziki, kakor
se je mislilo. Učeni jezikoslovci so namreč dokazali, da
so si: latinski, greški, nemški, slavljanski, arijanski in
indiški jeziki sorodni  ter da imajo vsi svoje korenike
v enem  jeziku, ki se mu pravi starodavni: sankskrit.
Enako se stopijo vsi judovski jeziki in takisto se skuša
zdaj pojasniti zastran ostalih jezikov. Vse tedaj kaže
na nekedajno edinost  vseh jezikov, in torej na edinost
človeškega rodu v edinih prvotnih predstariših. Neverna
učenost je sopet v mlako padla.

Pred sto leti so našli na Švicarskem neko čudno
okamenelo okostnino. Iz prva so jo skoro vsi imeli za
okostnino človeškega telesa. In zdajci se je razneslo po
Evropi: „sv. pismo ni resnično, Adam in Eva nista

bila prva stariša. Globoko pod zemljo smo našli
okostnino človeka, ki je veliko miljonov let pred
Adamom živel, umrl in na Svicarkem pokopan bil. Zdaj

je z vso vero pri kraji“.Toda črez nekoliko časa

so učenjaki ono oj|ostnino bolj na tenko ogledovali in
zdaj se je pokazalo, da to ni okostnina Adamovega
pred-pred-deda, ampak nekega sicer nedolžnega a pre¬
cej velikega — kušarja.

Torej, dragi moj, ne daj, da bi ti srce kmalu v

57

hlače zlezlo, kedar slišiš katerega učenega barusača po
sv. veri udrihati in mlatiti. Marveč spomni se, da na
svetu ni vse zlato, kar se bliši, da se med ljudmi potika
tudi ponarejen denar in da se med nami premnogokrat
šopiri: navidežna, kriva in laž njiva učenost.
Vedi, da se človek lehko stokrat zmoti, Bog pa nikoli.

--

X. Poglavje.

Vero so mešuiki izmislili, da M se bolj lehko živeli.

Odgovor:  Vidi se, da si trdno prepričan tega,
kar govoriš.

Tedaj se pa, mislim, ne bodeš branil, da nam tudi
razločno povedaš, kateri mešnik  je vero izmislil,
k e daj in kde se je ta vesoljna goljufija zgodila. To
storiti si dolžen, ako nečeš za drznega obrekovalca to¬
liko poštenih, učenih, častitih duhovnikov veljati. Vsaka
goljufija pride polagama na svitlo. Po času se poizvedb jeni
začetniki in poglavitni pomagači. Zamore se čas na tenko
določiti, kedaj seje začela. Imenuje se kraj, kder se je rodila.
Vemo za začetnike posameznih umetalnosti. Že sv. pismo
nam naznanja, daje bil Kajn prvi, kije mesto pozidal; Ju-
bal je bil prvi godec, Tubalkajn prvi kovač. Znano nam je,
da so Feničani prvi steklo zlivali ali glaže delali — prvi se
na ladjah po morji spustili. V zgodovinskih bukvah be¬
remo, da je Jan Guttenberg prve bukve tiskal, Bertold
Švare prvi strelni prah delal, Stephenson prvo železnico
stavil itd. Zato, mislim, da ti bo tudi znano, kateri člo¬
vek je prvi izmislil vero,  katere je ves svet poln?

58

K e d a j je tako silovit človek živel, ki je vsem narodom,
slehernemu srcu, vsaki misleči stvari vrinol neizbrisljiv
sled vere v Boga? Katera dežela  ga je rodila člo¬
veka, ki se je ljudem prvi vsilil za duhovnika, ter tak
upljiv imel na vse kraje, čase in narode, da ga ni ljud¬
stva, ni časa, ni dežele, kder bi ne bilo kakega duhov¬
nika bodisi pravega ali krivega?

Ali, dragi moj, že vidim, da mi ne zamoreš niče¬
sar odgovoriti? Nisi mi v stanu povedati niti imena,
niti časa, niti. kraja za prvega duhovnika, za prvega
človeka, ki je ljudem vero izmislil. Ker tedaj tega ne
premoreš, zato pa bodi nekoliko bolj opazen in pohleven,
ter ne reci kmalu: „vero so mešniki izmislili“. Rajši

pazljivo dalej beri. Bodem ti namreč jaz povedal, kdo
da je sv. veri začetnik bil. •

Naj poprej si hočeva rešiti prašanje : k e d a j se
je vera sploh začela ? Odgovorim: tedaj, kedar je

božje vsemogočno bitje pričelo stvariti t. j. kedar je za¬
čelo nekaj biti in obstajati — zunaj  ali zraven troj-
edinega Boga, sploh, kedar se je svet začel. Kajti
takrat se je med Bogom in stvarimi začela nekaka raz¬
mera,  kakoršna je na primer med očetom in otrokom,
ali med umetnikom in .umotvorom. Ta razmera je pod¬
laga vere.

K de se pa je začela vera? Odgovorim: vselej tam,
kder so se nahajale pametne stvari;  tedaj pri an-
geljih v nebesih, in pri ljudeh na zemlji. Drugih pamet¬
nih stvari še ne poznamo. Te stvari namreč ravno zato,
ker so pametne, spoznavajo Boga kot najpopolniše vseh
bitij. In sicer angelji v nebesih iz lica v lice, ljudje pa
sklepajč iz vidnih stvari na jih neizmerno pametnega in
modrega stvarnika.

59

Ali komaj se v človeški pameti  zasveti spo¬
znanje Boga, zdajci se oglasi človeška volja,  katera
veleva toliko bitje božje častiti, hvaliti, moliti,
dobrotnega stvarnika kot naj boljšega očeta ljubiti,
in se jegovi volji popolno podvreči. In ako človek tega
ne stori, tedaj se pa prebudi vest,  ki ga hudo svari
ter mu' veleva, Boga za odpušanje prositi, se mu poko¬
riti in se z nebeškim Očetom vsekako spraviti. Tako
se godi v srci vsakega človeka, ki je pri zdravi pameti,
bodisi Kristjana ali ajda, izobraženega Evropčana ali
divjega zamorca. „Ni ga ljudstva, dasi je kolikorkoli
neotesano in divje, katero, akoravno ne ve katerega
Boga bi molilo, nebi vendar prepričano bilo, da se neki
Bog ima moliti". „Ako po svetu potuješ, je mogoče, da
najdeš mesta brez ozidja, brez znanosti, brez kraljev,

brez bogastva, brez denarja.ali ni ga najti mesta,

ki nebi imelo nobenih tempeljnov, nobenih bogov, ki
nebi vedelo za nobeno molenje in darovanje. Takih
mest ni najti nikder." Kdo tako piše? Kristjan? Ne,
ampak dva ajda ali pagana. Ciceron in Plutarh.
Prvi je živel, preden je Sin božji človek postal. Drugi
pa se je rodil 60 let po Kristusu.

Iz tega pa sledi, da je stvarnik sam vsem pamet¬
nim stvarem neizbrisljivo v srca zapisal resnico, da se
božje bitje ima in mora častiti. Ali z drugimi besedami:
nečlovek, ne slaba umrljiva stvar, am¬
pak vsemogočni in presveti Bog nam je
začetnik vere.  Da se je prava vera v Boga popa¬
čila in premnogokrat zlorabila od hudobnih in ničvred'
nih ljudi, to nič ne dene. Marveč kriva vera, spačena vera
še le jasno priča, da se nekdi nahaja tudi prava vera,
katera ima za svojega začetnika samega Boga, stvar¬
nika vseh stvari.

60

Ako pa prava vera ima le Boga za svojega za¬
četnika, tedaj pa mogoče ni, da bi jo bili duhovni ali meš-
niki izmislili. Mešniki so le — s 1 n ž e b n i k i, oskrb¬
niki, in od Boga pooblašeni oznanovalci
sv. vere.

Kdor tedaj pravi, da so mešniki vero izmislili, ta
brezmišljeno taji in ubija lastno pamet, lastno voljo,
lastno vest, ki vselej in povsod in od nekedaj, več ali
menj jasno priča, da j e božje bitje, in da se mu mora
vsaka stvar uklanjati, in slehern človek moliti in se mu
pokoriti, če je grešil.

Toda pustim za zdaj nadalejšno preiskavo ter na
ravnost na tvojo ugovaijanje tako odgovorim. Praviš,
da so kršansko vero mešniki izmislili. Dragi moj, ti
morebiti sam čutiš, da je kršanska vera — težavna vera;
ona je vera, polna križev in zatajevanja. Ali v resnici
misliš, da bi vero Križanega zamogli slabi ljudje
mehkužnemu in poželjivemu svetu  naložiti
in razširiti — brez  božje pomoči? Ali misliš, da bi
puhle in nesramne laži zamogle spremeniti zemlje obraz
ter po jami razbojnikov roditi poprej neuslišane čedno¬
sti, zasejati svetost in popolnost, kakoršne svet do seh
dob videl ni ? O laž in goljufija niste materi lepim čed¬
nostim. Grozdje se ne zbira iz trnja in smokve ne iz
oseta.

Ako pa vendar trdovraten ostaneš in praviš, da
so kršansko vero mešniki izmislili, tedaj pa vedi in dobro
prevdari, kaj ti zdaj rečem. Da, bil je mešnik ali du¬
hoven, ki je našej veri začetnik! Ali ta mešnik n i g o 1
in slab človek,  ta veliki duhoven je — Jezus
Kristus —. Z njim imaš opraviti.

Morebiti mi zdaj porečeš „vse prav, ali to mi ne

61

gre t glavo, da mešniki sami sv. vere veliko ne poraj-
tajo. Ko bi vera ne bila izmišljena reč, bi se je duhov¬
niki vse bolj zvesto držali. “ — Na to ti odgovorim tako :
Ti me zavračaš na tiste duhovnike, kateri svojih člo¬
veških slabosti ne zatajujejo dovolj in tu pa tam vernim
pohujšanje store. Ako misliš s tem svoj šepav ugovor
nekoliko podpreti, se pač zelo motiš. Kajti, ako se med
tisoč duhovniki v petdesetih letih eden ali dva izne¬
verita, še se ne sme soditi, da so vsi duhovniki nič¬
vredni. Se veliko menj pa iz tega sledi, da je vera,
čije služebniki so, le človeška naredba in izmišljena reč.
Ako časih dva ali trije uradniki cesarsko kašo okradejo,
so li zdaj v s i uradniki kradljivci ? Ali če solnce kedaj
po ničvredneži posije, ali je zdaj solnce zato menj svetlo?

Ravno to, ker je zavolj enega  ničvrednega du¬
hovna že tolik šunder in hrup, nam kaže, da nezvestobni
mešniki niso — navadni.  Marveč to kaže, da so
duhovniki navadno pridni. Svet še se za dva ali tri od¬
padle ali nezveste mešnike zmenil nebi, ako nebi več-
jidel vsi ostali prav čednostni, čisti in častitljivi bili.
Na snažno oprani beli peči se kmalu zapazi črn umazek.
Ako pa je peča vsa umazana, se za posamezne umazke
nihče ne zmeni. Enaka je pri katoliških mešnikih. Menj
pridni iz med njih dajajo ostalim sijajno spričevalo čed¬
nosti in zvestobe v poklicu.

Da pa tudi duhovniški častiti stan tu pa tam šte¬
je menj vredne soude, temu se ne smemo tolikn čuditi,
ako sploh pomislimo slabost človeka. Ali se v številu
dvanajsterih apostolov ni našel eden, ki je bil Judež Iška-
rijot? Ali niso potem apostoli nesrečnega Judeža.zavrgli?
Ostali apostoli zo zelo nedolžni izdajstva Judežev ega.
Nihče jih ne zamore zavolj Judeža grajati.

62

Enaka je pri katoliški Cerkvi vselej bilo in tudi
den denešnji ni drugače. Z večo žalostjo, studom in
odločnostjo, kakor odpadle posvetnike, zavrže in obsodi
Cerkva mešnika, kateri se je svoji dolžnosti izneveril.
Iz prva si ga prizadeva po prizanesljivi potrpežljivosti
in modrem usmiljenji poboljšati. Vsaj menda ne misliš,
da je mešnik, ki je zašel, menj usmiljenja vreden, kakor
drug vernik? Kedar so pa vse dobre besede in opomini
zastonj, tedaj pa ga Cerkva brez usmiljenja odseka od
telesa vernik, ga pahne iz duhovniškega stanu, ter mu
vzame in prepove vsako opravilo v hiši Gospodovi.

Iz tega tedaj, da nekateri iz med duhovnikov za¬
bredejo, še se ne sme reči, da so vsi ostali tudi nič¬
vredni, ali da je temu vera kriva. Ostali so tega nedolžni,
še bolj pa vera, katere ni slab človek, ampak živi Bog
na svet poslal.

Zdaj pa ti lehko razložim, kaj se reče trditi: „vero
so mešniki izmislili, da bi se bolj lehko živeli ?“ To se
reče toliko, kakor da bi djal: „naši mešniki so kar
goljufi in sleparji. Sami ne verujejo, kar pridigajo in
opravljajo. Sami so si izmislili vero, da zraven dobro
jejo in pijejo in denarje skupaj grabijo, ne delajo in
ne trpijo pa nič“. O koliko neumnosti, krivice in pre¬
greh je v teh kratkih besedah!

Tukaj se mi hoče dozdevati, kakor da ljudem po
volji ni, da še mešniki sploh — živijo; zakaj se neki
v čiste duhove ne spremene, katerim ni treba ne jesti
ne piti, ki ne potrebujejo nobenih oblačil, nobenega
stanovanja, pohištva, strežnikov, knjig itd? Smešno če
ne britko je, da ljudje radi pozabijo, kar je Gospod
Bog zastran svojih človeških namestnikov djal: „pojdite
in oznanujte rekoč: „nebeško kraljestvo se je približalo.

63

Ne imejte zlata, ne srebra, ne denarjev v svojih pasih
Zakaj delavec je vreden  s v o j e j e d i“. (Mat'
10, 7.) To se reče: „vam, duhovnikom nove zaveze ne*
gre, da bi sami morali skrbeti za svoj živež,
tega vam ni treba. Kajti to, česar za svoj živež, za
svoj posel, za svoja opravila potrebujete, vse to so vam
verni priskrbeti dolžni".  In kakor je Sin božji naročil,
tako je vselej ostalo. Jezus Kristus, apostoli in jihovi
nasledniki so povsod svojim telesnim in stanovskim
zahtevam postregli s tem, kar so jim verni darovali.

„ Ali, mi zdaj ugovarjaš, ravno po teh darovih se
mešniki bogatijo ter svoji dobičkariji strežejo." Resnica
je, da so verni tu pa tam obilno  poskrbeli za do¬
hodke svojih duhovnikov. Vendar to je, zlasti zdajne dni
precej redko. Večjidel je Cerkva zdaj — siromašna.
Na Laškem je popolno oropana, na Spanjskem in Fran¬
coskem in Nemškem ni veliko boljše. In tudi pri nas
na Avstrijskem imajo nekatera škofijstva obilo dohodkov
— ostali mešniki pa večjidel pogrešajo dostojnih gmot¬
nih pomočkov.

Sicer je tudi na Avstrijskem kat. Cerkva imela
lastno, od svetne vlade neodvisno premoženje, kakor ga
ima n. p. južna železnica, ali banka: Slovenija. Ali cesar
Jožef je, po frajmaurarjih zapeljan, cerkveno premoženje
pobral, duhovnikom pa plačo iz cesarske denarnice od-
kazal. Tako so n. p. novi fajmoštri dobivali po 300 fl.
Toda zdaj je tega minulo blizo sto let. Denarne raz¬
mere so zelo druge, a plača duhovniška je ostala pri
starem. Vsem gim se je plača primerno zvišala, le
pri duhovnih ne. isti uradniki, kateri so nekedaj imeli
300 fl. dobivajo zdaj po 2000—3000 fl. Zato pa se je
čuditi, kako še mešniki izhajajo? To je le mogoče vsled

64

jihove varčnosti in zelo skrčenih potreb. Ko bi naši
duhovniki gospodarili, kakor jibovi nekedajni vrstniki v
plači, bi vsi do ušes v dolgih tičali. Vrh tega pa glede
na zdajno napadanje in preganjanje sv. vere ni spre¬
videti, da hi se našim duhovnikom kmalu gmotno po¬
magalo. Zato se pa ne čudi, ako nam s časom duhov¬
nikov, zlasti bolj zmožnih, z raznimi znanostmi nakin-
čenih utegne pomankati.

Marsikdo je rad in vesel, ako mu škof na faro za
kaplana pošle zvedenega bistroumnega pridgarja, zve¬
stega in učenega spovednika, milega prijatelja otrok.
A zraven pa vendar misli in govori o duhovniškem
stanu, kakor da bi se novi mešniki iz pohorskih cmerek
iztepali ali kde na sejmu najemali.

Dragi moj, to blizo ni tako! Fantič, ki misli kedaj
duhoven biti, se mora dolgo, in veliko učiti — okoli
15—16 let. To pa košta veliko truda, časa in pa —
denarja. In če kot borni kaplan nima veče plače, kakor
marsikater hlapec ali dekla — je to pač prav slabo
vabilo v duhovski stan, in od obogatenja, kakor praviš,
ni duha ne sluha. Se ve, povsod ni enako. Vendar obče
rečeno se, zlasti zdajne dni, ko vse v ceni hudo naraša,
duhovnikom ne godi tako, kakor bi želeti bilo. Neka¬
terim se zelo huda godi. A vse mora žaliti in raniti ako
se vsem  zavolj nekaterih škrtavcee med njimi, v kljub
tolikim žrtvam za zveličanje duš, še pohlepnost in sra¬
motna dobičkarija očita.

Nahajajo se, ki duhovnika zaničujejo rekoč: „Kaj
pa je več, mešnik je delavec, kakor nas eden, k večem
jC duhovniški plug bolj lehek, kakor drug.“ No, tudi
jaz mislim, da je mešnik delavec toda zelo — poseben
in čudovit delavec. Duhovniki so delavci in pomagači —

65

Jezusa Kristusa. Delajo iu se trudijo svojih bratov in
sester duše rešiti in zveličati. Imamo jih in častimo kot
delavce v vinogrodu Gospodovem, kateri jim je težavne
skrbi in imenitna opravila naložil. Navadni delavec pre
deluje zemeljsko robo, duhovnik se peča z neumr-
jočo dušo, in tedaj je tega delovanje tem imenitniše,
čem imenitniša je človeška duša od mrtve robe. In tedaj
ni prav in ni dostojno, ako duhovnika navadnim teža¬
kom uvrstiš.

Kar je Sin božji storil za zveličanje sveta, to na¬
daljujejo jegovi vidni namestniki. Jezus Kristus jim je
zgled in predpodoba. Kakor nekedaj naš Zveličar, tako
prehaja duhovnik od kraja do kraja in deliva nebeške
dobrote. Mešnik ne služi sebi, ali enemu ali dvema, ne,
cela sosečka, cela fara ima od njega duševen prid in
hasek. In vse, kar drugi za sebe porabijo, to ponuja
mešnik drugim v poslužitev. Svoje srce, svoj um, svoj
jezik, svoje noge, svoje zdravje, časih tudi svoje pre¬
moženje in življenje daruje in žrtvuje v zveličanje svojih
bratov in sester na zemlji. In za vse to ne zahteva no¬
benega plačila. Zadovoljen je, ako se mu da, karjegovo
telo, zdravje in pa d o s t o j n o s t in potrebe du¬
hovniškega stanu  sploh zahtevajo.

Pri tolikim žrtvovanji se pa vendar rado in čem
dalje bolj pogosto godi, da še mešnik veliko nehvalež¬
nosti, hudih besed, zasramovanja in zaničevanja pretr¬
peti mora. A temu ne odgovarja drugače, kakor z n o-
vimi dobrotami.  Zlasti pa je mešnik ubogim, bo-
lenim in žalostnim časih edini tolažnik in pomočnik.

Mimo grede omenim in opomnim, da smo Slovenci
svojim duhovnikom posebno hvaležnost dolžni -  Kajti jim
se imamo na nrvem mestu zahvaliti, da še kot narod

5

66

živimo, da nas sosedni Nemci, Lahi in Madžari niso
popolno zalili.

Toda zadosti bodi o služebnikih in namestnikih
Sina božjega rečeno! Ni potreba več besedi. Bog sam,
Jezus Kristus, vosoljna Cerkva, veličast kristjanske vere,
svetna in cerkvena zgodovina preteklih osemnajst sto¬
letij govori in priča dovolj jasno in glasno o imenitnosti,
častitljivosti in blaženem upljivu in sijajnem delovanji
katoliških mešnikov. Nečemo jih tedaj po šegi never¬
nikov krivično sumičiti, ne prenaglo soditi. Zlasti pa
se nečemo udeležili nespodobnega zasramovanja in za¬
ničevanja duhovnikov.

Hočemo jih častiti, kakor smo namestnikom božjim
dolžni. Ako pa na katerem zapazimo Človeške slabosti
ali napake, nečemo pozabiti da smo vsi slabi ljudje, ki
lehko pademo. Ne bodemo gledali toliko na njihove napake,
ampak veliko bolj na njihovo službo in nebeško oblast.
Po svoji službi in oblasti je vsak duhovnik časti vreden.
Kajti jegova služba je sveta in oblast od samega Jezusa
Kristusa podelena, kateri je djal: „Kdor vas (mešnike)
posluša, mene posluša, kdor pa vas zaničuje, Mene za¬
ničuje. Kdor pa Mene zaničuje, ta zaničuje tega, kateri
je Mene poslal. “ (Luk 10, 16.)

-was--

XI. Poglavje.

Kateri trep bi še na skrivnosti veroval? Verujem le,
kar razumim.

Odgovor.  Po tem takem je preteglo malo in pičlo,
kar se veruješ. Še tega ne smeš verovati, da živiš, v

67

beli svet gledaš, neprenehama govoriš, Bog si ga vedi
kaj vse poslušaš itd. Kajti težko utegneš reči, da vse
to jasno in popolno razumevaš in zastopiš. Če ne, mi
pa razloži, kaj je življenje? Kaj je govor, jek, pošum,
barva ? Izpovej mi, kaj je veter, kde začne in zakaj se
sopet pomiri? Razloži mi, kaj je toplota, kaj svetloba?
Kaj se reče spati? Kako to, da spanjočki imaš odprta
ušesa, pa vendar nič ne slišiš? Zakaj in kako to, da
se sopet prebudiš? Razkladaj mi trudnost, bolest in ža¬
lost, srečo in veselje ? Kaj so robe in tvarine okoli tebe,
toliko različne, mnogovrstne, raznobarvane? Kdo je,
kateri bi si upal reči, da vse to popolno razumi, ter na
sleherno prašanje jasno odgovarjati zamore? človeška
očesa sta dve mesnati klopki, znotraj votli in temni.
Kako je mogoče, da ž njima tako svetlo vidiš, časih
silno daleč, tijan do zvezdnatega stropa nebeškega?
Kako to, da moraš v svojo telo vlagati druga telesa,
kakor drva v peč, ako nečeš, da duša telesa ne zapusti
in gladu ne umerješ?

Glej ! kolikor besedi, toliko skrivnosti! Okoli tebe,
nad in pod teboj in v tebi samem se drvi in mrgoli
vse polno — skrivnosti!

Kaj pa je to, skrivnost? V besedi: skrivnost,
umemo tukaj n e s n i c o, za čije obstanek dobro vemo,
a nikakor reči in razložiti ne moremo kako in zakaj
da ravno tako  obstaja. Ali drugače : ne poznamo še
jenega bitja, kakšinosti, in uzroka. Poznamo stvar in
jeno z u n a j n o prikazen, a jeno bitje in znotraj  no
jedro še nam ni popolno jasno ali je še popolno zakrito.
Zdaj pa razvidiš, da je takih skrivnostnih predmetov in
resnic ves svet poln. Kaj čuda tedaj, ako tudi pri sv.
veri zadeneš na skrivnostne resnice ? Ne plaši se tedaj

5 *

68

kmalu besedice: skrivnost. Ona je častitljiv pečat in
sled božjega stvarnika, pritisnen božjim stvarem in jim
utisnen.

Ne najdeš učenjaka, ki bi zamogel pri vsaki na-
ravini prikazni vselej jasno razložiti kako in zakaj?
In ako je le nekoliko ponižen, ti bode rad povedal, da
pri vsej opaznosti in natančnem preiskovanji in težav¬
nem tuhtanji le z u n a j n e prikazni na stvareh pozna,
znotraj  ni  snov, jedro, bistvenost, poslednji uzrok,
vse to mu je zakrito in neumljivo. Na primer! Dobro
vemo, da je kamenje mrtvo a da pri rastlinstvu začnejo
žive stvari. Vemo na dalej, kako trava, drevesa, živalice,
človek rasejo in živijo, ali nihče nam ne more znotrajne
bistvenosti življenja  pojasniti. Učenjaki dobro
vedo, iz česa pišje jajce obstaja, vendar noben človek
še ni videl jajceta, katero nebi bilo od žive kokoši iz¬
neseno — noben človek ga ne zamore sostaviti tako,
da bi življenje v sebi imelo. Kaj je življenje samo po
sebi, to nam ostaja vedno zakrito in nejasno.

Kaj in ti bi hotel popolno razumeti in zapopasti
Boga,  ki je stvari s čudovito modrostjo stvaril in s
tolikimi skrivnostmi obdal? Brezkončno bitje božje hočeš
zapopasti ti, kateri si le uboga, omejena trohica na
skrivnosti polnem svetu? Začuden in ves zavzet si, ke-
dar ogleduješ drobno mušico, borno travico ali priprost
kamček. In zraven si upaš in drzneš soditi in meriti
Boga in vse, kar je razodel? O to ni samo drzovitno,
to je že — abotno !

Skrivnostne resnice naše vere so podobne svitlemu
solncu na nebu. Nobeno človeško oko ne more na rav¬
nost v solnce pogledati. A vendar dobivamo vsi od
solnca ljubo svetlobo in oživljajočo toploto.

69

Verskim skrivnostim ne segne nobena človeška pa¬
met do dna. In vendar so verske skrivnosti, ki človeški um
bistrijo in človeško srce žlahtnijo, ako jih voljno spre¬
jema. Drzovito oko, gledajoče v* solnčni svit oslepne,
a človeška pamet se zmoti, kedar se nad skrivnosti sv.
vere predrzne ter jih s svojim slabim umom popolno
zapopasti streže.

Verske skrivnosti presegajo naš um, vendar mu
niso nasprotne.  Ne more jih sicer zapopasti pa
tudi ne dokazati, da bi mu bile na vskriž. Na primer:
Bog je večen ali: Bog je neskončen. Nobena stvar ne
zapopade, kako bi mogoče bilo bitje brez začetka in
brez konca. Tega človeška pamet ne zapopade, ali ob
enem tudi dokazati ne more, da bi to bilo nemogoče.

Nekaj enakega je pri skrivnosti presvete Trojice.
Ni nam jasno, kako je mogoče, da je v eni in tisti božji
naturi troje oseb. Vendar dokazati tudi ne moremo, da bi
to bilo nemogoče. Kaj takega bi človek zasledil, ako bi
se reklo: tri božje osebe  so skupaj le ena bož¬
ja oseba.  Ali tako ne uči katekizem.

Nekokrat se je nek stotnik zagovarjal zoper ne¬
verne častnike ali oficirje. Govore o sv. Trojici je siro-
lasi stotnik rekel: jaz ne najdem v nauku sv. Trojice
ničesar, kar bi se s človeško pametjo kregalo. Kajti
nikder se ne uči, da bi tri osebe bile za eno osebo,
kar bi bilo razvidno nemogoče. Zato si jaz sv. Trojico
prilično tako razlagam: voda, led in sneg so tri različne
tvarine, vsaka si je zasebna in ima posebne svoje last¬
nosti, barvo itd. Vendar bistveno so vse tri tvarine le:
voda. Božje osebe so druga od druge različne a po svoji
božji naturi zelo in popolno enake, torej le — en Bog‘ - .

Enaka je pri skrivnosti včlovečenja Sinil božjega,

70

pri sv. Resnem Telesu, pri večnem plačilu zveličanih in
večnem trpljenji prokletih. Sicer nam ni umevno, kako
je mogoče, da ste božja in človeška natura združeni v
eni božji osebi.  Ni nam jasno, kako je Kristus na
križi zadostoval, kako je pod podobo kruha in vina za¬
krit, kako zveličane vekomaj razveseljuje, proklete pa
večno kaznuje. Tega popolno ne zapopadamo, in vendar
zaslediti tudi ne moremo, da bi vse to bilo nemogoče.
Do svitlega mesenca ne nese nobena kanonska krogla,
tudi prajzovske so premedle. In skrivnostnih resnic, ka¬
tere nam je Bog po sv. veri, kolikor se mu je potrebno
zdelo, razodel, ne dohiti noben človeški um, nobena
človeška pamet. Previsoko so nad njo uzvišene.

Verske skrivnosti si tedaj niso s pametjo na vskriž,
marveč vso jeno prebrisanost in bistrost daleč presegajo.
Vera ni nasprotna našej pameti. Tega ne mere nihče
dokazati. Vera je zvesta tovaršica in pomočnica naše
slabe pameti. Ona je pameti milostna sestra, ki jej po-
strežljivo s svojo nebeško lučjo sveti, da steze v srečno
večnost ne zgreši.

Gotovo si že časih zamišljen zvezde na jasnem
nebu gledal in se čudil božji vsemogočnosti. Ali še bolj
bi se čudil, ko bi prilično skozi dober daljnovid na nebo
pogledal. Veliko dalje bi videl, mnogo bistreje bi po¬
samezne zvezde gledal. Tako n. p. z golim očesom
časih vidimo, kako se lepa in velika zvezda po imenu
Jupiter na nebu sveti. Kedar se pa daljnovida poslužimo,
tedaj zapazimo, da zvezda Jupiter ni sama,  am¬
pak da ima štiri mesence [zemlja ima le enega], ki
se okoli nje vrtijo. Dragi moj, taki daljnovid je našej
pameti sv. vera ž njenimi od Boga razodetimi resni¬
cami. Vera pameti pomaga, da naturne resnice bolj

71

lehko, bolj na drobno sprevidi. Zraven pa jej bistri oko,
da še bolj daleko in globoko gleda v sv. nebesa, v črez-
naturne resnice, v osebne razmere trojedinega Boga.
Kakor preljuba sestra spremlja vera našo pamet tukaj
na zemlji ter jo uči zemeljske reci in resnice prav spo¬
znavati in ceniti. Kedar pamet peša in dalej steze ne
ve, tedaj pojde vera naprej in jej pokaže spoznavati
čreznaturne božje resnice ter jo postavi pred skrivnostni
prestol božjega bitja.

Verujem tedaj na skrivnosti, katere mi sv. vera
predlaga, enako rad, kakor na skrivnosti, katere okoli
sebe in na sebi, v celi naravi vsak den občudujem. Ve¬
rujem pa zato, ker jih tajiti ne morem. Vsak den se
lebko prepričan, da se take skrivnosti nahajajo, ako-
ravno jih ne zapopadam. Naravinine skrivnosti mi pri¬
čajo moje oči, ušesa, sploh zdravi počutki in pa zvedeni,
učeni ljudje. Verske skrivnosti mi pričajo verske priče:
sv. katoliška Cerkev, posebno pa Sin božji, ki je
postal Sin človekov, da nam priča o nebeških in črez-
naturnih resnicah.

Zdrava pamet neumorno veleva, da se veruje, kar
verjetna  priča resni.

Abotno bi bilo, ako bi kdo tajil in rekel: ne ve¬
rujem, da je Beligrad kraj široke Donave pozidan, ker
še nisem tamo bil; ne verujem, da se v dveh minutah
zamore iz Dunaja v Pariz pisati, ker si ne morem mi¬
sliti, kako bi to mogoče bilo; ne verujem, da na solnci
vodenčev plin gori, ker še dozdaj noben človek ni tje
prišel. Sploh tak človek bi zelo aboten bil, ker bi tajil,
kar mu zvedeni možje zanesljivo popričati in dokazati
zamorejo. Nekaj enakega vidimo pri nekaterih verskih
resnicah. Dasiravno jih še zdaj popolno ne umevamo,

72

se jim vendar vera odreči ne sme. Kajti poprieane nam
so od naj zanesljivše priče — od samega Boga, kateri
nikogar ne goljufa, pa tudi goljufan biti ne more.

Ako se tedaj kdo, ki sred samih čudovitih skriv¬
nosti nature živi, obotavlja in brani dobro popričanim
skrivnostnim resnicam verovati in pritrditi, ta kaže, da
še se ni naučil bistro in dosledno misliti. Plašljivost
pred skrivnostnim pečatom in sledom božjega veličastja
kaže ali milovanja vredno medlost možganov ali po
raznih strastih in pregrehah spačeno srce.

O teh poslednih je nek glasovit pridigar tako sodil:
„vaša pamet, gospoda, nima ničesar, da bi zamogla
ugovarjati skrivnostnim resnicam kršanske vere. Le vaše
spačeno srce se jih brani. Ako bi se Gospodu Bogu dopadlo,
ter bi dnes na večer šesto i.n sedmo  zapoved božjo
izbrisal, stavim kolikor hočete, juter zgodaj ustanete
vsi verni,  z veseljem mu bodete na besedo verovali
vse skrivnosti".

-- -

XII. 3r*ogiarvje.

Rad M veren l)il, toda ne morem.

Odgovor.  To so kar puhle, prazne besede! Na
sodni den te ne bodo zamogle zagovarjati pred božjim
sodnikom, kateri pravi: „kateri veruje, ne bode sojen,
kateri pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edino
rojenega Sinu božjega." (Jan. 3, 18.)

Na dalje bi te vendar rad prašal, da mi odkrito
poveš: kolikor si že storil in si prizadeval,  da bi
veroval ? Ali ni tako, da kdor hoče kedaj žeti, ta mora

73

poprej sejati? Da, tako je bilo in bode. Kdor koče kaj
doseči in dognati, temu se ne sme mrzeti in vnožati do
potrebnih p o m o čk o v.

Tožiš, da ne moreš verovati. Brez dvombe, si tega
sam kriv. Bržej ko ne, ne maraš za nobene  po¬
ni očk  e,  ali jih ne rabiš prav,  ali pa segaš po krivih.
Zato ne prideš do vere.

Povej mi, ali moliš kedaj ? Glej! za vsako milost
nam je Boga prositi. To velja posebno zastran milosti
sv. vere. Vera nam je rodovitna korenika za vse nadalej-
šne milosti božje. Za dar vere bi se tedaj imelo pred
vsem prositi. Ti pa morebiti nikoli več ne moliš! Ali
vsaj za vse drugo poprej moliš in Boga prosiš. Tudi je
mogoče, da prav  ne moliš, le z jezikom, srce in misli
se pa Bog vedi kde drugod potikajo. Ali pa nimaš no¬
bene stanovitnosti pri molitvi. Mogoče je, da še nikoli
nisi ubudil prav resničnega poželjenja: veren in zvest
Kristjan biti. So namreč in se nahajajo taki čudni ljud¬
je, ki za čednosti in milosti Boga prosijo, v srci pa
se tikoma bojijo uslišani biti. Da taki ljudje do trdne
vere ne pridejo, ni nobeno čudo. Cudovitno bi le bilo,
ako bi še pri toliki duševni nemarnosti kaj vere imeli.

Dobro bode tudi, ako se izprašuješ, kako in kaj si
prizadevaš, da bi verske nauke in resnice vedno bolj
spoznaval ? Si li kedaj se potrudil do zvedenega duhov¬
nika, ali dobro podučenega Kristjana, da bi ti tvoje
dvombe in ugovore zoper vero pojasnil in odpravil?
A’i ti je morebiti napačni napuh zabranil, da tega nisi
storil?

Vendar tisto, kar človeku naj bolj brani verovati je
to, da se mu vnoža, da se mu pretežavno zdi po nauku
sv. vere živeti.  Ne more se na to pripraviti. Neče se mu,

74

da bi po kršanski popolnosti hrepenel ter Bogu daroval
vse, kar koli zahteva.

Tukaj tiči zakrit premnogokrat prvi in edini
uzrok,  zakaj se marsikdo toliko sv. vere brani. Ne
pamet, ne um človeški ne ugovarja zoper vero toliko,
kolikor jej spačeno, krivično, nečisto in napuhnjeno srce
naprotuje. Zavolj svojih hudobnosti se boji ostre vere. Tudi
Gospod Jezus Kristus nas takisto uči rekoč: „to je pa
sodba, ker je luč prišla na svet, a ljudje so več temo,
kakor luč ljubili: zakaj jih dela so bila hudobna. 1 *
(Jan 3, 19.)

Hudobno srce pa vselej zmoti glavo. Neporeden
človek začne naposled vero sovražiti in zatirati. Blizo
je ne more več trpeti. Vse mu je prav, vse rad pobere,
kar mn le zoper  sovražno vero služiti zamore.

Kedar pa človek tako hudo zajde, tedaj je večjidel
vse zastonj. Tedaj ga ne prepričajo niti naj bolj jasni
dokazi. Naj milši in naj bolj mogočni nagibi, svarenja in
opomini so kar trd bob ob še bolj trdo steno. Vse je za¬
stonj. Človek ne če poslušati glasu resnice. Naj bolj
debelo pa čuje, kateri poslušati neče.

Takoršna okornost in zaslepljenost je samovoljna,
in tedaj pred Bogom pregrešna. In to je uzrok, zakaj
Jezus Kristus veli, da je tak človek že obsojen. Vsaj
je resnico sam rad od sebe pahal in zganjal. Kdor te¬
daj hoče veren postati, temu mora glede tega pri
srci prava resnica  biti. Naj moli stanovitno za dar
vere. Naj si da svoje verske dvombe od zvedenega du¬
hovna pojasniti. Naj bode pripravljen po sv. veri živeti,
hitro ko bode od njene mile nebeške luči razsvetljen. In
tedaj mu obljubim v imenu Sinu božjega, da bode kmalu
veren in priden Kristjan.

--

75

xni. I*ogla^Je.

Vere so si vse enake — nobena ni boljša od druge
— človek se po vsaki veri lehko zveliča.

Odgovor: Moram reci, da to ni samo kosmata,
temuč tudi prav abotna laž. Izmislili so jo najpoprej
zviti antikristi, kateri se imenujejo frajmaurarji. Pobirajo
pa ovo laž naj bolj lagodno verski nemarnjaki, da jim
nebi treba bilo edino prave vere iskat iti ali se vsaj v njej
bolje podučiti dati. Zdaj pa beri, kako zviti frajmaurarji
ono laž lokavo prodajati vedo! Pravijo: „če le pošteno
živiš, pa nič ne dene, ali si kršen ali ne, ali si Jud,
Turek, Luteran ali pa Katoličan. Naposled je vendar
vsaka vera le od slabih ljudi narejena — zlasti pa od
sebičnih duhovnov izmišljena. Bog se malo zmeni, kako
ga kaj ljudje častijo. Mogoče je, da iz med vseh ver na
zemlji ni nobena — prava vera“. Tako in enako, zmes
zelo bogakletnožvekanje frajmaurarjev je že marsikate¬
rega Kristjana zmotilo ter daru sv. vere oropalo.

Omenjena debela laž ima v sebi več drobnih lažic.
Prva je ta, da bi se Bog malo zmenil, kako  ga ljudje
kaj častijo. Čudno drzovito je, reči, da bi Bogu vse eno
bilo, ali se mu kot pobožni Kristjani uklanjamo ali
kot divji zamorci krvave daritve ubitih sobratov na
altarje polagamo. Lažnjivost tega kaže zdrava pamet.

Ali vendar imajo ovo laž nekateri za resnico. In
sicer zato, ker je, pravijo, veliko krivih ver na svetu.
Ako bi Bogu resnično zastran bogočastja kaj mar bilo,
bi ne pustil, da se toliko krivih ver po svetu širi in
trosi. Tako pravijo, a zelo se motijo. Glej! po svetu

76

je gotovo veliko tatov in goljufov. Ali se pa zdaj sme
reči, da vsi ljudje kradejo, da ni enega pravičnega več?
To resniti bi bilo krivično in abotno. In enako krivično
in abotno je, ako kdo poreče: na svetu je veliko krivih
od sebičnih ljudi izmišljenih ver, tedaj so vse vere krive,
vse so lažnjive, nobena ni — resnična in prava.

Marveč ravno, ker ljudje o velikih krivicah tožijo, ■
nam popričujejo, da mora nekde tudi biti — pravica.
Kavno ker se veliko laže, mora se kedaj tudi govoriti
resnica.  Kavno ker govorimo o krivih verah, kažemo,
da mora se med njimi nahajati tudi— prava vera.  In
ravno ker je veliko od ljudi izmišljenih ver, mora nekde
biti prava vera, ljudem podarjena od samega Boga, ka¬
teri je toliko mogočno v človeško srce zasadil čut po¬
božnosti.  Vsak človek Čuti, da je kot stvar dolžen
svojega stvarnika častiti. Da se pa temu resničnemu
občnemu čutenju ustreže, mora nekde biti pravi, resnični
in od Boga ljudem naznanjeni način, kako se za-
more Bog in stvarnik sveta prav častiti.

Laž ima sicer kratke noge a — mnogo lic. Laži
in zmote so stoterolične in mnogovrstne — vedno se
spreminjajo. A resnica je stalna in edina, kakor je Bog,
jeni oče večen in edin. Enaka je v verskih zadevah.
Krivih ver je mnogo in veliko, a prava vera, pravi
način  stvarnika nebes in zemlje častiti, je le edin.

Ljudje sicer veliko lažejo, vendar se vsak jezi,
kedar ga kdo nalaže; človeško srce, kije  za resnico
ustvarjeno, prav za prav laži ne more trpeti. Se bolj
kakor lažnjiv človek sovraži presveti Bog sleherno laž.
Kdo se bo zdaj drznil reči, da je Bogu povoljen in ljub
tudi lažnjiv način češenja, katero mu dajajo lažnjive,

77

krive vere? Ali se ne reče to toliko, kakor: Bogu ste
laž in resnica enako ljubi?

Kako neumno je tedaj trditi, da bi si vse vere
bili enake, da bi vsaka bila dobra in Bogu dopadljiva!
Nepremišljeno in neumno je reči, da je vse eno, ali
kakor verni Kristjani Sina božjega ponižno molimo, ali
pa z okornimi Judi Jezusa Kristusa kot verskega gol-
ljufa preklinjamo. Kateri pameten človek bi upal trditi,
da je Bogu ljubo in prijetno bilo češenje, katero so
mu dajali starodavni Greki in Rimljani? Ti so namreč
prešestnega Jupiterja molili, krvilačnega Marta ali Davora
častili, nesramni Veneri darovali, lesene in železne bogove
na altarje postavljali. Egipčani so imeli svete mačke,
ptice, krokodile in pa svetega bika Apisa, ter so ove
brezpametne živali kot svoje bogove molili. Feničani so
imeli strahovitega malika, želežno pošast. Temu bogovi
so z ognjem podkurili ter mu v razbeljena naročja po¬
lagali nedolžne in nage otročiče. Čem bolj so nesrečni
otročiči pri sožiganji kričali, tem bolje so mislili bogovi
služiti. Stari Galci v Evropi, nekedanji Mehikanci v
Ameriki so na tisuče in miljone ljudi poklali in malikom
darovali. Zdajni Indi kraj slovite vode Ganges stanujoči
še zdaj svoje svete krave po tempelnik častijo. Stare
svete krave po posebnih špitalih krmijo, med tem ko
nevoljne in stare ljudi — pobijajo.  Ali misliš, da
je pred svetim Bogom to v s e e n o ? In če ne, kako
si tedaj upaš broditi, da so si vse vere enake, da no¬
bena ni boljša od druge, da je vsaka Bogu enako ljuba
in prijetna? To ni mogoče, človeška pamet temu ne
more pritrditi!

Edinega Boga prav časti je le po edini, pravi veri
mogoče. Le ena in sicer prava vera mu je prijetna, vse

78

druge so mu sovražne in zoprne. Ni mogoče, da bi Bog
enako dopaljivo gledal na človeka, ki pred kakim
štorom kleči ali ki ga v „duhu in resnici 1 '  moli.

Glej tako resnično je, kar se je povedalo, da imajo
besede, katere so totemu poglavju za naslov napisane,
v sebi — mnogo laži in lažič. Ali, dragi moj, to še ni
vse. Marveč ove besede so ob enem zelo loznata odeja,
sramežljiv prepas, kateri bi nam nekoliko imel zakrivati
— grdo, frajmavrarsko sovraštvo  do edino prave,
do kršanske vere.

Ti ljudje nečejo prav za prav nobene vere. Mislijo
in pravijo, da nam je sploh vera nepotrebna.  Sicer
so že veliko ljudi tako ob vero spravili, vendar vsega
človeškega rodu ne bodo nikdar zapeljali. Večina ljudi
je vselej bila in bode prepričana o potrebnosti vere.
Človeški dub bo vselej čutil, da je Najvišega častiti
dolžen. Naj bistroumniši ljudje so potrebo vere in bogo¬
častja čutili in priznali. Mnogo jih je žalovalo, da človek
sicer čuti potrebo Boga moliti, da pa sam izumiti ne
more, k a k o se ima Bog prav častiti. Sklepali so, da mora
tisto bogočastje edino pravo biti, katero bi ljudem Bog
sam naznanil.  Ti ljudje tedaj niso po šegi frajmau-
rarskih nevernikov vse vere kot nepotrebne zametovali,
ampak šli so prave, morebiti od samega Boga razodete
vere iskat. Da se niso motili, uči zgodovina sv. kršan¬
ske vere, katero nam je Bog sam iz nebes poslal.

človek, kateri še ni našel edino prave kršanske
vere, je sila nesrečen. Brezštevilni dvomi ga mučijo noč
in den. Glede naj imenitniših resnic tava neveden po
trdi temi. Nezmožen je, da bi si odgovor dal: od kod
sem? kam pojdem? čemu sem na svetu? kaj je po
smrti? kdo je Bog? kaj hoče, da se stori? Človek

79

si teh prašanj dovoljno sam ne more rešiti. Pamet tukaj
omolkne. Človek iše resnico, pa sam je ne najde.
Zeli srcu, hrepenečemu po sreči in veselji, ustreči, pa
sam tega ne more. H Bogu ga neprenehama nekaj vleče
in miče,ali sam do njega ne more. Pozna in ljubi, kar
je prav, toda vselej storiti je sam preslab. Žeja ga
vedno po pravici, vendar s a m si je ne zamore ugasniti. ..

Druge stvari najdejo pripravljeno vse, česar jim
je potreba. Edini človek bi bil izvzet? Edino pameten
človek, bi imel želje, zahtevanja, katera bi ga nesrečno
mučila, ker jim nikdar nebi ustreči zamogel?

Tako ne dela premodri stvarnik sveta. Ako je člo¬
veku dal nagon, da iše resnico, da poželuje po sreči,
da praša po božjem bitji, mu je tudi gotovo priskrbel,
da ga najde. Bog se ni dal samo iskati, Bog se je dal
in se daja tudi — najti in sicer v kršanski veri.

Bog, stvarnik sveta, se je človeku razodel, ter ga
učil Boga prav  častiti; dal in prižgal mu je milo luč
prave vere. Ta mu pomaga iz teme zmot in dvoma
priti do svitlega dne resnice in trdnega spoznanja.

Po sv. veri Boga in jegove lastnosti prav spoznamo,
— s pomočjo vere pozvemo za gotovo, od kod smo?
zakaj živimo na svetu in kam gremo po smrti?

Od Boga smo in h Bogu se sopet vračamo. Po¬
stavil nas je na ta svet, da se na večnost pripravljamo.
Dvoje stez pelja v neizmerno večnost, ena pelja do več¬
nega pogubljenja, druga pelja do večnega življenja.

Tako nebeško luč nam je večni Bog prižgal! Vse,
kar glede tega človeški um izumi, je slaba lučica tleče
treske proti jasni svetlobi sijajnega solnca.

80

Kamor koli ta nebeška luč prisveti, povsod vse raz¬
jasni, oživi in okrepča. In ta luč dobrotna je sv. kršan-
s k a vera.  Ona je vseh ver edina, ki dokaže svoj božji za¬
četek. Ta edina ima za svojo resničnost take dokaze in raz¬
loge, kateri pamet razjasnijo, srce posvetijo, zmote in
grehe zatirajo. Uči nas z božjo oblastjo, da bi v pravem
spoznanji in ljubezni Boga iskali in srečo in zveličan¬
je našli, kakoršno je našej naturi in pa božjemu bitju
primerno in spodobno. Človeški jezik opeša, hoteči na¬
števati vse razloge, kateri nas v vero na Sina božjega
vabijo in nagibajo. Preštevilni so. Podajmo se v mislih
k začetku človeškega rodu! Že v paradiži najdemo prvi
sled in začetek naše vere. Potem jo najdemo pri staro¬
davnih očakih, pozneje pri prerokih, in sploh pri šegah
in navadah judovskega bogočastja.

Prav za prav je že od nekedaj, od začetka člo¬
veškega rodu bila — edina  vera. Ta je pozneje v treh
dolgih časovih obrokih le na večo razrasla, se razprostrla,
razširila in razvila. Iz tega dobimo trojno podobo ene
in tiste vere.

V prvi dobi se nahaja ob času očakov, od Adama
do Mozes-a. V drugi se nam kaže kot vera judovskega
ljudstva, od Mozes-a do prihoda Zveličarjevega.

In tretjič stopi pred nas kot kršansko katoliška
vera. Sin božji, Jezus Kristus jo je ustanovil, apostoli
so jo pridigali, jih nasledniki pa po celem svetu razgla¬
sili ter vse verne v edino veliko društvo zbrali, keteremu
se pravi: edina sveta, katoliška in apostolska
Cerkva.

Iz malih početkov, v vednem trpljenji in vojsko¬
vanji zoper hudobnost sveta, je polagama dorasla do
zdajne ogromne veličasti. Podobna je v tem obziru člo-

81

veku, ki mora poprej otročja leta preživeti, preden stopi
v moško dobo zrelosti in godnosti. Slična je belemu
dnevi, kateri se iz mraka jutranje zarje rodi, ter opol¬
dne popolno jasnost in razsvitljenost zadobi.

Naši sveti veri se iz nje jasnega čela sveti pečat
božjega začetka: ona edina je namenjena vsemu svetu,
vsem ljudem, mogočno obsega vse narode, vse dežele
in vse čase. Nekedajnosti je bila priča, v zdajnosti živi
in prihodnost jej je obečana. Iz večnosti se je rodila,
v večnost se vrača. Od Boga izhaja in h Bogu zahaja
ter v božjem bitji prebiva vekomaj.

Kršanska vera je na vse strani svojega božjega
začetnika vredna in dostojna. V njej prebiva gola, ne¬
beška resnica, navdaja jo čista svetost. Kdor koli se
jenih naukov nauči, jih premišljuje, ves začuden zapazi,
kako se vse lepo strinja in prijazno zlaga. Resnica se
drži resnice, druga podaja drugi roko, prva pojasnuje
drugo, vse se vzajemno podpirajo. Nobena se ne more
izvzeti, nobena izpustiti, ako nečeš nalaš čudovite ve¬
rige pretrgati. Tega se kršanski premišljevalec prepriča
tem bolje, čem globokeje si je prizadeval iz tega bož¬
jega vrelca zajemati. Milo nam sega v naše srce, mo¬
gočno nas očišuje in razsvetljuje. Blaženo se poprijema
— vsega človeka.

Človek mora biti ali ves hudoben ali nemarno ne¬
veden, ako tukaj roke božje ne vidi ali videti neče.
Slab človek ne more kaj takega izumiti, še menj pa
dognati. Tako zvitih duhovnikov svet ne premore. Tako
močnega človeka ni, da bi tako vero po vsem svetu
razširil in toliko let sred nasprotovanja hudobnikov ohra¬
nil. Kaj takega zamore le vsemogočni Bog — začetnik
in branitelj sv. vere. Ona je edino prava vera, in čast,

6

82

katera se Bogu po njej daja, jernu edino prijetna. Kajti
sv. kršanska vera ni izmišljena, kriva ali lažnjiva vera,
ampak od Boga ustanovljena, iz nebes poslana, prava
b o žj a vera.

Tega se vsak misleč človek lebko prepriča, ako
le hoče.

Le poglej na veličastno podobo Jezusa Kristusa,
začetnika naše vere! Prebodi vso zemljo, premisli vso
preteklost, nikder mu ne najdeš enakega.

Življenje jegovo se sveti v nedosegljivi svetosti.
Niti pičica nepopolnosti je ne temni. Kar jih je kedaj
rodil zemljin okrog, vseli je naj popolniši, naj svetejši.
Jegovi nauki so naj poštenejši; Čistejši so kakor solnce
na nebu. In kar je govoril in kar je storil, vse kaže,
da ni bil gol človek, ampak Bog in človek v eni osebi.

Takisto je popričal po brezštevilnih čudežih. Se
jegovi naj hujši sovražniki mu jih niso zamogli vtajiti. Na
dalje pomislimo čudovito moč jegovega križa in smrti,
jegovo častito od mrtvih vstajenje! Stirnajstkrat ga je
prerokoval in vse od pike do pike natančno dopolnil.
Naposled je vpričo petsto ljudi spreminol, vrnivši se na
desnico svojega Očeta. In od ondot pričakujemo jegov
veličastni prihod na sodbo živih in mrtvih.

Prvi pridigarji sv. vere niso bili učeni, premožni in
imenitni ljudje, ampak prosti galilejski ribiči; sploh neučeni,
ubogi, zaničevani možje. Kedar so rabeljni Jezusa na oljski
gori ugrabili in zvezali, so apostoli vsi zbežali. Se po od
mrtvih vstajenji in vnebohodu Gospodovem so se plahi
zaprli v neko hišo na sijonskem holmci. Ali sv. Duh jih
nagloma spremeni v naj izvrstniše učnike, v naj bolj
nevstrašljive pridigarje, zagovornike in širitelje Kristu¬
sove vere. Postali so vseh dobitnikov naj pogumniši in

83

naj slavniši. Sicer si niso s krvavim mečem kraljestev
podjarmili, toda z besedo božjo ves svet Kristusu Go¬
spodu podvrgli. Ali to ni jasno pričanje, da je bil Bog
ž njimi?

Dnes, ko to pišem, obhajamo spomin škofa in mu¬
čenika sv. Ignacija. Ta je bil učenec sv. apostolov in
sv. Petra naslednik na škofijskem sedeži v mestu An¬
tiohiji. Bimski cesar Trajan ga je zavolj vere v Jezusa
obsodil na smrt. Dal ga je ugrabiti in v Rim peljati,
da ga ondi v gledališi vpričo ljudstva divji levi raztrgajo.
Ko seje Rimu bliževal, je do tamošnjih Kristjanov pisal
pismo, katero še zdaj imamo: V njem beremo sledeče

besede: „0 ko bi me že skoro zveri požrle. Boga pro¬
sim, da bi naglo nad mene planole meni v pogin, martro
in žrtvo — in da ne storijo, kakor pri drugih mučenikih,
da bi se mi pohlevne k nogam ulegle. Ako ne bodo
hotele, jih bom vzdražil, da me požrejo. Odpustite mi,
otročiči; koliko to hasni, mi je dobro znano. Zdaj za¬
čnem pravi učenec Kristusov biti, kedar ničesar tega,
kar oči gledajo, ne poželujem, da le Kristusa najdem.
Ogenj, križ, zverine, prelom kosti, razsekanje udov, vsega
telesa potrenje, vse muke satanove, vse naj pride nad
me, nič ne dene, da le Kristusa uživljam.“ In ko so ga
že vrgli pred lačne leve ter jih je slišal rjoveti, je rekel:
»Pšenica Kristusova sem, od zobi zverinskih bom zmlet,
da bodem najden čist kruh.“ Trpel je za cesarja Tra¬
jana v 107. letu po Kristusovem rojstvu. Ali misliš, da
bi sv. Ignacij zavolj Jezusove vere zamogel toliko in
tako  trpeti, ako mu nebi Bog sam pomagal? Zdaj pa
štejemo više devet miljonov Kristjanov, ki s prelito krvjo
pričajo ovo božjo pomoč in po tem tudi božji začetek
naše vere.

6  *

84

Slehern človek se lehko sam prepriča, daje  v
dobrem zelo slab, ves poželjiv in strasten ter na hudo
nagnjen. In vendar štejemo na miljone Kristjanov, ki
sred popačenega sveta živijo kot angelji božjh

Sicer zdajni svet psuje kršansko vero ter očita,
da se ljudje po njej v temi nevednosti in nemarnosti
držijo. Ali to očitanje je hudobna nehvaležnost in goro-
padna krivičnost. Vsa omika in učenost, s katero se svet
toliko ponaša, prihaja iz krčanske vere. In ako nebi
sv. vera divjih severnih narodov, kateri so rimsko-greško
cesarstvo in omiko razdjali, v verne Kristjane spreobr-
nola, vsa Evropa bi bila divja pustinja. Sirova krdela
divjakov bi se po njej podila in davila. Sicer so Kitajci
in Japonci prebrisani in umetni ljudje. A nihče jih ne
prišteva omikanim  narodom. Prava omika je sad kr¬
čanske vere. Omika in krčanska vera imate tiste mej¬
niki. Sv. vera ima čudovito moč v sebi, katera posamez¬
nega človeka in cele narode prerodi in v omikana
ljudstva spremeni. 1

Naposled še te spominjam na čudovito prikazen
glede sv. vere. Človek bi mislil, da bodo vsi ljudje mi¬
lega nebeškega gosta in sicer prav radi sprejeli. Ali
tako storijo le pridni  ljudje. Hudobni ga sovražijo in
išejo iz zemlje pregnati. Blizo 2000 let hudobni svet
sovraži in časih do krvavega preganja kršansko vero.
Vendar vse jegovo razsajanje, psovanje preganjanja,
krvi prelivanje — vse mu ne pomaga nič. Na zadnje
ga vselej sv. vera premaga. In sicer ne z mečem, ne s
puškami, ne s kanoni, ne z denarjem niti s posvetno
učenostjo. Edino orožje, katero sv. vera rabi, je res¬
nica in milost božja.

Te jo storite nepremagljivo.

85

Veličastno se dviga, oznaniteljca prave vere, sv.
katoliška Cerkva. Resnobno stopa erez grobe propadlih
sovražnikov. Med tem, ko se vse na zemlji spreminja in
odkajo — ostaja sv. Cerkva, stalna in nespremenljiva.
Nespremenljiva je v svojih naukih, nepremakljiva v svoji
edinosti. Stotine kraljestev se je rodilo a sopet propadlo;
številni narodi so prišli in sopet odšli — Cerkva še zdaj
stoji. Ponosnim cesarstvom je stala pri zibelji, sprem¬
ljali jih je skozi življenje in naposled kraj jihovega
groba pričala svetne oblasti minljivost in dokazivala
svojo nepremagljivost. Dragi moj, to je prst božji. Kajti
le kar Bog stavi, to ostaja do konca sveta.

Glej tedaj! kako se sred številnih krivili, nahaja
tudi — prava  vera. In ta je edina, ki si zasluži, da
jo imenujemo: vero.  Ona je edina, ki snuje prijazno
vez, katera ima biti med stvarnikom in med stvarjo, med
očetom in detetom, med človekom in med Bogom.

Kršanska vera je edina, ki nas uči Boga prav
spoznati, jemu služiti in večno zveličanje dosegnoti.

Vse druge so krive vere; niso od Boga poslane,
ampak od ljudi izmišljene. In ker niso od Boga, tudi
niso resnične in prave in se torej tudi nihče ž njih po¬
močjo zveličati ne more.

Krive, lažjive vere so to, kar je nesramni of v pri¬
meri do človeka, namreč: smešen spak človeške podobe.
Lažnjive vere so ponarejen denar. Kdor pravi, da so
mu vse vere enako prav, ta je trep, ki trdi, da mu je
vse eno, ali se mu izplačuje v pravem ali pa v pona¬
rejenem denarji.

Pusti ga, dokler se ne spametva, ti pa se zvesto
drži edine, prave, kršanske vere!

—-

86

XIY. Poglavje.

Kdo pa je Jezus Kristns? Morebiti je le kak
„modrijan iz Nazareta!“ *) Ali je on resnično Bog ?

Odgovor:  Preimenitno in vseh prvo prašanje,

katero si naj vsak dobro reši poprej, kakor v temni
grob počivat odide! Kolikor mi je dano, ti hočem po¬
magati.

Mislim, da te bode naj poprej zanimivalo, kaj Je¬
zus Kristus sam o sebi  pravi? Da. to pozvema, nama
druga ni treba, kakor bukve odpreti, v katerih je živ¬
ljenje Jezusa Kristusa popisano. Popisali so ga moževi,
kateri so ž njim vred ob e n.e m na svetu živeli. Tote
bukve so že več kakor 1800 let stare in pri vseh na¬
rodih razglašene. Tudi za nas Slovence so bile že p e t-
krat  prestavljene. No v teh preimenitnih bukvicah, ka¬
terim pravimo sv. evangelje, beremo, da je Gospod
Jezus Kristus o sam sebi tako govoril:

„Viši duhoven je rekel k n j emu (Jezusu):
jaz te zarotim pri živem Bogu, da nam poveš, ako si
ti Kristus, Sin božji?

Jezus reče k njemu:  Ti si rekel. t. j. jaz sem.
(Mat. 26, 63, 64.)

Pri neki drugi priliki se je sledeče zgodilo: „Filip
reče k njemu (Jezusu): Gospod pokaži nam
Očeta, ino nam je zadosti.

Jezus reče k njemu:  Toliko časa sem pri vas
in me niste spoznali? Fiiip, kdor mene vidi, ta vidi tudi
Očeta. (Janez 14, 8, 9.)

*) Slov. Narod 1. 1872.

87

Neko drugo krat so Judi prašali Jezusa v Jeru¬
zalemskem tempelnu: „Kako dolgo nas v neved¬

nosti pustiš? A ko si ti Kristus, povej nam
očitno. Jezus pa jim je odgovoril: Jaz vam
pravim, in vi ne verujete. D el a, katera oprav¬
ljam v imenu Očeta, ta pričujejo od mene:
Jaz in Oče sva eno. (Jan. 10, 24.)

Po teli besedali se je Jezus Kristus očitno izpo¬
vedal za obljubljenega mesija, za Sina božjega, za Ti¬
stega, ki je z Očetom eno t. j. za Boga.

Sicer sem o tej stvari že v poprejšnem poglavji
nekoliko besedi spregovoril. Vendar, ker je vse to silno
imenitno za našo zdajnost in prihodnost, hočemo stvar
bolj na tenko pregledati in premisliti. Rečem tedaj

1) Jezus Kristus nikoli več ne ume rje,
tedaj je on nekaj več, kakor smo drugi umr¬
ljivi ljudje.

Takega in tolikega človeka, kakor je rodila mati
Jezusova, ni spočela razim blažene Marije, nobena člo¬
veška mati. Sicer so jej sina vzeli in ga križali in usmr¬
tili in pokopali na gori Kalvarski. Ali tretji den je od
mrtvih vstal in zdaj ne umerje nikoli več. On živi in bo
živel vse večne čase.

Dokaj učenih, mogočnih možev živi denešnji den.
Vendar kakor v jeseni list za listom iz drevesa pade,
tako drug za drugim spat odide, počivat v tihih grobih.
Pomrli bodo, in iz sveta spreminoli vsi. Nekaj časa bodo
ljudje še o njih govorili, pisali, v novinah ali bukvah
brali. A potem se bodo vedno bolj redko kedaj na spo¬
min jemali, naposled bodo popolno pozabljeni, kakor
da bi jih nikdar na svetu ne bilo. O in koliko miljonov

88

čislanih, ljubljenih, učenih, bogatih, lepih in mogočnih
ljudi je po grobih spreminilo, da jih živa duša več ne
pomni. Za ljudi so zelo in popolno umrli. Noben človek
ne misli več na nje. Le malo in pičlo je število ljudi,
čijih spomin še živi — tistih namreč, katerih imena se
v pismih in bukvah hranjujejo. Le ti so popolni pozab-
ljenosti utekli. Vseh drugih imena so preminula. Le ker
se jih imena v grobih knjig nahajajo, zato še pozvemo,
da so nekedaj živeli. O nekedajnem Nabuhodonozorji, o
Aleksandru Velikem, o vrlem našem slovenskem Samo-tu
brez knjig nebi vedeli ničesar več. Samovo ime bi bilo
nepoznano, kakor zemlja z grobom, kder jegove hrabre
kosti počivajo. Človek umerje, se pokoplje — in pozabi.

Ali zelo drugače je pri Jezusu Kristusu. Ta živi,
edini živi,- on živi zdaj in ostane živ vekomaj. On živi
tako gotovo zdaj, kakor tedaj, ko se je pred osemnajst
sto leti po zemlji svete dežele sprehajal. Da pa še tisti
Jezus zdaj živi, temu je, tudi nehote, priča celi svet.
Kamor koli prideš po široki zemlji, povsod najdeš —
j e g a. Pojdi v turski Carigrad ali v francoski Pariz,
obiši pruski Berlin ali staroslavni Kirn, hodi po bogatem
Londonu ali po slavjanski Moskvi — povsod slišiš ime¬
novati — j e g o v o ime. Zapusti Evropo, prebrodi široko
morje, obiši novi svet, potuj po deželah gorke Afrike,
podaj se v dežele Kitajcev in Japoncev, Judov in Per-
zijanov, povsod bodeš srečal ljudi, ki rečejo: hvalen
bodi Jezus Kristus!  Po vsej zemlji najdeš ljudi,
ki poznajo ime Gospodovo. Nekateri ga prisrčno ljubijo,
drugi ga srdito sovražijo. Po vseh deželah in krajih
ima silne sovražnike zraven gorečih častilcev. Povsod
najdeš take, kateri ga neprestano napadajo, med tem ko
ga drugi stanovitno branijo. Ti ga z veseljem sprejemajo,

89

oni ga z zaničevanjem zametujejo. Vedno se mu godi,
kakor nekedaj v betlehemski štalici. Trije kralji so ga
prišli iz daljnih krajev molit in častit kot svojega Boga
in Gospoda, med tem ko mu je grozoviti Herod po živ¬
ljenji stregel.

Kristus torej živi, zdaj kakor nekedaj. On govori,
zapoveduje, uči in prepoveduje, hrani, tolaži in ljubi,
kakor nekedaj. Živi pa Kristus zdaj po sv. krčanski
veri v katoliški Cerkvi.  Tej je on začetnik, ohra-
nitelj, zapopadek, jedro, srce in duša. Kristus je glava,
jegovi verni so pa udi jegovega telesa. Zato pa on živi,
rase po svojih vernih udih ali Kristjanih in sicer pri
vseh narodih, po vseh krajih, v vseh časih do konca
sveta.

O starih očakih pripoveduje sv. pismo, da so ži¬
veli po 110 let po 500, 600 po 900 let. Ali Jezus Kri¬
stus živi pri svojih vernih že blizo 2000 let. Kristus
tedaj ne umerje; kakor jegova vera tudi on nikoli ne
premine, ampak ostaja do konca vseh časov. Jezusovo
življenje je živa zgodovina kršanske vere, ki ni vpisana
listom troliljivih knjig, ampak živim srcem človeških
rodov.

Glej! takega življenja ne najdeš nikder. Tako ni
živ noben človek. Vseh drugih življenje premine, sepo-
skrije v temotne, hladne grobe. Kristus pa živi in po
svojem čuda in skrivnosti polnem življenji oživlja vsa
ljudstva in vse narode od stoletja do stoletja. Vse okoli
jega propade in zgine, vse umira in umerje — on pa
živi, on edini ostaja sred vedne smrti vedno živ. On
mora tedaj nekaj več biti, kakor nas
eden — on ni gol človek.  Slavni Napoleon I.,
znani mogočni premagalec ljudi je nekokrat rekel: „ve-

90

r u j t e m i, jaz poznam ljudi, a Jezus Kri¬
stus je več, kakor človek/

Naglejmo si zdaj drugo nič menje čudovitno stran
Jezusovega življenja. On ne živi samo zdaj in celo več¬
nost naprej, ampak jegovo življenje sega tudi nazaj v
starodavno preteklost, tijan do začetka človeškega rodu.
Tistemu, kateremu so zdaj kršanskih narodov srca udana,
so bili že pred njegovim rojstvom verni stare zaveze očaki,
preroki in svetniki. Kajti tudi ti so v Kristusa verovali
in upali. Zeljno so ga pričakovali in verno ljubili.

V tem obziru je Jezus Kristus podoben opoldnev-
nemu solncu, ki visoko na nebu sveti ter luč in toploto
daja vsemu prostoru, onemu ravno tako, katerega je že
prehodilo, kakor onemu, katerega še ima pred seboj.
Jezus Kristus, solnce pravice., razsvetljuje vsa stoletja.
On je srednik človeškega rodu, sredotočje vseh časov.
On je Gospod preteklosti, zapovednik zdajnosti in oblast¬
nik prihodnosti.

V bukvah, ki se jim pravi: djanje apostolsko,

piše sv. Lukež tako: „prvič sem ti, o Teofil,

pisal o vsem, kar je Jezus  storil in učil/
Evangelj sv. Lukeža zapopada tedaj to, kar je Jezus
storil in učil. In prav stori, da evangelist tako  piše.
Kajti Jezus Kristus je poprej sam storil  in potem
še 1 e učil.  Ali z drugimi besedami : Jezus je ljudi

učil z besedo, posebno pa s svojim zgledom.  In
tukaj se moramo sopet nad njim čuditi, sopet moramo
pritrditi, da on ni samo človek, ampak več kakor slabo,
za vsem grešno človeško bitje. Kajti bolj izvrstnega
zgleda vseh čednosti, kakor je zgled Jezusa Kristusa,
sopet na celem svetu drugod najti ni.

Jezus Kristus je izvirna, prava podoba popolnosti.

91

On je zgled in predpodoba, na katero ima gledati ves
svet, ako hoče doseči pravo čednost in omiko. On je
tvorilo, v katero bi morali vsi ljudje prav za prav pre¬
liti biti, da se grehov očišeni svetijo v Bogu ljubih
čednostih. Vse čednosti na zemlji so le tedaj kaj vredne,
kedar so se iz posnemovanja zgleda Jezusovega rodile.

Sicer štejemo mnogo krepostnih ljudi. Vsako ljud¬
stvo jih nekaj ima ter se ž njimi ponaša. Judi, Grki,
Rimljani, Nemci in Slavjani jih častijo. Vendar ni najti,
katerega bi smeli Jezusu primerjati. Se tenja ni nobe¬
den nasproti svetosti, katero na Jezusu občudujemo. V
tem obziru je Jezus Kristus sopet edini, nedosegljivi,
visoko nad vse sinove človekove uzvišeni Gospod. Jemu
ni najti sovrstnika. Svetniki božji so pravi junaki po¬
polnosti in svetosti. Toda vsa jihova svetost je le več
ali menj srečno posnemovanje svetosti Jezusove.

Čudno! nihče še blizo ne misli, da bi zgled Jezusov
prekosil — vsi čutijo da so preslabi. Kakor se zvezde
poskrijejo, kedar svitlo solnce zasije, tako otemni vsa
človeška krepost in čednost v svetlobi Gospodove sve¬
tosti. Jezus Kristus je edino prava luč sveta.

Človek se mora marljivo učiti, skrbno vaditi, in
potrpežljivo čakati preden v svojem poslu do prvaka ali
mojstra spravi. Posebno treba je močne volje in jakega
truda, preden se vsaj do nekolike popolnosti v čedno¬
stih dokoplje, in svoje slabe želje in nazore zdravi pa¬
meti podvrže. Vendar pri Jezusu je vse drugače. Ves
popoln, čudovito svet pride na zemljo. Ni mu treba no¬
benega učnika, nobene šole. Ni podoben mesencu, ki
svetlobo od drugod prejema, podoben je sonlcu, kisamo
sveti v lastni  svetlobi.

Kdor rečeno preudarja, ta bi mislil, da bode mnogo

92

ljudem zelo nemogoče in previsoko Jezusa kedaj posne¬
mati. Ali temu ni tako, in sopet se pokaže druga eu-
dovitnost Jezusovega zgleda.

Gospoda namreč zamore slekern človek posnemati,
kateri le — hoče. Hoteti mora in vse drugo se vda.
Iz tega pa je tudi umevno, zakaj se razun Jezusa nihče
na svetu ni toliko posnemal in nasledoval. Vsak ima in
najde na njem, da posnema. Starim in mladim, bogatim
in ubogim, zdravim in bolenim, srečnim in nesrečnim,
vsem služi v zgled in posnembo. Sploh Jezus je čudovit
zgled vsake čednosti slehernemu človeku.

Ali ni to nekaj čudežnega? Ali ne kaže vse to,
da je Jezus več, kakor smo drugi slabostni ljudje?

In kaj bi še le o njegovih naukih rekel in pisal?

Glej! preteklo je že blizo 2000 let. Na miljone
ljudi je Gospodov nauk sprejelo in po njem živelo. Brez
števila bistrih glav je nauke Jezusove resno premišlje¬
valo in pretresovalo. Veliko jih je bilo, kateri so si noč
in den prizadevali, kako bi v njegovih naukih zamogli
kaj neresničnega, kaj lažnjivega zaslediti, da bi tako
vero v Gospoda zatrli in pokončali. Toda ves trud je
bil zastonj. Niti pičice lažnjive, niti toliko neresnič¬
nega niso našli, da bi se na nohtič zapisati moglo.
Jezus Kristus je in ostane: solnce pravice in luč sveta.
Nebo in zemlja bota prešla ali jegove besede ne bodo
prešle.

Kamor koli sv. evangelj pride, tje se tudi kot lju-
beznjivi prijatelji in prijateljice preselijo : lepo zadržanje,
čisto življenje, pravica, vsestransk napredek, prava pro¬
sveta in omika.

Tam pa, kder se Kristusova vera ne pozna ali za¬
tira, vladajo ali sopet zavladajo : popačenost, razuzda-

93

nost, krivica, surovost, dušna smrt in propad. Da smo
Evropejci omikani in da smo toliko naprejdovali se
imamo pred vsem zahvaliti sv. kršanski veri. In ako
bi se hudiču in jegovim pomagačem, frajmaurarjem po¬
srečilo, blagi upljiv Kristusove vere pri nas zatreti, bo¬
demo več ali menj prebrisani ajdi pa ne — omikani
narodi.

Jezus Kristus je prave omike podlaga, luč in
vodnik.

Nekokrat so Judi pazljivo poslušali, kako je Go¬
spod pridigoval. Začudeni rečejo: „nikoli še ni noben
Človek tako govoril, kakor ta.“ Gola resnica! Le po¬
glejmo v sv. evangelje. Na vsaki strani se tega prepri¬
čamo. Kristus govori, kakor nekdo, ki iina oblast za¬
povedovati. On se ne prička, ne dokaživa veliko. On
govori in uči z nadčloveško oblastjo. On pridiga, kakor
se ima pričakovati od Boga, kateri je človek postal, da
z nami govori v človeški  besedi.

Še več! Kristus potrduje in popričuje slovesno,
očitno in jasno svoje besede. Očitno se imenuje: Boga,
obljubljenega mesija, resnico, življenje, zveličarja, od-
rešnika.

Judi neverni so ga hoteli kamnati. Gospod jim
reče: „zakaj me hočete kamnati? 1 ' Judje so mu odgo¬
vorili: „za voljo preklinjevanja, ker se, ki si človek,
sam sebe delaš  Boga. 11  (Janez 10, 33.)

Samaritanka, s katero je Gospod pri Jakobovem
studenci govoril, je rekla: „vem da mesija pride (kateri
se imenuje Kristus), kedar bo tedaj ta prišel, nam bo
vse oznanil. 11  Jezus reče k njej: „j a z sem, kateri
govorim  s teboj. 11  {Janez 4, 26.)

94

Nikodem, učen Jud, je po noči prišel k Jezusu.
Ta mu je rekel: „Nobeden ne pojde v nebesa, razun

tega, kateri je iz nebes prišel, Sin človekov, kateri je
v nebesih. Ino kakor je Mozes vzvišil kačo v pušavi,
tako mora Sin človekov vzvišen biti; Zakaj, Bogje
svet tako ljubil,  da je dal svojega edinorojenega
Sina, da vsak, kateri v njega veruje, ne bode pogub¬
ljen, ampak ima večno življenje. Bog svojega Sina ni
poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi po njem
svet zveličan bil. Kateri v njega veruje, ne bode sojen;
kateri pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje vime
edinorojenega Sina božjega.“  (Jan. 3, 13—18.)

V Jeruzalemu je Gospod ozdravil človeka, ki je

bil slep od maternega telesa. Farizeji to zvedevši so

ga stepli iz shodnice, ker je ondi bil povedal, da je

jegov dobrotnik gotovo velik prerok. Nekoliko časa po-
znej ga sreča Gospod in ga vpraša: „veruješ v Sina
božjega? On je odgovoril in djal: Gospod, kdo je taisti,
da bi v njega veroval? In Jezus reče k njemu: „ti si
jega videl in ta, kateri s teboj govori,
je tisti."  On pa je djal: „Gospod, jaz verujem." In
je na kolena padel in jega molil. (Janez 9, 35.)

Vpričo množice Judov je rekel: „vaš oče Abraham
se je silno veselil, da bi moj den videl: on ga je videl
in je bil vesel. Kesnično, resnično vam povem, preden
je Abraham,  bil  sem  ja  z. “ (Janez 8, 56.)

K Marti, sestri Lazarjevi, je rekel: „jaz sem vsta¬
jenje in življenje! Kdor v mene veruje, bode živel, ako-
ravno bi že mrtev bil. Ino vsak, kateri živi in v mene
veruje, ne bode umrl, vekomaj ne. Veruješ to?“ Ona
reče k njemu: „Gospod, kaj pa, da verujem, da si ti

95

Kristus, Sin živega Boga, kateri si na,
ta svet prišel.“ (Janez 11, 25.)

Vse evangelje bi ti moral navesti. Vendar te ho¬
čem še posebno pozornega storiti na besedo, katero je
pri posledjni večerji spregovoril. Sv. Janez, kateri jo je
iz ust Gospodovih zaslišal, nam jo je zvesto zapisal.
Tedaj je Gospod rekel: jaz sem pot, resnica
in življenje. Nobeden ne pride h Očetu,
kakor skoz mene. Ako poznate mene, poznate
tudi Očeta. Kdor mene vidi, ta vidi Očeta. Kar koli
bodete Očeta prosili v mojem imenu, to
bodem storil, da bo Oče v Sinu češe n.
Ako kdo mene ljubi, ta bode moje besede
dopolnoval — in moj Oče ga bode ljubil
in bodemo k njemu prišli in pri njem pre¬
bivali." (Janez 14.)

Tijan do križa, še na trdem lesu pribit resni Je¬
zus Kristus, da je on pravi Bog. Se pa tudi vselej
obnaša, kot pravi trpeči Bog.  Eden razbojnikov
se na križi spreobrne, postane Kristjan in prosi: Go¬

spod! spomni se mene, kedar prideš v
svoje kraljestvo!"  Gospod pa mu odgovori:
„še denes bodeš pri meni v paradiži."
(Lukež 23, 42.)

In neverni Tomaž, videvši Gospoda po njegovem
vstajenji se dotekne jegovihran, in ves veren pokleknem
vsklikne: „moj Gospod in moj Bog." In Jezus ga ne
svari, ampak ga potrdi v njegovi veri rekoč: Blagor
jim, kateri niso videli in so verovali.
(Janez 20, 29.)

Glej! tako se je Jezus Kristus obnašal, toko je
govoril! Očitno, pred vsem svetom je rekel, da je —

96

Bog. Vselej je delal in govoril, kakor včlovečen Bog.
Svojil si je božje lastnosti. Terjal je za sebe, da se v
njega veruje, da ga ljudje molijo in prosijo, ga ljubijo
in mu darujejo ....

Mislim, da je zdaj še le edino prašanje določno
rešiti: marveč, kaj iz tega za nas sledi ? Temu neizmrno
važnemu prašanju bočem zdaj odločno, jasno in kratko
odgovoriti.

Rečem in trdim pa, da je gledh gori navedenih
besedi Jezusovih le eno iz med dveh  mogoče: ali
j e Jezus Kristus resnico govoril ali n i resnice govoril.
Drugo ne more biti.

Če je Jezus Kristus govoril resnico, tedaj je on
v resnici tisto, kar je trdil namreč: Bog, večni Sin ži¬
vega Boga, kateremu bodi čast, slava in hvala zdaj in
vekomaj. Amen.

če pa Jezus Kristus ni govoril resnice, tedaj — groza
me obhaja tako pisati — tedaj je sopet le eno iz med
dveh mogoče: ali je brezumen t r e p ali pa n a j
hudobniši goljuf.

Prvo t. j. brezumen, nespameten trep in blodnik
je bil, ako ni vedel, kaj da je govoril in delal.

Drugo pa t. j. ostuden, grd goljuf je bil, ako si
je dobro zaveden bil, da laže in lažnjive sanjarije lju¬
dem za resnico prodaja.

Vendar kdo si pa upa kaj takega trditi in resniti?

Niti za blodnika niti za goljufa si ga ne upajo
ljudje imeti. Ves svet, zelo neverniki, nekedajni in zdajni
še ga le nalaš imajo za sila'bistroumnega, krepostnega
Človeka. Še nalaš mu za tega voljo pravijo: „Nazaret-
ski modrijan." Ves svet, vsi ljudje se čudijo jegovemu
krepostnemu, čistemu in prave ljubezni do bližnjega

97

gorečemu življenju. Naj bolj srditi sovražniki mu niso
imeli očitati — niti edine pregrehe. Vsak človek strmi
o svetosti Jezusa Kristusa.

In tak človek bi zamogel biti vseh naj drzniši laž-
njivec, stahovito bogakletni goljuf? —

Človeku bi se morala pamet zmešati, srce ves čut
poštenosti zgubiti, preden kaj takega trdi ali veruje!
Jezus Kristus je tedaj pravi, živi Bog.

Na den trpljenja, na veliki petek je stal Sin božji
pred velikim duhovnom judovskim, pred Kajfažem. Glej!
in enako stoji Jezus Kristus že stotine let pred človeško
pametjo, katera mu pravi, govori: „rotim te pri
živem Bogu, da mi poveš, ali sitiKristus,
Sin  b o ž j i ?“

In Gospod reče: „t i praviš (jaz sem),  ven¬
dar ti povem od zdaj bote videli Sina
človekovega, sedečega na desnici moči
božie in prihaiajočeganaoblakah neba/
(Mat. 26, 63.)

Tako odgovarja Jezus Kristus prašanju človeške
pameti!

Zdaj še se le gre za to, ali mu veruje ali mu
neveruje. Obojemu ogniti se in uiti nikakor ni mogoče.
Eno si mora izvoliti.

Ako tedaj človek veruje  na to, kar je Gospod
govoril, tedaj pa naj ponižno poklekne, naj Jezusa moli
in ljubi kot svojega naj ljubeznivšega Boga in najvišega
Gospoda.

Ako pa mu človek ne veruje,  tedaj pa naj
ravna ž njim, kakor si zasluži. Pomiluj ga, kot trepa-
stega bebca, ki ni vedel, kaj da je govoril! Ali pa ga

7

98

zaničuj, kot nesramnega goljufa! Obsodi ga, kakor ne-
kedajni Judi, suni ga iz srca in spomina, križaj ga,
vsaj si je kot bogakletni goljuf stokrat zaslužil.

Taka je z našo vero in ž njenim začetnikom Jezu¬
som Kristusom! Ali moraš oboje popolno in ponižno
sprejeti ali pa oboje odločno in za vselej zavreči. Kdor
ni s Kristusom, ta je zoper njega, in kdor ž njim ne
pobira, ta raztresa.

Vsak, kateri Jezusa Kristusa hvali
kot modrijana, pa ga ne moli kot Boga,
ta je slaboumen bebec, ki si ni prav za¬
veden, kaj govori.

Nekateri, ki bi vendar radi še za razumnike veljali,
si prizadevajo, kako bi si iz take zadrege pomagali.
Torej pravijo: „Jezus Kristus sicer ni Bog; bil pa je
vendar naj bolj modrih ljudi eden. Boga se je delal le
zato, da bi bolj lehko svojo vero med ljudi spravil in
razširil. “ Ali tudi to jim ne pomaga iz zadrege drugače,
kakor, če jim je modrijan in pa lažnjivgoljuf vse eno.
Tako pa si misleči ljudje ne domišljujemo: modrijana.
To bi mi bil lep modrijan, kateri laže in goljufa ter toliko
miljonov ljudi za nos vodi in zapeljuje!

Stoji tedaj, kar smo rekli, namreč: ako je Kristus
Bog, tedaj se ima moliti, ako pa ni Bog, tedaj pa se
nima kot modrijan hvaliti, ampak kot bebec milovati
ali kot goljuf zaničevati. Vse drugo blebetanje ne po¬
miri pameti človeka, trezno in dosledno mislečega.

Kedar kdo koga sumiči, da je tat, mora imeti za
svoj sum zadostnih uzrokov. Drugače mu dela krivico.
In kedar kdo očita, da se je Jezus goljufivo in lažnjivo
delal Boga, da bi lehkeje in hitreje ljudem svojo vero
naložil in vsilil, ta mora imeti v opravičenje tega moč-

99

nih in prepričalnih uzrokov. Drugače dela Jezusu nepo-
vedljivo krivico.

Ali takih uzrokov ni najti, in zato nam jih še do
selej tudi nihče ni vedel izpovedati in razkazati.

Le pomislimo, da bi Jezus s tolikim leganjem in
goljufanjem ljudi le sam podiral,  česar je prišel
stavit. Prišel je namreč na svet, da malikovanje zatira,
kraljestvo resnice ustanovi, zapušenim čednostim in zgub¬
ljeni svetosti pot nadela, ljudi po pravi veri in boga-
častji z nebeškim Očetom spravi in zveliča.

Toda, če Kristus ni bil pravi Bog, če se je laž-
njivo Boga delal, tedaj je kraljestvo resnice
stavil na — očitno laž, tedaj je učil po¬
štenost po grdi goljufiji  — sploh sam sebi
je nasprotoval in lastno delo podiral.

Laž in goljufnost, po kateri bi se bil Boga hlinil,
naposled nebi pospeševale, marveč naj bolj ovirale hitro
razširjenje Kristusove vere. Ali ni bilo za apostole naj
bolj težavno, ljudi nagovarjati, da bi naj v osebi poniž¬
nega, ubogega Jezusa spoznali in molili Boga in Gospoda
nebes in zemlje? Ali niso ajdi apostolov zasmehovali
zavolj križanega Boga, katerega so jim pridigali? Ali
ni to bil kamen, ob katerega so se Judi naj huje spod-
tikali ? In kdo bi rekel, da se je Kristus nalaš Boga
delal, da bi lehkeje svojo vero razširil? On bi si tedaj
za sredstvo in pomoček izvolil to, kar je razširjenju
kršanske vere naj veče zapreke delalo? To bi bila goro-
padna norost! Kde pa je tisti ribar, kateri bi trneku
nasadil nekaj, česar bi se ribe več bale, kakor trneka
samega?

Sicer tudi jaz pritrdim, da je vero širiti naj bolj
pomagalo močno prepričanje  ljudi, da je Jezus

7 *

— 100  —

Kristus resnično Bog. Ali, dragi moj, kako bi ljudje
do tega močnega prepričanja bili prišli ? Gotovo ne dru¬
gače, kakor tako, da se jim je Jezus Kristus kot pravi
Bog izpričal in pokazal z nevtajljivimi, očitnimi dokazi
in razlogi.

Tedaj pa tudi nam pri tolikem številu jasnih do-
kazev ni mogoče druga, kakor da se po zgledu prvih
Kristjanov t. j. Device Marije in sv. apostolov, na kolena
zgrudimo in molimo našega Gospoda in Boga Jezusa
Kristusa. Hvalimo in ljubimo božjo ljubezen, katera nas
je toliko ljubila, da nam je v ponižni človeški podobi
na ta svet poslala edinorojenega Sina božjega. Recimo
verni, kakor sv. Tomaž: moj Gospod in moj Bog.
--

JPoglarvje.

Pri Luteranih je Tera veliko bolj lelika, kakor
pri nas. Luterani so pa vendar tudi Kristjani. Na¬
posled še ni nobenega pravega razločka.

Odgovor.  Da je pri Lutrovcih zastran vere pre¬
cej bolj lehko, kakor pri nas Katoličanih, tega blizo ne
tajim, marveč rad pritrdim. Vsaj je to prav za prav
prvi uzrok bil, zakaj so Luterani zapustili katoliško
Cerkvo. Hoteli so si kršansko vero polajšati in svojim
raznim željam menj okorno in nasprotno napraviti. Za¬
stran razločka pa rečem, da je ta tolik, kakor med
čistim zlatom v cesarkem rumenjaku ali cekinu in pa
med pozlačenim pakfongom [talmi- ali laži-zlatomj. Oboje
zlato se bliši. Sploh pa zastran vere ne velja prašati,
kdo ima bolj lehko,  ampak kdo ima pravo  vero.

101  —

Ne pozabi zlatega pravila, da med resnico in ne¬
resnico ni nobene klopi, kder bi se dalo sedeti. Kar
ni resnično, to je pač krivo. To velja tudi glede vere.
Resnična vera je le ena. Nad kako piko stoji le ena
poteza ravno navpično. In razmera od stvari do stvar¬
nika je le edino ena prava in resnična, t. j. le ena vera
zamore biti resnična, vse druge morajo biti krive.

Edina, prava vera pa zamore biti le tista, katero
je Jezus Kristus iz nebes prinesel ter zapovedal, da se
ima vsem ljudem do konca sveta oznanovati. Vse druge
vero so krive. Le Kristusova vera je iz nebes došla, le
ona je vsem ljudem namenjena, se po celem svetu ozna-
nuje, je za vse čase, kraje in narode postavljena t. j.
le Kristusova vera je prava je splošna  ali katoliška
vera.

Toda luteranska vera ni splošna ali katoliška. Ona
namreč ni postavljena od Jezusa Kristusa ali od katerega
iz med dvanajsterih apostolov, ampak od nekega Lutera,
odpadlega meniha. Luteranska vera se ni začela ob
času Jezusa ali apostolov, ampak celih petnajst  sto
let pozneje. Luteranska vera ni namenjena vsem ljudem,
ampak le nekaterim Nemcem. Iz tega pa sledi, da lu¬
teranska vera ni prava, ampak kriva vera — je le po¬
narejena vera ali spak prave vere.

Že rečene besede kažejo, da ni vse eno ali je
kdo Luteran ali pa Katoličan.

Začetnik katoliški veri je Jezus Kristus sam. Tedaj
pa le jemu gre pravica določiti, ali se zastran vere ima
kaj prenarediti ali ne. To je gotovo! Vrh tega pa še
tudi nima niti živa duša pravice Jezusove vere učiti,
ako ni od njega poslana ali pooblašena. Misli si, jaz
pridem nekega dne k tebi ter pravim tako-le: „dragi

- 102  -

moj, ti si katoliški Kristjan. Ali glej ! nekatere katoliške
resnice ne sodijo več za naše izobražene in preučene
čase n. p. zakrament sv. Rešnega Telesa ali sv. zakona,
nauk o vicah, češenje svetnikov itd. Na dalje ti je dobro
znano, da so nekatere zapovedi katoliške prav težavne
in sitne. n. p. post, velikonočna spoved itd. Mislim, da
ti ugodno vstrežem, ako ti nasvetujem, da neprilične
nauke zavržeš, sitne zapovedi popustiš." „„Stoj!“ u  mi
morebiti nevoljen oporekaš, „stoj! preden dalej govoriš,
mi razloži, kdo si ti, kateri se drzneš kaj takega nasve¬
tovati ! Moja vera pozna le enega Gospoda in mojstra
Jezusa Kristusa! Povej mi tedaj, si li od njega poslan?
imaš li od njega oblast vero predelovati? Dokaži mi,
da si tako oblast od Boga prejel? Drugače je najino
pogovarjanje mahoma presekano in končano !““

Že ta ugovor je tako tehten, da bi imel oplašiti
vsakega, preden stori prvo stopinjo do krivoverstva. Žali-
bog, da si tega niso domislili niti dopovedati dali.
Verniki so tako vprašali skoro vsakega novega krivo¬
verca n. p. Arija, Kalvina, zlasti pa Lutera. Toda bilo
je zastonj. Ti so ali omolknili ali s nespodobnim pso¬
vanjem in grdenjem odgovarjali.

Ni čuda tedaj, ako beremo, da so ljudje na stran
Luterovo pristopili ne iz prepričanja, ampak zapeljani
in oslepljeni po ničvrednih naukih, kateri so jihovemu
popačenemu srcu bili povoljni in ugodni. Stara kato¬
liška vera jim je ostro branila hudobno in grešno živeti.
Nalagala jim je mnogovrstno zatajevanje samega sebe,
molitev, post, milošno in druga dobra djanja. Ker jim
je pa vse to že več časa bilo zelo sitno in težavno,
tedaj so prav radi potegnoli z Luterom, ki jim je po¬
nujal lehko in ugodno vero.  Kar koli je bilo

— 103 —

poprej nekoliko bolj težavnega, sitnega, to je Luter
opazno in skrbljivo poruval in potrebil n. p. pokoršino
do cervkvenih pastirjev, post, spoved in druga spokorna
dela. Nune in menihe je iz samostanov zvabil ter jim
prelom svetih obljub svetoval. Duhovnike nezdržljive je
zapeljal in jim ženstva navesil. Zakonsko zvezo je storil
razvezljivo. Nekaterim še je zelo po dvoje žena dovolil.
Vsem pa je dal sv. pismo v roke, da si iz njega vsak
sam izbere, kar in kolikor da še verovati hoče. Razun
tega je odpravil sv. mešo, zatrl praznike svetnikov in
svetnic božjih, zavrgel vice, zaničeval češenje svetnikov,
obiskovanje božjih potov. In če ga je kdo prašal, od
kod ima do tolikega prenarejenja oblast, ni naravnost
odgovarjal, ampak grozno grdo psoval in blataril vse,
ki mu niso na nos na vrat vsega verovali, Luter se
nikdar ni spričal, da je bil od Boga poslan.

Kateri pa so tedaj in kde se najdejo pravi, od
Boga poslani in pooblašeni učniki Kristusove vere?
Toto prašanje si moramo dobro rešiti, ako hočemo prave
pastirje razločevati od posilnih najemnikov in krivih
prerokov. Dve resnici ste, kateri nam tukaj pomagate.

Prva se nahaja v sv. pismu novega testamenta.
Tukaj namreč razločno beremo, (Mat. 16) kako je Jezus
Kristus sv. Petra postavil vidnega poglavarja in naj
višega pastirja vsem Kristjanom  t. j. celi kato¬
liški Cerkvi. Čitamo v sv. evangelji, komu in kako da
je Gospod oblast dal sv. vero oznanovati.

Druga resnica pa je zapisana v splošno zgodovino
sveta. Tu beremo, česar niti Luter niti kdo drug izbri¬
sati ne more namreč, da počenši od sv. Petra izhaja in
se snuje nepretrgana vrsta naslednikov jegovih tijan do

104 -

Pija IX., kateri zdaj kot rimski škof pastiruje celo ka¬
toliško Cerkvo.

S pomočjo teh dveh resnic lehko vsak poizve, kde
so od Boga postavljeni učniki vere Kristusove? Ker ste
ovi resnici sila važni, hočem ji nekoli še bolj obširno
razložiti, preden konečno naredim sklep, katerega ti
navesti namerjavam.

Dakle v evangelji sv. Matevža 16, 17 beremo:
,,Jezus je govoril in djal: blagor tebi, Simon Jonov
sin ... . jaz ti povem, ti si Peter (t. j. skala) in na t o
skalo  bodem pozidal svojo Cerkvo, in peklenska vrata
je ne bode premagale/ 1

Tako se glasijo jasne besede Gospodove. Ni jim
treba dostavljati nobenega posebnega pojasnila. Peter
je bil po onih besedah od Jezusa samega postavljen
Cerkvi božji za podlago, za naj višega vidnega pogla¬
varja in pastirja.

Brez velike težave pa se da iz rečenih besed še
sledeče povzeti.

1. da se na svetu resnično nahaja združenje ver¬
nih Kristjanov, katero Jezus sam imenuje: Cerkvo.

2. Da je ta Cerkva le edina.  Kristus namreč
pravi: moja Cerkva in ne moje Cerkve.

3. In ako bi se kedaj nahajalo več Cerkev
t. j. verskih družb Kristjanov, bi med vsemi bila le
ena prava Cerkva,  druge bi bile krive Cerkve.

Toda, kde bi pa bila ta edina prava Cerkva? Ali
ne ondi, kder pastiruje pravi naslednik sv. Petra? Gotovo.
O tem ni dvomiti. Ali nihče na svetu, noben škof na
zemlji se ne ponaša kat. sv. Petra naslednik, kakor le
edini rimski papež. Ta edini se cbnaša in velja kot
pravi naslednik prvega namestnika Jezusovega. In iz

— 105 —

tega sledi in se tajiti ne more, da je rimsko-katoliška
Cerkva edino prava Cerkva Jezusova.

Nekoliko dni pred svojim vnebohodom je Gospod
sv. Petru vrhovno oblast v Cerkvi božji trikrat potrdil
v lepih besedah, katere nam je sv. Janez zapisal.
„Reče Jezus k Simonu Petru: Simon Jonov, ljubiš mene?
On je djal k njemu: Gospod ti vse veš, ti veš, da te
ljubim. On je rekel k njemu: paši moja jagneta ....
pasi moje ovce.'' (Jan. 21, 17.)

Tudi zastran apostolov pozvemo iz sv. evangelja,
kakoršne oblasti in dolžnosti da jim je Sin božji naložil.
Rekel jim je: „Kakor  je Oče mene poslal, tako  tudi
jaz vas pošljem." (Jan. 20, 21.)

„Pojdite in učite vse narode in krtstite jih v imenu
Očeta in Sina in svetega Duha." (Mat. 28, 19.)

„Kdor vas posluša, mene posluša; in kdor vas
zaničuje, mene zaničuje. Kdor pa mene zaničuje, ta
zaničuje tega, kateri je mene poslal." (Luk. 10, 16.)

„Kateri veruje, ta ne bode sojen; kateri pa ne
veruje, je že sojen, ker ne veruje v imenu edinorojenega
Sina božjega."

Nek bistroumen mož je tako pisal: „Sv. Peter je
umrl, a jegova oblast ne umerje, apostoli so odšli v tihe
grobe, kakor drugi ljudje, a jihove oblasti ostajajo za-
volj zveličanja ljudi pri rednih naslednikih  do
konca sveta."

In zdaj ti zamorem zelo odločno in jasno izpove¬
dati, kateri so in kde se najdejo od Boga pooblašeni
učniki Kristusove vere? Nahajajo se le pri rednih na¬
slednikih sv. Petra in apostolov.

In kateri so ti?

— 106  —

Nihče drugi, kakor rimski papež, in od njega po¬
stavljeni, ž njim v lepi ljubezni in pokoršini združeni
škofi sv. katoliške Cerkve. Kajti dobro vemo, kdo je
bil pred zdajnim Pijem IX. rimski papež; namreč Gre¬
gor XVI. Od tega štejemo nazaj lepo po vrsti od papeža
do papeža in naposled pridemo do — sv. Petra. Ta
pa je prejel svojo vrhovno pastirsko oblast od Jezusa
Kristusa samega. Lutera v tej vrsti nikder ni najti.

Iz tega pa sledi, da so: zdajni rimski papež in
škofi, s papežem združeni, edini tisti pastirji, kateri po¬
sedajo oblasti in obljube Jezusove. Pri teh ostaja Go¬
spod, kakor je obečal, do konca sveta. Te je objubil
varovati, da se ne zmotijo glede naukov vere, kršanskega
življenja in sv. zakramentov.

Ti so, katerim je Bog dal oblast učiti in sv. za¬
kramente deliti. Le ti so vernim od Boga postavljeni
pastirji. Le ako te poslušamo, zamoremo prepričani biti,
da Kristusa poslušamo.

Dragi moj, pomislika vredna je sreča in korist, da
nam je Bog v katoliški Cerkvi zapustil oblast, katera
naukov Jezusovih nikdar ne popači, ampak nezmotljivo
uči ravno tisto, kar ie Sin božji iz nebes prinesel! Ka¬
toličan je vselej sloboden, ni se mu nikoli bati verske
pomote in laži. Vselej lehko pozve, kaj da ima verovati
kot pravi  Kristjan. Le eno mu je potrebno. Tega
ne sme popustiti. Zvesto se mora držati in poslušati
svojega fajmoštra, katerega mu je jegov škof poslal, ki
je od papeža postavljen in potrjen. Papež pa je vidni
namestnik Jezusa Kristusa, ker je pravi naslednik in
dedič sv. Petra. Skozi papeža govori in uči Kristus —
in tedaj ni mogoče, da bi papež kedaj krivo vero učil.
Drugače bi morali reči, da je Kristus svojo obljubo pre-

— 107  —

lomil in svojo Cerkvo zapustil — ali da se je Kristus
sam začel motiti in se s satanom ki je oče laži, pogodil
in zvezal. Tega pa brez strahovitega bogakletja ne more
nihče resniti.

O kako čudovite so vse naprave Sina božjega za
zveličanje ljudi! Vse je tako lepo priporsto, umevno in
jasno, vse je v lepi zložnosti in čudovitni zvezi. Popolna
edinost je prelepi sad, kateri se nam iz tega rodi. Po
vsej katoliški Cerkvi se učijo eni in tisti nauki — bedi
v Rimu ali na Dunaji, na Slovenskem ali Nemškem, v
Ameriki, Aziji ali Afriki. Povsod se enako pridiga. Po
vseh krajih in pri vseh narodih so katoliški duhovniki
in škofi, kateri v rimskem papeži častijo svojega pogla¬
varja in pastirja, kamor koli potuješ, posod najdeš tisto
nekrvavo daritvo, enake obrede in zakramente.

Ta edinost se nam kaže še bolj veličastna, ako
pomislimo, da rimski papež pod svojim vodstvom edini
in druži po vsem svetu nabranih 200 miljonov ver¬
nikov. Kaj enakega svet ne glešta. Nobeno verstvo
se ne more meriti s katoliško Cerkvijo. Katoličanov se
povsod najde, kar že beseda katoliška Cerkva
t. j. splošna, občna Cerkva znači in kaže. Katoliška
Cerkva služi in streže vsem narodom, po vseh časih in
prostorih. Tej Cerkvi je Kristus zapustil obljubo, da
bode razširjena pri vseh narodih sveta — in potem pride
sodni den.

Kder so ljudje sprejeli sv. katoliško vero, ondi se
je zarodilo kršansko, sveto življenje. Verna srca so po¬
gosto dosegla veliko popolnost. Skoro bo devetnajst sto
let skončanih in katoliška Cerkva se vedno kaže kot
rodovitna mati svetnikov in svetnic božjih. Mnogokrat,
tudi zdajne dni, potrduje Gospod po očitnih čudežih

108  —

svetost svojili prijateljev in prijatlic. V vrtu katoliške
Cerkve še vedno cvetijo nježne cvetlice svetosti in kršan-
ske popolnosti.

Ali vse drugače je pri Lutrovcih. Sami se ime¬
nujejo tudi: protestante  t.j. ugovarjavee, onegavce,
upornike, ki so se ustavljali in branili vsega, kar jim
ni bilo več povoljnega. Ime jim je gotovo primerno.
Kajti Lutrovci se vedno upirajo, nasajajo in ustavljajo
sv. katoliški veri. Rušijo in podirajo  red, katerega
katoliška Cerkva stavi in brani, akoravno se vsemu
svetu posilujejo, za popravljavce  in prenovitelje.
Ze ime kaže na upor in punt.

Luteranstvo nima nobene edinosti niti v naukih,
niti v zakramentih, še menj pa v pastirovanji. Le v sov¬
raštvu do katoliške Cerkve so edini in zložni. Razdrob¬
ljeni so v brezštevilna verstva ali verice in verske zbor-
čeke in društvica. Štejemo namreč: trdne Lutrovce, zra¬
ven pa Kalvince, Cvinglijance, Prekrstnike, Hernhutarje,
Presbiterijance, Anglikane, Kvekarje, Pijetiste, Metodiste,

frajgmajnlarje in Bog si ga vedi koliko še drugih.

To ti je pravo versko razdrtje, razdjanje in kolobocija.

Ta kolobocija in zmešnjava pa je zelo naravna.
Drugače ne more briti. Vsaj so zavrgli prave, od Boga
postavljene učnike: papeža in katoliške škofe. Popustili
so prave pastirje in so tako zelo naravno zgubili vso
versko edinost.

Luterani sicer veliko govorijo o veri. V resnici pa
je pri njih vera zatrta in nemogoča. Kako to? Tako,
ker pogrešajo vero, katera obstoji v tem, da človek srce
in um podvrže božji oblasti. Luteran si namreč besedo
božjo s a m iz sv. pisma poiše in s a m razlaga. Kedar
mu tedaj kaj na vskriž hodi, tedaj pogreša človeka,

— 109

kateri bi mu brez vse pomote  povedati zamogel,
kaj se ima verovati in kaj ne. Mesto, da bi besedo
božjo prejel od papeža in škofov, katere je Jezus Kri¬
stus postavil, se zanaša vsak na svojo lastno pamet.
Luteran neče verovati Bogu, ampak on veruje le — sam
sebi. Torej Luteran prav za prav nima trdne vere, am¬
pak vetru podobno — nestanovitno mnenje,  ki
je vsak den drugo in drugačišno. Kar je včeraj veroval,
morebiti že dnes zavrže, in kar bode juter veroval še
sam ne ve.

Pri Lutrovcib tedaj zastran vere ni apostolskega
začetka, (Luter ni sedel med dvanajsterimi) ni edinosti
niti splošnosti in stalnosti. Noben Luteran ne ve določno
povedati, kaj se ima verovati in koliko, da bi še za
Kristjana veljati zamogel.

Ne trdimo pa, kakor da nebi med Luterani bilo
nobenih poštenjakov, nobenih čednostnik ljudi. Tega
ne rečemo. Tudi pri Lutrovcih se nahaja dokaj pridnih
ljudi. Ali v tej stvari se jim godi, kakor ladiji, katera
se je v Dravi ali Savi razbila ob kaki pečini. Vsa roba
ne gre pod vodo. Nekaj, zlasti lesenina, plava po vrhu
in se zgube otme. Luterani še imajo nekoliko ostankov
od kršanskih čednosti, kolikor so jih namreč očetje pri
svojem odpadu še seboj vzeli. Cern trdniše se luteranstva
držijo, tem menje imajo kršanskih čednosti. Anglikanom
še se v tem obziru naj boljša godi. Ti še so naj več
katoliškega ohranili. Ni čuda tedaj, ako se zdajne dni
veliko Anglikanov vrača nazaj v katoliško Cerkvo.

Znamenito pa je to, da Luterani zametujejo ravno
to, kar je v naši veri za človeka naj bolj tolažljivo,
nježno, milo in genljivo.

Zametujejo nozočost Jezusa Kristusa v presvetem

— 110  —

Resnem Telesu. V mestu Nirnbergu sem ogledoval pre¬
lepo cerkvo, katero so nekedajni Katoličani postavili sv.
Lovrencu na čast. A Luterani so jo Katoličanom vzeli.
Stari altar še do zdaj stoji in v njem prekrasen taber-
nakel. Toda hramec božji je prazen že blizo 300 let.
Luterani so Jezusa iz njega — pregnali. Nimajo več
pri sebi ljubeznivega Gospoda v skrivnostnem zakramentu.
Na dalje: Luterani nimajo več pravih mešnikov, tedaj
pa pogrešajo tudi odvezo grehov; sv. spoved so odpra¬
vili. Ne ljubijo in ne častijo Marije, naše preljubeznjive
matere in kraljice nebeške. Nobenega hvaležnega spo¬
mina ne premorejo za ono, katero je vendar knez ne¬
beški, angelj Gabriel ponižno pozdravil. Nič ne kličejo
na pomoč tiste, katero nam je Sin božji na križi za
mater izročil. O naših bratih in sestrah, o svetnikih in
svetnicah božjih nečejo ničesar slišati. Tudi za duše
rajnih ne marajo in ne molijo za nje.

Ker nimajo blagoslovljenih duhovnikov, pogrešajo
tudi pravo  službo božjo. Daritve sv. meše pri njih ni.
Pridiga, petje in orglanje, to je vse. Ko sem prvokrat
v luteransko cerkvo stopil, sem se ustrašil, tako prazna
je bila. Mesto altarja je bil velik križ na steni, potem
prižnica, orgle in klopi — druga pa ni bilo ničesar vi¬
deti. Mislil si sem, to je pač strahovita podoba luteranske
vere — prazna in izpraznjena je vsega, kar že blizo
2000 let ljudi na zemlji tolaži in posvečuje.

Da po resnici vse povem, Luteranstvu glavna po¬
mota je: napuh.  Ta je Lutera iz katoliške Cerkve
spravil. Ni čuda, da je napuh duša vsej krivoveri. Zato
pa tudi v celem Luteranstvu ne najdemo prave poniž¬
nosti,  nikder ni najti žlahtnega sadu, katerega kršan-
ska ponižnost rodi.

— 111 —

Tako na primer obstajajo Luterani že više 300 let.
Vseh skupaj bo kakih 80 miljonov. O koliko jih je že
pokopanih! In glej! iz med vseh teh živih in mrtvih
Lutrovcev ni najti niti edinega svetnika ali svet¬
nice.  Pri tolikem številu še v 300 letih ni eden, kate¬
rega svetost bi Jezus Kristus po čudežih popričal. Zato
pa v svojih kolendrah prav za prav nimajo imen svet¬
nikov in svetnic božjih, marveč le svoja krstna
imena.

Vse Luteranstvo ne zmore niti ene tako ponižne,
v voljo božjo udane, ljubezni do Jezusa in jegovih
revčekov na zemlji tako vnete dekle Gospodove, kakor-
šnih nahajamo pri naših usmilenih sestrah na stotine.

Sv. Franc Ksaverijan je dobil od sv. Ignacija po¬
velje, da mora iti med zamorce za misijonarja. Nemu¬
doma se je napotil. Se pri boleni materi se ni mudil.
Na ravnost se je podal na ladjo in po morji odpeljal
v izhodno Indijo. Kaj pa je vzel seboj? Ničesar druga
kakor obleko in — svoj brevir.

Blizo Maribora na Slovenskem se je rodil č. o.
"VVeninger, kateri je vse zapustil, kar bi mu svet zamogel
ponuditi ter šel v Ameriko za misijonarja. Blizo 80 let
je zdaj star in vendar še kot apostol uči po široki se¬
verni Ameriki.

Tudi Lutrovci imajo svoje misijonarje — za katere
veliko veliko denarjev potrošijo. Vendar kolik razloček!

To so ti prave reve in klateži v primeri do res¬
nobnih, gorečih žrtvovalnih misijonarjev katoliških!

Na primer: Švedi imajo v Abisiniji pri afriških za¬
morcih več let misijon. Vsak misijonar ima tri leta ondi
bivati. Potem se vrne na Švedsko nazaj in dobi —
dobro faro. Ko bi ti videl kako se tak misijonar mev-

— 112  —

žasto na pot pripravlja, bi se mu gotovo smejal.
Skoro polovico ladje si osvoji za svojo ženo, otroke,
dekle, za svojo domačo ropotijo z ogromnim skladom
mnogovrstnih knjig. Tako z babo, deco, in Bog si ga
vedi s kolikovrstno robo obložen pojde širit kraljestva
božjega, kakor ga je očak Luter prikrojil. In kedar pri¬
dejo v svoj misijon lovijo opice, strelajo rise in hijene
ali pa lepo mirno svoj vrt obdelujejo — zraven pa ne¬
koliko luteranskih knjig, zlasti sv. pismo, med zamorce
razdelijo. To je skoro vse.

Sploh pa ne zahajajo luteranski misijonarji k ajdom.
Večjidel se prištulijo med katoliške misijone, da ondi
ljuliko krivoverstva posejejo ter nemira, prepirov in ne¬
reda prisejejo.

Luterani imajo tudi pridigarje. Ali ker niso blago¬
slovljeni niti od Boga poslani, zato pogrešajo vso moč,
vso apostolsko dostojnost, veljavnost in blagoslov. Pri¬
digarje si volijo Luterani sami. Kdor si pri njih tako
službo dobiti želi, ta mora za poskusno pridigati. Ako
se prikupi, ga obdrže, drugače pa odpodijo. V mestu New-
York v severni Ameriki je bil glasovit pridigar. Nekaj
časa so ga radi poslušali — naposled so se ga navolili.
Pridigar to kmalu zapazi, si pa tudi pomaga. Videvši,
da o kršanski veri pridigati ni varno, si je kupil slovito
Hufelandovo makrobiotiko t. j. navod, kako svoje živ¬
ljenje ohraniti in podaljšati. Začel je tedaj pridigati o
makrobiotiki. To se je ljudem dopadlo — in pridigar
je smel ostati še nekaj časa.

V staroslavnem Ptuji je pred nekoliko leti umrl
Lutrovec, kateri se je tje pritepel iz Pruskega. Jegovi
prijatelji mu oskrbe sijajn pogreb ter pozovejo nalaš
lutrovskega pridigarja iz Graca. Vse iz Ptuja je le trlo

— 113 —

tavun na pokopališe, da bi slišali, kako luteranski pri¬
digar beseduje. Pridiga se jim je dopadla. Vendar ko
so ga videli, kako si je kmalu nažgal cigaro, ter svojo
ženo  pod pazduho prejemši, v črnem dvarepastem fraku
v „Lukovnjakov vrt" štohal, so začeli z glavami kimati.
Rekli so: tu so nam pa še naši stari duhovni vendar ljubši."

Zdaj bo pa zadosti zastran luteranske vere pove¬
danega. Dostavim še znamenito skušnjo. Minulo je več
kakor 300 let, kar je Luter odpadel in veliko miljonov
ljudi seboj v krivoverstvo potegnol.

Za tega dolgega časa se ni našel ne edini Kato¬
ličan, v svoji veri dobro podučen, kateri bi se poluteranil
zato, da bi boljši Kristjan postal. Nasproti pa se veliko
Luteranov, naj učenejših in naj boljših v katoliško Cer-
kvo vrača, akoravno se imajo mnogokrat bati, da zgu¬
bijo pri svojih, čast, službo in premoženje.

Posebno veliko se jih spreobrne na smrtni postelji.

Nikdar pa se ne sliši in ne bere, da bi se kateri
Katoličan v takem strahovitem trenutku poluteranil.
Tega ne stori nihče. Zato pravijo Nemci: „po luteran¬

ski veri se da lehko živeti, a po katoliški srečno umreti. “

Iz rečenega pa je jasno, da je pravi Kristjan biti
tisto, kakor pravi Katoličan biti. Zunaj katoliške Cerkve ni
več prave kršanske vere in tedaj tudi ni mogoče, da bi
vse eno bilo, ali je človek Luteran ali pa Katoličan.
Kakor bo ajd, Jud ali Turk pogubljen, ako je Kristu¬
sovo vero spoznal, pa se ni dal krstiti; enako bo po¬
gubljen vsak, kateri ve za katoliško Cerkvo, pa trdovraten
Lutrovec ostane. Še hujšega se je pa bati onim, ki od
katoliške Cerkve nalaš odpadnejo. „Kdor nima Cerkve
za mater, ne more imeti Boga za Očeta" je že sv. Ci-
prijan rekel.

-o$©2fco-

8

— 114

XYI. Poglavje.

Pošten človek ostane pri stari veri. Vsak ostani
pri veri, v kateri se je rodil.

Odgovor. Se ve, da le tedaj, ako je srečo
imel v pravi veri  na svet priti. Toda druga je, ako
te sreče ni imel. Tedaj je dolžen brž, ko za resnico
pozve, zmoto zapustiti, krivoverstvu slovo dati. Drugače
se pred živim Bogom budo pregreši. Edino pravo vero
sprejeti se ne pravi: odpadnoti, izneveriti se. Odpadnik,
iznevernik je le tisti, kateri resnico zapusti in na stran
laži in krivoverstva stopi.

Krivoverstvo popustiti in resnico sprejeti je hvale
vredno djanje, je prava krepost in čednost. Tak človek
stori po volji božji. On stori, kar mu jegova vest veleva,
opravi svojo naj svetejšo dolžnost. Tak človek se obnaša,
kakor se jegovi pameti in srcu spodobi, katera sta za
resnico vstvarjena, da jo spoznavata in ljubita.

Tako djanje je mnogokrat prav junaško delo. Kajti
večjidel ima tak človek veliko prestati od svojih so-
krvnikov, znancev in sovernikov, ki mu hočejo prestop
v katoliško Cerkvo zabraniti. Močno mora biti srce in
prepričanje krepko, da se odbijejo vsa žuganja, prošnje
in solze. Spominjati se ima besedi, katere je Gospod
govoril, preden je apostole prvokrat razposlal kraljestva
božjega oznanovat, „ne mislite, da sem prišel miru na
zemljo prinest, nisem prišel miru prinest, ampak meč.
Prišel sem razdvojit človeka od njegovega očeta, hčer
od matere in nevesto od njene tašice. In človeka sov¬
ražniki so jegovi domači. Kdor očeta in mater več ljubi,

— 115 —

kakor mene, ta mene ni vreden, in kdor ljubi sina ali
hčer več, kakor mene, ta mene ni vreden. “ (Mat. 10, 34.)

Nek Lutrovec se je v veliki družbi o tej stvari
raztovarjal. Naposled ponosno gobec pobesi rekoč: Jaz
hočem živeti in umreti v veri, katero so moj oče imeli. “
A nek dobro podučen Katoličan ga zavrne: Jaz pa
živim in umerjem v veri, katero sta imela moj in tvoj
prededec — oba dva sta bila — katoliške
ver  e.“

Lutrovci naj rečejo, kar hočejo, naj se vijejo, ka¬
kor jim je ljubo in drago, v zgodovinskih knjigah je
zapisano in sam večni Bog jim tega ne izbriše: namreč,
daje  luteranska vera za petnajst sto let mlajša
od katoliške vere. Jihov apostol in očak Luter je pet¬
najst stoletpoznej živel, kakor Kristus in jegovi apostoli.

XVII. I > oolavJe.

Katoliška Cerkva je ostarela babica — za zdajne
izobražene čase ne sodi več.

Odgovor.  S tem ugovorom se slabo hvališ. Ni
menje star, kakor katoliška Cerkva. Že od nekedaj
kričijo krivoverci in neverniki: „zdaj bo katoliške Cer¬
kve konec, zdaj bode rimskemu papežu kmalu za vselej
odklenkalo. Nekaj let še in katoliške vere ne bode več. “
Tako je že veliko ljudi govorilo. Ali nobeden še se ni
učakal, česar se je veselil. Vsakega še so poprej poko¬
pali. Sv. Cerkva še je vselej zmagala ter na pogrebni
jami svojih nasprotnikov stala.

Kedar so šteli leto 103. po Kristusovem rojstvu,

8 *

— 116  —

tedaj je rimski oblastnik Plinij svojemu cesarju Trajanu
pismo pisal: „nekoliko časa še potrpi, in po ukazanem
preganjanji se bode nova vera (kršanska) kmalu zadu¬
šila — kmalu ne bode nihče več govoril o križanem
Bogu.“ Ali glej, roka ki je tako pismo pisala je že
dolgo dolgo mrtva. Slavni cesar Trajan je že davno
strohnel — toda križani  Bog  živi in se oznanuje
po celem svetu.

Kakih tri sto let poznej seje cesar Julijan odpadnik
bahal in širokoustil, kako da Galilejcu jamo koplje.
Vendar Julijan je naglo umrl, Galilejec pa še zdaj živi
s svojo Cerkvijo vred.

Ošabni Luter je o papeži nevredno blebetal: „o
papež, živ sem tvoja kuga, in mrtev bodem tvoja smrt.“
Nesrečni krivoverec je pokopan, jegovo verstvo peša in
umira. Rimski papež pa zdaj pastiruje več Katoličanov,
kakor jih je tedaj bilo, kedar je Luter odpadel.

Francoski mazač Voltaire je srdito sovražil Jezusa
Kristusa in jegovo sv. Cerkvo. Ni mogoče dopovedati,
kako zbadljivo, zaničljivo in nesramno je zoper kršan-
sko vero pisaril. Nadut norljivega napuha je djal: „Ga¬
lilejec! v dvanajstih letih si zgubljen.“ In resnično dvanajst
let poznej — isti den — je resnično Voltaire v straho¬
vitem obupu umrl, ter pred sodnika Jezusa stopil, ka¬
terega je v življenji preganjal.

Kakor se je nekedaj Gospodu nasprotovalo, tako'
se godi tudi jegovi Cerkvi. Preganjanje se jej ne pre¬
trga nikoli popolno, a ob enem se snuje slavna vrsta
častitljivih zmag.

Mirno stopa naprej. Ne dela velikega hrupa. Ne-
prenehama udarjajo valovi na skalo sv. Petra, a vsi se
ob njej razbijejo. Zastonj so se ob njo zaganjali učeni

117 —

možje, zviti krivoverci, mogočni kralji, silni cesarji. Vsi
so bili naposled premagani in — pokopani.

Enaka osoda čaka tudi zdajne sovražnike. Sicer
si domišljujejo, da so veliko bolj močni od svojih pred¬
nikov. Vendar, kdor stvar prav pogleda, ta bo lehko
spoznal, da je veliko tega, kar se zdaj zoper vero ugo¬
varja, le pogreta borsa že davno pokopanih nevernikov
in krivovercev.

V svoji jezi in srditosti zelo pozabijo na svojo troh¬
ljivost, dela božjih rok pa ne vidijo.

Delajo se, kakor da nebi zelo nič pomenilo, kar
je Jezus Kristus na den svojega v nebohoda k apostolom
govoril: „meni je dana vsa oblast v nebesih in na
zemlji, pojdite tedaj in učite vse narode in krstite jih
v imenu Očeta in Sina in sv. Duha.

Učite jih držati vse, kar koli sem vam zapovedal.
In glejte! jaz ostanem z vami vse dni do konca
sveta.  (Mat. 28, 18.)

Ubogi trepi se nečejo spominjati besedi, katere je
Uospod prvaku in knezu vseh apostolov rekel: „ti si
Peter t. j. skala, innatoto  skalo bodem po¬
zidal svojo Cerkvo in peklenska vrata je ne
bodo premagal  a. “

Ali mislite, da bodete podrli, kar je Bog pozidal?
O ne tako, dela božjega ne bodete razdjali. Cerkva
božja ni slaba ostarela babica. Ona je mogočna gospa,
katere čas še ni dotekel. Jeni čas doteče, kedar pride
sodni den. Cerkva se ne straši nobenega sovražnika.
Zavedna si je pomoči svojega božjega začetnika Jezusa
Kristusa.

Bržej ko ne, bode Cerkva zdajne sovražnike bolj
na tihem zagrebla, kakor jihove prednike.


— 118  —

XVIII. 1*00! Mvj e.

Terujem,-kar je Jezus Kristus učil — toda, kar
so poznej duhovniki dodali in izmislili — tega
ne verujem.

Odgovor. Tukaj ti pa zelo prav dajem. Sam ti
rad pritrdim, da se v verskih zadevah ne smemo držati
praznih domišljij in človeških kvant. Glede sv. vere in
svojega zveličanja se moramo trdno in zvesto držati
našega Zveličarja in tega, kar je on učil in postavil.

Če si do tega poglavja pazljivo bral, si se že pre¬
pričal, da se Jezusov nauk in pomočki zveličanji vsi
in popolno  nikder drugod ne nahajajo, kakor edino
le v katoliški Cerkvi. Sv. Cerkvi so oni nebeški zakladi
od Sina božjega izročeni, v njej se po njegovi pripomoči
hranujejo in delivajo zelo nepokvarjeni. V njej se še
zdaj tisto  uči, kar je Kristus pridigal, v njej se še
zdaj tisto  najde in dobi,  kar je Kristus za zveličanje
duš pripravil. Nič se ni pozgubilo, nič pokvarilo, nič
predrugačilo ali spremenilo. Jedro sv. vere še je zdaj
tisto.  Podlaga še je zdaj tista,  katero je Jezus
Kristus položil. Jedro ali bistvenost sv. vere se v katoliški
Cerkvi ne sme in ne more nikoli spremeniti.

Nekateri pa vedno pravijo, da se je Kristusova vera
v katoliški Cerkvi že davno in sicer bistveno spremenila
in predrugačila. Trdijo, daje zdaj katoliška vera veliko
dragačišna, kakor je bila ob času sv. apostolov. To pa
za tega voljo, ker vidijo, kako se zdaj služba božja
veliko bolj krasno in bogato obhaja kakor nekedaj.

— 119  -

Mislijo na duhovnike in škofe; ki imajo zdaj veliko več
časti in premoženja, kakor nekedajni sv. apostoli.

Da, dragi moj, resnično je vse, kar se tukaj na¬
vaja. Katoliška Cerkva ne obhaja pri nas službe božje
po votlinah in podzemeljskih grobljah; duhovniki ne
hodijo bosi, škofi ne potujejo od ljudstva do ljudstva,
kakor prvi misijonarji. Papež, škofi in mešniki ne me-
šujejo več z lesenimi kelki itd. To je zelo resnično. Ali
če misliš, da se je že za te z u n a j n e premembe voljo
tudi znotrajno  jedro ali bistvenost vere spremenila
se pač prav smešno motiš. Niti vera niti katoliška Cer¬
kva se ni spremenila po svoji bistvenosti. Le preoblekla
se je nekoliko in to je moralo biti,  ker je po času
večja dorasla.  Za sv. apostolov je bila podobna ma¬
lemu ženifovemu  zrncu, a zdaj je — velikansko
drevo.

Takisto ti zamorem pojasniti po drugi priliki. Člo¬
vek sam ti bodi prilika, o katerem Slovenci pravimo da
je stvar, ki v jutru hodi po štirih, o poldne po dvema
in na večer po treh. Mlado dete se spremeni v živega
paglavca, v šolsko živo srebro, postane vojak, nosi za¬
vihane brke, se oženi, je oče, gospodar, dedek — in
stari sivolasi kočar, ki je domačijo sinu predal. Na¬
posled ga denejo počivat v tiho jamo, molijo nekoliko
očenašev, in vnučiči rečejo : Bog jim daj, staremu dedecu,.
večni mir in pokoj"! Koliko sprememb je tukaj bilo a
vendar nihče ne reče, da bi stari dedec, katerega so
zagrebli, ne bili ravno tisti človek, kateri je več let vsako
jutro k sv. meši zahajal, poprej mnogo let lepo gospo¬
daril, častno županil, kijenekedaj zvesto cesarja služil
in kot mali fantič gospodu fajmoštru pri sv. meši stregel.
Tega ne reče nihče, ker ve, da se človek po svojem

— 120  —

telesu, po svojih vednostih in izkušnjah, zlasti po svoji
zunajni obliki vedno spreminja, med tem ko jegova
znotrajna bistvenost in osebnost vedno taista ostaja.

Temu nekaj podobnega lehko opazujemo na djanjih
božjih v kraljestvu milosti. Za sv. apostolov še je sv.
Cerkva bila majhno drobno zrnce. Ni bilo videti nobe¬
nega steblovja, ne zelenega perja, še menj pa krasnega
cvetja. Vsa jena pozneja ogromna širnost in velikost,
jena nebeška lepota in krasota se je ponižno skrivala
v kali drobnega semena. Tedajni svet tega ni videl,
kar so pozneja stoletja doživela in občudovala.

Sv. vera in katoliška Cerkva ste polagama zapu¬
stili tesne mejnike judovske dežele ter se razširili po
vseh delih sveta. Prvotnim judovskim Kristjanom so
pristopili kršenci iz vseh jezikov, ljudstev in narodov.
Ubogih apostolov licenci so postali ne samo siromašni
in prosti ljudje, ampak tudi bogati, imenitni in učeni.
Znamenje sv. križa se je zasvetilo nad zastavami vo¬
jaških trum in vrh zlatih kron mogočnih kraljev in
cesarjev. Število duhovnikov in škofov je narašalo od
leta do leta. Vedno več jih je bilo potrebno in sicer
takih, ki so pri svojih kristjanskik srenjah po mestih in
deželah in narodih stalno  ostajali kot dušni pastirji
vodniki in učniki.  Po času so kristjanske misli in
šege prevladale in prerodile vse človeške razmere, sta¬
nove in države. Oznanovalci sv. vere so po svojem upljivu
dobili tudi primerno čast, podporo in veljavnost.
Eimski papež je postal zelo svetni vladar,  da tem
laglje in od svetnih gospodov neodvisen  vlada
više kakor 200 miljonov katoliških Kristjanov.

Kedar so ljudje tolik in tako blažen upljiv Jezusove
vere čutili, jih je močna hvaležnost navdajala in jim

— 121

srca polnila. V očitni spomin hvaležnega srca so Jezusu
začeli darovati sebe  in vse, kar so imeli in pre¬
mo  g 1 i. Začeli so staviti velikanske cerkve. Te so
krasno in umetno izdelali in nakinčili. Duhovniška obleka
in priprava za sv. daritvo je postala krasna, bogata in
mnogovrstna. Vse umetnosti so tekmarile, da bi Jezusa
Kristusa dostojno častile in mu služile. Vse kar zemlja
premore dragocenega in krasnega: zlato, srebro, žlahtno
kamenje, pisane podobe, okusni kipi, nebeško petje in
glasba — sploh kar zemlja glešta in človeški um izumiti
more lepega, vse se je Bogu v čast začelo darovati in po¬
svečevati. Se hitro mimo tekoči čas je moral po primernih
praznikih ali Svetkih Jezusu in jegovim svetnikom v
čast in slavo služiti.

Sopet drugi so skrivnemu poklicu do kršanske po¬
polnosti ustregli ter Jezusa nasledovali po njegovih na¬
svetih : popolne čistosti, pokor šine in

uboštva.  Nastali so različni redi in vrste menihov,
nun, pobožnih društev in zavodov, večjidel znanosti in
umetnosti ali pa nevednim, ubogim in bolenim na korist
— sploh pa Bogu na čast.

Zraven so učeni in prebrisani Kristjani z velikim
veseljem premišljevali verske resnice ter se vedno bolj
ž njimi soznali, ter za djansko življenje porabili — na¬
stala je iz premišljevanja zakladov božjih resnic veli¬
kanska, ogromna veda ali učenost, katerej pravimo :
bogoslovje. Kar je poprej kakor v drobnem zrnci zakrito
bilo, to se je vedno bolj izvilo in razvilo, vedno bolj
razjasnilo, dokazalo, razredilo in razplelo.

Glej tako je ženofovo seme postalo veliko drevo!
Zrno kršanske vere in pa katoliške Cerkve je doraslo

122  —

v mogočno, košato in rodovitno drevo. Kar koli zdaj
verujemo in kot pomočke zveličanja v katoliški Cerkvi
imamo, vse je bilo v nekedanjem malem semenu skrito
in založeno. Nič tujega, nič krivega se mu ni primešalo
glede bistvenosti. Vse, kar denešnji den verujemo in
dopolnujemo ima svoje sledi v preteklosti, vse se je
rodilo iz nebeškega semena, katerega je Jezus Kristus
na zemljo posejal.

Ni nauka v katoliški Cerkvi, ni šege ali obreda,
kateri se nebi dal zvesto slediti od stoletja do stoletja
nazaj do začetka, do apostolov in do Jezusa Kristusa.

To nam popriča tudi zgodovina. Veliko Luteranov,
zlasti pa Anglikanov, krivovercev, je že bilo, kateri so
radi prebirali starodavne knjige in spise. In zdaj so
zvedeli, da so Luter in j ego vi tovariši marsikaj zavrgli,
kar so Kristjani že veliko let 'poprej, že ob času
apostolov  verovali. To jih je pa zelo iznemirilo Pre¬
iskavah so na dalej, kde na svetu še ljudje tako veru¬
jejo, kakor so verovali nekedajni Kristjani pred Luterom.
In ko so našli, da se tako nikder drugod več ne veruje,
kakor edino le v katoliški Cerkvi, so takoj svojemu doz-
dajnemu krivoverstvu slovo dali. Tako seje spreobrnilo
veliko blagih, bistroumnih, učenih in imenitnih Anglikanov.

V prvih časih so Kristjani pretrpeli veliko, časih
tudi krvavega preganjanja. Skrivaje, v podzemeljskih
votlinah in grobljah so službo božjo opravljali. Takih
podzemeljskih votlin in grobelj se zlasti pod starim
Rimom veliko nahaja. Ni še dolgo tega, kar so globoko
pod tem večnim mestom našli podzemeljsko staro staro
cerkvico. Posvečena je slavnoznani devici in mu¬
čenici — sv. Neži. Cerkvica je stara svojih 1500 let in

— 123

više. No in v tej cerkvici, ki je tedaj bila pripravljena
bržej ko ne za grozovitnega preganjalca Kristjanov, ce¬
sarja Dioklecijana, najdemo vse tako narejeno in pri-
redjeno, kakor je še zdaj v katoliških cerkvah navada.
Ondi stoji več altarjev. Najdemo več podob in slik device
Marije, eden škofovsk stol, več spovednic, škropilnic.
V stenah je mnogo steklenic, v katerih je hranjena,
zdaj vsušena, kri sv. mučenikov.

Vse to pa kaže, da so Kristjani ob času sv. Neže,
zahajali k daritvi sv. meše, da so se spovedavali, mu¬
čenike in svetnike božje častili, se z blagoslovljeno vodo
škropili, svoje duhovne in škofa zelo posebno spoštovali
— sploh da se je vse več ali menj enako godilo, kakor
je še zdaj v katoliški Cerkvi navada.

Iz tega pa sledi, da je bedast nevednež ali
nesramen lažnjivec, kateri pravi, da je Kristusova vera
v katoliški Cerkvi popačena in za vsem predrugačena
in spreminjena. Bistveno je v katoliški Cerkvi ves zaklad
naukov in zakramentov neoskrunjeno ohranjen in skrbno
zavarovan. Sv. Duh sam skrbi za njegov obstanek.

Kdor tedaj lepo veruje in sprejema, kar sv. ka¬
toliška Cerkva uči in deliva, ta veruje in dobiva, kar
so verovali in uživali prvi Kristjani namreč toisto, kar
je naš Gospod in Zveličar Jezus Kristus učil in postavil.

—cx)£3f>o—-

— 124 —

XIX. Poglavje.

Molim Boga, kakor se meni poljubi. Kaj to tebi

mar?

Odgovor. Bržej ko ne, se tebi malo kedaj ali
nikoli ne poljubi Boga moliti ! In tedaj si podoben lju¬
dem, ki vedno po svobodi vesti upijejo rekoč: nihče se
nima brigati, ali še kaj molim ali ne, ali se kedaj spo¬
vedujem ali ne. Vendar tukaj imaš vedeti, do te baže
ljudem blizo ni mar in skrb za vestno in versko svobodo
v pravem in svetem pomenu. Marveč o svobodi le večno
brodijo zato, da so glede svojih verskih dolžnosti laglje
samopašni in nemarni.

Sploh pa mislim, da se ima ljubi Bog častiti ne
tako, kakor se lehkomišljenemu človeku poljubi,
ampak kakor to Bog hoče in terja.

Marsikateri poreče: „pometej pred svojim pragom,
moli kedaj in kolikor hočeš, mene pa pri miru pusti,
ni tvoja skrb ali kaj molim ali ne.“ Že prav! vendar
trdim, da nisi toliko zapušen, da se nebi nihče imel
brigati, ali kaj Bogu služiš ali ne. Je nekdo, ki ima
naloženo presveto skrb glede tvojega zveličanja. Ta
„nekdo“ se mora  za tebe brigati. Sam Bog mu je to
ukazal. In ta „nekdo“ so tvoji duhovni pastirji, nasled¬
niki sv. apostolov. Jezus Kristus jim je ukazal: „poj-
dite in učite vse narode,... učite jih
držati vse, kar koli sem vam zapovedal.“
(Mat. 28, 19.)

Zdaj pa ti hočem pokazati, kakoršni  so tisti,
ki Bogu služijo in ga molijo tako, kakor je Jezus Kri¬
stus zapovedal.

— 125  —

Prvič: verujejo radi vse verske resnice in sicer
ravno tako,  kakor jih sv. katoliška Cerkva verovati
veleva.

Drugič: prizadevajo si s pomočjo milosti božje,
kolikor jim je naj bolj mogoče zvesto dopolnovati vseh
deset božjih in pet cerkvenih zapovedi.

Tretjič: ljubijo in se vadijo v krčanskih čednostih:
v ponižnosti, pravičnosti, čistosti, ljubezni, treznosti in
potrpežljivosti.

Četrtič: poslužujejo se marljivo pomočkov zve¬
ličanja, na primer: molitve, sv. zakramentov.

Glej! to je način Boga častiti in moliti tako, ka¬
kor ga je nam ukazal. Ako ga tedaj ne moliš po tem
načinu, je ravno toliko, kakor da ga sploh nebi nikdar
častil in molil.

Toda svetega Boga nikdar častiti in moliti, je za
sleherno pametno stvar strahovito nevarno. Večno izgnanje
iz pred obličja božjega, večno pogubljenje ga čaka.
Noben pameten Kristjan se ne bode zamogel izgovarjati.
Le bebci in popolni trepi, ki niso pri pravi pameti bili,
so izvzeti.

Vsaka pametna  stvar je dolžna svojega stvarnika
moliti in častiti. In sicer je to dolžna storiti po načinu,
katerega si je Bog sam izvolil. Pl Bogu se ima iti po
stezi, katero je on nakazal. Človek, kisejeneče držati,
je prav za prav — odpadnik in nevernik. Nikakor tedaj
ni prav Bogu služiti, kakor bi se komu poljubilo. Se
menj pa je pripušeno, Bogu nič služiti— ako še kdo sploh
zveličan biti hoče.

— 126  —

XX. Poglavje.

Bogu že verujem — ali papežu, škofom in meš-
nikom ne morem verovati — ti so slabi in zmot¬
ljivi, kakor jaz.

Odgovor: Kakor mi tu ugovarjaš, tako je tudi
nek trmast vojak govoril. Rekel je: „no, cesarja, tega
pa že ubogam, ali na njegove generale, na polkovnika
na stotnika pa ne poslušam, ti so cesarju podložni tako,
kakor jaz. “ Da to ne gre, gotovo jasno previdiš. Dobro,
takisto ti hočem zdaj dokazati zastran tvojih duhovniških
prednikov.

Resnično je. Duhovni pastirji sv. katoliške Cerkve
so slabi, grešni, in v marsikaterih stvareh zmotljivi ljudje.
To velja od vseh, od poslednjega kaplana do sv. Očeta
v Rimu. Tudi papež utegne v grehe zabresti, se zamore
zmotiti v različnih predmetih in rečeh. Vsi so umrljivi
in slabi ljudje, kakor ti.

Vendar pa je pri teh nekaj, česar ne smeš po¬
zabiti. Tvoji duhovniški pastirji so namreč tisti ljudje,
katerim je Bog vrh drugih lastnosti pridjal — posebno
duhovno oblast. Pridjal jim je božjo oblast, ljudem sv.
evangelj oznanovati. Iz tega pa sledi, da so sicer ljudje,
kakor drugi, a vrh tega še imajo, česar drugi nimajo,
posedajo nekaj, česar drugi pogrešajo. In po tej strani
niso to, kar drugi ljudje. Za voljo posebno, od Boga
jim podelene oblasti so pozvišani nad drugimi ljudmi.

Sv. Peter je bil prvi papež, apostoli Gospodovi
so bili prvi škofi in mešniki. Jezus Kristus si jih je sam
izvolil ter med svet poslal kot svoje namestnike. Kdor
jih je tedaj ubogal, ta ni ubogal samo človeka, ampak

— 127  —

Jezusa Kristusa. Kdor jih pa ni ubogal, ta ni bil samo
ljudem nepokoren, ampak Sinu božjemu, kateri jih je
poslal. Le pomisli besede, katere je Gospod učencem
djal: „kdor vas posluša, ta mene posluša, in kdor vas
zaničuje, ta mene zaničuje."

Kedar tedaj duhovnega pastirja poslušaš, ne ubo¬
gaš samo slabega človeka, marveč vsemogočnega Boga.
On sam skozi človeka govori. Božje in cerkvene zapo¬
vedi se razločujejo po tem, da nam je prve  Bog sam
naložil, druge  pa skozi cerkvene prednike dopolnovati
ukazal.

Ako pa Bog sam skozi svojega namestnika go¬
voriti hoče, tedaj je pa tudi j e g o v a skrb, da se ta
ne zmoti. In to je Bog storiti obečal tedaj, kedar je
apostole razposlal: „pojdite, učite vse narode...
glejte,  jaz  sem  z vami vse dni do konca sveta."
Kder pa je Bog, ondi ni laži, ni pomote. Tedaj je Bog
pri vidnih pastirjih katoliške Cerkve do konca sveta.
Tedaj se ne bodo ti pastirji v oznanovanji sv. evangelja
nikoli zmotili. Tedaj so papež in ž njim zedinjeni škofi
nezmotljivi učniki sv. kršanske vere do konca sveta.

Iz tega pa je sopet jasno, da papež in pa škofi
ž njim v občnem shodu zbrani in zedinjeni niso
zmotljivi samo kot ljudje, ampak le, ker je Jezus Kri¬
stus obečal, da bode on pri njih ostal in skozi nje svet
učil.

Papež je kot človek slab in zmotljiv, kot namest¬
nik  Jezusov in naj viši učnik  sv. katoliške Cerkve
pa ni zmotljiv. Ko bi papež se kedaj zmotil kot učnik
sv. vere, in bi začel krivo učiti, tedaj bi morali reči,
da se je sv. Cerkva zmotila, da se je prava Kristusova

— 128  —

vera zgubila, da je Jezus Kristus svojo Cerkvo zapustil
in tako svojo obljubo — prelomil.

Dobro bo, ako še si zapomniš, da papež ni nezmotljiv
v vsaki ali sleherni reči.  To je le Jezus Kristus.
Marveč papež, pravimo, je nezmotljiv, kedar kotnaj
višji pastir in verski učnik sveto Jezusovo
vero uči in razlaga.  V vseh drugih zadevah niti
papež niti škofi niso nezmotljivi.

Kdor pa vendar o nezmotljivosti papeža in kato¬
liške Cerkve sploh drugače govori, kakor sem razložil,
ta kaže svojo nevednost. In tedaj dobro delo storiš, ako
ga podučiš. Mogoče pa tudi je, da nalaš laže in s
svojo lažjo sv. Očeta grdi in psuje. Takega ostro zavrni
ali pa mu hrbet pokaži.

Sicer tvoj fajmošter niso nezmotljiv učnik sv. vere.
Versko nezmotljivost je Sin božji dal le papežu in pa
škofom, kedar so s papežem zedinjeni in zbrani. Ali
to nič ne brani, da se nebi zamogel na svojega fajmoštra
zanašati. Kajti oni imajo delež pri nezmotljivosti sv.
Cerkve. In sicer tedaj in toliko, kolikor so v lepi zvezi,
složnosti in pokoršini s svojim škofom, škof pa s pape¬
žem. Dokler so tvoj fajmošter v tej verski in pokoršinski
zvezi s svojim od papeža postavljenim škofom, se za-
moreš zanesti in zelo sloboden biti, da poslušaš Jezusa
Kristusa, ki skozi osebo človeka lepo uči in milo v ne¬
besa vabi. Le ubogaj jih lepo in stori rad, kar te učijo
in kar ti velevajo. Nikdar te ne bode grivalo.

Se zelo slabosti in pregrehe nam nimajo braniti vere v
to, kar nam Bog časih skozi menj vredne duhovnike
veleva in deliva.

Nemaren, pregrešen duhoven je sicer kazni vreden,

129  —

ali duhovniške oblasti ni zgubil. Ta izhaja od Boga,
od Jezusa Kristusa. Nič na svetu je ne more zatreti.

Dasiravno so tedaj mešniki, škofi in papež sami
po sebi  slabi, pregrešni, zmotljivi in umrljivi ljudje,
jim vendar to, kar v imenu božjem učijo, zelo slobodno
verujemo. — Bog sam si jih je izvolil in za namestnike
postavil. Bog' sam skozi nje in po njih govori in uči.

--

XXI. JPogla-vje.

Cerkva je uensiiiilena. Uči, da bo vsak pogubljen,
kateri ni Katoličan.

Odgovor.  Ta ugovor sopet priča, kako rado
si nevedni ati pa hudobni ljudje nekaj domislijo, a potem
po njem udrihajo kakor po slamnatem taternaanu. Cerkva
namreč ne uči: vsak bo pogubljen, kateri ni Katoličan.
Marveč ona uči določno: sv. katoliška Cerkva je edino
zveličavna, zunaj njenalaš  stoječim ni upati zveličanja.

Pravi pomen teh poslednjih besedi ima resnico v
sebi, katerej pritrdi vsak, ki je pri zdravi pameti.

Nihče se dolgo ne obotavlja priznati, da črno ni
belo, da kder ni svetlobe, ondi je tema, kar ni dobro,
je hudo, kder ni življenja, ondi je smrt, kdor resnico
zgreši, objame pomoto itd. Blizo enak je izrek: zunaj
katoliške Cerkve ni upati zveličanja.

Kaj pomenijo tedaj te besede: zunaj Cerkve ni
upati zveličanja ? To se pravi toliko, kakor da bi se reklo :
ti si doižen pod zgubo večnega zveličanja pravo vero
sprejeti, brž ko jo spoznaš. Z drugimi besedami: ti se
pregrešiš in vsled tega večno življenje zgubiš, ako se

9

— 130  —

spoznane resnice sam rad braniš. Ali je na tem kaj
neumnega, napačnega ali krivičnega, da se na katoliško
Cerkva zaganjaš, ker tako uči? Ali ni to umevno in
jasno, kakor beli den?

Krivoverec bo po nauku sv. Cerkve pogubljen,
ako je lažnjivost svoje vere sprevidel in resničnost sv.
katoliške vere spoznal, pa vendar v krivoverstvu trdo¬
vraten do smrti ostal.

Jud, Turek in slehern ajd bo pogubljen, ako je
svoje verske pomote spoznal in Kristusovo pravo vero
spoznati priliko imel — pa se vendar ni dal krstiti.

Pogubljen bo, ker.se je spoznanej resnici trdovratno
ustavljal in sam rad nebeško luč sv. vere zaničeval. Ne
Cerkva, ne kršanska vera, ampak sam se obsodi in
strmoglavi v večno pogubljenje. Besede: zunaj Cerkve
ni upati večnega zveličanja, veljajo trdovratnim
nevernikom in prevzetnim krivovercem,
kise zavedajo resnice pa je sprejeti
in po njej živeti nečejo.

Druga pa je zastran tistih, kateri sicer v krivover¬
stvu ali paganstvu živijo, toda svojih pomot spoznati
ne morejo. Temu zamore marsikaj biti uzrok. Ali so nam¬
reč zelo nevedni ali pa ne dobijo priložnosti, da bi pravo
vero in pravo Cerkvo spoznali. Take ljudi prišteva ka¬
toliška Cerkva svojim otrokom vedevša, da bi gotovo
pridni Katoličani postali, ako bi to storiti priložnost
imeli.

In taki ljudje ne bodo vekomaj pogubljeni zato, ker
niso djanjski v katoliško Cerkvo vstopili. Zamorejo se
zveličati, ako se v čem drugem niso smrtno pregrešili.

-0332ČO-

— 131  —

XXII. Poglavje.

Pekla ni — kdo je že neki tamo bil?

Odgovor. Da, gotovo je, iz pekla še nihče ni
prišel nazaj. In ako bi ti kedaj toliko nesrečen postal,
da bi te pravični Bog v pekel pahnil, gotovo tudi pred
sodnim dnevom nebi več prišel na ta svet. Ako bi mo¬
goče bilo, še kedaj iz pekla nazaj priti, bi te jaz tje
poslal, da bi se sam prepričal. Ker pa to mogoče ni,
zato ti nujno svetujem in te silno rotim: varuj se, da
v oni strašni kraj trpljenja ne zajdeš; ne hodi po stezi,
ki na ravnost tje pelja. Ker človeku ni mogoče, iz
pekla kedaj uiti, zato je strahovito neumen, ki lehko-
mišljeno v nesrečo hiti, katerej ni konca ne kraja.

Praviš: pekla ni. Dobro, ali pa veš to zelo gotovo?
Ali mi zamoreš to dokazati? Brez dokazov močnih, trd¬
nih ti ne verujem. Ne reci: mislim,  da pekla ni.
Marveč prepričaj  sebe in vse, katerim praviš: da
pekla zelo gotovo ni. Toda vidim, da tega ne moreš.
Se ti pač godi, kakor nekemu neverniku, ki je svojemu
prijatelju pisal tako-le: „Dragi prijatelj, ti bi rad od

mene zvedel, ali sem že kaj dokazev nabral, da pekla
gotovo ni. Veliko sem si prizadeval a dozdaj še jih nisem
zelo nič zasledil takih, kateri bi zanesljivi bili. Potrpi
še tedaj nekoliko časa. Hitro, ko jih kaj najdem ti od¬
pišem. Tačas pa: zdrav ostani. “ Ali vse čakanje je bilo
zastonj — zaželjenih dokazev nista našla — a med tem
obadva v neveri umrla. Zdaj sta gotovo pozvedela ali
je pekel ali ga ni.

Vendar, dragi moj, do smrti neverno čakati je
prenevarno. V tej reči dvomiti in v neveri ostajati je

9 *

— 132  -

tem nevarniše, ker nam je Sin božji, Jezus Kristus to¬
likokrat poresnil in izpovedal, da j e na onem svetu stra¬
hovit pekel, katerega ogenj vse večne čase nikdar več
ne ugasne.

Komu bodemo verovali? Ali nevernemu človeku,
ki dnes živi, juter pa že utegne umreti — človeku,
zmotljivemu in lažnjivemu? Ali pa Tistemu, kateri je o
sam sebi rekel: „jaz sem pot, resnica in življenje. Nebo
in zemlja bota prešla, moje besede pa ne bodo prešle?“

Ne pozabi, kdo da je Tisti, kateri grešnikom z
večno kaznijo v peklu žuga in sicer mnogokrat. Petnajst
krat beremo v sv. evangelji ovo strahovito žuganje. Glej
in Ta, kateri se nam tako hudo grozi je Jezus Kristus,
naj ljubeznivši, naj milostljivši., Taisti je, kateri greš¬
nikom spokorjenim prisrčno rad odpuša. Mariji Magdaleni
še niti besedice svarilne ni rekel. Prešestnici je v tem-
pelnu, Caheju na smokvinem drevesu, razbojniku na
križi grehe odpustil. In ta sicer toliko mili Jezus nam,
ako se ne poboljšamo, z večnim peklom žuga! To je
pomislika vredno in potrebno!

Sicer je resnično, da se veliko takih nahaja, kateri
pekel tajijo. A to nič ne dene. Ne tajijo namreč, ker
jih je tega jihova pamet prepričala, ampak, ker so se
po svojem hudobnem srci zapeljati dali. Sitna misel na
pekel jim greni grešno življenje in glas vesti neprene-
hama vzbuja. Da oboje odpravijo in brez skrbi hudobno
živeti zamorejo,zato vedno pravijo in resnijo: pekla ni.
Ali vse to jim ne pomaga nič. Vse jihovo govorenje in
razsajanje je zastonj. Pekel za tega voljo ne ugasne. Ali
solnce zato menj sveti, ako slepec jeno svetlobo taji, češ,
da še solnca nikoli gledal ni? Samo tajiti, ne pomaga nič.

— 133  —

Da se je grešniku pekla bati, temu pritrdijo vsi
narodi celega sveta. Bog je namreč to bojazen ljudem
tako globoko v srce zasadil, kakor — moč vesti. Kakor
noben grešnik svarilnega glasu svoje vesti popolno in
za vselej zadušiti ne more, tako si tudi strahu pred
kaznijo unkraj groba popolno nihče iz srca ne ne po¬
trga in ne potrebi. Bog, vest, nebesa in pekel, te četiri
besede ali vsaj jih pomen se najdejo povsod in vselej,
ne samo pri kršanskih, ampak tudi pri vseh paganskih
narodih.

Brezštevilni krivoverci so že skoro vsako resnico
pačili ali tajili. Vendar pekel tajiti je malokedaj kate¬
remu krivovercu na misel prišlo. Sred verskih razvalin
stoji resnica o peklu, kot mogočen steber, katerega se
nobeden lotiti ne upa.

Ta nauk se popolno zlaga z onim, kateri govori
o večnem  plačilu v nebesih. Prva resnica nam kaže
in jasni neskončno božjo pravičnost, druga pa znači in
razodeva neskončno božjo dobrotljivost. A v obema
lastnostima se kaže Bog enako svet in moder, vreden,
da ga v prah ponižani molimo in častimo.

Časih je človek v svojih strastih tako globoko in
silno zakopan in zagrebljen, da ga edini strah Večnih
kazni v peklu spametovati zamore. Vzemi peklu več-
nost  in pekel je zgubil svojo moč. Večnost peklenskega
trpljenja je časih edino sredstvo, katero človeka na
grešni poti ustavi, reši in zveliča.

Človeška duša čuti svojo neumrljivost. Ni čuda
tedaj, ako jo mirna vest z večnim  veseljem v nebesih
tolaži, nemirna vest pa z večno  kaznijo v peklu sva-
ruje in opominja. O ko bi ljudje pomislili, koliko grehov

— 134  —

je že strah pred peklom zabranil, tedaj bi veliko bolj
prepričani bili o potrebi takega nauka.

V peklu ni ljubezni, ni prave grivenge, tedaj pa
tudi ni pokore niti odpušanja grehov. Ako se kot greš¬
nik v večost preseliš, ostaneš grešnik vekomaj. Spre¬
membe ni nobene več. In zato mora biti pekel večen,
brez konca in kraja.

Sploh pa nam je pekel nezapopadljiv, kakor
božja ljubezen,  katera ga je postavila. Nezapopad¬
ljiv nam ostaja tudi zato, ker smo preslabi, da bi prav
spoznali vso hudobnostle edinega  smrtnega greha.
Neskončnega Boga žaliti a naj milostljivšega Očeta ne
za odpušanje prositi, ali ni to hudobnost neizmerna,
nezapopadljiva?

Toda pustiva to! Pomisliva še in ne pozabiva na
dva svedoka ali na dve veličastni priči pekla: ta dva
svedoka sta: človeški rod in pa Sin božji Jezus Kristus.
Obadva potrdita in spričujeta, da je pekel, vsem ne-
spokorjenim grešnikom vekomaj pripravljen.

Dragi moj, obudi vero v to strahovito resnico.
Ohrani sv. katoliško vero, živi zvesto po njej — in ne
bode ti potreba, da bi se večnega pekla bal.

--

XXIII. l > oohivje.

Bog je neskončno milostljiv — on me ne kode
zavrgel.

Odgovor.  Prav za prav ni Bog tisti, kateri greš¬
nika obsodi in zavrže. To stori grešnik sam. Bog ni
kriv, ako bodeš kedaj zavolj svojih grehov v peklu zdi-

— 135  —

hoval. Bog je zastran tega ravno tako nedolžen, kakor
zavolj tega, da si ga po svojih grehih razžalil.

Vendar, mi zdaj ugovarjaš, zakaj pa Bog pri-
puša, da človek greši.  Bog je vendar vsemogočen
— on bi tedaj bil lehko storil, da ga ne žali nobena
stvar, in tedaj hudi ne trpi nobenih muk v peklenskem
ognji!

Dragi moj, to je Bog pripustil zato, ker ti je dal
dragoceni dar: ljubo pamet.  Po njej si mu podoben.
Naposled pa tudi zato, ker te ni namenil za ta svet,
ampak ker te je stvaril za večno zveličanje. Glej! in to
je tisto, kar mu brani, da bi s teboj ravnal, kakor s
kakim živenčetom, katero pameti nima, in katero je le
za ta svet stvarjeno. Dar pameti, katerega ti je dal mu
brani, da bi te v dobro silil.

Tega on ne more storiti; drugače bi si na vskriž
bil s tem, kar je pri tvojem stvarjenji nameraval. Hotel
je namreč, da bi ga ti, ne prisiljen, ampak
sam rad, prostovoljno ljubil in mu služil.

V ta namen ti je dal drugi, nič menj dragoceni
dar: prosto voljo.  Dal ti je zmožnost, zelo slobodno
izvoliti, kar hočeš, dobro ali hudo. Po tvoji prosti volji
ti je dano, da poslušaš na klic in besedo milega Očeta
v nebesih, ali pa tudi nič ne poslušaš — prostovoljno
si zamoreš izvoliti, kar hočeš. In svoboda v tem smislu
ali pomenu je znamenje naj veče časti in ljubezni božje
do nas. Ako mesto dobrega sami radi izvolimo hudo,
smo sami krivi; Bog je zelo nedolžen.

Misli si, jaz ti podarim lepo puško lisanco, da
svoje življenje braniš. Povem ti tudi, kako moraš pazko
imeti in varčno prejimati, da se kde sam ne ustreliš ali

— 136  —

vsaj liudo raniš. Ali sem jaz kriv, ako se naposled
puške hudo poslužišin  sam sebe usmrtiš?

Glej! tako ravna tudi Bog. Podaril nam je prosto
voljo, da volimo dobro ali hudo. A ob enem nas lepo
podučuje, opominja, svari in žuga z neskončno kaznijo,
vabi, kliče in obeta neskončno veselje. Vse to stori
ljubi Bog, da tem laglje hudo  zavržemo in dobro
izvolimo. Le siliti nas ueče, tega ne stori in ne more
storiti, ker bi nam tako svoj dar sopet vzel namreč :
prosto voljo.

Od Boga zavržen človek se je tedaj le sam po¬
gubil,  ker se ni hotel svoje pameti in svoje svobodne
volje na dobro poslužiti. Bog- pri sodbi le vsakemu
odmeri, kar si je zaslužil. Pridnemu da večno življenje
za plačilo tega, da je dobro izvolil. Grešniku pa večno
pogubljenje, za kazen in nasledek tega, da je hudo
izvolil.

Nek svojegiaven deda se pripelja po železnici iz
Ptuja v Pragarsko. Tu stopi raz voza, da se preseli na
vlak za Ljubljano in Trst. Bil pa je ob enem na kolo¬
dvoru še eden vlak pripravljen za Gradec in Dunaj.
Deda gleda nekoliko časa, pri katerem vlaku so bolj
snažni in menj obloženi vozovi. To pa je bilo po na-
ključbi takrat pri gračkem vlaku. Deda se toraj naloži
na grački vlak. Sicer je imel plačano nakaznico do
Ljubljane — ali ker se je svojeglavno  malo brigal
za pravi vlak, resnično na večer ni spal v beli Ljubljani
ampak v nemškem Graci.

Človek potuje skozi svoje življenje v večnost. Dve
stezi peljate tje, steza čednosti in steza pregreh. Prva
je menj prijetna a pelja naposled v večno življenje.
Druga je bolj prijetna, lehka in zapeljiva in preneha

— 137 —

naposled v večnem pogubljenji. Izvoliti tedaj imamo in
se napotiti na pravo  stezo, ki pelja v nebesa. Drugače
se nam utegne zgoditi, kakor svojeglavnemu dedeju, ki
je hotel v Ljubljano pa je zašel v Gradec.

To napotenje se pa mora zgoditi tudi o pravem
čas  u. Drugače nam utegne hoditi — prepozno.
„Ne bode časa več.“ (Skriv. razodetje 10, 6.)

- mt -

XXIV. Poglavje.

Zavolj koščeka mesa ne bodem pogubljen. Meso
je za jesti v petek in svetek.

Odgovor.  Zavolj koščeka povžitega mesa ne
bodeš sodni den v pekel obsojen — to ti dam veljati,
ker je resnično. Toda pogubljen bodeš za voljo tvoje
ne pokor šine,  katera te je zapeljala, da si meso
jedel, kedar ti je meso jesti bilo prepovedano.

Meso je samo po sebi zelo nedolžno v petek ravno
tako, kakor v svetek. Kar je pri mesojedi v petek pre¬
grešnega, to druga ni, kakor prelom cerkvene zapovedi.
Ta prelom, ta nepokoršina je pravi punt zoper oblast
cerkvenih pastirjev, katerim imamo v verskih zadevah
ravno tako pokorni biti, kakor Tistemu, kateri jih je
poslal: pojdite in učite vse narode . . . učite jih vse
držati, kar koli sem vam zapovedal.
(Mat. 22, 20.)

Tedaj ne meso, ne tvoj trebuh ne bodo krivi tvo¬
jega pogubljenja. Zakrivilo ga bo le tvojo poželjivo
srce, ki je prelomilo zapoved, katera gotovo ni pretežavna.

— 138

Veliko ljudi post graja in sovraži. Pravijo, da nam
ga je Cerkva naložila iz nekake sitne muhljivosti, ne¬
potrebne trpinčljivosti in ostrosti. To pa ni resnično.
Cerkva je pri postni zapovedi posnemala zgled Jezusa
Kristusa, apostolov in sploh prvih Kristjanov. Ti pa
gori omenjenih uzrokov gotovo niso imeli in tedaj ni
verjetno, da bi Cerkva kedaj iz takistih namenov in
razlogov svojim vernim postiti velevala. Uzroki posta
so zelo drugi in sicer premo dri in preimenitni.

Pred vsem želi Cerkva po zapovedi posta svojim
vernim dati občno in javno priložnost  storiti
to, kar nam je Jezus Kristus toliko ostro zapovedal:
„d e 1 a j t e pokoro. Povem vam, a k o ne bo¬
dete pokore delali, se bodeti  vsi  pogubili. 1 '
(Luk. 13, 8.) Postimo se tedaj, ker smo grešili  in
se Bogu zamerili.

Drugič pa se postimo, da sopet ne grešimo,
ampak svoje želje pregrešne zatajimo in premagamo.
Do te srečne zmage pa nam post nadeluje naj boljšo
stezo. Zato vidimo, da so se vsi svetniki postili —
ostro postili. Vedeli so in čutili, da brez vaje v zata¬
jevanji t. j. brez posta stanovitni biti ne morejo. Po¬
žrešni ljudje so naj slabši Kristjani, naj bolj nesrečni
vojšaki zoper svet in hudiča in meso. Vsi krepostni
ljudje ljubijo zmernost in naj svetejši ljudje so bili naj
zvestejši in naj ostrejši dopolnovalci sv. posta.

Sicer je resnično, da utegneš pogubljen biti, ako
post prelomiš. Vendar temu Cerkva nič ni kriva; nimaš
se na njo nasajati, kakor da bi bila preostra in neusmi-
lena. Cerkva ni osorna strahonja, ampak mila mati, ki
svojim otrokom pot v nebesa rada polajša, kolikor je

— 139

mogoče. Tako na primer dobiš odpust od posta, ako
imaš pravih uzrokov in ako dostojno za odpust prosiš.
Da se pa v tej reči ne motiš, prašaj poprej svojega
spovednika.

To velja glede vseh cerkvenih zapovedi.

Sploh pa nam cerkvene zapovedi kažejo in sve-
dočijo, kako modro, opazno sv. Cerkva za čast božjo
in za zveličanje duš skrbi!

Zato pa jih zvesto dopolnuj, vselej in povsod. Ne
daj se motiti po brezbožnih zaničevalcih cerkvenih za¬
povedi. Mislijo, da se norčujejo človeškim naredbam,
toda prepozno bodo videli, kako so Boga  in Gospoda
sv. Cerkve zaničevali.

-CK#SSt>o-

XXV.  Poglavje.

Bog ne potrebuje mojih molitvic. Bog že ve, česar
mi je potreba.

Odgovor.  Ali si pa že kedaj slišal, da bi du¬
hovnik iz prižnice verne k molitvi nagovarjal in vzbujal
rekoč: molite, Kristjani molite, kolikor premorete! Lju¬
bemu Bogu se strašno hudo godi, zelo potreben je vaših
molitvic. Tako gotovo nisi slišal in zato je tvoj ugovor
nekako smešen ali vsaj čuden.

To je samo po sebi umevno, da Bogu ni potreba
naših molitvi. Vse naše molenje in češenje mu še za
las ne pomnoži jegovega zveličanja. O tem še niti govor
biti ne more.

Ali druga je: mi smo dolžni Boga moliti. Imaš
svoje stariše na zemlji. Tem si dostojno čast skazati

— 140  —

dolžen. Tvoj oče, tvoja mati jo morata od tebe terjati.
Ob enem imaš tudi svojega nebeškega Očeta. On je
tvoj stvarnik, Gospod in Bog, ti pa si jegova stvar, dete
in služebnik. Vsled tega terja  Bog, da ga moliš, ti
pa si ga moliti, ljubiti in mu služiti dolžen.  Da ga
moliš, ima Bog pravico,  ti pa sveto dolžnost.

Glej! Bog je stvarnik tvoje pameti in je tedaj za¬
četnik tvojim mislim. Zakaj nebi tedaj svojih misli naj
poprej na njega obračal ?

Bog ti je stvaril srce, da ljubiš vse, kar je lepo
in dobro. Kdo pa zamore lepši in dobrotniši biti od
Boga? Zakaj nebi tedaj tvoje srce naj poprej Boga
ljubilo in se jemu darovalo?

Tvoje oči, tvoj jezik, tvoje roke in noge so delo
božjih rok. Ali se tedaj ne spodobi, da vse svoje ude
posvečuješ in daruješ Bogu na čast in slavo?

Misli, kar hočeš, obračaj stvar kolikor ti je ljubo
in drago, dolžnosti na Boga misliti, ga ljubiti, se mu
darovati, sploh ga moliti, te dolžnosti se nikakor ne moreš
meni nič tebi nič ogniti. Ti si dolžen Boga moliti in
se nimaš izgovarjati: Bog moje molitve ne potrebuje.

Iz rečenega želehko razvidiš, kako napačno je reči:
„ne molim; Bog, ki je vsevedoče bitje, dobro ve, česar
potrebujem . 11  Kajti, akoravno nebi ničesar potreben bil,
bi vendar dolžen bil moliti. Dolžen si namreč, da se
pred stvarnikom ponižuješ; potrebno je, da ker Bog
vedno na tebe misli, tudi ti svoje misli na njega obrneš.
Dolžen si, da ljubiš Tistega, kateri te je že od nekedaj
ljubil in ti podaril vse, kar si, kar imaš in gleštaš.

Dolžen si tedaj Boga moliti, akoravno ti ničesar
več nebi potrebno bilo. 'Toda kako zamoreš kaj takega
reči? Ali upaš reči, da bodeš vedno zdrav, mlad, močen,

— 141

srečen? Si li upaš trditi, da ti ne bode nikoli nič po-
menkalo? Da ti ne bode nikoli treba Boga za odpušanje
prositi ? Ne, tega ne more nihče reči. Vsak čuti svojo
slabost, pomankljivost, in če je le nekoliko usmilen do
sam sebe, bo tudi rad pritrdil, da je pred Bogom stra¬
hovit dolžnik, nehvaležnik in grešnik, ki je usmilenja
božjega potreben bolj, kakor od solnca požgana trata
pohlevnega deža.

Človek pride časih v velike nesreče. Sam si ne
more pomagati. Drugi mu nečejo pomati — od vseh
je zapušen ! Kam se hoče reva obrniti! O v taki sili se
jegove solzne oči nehote obračajo proti nebesom in srce
vzdihne:Oče naš, kateri si v nebesih!  Člo¬
vek moli in prosi Boga za pomoč. Vendar tega ne stori,
kakor da Očetu nebeškemu nebi znano bilo, v kakih silah
da se jegovo dete na zemlji nahaja. O ne tako, ampak
Bogu je to bolj znano, kakor človeku samemu. Bog
le čaka, da človek svojo slabost spozna in prizna,
da se svojega Očeta v nebesih spomni in ga ponižno
prosit pride.

Pridni otroci se radi pogovarjajo z ljubim očetom.
In za človeka ne more nič bolj veselega, ljubeznivega
in častitljivega biti, kakor če se s svojim nebeškim Očetom
prijazno pogovarja. Zato je moliti naj bolj blago delo
na svetu.

Molitev mu žlahni in z roso nebeškega blagoslova
kropi vsa druga opravila in djanja. Kdor ne moli, ta
kaže, da v njem ni ničesar nebeškega, božjega, da je
ves pozemeljsk, ves v grudje vsakdajnosti zamišljen in
zakopan.

Molitev je delo človeškemu duhu naj bolj pri¬
merno; ono ga povzdiga, bliža in druži z Gospodom

— 142  —

vseh duhov — z božjim bitjem. Molitev je človeškemu
srcu potreba. Srce hoče ljubiti. Molitev pa mu ponuja
prvi predmet ljubezni — Boga.

V molitvi človek z Bogom govori, kakor dete z
očetom, ali prijatelj s prijateljem. Jegova duša neti v
sebi ogenj ljubezni do Boga, kakor nevesta do ženina.

Pobitemu grešniku je molitev blago olje v skeleče
rane. Po molitvi dobiva odpušanje odpustljivih, in pri¬
pravljeno pot do odpušanja velikih grehov po vrednem
prejemu sv. zakramentov.

O koliko žalostnih je že našlo v molitvi edino in
vselej zdatno tolažbo. Pred svetne gospode priti nam časi
jibovi služebniki zabranijo. A pred Boga stopiti v mo¬
litvi, tega nam ne more zabraniti noben človek, noben
angelj. Ljudje časih svoje nesrečne sobrate in sosestre
zelo zapustijo. Veliko je, če jih še s praznimi pesedami
milujejo ali na potrpežljivost zavračajo. Bog pa vselej
usliši dobro molitev nesrečnega. Ali mu odvzeme pre¬
težki križ, ali pa mu potrebno milost podeli, da ga
voljno prenaša in si tako za nebesa zasluženje nabira
in množi.

Molitev je srčna kri vsemu kršanskemu življenji
in pobožnosti, tolažba žalostnim, blagoslov človeškim
opravilom, netilo ljubezni, moč upanja, svedok in priča
žive vere.

Molimo tedaj radi in prisrčno, v duhu in v resnici!
Molimo zlasti v jutru. Sv. Vincenc Paulanski je rekel:
„Kdor juterno molitev zanemarja, na tega se ni dobro
zanesti. “

Molimo v težavah, v nevarnosti in v skušnjavah;
molimo, kedar smo grešili in prosimo Boga brž za od¬
pušanje; molimo, kedar namenimo kaj posebnega in

— 143 —

imenitnega storiti; molimo in prosimo, Boga, da milo
blagoslovi naše vsakdajno delo in opravilo. Vsako delo,
bodi še toliko majčkeno in neznatno, če je z molitvijo
združeno, ima pred Bogom veliko vrednost in zasluženje;
nobena trohica takega dela ni zgubljena, za neskončno
večnost je od angeljev prihranjena.

V molitvi se moramo marljivo vaditi. Potem takem
bodemo vedno čisti in pridni. Srce bo vživalo nebeški
mir in tolažbo tudi sred žalosti, britkosti in trpljenja.

In kedar čas zdajne poskušnje preteče, tedaj bo¬
demo z veseljem uživali sad svoje zvestobe in stano¬
vitnosti. Jezus Kristus bo tudi tebi rekel, kar je pravič¬
nim reči obljubil: „Prav je, priden in zvest hlapec! ker
si bil v malem zvest, te bodem črez veliko postavil.
Pojdi v veselje svojega Gospoda!“ (Mat. 25, 23.)

-o$»2£o-

XXV I. Poglavje.

Kaj pomaga Marijo in svetnike častiti? Kako bi
svetniki zamogli izvedeti za naše prošnje?

Odgovor.  Veliko in premnogokrat pomaga Ma¬
rijo in svetnike božje častiti in na pomoč klicati. Toda
preden se o tej stvari razgovarjam, mi povej; kako je
mogoče, da mene govoriti slišiš? „No, temu je lehko
odgovoriti; zato, ker imam hvala Bogu, precej tenka
ušesa.“

Dobro! Ali jaz te ne prašam, po čem ali skozi kaj
mene slišiš. Marveč rad bi pozvedel od tebe, kako  to,
da me skozi svoja ušesa govoriti slišiš?

— 144  —

Glej! brž, kedar glasno besedo spregovorim, pro-
dere glas skozi zrak, kateri se nahaja med mojim jezi¬
kom do tvojih ušes. Tukaj se glas pozvije skozi uho
ter potrka na tenko mrenico, za kateroj leži košček
mesene tvarine, ki se pravi; živec ali nerv. Ta živec
se pri trkanji na mrenico nekako prebudi — in stori,
da tvoja duša mene govoriti sliši, akoravno sem od tebe
pet ali devet in še več korakov oddaljen. Razloži mi
zdaj, če zamoreš, kako  to, da tvoj živec v ušesih tvoji
duši hitro pravit hiti, kaj da sem rekel?

O dragi moj, tega neveš neti, ne jaz, noben učen¬
jak, to je čudovitna skrivnost nature. Nihče še nam ni
zamogel pojasniti skrivnostnih vezi, katere dušo in telesne
počutke vežejo, družijo in jih vzajemno delovanje mo¬
goče storijo.

Ako pa tedaj niti tega, kar se tako blizo, v tvo¬
jem telesu, v tvojem lastnem ušesu godi, ne moreš
zapopasti, kako si upaš v mene tišati s sitnim prašan-
jem; kako zamorejo svetniki zvedeti za naše molitve in
prošnje?

Glej ! listi Bog, kateri je storil, da ti mene slišiš,
bode gotovo še tudi to premogel, da jegovi zveličani
prijatelji v nebesih pozvedo za prošnje in molitve ubo¬
gih ljudi na zemlji. In to mi je za zdaj vedeti zadosti.

Prva vseh svetnikov in svetnic božjih pa je: Ma¬
rija, prečista Devica, mati božja, kraljica vseh angeljev
in vseh ljudi. Iz med vseh stvari je Bog svojo člo¬
veško mater  naj bolj povišal in z nebeškimi darovi
in milostmi nadaril in nakinčil. In ravno zato jej je
Bog to prednost dal, da je mati božja  ob enem
tudi naj boljša mati ljudi,  ki najpoprej zasliši in
usliši prošnje svojih otrok v zemeljski dolini solz. Marija,

— 145

mati božja ie naša naj milostljivša mati, naša naj mo-
gočniša varhinja, zagovornica in priprošnica pri Bogu.
Vseh zveličanih prebivalcev v nebesih, je Marija prva,
katera obrača svoje milostljive oči v nas, zapušene in
žalostne otroke Evine.

Marijo Bog iz med vseh svojih stvari naj bolj
ljubi, zato jo usliši vselej. Po njej še zdaj Bog naj rajši
k nam prihaja, kakor je nekedaj pri svojem učlovečenji
skozi Marijo k nam prišel. Do Marije se obrnoti, je naj
boljše, kdor k Jezusu priti hoče. Ona nam rada pomaga
in s svojim dostavlja, kar nam pomankuje. Vse to je
podučenemu Kristjanu že od mladih nog znano. On ve,
da na svetu ni nič kaj tako sladkega, milega in tolaž-
ljivega, kakor prečisto Devico Marijo ljubiti, jej svoje
težave tožiti, in jo na pomoč klicati. Pridni Kristjani
dobro vedo, da Marijino češenje dela ljudi vedno bolj
čiste, pohlevne in ponižne. Marijino češenje množi veselje
do molitve, krepi ljubezen do Boga in bližnjega, varuje
dušni mir in znotrajno veselost.

Kdor Marijo prisrčno ljubi in jej lepo služi, ta
posnema Jezusa samega, več ali menj popolno.

Jezus Kristus je svojo mater več ljubil, kakor vse
druge stvari. Sam jej je bil podložen celih trideset let.
Z lastnimi rokami je stregel in jej služil. V evangelji
sv. Janeza (Jan. 13, 15.) beremo: ,,zgled sem vam dal,
da, kar sem jaz vam storil, tako tudi vi storite. “ Dobro,
teh besedi se hočemo glede Device Marije držati. Kolikor
zamoremo, toliko hočemo Marijo ljubiti, ker jo je naš
Zveličar Jezus Kristus tako popolno ljubil. Le eno bo¬
demo tukaj obžalovali, da nimamo Jezusovega srca, da
bi potem mater božjo tako ljubili, kakor je vredna
ljubljena biti.

10

- 146  —

Kar sem tukaj o blaženi Devici Mariji povedal,
to velja — se ve, le primerno — tudi o svetnikih in
svetnicah božjih. Sicer ti niso toliko uzvišeni, kakor
mati božja. Vendar so ljubljeni prijatelji in prijateljice
božje. Naj ljubeznivši otroci božji so. Bog jih ljubi po
jihovi vrednosti;  tedaj jih ljubi veliko več, kakor
nas, ki gotovo nismo kaj posebno prida.

Kedar svoje zveličane brate in sestre na pomoč
kličemo, tedaj storimo nekaj, kar se prilično vsak den
godi. Podobni smo nemarnemu otroku, ki si ne upa
prav pred razžaljenega očeta. Zato pošljemo svojega
bolj pridnega brata ali sestro, da jega prosi mesto nas.

Ni tukaj prostora, da bi obširniše o češenji Marije
in svetnikov pisal. Vendar pa bodi še sledeče dostav¬
ljeno. Marije ne častiti, jeno in svetnikov božjih češenje
mrziti, zaničevati ali zelo sovražiti, to, dragi moj, ti je
hudo hudo znamenje. Vsi krivoverci so ga imeli in še
ga imajo denešnji den. Vselej je bilo tako, da je tisti,
kateri je Marijo zaničeval, kmalu tudi jenemu Sinu,
Jezusu Kristusu slovo dal. Nihče še ni ljudi poboljšal
s tem, če je Marijine prednosti, praznike, pobožnosti,
bratovšine itd. oviral, sovražil in zatiral.

Bodi tukaj zapisano, da so velikega milovanja
vredni, kateri Marije, svoje naj ljubeznivše matere, po¬
znati in ljubiti nečejo. Čast in ljubezen odrečejo pre¬
srečnemu bitju, katero je Sin božji izvolil, častil in ljubil.
Zaničujejo tisto, katera je v čudovitni zvezi s učlovečen¬
jem božjim. Marija je namreč tista žena, katera je vredna
najdena bila, od sv. Duha spočeti, mileno dete Jezusa
roditi, dojiti in mu streči. Bila je priča Jezusovega pred
svetom skritega življenja, tovaršica jegovega javnega

— 147 —

delovanja, po duši deležnica jegovega trpljenja in na¬
šega odrešenja.

Čudno, da se Marijinega češenja zaničevalci ne
ustrašijo, kedar pogledajo v pretekla stoletja. Prvi je
Marijo angelj Gabriel pozdravil: češena si Marija, mi¬
losti polna, gospod je s teboj, blagoslovljena si med
ženami .“  Sv. Elizabeta jo je počastila: blagoslovljena si
med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa."
Nedolžni Janez, apostol in evangelist, jo je od Jezusa z
veseljem sprejel kot svojo mater. Vsi papeži vsi katoliški
škofi in katoliški duhovniki, vsi svetniki in svetnice božje,
sploh vsi pridni Kristjani vseh časov in krajev, so častili
in ljubili mater svojega Zveličarja. Ne da se prešteti,
koliko lepih cerkva in kapelic je Mariji na čast pozi¬
danih, koliko slik narejenih, koliko podob namalanih.
Kdo prešteje pesmi in petje jej na čast izumljeno in
popevano, kdo prebroji cvetlice in vence (molitvice)
Mariji na čast spletene in jej darovane. Kder koli se
oznanuje Kristus Gospod, povsod se slovi in ljubi ime
Marije.

Rečem, da se človeku čudno zdi, ako se vsega,
kar sem omenil, zaničevalci Marije ne prestrašijo! Kajti
vse kar sem rekel, jih očitno obsodi, ob enem pa ne-
prenehama potrduje resnico tega, kar je Devica Marija,
polna sv. Duha, prerokovala: glej ! od zdaj me bodo
srečno imenovali vsi rodovi.  (Luk. 1, 48.)

—-

10 *

— 148 —

XXYII. Poglavje.

Zakaj se pa zdaj ne godijo nobeni čudeži?

Odgovor. Ali pa veš, kaj je čudež? Glej čudež
je djanje, katero se godi na zemlji a ne več po zemelj¬
skih močeh. Na primer, ako Jezus Kristus z edino besedo
mrtvega Lazarja iz groba, v katerem je že četrti den
počival in trohnel, v življenje prebudi in pozove. Ču¬
deže dela le edini Bog. Čudež nam kaže izredni upljiv
vsemogočnega Boga na vidni svet.

Dragi prijatelj, poprašuješ, zakaj se zdajne dni ne
godi več toliko čudežev, kakor nekedaj ? Odgovarjam:

1) Čudeži še se zdaj po svetu godijo.

2) Toda ne več v tolikem številu, kakor za prvih
stoletij kršanske vere.

Bilo je augusta 1. 1871. ko sem potoval po glasoviti
Zilski dolini na Tirolskem. Kamor sem prišel, povsod
so ljudje govorili o sledeči prigodbi. Blizo tam, kder se
bistra Žila izliva v zeleni In, je pri svojem bratu sta¬
novala revna ženska, katera še svoje žive dni ni stopila
na svoje noge. Grozovit protin jej je noge zelo skrčil.
Tridesetna reva je bila živa nadloga sebi in drugim.
Iz prva so jo vračili, a naposled zelo zanemarili. Bila
je od ljudi žalostno zapušena, tem bolj pa pri Bogu
poznana in pri njegovi materi Devici Mariji. To je kaj
rada častila in veliko let stanovitno za pomoč prosila.
V spomladi omenjenega leta 1871. jej začne nekaj na
dušo praviti in velevati, kakor da bi reklo: „ podaj se
v gore nad Fugen-om h cerkvici pri Bretfal-u, katera
je kraljici nebeški posvečena, ostani v njej celo noč in
zadobila bodeš popolno zdrave noge.“ Tako se jej je

149  —

dozdevalo, da nekaj pravi in sicer čem dalje, tem do-
ločniše. Toda kako koče reva na visoko goro priti, ki
še ni zamogla iz postelje do dveri? Brez človeške pri¬
pomoči to ni mogoče? Ali ravno te jej nihče ni hotel
posoditi. Zastonj je ljudi prosila. Rekli so, da se jej
kar prazne sanje sanjejo. Tako premine pet mesencev.
Naposled, ker je neprenehama prosila, jo pograbi jeni
brat na neke kankole in jo spravi v kapelo v Bretfal-u.
Hotel jej je voljo izpolniti, da bi potem pred njo vendar
miru imel. Ali vsemogočni Bog je brata malovernost
osramotil in verno zaupanje sestre čudovitno poplačal.
Na večer jo je brat na blazini ležečo v cerkvo posadil.
A v jutro jo najde pred altarjem Device Marije klečati.
Tla, predpas, prsi in lice, vse je bilo mokro solz, katere
so se jej obilo iz očesov udirale. Ni vedela, kaj bi si
začela samega veselja in hvaležnosti. Bratje strme stal,
kakor da bi bil vkopan. Sestra videvši ga, plane nad
njega in ga objame in vsklikne: „ dragi brat, kde si

tako dolgo, pojdi, pomagaj mi Boga hvaliti — glej!
kako zdrava sem....

Blizo četeri ure daleč jo je poprej z veliko težavo
spravljal na goro, zdrava in črstva, kakor da jo nebi
nikdar kaj bolelo se vrne domu....

Takih in enakih čudovitnih dogodb se zgodi hvala
Bogu še vedno veliko. Bog še vedno kaže po izrednih
djanjih svojo vsemogočnost in dobrotljivost.

Vendar mesto takih dogodkov te hočem pozornega
storiti, kako ostro sv. Oče v Rimu čudeže sodijo in pre¬
tresajo, preden koga za svetnika proglasijo in ga vernim
častiti velijo.

Prišel je svoje dni v staroslavni Rim nek imeniten
Luteran. Tukaj se je prilično soznanil z nekim učenim

150  —

kardinalom. Pogosto se je ž njim pogovarjal o verskih
rečeh in časih prav osorno napadal sv. katoliško Cerkvo.
Zlasti se je spodtikoval ob tem, da Katoličani toliko
častimo Devico Marijo in pa svetnike božje. Rekel je,
da so čudeži, kateri se pri telesih in grobih svetnikov
godijo, lažnjivi in izmišljeni.

Nekoliko časa potem naročijo sv. Oče papež, gori
omenjenemu kardinalu pregledati in pretresih zapisnike
čudežev, kateri so se pri grobu neke pobožne nune
godili. Ti zapisniki so bili namreč od škofa poslani pa¬
pežu, da jih ta pregleda in razsodi ali so ti čudeži res¬
nični ali ne, ali se sme zaumrla nuna kot svetnica častiti
ali ne.

Kedar ovi kardinal zapisnike prebira, mu takoj
pride krivoverni Lukovec na pamet. Zato poberezapisnike
in se poda k njemu, mu jih izroči ter pravi: „ vzemite
ove zapisnike, preberite jih pazno in potem me obišite in
mi povejti, kaj o njih mislite. “ Kakor dogovorjeno, tako
je bilo tudi storjeno. Nekaj dni poznej prinese Lutrovec
zapisnike nazaj. Kardinal ga vpraša: kaj mislite o do-
godbah, ki so popisane v teh zapisnikih, kaj mislite, so
li resnični ali ne ? Luteran mu reče: „ne morem reči,
zakaj bi ne bili resnični.  Marveč trdim, če
so vsi čudeži, za voljo katerih Cerkva koga za svetnika
proglasi, tako verjetno popričani, kakor so popričani
čudeži v teh zapisnikih navedeni, potem je stvar —
premislika vredna.  Kaj takega zamore le Bog
storiti — in potem bi moral priznati, da Bog ni z nami
Luterani, ampak z vami, ki ste katoliške vere.“

Kardinal mu reče: verujem, da vam je resnica z
vašo razsodbo. Vendar vedite, da smo tukaj v Rimu zastran
tega bolj ostri, kakor vi. Omenjeni čudeži se niso pri-

— 151

znali kot resnični, rajna oseba ne bode za svetnico
proglašena. “

Luteran je o tem bil ves osupnjen. Začel je nauke
sv. katoliške Cerkve in jene naredbe bolj zvesto in na¬
tančno premišljevati. Ob enem se ga je tudi Bog usmilil.
Dal mu je milost spreobrnenja.

Kot Luteran je prišel v Rim, kot Katoličan se je
vrnol na svoj dom.

Takista strogost še velja denešnji den. Nikogar
ne postavijo na sv. altarje vernim za zgled in počešenje,
čegar svetost ni popričana vsaj po peterih, n e-
dvomljivihin neutajljivih čudežih.

Iz vsega do zdaj rečenega je jasno, da se tudi
den denešnji čudeži godijo. Todajili število ni
toliko, kakor v prvih treh stoletjih naše
sv. vere.  Uzrokov se da mnogo navesti, a posebno
imenitni so trije.

1. Zdaj toliko čudežev ni potrebno.
Kar je Bog nekedaj z brezštevilnimi čudeži namerjaval, to
je že davno dosegnol: spreobrnenje narodov
in ustanitev sv. katoliške Cerkve.

2. Te dve prikazni: spreobrnenje toliko ljudi in
pa ustanitev in ohranitev sv. Cerkve, sta sama po sebi
že dva očitna čudeža, katerih tajiti nihče ne more. To¬
rej leliko služita vsem ljudem mesto drugih čudežev.
Neprenehama nam poprieujeta resničnost vseh nekedaj-
nih čudežev. Kajti, ako bi se bil svet pokristjanil in
Cerkva božja ustanovila vkljub tolikim ovirkom zelo —
brez čudežev, bi že samo to bil naj veči
čudež.  Brez nobenih čudežev nebi svet nikoli veroval
v Kristusa ubogega, zaničevanega in križanega. Ljudje
nebi nikoli sprejeli vere, ki jim nalaga toliko zatajevanja

— 152 —

in zatirovanja različnih želja. Zlasti pa narodi nebi Je¬
zusove vere sprejeli od ubogih , priprostih in neučenih
pridigarjev, kakor so bili sv. apostoli.

Ker so pa sv. apostoli vendar Jude in ajde po¬
kristjanili, moramo priznati, da jim je Bog pomagal, da
je to, cesar človeška slabost ni premogla, milost božja
in moč očitnih čudežev dovršila. Le po brezštevilnih
čudežih jim je bilo mogoče storiti in izvršiti naj veči
čudež, kateri se je kedaj zgodil, namreč: svet v vero
na križanega Boga pripraviti in jegove verne zbrati v
naj veče društvo, v sv. katoliško Cerkve.

Ta dva velikanska čudeža nam nadomestujeta vse
druge — le verno obračajmo na nju svoje oči!

3. Naposled imamo pred seboj velikausk dokaz,
da je Jezus Kristus pravi Bog in jegova vera edino
prava. Imamo den denešnji za to resnico dokaz, kakor-
šnega apostoli in prvi Kristjani niso imeli. Ta dokaz,
ki je sam ob sebi že velik čudež, obstaja v tem, da
zdajni ljudje lehko vidijo, kako na tenko se vse do-
polnuje, kar je Jezus Kristus prerokoval. Popolnega do-
polnenja Jezusovih prerokovanj apostoli in prvi Krist¬
jani niso videli. Mesto tega so jim služili brezštevilni
čudeži, da so ljudje za voljo čudežev na Jezusa verovali.

Pri nas pa je zelo drugače. Mi ne gledamo toliko
čudežev, kakor prvi Kristjani. Mesto tega pa gledamo
neprestano dopolnenje tega, kar je Sin božji prerokoval.
In zato ne potrebujemo toliko čudežev. Tako je na pri¬
mer : Jeruzalem in jegov tempelj razdjan, država Judov¬
ska razdrta, vse ljudstvo po vsem svetu razškropljeno
a vendar ni pokončano, evangelj Jezusov je vsemu svetu
oznanjen, Cerkva ustanovljena, in akoravno vselej na-

— 153  —

padena vendar nikoli premagana, vrsta namestnikov Go¬
spodovih nepretrgana od Petra do Pija IX.

Vse to je Jezus Kristus prerokoval. In ker vidimo,
kako zvesto se od dne do dne, od stoletja do stoletja,
jegove besede dopolnujejo, nam je to dokaz jegove
božje vsevedočnosti in božjega začetka naše vere.

Ni čuda tedaj, ako se zdajni čas menj čudežev
godi. Ni nam jib tako potreba več, kakor prvim Krist¬
janom.

-cxt©2t>o-

XXVIII. Poglavje.

Zakaj pa se božja služba obhaja y latinskem nam
ne umljivem jeziku? Zakaj se ne me,suje — slo¬
venski ? *)

Odgovor.  Beseda božja se oznanuje in razlaga
povsod — v domačem, večini ljudi gotovo umljivem
jeziku. Zastran daritve novega testamenta to ni po¬
trebno. Sveta meša, poglavitni del službe božje, ni pod-
uČevanje, ampak darovanje  Sina božjega v po¬
dobah kruha in vina, katero se po skrivnostni besedi
mešnika spremeni v telo in kri Jezusa Kristusa. Ali se
ove skrivnostne besede izrekajo slovenski ali latinski,
to je vse eno, to ne dela nobenega bistvenega razločka.

Veliko Kristjanov razumi latinski. Drugi pa imajo
skoro vse mešne molitve v domačo besedo prevedene in
razložene. Povsod se nahaja precejšno število molitvenih
knjig za slehern stan, starost in omikanost primernih.

*) Nemškutarji bi bržej ko ne, hoteli imeti meso v »nem¬
ški šprohi."

— 154

Vrh tega še se sv. meša obhaja z dostojnimi
obredi.  Ti so ljudem tako znani, da vsak, kedar jih
le vidi ali sliši (zvonenje, petje) dobro ve, kaj se na
altarji godi. Zadosti je zunajnih znamenj, katera nazo-
čemu pomagajo, da se zamore sadu sv. daritve udeležiti.
Ako je pa kdo pri sv. meši razmišljen in raztresen, si
je tega sam kriv, ne pa latinska beseda.

Na dalje pomisli, kako dostojno in veličastno da
je, ako se katoliška Cerkva, ki obsega ves svet, poslu¬
žuje jezika, vsemu izobraženemu svetu znanega. Kamor
koli se Katoličan poda, povsod je doma. Nikder se ne
čuti tujca, kedar v hišo Gospodovo stopi. Povsod vidi
in sliši toisto, kar je že kot otročič v domači cerkvi
gledal in poslušal. Na vsakem prostoru sveta, kder so
Katoličani, se zamore svojim sobratom pridružiti in se
ž njimi vred sv. opravila udeležiti. To pobratimstvo du¬
ševno, katero se rodi iz vzajemnega cerkvenega jezika
in pa enakih obredov, je nekaka skrivnostna vez čudo¬
vite kreposti in mogočnosti.

Latinski jezik je za voljo svojih posebnosti zelo
sposoben in dostojn za sv. opravila občne, ves svet ob¬
segajoče Cerkve. Ta prednost mu gre za voljo jegove
staroslavne častitljivosti, jedrnate kreposti in jasne lepote.
Latinski je govoril sveta dobitnik, sloviti Rimljan. Nekaj
časa je latinski jezik obsegal vso zapadno - evropsko
učenost, znanost in omiko — on je kralj vseh jezikov.
Prav tedaj in dostojno je, da tudi nebeška dobitnica in
mati prave omike, sveta katoliška Cerkva latinski govori.

Cerkvi božji je naročeno ves zaklad resnic in
milosti božjih, katere je od Jezusa Kristusa prejela, nepo¬
pačen, nepokvarjen ohraniti. To se pa naj laglje zgodi,
ako se resnice božje hranujejo v taki govorici ali v

155  —

takem jeziku, kateri se ne spreminja več, ampak vedno
enak ostane. To pa jeziki, katere zdajni ljudje govo¬
rimo, niso. Ti so vedno spremenljivi. Stalni in vedno
enaki ostajajo le tisti jeziki, katerih nobeno ljudstvo več
ne govori, kateri so le tistim znani, ki se jih nalaš in
večjidel le iz knjig naučijo. Taki jeziki so: sanskrit,
potem starojudovski ali hebrejski, greški, latinski, staro¬
slovenski jezik. Ciril je sv. pismo tolmačil staroslovenski.
Ali mi ga ne moremo več rabiti. Ni nam več popolno
in lehko umljivo. Sploh pa je znano, kako se govorica
časih v nekaterih stoletih spremeni. Naš slovenski jezik
smo v sto letih čudovito izpilili in ugladili.

Toda Cerkva potrebuje za svojo porabo jezik,
kateri je nespremenljiv, določen in vselej jasen. In zato
katoliška Cerkva sploh latinski govori.

—--

XXIX. Poglavje.

Duhovniki prodajajo svoja opravila, To vendar
ni prav.

Odgovor.  Mešniki svetih opravil prodajati ne
smejo, to jim je ostro prepovedano. Sicer duhoviku časih
nekaj plačaš, kedar ga osebno  potrebuješ. Vendar,
ako iz tega sklepaš, da mešnik sv. meso, krst, poroko,
pogreb itd. prodaja, tedaj si na krivi poti. Mešnik ni tvoj
štacunar ali platničkar. Ne tajim, da se marsikomu iz
prva nekako čudno zdi in nespodobno, ako se mešniku
za njegovo osebno opravilo nekaj v denarjih plača. Ali
samo ob sebi je vendar zelo dostojno in pravično.

— 156  -

Le pomisli sledeče! Mešnik ni vstopil v duhovniški
stan toliko za voljo sebe, ampak večjidel za voljo časti
božje in zveličanja duš. On tedaj služi Bogu in pa vsem
Kristjanom. Po dolžnosti skrbi za večno zveličanje izro¬
čenih mu sobratov in sester na zemlji. V ta namen jih
uči Boga spoznavati, ga ljubiti in mu služiti. Da se temu
svetemu poslu ves in popolno daruje,  zato je od¬
povedal in slovo dal posvetnim skrbem — a po tem
takem je tudi skrb za obleko, živež, stanovanje in druge
potrebe odložil. Mešnik se ne ženi, ne uživa rodbinskega
veselja in sreče, nima niti lastne strehe, niti svojega
ognjiša. On ne koplje, ne orje, ne baranta, ne kupčuje.
On se ne peča niti z rokodelstvom niti z obrtom. Kajti
tega vsega ne utegne. Taki posli in skrbi bi ga ovirale
v opravilih svojega duhovniškega'stanu.

Iz tega pa je vsakemu jasno, da so tisti, za voljo
katerih se je mešnik posvetnim opravilom odpovedal,
dolžni za potrebe njegove skrbeti. Kajti telesnih,
znanstvenskih itd. potreb človek ni odložil, kedar je v
mešnika posvečen bil. Beremo pa tudi, kako so verni
Kristjani vselej pripravljeni bili ovo svojo dolžnost do
svojih duhovnikov dopolnovati. Kakor so nekedaj pobožne
žene za Jezusa in apostole skrbele, tako so se vselej
našli, ki so za potrebe duhovnov in sv. Cerkve rado¬
darni pripomagali. Način ali šega, kako se je to godilo
ni bila vselej in povsod enaka, toda stvar je vselej in
povsod taista.

Zdajne dni se stalni  dohodki duhovnikov čem
dalje bolj nemilo krčijo. Zato je zelo pristojno in pra¬
vično, ako verni sami nekaj dolagajo.  Do tega pa
najdejo naj boljšo priliko,  kedar sami  duhov¬
nika in jegovo opravilo potrebujejo.  Pri takih

— 157  —

prilikah n. p. pri poroki, krstu, pogrebu, naročbi sv. meše
itd je že od nekedaj navada, da se tedaj dotičnemu
mešniku nekaj plačuje kot prostovolen donesek za
zboljšanje jegovih dohodkov. Za opravilo samo se ne
plača nič — in se ne sme in tudi ne more doplačati.
Krst, spoved in sv. meša niso na prodaj. In zato ni prav,
ako kdo b g. kaplanu ali fajmoštru pride in reče: „eno
meso čem plačati", ali: kaj košta ena meša.“ Marveč
reči bi se imelo: „želim, da bi se ena sv. meša služila
na ta ali ta namen, koliko se navadno o taki priliki
duhovnu da?“

Nekateri mislijo, da so štolami dohodki n. p. pri
pogrebih, vsi fajmoštrovi. To pa ni resnično. Duhovnik
dobijo le poseben delež. Drugo dobita cerkovnik (or¬
ganist), in pa crkvena denarnica, katero imajo od ver¬
nih izvoleni in od škofa potrjeni cebmeštri na skrbi in
v računu.

Tako mislim bo zadosti dokazano, da svetih opra¬
vil mešniki ne prodavajo za lakomen denar. Jih sveta
opravila nam le priliko dajajo, da storimo svojo dolžnost,
ki nam veleva za dostojne dohodke svojih dušnih pa¬
stirjev skrbeti. Ako bolj premožni pri takih prilikah več
plačajo, kakor drugi, tudi ni nobena krivica. Storijo
svojo dolžnost in kažejo lepo hvaležnost za prejete du¬
ševne darove.

Mogoče, da se tu pa tam nahaja duhovnik, ki
denar pretrdno drži in za posvetno več, kakor je treba,
skrbi in mara. To je mogoče, (hvala Bogu, se pa le
redko godi.) Kajti človek je slab in na hudo nagnjen
od mladosti. Vendar to mu ne vzame duhovniške oblasti
in je tudi ne more oskruniti.

— 158

Ni je prinesel seboj na svet, kedar se je rodil,
ampak od Boga jo je prejel, kedar je bil v mešnika
posvečen. Duhovniška oblast ni prav za prav mešnikova,
marveč Jezusova.

--

XXX. I^ooln vje.

Sporedi ne trpim — spored so mešniki izmislili.

Odgovor.  Meni se zdi, da si ti nalaš izmislil
to, kar praviš! Lehko je rečeno: spoved so mešniki
izmislili, a ni tako lehko verjetno storjeno. Dolgo se
nobena laž ne oblači tako, kakor resnica. Naposled jej
vendar potrgajo izposojeno obleko.

Spovedi mešniki niso izmislili. Spoved je Jezus
Kristus postavil. V evangelji sv. Janeza beremo: „kedar
je bil večer tistega dneva, prvega v tjednu, in so dveri,
kder so učenci bili zbrani, zaprte bile za voljo strahu
pred Judi: je prišel Jezus in v sredo med nje stopil
ter jim rekel: mir vam bodi. In kedar je to spregovoril,
je jim pokazal roke in stran. Učenci so se tedaj raz¬
veselili, ker so Gospoda videli. On je tedaj sopet k njim
rekel: mir vam bodi. Kakor je oče mene poslal, tako
jaz vas pošlem. In kedar je to rekel, tedaj je v nje
dehnil in jim rekel: „prejmite sv. Duha. Katerim
bodete grehe odpustili, tem so odpušeniin
katerim jih bodete zadržali, tem so z a d r-
žani. u

Tako se glasijo Gospodove besede. Apostolom,
prvim mešnikom novega testamenta dajejo oblast grehe
odpušati. Za naprej ne dobi nihče odpušanja svojih
grehov, kakor le, če si za nje duhovniško odvezo izprosi,

— 159  —

ali vsaj resnično želi, to brž ko mogoče storiti. Poslednj.
dostavek ni odveč. Kajti, ako je človeku nemogoče
odvezo prejeti, tedaj mu popolna grivenga tudi pomaga
do odpušanja greliov. Vendar le, ako je sklenjena z
resnično voljo, brž ko bo mogoče, za duhovniško odvezo
grehov prositi. Takim grešnikom Bog grehe odpuša
glede na prihodno prejemanje zakramenta sv. pokore.

Resnično in gotovo pa je, da mešnik ne more od¬
vezati grehov, za katere še ne ve, kateri mu še znani
niso. Ako spokorjenec ne govori in ne izpoveda svojih
pregreh, tedaj duhovnik ne more vedeti, ali se je kaj
pregrešil ali ne. Mešniku tedaj ni znano, ali mu ima
kaj odvezati ali ne. Vse to mu mora grešnik poprej
povedati in razložiti. Kaj pa je to druga, kakor naše
spovedovanje?

Kdor tedaj gori navedene besede Gospodove bere
in po zdravi pameti sodi, ta pač ne more drugače, kakor
pritrditi, da je spoved Jezus Kristus sam postavil, kedar
je apostolom sploh oblast dal grehe odpušati.

Takisto potrduje zgodovina preteklih časov.

V zgodovini beremo zapisano, da so se Kristjani
od nekedaj spovedavali. Beremo, kako so nekateri
očitno in glasno  svoje grebe duhovnikom tožili.
Kar se Kristus po svetu oznanuje, vselej so Kristjani
prepričani bili, da se po krstu storjeni grehi ne odpu-
šajo — brez spovedi. Tega prepričanja nebi imeli, ako
nebi dobro vedeli, da je spoved od Boga, od Jezusa
Kristusa postavljena.

Krivoverci, posebno Lutrovci so spoved odpravili,
ker se jim je presitna in pretežavna zdela. Da potem
sami sebe nekoliko vtolažijo in nemirno vest utišijo, zato
psujejo in grdijo zakrament sv. pokore, kolikor le

— 160 —

zamorejo. Pravijo in po svetu lažejo z jezikom, pe¬
resom in črnilom, da so mešniki spoved izmislili
in ljudem vsilili. Ali do zdaj še nam niso ime
tistega mešnika povedali, kateri si je spoved prvi
izmislil. Da pa vsaj tiste, ki brati ne znajo ali cerkvene
zgodovine brati nečejo, sleparsko nalažejo, so po svetu
potočili sledečo laž:

Pravijo: leta 1215. je papež Inocencij III. obhajal
velik cerkven zbor. Pri tej priliki so papež in zbrani
škofi iztuktali katoliško spoved.  Poprej je ni bilo.
Ali to je debela laž. Kajti takrat se je vernim dala
četrta cerkvena zapoved v besedah, v katerih še se zdaj
bere in uči v vsakem katoliškem katekizmu namreč:
„izpovej se postavljenemu duhoyniku svojih grehov
vsako leto naj menje enkrat,  in o veliko¬
nočnem času prejmi sv. Resno Telo.“

Papež je tedaj le ukazal, kolikokrat naj
menj v letu  ima vsak Katoličan k spovedi iti. Spoved
je bila že poprej, že od nekedaj pri Kristjanih navadna.
Grda, nepoštena, luteranska laž je tedaj, ako se trdi in
pravi, kakor da bi še komaj leta 1215. bili duhovniki
spoved izmislili.

Ova laž je tem bolj nesramna, ker lehko beremo
in pozvemo, kako so se Kristjani tudi pred  letom 1215.
spovedavali in sicer po vseh stoletjih tijan do apostolske
dobe. Na primer! Leta 1153. to je: blizo 70 let pred
papežem Inocencijem III. je umrl slavni pariški učenjak
Rihard št. Viktorski. Ta slavni mož je spisal bukvice,
v katerih se tako bere: „Kdor se spovedati sramuje, ta
se ljudi sramuje. Koga pa je pred ljudmi sram, ta se
milosti božji upira. “

— 161 —

Bilo je leta 1072. t. j. kakih 150 let pred lateran¬
skim zborom, kedar je sv. Bernard svet zapustil. Ta
sveti uenik piše o spovedi: „kaj vam pomaga, ako se
le na pol spovedujete? Kdor pri spovedi sam rad kaj
zamolči, ta se samemu Bogu zlaže. “

Naš slovenski učeni Kopitar je Dašel listino, ka¬
teri je ime: brizenski odlomki.  Ta listina je naj
starejše pismo sloyensko. Pisano je okoli leta 980. in
nam kaže, kako so tedajšni Slovenci molili — očitno
spoved.

Papež Leon Veliki je umrl leta 460. Imamo še
nekaj jegovih pridig, in v eni teh pridig beremo: „spo-
vedajte se, razkrijte skrivoma svoje grehe duhovniku,
da pri Bogu odpušanje dobite. “

Sv. Ambrozij, znani škof milanski je svoje dni
prepovedal očitne spovedi in ukazal, da se naj spokor¬
jenci duhovnikom tiho  spovedavajo. To pa za tega
voljo, ker se je pri očitnem in glasnem spovedovanji
pohujšanja bati bilo.

Sv. Auguštin, učenec sv. Ambrozija, je neke pre-
vzetnjake ostro posvaril rekoč: „ne zagovarjajte se ne,
ne recite: mi se v srci pokorimo, mi se Bogu izpo¬
vedujemo. Ne recite tako! Kristjan mora pokoro delati,
kakor mu Ceikva božja veleva. Ali mislite, da je Sin
božji k duhovnom zastonj rekel: kar koli bodete zavezali
na zemlji, to bode tudi zavezano v nebesih? Ali je Bog
svoji Cerkvi zastonj izročil ključe nebeške?“

O sv. Atanaziji, škofu Aleksandrijskem v Egiptu
beremo, kako je verne učil, naj se izpovedujejo ne samo
svojih pregrešnih djanj, ampak tudi svojih pregrešnih
želja in misli.

11

— 162 —

Rimski cesar Decij je Kristjane grozovito preganjal.
Veliko jih je bilo po strahovitih mukah umorjenih, ker
so se stanovitno branili krivim bogovom v čast kadilo
na ogenj položiti. Tedaj so bili s krvavo krono mar-
ternikov venčani: sv. Aleksander, sv. Fabijan, sv. Agata
in drugi. A veliko Kristjanov se je vendar ustrašilo
nečloveških muk. Veliko jih je odpadlo in bogovom da¬
rovalo. To je se ve stanovitne Kristjane sila žalostilo.
Zlasti je sv. Ciprijan, škof v staroslavni Kartagi nesrečne
odpadjence svaril, opominjal in prosil. Rekel jim je: „o
slabi Kristjani, ki ste se muk ustrašili ter malikom da¬
rovali! Hitite ponižni in skesani k mešnikom božjim.
Spovedajte se jim, razkrijte svojo vest, odložite težko
butaro! Prosite dušne zdravnike, da vas ozdravijo."

Cerkveni pisatelj Tertulijan piše: „spovedajte se,
dokler živite, dokler še odvezo dobiti zamorete.

Leta 202. so častitljivega Ireneja, škofa Lijonskega
na Francoskem za voljo sv. vere ubili. Imenitni mož
je bil učenec sv. Polikarpa, ta pa je še srečo imel po¬
slušati sv. Janeza apostola. Sv. Irenej je tedaj živel
blizo apostolske dobe, on spada med naj starejše priče
naše vere. In čudno! ta sveti mož tudi govori o spovedi.
Pripoveduje o nekih grešnicah, katere so se lepo spo¬
vedale in potem popolnem poboljšale, med tem ko so
drugi grešniki, katere je sram bilo, da bi se spovedali,
hudo obupali.

Sv. Klement je bil učenec sv. apostola Paula, in
poznej od leta 92. do 101. rimski papež. Ta naslednik
sv. Petra uči, da je spoved grešnemu človeku potrebna,
ako odpušanje grehov zadobiti hoče.

Tovariš in učenec sv. apostola Pavla, sv. Lukež nam je
okoli leta 63. po Kristusovem rojstvu spisal zanimive bukve

— 163  —

,,o djanjik sv. apostolov. 1 ' In v teli knjižicah beremo:
„in veliko vernih je prišlo in se izpovedalo in pripo-
vedalo, kar so storili." (Seve, kar so storili hudega;
dobrih del se ni treba izpovedovati.) Tako so delali
prvi  Kristjani. Prvi Kristjani so pa bili učenci apostolov,
ti pa Gospoda Jezusa Kristusa samega. Tedaj pa je
razvidno, da spovedi niso mešniki izmislili, marveč da
smo Kristjani spoved od apostolov dobili, ti pa od Sina
božjega prejeli.

Spoved je postavil tisti, kateri je apostolom djal:
katerim bodete grehe odpustili, tem so odpušeni, kate¬
rim pa bodete grehe zadržali, tem so zadržani.

Glej, dragi prijatelj, kako lepo potrjujejo starodavni
časi to, kar še zdaj sv. Cerkva o spovedi uči. Pravi
Kristjani so se vselej in povsod svojih grehov spovedavali.
Tedaj pa hočemo tudi mi po njih zgledu storiti! Hočemo
se radi poslužiti pomočka, katerega nam je usmileni Bog
pripravil!

Iz golega usmiljenja do nas je Gospod postavil
zakrament sv. pokore. Hotel nam je nekaj podati, kar
bi nam storjeno odpušanje grehov nedvomljivo in vidno
zagotovilo.  Kajti, kedar moliš in Boga prosiš, da
bi ti grehe odpustil, si gotov le tega, da resnično prosiš.
Ali si pa odpušanje že izprosil, tega pa ne moreš za
gotovo vedeti. In ker tega gotovo ne veš, zato tudi srce
mirno ni. Toda zelo druga je pri sv. spovedi. Brž ko
zaslišiš spovednika izreči: jaz te odvežem tvojih grehov
v imenu Boga f Očeta, in f Sina in f sv. Duha, si
zelo gotov in miren. Zanesljivo veš, da če si storil svoje,
tudi Bog skozi mešnika stori svoje t. j. Bog ti odpusti
v resnici tvoje grehe, ker je mešnikom rekel, da bodo
grehi odpušeni, katerim so jih bili odpustili.

11 *

— 164

Naposled še ti podam prav nježno misel, katera-
kaže, kako Jezus Kristus človeške občutke ljubeznjivo
oblažuje in v nebeške namene posvečuje. Glej, kedar
si žalosten, tedaj išeš tolažbe. Obišeš kakega prijatelja
ter mu tožiš svoje nevolje in gorje. In čudno! kmalu
ti je pri srci nekoliko odleglo, zdaj nekako bolj lebko
trpiš že samo zato, ker si se prijatelju pritožil in izpo¬
vedal. Toda vse bolj čuti človek potrebo mile pri¬
tožbe, kedar mu naj bujše gorje ubogo srce teži t. j.
kedar ima hude grehe in zločinstva na vesti. Ne da
mu miru, dokler se ni komu izpovedal. Nekateri budo-
delniki se časih sami izjavijo sodniji, akoravno dobro
vedo, da jih čaka ostra kazen. Pravijo: „o zdaj mi je
veliko bolj lebko pri srci, naj se mi zgodi, kar koli
hoče.“ Mogoče je, da si že sam kaj takega skusil ter z
ranjenim srcem h kakemu prijatelju pribežal in mu potožil,
kar te je pri srci bolelo.

Vendar vseh naj boljši, naj večjega zaupanja vredni,
naj potrpežljivši prijatelj ti je priden katolišk mešnik.
K njemu sloboduo pribežiš! Slobodno mu potožiš naj
hujše gorje na svetu, greh: po katerem si se živemu
Bogu zameril. V takih bolečinah je namestnik božji tvoj
naj boljši zdravnik in tolažuik. On ti srce olehkoči, vest
pomiri, grešuih ran ozdravi in z ljubim Bogom sopet
spravi in sprijazni.

In zdaj, kedar si to prebral, ali še zamoreš tajiti,
da nam ni Bog prevelike ljubezni in usmiljenja skazal,
ko je sv. spoved postavil? O gotovo da, velika je bila
božja ljubezen, nedopovedlj va jegova milost, kedar nam
je toliko dobroto pri katoliških mešuikih priskrbel. Zato
pa tudi nečemo nikdar več lehkomišljeno reči, kakor
da bi spoved mešniki bili izmislili. Marveč jo hočemo

— 165  —

kot božjo naredbo v veliki časti imeti in se je z veseljem
v svoje večno zveličanje posluževati.

Ako pa še v kljub rečenemu kdo poreče: spoved
so mešniki izmislili, o tem vedi, da je ravno toliko rekel,
kakor da bi djal: jaz se nečem spovedati,  prvič,
ker sem preveč napihnjen, drugič, ker se mi mili grehu
slovo dati in tretjič, ker se sploh ne mislim poboljšati.

Ali ni tako gola resnica?

-o-

XXXI. Poglavje.

Spoved ni za nič-— vse spovedovanje ne pomaga nič.

Odgovor.  Čudno ! spoved bi bila za nič, katero
je vendar premodri Bog sam postavil? O veruj meni,
ti se hudo motiš! Bog ne stori ničesar, kar bi ne bilo
prav modro in za časni in večni blagor človeka koristno
in hasnovito. Ne govori tako nepremišljeno! Rajši me
ubogaj in pojdi in opravi dobro  spoved! Tako se bodeš
naj leži in naj hitrej prepričal, da ni res, kar o spovedi
praviš.

Dobre spovedi delajo dobre ljudi. Po dobrih spo¬
vedih postane človek: priden, pošten, čednosten, ako-
ravno je morebiti poprej bil zelo spriden, ničvreden in
pregrešen. Spoved mogočno pomaga, da človek hudo¬
bijam slovo da, ter se lepim čednostim privadi.

Za tiste, kateri imajo trde glave in okorna srca
ter mi na besedo ne verujejo, kar sem o koristi spovedi
povedal, za te postavim semkaj nekoliko zgledov, po¬
snetih iz lastne skušnje nekega katoliškega mešnika.

— 166 —

Bil je svoje dni brhten fantič, prav živahen pagla¬
vec. Vse ti je nateknol, povsod ga je bilo polno. V
svojem 15. letu zajde med zelo popačene pajdaše, od
katerih se kmalu nauči greha, katerega poprej še poznal
ni. Nesrečni fant, poprej rdeč in bel kakor mleko in
kri, se spremeni v poparjeno, na smrt ranjeno drevesce^
Duša je hirala s telesom vred. Strahovit greh se mu
je lehko izza velega lica in upadlih očesov bral. Pre¬
viden oče to kmalu zapazi — a ne spregovori besedice
ne. Marveč spravi dečka hitrej ko mogoče k zvedenemu
spovedniku. In to je pomagalo. Kar je spovednik fantu
povedal, tega ne vem, a to mi je znano, da je mladen-
čevo lice kmalu sopet nedolžno zacvetelo, kakor spom¬
ladanska roža.

Ali je spoved za nič?

Pred nekoliko leti je bil v Mariboru nek mizar.
Služil je na tjeden po 10—12 fl. se ve, kedar je celih
šest dni delal. A to se ni godilo prepogosto. Časih je
imel kar 2—3 delavnike, ostali dnevi so mu bili same
— nedelje. Kaj pa je tedaj delal ? Ni ravno kaj prida!
Pijančeval je, krikal, preklinjal, kvartal in se grdo vla-
čugaril, dokler je kaj okroglega v žepu bilo. Kedar
je pa mošnja klaverno omedlela, tedaj je zastavil uro,
suknjo, hlače, lajbič in kaj je bolj vrednostnega imel.
Neko noč so ga vlačuge steple in zelo srajco izza ledja
potegnole. Ves pijan in hudo sklan in nezaveden je ob¬
ležal. Milosrčni ljudje so ga pobrali in v bolenišnico
zanesli.

Drug den zelo pozno se mu je začelo po glavi
vedriti. Ali kako se je prestrašil, kedar se je zavedel
k d e in kaki  da je. Grozovito sram ga je bilo. Ni
vedel, kaj bi počel ... A v tem trenutku ustopi duhoven

167  —

ter praša bolenike, ali kdo želi opraviti — veliko¬
nočno spoved.  To je bil blisk iz jasnega neba.
„ Jaz, gospod! jaz se želim spovedati. „ Jaz sem naj bolj
potreben" vsklikne naš mizar.

Cesar je prosil, to se mu je zgodilo. Sopet je opra¬
vil velikonočno spoved po dolgo dolgem času.

O in kako ga je spremenila! Drug človek je postal
— za vse svoje žive dni. Postal je zelo tih in miren
človek, delaven in varčljiv mizar, čist, pravičen in po¬
božen Kristjan. Vsako saboto na večer je šel k spovedi,
v nedeljo pa je prejel sv. Resno Telo. Priden delavec
je postal izvrsten mojster in je zdaj pošten hišen gospo¬
dar, zvest mož in srečen oče ljubeznjivih otrok.

Ali je spoved za nič?

Brkova Lena je imela hudega moža, a jeni jezik
je bil še hujši. In to je bilo krivo, da že dolgo nista
imela dobre ure, posebno tedaj ne, kedar je Brko pijan
domu prišel. Tedaj je bil hud ravs in kavs, prepir,,
kletva in tepenje. Mož po Lenini jezičnosti razdražen je
časih tako razsajal, da mu je moralo vse iz pod strehe
pobegnoti, in se poskriti.

Nespametna Lena si pa ni hotela domisliti, kako
je prav za prav sama kriva, da moža doma ne trpi, da
rajši v smradljivo krčmo zahaja, kakor da bi jeno večno
godenje in grmenje poslušal. Sploh to ti je bil nesrečen
zakon med Brkom in jegovo Leno. Mož je prihajal od
dne do dne bolj siten, nezadovoljen in srdit. Se misijona
se ni hotel udeležiti, katerega so čč. oo. Jezuiti pri farni
cerkvi kaj lepo obhajali.

Sicer Lenino srce tudi ni bilo boljše a vendar je
zahajala k pridigam gorečih misijonarjev ter naposled

— 168

opravila veliko spoved črez vse svoje življenje. In čudno!
to je pomagalo obema.

Na večer tistega dneva, ko je bila Lena pri sv.
obhajilu, priropota Brko po svoji stari navadi sopet
pijan domu. Silovito treska z dverimi in udarja po mizi,

da so šipe po oknih škripale: „Pro.baba, kde

imaš kaj jesti ?“ To mu je bila prva beseda. Grdo se
je po hiši režal. Otroci so se bili že poprej poskrili.
Med tem ustopi Lena, nenavadno mirna ter prijazno reče:
„dobro večer, moj ljubi mož!“ Hitro pogrne mizo in
postavi pred njega večerjo.

To je bilo Brkotu nekaj zelo nenavadnega. Ni
vedel kaj bi mislil, kaj bi rekel. Ves osupnjen pogleda
Leno, povžije večerjo in zelo tiho.spat odide.

Kedar pa drugi den Leno sopet vidi enako mirno
in prijazno, tedaj mu pa kmalu pride na pamet, kaj da
je uzrok tolike premembe pri njegovi zakonski. Debele
solze se mu udrejo, ves genjen prejme Leno za roko,
pogleda prijazno v njeno milo oko ter reče: „draga
Lena ! odpusti mi! „Tudi jaz se bodem spovedal, hočem
drug človek b iti. “

Kar je obljubil, to je tudi možato opravil.

In od tega časa je pri Brkovih sopet prebival ljubi
mir, zadovoljnost in tudi nebeški blagoslov se ni dolgo
mudil.

Ali jespoved zanič?  O tega ne reci nikdar več!

Spoved je mogočno zdravilo človeškim napakam,
ona je rodovitna mati kršanskih čednosti. Dobro oprav¬
ljena spoved daja in okovaruje človeku sveti mir, brez
katerega nobene prave sreče ni. Ona nas spravlja z
našim nebeškim Očetom. Ona nas naj zdatniše tolaži in

— 169

krepi, kedar nemila smrt veleva iz tega sveta seliti se
ter pred sodbo božjo iti.

Na svetu bi bilo veliko drugače, ako bi se Kristjani
hoteli vestno, zgrivano in bolj pogosto spovedavati.
Ječe bi se kmalu izpraznile, policaji in sodnije nebi
imele kaj dela. To ti bodo popričali vsi zvedeni ljudje.

In torej tudi ne bodeš slišal, da bi zvesti in sku-
šeni spovedanci kedaj zoper sv. spoved govorili. Marveč
to storijo verski nemarnjaki, kateri bi sv. spovedi krvavo
potrebni bili. Ne bodi jim nikoli več podoben!

--s«*«-

XXXII. Poglavje.

Čemu M Je k spovedi zahajal? Ubil nisem nikogar.
Pri tatvini še me tudi niso dobili. Nevem, česar
bi se spovedaval?

Odgovor.  Dragi prijatelj! je li to vse, kar si
pri natančnem  izpraševanji svoje vesti našel? Kaj pa
tedaj, ko bi tudi brez tega po raznih kotih tvoje vesti
vse polno in sicer mnogovrstne ropotije nakopičene bilo?
Svetnik še pa vendar nisi? Ali misliš, da bi te smeli
ljudem za zgled na sv. altarje postaviti ? Kaj pa, ko bi
vsi ljudje bili taki, kakor si ti? Sploh pa mislim, ako
bi ti že svetnik bil, nebi nikdar tako  govoril! Svetniki
in svetnice o sam sebi nekoliko bolj pohlevno in po¬
nižno sodijo. Zlasti pa svetnikom ni navada, da bi
sami sebe opravičevali in — hvalili.

Že od nekedaj velja pri modrih ljudeh, da je sam
sebe prav  spoznati naj bolj težavno. Nesrečen človek
neki sam sebe naj leži, naj rajši in naj hitrej nalaže.

170  —

Tukaj je potrebno, da nam dober prijatelj resnico v oči
pove, ako hočemo, da se hudim zanjkam zmot in pre¬
greh izvijemo. Že velikokrat sem videl in zvedel, da so
naj izvrstniši zdravniki vsem drugim ljudem svetovati in
pomagati znali, le sebi ne. Kaj, ko bi pri tebi zastran
tvoje vesti tudi tako bilo? O daj si svetovati, dokler je
še čas. Kad ti pomagam, kolikor mi je v kratkih vrsticah
mogoče!

3. Naj poprej bo potreba, da resno pomisliš, ali
si z ljubim Bogom še kaj dober ali ne? Morebiti si
nista nič kaj dobra, ker mu vedno tu pa tam kaj dolžen
ostajaš? Bog vendar ni za šalo, tako za kratek čas
tvoj stvarnik, tvoj Oče, Gospod, cil in konec?

Pomisli nekoliko, ali še kaj moliš? Kako se mu
zahvaluješ za brezštevilne dobrote ? Kako si mu pokoren
in zvest v dopolnovanji jegovih svetih zapovedi? Kedaj
in kolikokrat si ga že za odpušanje prosil?

Tvoj Bog in Gospod je gotovo naj bolj vreden,
da naj bolj pogosto na njega misliš? Storiš li tako?
Morebiti se ga veliko dni, več tjednov, mnogo let ne
spominjaš?

Glej! ubogi ajdi in divjaki po afriških brlogih mo¬
lijo svoje malike, malo izobraženi Turki in Arabi se
vsak den po petkrat obrnejo s svojim licem proti jim
svetemu mestu: Meka in molijo, še okorni Judi častijo
časih zelo goreče Boga starega testamenta -— kaj pa
storiš ti, o Kristjan, ki poznaš pravega, živega Boga?
Ali ne živiš časih, kakor da nebi ljubega Boga nikder
ne bilo ?

Morebiti še vsega tega nikoli nisi prav pomislil.
To je tem verjetniše, ker praviš: „meni vest ničesar
ne očita, ne vem, česar bi se spovedaval.“

— 171 —

2. Da se v tem utegneš zelo motiti, bo še bolj
razvidno, ako nekoliko svoje dolžnosti do bližnjega po¬
misliš ! Tukaj gotovo ni vse v pravem redu! Kajti, teh
dolžnosti je veliko in mnogovrstnih. Časih so silno te¬
žavne.

Tako na primer veleva ljubezen do bližnjega, da
mu v težavi resnično pomagamo, da ga v sili ne zapu¬
stimo. Siromakov se imamo usmiliti in to v djanji po¬
kazati. Stare ljudi, zlasti pa svoje stariše moramo v
časti imeti in ž njimi dostojno ravnati. Napake in slabe
lastnosti drugih moramo voljno prenašati, razžaljenja iz
srca odpustiti.  Bližnjega dobro ime imamo
na miru pustiti.  Nesmemo ga raznašati, krivo
soditi, ogovarjati ali zelo opravljati in črez njega legati
in mu dragoceno poštenje krasti. Vsakemu imamo svoje
dati in pustiti.  Mladim in nedolžnim ljudem mo¬
ramo dobre zglede dajati. Nesmemo jih z ničvrednim
govorenjem ali djanjem pohujševati. Zraven teh še
imamo stanovske dolžnosti kot državljani, srenjčani,
zlasti pa kot sosedi,  sinovi, očetje, moževi in žene,

kot gospodarji in gospodinje, kot prijatelji, znanci.

O dolga, dolga je vrsta dolžnosti do bližnjega. Ali jih
tudi dopolnuješ v s e in sieer vselej zvesto  in na¬
tančno ? O tukaj si g o t o v o že zadel na marsikaj, kar
bi dobre spovedi potrebno bilo.

3. In ako še naposled pogledaš na sam sebe,
tedaj utegneš še več takega najti.

G-lej! imaš dušo, neumrljivo  dušo, edino
dušo. Kako skrbiš kaj za njeno večno zveličanje? Ali
ne živiš, kakor da nebi imel nobene neumrjoče duše?

Sicer je mogoče, da večjidel vse storiš, kar je
prav. Vendar škodovalo ti tudi ne bode, če lepo pomisliš,

172  -

kaj si vselej  namerjaval,  kedar si kaj dobrega
storil? Ali si imel vselej dobre, poštene in hvale
vredne namene?  Slab, hudoben, pregrešen namen
skazi naj boljše delo. Vzeme mu pri Bogu vse zasluženje.
Kdor postavim v Boga ime daja kar zato, da bi ga
ljudje hvalili, za župana postavili, za volilnega moža
volili itd. ta si je pri Bogu skazil vse zasluženje svo¬
jega sicer dobrega djanja. Dobro pomisli tedaj, ali
opravljaš svoje dolžnosti vselej in povsod le iz hvale
vrednega namena? Imaš li vselej poglavitni namen, da
bi se nebeškemu Očetu dopadel ? Kaj pa, če premuogo-
krat komu pomagaš, koga hvališ, tje in taj zahajaš,
kar le iz dobičkarije, lakomnosti, neumnega gladil po
časti in hvali, ali če imaš še bolj grde, nesramne namene ?
No, ne zameri mi ne, človek se utegne mnogovrstno
pregrešiti. Je pač res slaba, pregrešna stvar!

Kako si kaj zmeren in trezen pri jedi in pijači?
Zlasti kako je kaj pri tebi zastran svete čistosti
na duši in telesu?  Ako bi tvoj sin v pričo tebe
tako govoril, kakor ti časih govoriš in storiš, ali ga nebi
hudo pokregal? Ako bi kdo pred tvojo ženo ali pred
tvojo mlado hčer stopil ter začel klafati, kakor časih
ti klafaš pred drugimi ženskami, ali se nebi nad nič¬
vrednim pohujšljivcem svete jeze razsrdil, ga pograbil
in meni nič tebi nič skozi dveri na stezo pognal?

Ako pa kozder v očesu svojega brata vidiš, kako
to, da brvna v lastnem očesu ne čutiš ?

Sploh pa to ni vse, kar sem ti dozdaj naštel.
To so le kar bolj navadne, bolj kosmate pregehe. Toda,
ako si zdaj glede kakega greha pri srci, v svoji vesti
le nekoliko iznemirjen, po tem takem ti je to gotovo
znamenje, da si spovedi potreben. O potem se pa ven-

- 173

dar usmili sam sebe — in sicer hitre j ko ti bo mogoče.
Posebno pa hiti in se ne mudi, ako imaš velike velike
reči na vesti. Poiši duhovna, do katerega imaš naj več
zaupanja. Pojdi k njemu! Ne bode te grivalo. Rad te
bo poslušal, z velikim veseljem te bode z Bogom spravil.

Srčno in brez strahu se podaj na pot. Prva sto¬
pinja je težka, a kmalu je vse minulo; veselje in mir
vesti ti pa ostaneta.

„Vse prav, toda dolgo je že tega, kar nisem pri
spovedi bil.“

Nič ne dene, le pojdi, tem potrebniši si.

„Vendar mojih grehov je preveč — pregnjusni
so —.“

Tem boljše, spovedniku so veliki grešniki s pri¬
srčno grivengo ljubši, kakor mali, pa brez trdnih misli
na poboljšanje.

„Še nekaj, bojim se, da mi ne pridejo vsi grehi
na pamet."

Nič se ne boj! Spovej se grehov, katerih se po
skrbnem izpraševanji svoje vesti spominjaš, grivengo ali
kesanje pa ubudi črez vse grehe, vedne in nevedne.
Ljubi Bog ne terja več. Tvoja dobra volja mu je zadosti.
Vse ti bo odpušeno. Poglavitna reč pri spovedi je vselej :
pravo, resnično kesanje.

Pojdi tedaj in spovej se dobro. Ves prerojen, sre¬
čen in vesel se bodeš vrnol na svoj dom. Prava sreča
tukaj na zemlji prebiva edino le v mirnem, z Bogom
spravljenem srci.

-cx$ai£o—

— 174  —

XXXIII. Poglavje.

Nekateri vedno okolj spovednic plazijo, pa ven¬
dar niso boljši od mene.

Odgovor. No, kdo ve, ali niso boljši od tebe ?
V srce človeku nihče ne vidi, kakor le edini Bog. Ne
sodi, da ne bodeš sojen.

Ako se pri nekaterih, ki pogosto k spovedim za¬
hajajo, kmalu in očitno ne vidi poboljšanje, zamore
temu marsikaj, različno in mnogovrstno uzrok biti.
Gotovo pa tega niso krive niti spovednice niti po¬
goste spovedi same po sebi.

Nekaterim ni prav resnica s' poboljšanjem. Drugi
so še nevedni in gledajo na zunajne reči, znotrajno
požlahnenje svojega srca pa zanemarjajo.

Sopet drugi imajo hude hude strasti in grešne na¬
vade, katere se ne dajo hitro odpraviti. Marsikateri je
hudo ranjen na duši, da se mora dolga leta potrpežljivo
in marljivo vračiti.

Naposled — in to bo naj verjetniše — sodiš sploh
svojega bližnjega — preostro. Le pomisli, da je človek
vsled podedovanega greha hudo ranjen. Pri krstu
se sicer izbriše * večna kazen, a drugi nasledki in
slabosti ostanejo. Iz tega pride, da človek tolikokrat
pozna in ljubi dobro, pa vendar nasprotno hudo izvoli
in stori. Pregrešno srce se ustavlja, in se brani jarma
pameti in vere. Da ga človek ukroči in upogne, mu
je treba velikega zatajevanja, vedne opaznosti in pa —
neumorne potrpežljivosti. Čeravno desetkrat na den padne,
nič ne dene, sopet mora vstati, sopet od kraja začeti.

175  —

Naposled vendar zmaga, potrebi napake, odpravi hude
navade, brzda pregrešne želje — ostane stanoviten in
se zveliča. Brez tega, brez pogostega popravljanja in
spovedavanja bi bil pogubljen.

Ako tedaj spovedi ne popravijo hipoma vseh člo¬
veških napak, ako ne potrebijo kmalu vseh slabih navad,
še ne smemo reči, da spovedi sploh ne opravijo ničesar.
Pogoste spovedi pomanjšajo število grehov in slabijo
silo grešnih želja. Zraven nam pogoste spovedi množijo
veselje in ljubezen do raznih kršanskih čednosti ter nam
naklanjajo preimenitnih pomočkov do kršanske popolnosti.

V zgled nam služijo brezštevilni svetniki in svetnice
božje. Ti sveti ljudje so nam priča, koliko moč da imajo
dobre spovedi do človeškega srca.

In enako je še zdaj. Srčne in vestne duše, ki se
pogostih spovedi dobro poslužujejo, odložijo po malem
poprejšne razvade in napačnosti. Polagama se popolnem
poboljšajo ter pomnožijo število pridnih Kristjanov.

Gotovo pa je, in ne da se vtajiti, da so tisti, ka¬
teri pobožne ljudi zavolj pogostih spovedi za norce imajo,
sami iz med vseh ljudi naj bolj nemarni, ničvredni, raz¬
vajeni in razuzdani. Gotovo so desetkrat bolj prevzetni,
nespodobni, jezični in jezljivi, kakor vse pobožne duše,
katere se rade pogosto spovedujejo.

--

XXXIV. JPoglavje.

Kako to, da bi Jezus Kristus v posvečenem kruhu
in vinu resnično pričejoč bil? To ni mogoče!

Odgovor.  Naj prvlje ti poresnim in rečem, da
j e naš ljubi Gospod in Zveličar Jezus Kristus v zakra-

— 176  —

mentu sv. Resnega Telesa resnično  pričejoč. Če pa
je ta moja resnitev resnična, tedaj pa mora kaj takega
tudi mogoče biti, akoravno način tega še ni prav jasen
ne meni, pa ne tebi. Da pa je moje resnenje resnično,
to sem ti dolžen dokazati, kar tudi rad storim.

1. Rečem tedaj: Sin božji, Jezus Kristus je resnično,
djanski in bistveno pričejoč v sv. Resnem Telesu. Po
storjenem posvečevanji se bistvenost kruha in vina spre¬
meni v bistvenost Gospodovega Telesa in Krvi. Tisti
spreminjeni Jezus, kateri sedi na desnici Očeta, prebiva
sred človeških otrok, prebiva pod nježnim zagrinjalom
naj žlabtnišega zemeljskega sadu: pšenice in vinske trte.

Da se tega prepričamo, se nam ponuja obilna
zbirca dokazev. Tako na primer se lekko spominjamo
tistih omikanih, učenih in svetih' ljudi, kateri so pred
nami, počenši od Gospodove poslednje večerje, ta pre¬
sveti zakrament molili, ljubili in uživali. Miljonov ljudi
že po tihih grobih spi ter na veselo vstajenje čaka, ki
so se nekedaj srečne čutili v pričo sv. Resnega Telesa.
Toda teh ti ne bodem navajal. Nekaj zato ne, ker bi
ne bilo pisanja in brauja ne konca ne kraja. Zlasti pa
zato ne, ker bi o tem ljubeznjivem članku naše vere s
teboj rad govoril, kakor s človekom, kateri odkritosrčno
za resnico pozveduje in našedši jo pošteno sprejema.
In v ta namen ti ni potreba besed učenih mož; dosti
bo, ako ti podam besede Gospoda samega in sicer brez
vsega dolgega razlaganja. Beri Jezusove besede in po¬
tem mi odkritosrčno povej, ali je moja gori omenjena
resnitev resnična ali ne.

Naš Zveličar je imel navado, da je naj večje ču¬
deže svoje ljudem naznanjal in prerokoval. Tako je
prerokoval Lazarjevo od mrtvih vzbudenje, svojo lastno

— 177 —

trpljenje in smrt, svojo častito od mrtvih vstajenje, svoj
slavni prihod na sodni den itd. Nekaj enakega je storil
glede sv. Resnega Telesa. Blizo leta dni je svojim učen¬
cem ta čudež ljubezni naprej naznanil in prerokoval,
preden ga je pri poslednji večerji prvič opravil.

Sv. apostol Janez je bil priča obljube in izvršenja
ter nam je kaj zvesto zapisal besede, po katerih
nam je Gospod zakrament sv. Resnega Telesa po¬
staviti obljubil. Sv. Janez pravi, da je Sin božji
po čudežnem nasitenji 5000 mož v pušavi množice
nagovarjal, da mu naj verujejo, kar je zdaj govoriti
namenjen. Govoril pa je tako-le:

vrsta 47: Resnično, resnično vam povem,
kdor v mene veruje, ta ima
večno življenje.

„ 48: Jaz sem kruh življenja.

„ 5'. Jaz sem živi kruh. kateri je iz nebes prišel.

„ 52. Ako bo kdo odtega krubajedel,

ta bo vekomaj živel,  in kruh ka¬
terega bom jaz dal, je moje meso za živ¬
ljenje sveta.

„ 53. Judje so se tedaj med seboj pre¬

pirali rekoč: kako namzamore
ta svoje meso jesti dati?

„ 54. Jezus je tedaj rekel k njim: res¬

nično, resnično vam povem, ako ne bodete
jedli mesa Sinu človekovega in pili jegove
krvi, ne bodete imeli življenja v sebi.

„ 55. Kdor je moje meso in pije moje kri, ta ima
večno življenje in jaz ga bodem vzbudil
na poslednji den.

12

— 178 —

„ 56. Zakaj moje meso je res jed in moja kri je
res pitje.

„ 57. Kdor je moje meso inpijemojo

kri, ta ostanevmeni injazvnjem.

„ 58. Kakor je mene poslal živi Oče,

in jaz živim zavolj Očeta, tako
bode tudi ta, kateri mene je, živel
zavolj mene. (Jan. 6, 47—58.)

Iz tega, da so Judje godrnjali, se jasno vidi, da
so govorico Gospodovo razumeli tako, kakor jo raz¬
umevamo vsi Katoličani, namreč tako, da se Jezus Kri¬
stus v Resnem Telesu ljudem resnično  daja jesti in
piti. Kristus je slišal in vedel, kako so se Judje in zelo
jegovi apostoli o tem spodtikali. Vendar Gospod ne po¬
pravi in ne prekliče besedice ne. Marveč še enkrat glasno
in slovesno reče in prisegne: resnično, resnično vam
povem, ako ne bote jedli mesa Sinu človekovega in
pili jegove krvi, ne bote imeli življenja v sebi.

Te besede Gospodove so gotovo jasne in določne.
Preočitno je, da napovedujejo resnično  pričejočnost je •
govo v presvetem zakramentu. Lutrovci z redkimi izjemki
se že više 300 let vijejo in trpinčijo, kako bi se tej
resnici izvili. Vendar ves trud je zastonj. Katoliška res¬
nica se prejasno sveti iz ove svete skrivnosti. Gospod
je po njih obljubil, sam sebe ljudem resnično dati v du¬
hovno jed in pijačo.

2. Kar je Sin božji kraj galilejskega morja obljubil
storiti, to je tudi zvesto zvršil in sicer v Jeruzalemu pri
svoji poslednji večerji. Tedaj je postavil prvič zakrament
svojega Rešnega Telesa. Štirje možje so nam popisali
preimenitno poslednjo večerjo. Vsi rabijo skore teiste

— 179

besede. Ti štirje možje so : sv. apostol Pavel, sv. Lukež,
sv. Marko in sv. Matevž. Ta poslednji je bil sam priča
in deležnik poslednje večerje. In v njegovem evangelji
beremo tako-le:

„Kedar so večerjali, je Jezus vzel kruh,
ga je blagoslovil, zlomil in dal učencem in
je rekel:  vzemite, jejte, to je moje Telo, in kedar
je vzel kelih, je zahvalil in jim dal rekoč:
pijte iz njega vsi;  to je namreč moja kri novega
testamenta, katera bo za njih veliko prelita
v o d pu Sanje  gr  eh  o v. “ (Mat. 26, 26—28.)

Tako se glasijo besede, po katerih je bil zakrament
sv. Resnega Telesa postavljen. Kristus je rekel tedaj :
to, kar zdaj v svojih rokah držim in vam jesti velevam,
to bistveno  ni več kruh, ampak moje Telo. In to
kar vam v tem kelihu piti podajam, bistveno  ni več
vino, ampak moja Kri.

Ob.enem je Gospod apostolom rekel: „to storite
v moj  spomin! 11  (Luk. 22, 19.)

Po teh besedah so bili apostoli posvečeni za meš-
nike nove zaveze. Dobili so oblast in ukaz storiti, kar
so Jezusa storiti videli iu slišali.

Iz rečenih besed pa sledi dvoje: prvič de se Go¬
spod resnic  n o,  na čudoviti način nam zapuša v uživanje
pod podobami kruha in vina; in drugič: da je tisti,
kateri kaj takega obeča in stori, pravi vsemogočni Bog.
Kajti kaj takega obečati in pa storiti zarnore le edini
Bog in Gospod nebes in zemlje.

Ako pa mi ljubi Bog kaj obeta in potem stori,
o tedaj pa zelo rad verujem. Ne poprašujem, kako  je
pričejoe. Zadosti mi je prepričanemu biti, da j e pričejoč.

12 *

180  —

Vendar, da si vero v ta strahoviti in ob enem
ljubeznivi zakrament olajšamo, bode dobro, ako še sle¬
deče besede pomnimo.

Marsikateri si vero na ovo skrivnost nepotrebno
težkocijo. Mislijo namreč, da je v sv. zakramentu Telo
in Kri Jezusova pričejoča takoršna, kakoršna je bila na
lesu sv. križa. A tega ni treba misliti. Jezus Kristus je
v sv. Resnem Telesu pričejoe, kakoršni je od mrtvih
vstal, v nebese odšel, kakoršni na desnici Očeta sedi.
To pa je spreminjeni, preobraženi, slaviti, zveličani Jezus.
Ta Jezus je tisti, ki je za vselej odložil umrljivo, ze¬
meljsko, trpljenji podvrženo podobo hlapca. Te obleke
nima več. Zamenil jo je s preobraženo obleko nebeškega
dobitnika in poslavljenega Zveličarja.

Kar se tedaj človeku zdi, da bi pri Jezusu ne bilo
mogoče glede jegove še umrljive podobe, to pastane
menj neverjetno, ako jegovo zdaj spreminjeno podobo
na misli vzememo.

Železo krhko in rodo se ne da meni nič tebi nič
zlivati. Vendar brž, ko se v močnem ognji raztopi, po¬
stane zavsakojako zlivanje porabno. Sicer je železo ostalo,
kar je bilo proprej, le podoba jegova in zveznost ste se
spremenili. Skozi to premembo pa je mogoče postalo
železo zlivati, kar je poprej še bilo nemogoče.

Nekaj enakega je pri sv. Resnem Telesu, o katerem
rečemo, da je v njem pričejoč tisti Jezus, kateri je po
svojem od mrtvih vstajenji skozi zaprte dveri hipoma
med svoje začudene apostole stopil ter se ž njimi po¬
govarjal, preden je v nebesa spreminol.

Druga opazka, katero ti v olajšanje verovanja v.
sv. Rešno Telo podajam, je še bolj imenitna in pre¬
pričevalna.

— 181  —

Okoli sebe imamo po svetu veliko zgledov, kateri
učijo, kako se resnično ena tvarina v drugo spreminja.
Tvojo lastno telo ti je tega nevtajljiv dokaz. V tebi
samem se godi čudno spreminovanje tvarin. Na primer:
ti povžiješ kruh. Kaj se zgodi ž njim? Hranljiva tvarina
povžitega kruha se polagama spreminja v tvoje meso in
kri. Kruh si jedel, in tvarina tvojega telesa se je pom¬
nožila ali vsaj z novimi delci nadomestila. Bistvenost
kruha se je spremenila v bistvenost tvojega telesa.

Glej in ta prikazen nam polajšuje vero na sv.
Resno Telo. Rečemo namreč, če Bog v tvojem telesu vsak
den toliko čudo dela in povžitemu kruhu daja človeško meso
postati, zakaj neki ravno tisti Bog nebi zamogel
kruha in vina spremeniti v Telo in Kri svojega Ijubez-
njivega Sinu, našega Gospoda Jezusa Kristusa? Zakaj
nebi zamogel tisti vsemogočni Bog bistvenosti kruha
spremeniti v Telo in meso našega Zveličarja? Pač ni
nobenega uzroka, da bi nam to bilo neverjetno. Marveč
čudne prikazni v naturi nas lepo dovajajo in spremljajo
do vere na čreznaturne čudeže v kraljestvu milosti božje.

Vendar ako bi me prašal: kako  se ovi čudež
godi, bi ti moral mirno in odločno izpovedati: dragi moj !
tega nevem, to je skrito slehernemu človeku na zemlji •
Upamo, da kedaj ovo skrivnost bolj razvidimo, kedar
v nebesih Boga gledamo iz lica v lice.

Tukaj na zemlji nam je zadosti vedeti, da pre-
ljubeznjivi Jezus pri nas prebiva. Vse drugo prašanje
ni toliko važno, ni toliko potrebno.

Dakle, dragi moj, Jezus Kristus, kralj pobožnih duš
življenje Kristjanov, nevidui glavar Cerkve, prijatelj člo¬
veških otrok, dobri pastir prebiva pri nas, sred nas stanuje
kot naša naj boljša bramba, naj večja tolažba, naj zdat-

— 182 -

niši priprošnik. Neprenehama nam kazein svedoei svojo
božjo ljubezen.

0 zato hočemo radi prihajati k temu sv. zakramentu.
Hočemo si želeti spoznanje Seraiimov in ljubezen Keru-
bimov nebeških, da bi bolj vredni bili pobožno moliti
in goreče ljubiti ta presveti zakrament Gospodovega
Telesa in Krvi.

Odgovor.  Bržej ko ne, ne moliš ne v cerkvi, pa
ne doma. In po tem takem tvoje ugovarjanje druga ni,
kakor piravo zagovarjanje lastne nemarnosti in lenobe.

Sploh pa me ne zanimiva tukaj dokazivati, kde se
bolj lehko moli, ali doma ali v cerkvi? Zanimiva me
zelo drugo prašanje: ali je božja volja ali ne, da po
nedeljah in praznikih Boga tudi skupno in javno ali
očitno t. j. v cerkvi zbrani molimo in častimo? In to
prašanje se mora odločno poresniti. Tako je; Bog hoče,
jegova volja je, da ga po določenih dnevih v cerkvi
lepo zbrani očitno molimo in ga častimo.

Dragi prijatelj! spominjaj se nekoliko tega, kar
se je v teh bukvicah že povedalo o cerkvenih zapovedih.
Zlasti ne pozabi, da je Bog cerkvenim pastirjem oblast
dal, vse, kar se jim bo za zveličanje duš potrebno zdelo,
naročiti in vernim naložiti. Rekel jim je: „kdor vas po¬
sluša, ta mene posluša; kdor pa vas zaničuje, ta zaničuje
tistega, kateri je mene poslal.“ (Luk. 10, 16:)

XXXV.

Čemu  Mksy.  meši zahajal? doma tudi lehko
molim!

183  —

Ako tedaj cerkveni pastirji velevajo po nedeljah
in praznikih k sv. mesi zahajati, je to za verne ravno
toliko, kakor če bi jim bil sam večni Bog takisto storiti
zapovedal. Iz tega pa sledi, da je tisti, kateri po ne¬
deljah in zapovedanih praznikih sv. meso nalaš opusa,
samemu Jezusu Kristusu nepokoren, samemu Bogu se
predrzno ustavlja.

Ne misli pa, da je ova cerkvena zapoved malo
važna in nepomenljiva! Kajti ona je zelo važna in ime¬
nitna. Zakaj? Zato, ker določuje in kaže, kako se ima
očitna služba božja  redno opravljati. Ljudje nam¬
reč ne živimo kakor pajeki, vsak posebič v svojem kotu.
Marveč človek je društvinska stvar, ki stori s svojimi
sobrati in sosestrami na zemlji veliko človeško društvo.
Iz tega pa sledi, da je človek ravno iz tega uzroka dolžen
Boga, svojega Gospoda, tudi kot ud človeškega društva,
s vsemi ljudmi vzajemno, in združen očitno in javno
častiti. To se pa godi po udeležitvi očitne  službe
božje.

Naposled je katoliški Kristjan ud katoliške Cerkve^
ki je edino pravo in ob enem tudi naj večje versko
društvo na svetu. Glede tega ima vsak Katoličan ne¬
katere dolžnosti. Kot društvenik katoliške Cerkve je
dolžen pri p o mag ati,  da se društvinski nameni zvr-
šujejo. Ti nameni pa drugi niso, kakor, da se Bogu
Očetu po Jezusu Kristusu v sv. Duhu na zemlji pripravlja
in daja dostojno češenje in molenje.

Dostojno in Bogu pred vsem naj ljubše molenje
se pa vrši tedaj, ako se človek pobožno udeležuje da¬
ritve sv. meše. To pa po dnevih, kateri so od Cerkve
božje v ta namen posebno odločeni, tedaj po nedeljah
in praznikih.

— 184  —

Kdor tedaj daritev sv. meše po omenjenih dnevih
nalaš zanemarja in opusa, ta zanemarja in opusa svojo
dolžnost kot katoliški Kristjan. Tak človek zaničuje Cer-
kvo in Jezusa Kristusa, kateri je Cerkvo poslušati za¬
povedal. Tak človek daja kršanstvu slovo in odreka
Bogu tisto češenje, katero mu je pred vsem ljubo in
prijetno. Kdor pa sam rad zaničuje cerkvene in božje
zapovedi, ta se hudo pregreši in sicer tem bolj, čem
imenitniše zapovedi zaničuje in prelamlja.

Reklo se je, da je daritva sv. meše Bogu naj bolj
prijeten način bogočastja. In tako je! Sv. meša je solnee
kršanske vere.

To tudi drugače biti ne more. Kajti sv. meša druga
ni, kakor vedno ponavljanje daritve Jezusa Kristusa, ka¬
teri je srednik, duša in srce vsej veri, presveti Bog
Kristjanov, začetnik in konec vsem stvarem. Pri sv. meši
je Jezus Kristus nazoč, živ in preobražen, kot Bog in
človek. Vedno ponavlja svoje naj večje pa tudi naj
imenitniše djanje: smrt in daritvo na sv. križi.

Po nehvaležnem grehu je človek Boga zapustil in
razžalil. Tolik dolg in zadolženje si je pri božji pra¬
vičnosti nakopal, da še molitev jegova Bogu ni bila več
prijeten duh. Po svoji preliti krvi je Gospod naš dolg po¬
plačal. S svojim trpljenjem je zid jeze božje podrl.
Jezus Kristus je za nas kazen neskončno prestal kot
nedolžna in vsa čista žrtva za zveličanje sveta. Jezus
Kristus je naš odrešnik.  On je našim dušam podelil
sv. Duha, ki jih navdaja z božjim življenjem. Brž po¬
tem, kedar se z Jezusom združimo po milosti božji t. j.
kedar nas jegov sv. Duh oživlja in posvečuje, zadobimo
v svoje srce kal večnega življenja. Kdor v takem pre¬
srečnem stanu oči za ta minljivi svet zatisne, ta jih kmalu

— 185  —

odpre v veselem, v večnem paradiži, ta zadobi večno
zveličanje. Jezus Kristus je tedaj naš odrešnik,  on
je tisto nedolžno jagnje, katero je za nas na križi da¬
rovano in zaklano bilo zavolj našega zveličanja. Vse
življenje Gospodovo je bilo kar priprava na ovo voli-
kansko krvavo daritvo, katera se je veliki petek na lesu
sv. križa nebeškemu Očetu darovala.

Iz tega pa, dragi moj, lehko povzemeš, kako ime¬
nitna da je daritva sv. meše! Sv. meša je nekrvavo
ponavljanje krvave daritve na križi. To ponavljanje se
vršuje po vseh stoletjih, po vseh krajih in vseh narodih
sveta. Med daritvijo na križi in med sv. meso ni bistve¬
nega  razločka. Daritva je tista, le način darovanja je
drug. Veliki duhoven, kateri daruje je povsod tisti: Jezus
Kristus; vidljiv na gori Kalvariji, nevidljiv na sv. altarjih
ter vidljivo od človeških duhovnikov nadomeščen. Darilo,
žrtva, nedolžno jagnje je tudi tisto: Jezus Kristus; kr¬
vavo na Kalvariji, nekrvavo na sv. altarjih ter zakrito
pod podobama kruha in vina. Vendar vsi ti razločki
niso bistveni, so le kar zunajni in navidežni, stvar in
bistvenost je tista.

Preljubeznivi Jezus pa hoče, da bi vsi ljudje pre¬
veliko srečo imeli, ove daritve deležni postati. Jezus
prisrčno želi, da bi si vsak človek sam po sv. blagoslov
prišel, katerega on pri sv. mesi deliva.

V trenutku povzdigovanja, sredi meše, stopi Jezus
Kristus iz nebes na sv. altar ter se vnovič daruje svo¬
jemu nebeškemu Očetu. Tedaj moli Jezus mesto nas h
Očetu. Mesto nas ga hvali in za odpušanje naših gre¬
hov prosi. Tedaj stopi Jezus Kristus med nas in med
razžaljenega Boga ter s svojimi ranami tolaži srd božje
pravičnosti.

— 186  —

Po besedah, katere Gospod skozi jezik mešnika
spregovori nad čistim kruhom in vinom, se ponovi
čudež ljubezni, katerega je Sin božji storil pri poslednji
večerji. In takisto se ponavlja vsaki den. Sleherni den
se kruh in vino spreminja v Telo in Kri Jezusovo. Zu-
najne oblike ostanejo, znotraj pa je bistveno Sin božji
pričejoči. Jezus Kristus samjenazoči in sicer kot spre-
minjeni in zveličani kralj nebes in zemlje. Kralj in
Gospod vseh angeljskih trum ponavlja spomin svojega
zemeljskega, trpečega življenja. Ob trenutku posvečevanja
kruha in vina ponavlja svojo krvavo darovanje in smrt
na križi. Trenutek posvečevanja in povzdigovanja sv.
podob je pravi trenutek sv. meše. Kar se je pred njim
godilo, je bila priprava, in kar za njim sledi, je zahvala
in konec.

Prisrčno želim, da vsled teh besedi nekoliko bolj
dostojno in vredno misliš o daritvi sv. meše.

Pridi, prosim te, pridi rad in z veseljem k tvojemu
odrešniku in zveličarju! Tudi tebi v korist se Jezus
mudi na sv. altarji. Tudi tebe bi rad blagoslovil. On
te ljubi in želi tvojo večno srečo in zveličanje. Kaj in ti,
kateri si jega toliko potreben, da brez njega zveličan
biti ne moreš, ti bi se ga upal zanemarjati ? Ti bi borna,
revna in zaničljiva in malenkostna opravila več cenil,
več  porajtal, kakor naj višjega, naj ljubeznivšega Go¬
spoda nebes in zemlje? O, tega ne storiš gotovo nikoli
in nikdar več! Ubogaj me, izpametvaj se, poboljšaj se,
opravi svojo kršansko dolžnost, ki je sicer resnobna in
potrebna, ki pa nikakor ni tako težavna in sitna, kakor
si dozdaj mislil. Pojdi vsako nedeljo in praznik k
sv. meši. Premisli pretečeni tjeden in prosi za potrebne
milosti prihodnemu tjednu. Bog ti bo dal svoj blago-

— 187  —

slov — in srečen se bodeš kedaj vračal v svoj
nebeški dom.

-o42>3£o-

XXXYI. Poglavje.

Ne utegnem.

Odgovor:  Utegneš jesti in piti?

„Se ve, da utegnem! “

Zakaj pa ješ in piješ?

„Ne prašaj me tako sitno. Vsaj veš, da moramo
piti in jesti, ako nečemo umreti."

Kaj pa je več, duša ali telo?

„Moj Bog, to je sopet tako sitno prašanje. O tem
vendar ni dvomiti, da je moja duša več vredna, kakor
pa moje telo.“

Dobro! po tem takem pa te, dragi prijatelj, lepo
prosim, stori vendar toliko za svoje dušo, kolikor za
svoje telo skrbiš! Usmili se svoje duše! Ne zanemarjaj
je bolj, kakor svoje telo. Glej, za svojo telo si vzemeš
in najdeš dovolj časa, stori takisto tudi glede svoje
neumrjoče duše!

Misli si, tvoj hlapec bi ti rekel: „gospod, dnes pa
ni časa, da bi zajutrkovali, obedovali, in večerjali, dnes
ni časa jesti, dnes moramo delati." Ali mu nebi zavr-
nol rekoč: „brez jesti biti ne moremo, to je naj bolj
potrebno, drugače nam tudi delati mogoče ni.“

Ali dragi moj, še bolj nadležno in določno ti mo¬
ram reči: „pred vsem in na prvem  mestu ti bodi
skrb, da ti duša neumerje; za svojo duše imaš naj poprej
poskrbeti. Ona je prvi in poglavitniši del tvoje osebe.

— 188

Duša je, katera nas dela ljudi, po telesu smo kar živali.
Duša nas loči od drugih živali, ona nas dela pametne
stvari.

To-da življenje, katero duša imeti mora, jej podaja
sv. vera.  Kajti vera je tisto, kar dušo z Bogom veže
in druži.

Dragi moj!  ali še hočeš zdaj reči, da ne utegneš,
da nimaš časa za blago druženje z Bogom? O gotovo
ne rečeš tega nikoli več!

Vzemi, poiši toliko čaša, da opraviš svoje naj po-
trebniše delo! Vzemi si toliko časa, naj velja, kolikor
hoče! Ne glej, od kod ga vzemeš! Nič se ti ne sme
militi, da le čas najdeš, in za svojo dušo poskrbiš in
storiš kar zastran jenega zveličanja sv. vera storiti veleva.

Nihče na svetu, živa duša nima pravice, da bi ti
smela za zveličanje duše potreben  čas krčiti ali je¬
mati. Ta pravica ne gre nikomur. Nihče, niti oča,
mati, brat, mož, gospodar, mojster, nihče je nima take
pravice! In ako bi si vendar kdo kaj takega drznil,
tedaj pa se imaš ravnati po besedah sv. apostolov, ka¬
teri so rekli: Bogu je treba bolj pokoren biti, kakor
pa ljudem.

Dobro vem, da mi utegneš ugovarjati in reči: „moj
stan, moj posel, moja služba.mi brani; moje sta¬

novske dolžnosti so krive, da ne utegnem. “

Prašam, ali je to gola resnica? O tedaj pa si dolžen
svoj dozdajni stan zapustiti. Dolžen si, da drug stan
poišeš, v katerem se zveličati zamoreš in sicer brž ko
bo mogoče. Zveličaven čas hitro teče — a neskončna
večnost te nepremakljivo čaka. Misel na večno zveličanje
ima vsa tvoja djanja obvladati. „Kaj pomaga človeku,
ako bi pridobil ves svet, na duši pa (večno) škodo trpel ?“

— 189  —

Vendar večjidel ni verjetno da ti tvoj zdajni stan to¬
liko časa nebi pripušal, kolikor ga je za zveličanje tvoje
duše potreba. Bodi odskritosrčen in pravičen do
sam sebe!

Ako tedaj odkritosrčno in pravično vse pomisliš,
gotovo ni verjetno, da nebi zamogel kr sansko ži¬
veti,  v jutro in na večer nekoliko moliti,  za pri¬
jete dobrote Boga hvaliti,  za storjene grehe za od-
pušanje prositi.  To bo vendar v slehernem stanu
mogoče. Tvoj stan ti gotovo ne veleva preklinjati, krivo
prisegati, krasti in goljufati ... In ako bi ti zlati čas,
katerega si po grešnih potih zapravil, v zveličanje svoje
duše obrnol, o koliko zasluženja bi že imel za nebesa
pripravljenega!

Zelo neverjetno je, da nebi v celem dolgem letu
toliko časa našel, kolikor ga je za dobro spoved potreba!
Toliko časa najde vsak, kdor le prav hoče.

Ne reci tedaj: ne utegnem storiti, kar sem kot
Kristjan za svojo dušo storiti dolžen! Nehaj sam sebe
grozovitno goljufati!

Zelo rad ti pa verujem, da si prisiljen časih reči:
„težko mi hodi s časom; ne utegnem tako, kakor bi
želel. Vendar tukaj bodi miren! Pomisli, da v takih
slučajih ali priložnostih ljubi Bog tvojo blago voljo
jemlje za dobro djanje.

Sploh pa ni potreba neznano veliko časa, da se
v ljubezni do Boga vadimo. Ne trpi dolgo, da človek
sklene hudobnega sveta ogibati se, storjene grehe zgri-
vati. Ni treba veliko ur na den, da se jutrajna in
večerna molitev opravi. In kaj je pol ure v nedeljo
ali praznik pri sv. mesi v primeri do mnogih let, katere
nam ostajajo za telesna opravila in skrbi? In ako

190  —

pojdeš na leto po dva- ali trikrat k spovedi, kaj meniš,
koliko časa si zapravil? Poznam ljudi, kateri vsak
mesene spoved opravijo in so vendar prav marljivi in
vestni delavci, trgovci in gospodarji. Ničesar ne za¬
mudijo. Vse opravijo o pravem  času. Stori tudi
tako! Bodi jim enak! Skrbi za telo in dušo — vse
o pravem času!

-o<t£©Š>o-

XXXYII. Poglavje.

Ljudje se mi bodo smejali. Imeli me bodo za
bedaka. Človek živi sred ljudi in mora časih ž
njimi potegnoti.

Odgovor:  Mesto da ti naravnost odgovorim te
uprašam:

Kaj si rajši, koštrun ali pa človek?

Koštruni imajo namreč čudno navado, da drug za
drugim na nos na vrat dirjajo. Kamor se prvi zaleti,
tje se strmoglavijo vsi zaporedoma, magari če se vsa
čreda v prepadih pobije in pogubi. Vsak koštrun stori,
kakor druge koštrune delati vidi. Ali misliš, da bi naj
ljudje tudi tako nespametno ravnali ? O žali Bog, da
jih veliko tako nepremišljeno ravna in nespametne ko¬
štrune posnema. Le preveč veliko jih je, kateri v večno
pogubljenje hitijo, ker vidijo, kako tudi drugi grešijo.

Praviš, da ne sodi kot posebnež in osamljenec
med ljudmi živeti! Dragi moj, jaz pa mislim, da je
to časib zelo potrebno. Časih se moraš od številne
drhali ločiti ter na posamezno stezo krenoti, ako nečeš
z večino vred vekomaj pogubljen biti. To pa ne, ka-

191 —

kor da bi ljudi zaničeval, ampak ker si dolžen krepo¬
stno in pridno živeti tudi sred pregrešnega  sveta.

Hudobnežev je sploh več, kakor pridnih. Oni
imajo skoro povsod večino. Jihova beseda skoro pov¬
sod obvelja, Mogočno vabijo in silijo ljudi na krivo,
na grešno pot. Kdor tedaj ž njimi po krivi poti hoditi
neče, ta je prisiljen večino zapustiti, in na pravo pot
prestopiti. Sicer ga imajo za bedaka, ali to nič ne
dene. Ravno ovo razdruženje, ovi odstop je prva sto¬
pinja, je pogodba, je veselo znamenje prihodnega več¬
nega zveličanja.

Naš Zveličar Jezus Kristus nam takisto storiti
veleva:

„Vstopite skozi ozka vrata; kajti široka so vrata
in prostorna je pot, katera pelja v pogubljenje, in veliko
jih je, kateri vhajajo po njej. Ozka so vrata in tesna
je pot, katera pelja k življenju in malo jih je, kateri jo
najdejo 11 . (Mat. 7, 12.)

„Ne bojte se teh, kateri telo umorijo, duše pa ne
morejo umoriti. Bojte se veliko več tega, kateri zamore
dušo in telo pogubiti v pekel 11 . (Mat. 10, 28.)

„Kdor se bo mene in mojih besedi sramoval, tega
se bo Sin človekov sramoval, kedar bo prišel v svoji
veličasti 11 . (Luk. 9, 26.)

„Kateri bo do konca stanoviten, ta bo zveličan 11 .
(Mat. 10, 22.) To je: Kdor bo stanovitno premagoval
vse napotke in ovirke, srčno prestal vsa zasramovanja,
se ustavljal vsem hudim zgledom in zapeljivcem, . .
ta pride v sveta nebesa. Take besede, žuganja in ob¬
ljube so dovolj jasne vsakemu, kateri še kaj umevati
hoče. —

— 192  —

Kdo pa je, kateri tako opominja, svari in
obeta? To je Jezus Kristus, tvoj naj višji in po¬
slednji sodnik!  Jegove besede ne bodo ostale
prazne in jalove. Vse se bodo na tenko dopolnile. —
Nebo in zemlja bota prešla, a jegove besede ne bodo
prešle. —

Ako tedaj, dragi prijatelj, kedaj zveličan biti
bočeš, moraš sicer sred hudobnega sveta stanovati, a
nikdar ne smeš s hudobnim svetom potegnoti. V hudob¬
nih stvareh se moraš od njega ločiti, moraš ga zapu¬
stiti in Jezusa nasledovati; bodi ljudem drago in ljubo
ali ne. —

„Toda ljudje se mi bodo smejali in me za norca
imeli, ako storim, kakor mi tukaj nasvetuješ! 0

Nič ne dene, pusti jih, naj se smejijo. Zato še
ne bodeš umrl. Sv. Franc Šaleški je djal: „pusti psa,
naj laja nad mesencem, zavolj pesjega lajanja še ne
bode iz neba padel 0 . Bolj naravno bi bilo, ako bi se
ti drugim smejal. Kdo ima pravo, da se komu smeji?
Ali trep razumniku, ali razumnik trepu?

Ako bi se tebi kdo smejal, ker vsak den ješ in
piješ, raven hodiš ter mu živih hrastov staviti nečeš —
ali bodeš zdaj obed pustil, večerje se tvegal in za na¬
prej po glavi hodil? Tega gotovo ne bodeš storil. Vsaj
veš, da bi kaj takega bilo nekaj zelo nespametnega in
neumuega. Ali, dragi moj, še bolj nespametno, še bolj
neumno bi bilo, ako bi večno zveličanje svoje duše v
nevarnost postavil, da bi se nekaterim ničvrednežem
prikupil, čijih grdobno in krivično življenje se ti davno
gabi in mrzi. Hvala iz njih ust ti je sramota, in zani¬
čevanje resnična čast. Kajti to kaže, da jim podoben
nisi, niti jim podoben biti nečeš.

— 193 —

Kdor reče, da Bogu zato ne služi, ker se ljudem
zameriti neče, ta je podoben tistemu avstrijskemu čast¬
niku ali oficirju, kateri je 1. 1866. našega cesarja zapu¬
stil, češ, da se ni hotel pruskemu kralju zameriti. Sploh
pa ne bodi strašljivec! — Ne misli, da bodeš osam¬
ljen pod milim nebom stal, ako prijaznost z grešnim
svetom popustiš! Na svetu še se dokaj pridnih na¬
haja. —

Bodi do vseh ljudi pravičen, prijazen in dober.
Veseli se in raduj se ž njimi, le Boga ne žali! Veruj mi,
ljudje te bodo glede tvoje vere in pobožnosti na miru
pustili, brž ko bodo zapazili, da ti je zastran tega prav
resnica.  Sploh pa šene  daj kmalu oplašiti pri vsaki
zbadljivi besedici. Ne maraj za njo. Reši svojo dušo!

-•ws»-e-

XXXYIIL Poglavje.

Življenje Kristjana je dolgočasno in čemerno.
Vedno križanje mesa, večno zatajevanje ... ali
se temu reče: živeti?

Odgovor.  Le po čas’, ne prenagli se, dragi pri¬
jatelj. Blizo ni tako hudo, kakor se ti dozdeva. Kršan-
sko življenje ne zahteva, da bi si moral vse odreči,
da bi se moral vsake  veselice ustrašiti, povsod  bežati.

Resnično sicer je, kršanske zapovedi s o jarem.
Vendar Jezus sam pristavlja: „Moj jarem je sladek
in moja butara je lehka“.  (Mat. 11, 30.)

Oglej se nekoliko po svetu! Ne dvomim, da po¬
znaš nekatere resnično pobožne Kristjane. Ali so ti res

13

— 194  —

vedno žalostni, otožni, čemerni, sitni in gundravi? 0
to gotovo niso. Kolikor je meni znano, so resnično
pobožni ljudje vseh naj bolj veseli,  mirni, prijazni
in zadovoljni. Znotrajni mir in poštenost se jim na
lici bere. Človeku že dobro stori, ako jih le pogleda.

Tega se ve, da tajiti ne morem, da je priden
Kristjan dolžen nad sam sebo bedeti, nevarne veselice
zapušati, grešnih priložnosti ogibati se. To storiti je
vsak Kristjan zveličanju svoje duše dolžen. Ne tajim,
da je časih vojska zoper grešne želje in strasti huda
in težavna. Vendar dragi moj, pokaži mi ga, ako kde
pod milim nebom veš za stan, kder bi človek zelo prost
bil vsake težave in zatajevanja! Zastonj ga išeš, takega
stanu na zemlji ni. Povsod se mora nekai pretrpeti.
Se veselice niso brez svojih sitnosti in težav. Dišeča
roža vendar le cveti na — pikečem trnu.

Kaj, in ti bi hotel naj večji posel, naj imenitnišo
skrb, naj važniše opravilo — zveličanje svoje duše,
opraviti — brez vsega truda, brez vseh težav in zata¬
jevanja? O tega vendar ne bodeš hotel v resnici ter¬
jati. Vsaj ni mogoče. Nebeško kraljestvo silo trpi,
in kateri si silo storč, ti se ga polastijo.

Svet vidi, kako Kristjani molijo, se postijo, poko¬
rijo, zatajujejo, ter si časih marsikaj odrekajo, kar
jim sicer ni prepovedano. In zdaj misli svet, da je vse
jihovo življenje gola težava in trpljenje. Toda svet
sodi le po tem, kar vidi in se goljufa. Pod okorno
lupino se nahaja žlahtno jedro, ki je polno čistega ve¬
selja in nebeške radosti. Ta jim olajša in oslajša vse
težave in skušnjave sveta. Pridni sin, kateri si potre¬
bne reči pritrga, da boleni materi pomaga, čuti v svo¬
jem srci radost in veselje, kakoršnega mu ves svet dati

— 195  -

ne more. Kršanska ljubezen je podobna nježni bčelici,
katera iz grenke materne dušice ali timijana srka brid¬
ki sok, katerega brž prebavlja v sladko strtino. —
Poskusi, živi prav po kršanski in kmalu se bodeš pre¬
pričal resnice tega, kar sem tukaj napisal.

Kaj takega se mora poskusiti. Dopovedati se ne
da. Le misli se nekoliko nazaj v svoja otročja leta.
O kako srečen si tedaj bil n. pr. kedar si prvokrat
ljubezen božjo zavžil v presvetem Resnem Telesu. Iu
zakaj si bil tako neizrekljivo srečen? Zato, ker si bil
čist, nedolžen in pobožen, sploh bil si tedaj — pravi
Kristjan.

O bodi sopet, kar si bil. Bodi sopet srečen. Bog
tvoje mladosti še zdaj živi. Ni se spremenil, le ti si
drug postal. On te še vedno ljubi, in čaka, da se
vrneš zgubljeni sin. Ne boj se ga! On je tvoj dobrot-
jivi Zveličar, pribežališe spokornih grešnikov. On sam
pravi: „N ob en ega, kateri k meni pride, ne
bodem od sebe pahnol".

Sprejmi tedaj sladki in lehki jarem kršanskega
življenja! Sopet bodeš našel mir vesti, tolažbo srca na
zemlji, po smrti pa večno zveličanje v nebesih.

--

XXXIX. Poglavje.

Zdaj sem premlad — preveč dela imam — po-
znej kedar bom bolj utegnil — na stare dni se
hočem gotovo poboljšati in resnično Bogu služiti
— brez sv. zakramentov nečem umreti . . .

Odgovor.  Grešiti, Boga žaliti in dušo v nevar¬
nost večnega pogubljenja staviti pa nisi — premlad?

13 *

— 196

Praviš, da se bodeš pozneje, na stare dni
poboljšal ?

„0 zelo gotovo in resnično,  na stare dni
hočem drug človek biti, hočem Bogu zvesto služiti in
vse, kar sem pregrešil, v veliki spovedi izpovedati in
popraviti. To je moja resnična in gotova volja“.

No, to bi že bilo nekaj, ali dragi moj, zanesti
se  ni.  Kdo ve, ali še.kedaj učakaš svojih starih dni.
Kdo ti zamore obečati, da bodeš vpričo smrti imel do¬
volj moči in — milosti? O veruj mi, to je pač res¬
nično in gotovo  dvomljivo! Veliko jih je že bilo,
ki so se na: juter, na stare  dni  zanašali in pokoro
odlagali. Toda naenkrat je mesto tistega: jutra,  tistih
starih dni,  pritisnola nemila smrt, za smrtjo sod¬
ba, za sodbo — večnost.  Marsikateri je spoved
zanemarjal, kedar bi jo bil prav lehko opravil. Napo¬
sled je bil voljen — tedaj pa je bilo — prepozno. —
Praviš, da se bodeš spovedal na smrtni postelji! Toda
kde imaš zapisano, da ti Bog smrti ne pošlje, preden
se spoveš?

Odgovarjaš: „Bog je usmiljen 11 .

To je resnično! Bog je gotovo neskončno usmiljen.
To ti kaže še denešnji den, ko ti odpušanje grehov
ponuja, ako se spokoriš. Vendar dobro pomisli ter
nikoli ne pozabi! Tisti Bog, kateri spokornemu greš¬
niku obeta odpušanje grehov, mu nikdar ne obeta —
juter snega dneva.  Tega ne obeta Bog nikder.
Se ravno nasprotno dela. Bog človeka svaruje in opo¬
minja, naj bi vedno  pripravljen bil. On pravi, da bo
smrt zelo nenadama prišla. O dragi moj, beri, poslu¬
šaj in pomisli, kako Bog, Gospod in naj višji sodnik
sam govori! On pravi:

— 197 —

„I>edite, zakaj ne veste, ob kateri uri bo vaš Gospod
prišel

»bodite pripravljeni, zakaj Sin človekov bo prišel ob
uri, za katero ne veste“;

„prišel bo Gospod ob dnevu, o katerem
se hlapec ne bo nadejal in ob uri,
kedar on ne v e“;

»in hlapca, ki ga bo nezvestega našel, bo izločil (za¬
vrgel) . . . tedaj bo jokanje in škripanje z zobmi".
(Mat. ?, 11.)

No, dragi moj, kaj porečeš na to?

O gotovo je velika velika nespamet, ako se člo¬
vek glede skrbi za zveličanje svoje duše zanaša na
negotovo  prihodnost!

Beri sledečo strahovito prigodbo.

Nek mladenič je mlačen postal in lenoben, začel
je svoje verske dolžnosti zanemarjati. Toda nekaj vere
še mu je ostalo. Kedar ga je vest, zlasti po noči, iz-
nemirjala, tedaj se je skušal tolažiti: »poznej se bodem
lepo spovedal, o brez spovedi me Bog varuj smrti. .
Naglo zboli. Mati mu pravijo, da mu bodo po duhovna
poslali, ako se želi spovedati. On pa odlaga in odloži
spoved na drugo jutro. Toda sila mu postaja vedno
večja. Zdaj se odloči za spoved. Pošljejo mahoma po
mešnika. Ali k nesreči duhovna ni bilo doma. Mudil
se je pri nekem drugem boleniku. Pošljejo po njega.
Med tem preteče sopet nekoliko časa. Pozno je že bilo
v noč. Toda zdaj slišijo zvoniti — mešnik prihaja,
vendar do bolenega mladenča pride — prepozno.
V groznem obupu je ravno kar dušo izdehnil.

Ni dolgo tega,, kar je v nekem mestu nek zidar
iz strehe na ulico padel in — mrtev obležal. Ven-

— 198 —

dar ta mož ni pozabil, kako resnobno nas je Bog
zastran negotovosti smrti svaril in opominjal. Ovi zidar
je bil svojih 30 let v tretjem redu sv.
Frančiška in je opravljal vsako saboto
svojo spoved in je prejemal vsako ne¬
deljo sv. Resno Telo.

Kaj pa, ko bi se tebi dnes kaj takega zgodilo?
Bi li bil pripravljen pred svojega božjega sodnika stopiti?

Letos o pustu sem bral o nekem še mladem raz¬
uzdanci, kateri je na plesu veselo plesal. A kedar so
godci odgodli, se je prevrgel in zgrudil na tla. Nazoči
zdravniki pristopijo. Pomagati mu ni bilo več. Bil je
k priči mrtev. Glej! in ta ni bil pripravljen.

Ali še si upaš reči: juter, drugo leto  se
bodem poboljšal? Ali se drzneš zastran zveličanja na
negotovo prihodnost zanašati se? Kako zamoreš mirno
spat iti misleči: gotovo in resnično, preden umerjem —
na smrtni postelji se hočem spokoriti?

Se ni dolgo tega, kar je nek fantič, kateri se je
v mestu krznarskega učil, prvokrat k sv. obhajilu pri¬
stopil. Pri tej priliki je storil le eden,  toda resno¬
ben sklep.  Rekel je sam pri sebi: a k o še k e-
daj le edini smrtni greh storim, ne
pojdem poprej spat, preden  se  ga  ne
spovem.—

Crez nekaj časa se mu resnično ta nesreča pripeti.
Storil je nek smrten greh. Bilo je v saboto in prav
slabo vreme. Do cerkve frančiškanov, kateri so po
sabotah na večer navadno spovedavali, je bilo precej
daleč. Franček, tako mu je bilo ime, reče sam pri
sebi : Juter je tako nedelja, se bom>pa juter spovedal“.
Toda v tem trenutku mu pride na pamet sklep, kate-

- 199  -

rega je bil storil pri svojem prvem obhajilu. Nemudoma
poklekne, zmoli eno: češena si Marija itd., in zdaj
mesto, da bi naravnost k svoji materi na dom šel,
kamor je bil namenjen, jo ukrene proti frančiškanski
cerkvi in opravi sv. spoved. Poln znotrajnega miru in
veselja se vrne domu. Mati ga praša, kde se je po¬
mudil? Fantič jej odkritosrčno razloži, kako in kaj.
Ni zamogel samega veselja dovolj besedi najti, da bi
jej svojo srečo dopovedal. Lepo z Bogom spravljen
odide spat.

Mati je fantiču po nedeljah pustila dolže spati
kakor po delavnikih. Takisto je storila tudi zdaj. —
Bila je že sedma ura, ko mati na dveri potrka, da bi
se fantič prebudil. Vendar, ker še ga tudi v pol uri
iz postelje ni bilo, je nevoljna ustopila: „no, lenuh,
ustani, pol osmih je že!“ Toda fantič se ne gene —
mati stopi k postelji, prime ga za roko — bila je mr¬
zla kot led — ona se prestraši, pogleda ga bolj dobro
— uboga mati zavpije na ves glas in nezavedna padne
na mrzlo telo svojega deteta. Bilo je — mrtvo.

O blagor mu, ki spovedi ni odlagal na juter,
ki ni šel poprej spat, dokler se ni lepo z Bogom spravil.

Bog daj, da bi ti, kateri ove vrstice bereš, tudi
tako moder, tako previden in tako srečen bil, kakor ta
fantič. Spravi se z Bogom, preden umerješ!

Konec.

Po slovenskem in drugem svetu se potika še ve¬
liko več ugovorov zoper sv. kršansko vero. Toda vedi,
da ni nobeden močnejši od teh, katere sem ti v teh
knjižicah pobijal. Vsi so več ali menj zvijačni, ne-

— 200  —

spametni in lažnjivi. Naposled zmaga vselej in mora
zmagati katoliška resnica. Tema vselej pred svetlobo
zbeži.

Sicer so krivi preroki časih silno zviti. Oblačijo
se debelo v ovčja oblačila. Delajo se, kakor da bi
kar goreli za naj čistejšo resnico in naj jasnišo pravico.
Ali znotraj so le dereči volkovi, ki verne ovce trgajo,
motijo ali jim vsaj zanjke verskih dvomov nastavljajo.
Kaj je tukaj storiti? Jaz ti sledeče nasvetujem. Pojdi,
poiši zvedenega duhovnika, povej mu svoje dvombe in
ga poprosi, da ti jih pojasni. Z velikim veseljem ti
bo pomagal.

Sploh pa skrbi, da verske nauke dobro spozna¬
vaš. Cern bolje jih kdo spozna, tem več jih ljubi in
tem rajši po njih živi. Večina ugovorov in sovražnosti
do vere se rodi iz nevednosti.

Prisrčno želim, da bi ti moji prijazni zagovori sv.
vere služili v večno zveličanje.

Ne bodi hitro nevoljen, ako- se ti marsikateri mo¬
jih zagovorov ne dopade. Kar je v teh bukvicah do¬
brega, to prištevaj jakosti in imenitnosti božje
resnice,  kar pa je v njih pomanjkljivega, to meni
in moji slabosti  nalagaj. Ljubi Bog in tisti, kate¬
rega je Bog poslal, Jezus Kristus blagoslovi tebe,
bukvice in mene!

In tako, dragi prijatelj, se od tebe poslovim. Bog
daj, da se v nebesih vidiva! Amen!

I