AÑO (LETO) XXIII. (17) No. (štev.) 38
ÎSLOVENIA LIBRE)
BUENOS AIRES 17. septemjbra 1964
U;
čas nam nalaga zvestobo in značajnost
Iz govora g. B. Finka, predsednika
Zedinjene Slovenije na slov. taboru
v Slomškovem domu 13. 9. 1964
„O rodni dom, o hiše očetove streha ti!“ tako zveni v teh tednih in dneh stotini naših mladih fantov in deklet, ki so z zavzetostjo in umetnostjo izpovedali zvestobo ožjemu in širšemu domu rodu, kateremu pripadajo po krvi in usodi. Spominu na slovenski dom je tudi posvečen tabor Slomškovega slovenskega doma.
To posvetilo ni samo besedno geslo ali spominski znak prireditve, ampak ima v sebi globoko pomembnost, ki jo nosi ideja doma, za nas slovenskega doma.
S slovenskim domom si najprej predstavimo slovensko kmečko hišo, z njenimi arhitekturnimi posebnostmi, tehnično značilnostjo, opremo in okrasjem, ki pokaže značaj in okus slovenskega človeka v elementarni življenjski podobi. Turistom in narodopiscem je slovenska kmečka hiša lahko predmet zanimanja in preučevanja, nam in našim otrokom pa je nekaj k srcu priraslega, ker čutimo, kako diha v njej družinsko ognjišče, ikako je posoda življenja, ustrezna lupina intimnega gibanja narodne duševnosti, zdravo gojišče človeških vrlin in kreposti. Tako nam dom ni samo stavba in njene pritikline, ampak nam to postane še bolj družina z vsem načinom življenja, navadami, značajem, miselnostjo in obredjem. Misel na kmečki dom zbuja občutek miru, varnosti, poštenosti, duhovnosti. Zgodbe o nelepih pojavih človeške narave občutimo kot izjemnost, zlo je tam res zlo, vse je pristno in se ne zavija v plašč hinavstva. Vrednote so postavljene na svoje mesto; včasih se nekatere silijo preveč v ospredje, a se to kmalu maščuje. Nikdar se ne poveličuje laž, hinavščina in krivica. To nam je naš ikmečki dom, slika lepote in notranjega miru.
Če nam je kmečka hiša z vsemi značilnostmi podoba in simbol slovenskega doma, pa imamo pravico in razloge, da se spominjamo in hvalimo tudi dom slovenske delavske ali meščanske družine. Skromna predmestna hišica ali stanovanje v velikem bloku je prav tako življenjsko področje družine, ki morda ne Uživa toliko slikovite romantike, kot jo nudi kmečka hiša, pa zato nima ni,č manjši duhovni pomen. Tudi naši delavski in meščanski domovi so objemali družine — celice življenja, tudi v njih so se oblikovale osebnosti za življenje v svetu in v večnosti. Tudi v njih je dihala intimnost, stene in predmete je tudi v njih oživljala dobrotna skrb in radost ob skupni usodi. Zato je tudi po njih veliko spominov, ki nam oblikujejo duševnost, saj so to vtisi, ki so nam jih dali neštevilni vsakdanji doživljaji, ob katerih smo rastli, in postali to, kar smo, vsak s svojo posebnostjo, a vsi s skupnimi pojavi krvi in miselnosti.
Ob misli na dom svoje mladosti se nam dvigne pogled nad sleme domače hiše, objame bližnjo srenjo ali mesto in obhodi vso zemljo, na kateri živi naš rod. Dom se nam razširi, družina pomnoži, pred seboj gledamo domovino. Vse nam je domače, vse je naše, gozdovi in travniki, ceste in železnice, tovarne in delavnice, cerkve in šole; ljudje govorijo naš jezik, mislijo in čutijo po naše. Zato govorimo, da bo doma zdaj jesen in mislimo na vso Slovenijo, zato pojemo našemu dragemu domu in rodu.
Če je dom varna streha, toplo ognjišče in izraz osebnosti, pa je za nas spomin nanj bolečina. Pred toliko časom smo šli v svet kot brezdomci. Domove so nam zaplenili in obložili so nas z očitki izdajstva. Dvakrat so nas izgnali: vzeli so nam dom in nam krivično naložili greh nad njim. A spominov in globoke zavesti nam niso mogli vzeti. Zato se nismo vdali: izpodrezane korenine nas še bole, pognali smo novih, ki iščejo opore in hrane, a ni domače zemlje, ki bi nam dajala sokov za novo rast. Ob tujem se bogatimo, po naše moremo živeti samo iz energij, ki jih nosimo v sebi. To je velika žrtev in veličina: hranimo se od krvi, ki nam teče iz lastnih ran. Zato se nismo izgubili. V tujini neprestano gradimo dom, da vzdržimo pri svojem. Gojimo jezik in slov-
3. zasedanje II. vatikanskega koncila
V	ponedeljek, 14. t. m., se je v Vatikanu začelo tretje zasedanje II. vatikanskega koncila.
Papež Pavel VI. je začel koncil z mašo, ki jo je daroval skupno s 24 prelati iz 19 držav v baziliki sv. Petra na posebej za to priliko pripravljenem oltarju. Od 24 škofov, ki so s papežem skupno darovali sveto daritev, je bilo 10 Evropejcev, 6 z ameriškega kontinenta, 5 Afrikaneev in en Avstralijanec.
V	prvi prsti pred oltarjem so sedeli protestanti in drugi nekatoličani, ki predstavljajo 22 cerkva in krščanskih skupnosti. Vse je povabilo na koncil Tajništvo za širjenje kršč. edinosti.
Po maši je Pavel VI. s papeškega prestola prebral 4000 besed dolg otvoritveni govor v latinščini. Med drugim je izvajal, da bo koncil na tem zasedanju razpravljal in skušal podati dokončne izjave o univerzalnosti Cerkve, o pastoralnih dolžnostih škofov, o božjem razodetju in o laičnem apostolatu. Cerkev se mora modernizirati, da se bo čim bolj povezala z modernim svetom in da bo tudi čim bolj sodelovala ne samo v reševanju duš, temveč tudi v doseganju blagostanja in miru na svetu. Koncil bo na sedanjem zasedanju razpravljal tudi o problemih antisemitizma, zakonih med verniki različnih ver, o kontroli rojtev in o pokojninski starosti škofov.
Pavel VI. je v govoru med drugim zlasti poudarjal: Pod znamenjem sv. Križa, kateremu na ,čast smo danes brali sv. mašo, se začenja tretje zasedanje II. vatikanskega koncila. Cerkev je tu. Mi smo Cerkev. Smo, ker smo udje skrivnostnega Telesa Kristusove-
ga. Bog nam je podaril neprecenljiv dar, da smo krščeni, da verujemo, da smo združeni v ljubezni v Bogu. Na koncilu se slavi enotnost, katolištvo, iz katerega Cerkev črpa svoj čudovit obstoj, svojo čudovito moč ustvarjati ljudi brate med seboj, da zbira v svojem naročju najrazličnejše civilizacije, najrazličnejše narodne, socialne in kulturne težnje, upoštevajoč vse v njihovi originalni raznolikosti. Cerkev in ta koncil vodi sv. Duh. Naša naloga je, da čim bolj spoznamo mišljenje Jezusa Kristusa. Cerkev mora sama iz sebe ugotoviti, kar je Kristus mislil o njej in kar hoče od nje. Cerkev se mora sama definirati, mora ugotoviti v svoji vesti doktrino, katero ji narekuje sv. Duh, kakor je obljubil Gospod.
Sedanjega zasedanja koncila se bodo udeležile tudi nekatere redovnice in druge žene, kar se dogaja prvič v zgodovini koncilov. Prisostvovale bodo samo nekaterim debatam, ne bodo imele pa pravice posegati v razprave.
Prvič se udeležuje koncila kot opazovalec carigrajski patriarh, ki je v Vatikan poslal svojega delegata. Pravoslavnega moskovskega patriarha zastopa laik Liverij Voronov, član teološke akademije v Leningradu.
Vsa Zahodna Evropa je na televiziji gledala otvoritev koncila. Rimski dnevnik 11 Popolo je ob tej priliki zapisal: „Tudi če bi hoteli ignorirati versko vrednost dogodka in skrivnostno prisotnost sv. Duha,brez dvoma samo katoliška Cerkev lahko, skliče zborovanje tako široko reprezentativno, kakor je koncil.“
Napetost med Indonezijo in Malajzijo
Napetost med Indonezijo in Malaj-zijo se je zopet povečala, ko je indonezijski predsednik Sukarno poslal na Malajzijo skupino svojih padalcev, ki so se izkrcali severno od Singapurja. Malajzijska vojska je nekaj padalcev ujela, drugi pa so se razbežali po no-
tranjosti polotoka in se združili s skupinami, ki so se po morju priklatile iz Indonezije v Malajzijo v minulih tednih.
Sukarno se je, kakor kaže, odločil, izvesti gverilsko organizacijo v Malaj-ziji ter z gverilo končno uničiti to državo. Komunistični agenti so istočasno s
stvo, pesem in igro, lik in okras. Vzdržujemo organizirano skupnost v bogatih odtenkih, postavili smo si skupne slovenske domove, da se ne razidemo in odtujimo. Vse to je naša potreba, brez tega bi postali nekaj brezobličnega, brezosebnega. Vendar doma nam to ne vrne.
A naša bolečina je še večja. Nismo samo mi odtrgani od doma: dom se iz-neverja samemu sebi. Družinsko bivališče ni več dom, domovina lastnim sinovom postaja mrzla in tuja. 'Na pogoriščih, ki jih je povzročila revolucija, so nastale stavbe, gladko ometane in čisto prepleskane, a hladne, ker ne skrivajo svobodne intimnosti. Namesto osebnega okusa se uveljavlja predpisani standard, spontano silo življenja je izrinilo papirnato načrtovanje. Ideja progresivnosti je dala ljudem nekaj zunanjih dobrin, a vzela jim je mir, občutek domačnosti, svojine. Splošna materializacija je kriva, da se razbija družina, da se odtujujejo generacije. Tudi zmotnega idealizma ni več; vse je samo še račun in program, ki vodi v slepo ulico. Zato so starejši razočarani in prevarani, mladina pa je blizu dna, kjer je tema, hlad in gnus, pa nobenega cilja. Slišijo se uporni klici po svobodi, a ni videti, kam naj zahtevana svoboda vodi. To je iz našega doma napravila revolucija, ki je ohljubljala srečo v novem redu, a je po strašnih žrtvah tudi tistim, ki so vanjo verjeli, prinesla le razočaranje in obup. Prave slovenske domovine torej ne uživamo ne mi, ki smo na tujem, ne tisti, ki žive na domačih tleh.
Vendar domovina ni umrla. Ob pogledu na pristno slovensko domačijo in ob spominih vedno začutimo, kako domovina živi v nas. Vemo tudi, da živi na dnu zavestno in nezavestno trpečih duš rojakov doma in da bo v izkušnjah obogatena vstala v vsej polnosti. Ta zavest nam nalaga vztrajnost in zvestobo. Posebej je treba, da smo v svojem ravnovesju sodobni. Razmere se menjavajo, miselnost se spreminja, romantični sentimentalizem se nam včasih ne zdi več iskren. Ob misli na dom in domovino ne čustvujemo več z mladeniškim navdušenjem, vriskom in smehom. Zato m dovolj, če ostanemo le pri tem, da si
padalskim izkrcanjem uprizorili v Singapurju spopade med malajskim prebivalstvom in Kitajci, ki žive v tem pristaniškem mestu ter je bilo v izgredih ubitih več ljudi. Vlada je bila prisiljena oklicati obsedno stanje.
Malajski predsednik Rahman je objavil, da je dobil zagotovilo od Anglije, Avstralije in Nove Zelandije, da lahko računa na njihovo pomoč, če Sukarno ne bo prenehal z gverilskimi napadi na
I Z
T i D N A
čilski izvoljeni predsednik krš,č. demokrat dr. Eduardo Frei je na izzivanje kubanskega bradača Castra, da naj sedaj pokajže, če more tekmovati „s socialnim napredkom“, ki da ga je dosegla kubanska komunistična revolucija, izjavil, da bo Častrov poziv sprejel toda pod pogoji, ki morajo biti za oba enaki! Se pravi: Castro naj na Kubi najprej izvede tako svobodne volitve, kakršne so bile v Čilu, pri katerih je bil Frei izvoljen za predsednika. Po takih dem. volitvah na Kubi pa sprejme Frei vsako tekmovanje z diktarjem Castrom.
Med govorom Roberta Kennedyja, brata umorjenega ameriškega predsed nika Jolina Kennedyja, ki se pri novembrskih volitvah poteguje za senatorsko zastopstvo države New York, je v istoimenskem mestu prejšnjo soboto eksplodirala petarda. Robert Kennedy se za eksplozijo petarde ni zmenil ter je govoril naprej.
General De Gaulle bo 21. septembra s prihodom v Venezuelo začel s svojimi obiski raznih južnoameriških držav, katere bo zaključil dne 16. oktobra v Riu
Malajzijo. Novozelandske in angleške čete so se zapletle v spopade z indonezijskimi gverilci na otoku Borneo in Sarawaku. Prav tako je objavil, da Ma-lajzija ne bo prenašala Šukarnovega izzivanja in da bo ponesla vojno v Indonezijo samo.
Medtem je iz Kuale Lumpur, glavnega mesta Malajzije, odletela v New York delegacija na zasedanje Varnostnega sveta ZN, ki je začel razpravljati o pritožbi Malajzije proti Indoneziji.
V T I D K M
de Janeiru. Na obisku bo 26 dni in bo prepotoval 21.000 km. Razen Venezuele bo obiskal Kolumbijo, Ekvador, Peru, Bolivijo, Čile, Argentino, Uruguay in Brazil. V Argentino bo prišel 3. oktobra ter bo na obisku v njej do 6. oktobra.
V Angliji so objavili, da bodo splošne državnozborske volitve dne 15. oktobra t. 1. Laboristi so že objavili svoj volilni program za „novo Veliko Britanijo“. V zunanji politiki zahtevajo integracijo atomskega orožja in utrditev Organizacije združenih narodov, v notranji pa med drugim podržavljen je jekla in organizirano načrtovanje narodnega gospodarstva. Konservativci so začeli z volilno kampanjo z velikim nedeljskim shodom v Londonu ,na katerem je govoril predsednik vlade Douglas Home.
Grčija je kljub zaskrbljenosti in težavam, ki jih povzroča trmasti in nepomirljivi ciprski predsednik pravoslavni škof Makarios, vsa v veselem in slavnostnem razpoloženju. Kajti jutri se bo v Atenah poročil mladi brški kralj Konstantin z dansko princeso Ano Marijo.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
pripnemo šopek in trak in zavrtimo poskočno ploščo. Naše razmerje do domovine mora biti globlje. Ker smo nanjo privezani z vsem bitjem, nas mora hiti skrb za njeno usodo. Boleti nas mora njena bolečina, polni moramo biti zavzetosti, kako ji biti v pomoč. Razum nam pravi, da je naša naloga še vedno v zdomstvu, čustva nas nagibajo k potovanjem čez morje v družbo ljudi, ki niso iz našega občestva, a s tem, da se takim čustvom predamo, domovini ne koristimo, vsaj zdaj še ne. Naše mesto je še vedno v ločenosti od domačije; še vedno moramo biti drug svet, slovenski svet duhovne svobode, čeprav v zunanjem življenju poln omejitev in zaznamovan za bolečino in morda izhiranje. Naj nam velja, kar je zapisal pesnik: Školjka na morskem se dnu razbolela je, v biser je stisnila vso svojo bol. če bo naš biser v svobodi izoblikovana osebnost, iki bo zvesta človeškemu dostojanstvu in zgodovinskemu poslanstvu, potem bomo zmagovalci, čeprav na poti omahnemo.
Na tej poti sta nam danes nevarna lahkovernost in strah. Nekateri naši ljudje so začeli pozabljati, da je uradna ideologija doma ista kot pred 19 leti, da so na vladi isti ljudje, ki so krivi strahot državljanske vojne in da so ti ljudje taki, kot so bili, pripravljeni pokončati 90 odstotkov Slovencev, če bi se upirali, zmožni tudi neizmernega hlinjenja. Nekateri imajo skušnjave, da verjamejo v besede pozabljenja in celo prijateljstva iz tistih vrst, ki so nas do včeraj obsipala z najhujšimi obdolžit-vami in jih niso preklicala in obžalovala. Da bomo verjeli v njihovo dobro voljo in pošten namen, nam bodo morali to drugače dokazati, kot zdaj nastopajo. Prijazna beseda in kos kruha je lahko hujše orožje kot vsa morilna sredstva.“
Zaključil pa je svoj govor z besedami: „Nimamo razloga, da bi se odvračali od nauka, ki smo ga prejeli, in da bi omahovali na mestu, ki nam ga je Previdnost določila, čas od nas še vedno terja odločnosti in trdnosti; naša globoka zavest nam ne da, da bi popustili v zvestobi samemu sebi, domu in domovini.“
Argentina želi živeti v svobodi: in demokraciji
Deveta obletnica osvobodilne revolucije, ki so jo dne 16. septembra 1955 leta začele oborožene sile s široko podporo naroda pod vodstvom armadnega generala Eduarda Lonardija, in ki je bila v naslednjih dneh uspešno zaključena z imenovanjem revolucionarne vlade in povrnitvijo republiki demokratske oblike vladavine, je dalo tako vladi, kakor tudi številnim rodoljubnim ustanovam priložnost, da znova poudarijo, da Argentina želi živeti v miru, svobodi in demokraciji ter da je za njihovo obrambo pripravljena doprinesti vse žrtve, če bi bilo to kdaj potrebno. Z ozirom na napoved justicialističnega vodstva, da se namerava bivši predsednik Perón še to leto vrniti v Argentino, imajo izjave tako vladnih osebnosti, kakor predstavnikov državljanskih rodoljubnih ustanov ob proslavljanju devete obletnice osvobodilne revolucije še poseben pomen.
V prejšnji številki smo poročali o odredbi, ki jo je izdal drž. tajnik za vojsko glede proslavljanja 9. obletnice osvobodilne revolucije po vseh vojaških garnizijah. Povedali smo, da bo imela vojska glavno proslavo v mestu Córdoba, kjer se jé začela osvobodilna revolucija. Tamošnje proslave se je drž. tajnik za vojsko gen. Avalos osebno udeležil in je na njej tudi govoril v imenu argentinske vojske. Na to slavnost so poslale svoja zastopstva tudi vojna mornarica in vojno letalstvo.
Za drž. tajnikom za vojsko sta tudi drž. tajnik za mornarico viceadmiral Pita ter drž. tajnik za letalstvo brigadir Romanelli izdala odredbo za spominske proslave ob deveti obletnici osvobodilne revolucije.
Drž. tajnik za mornarico proslavo obletnice osvob. revolucije utemeljuje z ugotovitvijo, da je osv. revolucija dne
16.	sept. 1955 „razbila verige despotizma, ki je poteptal osnovne pravice, ki dajejo človeku vse dostojanstvo. Omogočila je, da je na obzorju domovine znova posijalo sonce svobode. Viceadmiral Pita naglaša, da je ta dogodek „za vse čase vključen med najslavnejša dogajanja v državi ter je izpričal solidarno voljo državljanov in oboroženih sil, da hočejo živeti v svobodi. Obno vil je tudi proslavljanje naših junakov in potrdil našo krščansko vero. Narodi, ki se zavedajo svojega poslanstva, ne smejo pozabljati na take dogodke. Edinstvo Argentincev, ki ga vsi želimo, nas sili k odpuščanju, nam pa tudi na-
roča, da ne smemo pozabiti prestanega gorja, da se znova ne bi ponovilo, da bi republika zopet morala dati hipoteko na pravico svojega ljudstva do svobode. Zato vojna mornarca vzdržuje nespremenljive iste ideale, ki jih narekuje ne-preklicljiva obramba demokratskih ustanov, ki so nam jih priborili naši junaški predniki. Zato se vojna mornarica s spoštovanjem spominja tistih, ki so z žrtvovanjem svojih življenj omogočili osvoboditev države“. Glavna spominska slavnost vojne mornarice je bila v Mor-naršiki tehnični šoli z govorom drž. tajnika za mornarico viceadmirala Pite.
Drž. tajnik za vojno letalstvo brigadir Romanelli v svoji odredbi o proslavah vojnega letalstva 9. obletnice osvobodilne revolucije navaja, da je osvobodilna revolucija „resničen mejnik v razvoju naše zgodovine“, ki je republiki omogočil, da se je „povrnila na pot, ki so jo začrtali naši predniki“. Dalje ugotavlja, da je po tej poti republika „znova zadobila osnovne ustanove vladnega sistema, ki ga določa ustava“. Osv. revolucija je državljanom „znova dala naravne in ustavne pravice“. Zato zatrjuje in poziva, „da ne smemo dovoliti okolnosti, ki bi nas znova pahnile v tisto nečastno dobo, ki je bila v sramoto naših najčistejših narodnih tradicij“. Drž. tajnik za vojno letalstvo se je osebno udeležil spominske proslave v šoli za letalske podčastnike v Cordobi in je na proslavi tudi govoril.
Spominske proslave devete obletnice osvobodilne revolucije so se začele že prejšnjo n edeljo, dne 13. sept., pred grobnico šefa osvobodilne revolucije generala Edvarda Lonardija na buenos-aifeškem pokopališču Rečoleta. Pripravili so jo osebni prijatelji pok. gen. Lonardija. Navzoča je bila Cela vrsta najoličnejših generalov in višjih častnikov. Na grobnici je vdova pok. gen. Lonardija odkrila bronasto spominsko ploščo v obliki znamenja Kristus zmaguje. V taki obliki so namreč letela letala septembra 1955 iz Cordobe v Bs. Aires, ko so 'v argent. prestolnico pripeljala zmagovitega šefa osv. revolucije in njenega prvega predsednika gen. Lonardija. Ob tej priložnosti je osebni Lonardijev prijatelj gen. Senorans izrekel tele besede: „Pod varstvom znamenja Kristus zmaguje, ki je bil Lonardijev simbol in oklep,, prosimo za pomoč Boga, našega Gospoda. Z globoko vero v domovino in nezlomljivim zaupanjem v naše oborožene sile, pa naj (Nadaljevanje na 2. strani)
Stran 2
SVOBODNA SLOVENIJA
Buenos Aires, 17. septembra 1964
Ob 35-letnici hrvatsko-srbskega sporazuma
Dne 26. avgusta 1. 1939 je bil iia'
Bledu sklenjen srbsko-hrvatski spora-
Druga grafična razstava
Kmalu po ustanovitvi SKA je njen umetnostni odsek priredil prvo slovensko izseljensko razstavo, takrat še v salonu restavracije Dekleva. Razstavljalo je takrat pet umetnikov: Gorše, Aleksa Ivančeva, Kramolc in Bara Remec, pa še risbe pokojnega Koritnika so bile pokazane. Presenečenje za Slovence je bila takrat gospa Ivančeva, ki je prej še nismo dosti poznali, dočim so bili ostali umetniki znani širši slovenski publiki vsaj po reprodukcijah v zbornikih Svobodne Slovenije. Takrat je padel predlog, naj bi priredili v Buenos Airesu vsako leto takšno razstavo; predlog je padel in propadel in je trajalo deset let, da bomo prišli do druge takšne razstave. Tokrat bo izpadel pokojni Koritnik, ki je imel že posmrtno kolektivno razstavo, izpadla bo gospa Ivančeva, ki ji stalne selitve s kontinenta na kontinent onemogočajo udeležbo; ponovno se bodo afirmirali Gorše, Kramolc, Bara Remec in Volov-šek in bo še sedem novih; kipar Ahčin, ki se takrat, pred desetimi leti še ni pobliže bavil z grafiko, gospa Marija-nica Savinšek, ki se je naselila v Parizu, in pet mlajših, ki so se zbrali okrog dveh najpomembnejših, Goršeta in Bare Remec: Vodlan in Zupančič ter Bukovec, Makek in Papež.
Tako že iz golega naštevanja spoznamo, da se krog slovenskih upodabljajočih umetnikov v izseljenstvu v§ča. Pa ne samo to; tudi vsi že pri prvi razstavi uveljavljeni so ostali svojemu umetniškemu zvanju zvesti. Zvanje je nekaj manj kot poklic; umetnika ne preživlja vedno, kot ga je doma poklic, dasi bi bilo idealno, če bi vsi umetniki mogli biti poklicni mojstri. Včasih je bilo tako, da so slovenski umetniki morali iti na tuje, če so hoteli živeti v svojem poklicu, tako že ok. 1. 1800 brata Janša in Franc Kavčič, pozneje brata Šubica in do konca prve svetovne vojske arhitekt Plečnik. Danes je to drugače: tujina je tako preplavljena s svojimi domačimi umetniki, dostikrat dvomljive vrednosti, da se tudi kvalitetni Slovenec med njimi težko uveljavi.
Slovenski protikomunistični izseljen ci smo šli v svet obenem z že dozorelimi umetniki (Gorše, Kregar, Remec) in s takšnimi, ki so bili še v mladostni rasti (Ahčin, Koritnik, Kramolc, Vo-lovšek). Kmalu za nami so se iztrgale iz nesvobodnega umetniškega življenja v domovini gospe Ivančeva in Savinškova. Kar je pa posebno veličastno je bila požrtvovalnost gospe Rem-čeve, ki je zbrala mlade slovenske talente in jim v družbi Ahčina in Volov-ška nudila vse, da so se razvili v danes že priznane umetnike. Na južnem štajerskem sta se odločila dva fanta, Vodlan in Zupančič, da gresta v svet študirat umetnost in ju je slednjič prevzel pod svoje okrilje mojster Gorše in se z njima že uveljavil v Clevelandu, New Yorku in Kanadi. Geste gg. Remčeve in Goršeta so tako pomembne in za slovensko izseljenstvo častne, da jih je komaj mogoče dovolj pravično vrednotiti. In tako bomo občudovali na drugi
zum. V imenu vlade ga je podpisal tedanji predsednik Dragiša Cvetkovič, r imenu Hrvatov pa predsednik Hrvatske kmetske stranke dr. Vladko Maček.
Ob nedavni smrti predsednika HSS dr. Vladka Mačka je g. Dragiša Cvetkovič objavil svoje spomine nanj v pariški politični reviji Savremenik. V spominskem članku „Ob smrti dr. Mačka“ med drugim objavlja tudi njegovo pismo iz leta 1961, omenja nekatere važne dogodke iz predvojnega političnega življenja in medvojne jugoslovanske vlade ter svoje razgovore z dr. Mačkom pri sestavljanju srbsko-hrvatskega sporazuma.
Zaradi pomembnosti in zanimivosti objavljamo članek v prevodu v celoti. Glasi se takole:
20. junij 1928 je napovedal važne dogodke. Vzdušje je bilo polno električne napetosti, v kateri je na eni strani prevladoval Svetozar Pribičevič, na drugi strani pa nekateri opozicionalni poslanci.
Zaradi boljšega razumevanja teh dogodkov se bomo povrnili malo nazaj, na tisti dan, ko je poslanski klub Hrvatske kmetske stranke sklenil, da bo poskušal doseči sporazum med radikali in HSS, katere predsednik je bil iStjepan Radič.
Radikalski poslanski klub je sklenil, da se njegovi poslanci sestanejo s poslanci hrvatskega kluba. Z naše strani so bili določeni: Radko Parežanin, dr. Jevremovič, ki je pred nekaj leti umrl v Ameriki, in jaz. S hrvatske strani so pa bili določeni: dr. Juraj Krnjevič, dr. Ivan Pernar, medtem, ko je Djuro Ba-sariček, zadet od Punišinih strelov, nedolžen umrl.
Ko smo se tega junijskega dne sestali v lokalu „Sablja Dimiskija“ in pozno v noč pretresali vsa vprašanja v zvezi s sporazumom in glede sestave nove skupne vlade, smo ob razhodu odšli v nočni lokal, v katerem je bil s svojo družbo narodni poslanec Večeslav Vilder. On je gotovo povedal Svetozarju Pribičeviču, koga je vse videl.
Svetozar Pribičevič je slutil, da se dela na sporazumu med radikali in Hrvati, zato je naslednji dan na seji Koalicije (Kmetsko-delavska koalicija, op.
grafični razstavi od prve več kot podvojeno število slovenskih umetnikov. Že to nas mora navdajati s ponosom.
Je pa še drug moment, na katerega lahko zremo z velikim zadoščenjem Poleg naših glasbenih umetnikov (ga. Franja Golobova, D. M. šijanec) so bili prav slikarji, kiparji in arhitekti tisti, ki so uveljavili slovensko ime v svetu. Bara Remec in Ahčin sta vzbudila pozornost argentinske kritike in publicistike, Gorše severnoameriške, Kramolc kanadske, gospe Savinškova in Ivančeva pa pariške, ki je sicer do tujcev dovolj skopa. Njihovo delo torej ni važno samo za Slovence, ampak je upoštevano tudi v širnem svetu.
Ko prepuščamo oceno kvalitet posameznih umetnikov drugim rokam in rubrikam, pozdravljamo drugo grafično razstavo z izrazi hvaležnosti do raz-stavljalcev za njihovo opravljeno narodno delo.	M. M.
ur.) srdito napadel Štefana Radiča, strl njegovo odpornost in tako do sporazuma ni prišlo. Radič bi bil moral ob krstu kraljeviča Tomislava s kraljem Aleksandrom zaključiti začete razgovore in mu sporočiti vse, kar je bilo važno.
Kot je iz vsega tega razvidno, je bil Svetozar Pribičevič glavni krivec, da do sporazuma tedaj ni prišlo.
Ko je tistega usodnega dne Puniša Račič zahteval opravičilo obtožb opo-zicionalnih poslancev, ni imel namena ubiti niti Pavla Radiča, niti Štefana Radiča. Meril je na Svetozarja Pribi-čeviča, ki se je pa v tem trenutku, ko je Puniša Račič nameril nanj revolver, skril pod klop. Tako so se stvari odigrale po pripovedovanju očevidcev. Jaz tiste dni namreč nisem bil v Beogradu, ampak v Bosni kot predsednik gozdarske anketne komisije, ki je bila določena na zahtevo radikalnega in hrvatskega poslanskega kluba. Razen mene sta bila še člana te anketne komisije dr. Juraj Šutej in dr. Miloš Tupanja-
nin.	Dr. Miloš Tupanjanin živi v emigraciji, dr. Juraj Šutej je pa v domovini.
I)r. Jurij Krnjevič, ki je bil tedaj za sporazum radikalov in Hrvatov, je pozneje spremenil svoje stališče.
Poglejmo, kaj o vsem tem misli dr. Maček. V pismu, ki mi ga je poslal iz Amerike v Pariz 31. maja 1961, piše:
„Dragi moj Dragiša! Hvala Ti za pismo z dne 26. t. m. Krnjeviča nikar preostro ne sodi. Njegova tragika je v lem, da je moral dve leti sodelovati v vladi z ljudmi kot so S. Jovanovič, M. Trifunovič in M. Grol. Razen tega išče pristašev bolj po kvantiteti, kakor po kvaliteti. Ni pa imel tako velike izkušnje, kakršno sem dobil jaz leta 1941, ko tudi jaz nisem gledal mnogo na kvaliteto bližnjih sodelavcev. V ostalem pa, kadar govoriš z njim in camera veri-tatis boš dobil čisto drugačno mnenje. Ne vem, če bo tudi on (dr. Krnjevič — op. ur.) doživel priložnost, da bo v praksi reševal hrvatsko-srbski problem. Če jo bo doživel, sem prepričan, da se bo tudi on, tako, kakor sem delal jaz, držal načela Štefana Radiča, ki je tudi v najhujši borbi vedno smatral, da je pošten sporazum med Hrvati in Srbi edina rešitev enih, kakor drugih. Seveda bo mnogo odvisno od tega, kakšne partnerje bo imel za razgovore na srbski strani. Jaz seveda tega časa ne bom več doživel. Ko to resnico povem ljudem, ki me imajo radi, me smatrajo za črnogleda.. . “
Danes, komaj 20 dni po Mačkovi smrti, dr. Krnjevič ob komentiranju Ba-karičevega govora v Zagrebu meni, da tudi med hrvatskimi komunisti v domovini ne želijo skupnosti s Srbi. Takšni pogledi so ga odvedli v drugo skrajnost, celo do Artukoviča, kateremu je hotel nuditi svojo pomoč... Vsekakor to ni v skladu z Mačkovimi pogledi na skupnost Srbov in Hrvatov. Maček v pismu pravi, da ne bo dočakal pravičnega sporazuma. Ne bom ga doživel tudi jaz, čeprav sem nekoliko mlajši od Mačka. Ne verjamem pa, če ga bo doživel tudi dr. Krnjevič. Če bo to doži vel mlajši rod, je težko predvidevati.
Postavlja se vprašanje zakaj je dr, Krnjevič spremenil svoje stališče o sporazumu, ko je kr. vlada v svoji izjavi
v Jeruzalemu dobesedno poudarila: „Jeruzalem, 4. maja 1941. V sporazumu z dne 26. avgusta 1939 se ni nič spremenilo, ampak so za njegovo izvedbo sprejete tudi potrebne nove odredbe. Vstop dr. Mačka in njegovih sodelavcev v vlado, je predstavljal najboljše zagotovilo ,da je sporazum eden od temeljev državne politike.“ (Službene novi-ne, 4. maja 1941.)
Dr. Krnjevič ima samo do gotove meje opravičilo za svoje zadržanje v vladi S. Jovanoviča. Ko so v vladi v Londonu, kateri je predsedoval S. Jovanovič, razpravljali o deklaraciji vlade, je dr. Krnjevič vztrajal, da se mora vanjo vnesti tudi klavzula o sporazumu, ki jo je vlada dala v Jeruzalemu. Milan Grol in Miša Trifunovič sta se odločno uprla tej zahtevi. Dejala sta: „Mi ne moremo vnesti v deklaracijo tistega Dragičinega sporazuma, ki je bil napravljen proti koristim srbskega naroda.“
„Ko mi ne morete zagotoviti tega kar ste že izjavili v Jeruzalemu, kako naj potem verjamem, da ne boste jutri, ko se bomo vrnili v domovino, zanikali tega sporazuma.“
Še nekaj moram dodati v zvezi z Mačkovim pismom. Dr. Maček je vstopil v Simovičevo vlado 4. aprila 1941. Ko je prišel tega dne k meni na obisk v spremstvu dr. šuteja, mi je dejal:
„Ti veš, da je prevrat z dne 27. marca delo srbskih častnikov. Nisem hotel, da bi se ustvarilo mnenje, da se Hrvati prepuščajo lastni usodi. Zato sem prišel v teh tragičnih dneh, da skupno delim usodo z brati Srbi. Razen tega so mi vsi obljubili, da bodo sprejeli »;porazum. To je vse, kar sem zahteval od Srbov.“
Toda dr. Vladko Maček je namesto, da bi iz Užic šel z vlado v emigracijo, odšel raje v Zagreb z namenom, da zavaruje hrvatski in srbski narod, za svojega namestnika je pa določil dr. Krnjeviča, ki je dobil položaj podpredsednika vlade.
Dr. Mačku se ni posrečilo, da bi bil rešil tako Srbe, kakor Hrvate, dr. Krnjevič pa kot boječ človek ni bil pripraven za politične razgovore.
Na koncu pa še nekaj o razgovorih, ki sem jih moral imeti po sklepu namestništva in vlade v Zagrebu. Z dr. Mačkom sem se sestal v banskih dvorih. Na moje vprašanje, če želi skupnost s Srbi, mi je nedvoumno odgovoril: „Naše mesto je v skupnosti, ali pa naravnost v Jadransko morje.“
Kakor hitro sva prišla do obojestranskega zaupanja, je bil dr. Maček iskren in pravičen. V času razgovorov, ki so bili aprila meseca 1939 v Zagrebu, je dostikrat prišlo do tega, da ni bilo sporazuma. Maček je vedno posegel vmes z besedami: „Pustite to meni in Dragiši. Midva bova kmalu našla rešitev.“
Tako je vedno tudi bilo.
Ko sva se sporazumela, je bila sestavljena vlada dne 26. avgusta 1939, ukaz o njenem imenovanju je bil objavljen na Bledu.
Že naslednjega dne so se nad Evropo zgrnili temni oblaki. Nemčija se je pripravljala na objavo vojne zaveznikom. Mi smo pred tem že bili pripravili novi zakon o volitvah s tajnim gla-
AI6IITINA
(Nadaljevanje s 1. strani) pride karkoli nad domovino, izkazujemo to čast generalu Lonardiju in kličemo njegov varuški duh, da bi znova dosegli mir med Argentinci, toda nikdar in nikoli za nečastno ceno kake vrnitve, ker je popolno zanikanje argentinskega sožitja, miru in edinstva.“
V	torek, 15. t. m., je bila znova zbrana pred Lonardijevim mavzolejem velika množica. Na spominsko slavnost jih je povabila Revolucionarna demokratska fronta. Pridružila se ji je pa tudi Ljudska komisija za potrditev osvobodilne revolucije. Govorila sta Ba-silio Lčpez Maseda in general José Oc-tavio Cornejo Saravia.
Glavne slavnosti so bile napovedane za sredo, za dan 9. obletnice osvobodilne revolucije. Za enajsto uro dop. je bila napovedana slavnost pred grobnico Lonardija na Recoleti s spominskim govorom ministra za narodno obrambo dr. Leopolda Suareza. Istočasno so bile napovedane spominske slavnosti v topniški šoli gen. Lonardija v Cordobi z govorom drž. tajnika za vojno letalstvo brigadirja Romanellija, v Bs. Airesu v Mornariški tehn. šoli z govorom drž. tajnika za mornarico vi-ceadmirala Pitea. Ob isti uri so bile poleg spominskih proslav v vseh vojaških, mornariških in letalskih edinicah tudi številne zadušnice za padle v osvobodilni revoluciji.
V	Buenos Airesu je bila za sedmo uro zvečer napovedana mogočna spominska slavnost na Trgu svobode z narodno himno, sv. mašo msgr. Miguela Andrea za padle v osvobodilni revoluciji, s petjem Koračnice svobode in govorom Aleksandra Dussauta.
Poleg vojske, mornarice in letalstva je odredilo spominske slavnosti tudi orožniško poveljstvo.
Vsi govori na spominskih proslavah so izzveneli v najostrejšo obsodbo slehernega totalitarističnega režima in v poudarek želje ter odločnosti po življenju v svobodi in demokraciji.
- Na ta način pa je bil podan tudi odgovor, kako mislijo oborožene sile pa tudi vlada glede Peronove vrnitve.
To je najbolje potrdil sam predsednik republike dr. Illia v izjavi nekemu ameriškemu časnikarju glede govoric o Peronovi vrnitvi, ko je dejal dobesedno: „Bodite prepričani, da osnovnih načel, na katerih počiva bodočnost Argentine, ne sme nihče spravljati v nevarnost, pa naj bo to kdorkoli.“
Na naslednje vprašanje, če bi Peron spravljal v nevarnost stabilnost države, je predsednik Illia dejal: „To mora povedati on. Jaz mislim, da tega ne more.“
sovanjem, po katerem naj bi se izvedle volitve za novo ustavotvorno skupščino.
Toda vojna je preprečila izvedbo tega načrta, ki naj bi dal zdrav in od naroda svobodno izvoljen parlament.
Kot sem dejal, vojna je vse to preprečila. 'Nastale so nedogledne posledice tudi za našo državo, za tvorce tega sporazuma, kakor tudi za tiste, ki so bili proti njemu. Narod v državi je trpel in konca njegovemu trpljenju in njegovim mukam še danes ne vidimo.“
Silvo Kranjec:	13
Slovenci na poti v Jugoslavijo
Slovensko ljudstvo je to pomlad na mnogo taborih manifesctiralo za Jugoslavijo. Svoj višek so dosegle manifestacije na cvetno nedeljo v Ljubljani, ko so zastopnice slovenskega ženstva izročile dr. Korošcu knjigo z več kot 200.000 podpisi za majsko deklaracijo. Medtem se je Seidlova vlada vdala pritisku Nemcev in na Dunaju je zapihal oster protislovenski veter. Parlament je bil odgoden (4. maja) in Seidler je pri tej priliki govoril tudi o jugoslovanskem vprašanju. Dejal je, da ni izključeno, da bi se kdaj ne osnovala jugoslovanska država, seveda samo kot nerazdružljivi del avstro-ogrske monarhije; vendar, če se bo osnovala, ne bo izšla iz mirovnih pogajanj in zlasti ne bo obsegala tisti del avstrijskega državnega ozemlja, ki leži na poti do Jadrana in ki je v tesni zvezi z nemškim jezikovnim ozemljem. Sklicujoč se na to izjavo, je vlada prepovedala „agitacije, ki so nevarne miru med narodnostmi“ in poostrila nadzorstvo nad časopisjem. Prvi in zadnji jugoslovanski minister v Avstriji dr. Žol-ger je odstopil, cesar pa je sprejel v avdienci veliko deputacijo Nemcev in nemčurjev iz slovenskih dežel. Vlada se je pripravljala, da brez parlamenta uzakoni nemške zahteve, zlasti uvedbo nemškega državnega jezika; češko so |e razdelili v okrožja, v Trstu pa ustanovili nemško pomorsko akademijo.
Odgovor na Seidlov novi kurz je bila še tesnejša zveza Jugoslovanov in Če-
hov, ki se je pokazala zlasti o binkoštih v Pragi, ko so slavili 50-letnico Narodnega divadla (gledališča).Ker so tudi Poljaki zahtevali sklicanje parlamenta, se je ta sredi julija sešel. Seidler je še ob otvoritvi govoril, da je v Avstriji mogoč samo nemški kurz, a čez nekaj dni je moral že odstopiti. Novi ministrski predsednik Hussarek se je kazal naproti Jugoslovanom bolj pomirljive, ga, toda sistem se ni izpremenil, prepoved zborovanj je ostala in cenzura se ni omilila. Pa tudi prepovedana zborovanja so se navadno vršila, čeprav v drugi obliki, kajti oblastni organi si niso upali uporabljati sile. To pojemanje državne avtoritete se je dobro opazilo ob priliki zborovanja slovanskih politikov v Ljub. ljani 16. in 17. avgusta ter pri odkritju Krekove spominske plošče v št. Janžu 18. avg. 1918. Takrat se je ustanovil v Ljubljan pod predsedstvom dr. Korošca Narodni svet kot vrhovna slovenska politična organizacija, katere prva naloga je bilo delo za zedinjenje Jugoslovanov v samostojno državo. Narodni svet se je že ob ustanovitvi smatral za „dei vseobčega Jugoslovanskega narodnega odbora, ki se bo v kratkem sešel v Zagrebu“.
Zborovanja so se udeležili tudi zastopniki Jugoslovanske socialno-demo-kratske stranke, ki je formalno vstopila v Narodni svet šele ob prevratu. Ob deklaracijskem gibanju so socialisti stali ob strani, sklicujoč se na svojo tivolsko
resolucijo iz leta 1909, ki da je širša od majske deklaracije. Sicer si pa, deloma v skladu z nemško-avstrijskimi so-drugi, niso želeli samostojnih narodnih držav na razvalinah Avstro-ogrske monarhije, ampak močno federacijo podonavskih narodov. To je bilo zlasti Tumovo mnenje, ki je kljub Wilsonu realno gledal na nevarnost talijanskega imperializma, medtem, ko je nacionalist Žerjav že 2. januarja 1918 pisal ' o „k sreči .obsoletni londonski pogodbi“4) Proti Tumovim navidez avstrofilskim nazorom je nastopila „socialistična omladina“ s Prepeluhom na čelu, ki se je v narodnem oziru postavila na stališče majske deklaracije. Ko je potegnil z njo tudi Anton Kristan, je prišlo do preloma s Tumo in slovenski socialisti so ob prevratu sodelovali z obema meščanskima strankama.
Poleti 1918 se je bojna sreča na bojiščih dokončno nagnila na stran antante. Zadnji up nemških vojskovodij, velika ofenziva, ki so jo bili 21. marca začeli za zahodnem bojišču, se je izjalovila. Prvi tedni so bjli sicer za Francoze in Angleže nesrečni, tako, da so se morali umakniti daleč nazaj; ko so se pa zavezniki opomogli od prvega strahu in uresničili že davno zaželjeno enotno vodstvo pod maršalom Fochem, se je nemško prodiranje ustavilo in spremenilo v umik. V avgustu so pričeli zavezniki sami z ofenzivo, pri čemer so se izkazale tačas došle ameriške čete. Vztrajno so potiskali Nemce nazaj in
H.	Tuma, o. d. 462; A. Prepeluh,
o.	d. 119
do konca oktobra so se morali ti umakniti že daleč v Belgijo.
Še slabše se je godilo nemškim zaveznikom, od katerih je prva omagala Bolgarija. Na solunski fronti se je 15. septembra pričela ofenziva antante, ki je zlasti po zaslugi srbskih čet in jugoslovanskih dobrovoljcev, prisilila Bolgare, da so že ,čez 10 dni prosili za premirje. Ob istem času so dosegli Angleži odločilno zmago nad Turki v Palestini in na italijanski fronti se je ofenziva, ki so jo sredi junija začeli Avstrijci kmalu ustavila. Poleti so Angleži in Francozi priznali samostojno čehoslova-ško republiko in ko je v začetku septembra storila to tudi Amerika, je bila usoda Avstro-Ogrske zapečatena. Zato je zunanji minister Burian proti volji Nemčije že 14. septembra vabil vse vojskujoče se države k mirovnim razgovorom, toda nasprotniki so vabilo odklonili. Jugoslovanski politiki so pri tej priliki izjavili, da more avstro-ogrska vlada govoriti le v imenu vladajočih Nemcev in Madžarov, ne pa v imenu ostalih narodov monarhije. Jugoslovani sprejmejo načelo splošnega miru na podlagi narodne samoodločbe, tako, da bo vsak narod sam odločil, če hoče ustanoviti samostojno državo ali ostati v državni skupnosti z drugimi. Zato mora biti tudi Jugoslovanom zagotovljeno sodelovanje na bodočem mirovnem kongresu.
Pod vtisom poraznih vesti z Balkana in iz Palestine ter v strahu pred popolno katastrofo so klonili nazadnje tudi nemški vojskovodje. Skupaj z Avstro-Ogrsko in Turčijo je Nemčija 4. ok-
tobra prosila Wilsona za mirovno posredovanje na podlagi njegovih 14 točk. Naslednja dva dni se je ustanovilo v Zagrebu Narodno veče Slovencev, Hrvatov in Srbov pod predsedstvom dr. Korošca kot politično predstavništvo vseh Jugoslovanov v monarhiji, ki se mu je čez nekaj dni pridružila tudi doslej oportunistična hrvatsko-srbska koalicija Glede na Wilsona je cesar Karel 16. oktobra napovedal spremembo Avstrije v zvezo narodnih držav, toda samo Avstrije brez Ogrske. Narodno veče mu je 19. oktobra odgovorilo, da zahteva „zedinjenje celega našega naroda Slovencev, Hrvatov in Srbov na vsem njegovem etnografskem ozemlju brez ozira na kakršnekoli pokrajinske ali državne meje v eno enotno, popolnoma suvereno državo“ in da zato odklanja cesarjev manifest. To je bila že jasna revolucionarna izjava, ki je odkrito zahtevala izven avstrijsko rešitev jugoslovanskega vprašanja. že naslednji dan je dospel na Dunaj Wilsonov odgovor, ki pravi, da ne more sprejeti avstro-ogrskega predloga za premirje, kajti tačas, odkar je Wilson proglasil onih 14 točk, je ameriška vlada priznala češko-slovaško državo in priznala tudi, da so težnje Jugoslovanov po svobodi upravičene. Zato ne more predsednik več priznati samo avtonomije teh narodov kot podlago miru, ampak mora „zahtevati, da bodo oni, ne on, sodili o tem, kakšna akcija od strani avstro-ogrske vlade bo zadovoljila težnje in nazore teh narodov o njihovih pravicah in o njihovi vlogi kot članov v družini narodov.“
Buenos Aires, 17. septembra 1964
SVOBODNA
SLOVENIJA
Stran 3
lllowicc
V	Ljubljani so se julija meseca začele letošnje poletne kulturne prireditve. V njihovem okviru so bili tedaj tudi nastopi domačih in inozemskih baletnih ansamblov. V zvezi z njimi je bil tudi dvodnevni simpozij o razvoju baletne umetnosti v Jugoslaviji. Uvodno predavanje o baletu kot družbenem pojavu je imel Pino Mlakar. Ljubljanske kulturne prireditve se bodo zaključile ta mesec z raznimi koncertnimi nastopi.
V	Sloveniji so sed. kom. oblastniki pripravili nov zakon o osnovni šoli. Imeli so ga že v razpravi, toda med njo so poslanci vložili nad 30 predlogov s popravki in dopolnili, kar priča, da je bil osnutek novega šolskega zakona zelo nepopoln. Zato so sprejetje novega zakona o osnovni šoli odložili ter so osnu-kona o osnovni šoli odložili ter so ga dali v ponovno javno razpravo.
V	Ljubljani so v zadnjem času umrli naslednji slovenski umetniški ustvarjalci: Dne 22. julija znana operna in koncertna pevka ga. Pavla Lovšetova, dne
29.	avgusta pisatelj Juš Kozak in 1. septembra pisatelj Jože Pahor.
Umrli so. 'V' Ljubljani: Martin Peter-
SLOVENCI V
Osebne novice
Družinska sreča. V družini Antona Simončiča in njegove žene ge. Elize roj. Sapper se je rodila hčerka' Suzi Beatriz Otroka je krstil duh. svetnik g. Alojzij Košmerlj, za botra sta pa bila ga. Ana Kolarič in Franc Simonič. Srečni družini naše čestitke.
f Pavle Česnik. V nedeljo 13. septembra t. 1. so se po dvomesečnem trpljenju iztekli življenjski dnevi primorskemu rojaku Pavlu Česniku. O njegovi priljubljenosti v slovenski koloniji je pričal njegov pogreb dne 14. sept. 1964 na sanmartinsko pokopališče, kjer se je od njega poslovil č. g. dr. Starc, ki je rajnega pred smrtjo tudi previdel in mu podelil zakramente za umirajoče. Za rajnim žalujejo v Argentini njegova žena Ivanka roj. Kruh, hčerki Anita in Kristina, brata Ivan ter Anton z ženo in sestra Vida vdova Sedmak s hčerkami Doro, Olgo in Marijo; v domovini pa njegova mati Alojzija roj. Tobčič in sestri Frančiška por. Šuster z družino ter Alojzija por. Samsa z družino. Vsem izrekamo iskreno sožalje, rajni pa naj mirno počiva v argentinski zemlji.
SAN JUSTO t Jernej Marolt
V nedeljo pri slovenski maši ga ni bilo več med nami. ...bil je, prav v sredt med svojimi rojaki, ki so molili za pokoj njegove duše, telo pa je mirno počivalo v težki krsti sredi cerkve, kamor so ga prinesli njegovi najbližji prijatelji.
Prejšnjo nedeljo je prišel še sam po sv. Popotnico, saj je v zadnjih dneh življenja močno čutil bližajočo smrt, ki jo je tudi sam napovedal, zato je bil nanjo popolnoma pripravljen.
Ko se je v petek 11. t. m. zvečer okoli osme ure vračal , od soseda, mu je postalo slabo, da so mu domači morali pomagati do postelje. Nato se je slekel
Slovenski tabor v Ramos Mejit
■as
ka, biv. kroj. mojster v p., Ivan Andol-šek, vlakovodni odpravnik, Vilko Kovač, dijak, Marija Bregar roj. Jamnik, Jo-sipina Faletič roj. Božič, Marija Ločnik roj. Grimsič, Marija Smerajc roj. Hren, vdova po kroj. mojstru, Marija Urbančič roj. škof, Anton Golob, Marija Starc, upok., Janez čuk, filmski igralec, Genovefa Pišot roj. Jurca, Vinko Jerman, vojni invalid, Aleksander Jakša, poštni inšpektor v p., Ruža Zajc, Zofija Killer roj. Jenko, Ignacij Gorenc, Ivan Odar, upok. in Alojzij Škrlj, župnijski upravitelj v Babnem polju, Anton Ilovar, upok. v Brežicah, Ernest Drčar v Šmartnem pri Litiji, Jožef Gojkovič, župnik v Murski Soboti, Bojana Buona-ssisi v Izoli, Alojzij Gorše, pos. iz Hrasta pri Vinici, Pavle Berdik, elektroteh-nk v Radečah, Just Godnič, šofer-meha-nik v Piranu, Terezija skulj roj. Babič v Gameljah, Franc Vrančič, geodet v Celju, Dori Šinkovec v Idriji, Janez Koželj, upok, v Stari Loki, Ivanka Mav-rinc, vdova po čevljarju v Trbovljah, Ana Blažič v Trbovljah, Franjo Skobi v Stopnem, Franc Hribar, upok. v Bregu in Jože Lakota, žel. upok. v Mariboru.
ARGENTINI
sam in vlegel, zbrani družini, ki je stala ob njem pa je rekel: „Živite pošteno, kot sem vas vedno učil!“ Glasno je obudil kesanje in se pogovarjal z nebeško Materjo. Med zdravniškim posegom je še rekel: „Zdaj pa bom...“ — umrl je hotel končati, pa, kot, da bi se premislil, v molku zaspal spanje pravičnega. Z molkom zadnje neizgovorjene besede ni hotel povzročiti družini bolečine, ki jo bo zadela ob izgubi njega, očeta in moža.
Pokojni se je naselil v Argentini leta 1948, kamor je prišel iz taborišč v Italiji: Monigo, Servigliano in Senegalia. Umaknil se je tja pred preganjanjem komunistov, ki so mu stregli po življenju zaradi njegovega katoliškega prepričanja. Ko je leta 1945 bežal v Avstrijo, se je takrat umaknil že drugič. Prvič se je zatekel v Ljubljano 1. 1943, ker so hlastali za njegovo krvjo današnji mučitelji vse naše domovine, ker se ni hotel pridružiti njihovim hordam, ki so morile zavedne Slovence po naši leni hotel pridružiti komunistom, ki so morili zavedne Slovence po naši lepi Dolenjski.
Doma je bil pokojni Jernej iz Brinov-ščice pri Sv. Gregorju, kjer se je rodil 14 avgusta 1910. Za življenjsko družico si je izbral go. Nežo žužek iz Male Sli-vice pri Velikih Laščah; v zakonu so se jima rodili trije otroci: Jože Milka in Nežka, ki danes osamljeni tako težko prenašajo izgubo svojega nenadomestljivega očeta.
V	Argentini je delal najprej pri Ba-delu, nato pa s tremi družabniki ustanovil podjetje lesnega struženja TOTEX, kjer je delal do zadnjega.
Postavil si je lep dom, da bi s svojo družino, ki je prišla za njim pred desetimi leti, užival mirno in spet človeka vredno življenje. Srečen je bil med svojimi, od katerih ga je božja Previdnost nenadoma odtrgala pretekli petek.
Jerneja, tihega in skromnega, ki so ga ljubili vsi, ki so ga poznali, smo pokopali v nedeljo, 13. septembra 1964 na pokopališču Villegas pri San Justu, kamor ga je spremilo izredno veliko prijateljev in znancev.
Pogrebne molitve na domu, v cerkvi in na pokopališču je opravil ,č. g. dir. Orehar ob asistenci č. g. Mernika.
V	domovini zapušča tri brate in štiri sestre, tu pa ženo in tri otroke.
Dragi Jernej! Naj ti bo lahka ta zemlja, vsem tvojim domačim pa iskreno sožalje in veliko tolažbe.	br,—-
V Slomškovem domu v Ramos Meji je bil v nedeljo, 13. sept. II. slov. tabor. Udeležba na njem je bila zelo lepa. Posvečen je bil slovenskemu domu. Na to je opozarjala že slovenska kmečka hiša z balkonom, raz katerega so še spuščali nageljni, z dvoriščem ter kozolcem in božjim znamenjem na levi ter čebelnjakom na desni strani. Zamisel za tak dom je dal g. Franci Vresnik, izvedli so jo pa člani Slomškovega doma do vseh podrobnosti. Tako niso pozabili ne na koruzne storže, ne na konjsko opremo in na butare za kurjavo. Pred hišo je bil postavljen tudi oltar, na katerem je bila sv. maša.
Taborna prireditev se je začela ob pol enajstih. .Na zborovališče so prišli skavti in skavtinje s svojim lepim praporom in s svojim starostom šefom skavtom g. Marijanom Trtnikom na čelu. Lepo sliko so nudile tudi slovenske narodne noše, Skavti in skavtinje so ob zvokih argent. in slov. narodne himne dvignili na drog argentinsko in slovensko zastavo.
Podpredsednik Slomškovega doma g. Ljubo Berlot je spregovoril tople pozdravne besede. Pozdravil je krajevnega dušnega pastirja g, župnika Janeza Kalana, botro Slomškovega doma go. Kati Potočnikovo in botra g. Hermana Zupana st. Prav tako ostale goste, med katerimi so bili tajnik NO za Slovenijo, predsednik in tajnik društva Zedinjena Slovenija, predstavniki Slovenske hiše, Našega doma v San Justu, Slov. doma v -Slovenski vasi v Lanusu, Slov. doma v San Martinu, Carapacha-yu, Berazateguju, Slovenske pristave v Moronu, zatem zastopniki Slov. akad starešinstva, |slov. semenišča in Rozmanovega zavoda v Adragueju, Slov. pevskega zbora Gallus, Slov. misijonske zveze, Družabne pravde, Slov. planinskega društva, Slov. dekliške organizacije, Svobodne Slovenije, Duh. življenja, Zveze slov. srednješolcev, slovenskih dijakinj in Slov. hranilnice v Ramos Mejii.
„V dolinci prijetni je ljubi moj dom“ je bila pesem Andreja Praprotnika, ki so jo občuteno' zapeli otroci iz Slomškovega šolskega tečaja pod vodstvom učiteljice gdč. Anice Šemrovove. „Čas nam nalaga zvestobo in značajnost“ je pa bila taborna misel, ki jo je povedal predsednik društva Zedinjena Slovenija g. Božidar Fink. Rojaki so jo sprejeli z odobravanjem. Objavljamo jo na uvodnem mestu.
Sv. mašo je imel krajevni dušni pastir g. Janez Kalan. V cerkvenem govoru je razvijal misli nedeljskega evangelija o pravi ljubezni do Boga in do bližnjega tako posameznika, kakor slovenske skupnosti. Med sv. daritvijo je pel slov. pevski zbor iz Ramos Mejie pod vodstvom pevovodje g. Gabriela Čamernika.
Po sv. maši je precej rojakov ostalo kar v Slomškovem domu na kosilu. Med opoldanskmi urami so si tudi ogledovali razstavo izdelkov šole A. M. Slomška. Pripravila sta jo gg. Tone Kržišnik in Franci Holosan. Razstavo narodnih noš v miniaturi pa gospa Ljudmila Hribar.
Popoldanski spored II. slov. tabora se je začel ob treh. G. Poznič je najprej pozdravil navzočega direktorja slov. dušnih pastirjev g. Oreharja, ki je bil dopoldne zadržan na drugem mestu, nato je pa izrekel pozdrav slov. taboru predsednik Zedinjene Slovenije g. Božo Fink.
Sledil je nastop pevskega zbora Gallus, ki je pod vodstvom dirigenta g. dr. Julija Savellija zapel pesmi Foer-sterjevo Ljubezen do domovine, Aljaževo Kmetski hiši in P. A. Hribarja Hišica očetova. Za lepo odpete pesmi je občinstvo nagradilo pevce in pevke s toplim odobravanjem.
„Za slovenski dom“ je bila jedrnata beseda, ki jo je v slavnostnem govoru poudarjal predsednik Slomškovega doma g. Janez Brula
V	njem je med drugim poudarjal naslednje tehtne misli: „Danes velja naša misel domu slovenskemu, ki je naša sveta slovenska zemlja. Zemlja izredne lepote in velikih junaštev, zemlja prepojena z znojem in krvjo. Dom nam je odprta knjiga, ki nam govori o njegovi veličini, njegovi zgodovini, duhovnih vrednotah, zanimivostih in lepoti. Dom nam pomeni vse naše narodno bogastvo, njegove običaje, njegovo književnost in vse, ki so utirali pot njegovi veličini. Dom je naša beseda, je naša pesem, naš jok in vriskanje. Dom je naše srce.“
V	nadaljnjih izvajanjih omenja da dom na tem prostoru „zastopa in nado-mestuje domovino z ustvarjanjem domačega okolja in ohranjanjem naših izročil“, nato pa nadaljeval:
„Slomškov dom si je v tej kratki dobi iskreno prizadeval izvrševati to prvenstveno nalogo slovenskih domov v tujini. Skušal je postati duhovno slovensko ognjišče, kjer bi prešinjeni z veseljem in domačnostjo našli tudi priložnost za oseben napredek in kulturno rast. Trudil se je, da bi se počutili, kot smo se počutili doma. Vse delo ni bilo brez žrtev. Pri vseh naporih nas je bodrila mi-sel: nismo osamljeni. Kajti naše delo so mnogi rojaki spremljali z veliko ljubeznijo. Saj resnična ljubezen do domovine ne obstoji samo v obujanju spominov na dom, temveč v dejavni ljubezni do ustanov, ki so središča narodnega dela. Poguma nam je vlivala dejanska pomoč vseh, ki se zavedajo ogromne vrednosti vsakega slovenskega ognjišča v velikem svetu. Saj ne gre za nekaj -sto metrov zemlje ali nekaj zidov, gre za slovenski duh, gre za slovensko življenje, ki raste v njem in iz njega. Ni vseeno ali kaj raste, niti ne kako raste... Veliko težje kot graditi dom, je skrbeti zanj, da bo služil res namenu zaradi katerega je bil ustvarjen. Samo živa, cvetoča veja na narodnem telesu, katero hranijo sokovi neizčrpne vere in upanja v zmago dobrega more roditi zdrave sokove.“
V	naslednjih izvajanjih je navajal, da je slovenski dom „nujno povezan z usodo slovenskega naroda“. Zato se toplo zahvaljuje vsem, ki so se in se še trudijo zanj. Izreka zahvalo kulturnim delavcem in vsem rojakov, ki so z malimi prispevki omogočili plačilo zemljišča in zasilne stavbe in se redno udeležujejo vseh prireditev. Tiste pa, ki so še vedno ob strani, poziva in prosi, naj se pridružijo z nasveti, delom in gmotno pomočjo, da bo „Slomškov dom postal res dom veselja in prijetne zasidranosti v vsem, kar je pristno naše“. Dalje je opozarjal na nujnost, da se „vzporedno z ohranjanjem tradicij in domačih izročil ne smemo odtegovati nalogam, katere terja naša prisotnost v velikem svetu. Čim širša bo razgledanost, čimbolj se bomo uveljavili v
Po volitvah v čilo
Izvirno poročilo Sv. Sloveniji
Na prvi petek, dne 4. septembra so bile v Čilu predsedniške volitve. Trije kandidati so se potegovali za to mesto: krščanski demokrat Eduardo Frei, odvetnik po poklicu, socialist Salvador Allende, zdravnik, in radikal mason Ju lio Duran.
Volilna borba je bila dolga in zelo ostra. Čeprav smo imeli tri kandidate, je bila praktično borba med dvema: Frei ali Allende. Zmagal je z absolutno večino Eduardo Frei. V številkah izraženo je bilo razmerje tole: od 2,500.000 volilcev, ki so volili, je dobil Frei en milijon 410.000, Allende 950.000 in Duran 124.000 glasov. V odstotkih izraženo je dobil Frei 55%, Allende 38% in Duran 5%. Ves svet in zlasti Južna Amerika se je zanimala za te volitve. Od vseh koncev sveta smo imeli časnikarje in poročevalce svetovnih agencij, ki so opazovali potek volitev. Mnogi od njih so pričakovali, da bo prišlo do pouličnih izgredov in da bodo padale žrtve. Pa te predsedniške volitve so potekle v najlepšem redu in miru.
Kaj nam povedo te volitve? Najprej da Čile odklanja marksizem, ker ni zmagal Allende, ki je bil predstavnik tega sistema v svoji politični kombinaciji. Je
preveč blizu Kuba in vsa poročila, ki prihajajo od tam o zatiranju svobode, o verskem preganjanju in o politični diktaturi. To je bil zelo važen moment v volilni propagandi. Ves Čile se je bal in se združil okoli Freija, ki je demokrat in protikomunist. Zelo je vplivalo na javno mnenje, da je pobegnil iz Kube njen prvi predsednik Urrutia in zlasti sestra bradatega Castra s Kube Juana ‘Castro. Skoro vse radio postaje so oddajale izjave teh dveh osebnosti o položaju na Kubi; in čilsko ljudstvo je vedelo čisto jasno, da če zmaga Allende se bo isto ponovilo tudi v Čilu. Čeprav je imel Allende strašno propagando z denarjem, ki ga je dobival od zunaj, obljubljal vse mogoče reči, celo čilskega kardinala je šel obiskat in mu zagotavljal, da bo spoštoval Cerkev, je ljudstvo izreklo v ogromni večini svojo obsodbo te struje.
Zanimivo je to, da so za Freija volili delavci. V delavskih okrožjih, ki so bila doslej izključna last rdečiih, kot npr. občina San Miguel, La Granja, La Cisterna v predmestju Santiaga, je dobil večino Frei in ne Allende. Za Freija so predvsem glasovale žene, ki tvorijo skoro polovico glasov med volilci. To,
kar so Frei in njegovi zatrjevali, da bo komunizem brezobzirno zatrl vse delavske sindikate, da se bodo polnile ječe in koncentracijska taborišča, da bo vladala še večja revščina v deželi, da ne bo kruha, če zmaga rdeči zmaj, je šlo do srca čilski ženi in so v ogromni večini volile za Freija.
Manj so volili za Freija kmečki delavci. Krivdo za to nosijo veleposestniki, od katerih mnogi izrabljajo svoje delavce, ki živijo na teh veleposestvih. Veleposestniki imajo malo socialnega čuta. Dati čim manj delavcu in čim več spraviti v lasten žep, to je geslo mnogih. In ker so delavci vedeli, da njihov gospodar veleposestnik voli za Freija, so oni volili za Allendeja. Tako je v nekaterih podeželskih občinah Allende odnesel večino, v drugih pa ¡sta oba dobila skoro enako glasov. Frei. in Allende sta tem delavcem obljubila agrarno reformo, da se bo določilo po zakonu, koliko zemlje more imeti največ posameznik, a so ti reveži bolj verjeli Allen-deju kakor Freiju. V prejšnjih časih, ko krnet ni znal brati in ni bilo še elektrike, so bili ti delavci povečini nepismeni. Tudi volilna tajnost ni bila zagotovljena. Toda časi se spreminjajo in ti ljudje se zavedajo .svojih pravic, ki jih zastonj iščejo pri mnogih gospodarjih veleposestnikih, zato so volili za Allendeja.
Frei je govoril o važnih reformah, ki jih bo izvedel, ko pride na oblast, se-veda na miren in zakonit način. Allende je govoril ljudem o revoluciji, beseda, ki vzbuja vedno strah med ljudmi, ker ob revolucijah teče kri, položaj pa se ne izboljša, temveč je še slabši. Seveda bo imel Frei težave pri izvedbi svojega programa, vsaj prve mesece, dokler ne bomo imeli v aprilu poslanskih in senatorskih volitev. Frei ima izdelan svoj program do zadnje potankosti. Izvesti hoče agrarno reformo, to se pravi določiti maksimum, koliko zemlje more imeti posameznik. Namerava na ta način dati 100.000 družinam vsaj košček zemlje. 'Velika naloga ga čaka, kako bo dal stalno vrednost čilskemu denarju, da ne bodo vsak dan rasle cene, plače uradnikov in delavcev pa ostajale iste. Treba je rešiti stanovanjski problem. Veliko je pomanjkanje šol in ljudje zlasti na deželi so nepismeni, ker je šola predaleč. Dvigniti bo moral indu- j strijo, ker je znano da so domači izdelki dragi in slabe kakovosti. Veliko j pričakuje Frei od Severne Amerike, da ( bo dobil posojilo v dolarjih in tako lah-ko izvedel vsaj del ■ svojega programa, j Vsi mi pa smo se oddahnili, ko je zmagal Frei, da se tako ohrani v deželi j svoboda in demokracija še naprej. !
—n
Vsak teden ena
MATERI France Balantič Žalostinko to naj tebi pojem, mati moja, vseh noči predica, ko brni kolovrat budnih časov.
Naj s to haljo tvoj spomin odenem, vidim te kot v mesečini brezo, revne ti srebri ljubezen kite.
Vidim te pred križem v kotu stati, grčave dlani poklanjaš Bogu kakor meni nekdaj kruha krajec.
Od neurij so oči umite, jasno: menda te oplazil nebes z robom je, ko so prešle nevihte.
Upanje v žil štreni tiplje žilo, žilo, ki — spoznal sem — k meni
pelje,
kot nekdaj jo hraniš s svojim i	brašnom
Prehudo je, mati, naj ogrnem tvoj spomin s te žalne pesmi plačem, oj, ne vabi me, nikar me, mati!
■ ■■■■■■«-■
svetu, tem več bomo lahko pomenili zatiranemu in teptanemu narodu doma.
V zaključnih odstavkih svojega govora, je pozival matere in žene, slovenske može in očete, slovensko mladino, naj se oklepajo vedno bolj skupnega doma, nato pa ga je zaključil s prošnjo in pozivom: „Naj v nas vseh dozori sklep in odločna volja: Trdno se hočemo povezati s slovensko usodo. Zanjo smo soodgovorni. Združeni z vsemi zdravimi slovenskimi ustanovami se bomo borili za naš ljubi dragi dom. Naj bo naš slovenski tabor korak k tej odločitvi, kajti dom je naše srce, iz njega korenine kipe, vsi viri naših upov in želja!“
Navdušeno pritrjevanje je pričalo, da so govornikove misli in besede našle pravo mesto v srcih vseh navzočih.
Naslednja točka je bil prikaz življenja od zore do noči na slovenski domačiji. Besedilo zanj je napisal pisatelj dr. Jože Krivec, ki je tudi tokrat dokazal, kako pri srcu mu leže te stvari in s kako ljubeznijo se jih loteva ter obdeluje. Zato so pa tudi tako pristni in močni vsi njegov opisi slovenske domačnosti, slovenskega življenja, slovenskih domov in ljudi, ki bivajo v njih. So izliv, izraz čustva in razpoloženja po domovini v tujini mročega slovenskega zvestega in ljubečega srca.
Prizora s petelinom in gosakom je naštudirala gdč. Anica Šemrov, kakor tudi pevsko spremljavo otrok; prizor Čuk se je oženil pa ga. Ema Kessler-Blejčeva, ki je tudi režirala odrski prikaz življenja na slovenski domačiji. V pomoč ji je bil g. Franci Holosan, ki je bil tudi recitator. Vsi nastopajoči člani Slomškovega doma so svoje vloge podali s pravim vživetjem v slovensko slovensko kmečko življenje in okolje, v delo v slovenskem kmečkem domu od zore do mraka, pa naj bodo to otroci, gospodar, gospodinja, stari oče ali Ijud-dje, ki se čez dan oglašajo po slovenskih domovih v podeželju: potniki in Ribničana s suho robo, fantje in dekleta. Vse je bilo podano tako, da je kar vonjala slovenska domačnost. Omenjamo samo trenje lana in predico ob kolovratu. Dnevno delo v hiši je zaključila skupna molitev vseh članov družine. Ko pa je padla noč na slovensko domačijo, je bila prikazana idilika fantovskega vasovanja.
Po dramskem nastopu „en dan na slovenski domačiji“, za katerega so bili vsi tako prirediteljem, kakor avtorju in vsem nastopajočim res zelo hvaležni, so imeli nekaj nastopov še skavti, nato je pa bila družabna prireditev, na kateri je sodeloval orkester Triglav Jazz. V večernih urah so tudi predvajali skiop-tične barvne slike s slovenskega dne na pristavi in proslavi 15-letnice kult. delovanja Slovencev v Ramos Mejii.
V večernih urah so se rojaki razhajali zadovoljni, da so v slovenski družbi preživeli tako lep dan. Zato pa imajo zaslugo požrtvovalni člani Slomškovega doma, ki so žrtvovali veliko ur in tudi. noči, da je bil tabor res skrbno pripravljen in postrežba tako številnih udeležencev odlična, za kar so jim bili vsi udeleženci nedeljske slavnostne prireditve iz srca tudi hvaležni.
Vestnik SFZ
Po premoru prejšnjega tedna se bodo to soboto nadaljevale igre v čahu in ping-pongu. V Lanusu igrajo lokalni s San Justom v obeh panogah; mo-ronska ekipa ping-ponga pa se pomeri z ramoškimi.
V nedeljo, 20-, ob 11 pa se odigra prva igra v nogometu. V Lanusu se bosta pomerila domače moštvo in San Martin.
Lahkoatletski turnir. V okviru III. mlad. športnih dni bo SFZ organizirala lahkoatletski turnir dne 12. oktobra. Vsi, ki bodo sodelovali, naj že sedaj pričnejo s treniranjem. Podrobni podatki o turnirju v prihodnjih številkah..
Stran 4
Buenos Aires, 17. 9. 1964 - No. 38
SVOBODNA
L O V E N I J A
i,.............. .n..
DRUŠTVENI OGLASNIK
Upravni svet društva „Zedinjena Slovenija“ razpisuje plačano mesto pisarniškega uslužbenca ali uslužbenke za poldnevno delo v društveni pisarni. Potrebno je znanje strojepisja in poznanje splošnih pisarniških poslov. Pogoji in podrobnosti v uradnih urah v društveni pisarni ali pri članih izvršnega odbora. Nastop službe najkasneje 1. decembra t. 1.
OBVESTILA
Proslava šolskih otrok na čast škofu Slomšku ibo v nedeljo, 20. septembra ob 16 v Slovenski hiši, s sveto mašo, skupnim obhajilom in igro Blaže in Nežica.
Deveti kulturni večer Slovenske kulturne akcije bo v soboto dne 19. septembra ob 19 v dvorani Bullrich, Sa-randi 41. Predaval bo č. g. direktor Anton Orehar: Verska svoboda na cerkvenem koncilu. Na razpolago bodo tudi v publikacije SKA in pa knjiga Ruda Jur-peca: „Skozi luči in sence“ I. del.
Priprave za II. grafično razstavo dne 26. t. m. so v polnem teku. Pravočasno bo izšel popoln katalog 0 njej.
VI. prosvetni večer v Slomškovem oomu bo v soboto, 26. septembra ob 20. Predaval bo g. dr. Minko Gogala o svetovni framasonski organizaciji.
„Odraščajoča mladina in njeni versko-moralni problemi“ je naslov predavanja, ki ga bo imel g. dr. Branko Rozman v petek, 25. septembra, ob 19.30 v Slo-ski hiši za voditeljice naraščajnic in voditelje naraščajnikov. Vabimo tudi starše in vzgojitelje. Začetek bo točen. Po predavanju bo še kratek posvet voditeljev naraščaja.
Za desetletni jubilej Slovenske kul-‘r/ akciie Pripravljata Glasbeni in Gledališki odsek III. umetniški večer z naslovom „Pesem, beseda in igra“, v soboto, 3. oktobra, ob 8 na odru Slovenske hiše. Večer obsega dva dela: Vokal-m koncert kvarteta Finkovih, pa gle-dfhfk’ ,del »Srečanje s poeti“, izvirna gledališka interpretacija poezij petih najvidnejših zdomskih poetov.
V koncertnem delu bodo predstavljeni Emil Adamič, Franc Gerbič, Anton Lajovic, Lucijan Marija Škerjanc in Alojzij Geržinič; v gledališkem delu pa Branko Rozman, France Papež, Vladimir Kos, Rafko Vodeb in Karel Vladimir Truhlar. Nekatere Geržiničeve glasbene stvaritve bodo tokrat doživele svoj krst, predstavitev naših poetov v Je-ločnikovi zamisli in režiji pa je izvirna novost. V gledališkem delu bodo nastopili: Nataša Zajc Smersujeva, Majda Ursic Volovškova, Marjeta Smersu, Frido Beznik in Nikolaj Jeločnik. Izvirno sceno je za ta večer ustvaril arhitekt Marijan Eiletz.
Vsem članom in sodelavcem, ki so s svojim požrtvovalnim delom omogočili lep uspeh slovenskega tabora v Slom-skovem domu, se prisrčno zahvaljuje-mo. Bog povrni vsem dobrotnikom, darovalcem peciva in dobitkov! Prav tako gre zahvala vsem rojakom, ki so s svo-jim obiskom podprli prosvetno delo Slomškovega doma. Upravni odbor.
Družabna pravda sporoča, da so na razpolago naslednje službe: za kovinostrugarja, za pletilko (tejido de punto) m za služkinjo v župnišču v centru mesta (prihaja v poštev starejša oseba). Informacije daje g. šest, tel. 21-3239.
Slomškov dom obvešča člane dn prijatelje, da pripravlja za nedeljo, 20. t. m., izlet in obisk slovenskega naselja v Lanusu. Isti dan bo lanuška mladina nastopila z lepim programom na svojem mladinskem dnevu.
Prihodnja številka Glasa SKA bo slavnostna ob priliki jubileja desetlet-nega obstoja SKA in bo obsegala 16 strani. Izšla bo pred začetkom razstave slovenske grafike, uvoda v jubilejne prireditve.
Glavni dobitek na letošnji sanmar-
tinski tomboli bo celotna moderna oprava za spalnico in jedilnico iz peteribi lesa, delo slovenskih mizarjev, vredno nad 60.000 pesov. Drugi, nič manj vreden dobitek, bo najnovejši televizijski aparat. Tudi mnogi ostali dobitki spadajo k lepi in sodobni opremi stanovanja.
Na tretji veliki sanuiartinski
TOMBOLI
ki bo v nedeljo, 4. oktobra popoldne
ob 15 bodo na razpolago naslednji glavni dobitki (tombole):
kompletna oprava za spalnico in jedilnico
(en dobitek vreden 60.000 pesov)
televizijski aparat radijski aparat zavese (iz nylona) za vse stanovanjske prostore vrtna garnitura fotoaparat
kompletni servčs za jedilnico
(pribor, steklenina in porcelan) kolo
blago za obleko kuhinjska baterija in še več vrednih tombol ' ter mnogo činkvinov
Sodeluje orgester
Moulin Rouge
:SLOVENSKI DOM CARAPACHAY
n
s
vabi na svoj pomladanski
*
m
PIKNIK
■
■
■
pomladanski semenj s „štanti“
E srečolov	igra z avtomobili
■
loterija	igra z žogicami
licitacija metanje žog
■ .
■
S TEKMOVANJE V STRELJANJU [ TEKMOVANJE V BALINANJU ŠALJIVA POŠTA
■
■
■	— Otroci pridite po lepe dobitke!
■
5 — Mladina, preživi praznik pomladi v našem prenovljenem domu!
■
5 — Matere in žene, očetje in možje, prihitite v veselo družbo na dobro kapljico in sto drugih dobrot.
'J	’
: Pridite, bo prijazno in domače
: Nedelja, 27. septembra
ves dan
PEVSKI ZBOR SLOVENSKE VASI priredi v nedeljo,
27. septembra ob 17
KONCERT
slovenskih narodnih in umetnih pesmi
Vabljeni!
ESLOVENIA UBRE
Editor responsable: Milos Stare Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires
T. E. 69-9503 Argentina
PORAVNAJTE NAROČNINO!
Sodeluje TRIGLAV JAZZ
| IŠČEM NEVESTO!
■
S imam hišo z vrtom. Spalnico in je j dilnico bom pa zadel na tombol • Slovenskega doma v San Martinu 5 ki bo v nedeljo, 4. oktobra. Kandi S datirije naj na ta dan obiščejo dom (Córdoba 129, San Martin).
JAVNI NOTAR
Francisco Rani Cascante
Escribano Público Pta. baja, ofie. 2.
Cangallo 1642
T. E. 35*8827	Bu«bm Aires
V	petek, 11. t. m., ob osmih zvečer je odšel nenadoma k nebeškemu Očetu po zasluženo plačilo naš mož, oče, brat in svak, gospod
Jernej Marolt
Za pomoč in tolažbo v težkih trenutkih se iskreno zahvaljujemo č. g. dr. Al. Starcu, ki je prvi prihitel ik njegovi smrtni postelji, č. g. kaplanu iz San Justa, enako č. g. Merniku in za asistenco pri pogrebu; za vodstvo pogreba in poslovilne besede pri odprtem grobu č. g. direktorju A. Oreharju, za pozornost v cerkvi ,č. g. msgr. Mareonu.
Posebno zahvalo smo dolžni pokojnikovemu družabniku g. Mahkotu Indiharju, ki je preskrbel, da je bil mrtvaški oder in pogreb tako lepo pripravljen, prav tako tudi družabniku Francu Škulju. Za molitve ob krsti, besede tolažbe in drugo pomoč ge. Brasovi ter družinam : Škrlj, Polzelnik, Lovšin in g. Kosančiču. Prav tako sem hvaležna številnim rojakom, ki so pokojnika kropili, ga v tako velikem številu spremili na njegovi zadnji poti ter vsem darovalcem lepih vencev in številnih šopkov. Zahvalo izrekamo tudi Zedinjeni Sloveniji za izplačano posmrtnino.
Sv. maša zadušnica bo v nedeljo, 27. t. m. ob pol 10 v kapeli na Ramón Falconu.
V	imenu žalujočih Marolt Neža, žena; Jože, Milka in Nežka, otroci; svak žužek z družino in ostalo sorodstvo.
San Justo-Buenos Aires, Brinovščica pri Sv. Gregoriju, 11. 9. 1964.
HOTEL TIROL
(bivši hotel „Primavera“) vam nudi lepe sobe s kopalnico, centralno kurjavo, garaža
MAKS in ZORA RANČNIK
MAR DEL PLATA
Mitre 2024	T. E. 2-8425
Hotel je odprt vse leto
o
z	o	m
r	ui	-
Ur
(r.	cc	£
Ul	Q	c
a	g	"
cc ° <
FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775
TARIFA REDUCIDA N
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 817.086
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1964: za Argentino $ 800,—; za Severno Ameriko in Kanado 7 dolarjev, za pošiljanje z letalsko pošto 12 dolarjev.
Talleres Gráficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Bs. Aires. T. E. 33-7213
Tečaj valut v menjalnicah v Bs. Airesu v torek, 15. sept. Prodajna cena:
1 USA dolar...........
1 angleški funt . . 100 italijanskih, lir 100 avstr, šilingov 100 nemških mark
m$n
3.
145,50
404,—
23,95
563,30
650,—
Recreo „Europa“ de Rovtar y Rovtar linos., Río Carapachay, Tigre, T. E.: 749-0589, na razpolago tudi Slovencem.
Slovenski izseljenski javnosti sporočamo žalostno novico, da je dne 11. septembra 1964 nenadoma umrl gospod
Jernej Marolt
K zadnjemu počitku smo ga položili v nedeljo, dne 13. septembra 1964 dopoldne na novem pokopališču Villegas v San Justu.
Zvestega člana in sodelavca bomo ohranili v trajnem spominu. Maša zadušnica za pokoj njegove duše bo 22. septembra 1964 ob 9 v Slovenski kapeli, Ramón Falcón 4158, Bs. As.
Zedinjena Slovenija
Dne 11. septembra 1964 je odšel v večnost naš zvesti član, gospod
Jerneji Marolt
Naj mu bo Bog pravičen sodnik in plačnik, svojcem pa tolažnik!
V molitev ga priporoča
odbor Našega doma v San Justu
V neizmerni žalosti sporočamo vsem znancem in prijateljem, da je dne 13. septembra t. 1. po dvomesečnem trpljenju in okrepčan s tolažili sv. vere v 41. letu starosti umrl v bolnišnici naš dobri mož, oče, sin, brat in svak, gospod
Pavle Česnik
doma iz Drskovč na Primorskem.
K zadnjemu počitku smo ga položili v ponedeljek, dne 14. septembra 1964 na pokopališču v San Martinu.
Ob bridki izgubi našega ljubega rajnika se iz srca zahvaljujemo č. g. dr. Al. Starcu za številne obiske, za podelitev sv. zakramentov našemu Pavletu, za vodstvo pogreba in iskrene tolažilne besede ob odprtem gijobu. Toplo zahvalo dalje izrekamo vsem, ki so pok. Pavleta obiskovali med njegovo boleznijo in ga prihajali kropit in ga v tako velikem številu spremili na njegovi zadnji zemeljski poti. Zlasti smatramo za dolžnost, da se še posebej zahvalimo družinam Šabec-Zorec, Boh, Žele, Fatur in Tomšič in g. Franku šimer za vse, kar so nam storili v teh bridkih dneh. Zahvalo dalje izrekamo Slovenskemu domu v San Martinu in vsem ostalim za lepe vence in cvetje.
Dragega pokojnika priporočamo v molitev in blag spomin.
Žalujoči ostali
V	Argentini: Ivanka roj. Kruh, žena; Anita in Kristina, hčerki; Ivan, Anton z ženo, brata; sestra Vida, vdova
Sedmak s hčerkami Doro, Olgo in Marijo.
V	domovini pa: Alojzija roj. Fabčič, mati; sestri Frančiška por. šušter z družino, in Alojzija por. Samsa
z družino
Buenos Aires — Villa Libertad, San Isidro, Avellaneda, Drskovč, Šembije, Zidani most
NASI
MLADINI
14
KRATKE NOGE.. .
Jožica se je vrnila iz šole. Ni bila razigrana kakor navadno in zato se je mami zdelo, da v šoli nekaj ni bilo v redu. Pa je začela:
„No, kako je bilo v Šoli?“
„Še kar,“ je bila Jožica kratka.
„Si bila kaj vprašana?“
Dekletce se nekaj obotavlja, potem pa pove: „Bila.“
„Pa si znala?“
Zadrega je sedaj hujša. Jožica menca in mendra, končno pa le spravi iz sebe: „Še kar.“ (Jožica ve, da je to laž, a resnice si ne upa povedati.)
Mama stavi še nekaj vprašanj in tedaj takoj spozna, da je Jožica lagala. Trdo jo je prijela!
„Jožica, ne laži! Laž je greh, ki hudo žali Boga. Vedi, da ima laž kratke noge, se pravi: laž pride kmalu na dan■ In še: lažejo samo bojazljivci, strahopetci. Sveto pismo pa pravi: Laižnjive ustnice so Gospodu gnusoba!
Otrok moj dragi: nikdar, nikjer
Mirko Kunčič:
BELA CESTA
Kam. se vije bela cesta;
V daljna morja, v širni svet. Tam so bučna velemesta, src nemirnih živ magnet.
Mnogo jih je že zvabila kakor vešča iz noči, kri in dušo jim izpila. Zemlja kliče — in jih ni-
in nikoli ne laži!“
Tam v Ameriki, v Argentini, Tam v Avstraliji — povsod so vrtinci, so tokovi.
Tone, gine v njih naš rod.
Grob za grobom se odpira, bela cesta se smehlja.
. Ve: za nas so izgubljeni kakor kamen sred morja-
Kam se vije bela cesta?
V daljna morja, v širni svet. Včasih iz tujine vrne starček se — domov umret.
Slabo spričevalo
Šel sem oni dan mimo nekega kraja, kjer se zbirajo naši otroci k slovenskim tečajem. Bila jih je lepa gru,ča in bili so — zelo „živahni“. Recimo: preveč „živahni“. Posebno Ciril: skakal je kakor kozliček, se zaletaval v sošolce in sošolke ter kričal in vpil, da je šlo kar skozi ušesa.
Staršem, ki so privedli mlajše otroke k pouku, je bilo neprijetno: le kaj si mislijo ljudje, ki hodijo tod mimo, o naših otrocih ?
Pa se oglasi neka mamica: „Eh, tako se obnaša, kot ga učijo doma!“
Opomba me je neprijetno dimila. „Saj ni res to!“ sem si mislil. Rekel pa nisem nič. Pač pa sem stopil k Cirilu in ga povabil s seboj, šla sva nekaj korakov proč od gruče otrok in mu dejal:
„Ciril! Le kako se obnašaš! Sramoto delaš sebi, še bolj pa svojim staršem! Te ni nič sram ?“
„Jaz? Zakaj? Kako?“ se je začudil.
„No, glej ga! Vsi, ki te opazujejo, pravijo, da si pravi divjak — kar bi tudi jaz rekel. In še pravijo, da te doma tako učijo.“
„Ne, ni res!“ je hitel dopovedovati Ciril. „Doma me nič takega ne učijo! Doma sem čisto priden!“
„In misliš, da tukaj ne smeš biti? Še toliko bolj! Veš, tvoje obnašanje tu je slabo spričevalo za tebe, pa tudi za tvoje starše. Vsakdo bo pač sodil: no, takšen je, kakor ga učijo doma!
Zato pa: glej in skrbi, da se poboljšaš! Slovenski otrok se ne sme nikjer in nikdar obnašati kakor kakšen divjak!“
AnčUa in sončna roža
Konec
Položil je svoje bele, tople roke nanjo.. . dahnil na njen zlati cvet tih poljub. .. potem pa je šel dalje in pobožal vsako rožo, vsak list, vsako travico...
V sladki omami je Ančka spet zaprla oči in zaspala.
Tačas je pogledalo sonce izza grička. S svetlim žarkom je poščegetalo punčko v oči — in Ančka se je na mah spet zbudila. Zavzeta se je ožrla okoli sebe in videla: ležala je poleg sončne rože v mehki travi in bila je spet otrok.
Planila je pokoncu in se je smejala in plakala od radosti.
Kakor mlada srna je stekla po vrtni stezi. Pesek pod nogami je odletaval na vse strani — spečim rožam v obraz. Presenečeno so rože dvigale glave in niso mogle razumeti, kaj naj vse to pomeni v tej zgodnji uri. Celo drevesa ob živi meji so se dramila iz težkih sanj in se čudila, čudila...
Bim, bum, bum! so udarile drobne pesti ob duri čuvajnice.
Trudni, drsajoči koraki so se oglasili v veži. V ključavnici je zaškrtal ključ, duri so se odprle in —------
„Mama! Mamica!“
„Ančka!"
-----------dvoje ljubečih src si je planilo v objem.
Opoldne se je oče vrnil domov. Kakor da so se pred njim odprla vrata v raj, je zažarel njegov obraz, ko je zagledal svojo drobno, kodrolaso punčko — živo in zdravo pred seboj.
Poslej si Ančka nikoli več ni zaželela — postati roža. Lepe so rože, a lepšega pač na svetu ni, kakor biti takale majhna drobna deklica 'in imeti najdragocenejše, kar zmore svet: skrbnega očeta in dobro mamo.
PISAN DROBIŽ Besedna uganka
Deklici glava sem, rodu sem repek, dedu opora sem dvojna.
Del sem rodbine in del domovine.
V državo sem vsako pristojna.
Oče ne mara me, mati zavrača, ogiba se mene še vojna.
Zlogovnica
BREZ, —TU, ME—, —DU, NI, PO—-Izbiraj zloge po gotovem redu in dobil boš lep slovenski pregovor!
Rešene uganke iz 13. številke Besedna uganka: SOD, SOL, SOM, SOK. — Dopolnjevalnica: Brod, rosa, enota, zbor, Jud, esenca. Dodane črke dajo: Brezje. — Beri prav/ Beri vsako besedo nazaj, pa začni na koncu vrstic. Tako dobiš: Skrbi zase, ljubi brata, dvigni ga, odpri mu vrata, a sodnik naj; bo — srce!