Izguba (Spisal J. Neralov) ff|Lil sem v prvi latinski šoli. Težko sem pričakoval Isgl vseh Svetih, ko bodera mogel zopet videti ljube stariše, brate in sestrice. po katerih se mi je že zelo tožilo. Kako prijetno je bilo voasih doma, ko srao se igrali in kramljali roed seboj. Ob takih prilikah mi je prišla včasih raisel v glavo, kaj, ko bi kdo izmed nas umrl r Zdelo se mi je to neraogoce in nikakor nisem mogel razumeti, da bi mi mogel umreti bratec ali sestrica. In vendar sem kmalu moral okusiti to bridkost! Naposled so vendar prišli vsi Sveti in z njimi počitnice za par dnij. Precej, ko sem prišel opoldne iz šole, pripravil sem vse potrebno za odhod in takoj po kosilu odšel proti domu. Dan je bil pust in meglen. Kmalu je jelo tudi snežiti. Med potoma sem dejal sam sebi: ,,Treba ti je v takcm domov hoditi, še prehladil se boš!:< Pa kmalu sem se znebil te misli, kajti hrepe-nenje, videti svoje drage, me je gnalo nevzdržno naprej. Hitel sem po slabem polu, kar sem raogel, ter prišel proti večeru sreono domov. N'e bom vam tu popisoval, s kakšnim vcseljem so me doma vzprejeli, saj si vsak mojih čitateljev lahko sam raisli. Le toliko omenim, da sem bil obilno odškodovan doma za vse neprilike, ki sem jih pretrpel na potu. Mati in vsi drugi so bili prijazni •/. menoj, kakor še nikdar popreje. Da so me povpraševali o tem in onem, kako je v šoli in kake učitelje imam, se razume samo ob sebi. In kar sem jim povedal, poslušali so vsi, sedd okoli mize, tako vestno, da jira ni ušla nobcna beseda. Drugi dan popoldne sem sedel na zapečku imajoč pred seboj latinskc vadbe. Poskušal sem uoiti se, a ni 189 ' šlo. Neka neznana slutnja, ali kako bi že iraenoval tak out, težila mi je sroe. Starejša enajsletna sestra je se-dela na drugi strani peči ter pestovala najmlajšega bralca. Pogledovala me je od časa do časa tako milo in sočutno, da mi je bilo še tesneje pri srcu. Nekaj časa sem se premagoval, a nisem mogel še nadalje strpeti. Začel sem jokati, akoravno to ni bila moja ravada. Nekaj je bila vzrok temu misel, da bom moral kmalu zopet zapustiti ljubi dom, kjer bi bil tako rad ostal, nekaj pa žalostni pogledi moje sestre, kateri se je videlo, da bi mi rada pomagala, a ni vedela, kako. .,Zakaj pa jokaš?" vpraša me sočutno. Na mesto od-govora še huje zajokam. Molčd je potem zrla vame in me ni veo povpraševala. videč, da- mi nekaj teži srce. Počasi sem se nehal jokati in se pomiril. Sestro sem prosi], naj nikar ne po\e starišem, da sem jokal. Drugi so namreč v hosti napravljaii drva, zato srao bili z otroci sami doma. Obljubila mi je, da ne bo povedala. Vendar revici ni dalo miru, dokler ni tega skrivaj povedala materi, kakor sem pozneje zvedel. Prijetni dnevi počitnic so hitro minili in treba je bilo zopet nazaj v šolo. Bilo je ravno v nedeljo. Po kosilu smo šli vsi v goro, kjer smo v prostorni zida-nici pokušali mdeče vino. Mati so tudi poskrbeli, da smo imeli kaj v usta dejati. Prav dobre volje smo bili. Pa kmalu sem se moral posloviti, ker me je še čakala dolga pot. Po vrsti sežera vsakemu v roko, najmlaj-šega pa vzamem v naročje in ga poljubim. Kako se mi je revček strastno oklenil vratu, kakor bi s]utilT da me ne bo nikdar več videl na tem svetu. S solzami v očeh smo se looili. Ko sera korakal po meji držeoi na pot, ozrl sem se nehote še enkrat nazaj. In glej, sta-rejša sestra je zrla za menoj pri zidanici stojeo, dokler ji nisem izginil izpred očij. Miniloje nekajv mesecev. Božične počitnice so se bližale vedno bolj. Že sem se veselil, kako bora doma s sestricami delal jaslice, a prišlo je drugače. Ko pridem nekega popoludne iz šole, poklioe me gospodinja v svojo sobo ter mi po ovinkih pove, da mi je umrla starejša setra ...... 190 Ko bi bilo iz jasnega treščilo, bi se ne bil na pol tako ustrašil, kakor sem se zdaj. Nekaj časa stojim bled in prepaden brez solza v ačeh, ne vedoč, ali je to resnica, ali se mi le sanja. Potem pa udarim v jok,