Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	. . Lir	8.000
Letna inozemstvo ....	»	13.000
Letna inozemstvo, USA	dol.	15
Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
{
mik
Leto XXX. - Štev. 31 (1514)
Gorica - četrtek, 3. avgusta 1978 - Trst
Posamezna številka Lir 200
Huiliia so lota človeške inanosli NEUVRŠČENOST«JUGOSLOVANSKI POLITIKI
Skoro po celem svetu se dogaja, da si ljudje mažejo roke z gnusnim zločinom splava, tj. z umorom nerojenih otrok. V sredo 26. julija so se pa nenadoma razveselili po vsem svetu, ker se je v Londonu rodila neka deklica. O njej so pisali vsi svetovni časopisi bolj kot če bi se rodil naslednik kakemu cesarju. In vendar je šlo za deklico preprostih in nepoznanih staršev; oče kamionist star 38 let, mati stara 30 let. Svetovna javnost se je razburila zaradi njune novorojene hčerke, ker se je njeno spočetje izvršilo izven telesa matere. Preprosto povedano je bilo tako:
RODI SE NENAVADEN OTROK Zakonca Brovvn sta bila že več let poročena, pa nista imela otrok zato, ker je, sicer zdrava žena, imela zamašene jajcevode. Zamašena sta bila tista dva kanalč-ka, ki iz jajčnikov vodita v maternico ter se normalno po njiju vsak mesec preko-bali novo jajčece v maternico. Zdravljenje ni pomagalo. Silno sta si pa želela imeti otroka, kot si želijo vsi zakonci, ki nimajo otrok.
Zato sta se obrnila za pomoč na dva zdravnika, ki sta že več kot deset let študirala podobne primere in delala poskuse, kako bi staršem pomagala, da pridejo do otroka. Eden zdravnikov je pozneje izjavil, da sta vsaj dvestokrat že poskusila, a brez uspeha. Na ta dva zdravnika sta se torej obrnila; dr. Steptoe in dr. Edvvards sta še enkrat poskusila. Materi sta s posebno operacijo vzela jajčece in ga položila v stekleno posodo, kjer je bila posebna tekočina na moč slična tisti, ki je v ženski maternici ob spočetju. V to tekočino sta položila odvzeto jajčece. Nato sta v isto tekočino spustila semenčice zakonitega moža. Čudo je bilo v tem, da se je jajčece oplodilo. Čez štiri ali pet dni sta iz epruvete dvignila oplojeno jajčece, ki pa je silno majhna celica, velika le kako tisočinko milimetra, in ga vložila v ženino maternico. Tam se je jajčece usedlo in se začelo normalno razvijati.
Nosečnost je potekala brez posebnih težav do časa poroda. Vendar sta oba zdravnika zaradi večje sigurnosti rajši opravila cesarski rez, kot da bi čakala na naravno rojstvo. Tako se je s cesarskim rezom rodila zdrava deklica, ki so ji nekateri napačno rekli »deklica iz epruvete«, kakor da bi se rodila v epruveti (stekleni posodi). Toda videli smo, da to ni bilo res, v epruveti je prišlo samo do oploditve, nakar sc je jajčece naprej razvijalo v materinem telesu.
Kot smo rekli, je novica o rojstvu te deklice razburila ves svet. Vsi so o njej pisali, radio in televizija sta o dogodku Poročala na dolgo in široko. Na mah so Postali vsi slavni, oba zdravnika, oče, ma-in in zlasti še mala Patricija, ki pa na srečo o svoji slavi še nič ne ve in mimo sPi kot vsak drug novorojenček. Senzacija se nje ni dotaknila.
MORALNI POMISLEKI
Kaj reči k temu uspehu moderne bio-•ogije? Brez dvoma gre za nekaj izrednega in do sedaj edinstvenega. Vendar sta zdravnika pošteno priznala: Midva nisva življenja ustvarila, temveč sva samo živ-■Jenju pomagala. Poznala biološke pogoje Pri spočetju in jih umetno ustvarila v epruveti. Pri tem sta uporabila jajčece in seme dveh zakoncev, torej zakonitega moža in žene, zato je otrok njun v polnem Pomenu besede.
Ob deklici se veselita mati in oče, ki se jima je izpolnila najsrčnejša želja, veselita se tudi oba zdravnika, ki sta dosegla Velik znanstven uspeh. Dokazala sta, da Je mogoče oploditi človeško jajčece izven Njegovega naravnega okolja.
Ob tein uspehu se pa rodi nič koliko različnih vprašanj in pomislekov s socialnega in moralnega vidika. Nanje odgovori-'I je pa težko, za sedaj še nemogoče, ker 8re za nekaj novega in nepredvidenega, ^a nimamo še zadostno utemeljenih razlogov ne za in ne proti. Glavna vprašanja bi bila:
1. Ali se smejo starši poslužiti umetnega načina oploditve. Pij XII. je svoj čas izjavil, da je umetno oplojevanje pri človeku moralno nedopustno. Toda bo Cer kev tudi v sličnih primerih, kot je bil ta v Londonu, še naprej vztrajala v dosedanjem presojanju? Ne vemo. Vsekakor bo potrebno še nadaljnje in poglobljeno iskanje dokončnega odgovora.
2. Ali je moralno dopustno, da se spočeti otrok še nadalje razvija v epruveti? Nekateri so že poskusili, pa je javnost obsodila njih početje kot nedopustno, nevredno človeka.
3. Ali novi poskus ne pomeni manipulacijo s človekom že od samega spočetja dalje? Ali more človeška vest dopustiti tako manipuliranje?
VPRAŠANJE ČLOVEŠKEGA DOSTOJANSTVA
Eno drži: Poskus londonskih zdravnikov priča, kako daleč lahko seže človeška znanost, ni pa rečeno, da bo človeštvu tudi v prid. Kakor brezvestneži morijo še nerojene otroke, tako bodo enaki brezvestneži lahko nekega dne rodili v epruvetah človeške spačke ali otroke brez očeta in matere, umetno spočete in umetno rojene. Kaj bo s takimi ljudmi? Nočemo uganjati fantastike, vendar novi dosežki biologijo stavijo z novim poudarkom v ospredje vprašanje človeškega dostojanstva, ki ne sme postati predmet brezvestne človeške znanosti.
K. H
Carl G. Strohni v svoji knjigi »Ohne Tito« trdi naslednje: Sedanja Jugoslavija neprestano poudarja dve ideji: samoupravljanje delavcev in neuvrščenost. V notranji politiki je njena značilnost samoupravljanje kot jugoslovanska pot v socializem, v zunanji politiki pa je neuvrščenost tista, ki karakte-rizira jugoslovansko politiko že od leta 1948.
Konferenca neuvrščenih v Beogradu v preteklem tednu nam nudi priložnost, da si nekoliko pobi iže ogledamo to politiko.
ZAMETKI JUGOSLOVANSKE NEUVRŠČENOSTI
Na pozorišče povojne Evrope stopi Jugoslavija leta 1945 kot Sovjetski zvezi z dušo in telesom predana država. Tito naš, Stalin naš! To geslo, ki smo ga brali po vseh zidovih ob končani vojni, je bilo značilno za prvo povojno politiko Jugoslavije. Vse je kazalo, da bo tako tudi ostalo, da bo tekla »železna zavesa«, kot se je izrazil Churchill, za dolga desetletja od Trsta do Ščečina na Poljskem. Toda že po treh letih so se stvari premaknile. 28. junija 1948 je Stalin napravil eno svojih velikih političnih napak s tem, da je izobčil Jugoslavijo iz Kominforma. Pred 30 leti se je to zgodilo, pa je svet
šel precej tiho mimo te obletnice, ki pomeni za Jugoslavijo in tudi za Evropo ter za ves svet zelo važno prelomnico. Tito in jugoslovanska partija sta se namreč uprla Stalinu in njegovi diktaturi. Kot je kasneje izpovedal VI. Dedijer v knjigi »Izgubljeni boj Stalina«, je šlo za to, da socialistična Jugoslavija ostane samostojna, neodvisna država in ne sovjetski satelit, kot je Stalin hotel in tudi dosegel z drugimi komunističnimi državami. Tito in tedanji Centralni komite KPJ sta se Stalinovim nameram uprla: Sami smo se osvobodili, sami si bomo vladali! Ob tem uporu je seveda Stalin divjal, grozil, da napade Jugoslavijo, ji odrekel sleherno gospodarsko pomoč, mobiliziral vse komunistične partije sveta zoper »izdajalca Tita, ki je postal imperialistični vohun«. Tudi italijanska partija se je udeležila te gonje proti Jugoslaviji.
Vse je kazalo, da bo Tita in jugoslovanske partije konec. Toda ni bilo tako. Znotraj so se strnili partija in ljudstvo, od zunaj Stalinovega oboroženega posega ni bilo, ker je obstajala verjetnost, da ZDA in njihove evropske zaveznice posežejo v obrambo Jugoslavije z namenom, da zaprejo Rusiji pot v Sredozemlje. Ta po-
Iskanje političnih rešitev v deželnem svetu
Junijske volitve so zapustile za seboj celo vrsto problemov in odprtih vprašanj. Volivni rezultati so sedaj za nami, stian-ke in politični predstavniki iščejo primernih rešitev za sestavo novih odborov, ki morajo v kratkem postati stvarnost. V prejšnji številki našega lista smo se zaustavili predvsem ob problemih in nalogah SSlc po srečno prestalem junijskem »izpitu«. V naslednjih vrsticah pa si oglejmo nekoliko okvir in sedanje perspektive raznih možnih političnih rešitev v naši deželi.
Gre predvsem za kompleksne stvarnosti, ki so dokaj različne od primera do primera. Pri tem namreč ne smemo pozabiti, da gre za sestavo najprej nove deželne vlade, nato pokrajinskega odbora v Gorici in občinskega odbora v Trstu. Poleg tega je seveda cela vrsta drugih manjših, a pomembnih občinskih uprav na Goriškem (npr. Tržič, Ronke, Gradež) ter v videmski oz. pordenonski pokrajini. V naši analizi se bomo pomudili predvsem pri najvažnejših in to posebej tistih, ki zanimajo naše slovensko prebivalstvo.
Predno si bomo ogledali posamezne sektorje, moramo vzeti v pretres nekaj globalnih in splošnih dejstev. V vseh primerih gre predvsem za to, da pride do stalnih in trdnih uprav. Gre pa tudi za to, kakšen okvir bodo vse te uprave dobile. Ni namreč mogoče mimo dejstva, da gre tudi tu povsod za osnovno vprašanje demokratičnega okvira novih uprav. Krščanska demokracija in komunistična partija si tu najbolj zgovorno stojita nasproti in gre za to, ali bo stranka relativne večine — kjer jo seveda ima — že vedno vztrajala na nekdanji povezavi z res demokratičnimi strankami sredine oz. levice ali bo šla na politiko »zgodovinskega kompromisa«. V vseh primerih v naši deželi je skoraj gotovo, da do te slednje rešitve ne bo prišlo, saj bi bila tudi v nasiprotju z vsedržavno linijo večinske stranke. Ostajala bi seveda še možna rešitev podpore enobarvnim odborom DC vseh strank »ustavnega« loka, kar pa ima tudi v raznih primerih svoje težave. Bolj verjetna je na splošno pravzaprav .prva prej nakazana možnost, namreč povezava večinske stranke z drugimi demokratičnimi silami.
DEŽELNA STVARNOST
V	naši deželi ima politična stvarnost vseskozi posebno lice. Furlanija-Julijska krajina se mora soočati s sto in sto problemi, od obnovitvenega procesa po potresu do uresničevanja poosimskega obdobja. Gre za vprašanja globalne zaščite slovenske manjšine in za odnose z Jugoslavijo ter z drugim srednjeevropskim zaledjem. Zato morajo biti pri vsakem reševanju deželne krize najprej prisotni ti osnovni problemi, ki skupno z gospodarskimi aspekti nedvomno botrujejo vsaki možni rešitvi.
Kakšna bo torej nova deželna vlada? Gotovo, da tu ne moremo še dati jasnega odgovora na zastavljeno vprašanje. Dejstvo pa je, da lahko vsaj nekoliko nakažemo možne rešitve. Na deželi ima relativno večino Krščanska demokracija in kot taka vodi stike in pogajanja z drugimi
strankami. Določila je tudi že kandidata za predsednika novega deželnega odbora, ki je dosedanji predsednik odv. Comelli. Večinska stranka je pripravljena sodelovati s strankami ustavnega loka na podlagi soočanja in tudi politične povezave, jasno pa je rekla »ne« direktnemu sodelovanju v vladi s komunistično partijo. V tem oziru pravzaprav samo potrjuje dosedanja stališča.
Kar zadeva slovensko manjšino in reševanje njenih problemov je seveda DC bolj previdna (kot je sama priznala), vendar je ponovno potrdila, da se bo zavzela za dokončno rešitev vprašanj zakonske zaščite. To je še posebej zatrdila v nedavnih razgovorih s Slovensko skupnostjo na deželni ravni. Gotovo bo od tega stališča predvsem odvisno tudi zadržanje slovenske stranke, ko bo šlo za sestavo novega odbora.
In v goriški pokrajini
Politične sile v novem goriškem pokrajinskem svetu kažejo na zanimive pozicije, ki jim pa ne bo lahko najti primerne rešitve. Na 24 sedežev jih ima DC 10, PRI, PSDI in SSk po enega, socialisti 2 in komunisti 8 ter misovci enega. Za sestavo odbora je potrebna nadpolovična večina. Kako to dobiti? V prejšnji mandatni dobi je imela manjšinsko vlado DC s socialnimi demokrati in republikanci. Sedaj bi imela v podobni sestavi le dvanajst glasov, manjkal bi torej trinajsti. Zanimiv (in seveda odločilen) utegne postati glas Slovenske skupnosti, saj za podobne večine ne pridejo v poštev druge stranke. Predstavniki SSk pa so na raznih pogajanjih med strankami že jasno povedali svoje pogoje za vsako možno sodelovanje v goriškem pokrajinskem odboru. Politične sile morajo predvsem spoštovati osnovne koristi slovenskega ljudstva tudi v goriškem občinskem merilu in to zlasti glede na škodljivost razlaščanj in znanih infrastruktur. Bo to našlo primerno in pozitivno rešitev? Bližnja bodočnost bo edina lahko dala jasen odgovor!
Pokrajinska uprava se danes kaže torej kot zanimiv preizkusni kamen, na katerem se bodo lahko izkazali tako dobra ali slaba volja večinskih strank do Slovencev kot tudi osnovni smisel za pravo demokratično ravnovesje sil in merilo za nadaljnje rešitve. Pokrajina sicer nima danes izredno velike važnosti, dokler pa ta ustanova še obstaja, ima svoj določen pomen dn veljavo.
Spectator
DC ima predsednika
Krščanska demokracija je bila po tragični smrti Alda Mora brez predsednika. Zato so morali najti naslednika. Delo ni bilo lahko, ker so se v iskanju primerne osebe zamerili senatorju Fanfaniju. Končno so se zedinili in izvolili Flaminija Pic-colija za novega predsednika stranke. F. Piccoli je bil dosedaj vodja demokrščanske skupine v poslanski zbornici. Zato mu bodo morali poiskati naslednika na tem mestu. Trdijo, da se za mesto poteguje minister Donat Cattin.
mislek in pa strnjenost jugoslovanskih narodov v tistem trenutku sta odvrnila Stalina, da je le grozil z invazijo, dejansko je ni nikoli poskusil.
NEUVRŠČENI SE ORGANIZIRAJO
V	teh razmerah so jugoslovanski voditelji in posebno Tito uvideli izjemnost svojega položaja, ki ga je kazalo izkoristiti, namreč da je obstoj neodvisne Jugoslavije interes zapadnih držav in s tem tudi jamstvo njene neodvisnosti od Sovjetske zveze. To karto je Tito kmalu mojstrsko zaigral, ko je začel misliti in snovati gibanje »neuvrščenih«. Na znotraj je jugoslovanska Zveza komunistov vpeljala »samoupravljanje«, da je ostala socialistična, toda z lastno potjo v socializem, kot so začeli trditi. V zunanji politiki pa, da bi se rešila dokajšnje izolacije, v kateri se je znašla po sporu s Ko-minformom, je začela iskati zveze z državami, ki so slično kot ona želele ostati zunaj obeh blokov, ki sta se formirala v petdesetih letih. Šlo je za socialistični blok, združen v Varšavskem paktu, in za za-padni blok, združen v Atlantskem zavezništvu.
To svojo zunanjo politiko je Tito začel na tiho plesti v petdesetih letih in našel posluh pri Nehruju v Indiji, Sukarnu v Indoneziji in Nasserju v Egiptu. To so bile glavne države, ki so se skupaj z drugimi zbrale na prvi konferenci neuvrščenih v začetku septembra 1961. Konferenca je bila v Beogradu, vseh prisotnih držav pa 25. Na tej konferenci je Tito izjavil, da tisto srečanje mora poučiti velesile, da »usoda sveta ne sme biti samo v njihovih rokah«.
Tako se je začelo gibanje neuvrščenih, ki nima kake skupne politične ali socialne ideologije, temveč hoče le nasproti velesilam in njihovim blokom poudarjati neodvisnost tudi majhnih držav, nadotakljivost njihovih meja in nevmešavanje v notranje zadeve. Poleg tega so vedno poudarjali potrebo po gospodarskem razvoju nerazvitih, odpravo kolonializma, mirno reševanje sporov.
Skupina neuvrščenih je rastla od konference do konference; pridružile so se države z raznovrstnimi režimi, od arabskih samodr-ških šejkov in kraljev, do raznih generalskih režimov v Južni Ameriki, pa preko drugih bolj ali manj socialistično in marksistično obarvanih vlad v Afriki. Notranji ustroj ni ovira, da bi se ne pridružile neuvrščenim, da le niso vključene v kak vojaški blok.
NEUVRŠČENI IN SOVJETSKA ZVEZA
Gibanje neuvrščenih je doživljalo svoje viške in svoje padce. Teinu združenju držav je zmeraj nasprotovala Sovjetska zveza, do-čim so ZDA gledale nanje z neko naklonjenostjo, češ če so neuvrščeni, vsaj z Rusijo niso. Sovjetski zvezi je posebno trn v peti dejstvo, da je glavni nosilec ideje neuvrščenosti ravno Jugoslavija, ki je socialistična država. S svojim zgledom namreč kvarno vpliva na zapadne komunistične partije, ki se tudi že rešujejo sovjetskega varuštva in zagovarjajo lastno pot v socializem. To je evrokomunizem.
Titova Jugoslavija pa kvarno vpliva tudi na članice Varšavske-(Nadaljevanje na 2. strani)
Dva skavta na Kamenici 1978 Poletna razmišljanja Neuvrščenost
____________________________________________________________   (nadaljevanje	s	1.	strani)
Skavt Tomi
Vabila v pismih, v časopisih in tudi na plakatih so klicala v nedeljo 30. julija na Kamenico, na »kulturno srečanje med sosednimi narodi«. Vabila so bila v treh jezikih: slovenščini, italijanščini in furlan-ščini. Napovedani spored je bil bogat, šel je od maše prek pozdravnih govorov, do nastopa raznih glasbenih in pevskih skupin iiz Benečije do Koroške, Furlanije, Kopra in Podbrda. Dovolj, da se je človek že samo zaradi tega rad odločil, da gre na Kamenico. Poleg tega je bila soparna, topla nedelja, razlog več, da se odločiš za nekaj ur na svežem planinskem zraku.
Tako sem se tudi sam odločil, da grem, toda ne sam. Poiskal sem družbo, družino dveh slovenskih literatov z Dunaja, ki sem ju iz njunih knjig že dolgo poznal, osebno pa ne. Oba sta sedaj na počitnicah na Goriškem, pa smo se zmenili za skupen obisk Kamenice.
Na dvorišču srečam dva dečka; oba enaka, s kapo, v kroju, ki je sličil skavtskemu. Pa sta res bila skavta z Dunaja. Mama jima je kupila v Gorici tudi skavtski nož, da sta bila bolj avtentična skavta. Predstavita se: Tomi in Matija, dvojčka; prihodnje šolsko leto bosta šla v prvo gimnazijo. Kakor smo začeli, tako smo pozneje nadaljevali v lepi slovenščini, da bi ju lahko zavidali ne samo naši osnovnošolci, temveč tudi gimnazijci, a nista videla slovenske šole od znotraj.
Potem pride iz hiše oče Lev, pa ni nič levjega na njem, da bi se moral kdor koli ustrašiti. Prijazen mož, srednjih let. Takoj se oglasi še mati Milena: »Sc okno zaprem, pa bom takoj doli.«
SKAVTA NA STARI GORI
Nismo izgubljali časa, ker bi si poleg Kamenice radi ogledali tudi Staro goro.
Po poti sonce žge, govor se pa razpreda o tem in onem. Zanimajo ju kraji, skozi katere se vozimo: Ločnik, Krmin, benediktinski samostan v Rožacu, Čedad. Vozimo se ob krajih, kjer je že tisoč let ločnica med Slovenci in Furlani. Doma iz Kranjske dežele, kjer od leta 1918 nimajo več narodnostnega problema, se zanimata za naše življenje, sedanje in preteklo. Čedad in oglejski patriarhi, ki so zgradili stolnico, pa čedajski kapitelj in njegove pravice nad Tolminci, ki tako živo odsevajo v Pregljevih tolminskih spisih. Pa še pri .Toži Lavrenčiču, Francu Bevku in drugih naših primorskih pisateljih. Eno je, ko povesti bereš, drugo, ko si lahko ogledaš kraje in ljudi.
Tako še prehitro dospemo na Staro goro. časa je, da si ogledamo cerkev in samostan, pa okolico. Toda glej, tam od vzhoda, nad Trnovskim gozdom so črni oblaki; tudi zabliska se vsako toliko. »Ena izmed poletnih neviht bo,« si mislimo. »Morda se izdivja tam na Krasu.«
Za ogled Stare gore ni sicer veliko časa, ker bi radi bili na Kamenici ob 16. uri, ob začetku maše, da ne bodo beneški župniki rekli, da tudi fajmoštri zamujajo. Oba skavta sta navdušena, a tudi žejna. Mama poskrbi za njuno žejo, potem je treba poskrbeti še za spominčke. Skavt nosi klobuk, na klobuku mora imeti spominčke na kraje, ki jih je obiskal. Tudi za to se še dobi čas. Potem pa dalje.
SKAVTA PRIDETA DO ČEVAPČIČEV
Vreme je že drugačno. Veter piha, da postaja hladno. Oblaki silijo vedno niže. Mi pa pogumno naprej. Ob 16. uri smo na kraju. Ravno do časa. Toda prav takrat se zabliska, zagrmi in usuje se dež. »Dobro, da smo v avtu.« Toda Fiat 127 ima nekje luknjico. Skozi začne kapljati voda na zadnji sedež. Skavt bi pa ne bil skavt, če bi si ne znal pomagati. S cunjo lovita vodo, dokler se ne naveličata, potem nadaljuje dobro delo mamica, kot zmeraj. Iz dežja nastane naliv, pridruži se toča. »Toda kaj bi se bali, saj nas je pet.« Oče Lev skuša ujeti radijsko postajo Koln. Pri njej sodeluje s poročili in članki v slovenskem jeziku. Prav tedaj je na sporedu njegovo poročilo. Sprva nevihta moti sprejem, potem se glas izboljša.
(
Skavt Matija
Slovenec, rojen v Ljubljani, biva na Dunaju, njegovo oddajo v slovenščini na radiu Koln poslušamo na Kamenici, v nevihti, ki je razdrla tako lepo slavje.
Čez čas se nevihta poleže. Skavta sta lačna. Z avtom se pomaknemo bliže stojnicam, kjer znova točijo in strežejo s čevapčiči. Oba sta takoj tam, saj se skavt ne ustraši dežja, posebno če je lačen. Porcija je obilna s polento.
Na koncu planjave na Kamenici stoji oder. Tam zagledamo nekaj postav. »To so pa beneški fajmoštri,« ugotovim. »Pojdimo jih pozdravit.«
Dež še vedno gre po malem, čeprav je najhujše mimo. Na odru se pozdravimo in predstavimo. Žalostni so beneški gospodje, saj so toliko truda vložili, da bi tudi maša lepo potekla, pa je nevihta odpihala njihov trud in trud ostalih organizatorjev. Ura je že pet proč, ljudje so se v glavnem že razšli. Najbolj žalosten je g. Lavrenčič, ker se je najbolj trudil in ker ima največ let. Res, Kamenica nima sreče. Toliko ljudi se je nabralo, pa se drug za drugim odločamo za povratek.
Odločimo se za daljšo varianto prek razgledne ceste ob robu Šentlenartske doline, saj je danes cesta v celoti asfaltirana. Razgled ni najboljši, vendar zadosten, da si moreš ustvariti podobo o beneških vaseh, prilepljenih ob pobočja kot lastovičja gnezda. Oče in mati se razgledujeta, skavta pa dremljeta, ker čevapčiči s polento zahtevajo spoštovanje.
ZDRAVILNI SLADKORČKI
Tako privozimo v dolino in se ustavimo v Ljesah pri Izidorju Predanu, kjer je menda v Benečiji edini slovenski napis na vratih: Gostilna - Trattoria. Gospodarja ni doma, s čajem in kavo nas postreže prijazen domačin, skavta pa se zdramita ob sladoledu in sladkorčkih. Sladkorčki morajo biti zdravilni, saj potem ni več tožbe, da ju kaj boli, le nečesa se še ustrašita: lučka na becinskem rezervoarju kaže rdeče. Kaj, če ostanemo na cesti? »Bosta pa porivala, saj skavt mora storiti kako dobro delo.« To jima prežene vse nadaljnje skrbi do doma.
OČE IN MATI SVOBODNA LITERATA
V	TUJINI
Po dolini teče cesta gladko, razgovor se med nami »starimi« bolj brezskrbno nadaljuje. Vprašujem, kako živita na Dunaju, kako se literarno udejstvujeta. Pa zvem zanimive stvari, kako se v tujini preživlja slovenski svobodni literat, ki ga življenjske razmere prisilijo, da postane nekako dvojezičen, slovenski in nemški, da piše v obeh jezikih, da sodeluje v enih ;n drugih revijah, radijskih postajah, pri časopisih. Pri tem pa postane živ posredovalec slovenske kulturne stvarnosti v nemško govorečem svetu, od Avstrije preko Švice do Zapadne Nemčije. Osemdeset milijonov Nemcev lahko bere, kar poroča o Slovencih, njihovih pisateljih, pesnikih, slikarjih, glasbenikih. Tako je Nemcem predstavil Ivana Cankarja ob njegovi stoletnici, Edvarda Kocbeka in njegovo poezijo, pa Srečka Kosovela, Balantiča, Daneta Zajca in še in še. Kot svoboden literat posreduje tujemu svetu to, -kar se mu zdi pri nas najvrednejšega. Ker so med temi vrednimi tudi taki, ki jih kritika v domovini ima za »nevredne«, je to greh Leva Detele in njegove žene Milene Merla-kove. Toda izbrala sta poklic svobodnega umetnika in vemo, da svoboda zmeraj nekaj stane. To so občutili vsi slovenski svobodni umetniki od Prešerna dalje. Zakaj bi se zato danes čudili?
Ko srečno privozimo domov, se mi odrasli še zaklepetamo, skavta pa izgineta. Kam? Pred televizor. Otroška oddaja je na programu. Te seveda ne smeta zamuditi. Ob povratku bosta na Dunaju pripovedovala tudi, da sta ponoči slišala žive srnjake na gmajni. Želimo jima, da bi kateremu potresla soli na rep, da bo njuna slava med skavti na Dunaju še večja.
Sivi medved
ŽUPNIJSKE CENCE
Revija »Vita Pastorale« prinaša in našteva čenče, ki krožijo na Francoskem med tako imenovanimi vernimi ljudmi o župniku: če župnik pridiga več kot deset minut: Ne zna končati! če kdaj podaja premišljevanje o Bogu: Ima glavo v oblakih! Če kaže zanimanje za socialna vprašanja: Je levičar! če nosi dolge lase: Je oporečnik! če ima kratke lase: Je nazadnjaški! Če je rad doma v župnišču: Noče imeti stika z ljudmi! Če je na obiskih po družinah: Ga ni nikoli doma! Če ne prireja praznikov: V župniji nič ne dela, je trajno mrtvilo! če poskrbi za kakšno obnovo v cerkvi, ki je skupni župnijski dom: Spet razmetava denar brez potrebe!
Če priporoča kako nabirko za potrebe cerkve: Se zanima samo za denar! če nič ne dela za javnost: Pusti, da gre vse po zlu! Če sodeluje pri župnijskem svetu: Se pusti imeti za norca! Pusti, da ga vsi vlečejo za nos! če se ne zanima za župnijski svet in se z nobenim ne posvetuje: Hoče biti diktator in klerikalec! Če je mlad: Še nima izkušnje! Če je že star: Najboljše bi bilo, da bi šel v pokoj in izginil! Če pa gre res proč ali umre: Bil je nenadomestljiv! Škof nima več koga poslati...
Bravce v primorskem zamejstvu bi vprašali, če nimajo nič svojega povedati na te francoske »čenče«.
Lansko leto je pisal L’Osservatore Romano, kako je neki kardinal izjavil, da duhovniški poklici padajo tudi zato, ker verniki premalo molijo za duhovnike in preveč radi govorijo o namišljenih napakah duhovnikov. Nič več se ne govori o vzvišenem poklicu, o oznanjevalcu evan-belija, o božjem namestniku zlasti pri oltarju in v spovednici.
Tudi med našimi ljudmi se ob pisanju nekaterih časnikov, ki že leta negativno vplivajo na naše ljudi, večkrat z.abavlja čez duhovnike in redovnike, krožijo smeš-nice, ki večkrat jemljejo ugled duhovnikom. So časniki, ki prihajajo v družine in že desetletja nosijo ta strup. Skoro niso več zmožni pozitivno pisati o veri, o duhovnikih in Cerkvi. Izgleda, da ne znajo več govoriti o duhovnikih, če ne dodajo prezira, zaničevanja, zbadljivke. Podirati je vedno lažje kot graditi. Časopisi bi morali pozitivno poročati, naše ljudstvo spodbujali k dobremu, mu kazati resnične vrednote. V resnici se norčujejo iz ljudi, ki so se posvetili Bogu in narodu, so prišli iz ljudi, da bodo delovali in se žrtvovali za ljudi. Dokler bodo časniki tako pisali, dokler bodo še naprej po družinah, društvih, gostilnah tako govorili in zabavljali
Bila sem pri nedeljski maši na slovenskem podeželju. Cerkev polno zasedena, lepo ljudsko petje in molitev, množičen pristop k sv. obhajilu. Vse te lepe vtise bi lahko odnesla s tega nedeljskega izleta, če bi me ne motila neka žalostna ugotovitev.
Prišla sem v cerkev že zgodaj, ko so komaj začeli z molitvijo rožnega venca pred mašo. Stopila sem v prazno klop. Cerkev se je začela polniti, prav tako klopi, a le polagoma. V moji klopi nas je bilo že dovolj, pa je pristopila še neka žena in se stisnila k meni, kot bi bili v hudi zimi in ne o sv. Jakobu. Pred mano pa je bila klop skoro prazna, pa sem si mislila, zakaj vendar silijo vsi v to klop? Potem se mi je nenadoma posvetilo in sem vprašala ženico poleg sebe: »Kaj so prostori v klopeh kupljeni?« Pa mi je dvakrat potrdila: »Kupljeni ja, seveda so kupljeni!« - »Potem pa dovolite, da izstopim,«
Življenje v »osvobojeni« Kambodži
Tednik »Settimana del Clero« prinaša daljši članek, ki povzema poročila jugoslovanskih časnikarjev, o življenju v Kambodži. Skoraj vsi prebivalci Kambodže so vključeni v kmetijske zadruge, ki so podlaga novega gospodarskega sistema. Denar je odpravljen. Vsakdo dobi v zadrugi določeno količino riža. Kdor hoče jesti, mora biti vključen v zadrugo, ker pač hrane ni mogoče kupiti. Vsak član zadruge dobi letno preprosto črno obleko, 312 kg riža in nekaj kg masti. Delajo vsak dan po 8 ur in pol. Na mesec so le trije dela prosti dnevi, ki pa so posvečeni politični prevzgoji. Zakoni se sklepajo pred načelnikom delovne brigade.
Glavno mesto Phon Penh, ki je nekdaj
čez duhovnike, se to žalostno stanje ne bo nič izboljšalo.
Treba je med našimi ljudmi ustvariti drugačno mnenje o duhovnikih. Vsi bi se morali bolj zavedati svoje odgovornosti pred narodom in zgodovino našega ljudstva v zamejstvu. Zakaj bi ne raje pisali in govorili o žrtvah, borbah, naporih naših Čedermacev, ki so šli raje v internacijo, kakor da bi izdali svoj narod? O tem se raje molči, govori se le o slabostih in napakah.
V	evangeliju beremo: »... po sadu se drevo spozna.« Kako bi mogli dobro govoriti, ko ste hudobni. Kajti česar polno je srce, to usta govore... Po svojih besedah boš opravičen in po svojih besedah boš obsojen« (Mt 12, 33-37).
*
Pismo Pavla VI. o sv. sindonu
Od 27. avgusta do 8. oktobra bo v stolnici v Turinu izpostavljen prt, v katerega je bilo verjetno zavito Jezusovo mrtvo telo. Prt navadno imenujemo sveti sindon. Za to priložnost je sv. oče turinskemu nadškofu Anastaziju Ballestreri poslal o-sebno pismo, v katerem med drugim pravi: »Prepustimo prosto pot znanosti za zgodovinske raziskave, kristjani pa bodo našli vzpodbudo za razmišljanje in za če-ščenje Kristusovega trpljenja, ki skriva v sebi neizčrpen vir življenja. O tem nam jasno pišejo prvi apostolski spisi in evangeliji. Mož bolečin je danes kot takrat predmet naše vere. Čeprav je tretji dan vstal od mrtvih, ni zabrisal, ampak poveličal svoje rane, da jih lahko pokaže tistemu, kot Tomažu, ki bi dvomil ali se predajal skušnjavi o videnjih ali dozdevni smrti. Nimamo namreč velikega duhovnika, ki ne bi mogel imeti sočutja z našimi slabostmi, temveč enako skušanega v vsem, razen v grehu. Zato tudi pred vznemirljivo in osvajajočo podobo na sindonu ponavljamo goreče vabilo svetopisemskega pisatelja: Bližajmo se torej z zaupanjem prestolu milosti, da dosežemo usmiljenje in najdemo milost za pomoč v pravem času. (Hebr 4, 16). Naj izpostavitev svetega prta pomaga vsem odkriti mnogovrstno rodovitnost, ki je skrita v pohujšanju Kristusovega križa in božje ljudstvo naj zajema novo moč za lastno zemeljsko potovanje, da bo deležno tudi Kristusovega blaženega vstajenja.« Tako sveti oče.
Sveti sindon bo v Turinu izpostavljen v spomin na 400-letnico, kar je bil prenesen iz Chamberyja v Turin, da bi ga lahko častil milanski nadškof sv. Karel Boro-mejski.
sem rekla. »Ne, ne,« mi je s slovensko gostoljubnostjo odgovorila, »le ostanite, se bomo pa malo stisnili.« Seveda smo se, pa še kako, ko je vstopila še zadnja »lastnica« tiste klopi. Izven klopi pa so stale na tlaku ženice, ki so morda prišle uro hoda daleč, a ker niso bile tako premožne, da bi si lahko »kupile« prostor v
v	klopi, vanjo niso smele. Tako diskriminacijo bi še črnci v Ameriki težko prenesli. Domačini so tega vajeni že stoletja in se temu ne čudijo; silno porazno pa to vpliva na tujca, ki pride od daleč, da prisostvuje slovenski maši.
Kdor je tako premožen, da si lahko »kupi« cerkveno klop, naj jo le kupi, a naj jo da na razpolago vsem in ne samo sebi in svojim družinskim članom. Le s takim nesebičnim darom si bo »kupil« prostor tudi v nebesih in pridobil na ugledu pri ljudeh.
štelo 2 milijona prebivalcev, jih ima sedaj komaj 20.000. Po kmetijskih zadrugah stanujejo po barakah, ki so pokrite s slamo. Opis stvarnosti, ki je nastala po prevzemu oblasti rdečih kmerov, je tragičen.
Čilski zdravniki obsojajo splav
Čilski zdravniki so na skupnem zborovanju skoraj soglasno obsodili italijanski zakon, ki dopušča splav v prvih 90 dneh nosečnosti. Pravijo, da je to morilski zakon in atentat na človekove osnovne pravice.
Anglikanci in razporočeni zakonci
Anglikanska Cerkev je zavrnila .predlog, da bi ločenim zakoncem dovolili ponovno cerkveno poroko. Ponovna cerkvena poroka je možna šele po smrti ločenega zakonskega druga.
ga pakta, ki bi se vsaj nekatere prav tako rade rešile sovjetskega kolonializma. Do sedaj se je to vsaj deloma posrečilo Romuniji. Poljaki in Madžari bi neznansko radi stopili na enako pot, a jim ni dano, ker se bojijo intervencije sovjetskih čet, kot se je že zgodilo v preteklosti na Češkoslovaškem, na Madžarskem in v Vzhodnem Berlinu.
Rusija na zunaj ne kaže tega nasprotovanja, zato pa se poslužuje drugih, zlasti Bolgarije. Tako je treba razumeti tudi napad na Jugoslavijo, ki je iz Bolgarije prišel prav na začetku beograjske konference. Sofija je znova obtožila Jugoslavijo, da ima ozemeljske zahteve do bolgarske Makedonije. »Jugoslavija ima dva vatla, enega za geografsko oddaljene države, drugega pa za tiste v svoji bližini,« so izjavili v Sofiji. Obtožba je tem nevarnejša, ker se za Bolgarijo skriva SZ.
Od nekdanjih ustanoviteljev gibanja neuvrščenih je danes živ še samo predsednik Tito. Zato je on tista oseba, ki uživa med temi državami največji ugled. Zaradi tega ni bilo le slučajno, da je prav Tito imel uvodni govor v konferenco. V tem govoru je znova pribil glavna načela neuvrščenih: državno neodvisnost, nevmešavanje v notranje zadeve, nepovezanost z bloki. Indirektno je obsodil Kubo zavoljo njenega oboroženega posega v Afriki.
POTEK BEOGRAJSKE KONFERENCE
Konferenca je potem potekala, kakor so predvidevali. Zastopniki 86 držav, pravih članic gibanja, so številne probleme svetovne politike in svoje lastne obravnavali z dveh različnih stališč: Kuba, Etiopija in še nekaj drugih so se zavzemali za večjo povezanost s Sovjetsko zvezo, ki bi za neuvrščene ne smela biti »enako daleč od imperialističnih držav«, češ da jo je treba šteti med napredne in protiimperialistične države. To stališče Kube je naletelo na ostro nasprotovanje in obsodbo pri delu afriških držav. Zlasti hudo sta nastopila zunanja ministra Somalije in Zaira. Oba sta očitala Kubi njen poseg na strani Etiopije v boju v Ogadenu in podporo, ki jo je dala katanškim orožnikom ob vdoru v Sabo. S tem sta oba državnika indirektno obsodila tudi Sovjetsko zvezo in njeno politiko v Afriki. Zastopnik Somalije je celo zahteval, naj se Kuba izključi iz gibanja neuvrščenih, češ da je že pristopila v blok vzhodnih držav z Rusijo na čelu.
V znamenju teh dveh različnih stališč so bolj ali manj potekali vsi govori na konferenci. Nevarnost je bila, da pride do razkola, toda nazadnje je zmagala diplomatska opreznost, ki ne ljubi drznih potez.
V zaključnem poročilu, ki so ga izdali v nedeljo, se poslužujejo zelo meglene in nejasne govorice, ki ne daje prav ne eni ne drugi skupini držav; ne obsoja Kube^ zaradi njenih nastopov v Afriki, vendar tudi niso sprejeli zahteve Kubancev, naj se prizna »naravna zveza« med socializmom (Sovjetsko zvezo) in neuvrščenimi državami. Srečno so torej obšli skalo razdora, niso pa rešili pravih vzrokov razdora, to se pravi, niso potrdili zahteve, da nobena članica gibanja neuvrščenih ne more biti zaveznica kakega bloka (kot je npr. Kuba). Vendar so Kubi dali razumeti, da vsaj kakih 15 neuvrščenih držav ne bo šlo na srečanje v Havani, ki bo prihodnje leto, če Fidel Castro ne bo spremenil svojega zavezništva s Sovjetsko zvezo.
Gibanje neuvrščenih je torej v hudi zagati. Ohraniti zlato sredino, ne da bi se približali, bolj kot je prav, enemu ali drugemu bloku, postaja zmeraj težje. To je ptj zelo slabo znamenje za svetovni mir, saj so prav neuvrščeni tisti, ki so in bi lahko še pomirjevalno vplivali na obe svetovni velesil* in njune zaveznice. Pešanje gibanja neuvrščenih ne koristi miru v svetu.
    .............
Grenko doživetje
VERSKE
Politična km na Imki občimi
Finale Argentina - Nizozemska
Tržaško občino je zajela globoka politična kriza, ki so jo nakazali že izidi nedavnih volitev za obnovitev mestnega sveta. Kot znano, je presenečenje pripravila nova krajevna lista z geslom »Za Trst« (Lista per Trieste), ki je proti vsem najbolj optimističnim predvidevanjem prejela relativno večino glasov in s tem potisnila Krščansko demokracijo in PCI na drugo oziroma tretje mesto ter vsem ostalim tradicionalnim strankam odtegnila glasove. Prejela je 52.651 glasov ali 27,5 % ter 18 svetovalcev v občinski svet. DC je odvzela 14.000 glasov, PCI 8.000, PSI okrog
5.000	glasov, MSI skoro 12.000 glasov in več kot 10.000 PSDI ter skoro 6.000 glasov republikancem. Najbolj pa je bila prizadeta liberalna stranka, ki je izgubila skoro 12.000 glasov in tako ostala brez izvoljenih svetovalcev.
Listi za Trst je torej po demokratičnem pravilu kot stranki relativne večine pripadla pravica, da predlaga pobude za sestavo novega občinskega odbora. Ker sama ne razpolaga z absolutno večino mandatov, je prisiljena si iskati zaveznike. Tu se pa začenjajo politično pa tudi drugače gledano nepremostljive težave. Zavezništvo z DC je zaenkrat nemogoče, ker je Lista za Trst nastala v prvi vrsti kot protest proti osimski politiki, ki jo je bila začrtala DC; koalicija s PCI je tudi nemogoča, ker večina volivcev krajevne liste so meščanski krogi, vse ostale manjše stranke pa ne zadostujejo za absolutno večino.
Novo izvoljeni občinski svet se je doslej dvakrat sestal: na prvi seji so predstavniki posameznih strank obrazložili svoje programe, na drugi, v petek 27. julija, Pa so bile na dnevnem redu volitve župana in odbornikov. Ker ni prišlo do nobenega predhodnega sporazuma med strankami, je prevladovalo prepričanje, da bodo zadevno glasovanje preložili. Po večurnem razpravljanju in političnem izzivanju s strani radikalnega prvaka Pannelle in misovca Almiranteja (oba sta bila namreč izvoljena v tržaški občinski svet!) je prišlo do balotažnega glasovanja, pri katerem je največ glasov prejel odv. Manlio Cecovini od Liste za Trst in sicer 26 glasov, krščanski demokrat Stopper pa 17. Za Cecovinija so poleg svetovalcev njegove li-
ste glasovali še radikalci, misovci ter indi-pendentist. Komunisti so glasovali za svojega kandidata Costo, predstavnika republikancev in Slovenske skupnosti pa sta oddala belo glasovnico.
To je bilo spet veliko presenečenje, kajti nihče si ni predstavljal, da bo izid glasovanja takšen, zlasti še zaradi tega ne, ker so predstavniki Liste za Trst do zadnjega zatrjevali, da brez predhodnega sporazuma o programu in sestavi občinskega odbora ne bodo aktivno sodelovali pri morebitnem glasovanju. Pod pritiskom dogodkov v teku seje, ko so radikalci obljubljali glasove tudi komunistom, da so tudi ti spremenili taktiko, se je lista za Trst odločila, da glasuje za svojega kandidata.
Zavedajoč se skoro brezizhodnega položaja, je novo izvoljeni župan Cecovini sprejel izvolitev s pridržkom, da preveri možnosti za sestavo nujno potrebne večine za vodenje tržaške občine. V naslednjih dneh je vabil na posvetovalne razgovore predstavnike vseh strank zastopanih v občinskem svetu. Vabilu se je odzvala tudi SSk, ki je ob tej priložnosti razložila najbolj kvalificiranim predstavnikom Liste za Trst svoj program kot politična stranka slovenske manjšine in se obenem seznanila s temeljnimi programskimi točkami sogovornikov. Ne glede na okoliščine in dvomljive perspektive za rešitev politične krize na tržaški občini v luči izidov zadnjih volitev, pa je treba zabeležiti dejstvo, da so se predstavniki Liste za Trst pri glasovanju resolucije o uporabi slovenščine v občinskem svetu, ki so jo bili predložili svetovalci Lokar za SSk, Spetič za PCI in Benedetič za PSI, vzdržali, medtem ko so svetovalci DC glasovali proti. Ali je bila to zgolj taktična poteza ali resnična diferenciacija do zadevnega vprašanja pri DC in misovcih, bo pokazala prihodnost.
Slej ko prej ostaja odprto osnovno vprašanje: Ali bo novo izvoljenemu tržaškemu županu Cecoviniju uspelo dobiti zaveznike za sestavo večinskega odbora in ob kakšnem programu? Danes kot danes ni realnih možnosti, da bi v tem svojem poskusu uspel, vendar glede na izkušnje ni moči nič novega prerokovati, kajti presenečenja pridejo od najmanj pričakovanih strani.
Tako je prišla težko pričakovana nedelja 23. junija. Povsod se je govorilo, da se bo zmaga proslavljala na debelo, ker da je vlada izdala dekret, da se v ponedeljek po tekmovanju ne dela, pa naj zmaga ta ali oni. Tu smo takih »extra« praznikov že vajeni iz časov Perona. Takrat je množica na Majskem trgu prosila praznik še en dan in je Peron odločil: Jutri je sveti Peron; se ne dela!
To pot pa je bila velika noč brez velikonočnega ponedeljka. Vlada je razjasnila položaj z odločbo, da morajo v ponedeljek študentje v šolo, delavci in uradniki pa na delo. Ljudje tega vladi niso zamerili. Večina se zaveda, da ima Argentina še težke čase pred sabo in da taka demagogija ne bo postavila prevrnjenega voza spet na kolesa.
Že več kot eno uro pred začetkom tekme je bil stadion River Plate poln. Še sam predsednik vlade Videla, generali in kardinal Aramburu so prišli pol ure pred tekmo. Na prostoru za 70.000 ljudi se jih je natrpalo 80.000. Vse je nestrpno pričakovalo, vsi so imeli zastave v rokah. Le na enem delu tribune se je videla strnjena skupina nizozemskih zastav. Nizozemska je pač daleč od tukaj, toda v Argentini živi zlasti na kmetijah dosti Nizozemcev. Ti so prišli navijat za svoje.
Že so odgrinjali plastično pokrivalo, s katerim je bilo pokrito vse igrišče, da bi ga morebitni dež ne razmočil. Vse televizijske postaje so nastavljale svoje aparate, posebno barvne. Računali so, da bo na tekmi po televiziji prek satelita prisotnih kakih 700 milijonov gledalcev. Še vase zaprta Kitajska je dopustila prenos za svoje državljane.
Ko je prišlo na igrišče argentinsko moštvo, se je nanje usulo na milijone koščkov belega papirja. iNajhujši snežni metež je skromen proti belemu oblaku papirja, ki je na mah pobelil vse igrišče. Posebno argentinsko veselje je namreč metati papir, kadar je praznično razpoloženje. 31. decembra npr. »sneži« iz vseh oken odvisni popisani papir, ki ni za v arhiv. Občina je sicer to strogo prepovedala. Določena je kazen. Pa vseeno sneži tudi skozi okna občinskih pisarn.
Več vojaških godb je skupno odigralo najprej argentinsko in nato nizozemsko himno. Točno ob treh je bil nato dan znak za pričetek. Pa se je takoj zataknilo, ker je eden od nizozemskih igralcev prišel z zapestjem v mavcu in to argentinskim igralcem ni bilo po volji. Bali so se, da bo preveč zabolelo, če 'bo koga nehote pobožal.
Sprva je tekma izgledala dolgočasno. So pač študirali drug drugega in skoraj pozabili, da je pred njimi žoga, ki komaj čaka, da bo poletela v nasprotnikova vrata. Ko so se do kraja pregruntali, so postali udarni posebno Nizozemci in uspeli zabiti en gol.
V drugem polčasu se je okrepila argentinska napadalnost: Dosegli so 1:1 in tako je ostalo vse do konca. Kot je bilo po pravilniku določeno, so morali igri dodati še dva polčasa po 15 minut. In če bi se še tedaj ne odločilo, bi bila naslednji torek še ena tekma. V primeru, da bi ostala neodločena tudi ta, bi pa streljali enajstmetrovke.
Prvi dodatni polčas je bil Argentincem naklonjen. Zabili so kar dva gola. Še večerno sonce je prav takrat pokukalo izza oblakov in se nasmehnilo. Ce je Bog Brazilec, je pa sonce Argentinec, bi rekel kdo.
V	resnici je bila zmaga s tema goloma že dobljena, ker pri utrujenosti, ki so jo pričeli kazati Nizozemci, ni bilo mogoče misliti, da bodo v drugem dodatnem polčasu mogli zabiti dva gola.
Tako se je s 3 : 1 končalo svetovno nogometno prvenstvo 1978, kar je pomenilo, da bo pokal naslednja štiri leta ostal v Argentini.
Ves stadion je bučal od navdušenja. Ker je vse mahalo z zastavami, je izgledalo kot sinje nebo z belimi oblaki in se občinstva sploh ni videlo. Predsednik republike je prišel s svojim spremstvom do igrišča in kapetanu argentinske ekipe izročil pokal. Vsi igralci so pokal poljubili kot svetinjico in, kdor ni mogel blizu z ustnicami, se je pokala vsaj s prsti dotaknil.
Sledil je olimpijski obhod, kjer so igralce skoro nesli okrog igrišča. Zadaj je bila že tudi množica ženskega sveta, pomešana med zmagovalci.
Gledalci se kar niso mogli raziti. Še ure po končani zmagoviti tekmi je bilo vse polno ljudi okrog stadiona, kjer so zlasti časnikarji prežali na zmagovalce, ki so prihajali na cesto.
Ljudje, ki so gledali tekme po televiziji doma ali v javnih prostorih, so se nagnetli okrog obeliska, ki stoji sredi 140 metrov široke ulice, ki teče po sredi Bue-
nos Airesa od severa proti jugu. Nekaj sto tisoč ljudi se je zbralo tam in vzklikalo Argentini in njeni zmagi. Hoteli so, ne da bi se zavedali, pokazati vsemu svetu, da kljub temu, da smo ga krepko lomili zadnja leta, nekaj le zmoremo in nekaj smo. Kot študent, ki je vse leto jadral med cveki, pa se mu je posrečilo, da je kljub vsemu izdelal razred.
Le na ta način si morem razlagati, da je narod preplavil mestne ulice in se ra-doval zmage in to ne samo v Buenos Airesu. Vse do južnega konca Ognjene zemlje do Jujuya na skrajnem severu, vse se je radovalo zmage, kot bi zmagali oni sami, ne pa tistih nekaj nogometašev.
Nihče ni pozival nikogar na ulico, nihče ni nikomur vsiljeval zastave, vendar so vsi drli na cesto, da se izkažejo vredni zmage. Niti ena šipa ni bila razbita, noben avto prevrnjen, niso sramotili premaganih. Bili so seveda vmes tudi taki, ki so jim všeč maškarade. Kmalu so se pokazala na cesti pokrivala in obleke vseh vrst z bobni in trobentami. Dekleta so se oblekla v kroje, kot so jih imeli nogometaši; nekdo je še svojega psa oblekel kot nogometaša in ga kazal po ulici, kako zna
Pretekle dni so se prijatelji in častilci našega novega blaženega p. Leopolda Mandiča spomnili obletnice njegove smrti. Umrl je namreč v Radovi 30. julija 1942.
V	Trstu smo se tega dneva spomnili na poseben način. Stekla so dela, ki nam bodo kmalu pripravila nov bogoslužni prostor na Tržaškem, Dom bi. p. Leopolda Mandiča pri Domju.
Ljudje v tem našem tržaškem predmestju, sredi industrijske cone, pa tudi drugi naši ljudje na Tržaškem in drugod so dolgo čakali na ta dan. Zato je njihovo veselje toliko bolj upravičeno. Zlasti bodo zadovoljni vsi številni dobrotniki, ki tako lahko vidijo ,da njih žrtve niso bile zaman in njihova dobra dela bodo kmalu obrodila sadove.
Če bo vse šlo po načrtu, bomo že v nekaj mesecih pod streho. Tako bo verska skupnost pri Domju, ki se že 25 let zbira v skromnih prostorih šolske veže, dobila končno svoj toliko zaželeni bogoslužni dom. S tem bo tudi poplačana njihova čudovita vztrajnost, ko je ena cela generacija vernih ljudi šla skozi te skromne prostore, kar ni bilo vedno brez poniževanj in grenkih preizkušenj. Cerkev bo tako prisotna tudi sredi tega industrijskega področja, ki mnogim pomeni vsakdanji kruh pa tudi nenehno duhovno osiro-mašenje. Novo znamenje, da hoče Bog ostati sredi svojih otrok in tudi delovnemu človeku pokazati pot odrešenja in življenja.
Morda bo primerno, da omenimo nekaj podjetij, ki bodo pri tem sodelovala oziroma so že na delu. Vsa gradbena dela je sprejelo podjetje Andolšek iz Konkone-la, ki nam je že pomagalo pri izgradnji našega Baragovega doma v Ricmanjih. Podjetje Čuk-Kralj z Opčin bo opravilo vsa dela v zvezi z ogrevanjem celotne stavbe in s sanitarijami. Mizarska dela je sprejelo podjetje Rogantin iz Domja. Vse bo pa vodil naš gradbeni mojster in slikar Atilij Kralj, ki je tudi izdelal vse obnovitvene načrte.
Dolinski občini gre zasluga, da nam je v razmeroma kratkem času posredovala gradbeno dovoljenje. Škofijski urad v Trstu pa nam je tudi vse načrte odobril.
Naj gre pri tem iskrena zahvala vsem, ki so kakorkoli prispevali, da so se ta dela srečno začela. Zlasti vsem velikodušnim dobrotnikom, znanim in neznanim, ki so to omogočili s svojimi denarnimi prispevki. Naj 'bo obenem to tudi prijazno vabilo vsem ostalim našim rojakom, ki bi hoteli doprinesti svoj delež k izgradnji našega Doma bi. p. Leopolda Mandiča, po katerem se bo ta naš apostol edinosti končno približal svojemu Vzhodu, ki ga je tako ljubil in se zanj žrtvoval. Večkrat je bilo že poudarjeno, da je naš narod postavljen kot mostišče med kulturami in narodi. Morda bo prav tukaj dana priložnost, da to svoje poslanstvo izpolnimo v znamenju našega dalmatinskega rojaka, ki je vse
brcati žogo. Nihče ni nikogar zmerjal ne podil domov. Skleda veselja je bila tako velika in polna, da je bilo v njej dosti za vse.
Pozno v noč so se nekateri začeli razhajati, dosti pa jih je šlo iz veselega proslavljanja naravnost na delo v zgodnjem jutru.
Opoldne pa so se začeli na Majskem trgu pred vladno palačo zbirati študentje. Več tisoč se jih je zbralo in so priklicali iz vladne palače predsednika, da se mu zahvalijo. Res je prišel in se pomešal z njimi. In mladina je gledala resnega brkatega moža, kako se je na široko smejal in radoval z njimi vred.
Te dni se je zgodilo prvič, da se po družinah niso prepirali, kateri program bodo gledali po televiziji. Ženske so se še bolj ogrevale kot moški; ti so seveda rade-volje razlagali neukim in ukaželjnim ženskam vseh starosti, kdaj je gol, kdaj je enajsmetrovka, kaj dela sodnik in se čutili važni pri tem. Zdaj po »mundialu« se že vidi igrati na cestah nogomet tudi deklice. Sicer pa danes vse nosi hlače. Čemu bi še delali razliko pri nogometu?
Nace Hladnik
velikemu poslanstvu cerkvene edinosti. Naj bi ta edinost družila tudi vse nas v prizadevanju izgradnje našega novega doma pri Domju.
Še bolj prazne zibelke
V	tržaški bolnišnici pride sedaj po uzakonjenju splava do enega splava na dan. Od enajstih ginekologov oporekajo splav štirje zdravniki, med njimi tudi primarij oddelka. Sedaj čaka na ta sramotni poseg še dvajset žena, a njihovo število bi bilo še večje, če bi imeli dovolj ležišč za vse. Vsaka taka »bolnica« ostane v bolnišnici 6 do 8 dni pred posegom, nakar prejme od bolniške blagajne še 10 do 15 dni plačanega dopusta.
Triglavski narodni Dark
Kot poroča matični tisk, je pripravljen zakonski predlog o zaščiti Triglavskega pogorja. Ves predel naj bi postal narodni park. Toda ljubljanski gostinsko-turistični kapital se pripravlja, da bo v pogorje častitljivega triglavskega očaka začel graditi žičnice in smučarske vlečnice, ki naj bi omogočile dostop turističnim množicam in s tem onesnaženju julijskih vrhov in dolin s praznimi konzervnimi škatlami, plastičnimi odpadki, vrečkami itd.
Ljubitelji narave opozarjajo v ljubljanskem »Delu«, da doslej niso dokončali niti začetega visokogorskega smučarskega središča na Kaninu, pa bi radi že gradili na Triglavu ter mu uničili naravo. Dodati je treba, da že sedaj mrgoli žičnic v gorenjskem kotu, ki so zvečine nedonosne.
Vsa sedanja gorenjska smučišča se seveda ne morejo primerjati s Kaninom in njegovimi zasneženimi podi. Zato se vsiljuje misel, da gre pri nedograjenosti tega edinstvenega visokogorskega zimskošportnega središča za čisto navadna pokrajinska nasprotja. Ljubljana nerada sprejema dejstvo, da bi bil edini visokogorski zimski center Slovenije zgrajen najprej na Primorskem, tj. na Kaninu, ki je njej nekoliko od rok. V podobnih odločitvah je opaziti enako zadržanje tudi nasproti gradnjam na Štajerskem, tako na gospodarskem kot na kulturnem polju.
Število katoličanov raste
V	afriških državah Keniji, Ugandi in Tanzaniji se je v zadnjih 25 letih zelo povečalo število katoličanov. Od 2.583.000 je naraslo na 7,177.000, ki so razdeljeni na 52 škofij, škofije upravlja 40 domačih škofov in le še 12 tujih. Tudi število domačih duhovnikov je v teh letih znatno poraslo in sicer od 320 na 1.297. Na duhovniški poklic se pripravlja v bogoslovjih 1.192 fantov. Domačih redovnic je v omenjenih treh deželah 4.700. Vse to daje upanje, da se bo Cerkev v Afriki uspešno razvijala.
 .....................................................................................................................................  milnim.....
Božo Milanovič:
Božo Milanovič je hrvatski duhovnik iz Istre. Dobro ga poznajo tudi starejši tržaški slovenski verniki, ker je bil kaplan Pri Sv. Ivanu od 1922 do 1937, nato do začetka vojne z Jugoslavijo (1941) pa kaplan Pri Novem sv. Antonu. Vsa leta med prvo in drugo svetovno vojno je bil velik borec za pravice istrskih Hrvatov, izdajatelj hrvaških knjig in molitvenikov ter časopisov. Po priključitvi Istre k Jugoslaviji se je preselil v Pazin, kjer je vodil semenišče in kjer živi še danes -kot upokojen duhovnik in kulturni delavec.
Za svojo 85-letnico je 1976 izdal Uspo-mene, tj. Spomine. Ti spomini so zanimi-
vi	posebno za nas Primorce, saj ob slikanju razmer v Istri nemalokrat zaide tudi med Slovence, zlasti še med slovenske kulturnike med prvo in drugo svetovno vojno. Vendar se ob nekaterih njegovih ''Spominih« človek vpraša, kako more kaj Podobnega trditi. Na str. 151 piše dobesedno:
»Začudil sem se, ko me je v tistem času (1946) obiskal prijatelj Janko Kralj, gorički Slovenec, ter mi ponudil veliko vsoto, če javno izjavim, da bi Istro morali priključiti k republiki Sloveniji. Jaz sem to takoj odbil.«
Janko Kralj je umrl v Rimu ob novem letu 1944. Kako je mogel priti tri leta po smrti k Božu Milano vicu?
Znano je, da je Janko Kralj bil proti °F. Kako bi mogel, tudi če 'bi bil živ, postati posrednik tedanje vlade v Ljubljani barantanje o pripadnosti Istre, če je res kdo na kaj takega mislil?
Ta lažna trditev o Janku Kralju meče senco na vse Milanovičeve Uspomene, kajti tudi na drugih .mestih ni prijateljsko razpoložen do Slovencev. Med takimi mesti je npr. obtožba zoper Virgila Ščeka, da je iz maščevanja obrekoval istrske duhovnike pred tedanjim predsednikom vlade v Zagrebu Bakaričem. Virgil Šček je kot politik napravil marsikako drzno dejanje, zahrbten pa ni bil. Zato ne ver-JdTnemo v Milanovičeve obtožbe.
Končno še to: V svoji knjigi Božo Mila-tovič omenja veliko slovenskih duhovnikov, ki so po letu 1920 službovali v Istri delili enako grenko usodo s hrvaškimi s°brati pod Italijo ter v prvih letih pod ^ttgoslavijo. Toda nikjer nima besede za-
Moje uspomene
hvale za njih delo, kaj šele pohvale. Zato dobi bralec vtis, da so bili slovenski duhovniki v Istri le nujno zlo, ki so se ga rešili, kakor hitro so imeli dovolj lastnih duhovnikov. In vendar je znano, da je bilo med slovenskimi in hrvaškimi duhovniki v Istri zmeraj iskreno prijateljstvo in tesno sodelovanje na vseh področjih, sodelovanje, ki se je začelo v semenišču v Kopru, se nadaljevalo v bogoslovju v Gorici in se raztegnilo na celotno dušno-pastirsko delovanje v hrvaški Istri.
Zato se ob branju knjige Boža Milano-viča nisem mogel otresti vtisa o njegovem nerazpoloženju do Slovencev, med katerimi je vendar preživel toliko let in z njimi tudi tesno sodeloval v korist hrvaške Istre.
(r+r)
Na Madžarskem gre na boljše
Časi kardinala Mindszentyja so na Madžarskem minili najbrž za zmeraj. Namreč časi, ko sta si bili v ostrem sporu Cerkev in država oz. partija. Cerkev je hotela ostati na pozicijah iz preteklosti, ko je bila najmočnejša moralna sila, država oz. partija pa sta dekretirali administrativno smrt katoliške vere. Eno in drugo je bilo zgrešeno. Ko sta obe strani to spoznali, se je začel počasen razgovor in leta 1950 so podpisali prvi sporazum med Cerkvijo in državo. Leta 1964 nov dogovor: Vatikan sme imenovati nekatere škofe. Leta 1971 kardinal Mindszentv zapusti svoje bivališče v ameriškem veleposlaništvu in gre v begunstvo; leta 1973 se odpove časti madžarskega primasa. Sv. oče imenuje novega naslednika v osebi Laszla Lekaia. Kmalu vse škofije dobijo svoje redne škofe. Leta 1977 partijski tajnik Kadar obišče Vatikan. Sv. sedež izjavi, da želi nadaljevati »razgovor o stvareh«.
Seveda, niso rešena še vsa vprašanja med Cerkvijo in državo, oz. partijo. Na eni in na drugi strani pa je volja, da bi se odnosi uredili, kajti uvideli so, da se vera ne da odpraviti z dekreti, enako pa se tudi politični režimi ne dajo spremeniti z dobrimi nameni. Realizem in želja po neki samostojnosti, ki jo sedaj kaže madžarska partija, sta gotovo pomagali, da se verske razmere v deželi izboljšujejo.
Nastaja kapela bi. p. Leopolda Mandiča pri Domju
svoje življenje, delo in trpljenje posvetil
mm*®?
SSSmKB
Koliko oas staoejo stranke? ¥ ggjg jPSf g
Svetnik, ki je šel skozi Gorico
12. junija je sv. oče objavil dekrete o junaških čednostih nekaterih novih svetniških kandidatov; med temi je tudi služabnik božji Riccardo Pampuri, član reda usmiljenih bratov. Novi svetniški kandidat je bil rojen v Trivolzio pri Paviji
2.	avgusta 1897. Pri krstu je dobil ime Er-minio Filippo. Še zelo mlad je izgubil starše, zato so ga vzeli k sebi stari oče in stara mati. Čeprav brez staršev je dobil dobro krščansko vzgojo; zlasti so se zanj zavzeli strici in tete, ki so ga poslali v najboljše tedanje srednje šole. Med počitnicami in v prostem času se je rad družil z otroki in dijaki ter z njimi ustanovil mladinski krožek.
Po končani srednji šoli se je vpisal na univerzo v Paviji in sicer na medicinsko fakulteto. Tudi tu je sodeloval s katoliškimi akademiki. Ker je v tem času izbruhnila vojna med Italijo in Avstrijo, je bil vpoklican k vojakom. Služil je kot sa-nitejec v bolnišnici tik za fronto v Val Camonica. Zaradi vojne je dosegel doktorat iz medicine šele leta 1921.
Dobil je službo kot podeželski zdravnik. Pri svojem delu je pokazal, da je ne samo zdravnik, temveč tudi apostol duš. Povsod je pomagal in, kjer niso mogli plačati, je dodal iz svojega. V tem času je dozorel njegov sklep, da gre v samostan. Kot zdravnik je izbral red usmiljenih bratov, čeprav bi rajši šel v misijone, a zdravje mu takega napora ni dopuščalo. Leta 1927 se je torej odločil in stopil med novince v redovni hiši usmiljenih bratov v Milanu. Njegov noviciat je bil temeljita poglobitev v duhovno življenje in vaja v krščanskih čednostih. Ni se pomišljal, ko so mu ukazali, njemu zdravniku, naj pometa hodnike in čisti dvorišče. Naslednje leto je dr. Pampuri napravil obljube in si privzel ime Riccardo.
Upal je, da bo veliko dobrega naredil za bolnike, toda božji načrti so bili, naj koristi na drugačen način. Njegovo zdravje je vedno bolj pešalo, plevritis je postala neozdravljiva. Predstojniki so mu hoteli pomagati in so ga leta 1929 poslali v Gorico v sanatorij sv. Justa, da bi tu okreval. Tako je brat Pampuri prišel v naše mesto. Premestili so ga znova v Brescio, kjer je 1. maja 1930 umrl, triintrideset let star. Dozorel je za nebesa. Pokopali so ga v njegovi rojstni vasi Trivolzio.
Že v življenju so trdili, da je angel. Po smrti se je njegov svetniški sloves še bolj utrdil. Začeli so proces za proglasitev blaženim, ki je sedaj privedel do slovesnega potrdila njegovih junaških kreposti.
f prof. Boris Mašera
31. julija je v bolnišnici sv. Justa umrl prof, Boris Mašera. Živel je v Gorici, rodil pa se je v Kanalu ob Soči leta 1907. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru in v Gorici. Leta 1929 je postal na univerzi v Bologni doktor pravnih ved. Ko je v prvih povojnih letih na naših šolah primanjkovalo učnih moči, se je tudi odv. Mašera odločil za profesorski poklic. Do šolskega leta 1953/54 je poučeval na slov. klasični gimnaziji v Gorici v glavnem zemljepis in zgodovino, na nižji srednji šoli pa eno leto italijanščino. Nato je do upokojitve poučeval pravne vede na raznih italijanskih višjih srednjih šolah v Vidmu in Gorici. Od časa do časa se je vračal na slovenske šole kot član maturitetnih komisij.
Za šolsko rabo je sestavil razna skripta, njegovo najpomembnejše delo pa je nedvomno slovenski prevod zgodovinskega učbenika v treh knjigah z naslovom Ev-
ropska civilizacija. Avtor dela je R. Mor-ghen, prof. Mašera pa je za vsako knjigo pripravil dodatek, ki obsega jugoslovansko in še posebej slovensko zgodovino. Izredno zahtevno delo je dokončal pred nekaj leti. Vse tri knjige so uvedene v goriških in tržaških višjih srednjih šolah.
Prof. Mašera je bil razgledan, delaven in dober človek, po svoje duhovit, vendar je živel tiho, sam zase. Zasluženega pokoja ni mogel dolgo uživati. Zapustil je ženo m hčerko. Njima in ostalim sorodnikom iskreno sožalje. Pogrebni obred je bil v stolni cerkvi 2. avgusta. Pokojni profesor počiva na goriškem pokopališču. Bog mu daj večni mir!
Nova cerkvena imenovanja
Goriški nadškof je pred odhodom na počitnice izdal nekaj dekretov o novih imenovanjih.
A'ovomašnik Vojko Makuc je imenovan za župnega upravitelja v Zgoniku. Verjetno pa, da bo stanoval v Nabrežini, od koder bo upravljal Zgonik.
Don Angelo Persig, župnik pri Sv. Ignaciju v Gorici je imenovan za župnika v novo ustanovljeno župnijo sv. Hrisogona v Gradežu, istočasno bo vršil tudi službo kaplana v gradeški bolnišnici.
Na Travnik pride za novega župnika don Bruno Vittor, dosedanji župnik v Cervi-gnanu; prej je že bil za župnika v Moši.
Mirko Mazora se je iz zdravstvenih razlogov odpovedal župniji sv. Justa v Pod-gori.
Kaplan pri Sv. Ignaciju don Giuseppe Baldas je postal vodja škofijskega urada za misijone.
Don Mario Lo Cascio, profesor v bogoslovnem semenišču, bo tudi župnik v Co-roni v Furlaniji.
G. Mirko Mazora
Nekoliko nas je 'presenetila novica, da je podgorski župnik Mirko Mazora zaprosil za razrešitev od župnije. Vedeli smo, da njegovo zdravje ni najboljše, a smo upali, da mu bodo počitnice vrnile moči. Sedaj pa je potrjena vest, da je aktivno službo pustil.
Gospoda Mazoro mnogi dobro poznajo. Od leta 1944 je bil najprej kaplan na Travniku, nato župnik v Šempolaju, sedaj pa župnik v Podgori. Povsod je učil tudi krščanski nauk v šoli. V Podgori je bil od leta 1970.
Poznamo ga tudi kot pesnika, ki se rad oglaša v koledarjih Goriške Mohorjeve družbe. V letošnjem koledarju je posvetil svojemu Breginju poseben sonetni venec. Želimo mu, da bi si v pokoju okrepil zdravje in še dolgo užival zasluženi pokoj.
Župnik don Angelo Persig
Po 23 letih službe pri Sv. Ignaciju se je preteklo nedeljo poslovil od svojih vernikov don Angelo Persig. Goričani ga zelo dobro poznajo, saj je bil najprej za vikarja v stolnici (1943-1948), nato je šel za župnika v San Pier dTsonzo, od koder je prišel za župnika na Travnik po smrti msgr. Pi-ciulina. Njegova posebna odlika je smisel za praktična dela. Že kot vikar se ni ustrašil nobenega dela, četudi takrat ni bilo še v modli, da bi cerkve prenavljali. Ta njegov dar je prišel na poseben način do veljave pri Sv. Ignaciju.
Zato sedaj zapušča župnijsko cerkev močno prenovljeno. Poleg tega je skoro dokončal dela pri novem župnišču. Praktičen in sposoben je tudi sam pri obnovah cerkve in župnišča veliko pomagal z delom svojih rok. Pokazal je, kako je lahko nekdo tudi župnik-delavec, ne da bi se hotel s tem ponašati kot nekateri duhovniki-delavci po svetu.
Odgovor župana svetovalcema SSk glede šol in vrtcev
Goriški župan De Simone je občinskima svetovalcema SSk Paulinu in Bratužu poslal pismo, v katerem odgovarja na njuno interpelacijo z dne 17. julija v zvezi z lokacijo slovenske osnovne šole v Ul. Vitto-rio Veneto in z vrtcem v Štandrežu. Župan piše, da se bo o lokaciji šol razpravljalo predvsem v zvezi z govorom o reviziji mestnega regulacijskega načrta, da pa bo zaenkrat osnovna šola v južnem delu mesta ostala v lanskem poslopju (zavod Lenassi).
Kar zadeva otroški vrtec v Štandrežu oz. odprtje še ene sekcije istega pa župan pripominja, da je v teku dogovarjanje s šolskim skrbništvom.
Koliko pospravijo na leto stranke iz državne blagajne? Po sedanjem številu poslancev gre približno nad 15 milijard za demokristjane, nad 12 milijard za komuniste, nad 4 milijarde za socialiste, okoli 2 milijardi za nacionaldemokrate, okoli 2 milijardi za demokratične socialiste, skoraj 2 milijardi za republikance, precej nad eno milijardo za misovce, ena milijarda za mešane skupine, skoraj 950 milijonov za proletarske demokrate, nad 900 milijonov za liberalce, skoraj 880 milijonov za radikalce in nad 700 milijonov za neodvisne levičarje. To znese na leto približno 45 milijard, v zadnjih treh letih pa že 150 milijard.
Kam izgine ta denar? Vsaka stranka ga porabi za plačevanje svojega strankarskega aparata, lastne birokracije, tiskane propagande in lastnih glasil, s katerimi vpliva na javno mnenje, osvešča svoje privržence, zagotavlja svojim vidnim članom, ki imajo vpliv na ljudi, vsakovrstne kariere in službe, ki niso nikomur potrebne, razen strankarskemu aparatu. S tem o-gromnim javnim denarjem bi lahko občutno pomagali potresnim krajem, odprli Številna delovna mesta in napravili toliko drugih potrebnih stvari od cest do starostnih domov.
Zelo velik del italijanske javnosti se tega zaveda, zato so po največjih mestih glasovali ljudje proti javnemu finansiranju strank. Zakon o finansiranju je rešilo podeželje, ki je v dobri veri sledilo propagandi strank in glasovalo, da se ne odpravi. Tako se bo delovni človek v državi še nadalje sam sebe obdavčeval, zakaj od njega prihajajo davki v državno blagajno in iz te del le-teh za finansiranje strankam. Vprašati se je treba, koliko kandidatov nastopa na listah vsedržavnih strank iz resničnega prepričanja? Ali pa jih mogoče večina zato, ker ima od tega zasebno -korist, zagotovljen položaj, delovno mesto, kariero v javnem in političnem življenju, tvarne koristi ipd.
Ker majhne stranke vsega tega ne morejo nuditi, saj ne dobijo od države ničesar, so pač obsojene samo na dobro voljo in požrtvovalnost svojih privržencev in morejo računati le na idealizem svojih funkcionarjev, ki morejo opravljati svoje politično delo šele po službenem času, z nadurami, ki jim jih nihče ne povrne.
Slovenski človek v zamejstvu bi se moral vsega tega bolj zavedati in se ne pustiti zavajati od velikih italijanskih strank. Nemški Tirolci že od vsega začetka tako delajo in uspevajo, francoski Valdostanci so se zadnji čas tudi zavedeli in se v veliki večini odločili za lastno samostojno listo, podobno tudi njim sorodni Okcitanci v Piemontu. Slovenci pa se še nismo nehali politično asimilirati v italijanskih strankah, tako da so nas v tem pogledu skoraj prehiteli celo Furlani.
Markiz Berlinguer se lahko pohvali, da načeluje pravemu finančnemu imperiju. Največ podjetij je bilo ustanovljenih zato, da bi zagotovila italijanski partiji zanesljive dohodke, ki jih ocenjujejo na približno 150 milijard na leto. Gre za družbe, ki pripadajo v celoti partiji, za take nadalje, z italijanskim in s kapitalom kake komunistične države, in še one, ki imajo poleg vsega tega še kapital kake zahodne države; mnoge pa sodelujejo s partijo pri trgovini z vzhodnoevropskimi komunističnimi državami.
Na seznamu je največ podjetij iz Rima in Milana, med temi Jugoslovenska inve-sticiona banka in Ljubljanska banka, nekaj tudi v naši deželi. Le-te so Pragotegna, Di Marko, Dukcevich, Prior, Euromix in Eurocar v Trstu, Immobiliare Monfalco-nese v Tržiču, Vittadello v Vidmu, Vetro-resina v Povolettu pri Vidmu in Krcivoj Emp. Ex. s.r.l. na Trbižu.
Ogromni finančni imperij, s katerim razpolaga PCI, dokazuje, da je ta stranka vse prej kot pa partija ubogih in zatiranih, kakor se predstavlja širokim množicam, tudi slovenskim. Zato ni prav nič čudno, da se v njenih vrstah pojavljajo tudi mnogi industrijci in finančniki.
Z gospodarskega stališča ne bi imel nihče nič tudi proti poslovanju te stranke, toda gre za mnoge škandale, ki so doslej ostajali prikriti, in pa to, da se ta stranka po drugi strani predstavlja kot proletarska, a je v resnici nič manj kapitalistična kot vsaka druga.
Srečanje manjšinskih strank v Bocnu
Prejšnji teden je bil v Bocnu sestanek predstavnikov strank manjšin alpskega loka. Na srečanju so bile prisotne Siidtiro-ler Volkspartei, Partito del Popolo Tren-!ino Tirolese, Slovenska skupnost, Movi-mento Friuli in srednjeevropsko gibanje. Iz tehničnih razlogov je manjkala le Union valdotain. Predmet srečanja je bil predvsem pogovor o prihodnjih volitvah v evropski parlament in o skupnem stališču prizadetih manjšin. Italijanska vlada je namreč pred dobrim tednom sprejela osnutek zakona za te volitve, ki pa v ničemer ne upošteva potreb narodnih manjšin. Zato so predstavniki omenjenih strank proti temu odločno protestirali; njih parlamentarci pa bodo na pristojnem mestu in zlasti v debati v parlamentu naredili vse, da bi se zakon izboljšal in vnesli vanj potrebne popravke.
Na bocenskem sestanku pa je tekla beseda tudi o splošnem sodelovanju med omenjenimi strankami in to v smislu poglobitve odnosov in razjasnitve raznih vprašanj. V ta namen so sklicali za mesec september poseben študijski seminar, ki bo vse te probleme poglobil.
Ponovna nesreča v velenjskem rudniku
V	jami Škale v velenjskem rudniku lignita v Sloveniji je prišlo do ponovne nesreče. Nastal je ogenj, ki se je v nekaj trenutkih spremenil v požar. Trije delavci so izgubili življenje, eden iz Slovanskega Broda, dva iz Bihača, oz. Tuzle. Zadnja nesreča v rudniku Velenje je bila komaj pred dobrim letom, pri kateri so izgubili življenje štirje rudarji. Poleg človeških žrtev je ta zadnja nesreča povzročila tudi 100-milijonsko škodo in okrog 1.000 rudarjev bo za dalj časa 'brez dela.
OBVESTILA
Mesečna maša za edinost bo v Trstu, v kapeli Marijinega doma, ul. Risorta 3 v ponedeljek 7. avgusta ob 18.30. Vabljeni zlasti vsi udeleženci letošnjega ekumenskega potovanja v Vojvodino za zadnji razgovor pred odhodom na pot. Na voljo je še nekaj mest.
Slovensko akademsko društvo SKAD iz Gorice vabi v Žabnice 13., 14. in 15. avgusta na vsakoletne počitniške študijske dneve.
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19; kratka poročila ob
11., 14; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 10., 13., 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15.
Spored od 6. do 12. avgusta 1978
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Vedri zvoki. 11.05 Mladinski oder: »Hči Črnega gusarja«. 11.35 Nabožna glasba. 13.00 Oprostite... 13.20 Poslušajmo spet. 15.00 Nedeljsko popoldne.
Ponedeljek: 9.30 Tone Penko: Živalstvo Jadranskega morja. 10.45 Cicibani poslušajo. 11.00 Naš gorski svet. 12.00 Poslušali boste. 13.15 Slovenske ljudske pesmi. 14.10 Roman v nadaljevanjih: Boris Pahor: »Zatemnitev«. 15.35 Uspešnice naše dežele.
17.05 Orkester »J. Tomadini« iz Vidma.
18.05 Po stopinjah Janeza Vajkarda Valvasorja. 18.20 Operna glasba.
Torek: 9.30 Vinko Beličič: Prelistavanje poldavnine. 10.05 Koncert. 10.45 Cicibani telovadijo. 11.00 Vladimir Levstik: »Zapiski Tine Gramontove«. I. del. ,13.15 Zborovska glasba. 14.10 Roman: »Zatemnitev«. 16.30 Otroci, ali veste da... 17.05 150. obletnica Schubertove smrti. 18.05 Zgodovina slovenskega gledališča. 18.20 Operna glasba.
Sreda: 9.05 Folklora slovanskih narodov. 9.30 Antologija ljubezenske lirike. 10.05 Koncert. 10.45 Cicibani poslušajo. 11.00 Ljudje in dogodki. 12.00 Najboljše zdravilo vseh časov - smeh. 13.15 Naši zbori.
14.10 Roman: »Zatemnitev«. 14.30 Prijeten popoldan z vami. 16.30 Otroci pojo. 17.05 Orkestri RAI-TV. 18.05 »Junak našega časa«. Radijska drama. 18.40 Operna glasba.
Četrtek: 9.05 Včeraj in danes. 9.30 Govorimo o manjšinah. 10.05 Koncert. 10.45 Cicibani rišejo. 11.00 V. Levstik: »Zapiski Tine Gramontove«. 13.15 Primorska poje.
14.10 Roman »Zatemnitev«. 14.30 Mladi in glasba. 16.30 Odprimo knjigo pravljic. 17.05 Orkester RTV Ljubljana. 18.05 Slovenska politična in socialna misel. 18.25 Operna glasba.
Petek: 10.05 Koncert. 10.45 Cicibani telovadijo. 11.00 Tržaške črtice Zofke Kvedrove. 12.00 Festival domače glasbe Števerjan '78. 13.15 Primorska poje. 14.10 Roman: »Zatemnitev«. 16.30 Na počitnicah. 17.05 300-letnica Vivaldijevega rojstva. 18.05 Pogled v zgodovino filmske umetnosti. 18.20 Operna glasba.
Sobota: 9.05 Z vseh koncev sveta. 9.30 Naš horoskop. 10.05 Koncert. 10.30 Kulturno pismo. 13.15 S pevskih revij. 14.10 Roman: »Zatemnitev«. 14.30 Kje so tiste stezice. 17.05 Slavni orkestri. 18.05 »Interna-titis«. 18.45 Vera in naš čas.
DAROVI
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: Milka Ker-ševani namesto cvetja na grob Tereze Pc-taven 10.000 lir.
Za lačne po svetu: N. N. iz Nabrežine
10.000	lir.
Za cerkveni pevski zbor na Opčinah:
Ivanka Dolenc in Pavel Malalan po 10.000 lir.
Za kapelo p. Leopolda pri Domju: N. N.,
Riemanje, 30.000; družina dr. Zlobec
20.000	lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 14 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Komunistična podietia
PCI razpolaga z okoli 600 večjimi in manjšimi podjetji v Italiji. Knjiga »Vodka-Cola«, o kateri smo že poročali, jih prinaša poimenoma. Stoodstotno je v rokah partije družba za nepremičnine »Dedalo«, ki je nezakonito razparcelirala park Talon pred vrati mesta Bologne in razprodala parcele za gradnje. V ta škandal je bil vpleten cvet komunističnih veljakov v Emiliji, kjer je na oblasti že dolga leta italijanska partija.
Ob ločitvi od drage
Štefanije Marc roj. Grgič
ki nas je zapustila v starosti 81 let se g. župniku, udeležencem pogreba, darovalcem cvetja zahvaljujejo
sestra Antonija, mož Jože, hčeri Marija i*1 Dnnica ter vnuki
Bazovica, 1. avgusta 1978
ZAHVALA
Ob izgubi našega dragega očeta
Antona Slavec
sc iskreno zahvaljujemo vsom, ki so počastili njegov spomin in ga spremili na zadnji poti. Posebna zahvala g. župniku Vončini, pevskemu zboru, dr. Salviju, vsem sorodnikom, darovalcem cvetja in vsem ki so, ali bodo darovali v dobre namene.
Mačkolje, 28. julija 1978
Družine Slavec in Rehi>r