goče dobiti podatke o posameznih alpinistih, o posameznih gorah, stenah, smereh, pa tudi o trenutnih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na delovanje morebitne odprave (ekološki pogoji, cene, politični položaj in podobno) Prek računalniškega sistema so povezani s podobnimi bazami podatkov po vsem svetu. Glede na to, da PZS še ni vrgla puške v koruzo, in glede na zadnje pogovore z občino Jesenice in domačini v Mojstrani, ki skrbijo za Triglavsko zbirko, bi veljalo temeljito razmisliti, kakšen gorniški muzej si pravzaprav želimo. Da je tudi s skromnimi finančnimi možnostmi mogoče ustvariti sodobno, strokovno ustrezno in zanimivo muzejsko zbirko, nam dokazuje Kobariški muzej. Dokazuje tudi, da je pravilno zastavljeno delo takšne ustanove lahko tudi komercialno uspešno. Tako obsežne ustanove, kot je Italijanski narodni muzej gomištva, Slovenci zlepa ne bomo imeli. Dobro pa bi bilo, če bi se zgledovali po načinu, kako naši sosedje gorništvo obravnavajo: kot del narodove kulture, kot del načina življenja ljudi, vezan na določeno naravno okolje.
Ne le, da sodijo slovenski alpinisti že nekaj časa v svetovni viti, tudi naše kulturno izročilo alpskega prostora je izjemno bogato, da o naravnih bogastvih naših gora niti ne govorimo. Vse to si zasluži pozornost in nas lahko predstavlja tudi navzven.
Turinski gorniški muzej ima vsako leto 60 do 70.000 obiskovalcev, tako ali drugače pa je muzej udeležen še v desetinah prireditev po vsej Italliji od potujočih razstav do video-projekctj, predavanj, televizijskih in radijskih oddaj, celo tekmovanj v športnem plezanju (kjer strokovnjaki muzeja z veseljem pomagajo organizirati prikaz starih plezalnih tehnik, pri čemer se gledalci seveda imenitno zabavajo). Direktor muzeja Aldo Audisio se čvrsto drži stališča, da je gorništvo predvsem kulturni pojav, vpet v utrip vsakodnevnega življenja Tako je zastavljena vsa dejavnost muzeja, ki je prav zato zares vreden ogleda. Česa podobnega bi si, pa čeprav v manjšem obsegu, gotovo želeli tudi pri nas.
PREČENJE OSTENJA VELIKE MOJSTROVKE IN TRAVNIKA_
UROŠEVE POLICE IZ LETA 1940
UROŠ ŽUPANČIČ
V prejšnji (majski) številki Planinskega vestnika smo napisali, da bomo na straneh tega glasila ob vsem drugem začeli razkrivati tabuje, ki so bili doslej »svete krave« našega planinstva. Še preden je letošnja majska številka PV izšla, nam je Martin Šolar z Bleda poslal (doslej verjetno še neobjavljeno) reportažo o enem od velikih podvigov slovenskega alpinizma do začetka druge svetovne vojne, ki jo je spisal Uroš Župančič, za marsikoga sporna osebnost slovenskega alpinizma: ohranil je nekatere prijatelje, velik del »uradnega« slovenskega planinstva pa ga v slovensko gorniško zgodovino ni zapisal s prav lepimi besedami in črkami, čeprav je bil Uroš velik slovenski plezalec. Takole v spremnem pismu piše Marjan Šolar: »Bliža se obletnica smrti Uroša Župančiča (31. maja 1992).
O Urošu posebno zadnje leto zelo veliko premišljam in Dušan Vodeb iz Maribora mi pri tem veliko pomaga. Prepričan sem, da je lik Uroša kot človeka, gornika, esteta, Ratečana, Skalaša in reševalca premalo obeležen. Pod roke mi je prišel originalni Urošev opis prečenja Mojstrovke in Travnika v letu 1940. ki ga je opravil skupaj z Miranom Cizljem in Dušanom Vodebom. Zdi se mi, da je med nje-
govimi številnimi pisanji v vsem najbolj njegov, resnično Urošev.
Z Dušanom Vodebom sva mnenja in želiva, da bi ta opis za obletnico Uroševe smrti našel mesto v Planinskem vestniku. Po izjavi D. Vodeba menda še ni bil nikjer objavljen. Tudi opisano prečenje zelo dolgo ni bilo ponovljeno. Uroš sam me je pred leti priganjal v ponovitev. V knjižici »Plezalni vzponi - Vzhodne Julijske Alpe« je to prečenje na strani 168 opisano s skopimi šestimi vrsticami. V opisu je podčrtanih nekaj stavkov, ki so edinstveno samo Uroševi. Prepričan sem, da ga je, Uroša namreč, pri sestavljanju tega opisa motivirala bližina rojstnih Rateč ter prijateljstvo do Dušana Vodeba in Mirana Cizlja. Prav z objavo tega zapisa pa bi se Dušanu Vodebu slovenska planinska javnost lahko opravičila za spodrsljaj, da v knjigi »Stoletje v gorah« sploh ni omenjen kot Urošev prijatelj in soplezalec. Menim tudi, da bi bilo v uvodniku treba izreči ostro obsodbo tistim, ki so razbili spominsko ploščo Miranu Cizlju v Martuljku.
Datuma na tem izvirnem zapisu Uroša Župančiča ni. Smatram pa, da je nastal okoli leta 1965, torej v času Uroševega treznega umika iz sveta težavnega plezanja v svet spominov na to in na pota, kijih najlepše ponazarja njegova in Vodebova - kdor jo je V celoti doživel -
edinstvena gorniška pot Planica-Pokijuka (PPj. Gorniški pozdrav - Marjan Šolar.« Z veseljem seveda objavljamo zapis o tem alpinističnem podvigu, tudi zato. ker se v njem Uroš Župančič kaže kot lirična duša in gornik, ki je bil z dušo in srcem navezan na ta svoj gorski svet strmega skalovja. V dveh delih bomo v celoti objavili dramaturško lepo zgrajeno alpinistično reportažo, ki doseže - kot velevajo zakonitosti dramaturgije - vrhunec v drugem delu. (Op. ur.)
SKORAJ NEPRISTOPNE STENE TRAVNIKA
Nazaj me vabijo spomini v dni, ko smo z Miranom in Dušanom plezaii po Planici. Ne meni samemu, tudi drugim, ki ljubijo silne in lepo izoblikovane stene, pomenijo gore Planice - veliko Nenehoma, v pripeki poletnega sonca in v strupenem mrazu ledenih zim, sem te stene z dopadenjem opazoval in občudoval. Če-stokrat sem se povzpel na prijetno in razgledno počivalo, visoko pod pečmi P one, od koder sem jih gledal v žaru jutranjega sonca ali v večerih, ko jih je zlatila večerna zarja.
Prečuden je ta mogočni skalni svet, ki krasi južno stran Planice. V «Našem alpinizmu« je napisano: »Strme in gladke, skoraj nepristopne stene Travnika. Tu v teh gorah je izražena vsa veličina naših sten, ki se pno v razih In robeh prek polic do samega neba.« Zdi se mi, da nikjer drugje nisem videl tako mogočno izražene veličine. Veliko drznih domačih in tujih alpinistov si je znalo v teh stenah narediti velik dan. Najboljši med njimi, Debelakova, Jesihova, Čop, dr. Prevc in drugi so tu preko izvedli v svojih najboljših letih prvenstvene vzpone. Posebne značilnosti teh drzno izoblikovanih sten so markantni razi in police, ki pridejo tu do popolnega izraza. Vedno, ko sem jih opazoval, sem se nehote spomnil Vodnikovega stiha. »Sklad na skladu se dviguje...« Ozki drobni okrajki polic in gred vodijo skozi Planiške gore, grede so se zarezale med same navpične stene. Ob novem snegu se ti zde te stene, kakor da bi se po policah okrasile z zastavami. Tudi meni so že zgodaj padle v oči in v razgreto mladostno borbeno notranjost, te police, ki so z robov, prek razov in tokav vodile daleč do ne-pristopnega srca teh gora, ki jim kraljujeta mogočni Travnik in Jalovec.
STENA IZ GLOBINE DO NEBA
Dolga, dolga leta sem iskal rešitve teh polic. Vodile so od roba do roba, se grezlle v brezna in se zopet vile med sijajnimi balkoni, pod temnimi grozečimi prevesami, tik nad skromnimi orjaki, prečile žlebove in tokave nad odlomi, ki so vabili v globine, te pa so se grezile prav do melišč in zelenic Planice.
Vedel sem dobro, da problemi naših gora in sten niso izčrpani le z vsemi možnimi navpičnimi smermi; police so mi vabile drzne misli in vero na uspeh. Nadvse koristno in zabavno se mi je zdelo študirati te police, ki so se vile skozi stene, kjer je pokazana vsa veličina in na-vpičnost. Prišel sem do spoznanja, da ni vedno samo izhod naprej in navzgor; pogosto se mora tudi najbolj podjeten in borbeno nastrojen človek zateči in sprejeti ponudeno pomoč polic, ki te mnogokrat privedejo do zaželenega uspeha. Police so me pozivale: -Pridi - tu je rob, tam se zožim in preizkušam, tu je odlom, tam se zgubim « Vse to me je vabilo in mi zbujalo radovednost.
Končno sem rešil vse do poslednjega. Ugotovil sem vstop, smer po kaminu navzdol v steno, in nato po polici, ki je podjetno vodila dalje do roba v grapo, na raz. Le tam sredi Travnika mi je zmanjkalo iznajdljivosti in sape. Oči so zaman tu sredi stene iskale nadaljni prehod. Polica se je vse do tu tesno in varno vila ob vseh okrajkih in pomolih in mi je bila dober in veliko obetajoč vodnik. Mogočna gora mi je prav tu tesno ob svojem srcu postavila vprašanje in me stavila pred veliko preizkušnjo: »Imaš II pogum?« Tipala je po mojih izkušnjah, izvež-banosti, trmi in preudarnosti. Drznost in podjetnost sta se majali pred veličino teh sten. Tu je tokava - grapa vso silno več kot tisoč metrov visoko steno presekala na dvoje. Police, ki so vodile do tu, so se v grapi prekinile in se nadaljevale na drugem robu. Do tu in zopet dalje je drznim in podjetnim možno sproščeno in prešerno potovati.
Na tej poti sem srečal vsa bogastva, ki ti jih more nuditi bogato obdarjena stena, ki se pne iz globin do neba in ga prebada. Tu preko pa stena ne pusti in daje možnosti le najbolj podjetnim in neustrašenim ter jih preizkuša v njihovi ljubezni.
Odnehal in obupat nisem tako naglo. Spomladi, ko se je v Planici gnetlo in trlo razigranih smučarjev, sem se umaknil v prisoje na svoje gostoljubno počivalo v upanju, da se mi tokrat razjasni poslednja zagonetka teh sten in polic, ki se vijejo prek stebrov In stebričev mogočnega ostenja. Pri poslednjih vlharniklh pod stenami Ponc sem v pomladnem soncu užival užitke posebne vrste - sam nemoten zatopljen v svoje misli, ki so iskale na nasprotnih stenah, ukovanih v sneg in led prave ledene zime. Nepozabni pogledi na to skalno gmoto so me stotero nagraditi.
PLAZ KAŽE POT
Že takrat sem romal in plezal ter se predajal razkošnim užitkom. Plezal sem po policah, kjer sem srečeval cvetne blazinice in se boril s tesnim prostorom pod balkoni, lovil ravnotežje
PLANINSKI VESTN1K
na pičlo odmerjenih mestih in previdno zmagoval gladke plošče s skopimi prijemi. Vse do tokave sredi stene Travnika sem preplezal, dalje pa me ni privedla še tako podjetna in drzna misel. Tam sem se vedno ustavil v nemoči človeka, ki v naravi ne more biti nikoli zmagovalec in mora ponižno kloniti pred veličino stvarstva, v katerem so prav gore izraz največje veličine.
O, pač! Proti poldnevu je bilo, ko je pomladno sonce odtajalo na grebenih grozeče snežne opasti; tedaj mi je narava sama rešila tudi to poslednjo nerešeno uganko. Vsepovsodi, po grapah, kaminih in prek plošč, so se spuščali piazci in plazovi ter meriii globino. Pod stenami so se združili v ogromne snežene vetetoke, ki so uničevali vse ter prinašali belo smrt.
Meni pa so prav ti plazovi pokazali pot prek onega mesta, kjer do sedaj nisem mogel nikoli preplezati niti v mislih. Spraševal sem steno in jo nagovarjal. Bel snežni curek se je tedaj odtrgal na vrhu stene. Globoko brez zastoja jo je premeri! do polovice. Tam sredi, kjer je zijala temna z ledenimi svečami okrašena luknja sredi tokave, se je curek za hip ustavil, potem pa se je znova pognal In bušknil v divjem skoku dalje v brezno - do dna. kjer se je v grapi med Lopami in Kum-Ijahom združil v največji plaz, kar jih morejo združiti planiške gore.
Torej pod lopo je prehod, kamor pripelje polica z leve skozi silno severno steno Travnika, ki ni prekinjena, kakor se mi je do tega odkritja kazalo! Na polici se je pač snežni curek plazu za hip ustavil, kar mi je dajalo vero v uspeh. Dobre volje sem s koristno in upanja polno ugotovitvijo zapustil gostoljubno in toplo počivalo ter se razigrane volje spustil v Planico, noseč s seboj velik načrt, ki ga moramo čimprej uresničiti.
BREZ UPANJA NA USPEH
To ugotovitev sem pozneje zaupal Miranu in Dušanu. Poleti 1940, 14. julija, smo po temeljitih in smotrnih pripravah stali v ranem jutru vrh Velike Mojstrovke.
Ogenj želja nas je gnal spoznati nekaj nedo-živetega. V teh gorah, na teh policah smo hoteli spoznati globino sten in višino, ki prebada nebo. Tam smo hoteli reševati enega od poslednjih problemov v naših suhih stenah, ki jih ni več na pretek.
Na tej poti kar nismo mogli dohajati svojih želja, ki so podjetno silile k poskusu. Zavedali smo se v polni meri, da bo ta edinstvena tura zahtevala od nas največjo mero posebnih naporov v pre-ziranju nevarnosti in premagovanju lastnih slabosti.
Po robeh je tisto leto sredi poletja v noči med 268 11. in 12, julijem zapadlo nekaj snega, ki je
okrasil grebenske skale s pravim zimskim ivjem. Vrh Velike Mojstrovke smo se podjetno sezuli in spravili iz oprtnikov vse potrebno, kar bi nam utegnilo koristiti v steni. Razgledali smo se po nadaljnji smeri. Navzdol v steno se je greztl kamin. Brez težav smo se spustili ob klinih do police, kjer je bil naš prvi citj. Z ivjem okrašene skale v severni steni so nas kmalu ohladile, naglo je plahnela vsa podjetna borbenost; mraz nam je jet ponujati ledeno roko in z nami govoriti ukazovalno. Spodaj na polici, ki je bila v svoji skromnosti zasnežena, smo ugotovili le malo upanja na uspeh: omagali smo; povsod smo srečevati dvom v uspeh ture.
Neradi in neodločno smo se morali sprijazniti z dejstvom, da nam danes pri takih razmerah ne bo uspelo. Težko smo se ločili od police in splezali navzgor skozi kamin z obljubo, da pridemo še - in sicer prav kmalu. Takoj drugo soboto nas je dvignilo znova. Sredi poletja, ko so bili dnevi najdaljši, ko so se večerne zarje pozdravljale z jutranjimi, nas je gnala mladostna sla. da poskusimo tudi taka dejanja, v katera smo kljub zagnanosti dvomili. 21. julija smo se spustili z grebena zopet skozi vstopni kamin na polico, ki je bila to pot mnogo bolj gostoljubna in radodarna. Vodila nas je rahlo navzdol v steno. Razposajeni in dobre volje smo podjetno napredovati. Na poti smo srečevali globino, ki se je spodaj staptjala z melišči in zelenilom gozdov, nad nami pa so se vzpenjale peči do mirnega neba. (Sa na(,al|u)B)
Slovaki vabijo naše filmarje
Pod direktorskim vodstvom dr. Gabriele Reč-kove bodo v slovaškem mestu Poprad nedaleč od Visokih Tater Slovaška planinska zveza IAMES, Slovaški filmski institut in Slovaško ministrstvo za kulturo organizirali od 13. do 17. oktobra letos 1. mednarodni festival gorniških filmov, na katerega s posredovanjem Planinske zveze Slovenije in Planinskega vestnika najvljudneje vabijo vse slovenske gornike, ki se ukvarjajo s snemanjem filmov. Kot je zapisano v festivalskih pravilih, pridejo v poštev za predvajanje na festivalu igrani, dokumentarni ali drugačni umetniški filmi, ki se dogajajo v gorah ali predgorju in ki prikazujejo športno ali vsakdanje življenje v tem okolju, pa tudi samo lepote gorskega rastlinstva in živalstva.
Na festivalu lahko sodelujejo poklicni ali amaterski filmarji, vsak z največ tremi filmi, ki so jih lahko pred tem tudi že predstaviti na drugih festivalih. Prispele filme bodo organizatorji raz-vrstiii v kategorije »planinstvo«, »plezanje in prosto plezanje, tekmovanje«, »smučanje in alpsko smučanje«, »človekovo življenje v gorskem okolju«, »znanost iz gorskega okolja« in