m 40 LET ”23 - 1963 r' || a ^IA R E Cj S 1 • , ' ' j -'■V, * i . , 1 ^ / I .ä .w,. f T- = %! V !»; KATOLIŠKI MISIJONI LAS MISIONES CATOLICAS 1963 XXXVII j) MISIJONSKI MESEČNI MOLITVENI NAMENI 1 9 6 3 V januarju smo molili, da bi vatikanski vesoljni cerkveni zbor uspešno pripomogel k misijonski akciji Cerkve po vsem svetu. V februarju smo molili, da bi državni poglavarji novih afriških držav pri- poznali pomoč, ki jo nudi Kristusova Cerkev ljudstvu tudi v časnem oziru. f V marcu molimo, da bi vietnamski katoličani pripeljali h Kristusu svoje sorojake z zglednim življenjem in z apostolsko gorečnostjo. V aprilu molimo, da bi se afriški delavci, ki so izgubili oporo svojih plemen, oprli na Cerkev in na njen socialni nauk. V maju molimo za vse verske redove, družbe in ustanove, ki delujejo v misijonih. V juniju molimo, da bi se Kristusov evangelij bolje razširil in pripoznal med narodi bližnjega vzhoda. V juliju molimo, da bi si katoliški nauk uspešneje utiral pot po deželah latinske Amerike. V avgustu molimo, da bi Cerkev napredovala v Indoneziji in prispevala k blaginji in miru tega naroda. V septembru molimo za katoliško Cerkev v Kongu. V oktobru molimo, da bi verniki vsega sveta uspešneje podpirali Družbo sv. apostola Petra za vzgojo domače duhovščine. V novembru molimo za razširitev Kristusovega nauka po otokih Oceanije. V decembru molimo, da bi se po uspešni misijonski akciji Cerkve Kristusov mir razširil med vsa—Hudstva. ^ •... ' KAM GREŠ, KITAJSKA? Prof. Alojzij Geržinič, Buenos Aires Precej je zapadnih obiskovalcev Kitajske, ki po povratku pripovedujejo, ^ je režim Maocetunga kar v redu, da je s prehrano kar v redu in o lakoti n* govora. Na žalost je resnica precej drugačna. Izjave tisočerih beguncev Se ujemajo. Njihov dotok v Makao in Hongkong, edini še preostali razpoki v bambusovi pregraji, se ne da zaustaviti; v Makao jih dnevno pride okoli v Hongkong 60 (takih, ki pridejo brez vednosti policije). So vseh poklicev: kmetje, delavci, obrtniki, zdravniki, profesorji, študentje, člani ljudske ttiilice; največ osebe med 18. in 40. letom, večkrat cele družine. Večina jih ?psPe iz sosednje province Kvang-tung, pretolčejo pa se tudi iz drugih delov *^*tajske, celo iz Mandžurije. Peš; v sposojenem, kupljenem ali ukradenem c°lnu; plavaje. Rajši smrt Nihče ne ve za število tistih, ki so poskus prebega plačali s smrtjo ali s prisilnim delom. Dva begunca sta 24. januarja 1961 izjavila v Makao: •><00 kmetov ljudske občine Tung Kung je ponoči zbežalo v smeri proti Hongkongu. Pa so jih zajeli in jih pred ljudskim sodiščem obsodili z otroki vred l114 prisilno delo.“ Begunec, ki je zaradi jetike dobil dovoljenje za pot v lnozemstvo: „80 % teh, ki so zbežali iz našega okrožja, so zgrabili in poslali ^ zloglasno delovno taborišče Kay-Ko.“ Neki mehanik: „S 3 tovariši naj bi el po vodo. Med potjo smo se odločili, da pobegnemo. Zvečer smo se vrgli v morje, da bi plavali v Makao. Odkrili so nas in obstreljevali z mitraljezom. ,~va od nas sta izginila v vodi.“ Neki 17-leten fant: „27. avgusta smo v 'hajhujšem nalivu odšli v čolnu proti Makao. Razen mene so bili: oče, mati, sosedov in 3 otroci. Vse je šlo po sreči, dokler nismo priveslali v bližino 8vetilnika, kjer nas je zapazil komunističen policijski čoln. Skočil sem v lllorje, a zašel v svetlobni stožec reflektorja in videl, kako s policijskega čolna nierijo name. Potopil sem se in ostal pod vodo, dokler sem zmogel. Posrečilo Seymi je ubežati reflektorju. Moral sem plavati še tri ure, preden sem se lešil. O starših in ostalih nisem čul nič več.“ 31. avgusta se je komunističen Policijski čoln zaletel v džunko s 3 ubežnimi družinami in 7 otroci. Džunka Se je razklala in vsi so popadali v morje. Eden od njih je splaval do portu-^Mskega otoka Coloane, dobil ribiški čoln in se z njim vrnil na kraj nesreče, ogunci so se z zadnjimi močmi oklepali desak. Vsi, razen 3 otrok so se ošili. — v noči na 23. oktobra 1961 se je nad 1000 kmetov ljudske občine antauhui odpravilo prati britanski meji ob Hongkongu. Paniko je povzročil Por proti partijskim sekretarjem ir. občinskim kadrom zaradi racioniranja lvil.^ Večji del ubežnikov so zagrabili miličniki in policijski psi. Angleški Poročevalec je izjavil, da je samo na angleških tleh obležalo 41 ustreljenih. — • novembra 1961 je komunističen policijski čoln zasledil v ustju reke Si-latlg motorko z 29 begunci. Začelo se je streljanje. Vsi so bili pobiti. I Grozno trpe tisti, ki so na oni strani pustili družino, otroke. Kdor pozna esi'o povezanost kitajske družine, ve, da tak beg ni brezsrčnost, marveč obup. Otrok najrajši ne jemljejo s seboj, ker jih lahko s kričanjem izdajo. 20. maja 1961 je dospel v Makao sredi tajfuna čoln z materjo in očetom, 4 živimi otroki in truplom 3-letnega fantka. Da ne bi kričal, so mu na begu potisnili v usta cunje in niso zapazili, da se je otrok zadušil. Strahotna lakota Kaj žene ljudi s Kitajskega? Suženjstvo v ljudskih občinah je nečloveško, preoblaganje z delom nevzdržno in pa — lakota. V tem so si vsi begunci edini: Kitajska strada, bolj na deželi kot po mestih. Maocetung imenuje to drugače. V svoji elegantni vili v Hangčovu je dejal svojemu gostu, nekdanjemu Irancoskemu ministru Mitterandu: Vem, da zahodni tisk raznaša z debelimi črkami, kako vlada na Kitajskem lakota. Vendar to ni lakota, temveč le prenodna „doba pičlih sredstev potrošnje". Drugače kot Mao in partijski veljaki občutijo že dobra tri leta to pičlost ljudje: v lastnem telesu. Pričevanje tisočev beguncav je neovržen dokaz: Kitajska strada. „Komunisti nadzirajo vse poljske sadove in nas silijo garati kot sužnje," tako poroča kmet, ki je prebežal z vso družino. „Na dan dobi odrasli po 90 gramov riža, otroci po 60 gramov. Mesa, rib, jajc nič, le nekaj zelenjave in malo soli. Naše življenje je tako nečloveško in neznosno, da bo vse pomrlo, če gre tako naprej.“ Druga izjava: „16 ali 18 ur dela na dan s praznim želodcem. Ce ni riža, se vanj nabaše listja ali trave. 1. maja, na dan dela — delali smo 17 do 20 ur na ljudski občini —, je končno le prišlo meso: en prešič 30 kil in en pes 12 kil za 900 ljudi! Moj sin in jaz sva skupaj dobila 150 gramov pasjega mesa.“ — Po poročilih, ki jih je lansko pomlad podalo 100 beguncev iz 37 ljudskih občin province Kvang-tung, se da sestaviti naslednja slika o delavski prehrani: delavec 1. razreda dobi na dan 282 do 326 gramov riža, delavec 2. razreda 188 do 220 gramov, medtem ko je bil dnevni obrok v rednih razmerah 752 gramov in je danes po velikih mestih 326 do 502 gramov. — 4. aprila 1961 je 20 ubežnih kmetov javilo dnevni obrok za delavca 1. razreda 110 gramov in za delavca 2. razreda 75 gramov riža. „Na mesec imamo samo 2 prosta dneva,“ so pripovedovali lani poleti 3 kmetje. „Tedaj gremo lovit podgane, kače in krote, da potolažimo glad. Pred nekaj tedni je sestradana množica v naši vasi ubila 5 miličnikov, ki so hoteli preprečiti tatvino v skladišču živil.“ — Kmet, ki je 24. junija 1961 poiskal katoliško sprejemno postajo, je bil le še skelet in ni tehtal niti 40 kilogramov. Prav slabost ga je rešila. Dvakrat se mu je beg ponesrečil in ,se je moral pokoriti v ječi. Tretjič mu je uspel, ker ni mogel tako hitro plavati kot njegova tovariša, ko jih je presenetil policijski čoln. Eden njegovih otrok je umrl od lakote; na Kitajskem je kmet pustil priletno mater« ženo in 3 otroke. — Konec januarja letos je pribežalo v Makao 54 ljudi iz ljudske občine Tai Čung. Že 5 let niso jedli nobenega mesa. Dnevno so prejemali po 100 gramov riža. Bolezen in smrt Bridke posledice gladovanja so bolezni in smrt. „V moji vasi je bilo nekaj starih ljudi. Delati niso mogli več in zato niso prejemali nobenih živil. Obesili so se na strešni tram svojih hiš. Se zdaj mi pride slabo, Če se spomnim teh prizorov.“ — Podobna poročila o samomorih in umrljivosti niso redka. Prebežnik iz province Hunan je 29. junija 1961 povedal: „65 % i delavcev v našem rudniku je bolnih. Umirajo po 3 na dan.“ Poročevalec je otoku Formozi, ne daleč od kitajske celine, se je zbralo na milijone ^al©rim zdaj Cerkev skuša zagotoviti nebeško domovino, že ko so izgubili 10,10 od cerkva, katere je tem beguncem zgradil naš Franc Rebol, in begunskih Kitajcev, zemsko. Tu vidimo pa vernike v njej. pobegnil z 12 tovariši. Štiri so takoj ujeli. Ostalih 9 je po 40-dnevnem pohodu prišlo do morja; treba je bilo preplavati le ozek rokav. Vseh 8 tovarišev je od slabosti potonilo, samo on se je rešil. — „Dnevno sem videl umreti 8 do 5 ljudi,“ pripoveduje kmet, ki se je pretolkel z ženo in otroki, „predvsem otroci in stari ljudje, katerih udje so silno nabrekli od vseh zelišč in listja, ki ga pojedo.“ „13. marca 1961 je 13 ljudi umrlo pred mojimi očmi. Bili so bolni na pljučih zaradi pomanjkanja hrane.“ „20 % do 30% ljudi v naši vasi je umrlo od lakote.“ „Začetek 1. 1961 je bilo v vasi 260 ljudi, čez nekaj mesecev le še 150. Umirali so ko muhe.“ — Priganjači so pogruntali tole geslo: „Težke bolezni imejte za lahke in lahke za nič, pa delajte dalje!“ — „Vsaka bolezen je za smrt,“ je menil begunec iz Mandžurije. — „Od 1100 delavcev, kolikor nas je bilo, je v zadnjih 3 mesecih (poletje 1961) umrlo 106 mož.“ Dva ubegla pilota sta pripovedovala o množičnih grobovih, ki jih kopljejo zaradi velike umrljivosti. Zdravnik iz Harbina v Mandžuriji je izjavil: „Zaradi pomanjkanja hrane je 70 % ljudi bolnih. Umrljivost je velika posebno med mladino.“ Strašna je podoba Kitajske, ki jo slikajo tisoči beguncev zadnjih let. Mogoče ne velja vse enako za vsako vas in mesto, prav gotovo pa ne za visoke partijske funkcionarje, iznajditelje in biriče ljudskih občin, visoke čine v kadrih. A tudi kot delna podoba ostane dokument grozot in obtožba nečlovečnosti in blaznosti komunizma. Poglavitni vzrok zla — komunizem Res je, da so Kitajsko zadele hude naravne nesreče: uničujoča suša in poplave, kakršnih najbrž ni bilo že 100 let. Pekinška vlada javlja, da so prizadele polovico obdelane zemlje. Ali pa imajo samo te katastrofe krivdo za katastrofo lakote? Poznavalci dežele trdijo, da ne. Dognali so n. pr., da je v Hongkongu in na Formozi, kjer je bilo vreme v teh letih enako kot v provinci Kvantung, žetev padla le za 8 % in 13 %, medtem ko se je v Kvan-tungu znižala za 30 %. Vsi poznavalci so prepričani, da ima glavno krivdo za množično bedo prenagljena uvedba ljudskih občin, ki so povzročile gospodarsko in socialno bedo. Posredno priznava to tudi Peking s tem, da je močno zavrl organiziranje ljudskih občin. Vzdržuje pa idejo kot tako, le da je ne misli zdaj uresničiti v enem samem „velikem skoku naprej“ kot leta 1958, temveč v mnogih majhnih skokih. Žetev žitaric se je od 175 milijonov ton v letu 1958 znižala na 132 milijonov ton v letu 1961 in je le še malo prekašala žetev iz leta 1955, dasi mora Kitajska odtlej nahraniti 60 do 70 milijonov ust več. Bo to uspelo? Kljub pomanjkanju deviz je Kitajska kupila velike zaloge kanadskega in avstralskega žita; je milijone delavcev, uradnikov, šolarjev in študentov poslala na poljsko delo; zavzema vlogo velesile, ki je nezaupna do Washingtona in Moskve in obljublja svojim rdečim prijateljem v Aziji, Evropi (Albanija), Ameriki (Kuba) in Afriki politično, tehnično, gospodarsko, vojaško pomoč in poskuša izdelati lastne atomske bombe. Ne zmore pa niti lastnega ljudstva nasititi. „Veliki skok naprej“ leta 1958 je bil v resnici skok nazaj v lakoto in zmešnjavo. Kam greš, Kitajska? (Po članku v „Die Jcatolischen Missionen“, letnik 81 (1962), zvezek 2 (april)’ I str. 66-69, podpisan J. A. O.). STOLETNICA NA JAPONSKEM SLOVESNOSTI V NAGASAKI V juniju 1962 so obhajali v Nagasaki na Japonskem stoletnico proglasitve blaženim 26 japonskih mučencev po papežu Piju IX. Ti mučenci so bili mučeni 5. februarja 1597. Dvajset je bilo Japoncev, šest Po tujcev. Od teh 26 je bilo 9 redovnikov: 6 frančiškanov in 3 jezuitje, ostali so pa bili laiki. Mučili so jih na griču Nišizaka pri mestu Nagasaki, ki je že takrat bilo veliko pristaniško mesto za pristajanje inozemskih ladij. Mučenci so morali pred svojim mučenjem napraviti 800 kilometrov dolgo pot od mesta Kyoto peš do Nagasaki. Vso pot so jih trpinčili in poniževali. Ko so prišli na kraj mučenja Nišizaka, so jih križali in prebodli. Šestindvajset romarjev, predstavljajoč 26 nac/asaških mučencev, na 800 km dolgi romarski pešpoti h kraju mučenja. Toda šele leta 1949 je prof. Kataoka Junšin Gakuen natančno odkril in določil kraj mučenja teh junakov. Bil je to grič Nišizaka, na katerem so pozneje zgradili budistično svetišče in druge stavbe. Japonski katoličani so pokupili ta svet in na njem zgradili lepo svetišče v čast tem 26 mučencem. SVETIŠČE NA GRIČU Novo svetišče na griču vzbuja pozornost daleč naokoli. Ima dva velika stolpa, ki kot svetilnika svetita in vabita Japonce k pravi veri. Načrte zanj je naredil arh. prof. Imai. Stavba je v japonskem slogu in skuša živo ponazoriti močno ljubezen Kristusovih mučencev. Okna imajo barvna stekla, v katerih se lomijo sončni žarki. Poleg svetišča stoji tudi bronast spomenik, ki predstavlja te mučence in njihovo pot iz Kyoto v Nagasaki. V muzeju pa si romar lahko ogleda vse relikvije in dokumente, ki se nanašajo na to mučenje. Ker so bila vrata Japonske zaprta novim misijonarjem do leta 1862, so bili tudi nagasaški mučenci pozabljeni. Pozabljen je bil tudi kraj njihovega mučenja. Leta 1862 je bil dovoljen vstop na Japonsko majhnemu številu misijonarjev pod vodstvom p. Petitjeana. V Nagasaki so odprli cerkev za tujce. Začeli so se takoj tudi zanimati za japonske mučence iz leta 1597 in poživljati spomin nanje. Po statistikah obišče to božjo pot letno do 2.000.000 ljudi. Kajpada so med njimi po večini pogani. Se posebej pa so romali Japonci na ta kraj v juniju 1962. Pa ne samo z Japonske. 800 romarjev je prišlo celo iz Mehike z dvema škofoma na čelu. Nekaj jih je bilo tudi iz Španije. Prav posebej pa moramo omeniti 26 znamenitih romarjev, ki naj bi predstavljali 26 nekdanjih mučencev: 19 laikov, 4 frančiškani in 3 jezuitje. Naredili so isto pot iz Kyoto v Nagasaki, dolgo nad 800 kilometrov, kakor so jo takrat mučenci, in sicer peš. Povsod so jih katoličani slovesno sprejemali. Dnevno romanje so navadno zaključili z blagoslovom in z govorom. Bolj ko so se bližali cilju, večje je bilo navdušenje vernikov. Nad vse slovesen sprejem pa so jim priredili, ko so prišli na cilj svojega romanja, na grič Nišizaka. SLOVESNA TRIDNEVNICA Dne 8., 9. in 10. junija se je vršila slovesna tridnevnica v spomin stoletnice proglasitve blaženim nagasaških mučencev. Tridnevnica se je slovesno začela v stolnici, to je v cerkvi, ki ima še isti oltar in kip Matere božje, katero so prepoznali potomci nekdanjih japonskih mučencev za svojo “Gospo” in so se tako dali prepoznati. Nagasaški nadškof Vamaguči je imel slovesno pontifikalno mašo. Slovesnost so prenašali tudi po radiu in televiziji. Ob petih popoldne so pa frančiškanski tretjeredniki, oblečeni v svoja oblačila, prisostvovali slovesni maši v veliki župni cerkvi Nakamači, pod katero spada grič Nišizaka. Po končani sv. maši so vsi šli v procesiji k svetišču, ki stoji na kraju, kjer so bili mučenci trpinčeni. rfV, 0hh-ttn »+. ff. 0 • ff- 9' ■ «■ .»' •»•- f f i » ; ’ ' ||| f ; f + U zgoraj: Del veličastnega bronastega spomenika, na katerem je upodobljenih vseh nagasaških mučencev. Na spodnji sliki šele uvidimo monumentalnost te izredne umetniške stvaritve v celoti: Spomenik, za njim muzej, v katerem hranijo vse, kar se nanaša na mučence, spominska cerkev in pred njo jezuitski samostan, čuvar tega versko, zgodovinsko in umetniško tako znamenitega kraja. V soboto, 9. junija se je zbralo kljub dežju okoli 7000 romarjev v Dragami, od koder so potem z baklami v rokah in z zastavami romali na grič ^učencev. Sv. mašo je daroval prevzvišeni škof Matsuoka iz Nagoje v nav-z°čnosti japonskih, španskih in mehikanskih škofov. Navzoč je bil tudi špan- Krasen pogled med spomenikom in muzejem na spominsko svetišče. ski poslanik. Slavnostni govornik je bil p. Hamaguči, ki ni poveličeval le 2Ö mučencev iz leta 1597, ampak 200.000 mučencev, ki so dali svoje življenj® za Kristusa že pred 400 leti. Višek slovesnosti tega dne je pa bil prihod 2^ romarjev iz Kyoto, ki so peš prehodili 800 kilometrov dolgo pot, kakor s® jo leta 1597 naredili oni japonski mučenci. V nedeljo, 10. junija je daroval pontifikalno sv. mašo prevzvišeni ško Escalante, zastopnik mehikanskih škofov in romarjev, v navzočnosti devetih škofov. Ob 11. uri se je zbralo okoli 10.000 ljudi na trgu pred svetiščert1 in nadškof iz Nagasaki, mons. Vamaguči je slovesno blagoslovil spomenik/ ki je bil postavljen na čast tem 26 mučencem. Španski poslanik pa je sl° vesno položil venec pred spomenik. Mehikanski romarji so v spomin na dan zasadili sadike, ki so jih prinesli s seboj iz Mehike, iz starega frän čiškanskega samostana, od koder je bil prišel na Japonsko bi. Filip, ed®'1 izmed 26 mučencev. I. J. INDONEZIJA največji muslimanski narod STANKO BOLJKA CM, KANADA Indonezija je s svojimi 92 milijoni prebivavcev šesti narod na svetu, “red njo so Kitajci, Indijci, Rusi, Amerikanci (Združene države) in Japonci. Čeprav ima Indonezija sama le malo ugleda v svetu, je ime Sukarna, Jo je privedel do svobode in jo še sedaj vodi, eno najbolj znanih po zadnji svetovni vojni. O Indoneziji najprej omenimo to, da je največja mohamedanska država na svetu. V Indoneziji je toliko mohamedancev kot v vsej Afriki in mnogo yeč kot v vseh arabskih državah skupaj. Je pa indonezijsko mohamedanstvo bberalno. To se že na zunaj vidi v tem, da indonezijske žene ne nosijo za ^ohameđanke tako značilnega pajčolana. In kako naj to posebnost, ki ima za misijonsko delo tako važne posledice, ^'»zložimo? Prvotni veri indonezijskih otokov sta bili budizem in hinduizem. čeprav se je muslimanstvo začelo širiti v Indoneziji že v 12. stoletju, vondar ni moglo spremeniti indonezijske duše. Indonezijci, čeprav muslimani, niso zagrizeni. Do drugih ver so strpni, spreobračanja so možna in ^adar do teh pride, to ne pomeni neke vrste revolucije kot v arabskih deželah. Prebivalstvo Prvi prebivavci indonezijskega otočja so bili ljudje nizke postave, ki so P'nšli iz Azije Nekaj njihovih „bratov“ po rasi še živi v Vietnamu. , 8. stoletju so začeli prihajati v Indonezijo Indijci. S seboj so prinesli )udizem in hinduizem. Naselili so se predvsem na otoku Sumatri. O Indijcih nam še danes govore ne samo obrazi, ampak tudi številni spomeniki, ki so Se ohranili od časov indijske kolonizacije. Indije je prišla štiri stoletja pozneje tudi muslimanska vera. Raz-so jo trgovci. Počasi je preplavila vse otoke, le Bali je do danes ostal vest hinduizmu. Od 92 milijonov Indonezijcev jih je okrog 80 milijonov Mohamedanske vere. ^°lonijalni časi • y Na indonezijske otoke so se prvi vrinili Portugalci Del otoka Timor so gospodarili na *_____ __ Holandci razširili in utrdili jj m*"0 Djakarta, in mu spremenili ime v Batavia. Pravzaprav so bili to le je iu>dski trgovci, ki so se organizirali v znani Indijski trgovski družbi, ki Naslednja stoletja neusmiljeno izžemala Indonezijce. Šele več kot sto let m S® danes njihov. Za njimi so pa pritisnili Holandci, ki ‘*v* že od leta 1696. 2e veliko prej, 1619, so Ur.iur>ri,. pozneje jo je nadomestila holandska vlada. Indonezijci niso imeli v časih holandske nadvlade nobenih pravic in le kakšna nižja uradniška mesta so jim zaupali. Za časa holandske kolonialne vlade so začeli prihajati v Indonezijo tudi Kitajci. Danes jih je vsaj tri milijone. Nova doba V prvem desetletju 20. stoletja je Kitajska stresla s sebe pretežko breme svojih nesposobnih cesarjev. Japonska je prvič pokazala zapadnjakom, da je vojaško vsaj toliko močna kot oni, če ne močnejša. Z Japonsko in Kitajsko se je pa stresla in zbudila vsa Azija. Na indonezijskem otočju se je 1. 1911 začelo gibanje z imenom Sarekat Islam. Okrog izobražencev so se zbirali ljudje, ki so hoteli biti svobodni. Več kot 30 let je minilo, preden so uspeli. Indonezijska narodna stranka Prvi, ki so se organizirali, so bili komunisti. Komunistična stranka v Indoneziji je zaživela približno istočasno kot večina evropskih komunističnih strank, okrog 1. 1920. Ko je bila revolucija, ki so jo komunisti pripravili v Indoneziji, zadušena, je bila tudi sama stranka prepovedana. Ko so šli komunisti v podzemlje, je pa nastopila indonezijska narodna stranka. Sedanji indonezijski predsednik Sukamo je bil eden izmed njenih voditeljev. Stranka je imela samo dve leti javnega življenja. Holandci so jo prepovedali, voditelje pa zaprli. Sukamo je preživel v ječi 9 let. Svoboda K svobodi so Indonezijcem pomagali Japonci. Ti so leta 1942 vdrli v Indonezijo in jo zasedli. Ko so Holandci zopet hoteli priti do oblasti, so se Indonezijci uprli. Boji so trajali skoraj tri leta. Končno je holandska kraljica Julijana priznala indonezijsko neodvisnost. Sprva je zraslo na otočju več republik, čeprav vse pod Sukarnovim predsedstvom. Vendar je pa Sukamo hote) imeti eno samo državo. Z vojaško silo je strl nasprotnike in končno dosegel, kar je hotel: 3.000 indonezijskih otokov je v eni sami državi brez vsake konfederacije. Sukamova politika Sukamo stalno poudarja, da je nevtralec in se ne mara pridružiti ne zapadu ne vzhodu. Vendar pa s tem ni rečeno, da bi hotel živeti osamljen. Ravno nasprotno! Veliko potuje in je obiskal Združene države, Rusijo, Egipt, Jugoslavijo. .. Hruščev ga je šel obiskat in Kennedy mu je obljubil, da ga bo prišel pogledat. Sukamo hoče biti apostol miru. Pravi, da ni dovolj ogibati se vojske, ampak je treba odstraniti vse, kar povzroča vojno vzdušje med narodi. Sukamo je mislec. Ima svojo mednarodno filozofijo. Zanj je najvažnejših pet načel, med katerimi je prvo vera v Boga. Čeprav je strasten nacionalist, pravi, da je treba sprejeti načelo, da nacionalizem ne more biti pravičen, če se narodu ne odpro vrata k drugim narodom. Indonezija je članica vseh mednarodnih organizmov, je navzoča na vseh konferencah, rada sprejema pomoč od zapada ali vzhoda... Sukamo je prijatelj kitajskih komunistov, vendar je pa brez posebnih ceremonij dal izgnati 70.000 kitajskih naseljencev, ki so bili napoti, kot je rekel, indonezijskemu razvoju. J ezik Indonezijci govore malajščino. Ta pripada veliki družini malajsko-poli-nezijskih jezikov, ki se govore tako na otoku Madagaskarju kot na Tahitih, na gorah Formoze in v Vietnamu. Zemlja, mesta ... Kot smo že omenili, je otokov, ki pripadajo indonezijski republiki, okrog 3.000. Vendar jih pa tisoč ni naseljenih. Od milijonov prebivalcev jih 00 oiihjonov živi na otoku Javi. Njena prestolnica Djakarta ima nad dva mi-bjona ljudi. Med večjimi otoki sta še Sumatra in Borneo, ki pa ne pripada ves Indoneziji. Znani otoki so še Bali, Flores, Timor. Indonezija veže Azijo in Oceanijo. Podnebje je tropsko. .Rastlinstvo je bujno, gozdovi dajejo izredno dober les. Indonezija izvaža čaj in tobak. Petrolejski vrelci, ki so jih odkrili, bodo velikega pomena za bodočnost te dežele. Vynjeniki Ognjenikov je na indonezijskem otočju več tisoč. Vsaj kakih 50 jih ie še delujočih. In zato ni čudno, da se vsako leto približno tristokrat zemlja ^rese. Vendar se pa ljudje ne marajo ločiti od zemlje, ki je tako rodovitna tu lepa. Koliko jezerc se je naselilo v ognjeniških žrelih! Največje je gotovo jezero Toba na Sumatri, ki je 30 km široko in 90 dolgo. ^ava Java je gorat otok. Samo na severni obali je ozek pas ravne zemlje. Per pa je ta zemlja vulkanskega izvora, je tako rodovitna, da lahko hrani ®uega najbolj gosto naseljenih ljudstev na zemlji. 450 prebivavcev na kvadratni kilometer! Java je indonezijsko srce. Prebivavci so skoraj vsi musli-tUuni, a strpni do drugih ver. Za bodočnost Jave je zelo važen jez pri I jatiluhurju, ki so ga začeli graditi leta 1953. S pomočjo tega jeza bodo tuhko namakali tisoče in tisoče hektarjev zemlje okrog Djakarte in dobili električni tok za vso zapadno Javo. djakarta Pravijo, da ime Djakarta prihaja od dveh besed: djaja pomeni veselje Uud zmago, karta pa mesto. Djakarta bi se lahko imenovala uporna, ker se Je v teku časov uprla tako Portugalcem in Špancem, Angležem in Holandcem. Med drugo svetovno vojno so se Indonezijci borili proti Japoncem, za-Vezuikom in Holandcem. Mesto Djakarta ima danes nad dva milijona prebivavcev, z okolico vred Pa štiri. Pred 30 leti jih ni imela več kot pol milijona. Tudi na Indoneziji čedalje več ljudi, ki silijo v mesta. orneo, Sumatra, Sonda, Moluki, Nova Gvineja... ^ Borneo pripada Indoneziji in Angliji. In na angleškem delu Bornea so Kitajci naselili v takem številu, da nekateri imenujejo ta otok Malo Ki-p Jsuo. Na Borneo je veliko petroleja in drugih naravnih bogastev, ki jih Indonezija zaradi pomanjkanja kapitalov ne more izkoriščati. , Sumatra je, kakor pove njeno ime (summa terra) velik otok. Je zibelka nnh civilizacij, pa tudi naravnih bogastev. Na Sumatri živi več narodov. Puvotnimi prebivavci so znani Batuki in Atchianis, med novonaseljenci Malajci, Kitajci, Indijci in Arabci. Otoki Sonda so se najbolj upirali centralni vladi v Djakarti. Vendar jim pa ni ostalo drugega kot vdati se v usodo. Med temi otoki je najbolj znan Bali, kjer se hinduizem na noben način ni hotel umakniti muslimanski veri. Odslej bodo plesavci na Bali, ki so privabili toliko turistov, plesali le bolj ob praznikih, drugače pa bodo morali pomagati, da se vsa Indonezija postavi na noge. Moluški otoki so pravo shodišče različnih ras. Tam so se srečali Portugalci, Holandci, Arabci in Kitajci. Vpliv Portugalcev je trajen. Na Molukih je razmeroma mnogo kristjanov. Glede holandske Nove Gvineje sta se Indonezija in Holandska dolga leta prepirali. Prav pred kratkim sta se zmenili, da bodo Papuanci, ki so prebivalci holandske Nove Gvineje, sami odločili, pod čigavo nadoblastjo hočejo biti. Gospodarski položaj Težko bo verjeti, da povprečni Indonezijec zasluži na leto samo okrog 25 dolarjev. To je denar, ki ga kanadski ali amerikanski delavec zasluži v dveh dneh. Ali si je mogoče misliti, da človeška bitja, vsa ustvarjena po božji podobi, živijo na tako različen način? In vendar ima Indonezija, ki je tako velika kot vsa zapadna Evropa, veliko naravnih bogastev. Ce je Indonezija ostala tako revna, je temu krivo, da so naravne dobrine izkoriščali tujci, ki so ves dobiček odnašali v tujino, domačinom pa le toliko puščali, da niso od lakote pomrli. Indonezijski jezuit Sukata piše, da večina indonezijskega prebivavstva živi v človeka nevrednih stanovanjih, kjer ni ne pohištva ne najpotrebnejše posode. Kako naj ti ljudje mislijo na izobrazbo, če si pa komaj ohranjajo življenje? Indonezijcem so vsi kolonizatorji očitali, da so leni, brez iniciative, negospodarski. K temu prej omenjeni jezuit pripominja: In kako naj bi bilo drugače, če skoraj nikoli ne morejo jesti do sitega, če vidijo, da bodo tujci odnesli sadove njihovega dela! Skratka: kolonizatorne oblasti so obtoževale Indonezijce, da so njihove rasne, značajne napake krive njihovega žalostnega položaja. Indonezijci so pa trdili, da so v tako žalostnem položaju zato, ker jim tujci niso dali ne kruha ne svobode. Po neodvisnosti Ko je prišla svoboda, so se vsi oddahnili: „Sedaj bo pa boljše!“ Vendar svoboda še ni raj. In velika večina indonezijskega prebivavstva je še vedno v bedi. Ce bi se Indonezija odločno naslonila na zapadne velesile, bi gotovo dobila več pomoči. Ker pa hoče ostati nevtralna, so Amerikanci mislili, da bo iz nevtralnosti lahko hitro presedlala h komunistom. Zato ji pa vsaj prva leta niso hoteli pomagati. Sele ko so videli, da je indonezijska nevtralnost resnična, so se odločili za pomoč. Rusija je pa večinoma samo obljubljala. Rusija nevtralcem, o katerih ne upa, da bi kedaj prešli na njeno stran, posoja same obljube. Položaj je danes tak, da Indonezija, kljub zunanji pomoči, ne more kaj prida napredovati. Tako na primer dela v industriji samo 300.000 delavcev, moralo bi jih pa vsaj tri milijone, da bi se kje kaj poznalo. Nekaj napredka je bilo pri pridelovanju riža, črpanju petroleja in ribolovu. Zelo zanimivo je, da Indonezija sredi materialnih težav ni pozabila na duhovne potrebe. Vlada je odločila, da mora vsaka indonezijska družina dobiti na državne stroške vsaj eno sveto knjigo: muslimani koran, katoli- čani in protestanti pa sveto pismo. Je to eden najbolj redkih primerov, da država na tak način skrbi za versko vzgojo državljanov. Muslimani, protestanti, katoličani Čeprav je Indonezija v veliki večini mohamedanska, pa za podlago indonezijske ustave ne služi koran, ampak tako imenovana „petera načela“, ki se lahko povzamejo v besedah: vera v Boga in medsebojna pomoč. Sukamo hoče, naj bi bila njegova dežela „vodena demokracija“. Poglavitna dolžnost Indonezijcev je ta, da pomagajo tistim, ki žive v bedi. V mednarodni politiki je Indonezija na strani afriško-azijskih narodov, ki se bore proti „novemu kolonializmu“. Indonezijski socializem je čisto različen od evropskega. Saj temelji na veri v Boga, spoštovanju človekove osebnosti in medsebojni pomoči. Protestanti Protestantov je v Indoneziji nekaj nad dva milijona. Imajo 23 narodnih indonezijskih cerkva in še več tujih misijonskih družb za širjenje evangelija. Na otoku Sumatri so 1. 1954 odprli prvo protestantsko univerzo. Katoličani Kot so muslimanski trgovci iz Indije zanesli na indonezijske otoke Mohamedovo vero, tako tudi portugalski trgovci v verski gorečnosti niso zastajali. Prvi portugalski trgovci, ki so bili istočasno laični apostoli, so prišli 9a te otoke v začetku 16. stoletja. Kmalu za njimi so prišli tudi duhovniki: .frančiškani in dominikanci, avguštinci in jezuiti. Med jezuiti je najbolj znan Sv- Frančišek Ksaverij, ki je prispeval svoj delež k pokristjanjevanju indonezijskega otočja. Ob koncu 16. stoletja je bilo približno 25.000 katoličanov. Prišli so pa holandski kalvinci, ki so vso setev uničili. Le na otokih Flores ln Timor, kjer je do danes največ katoličanov, je ostal portugalski vpliv. Šele ob začetku 19. stoletja je Napoleon dal odlok o verski svobodi, ki le omogočil katoliškim misijonarjem povratek na Javo. Misijon se je pa zares Organiziral šele 50 let pozneje z jezuiti. Ker ie bilo teh premalo, so začeli khcati druge redovne družbe, nai iim nrideio pomagat. Prišli so misijonarji Issouduna in misijonarji Božje besede, karmeličani in lazaristi, picpusinci ,ri drugi. Med ženskimi redovnimi družbami so bile na indonezijskih otokih ?rve uršulinke, ki imajo danes največ cvetočih ustanov za žensko mladino 'a tnrli precej domačih redovnih poklicev. Katoličanov je približno 1.200.000. Domačih duhovnikov je Še vedno zelo niain. Tnđi v Indoneziji so se misijonarji preveč obotavljali poslušati sveto golico, dokler jim voda ni začela teči v grlo. To se nravi, ko je bilo kazno, , _+uii misijonarji in zlasti še Holandci ne bodo dobili dovolienia, da bi ^“dionarili v Indoneziji, so resno začeli vzgajati domače duhovnike. Med ndoneziiskimi škofi je že več domačinov. Kjerkoli je mogla, je sv. stolica Zamenjala tuje škofe z domačimi. Pekli smo že, da je muslimanska večina zelo strpna z drugimi verami. 0 zlasti še velja za Sukarna osebno, ki je med eno svojih konfinacij na neki ^ ’simnski nostaii katoliško ve^o lahko bolie spoznal. Indonezija podpira 'lf''iiške šolo in če v državni šoli skupina učencev zahteva pouk krščanskega aukn. ge jim redno ustreže. Generalni štab indonezijske voiske je celo nonudil nadškofu iz Sema-atl£a, da sprejme 300 katehistov, ki bi pomagali vojaškim duhovnikom pri pouku katehumenov in že krščenih vojakov. Istočasno naj bi pa nekatoličane učili splošna moralna načela. Ko duhovniki pripravijo katehiste za delo med vojaki, jim vojska da še dva meseca vojaške izobrazbe, nakar jim dajo stopnjo poročnikov. Tako imajo pred vojaki večji ugled. Težko bi še kje na svetu dobili tak zgled sodelovanja med vojsko in religijo, ki je religija manjšine. Šolstvo Holandci so šele v 19. stoletju dali domačinom nekaj možnosti za šolanje. Leta 1922 so si pa Indonezijci sami hoteli pomagati tako, da so ustanovili nekaj zasebnih šol, katerih pa seveda ni bilo veliko, ker ljudje niso mogli plačevati šolnine. Ko je prišlo 1. 1947 do osvobojenja, je bilo 82 % indonezijskega prebivavstva nepismenega. Danes, po komaj 15 letih, so Indonezijci dosegli, da se je nepismenost znižala na 40%. Odprli so celo vrsto univerz, ki bodo dale temu nadarjenemu narodu vsaj nekaj izobražencev. V začetku 20. stoletja vsaj za deklice skoraj ni bilo nobenih šol. Danes ne samo državne, ampak tudi privatne šole dajejo izobrazbo sto tisočem Indonezijk. Tako imajo na primer uršulinke v svojih zavodih 13.000 gojenk, od katerih jih je le dva tisoč katoličank. Ina izmed indonezijskih uršulink je zapisala: „Muslimanske učenke so žejne resnice.“ — Vsaj ena ali druga jo bo gotovo našla. V ta namen se žrtvuje tudi Slovenka, m. Deodata Hočevar O.S.U., ki že nad deset let deluje v uršulinskih šolah v Djakarti. Pogreb uršulinske gojenka v Djakarti. Na desni je naša m. Deodata Hočevar OSU, ki je napisala naslednje poročilo o doživljajih zadnjega časa, ki lepo ilustrira- gornji članek. NAŠA MISIJONARKA V INDONEZIJI M. Deodata Hočevar OSU, Djakarta, Java. Z božičnimi in novoletnimi voščili sem sicer prepozna, vendar Vam želim zagotoviti, da sem se Vas in vseh misijonskih prijateljev hvaležno spomnila r>a samo sveto noč! Prejela sem iz sklada za vse slovenske misijonarje 70 dolarjev. Ne vem, kako bi se zahvalila; prosim Vsemogočnega, da Vam stotero povrne Vašo čudovito misijonsko ljubezen in požrtvovalnost ! 70 dolarjev je zelo lepa vsota v našem denarju in nam bo v veliko pomoč. Mislim, da veste, da se pripravljamo k zidavi novih šolskih poslopij. Smo bili pred poldrugim letom že začeli, pa smo morali vse delo ustaviti zaradi pomanjkanja sredstev, ker je tu gradbeni material zelo di-ag in še kn je težko dobiti. Upali smo, da bo bolje po končanih azijskih športnih tekmah, pa doslej še nič ne kaže na kako izboljšavo. V začetku decembra Pa so nekateri izmed staršev naših gojenk sestavili poseben odbor, ki si Je zadel nalogo, poskrbeti, da se z zidanjem nove šole nadaljuje. Odbor je čelo vnet in delaven. Najprej se je obrnil na starše naših otrok, da po svojih močeh gmotno prispevajo; sedaj pa so se obrnili še na druge. Predsednik tega odbora je osebni tajnik predsednika države Sukarna. Na nje-kovo prošnjo je le-ta daroval 250 vreč cementa. Ta naš predsednik je muslimanski “hadži”, to se pravi, da je že enkrat romal v Meko na Mohamedov ikrob; je pa zelo dober in požrtvovalen napram nam Zaradi svojega polo-Zaja je v dobrih odnošajih z raznimi visokimi osebnostmi, od katerih je dosegel že marsikako pomoč. Upamo, da bomo po njegovi zaslugi kmalu začeli sPet z zidanjem. Največja težava je v tem, ker cene rastejo dan za dnem; Pravijo, da se bodo po novem letu celo potrojile. Naša samostanska družina oskrbuje dve šoli: Ona na djalna (cesta) ‘.p usantara šteje 1474 učenk, med njimi 567 katoličank, druga v fari svete . erezije pa šteje 1278 učenk, od tega 551 katoličank. Če bi bilo več prostora j11 zlasti več misijonark, bi bilo število naših učenk še večje. Imamo prav ,JPo Število katehumenk, katere poučujemo in pripravljamo na sveti krst Udi izven šole. Jaz na primer jih imam kakih 20, a nekatere izmed njih niso dosegle dovoljenja, da bi postale katoličanke, pa vseeno hodijo z e'ikim upanjem k pouku, prepričane, da bo že prišel čas, ko se jim bo ‘lcna želja po naši sveti veri izpolnila. j ftne 8. decembra sta bili dve mojih nekdanjih učenk krščeni in zvečer Jdega dne sta prejeli sv. obhajilo. Pred več leti sta zapustili našo šolo in 0 sta dobili dovoljenje, da postaneta katoličanki, sta se vrnili s prošnjo za Pouk. V Djakarti je zelo veliko Kitajcev, ki so bili rojeni v Indoneziji, toda ,,v vsem njihovem delovanju in mišljenju še vedno Kitajci. Tudi med usimj učenkami je gotovo polovica Kitajk. Z njimi se v vsakem oziru veliko doseže kot z domačini. k V začetku oktobra je ena teh naših kitajskih učenk zaprosila, da se pridruži mojim katehumenkam. Seveda sem z veseljem dovolila. Prihajala je zvesto, toda kmalu je nenadoma zbolela. Zapazila sem, da je ni bilo pri pouku, toda mislila sem, da se bo vrnila v šolo po nekaj dneh. Gez dva dni je pa prišla njena teta s poročilom, da je deklica smrtno bolna in da je pred dobro uro bila krščena in je prejela vse zakramente, ki jih je mogla prejeti po svetem krstu. Sama je prosila za duhovnika; dasi starši niso katoličani, so takoj poklicali gospoda. Po sv. krstu je rekla: “Jezus mi je odpustil vse moje grehe Moja edina želja je, da bi bili tudi grehi mojih staršev in mojih sorodnikov odpuščeni. Mama, ata, živita v miru, jaz grem k Bogu.” Šla sem v bolnišnico, toda deklica ni mogla več govoriti. Družina je stala okrog postelje, zlasti oče je bil kar neutolažljiv. S sestro, ki me je spremljala, sem začela naglas moliti in polagoma so se vsi pomirili. Ob nol treh popoldne so mi telefonično sporočili, da je deklica ob dveh umrla. Njen oče me je prosil, da pridem v bolnišnico, ker mater je bolečina kar strla. Deklica je bila edina hčerka; hvala Bogu. da imajo enega sina, ki obiskuje katoliško šole in je že tudi postal katoličan. Ko sem prišla v bolnišnico, je bilo truplo deklice že v mrtvašnici. In v kakem stanju sem jo našla? Zavito v rjuhe in položeno na nekako kamnito mizo. Pravijo, da v tej laični kitajski bolnišnici tako narede z umrlimi in jih puste v mrtvašnici, dokler družina ne poskrbi za krsto. In res so v mrtvašnici ležala že kar tri trupla. V splošnem se tudi člani družine boie dotakniti se mrtvih in jih tako puste ležati, dokler ne prinesejo krste. Nemogoče se mi je zdelo, da bi tako pustili našo malo srečno Marijo. Vrnila sem se v samostan in s sestro sva prinesli v bolnišnico, kar je bilo potrebno, da sva deklico oblekli v belo obleko in jo okrasili kot za prvo sv, obhajilo. Ljudje so z občudovanjem gledali “malo nevesto s smehljajočim se obrazom”. Družina je bila zelo hvaležna, saj sami niso vedeli, kaj in kako naj narede. 'Ko so prinesli krsto, je teta deklice po kitajski navadi hotela položiti v krsto vsemogoče stvari, katere je Marija rada imela. Pa sem ji svetovala, naj vse te stvari, zlasti obleko, da revežem. Razumela je in tudi tako naredila, le prosila je družino, da (ega ne pove očetu-poganu. Naslednii dan smo šli z otroci k pogrebu. Po želji deklice so starši hoteli, da bi deklica imela katoliški pogreb. Tri krste so stale ena poleg druge, ko smo prišli v mrtvašnico. Pred krsto naše deklice je stala miza s križem in svečami. Pred dvema drugima pa miza obložena z raznimi jedili Cza umrle). Ropotali so in kričali; menda so to njihove molitve. Z otroci smo začele moliti rožni venec in po končani molitvi smo prepevale svete pesmi. Vse je utihnilo in ■/. začudenjem poslušalo naše molitve. Vidno je vse to napravilo nanje globok vtis. Da bi tudi spoznali Kristusa! Z vso dušo sem prosila Gospoda, naj se jim razodene. Oče in mati deklice sta me že obiskala. Pred nekaj dnevi mi je mati rekla, da želi postati katoličanka in bo prišla k pouku, ko se bo boleče srce nekoliko umirilo. In potem ho, upam, sledil tudi oče. Mala Marija gotovo ne bo prej Vsemogočnemu dala miru. Še enkrat se Vam najprisrčnejše zahvalim za vso Vašo neizmerno ljubezen v Kristusu. Prepričanje, da nas toliko misijonskih prijateljev podpira z molitvami in žrtvami, nas napolnjuje z veseljem in pogumom. SUBDIAKON JOŽEF MAK S. D. B. SLOVENSKE ŽRTVE ZA VZGOJO DOMAČEGA KLERA Poroča Karel Wolbang CM, U.S.A Skrito življenje je živela velika misijonska dobrotnica iz Chicaga. Globok krščanski duh jo je družil z možem v idealnem krščanskem zakonu. Le ®Oa bo! je kalila njuno srečo- Bog jima ni dal otrok. Ljubila sta misijone odločila sta se prevzeti podpiranje treh domačih bogoslovcev: dva svetna v Urundiju in kitajskega salezijanskega kandidata Jožefa Maka. O obeh nfriških novomasnikih, ki sta bila deležna njene podpore skozi pet celih let, bomo objavili v kratkem posebni poročili. Prav gotovo je rajni soprog naše dobrotnice, ki je za podpiranca vedel, pa njunega posvečenja na zemlji ni dočakal, z globokim zadoščenjem zrl na njuno rast in na prvo sveto daritev. Oba zakonca pa bosta prav gotovo spet prekipevala v notranji sreči, ko bo bred Gospodov oltar stopil tndi njun tretji duhovni sin — subdiakon Jožef ^lak. Ko sta pred štirimi leti naklonila zanj štiriletno vzdrževalnino v zne-sku 600 dolarjev, se jima je njun varovanec bogoslovec Mak takole zahvalil: Hong-kong, 21. avgusta 1959. „Draga dobrotnica' Od rev. Majcena sem prejel sporočilo, da ste mu poslali vzdrževalnino Za moj bogoslovni študij. Lepo se vam zanjo zahvalim. Sem Kitajec, rojen v Kantonu 9. junija 1934. V družini sem šesti. Imel sem tri brate in štiri pestre. Dva brata in ena sestra so mi že umrli. Enako tudi oče. Šest let mi bilo, ko sem vstopil v salezijansko šolo v Makao. 7. decembra 1940 sem bil brščen. Vsa naša družina je bila krščena takrat. Med drugo svetovno vojno umrl starejši brat. Ravnatelj in sošolci so ga občudovali kot svetniškega 'P'adca. Pravkar pišejo njegov življenjepis, da bi kitajski mladeniči lahko Posnemali njegov vzor, ki je kaj podoben sv. Dominiku Saviju. Leto dni po-on:i pa mi je umrl oče. Leta 194C sem kot aspirant vstopil k salezijancem z željo, da bi postal duhovnik. Mati je zelo dobra, in dasiravno živi siromašno, mi je dovolila, da sem storil ta korak. Tudi sestro je blagoslovila, ko je vstopila k salezi-jankam Marije Pomočnice. Prepričan sem, da bo Bog to njeno žrtev po božje poplačal! Noviciat sem končal leta 1953. Tri leta sem potem študiral filozofijo. Nadaljna tri sem bil na praktičnem delu med moško mladino, dve leti od tega kot aspirant. 6. septembra bom potoval iz Hong-konga v Castellamare di Stabia, blizu Neaplja, kjer bom začel s študijem bogoslovja. Upam, da bom leta 1963 z božjo pomočjo posvečen. Potem pa bom skušal po najboljših močeh pomagati svojim rojakom, da spoznajo pravega Boga. Zagotavljam vas, da niti sedaj, niti pozneje kdaj ne bom pozabil na vas pri sveti maši. Naj vas Bog in naša Gospa blagoslavljata! Iskreno vam vdani br. Jožef Mak, S.D.B.“ Skoraj dve leti in pol ni bilo glasu o njem. Slednjič pa se je spet oglasil. To pot 27. februarja letos iz salezijanskega zavoda v Sherfieldu na Angleškem. Takole piše: ,;Draga dobrotnica! — Naj se najprej opravičim, da sem tako dolgo molčal. Izgubil sem naslov čg. Wolbanga. Zdaj pa mi ga je rev. Majcen spet poslal in zato brž pišem. Morda se čudite, ker je pismo prišlo iz Anglije. Razlog temu je prav preprost. Ko sem končal prvo leto bogoslovja v Italiji, so me predstojniki poslali študirat v Anglijo. Spočetka mi je jezik delal težave (Prav študij angleščine ja naglavni razlog pošiljanja vzhodnih bogoslovcev v Anglijo, saj bodo premnogi morali vsaj za zdaj delovati v Hong-kongu. — Op. pisca). Hvala Bogu mi pa zdaj že kar dobro gre. Lani sem preživel počitnice na Irskem, takoj po končanem drugem letniku bogoslovja. Dva meseca sem tam deloval med fanti v počitniškem taborišču. Silno všeč mi je bilo. Posebej pa me je presunila pobožnost preprostega irskega ljudstva. Upam, da bo Bog blagoslovil ta narod za vse dobro, ki ga je opravil in ga še opravlja za širjenje Jezusovega imena med pogani. Pravkar smo končali z izpiti za prvo polletje. Letos sem že tretje leto bogoslovec. 17. marca bodo štirje kitajski salezijanci posvečeni. Isti dan bo neki drugi Kitajec z menoj vred prejel subdiakonat. Obljubljam vam hvaležen spomin pri molitvi brevirja. Prav zdajle zunaj močno sneži. Zame je pogled na belo naravo pravi užitek, saj prvič v življenju vidim sneg. Nikoli ne bom nehal moliti in Boga prositi, naj pošlje nad vas toliko svojih milosti, kolikor je snežink danes zunaj! Vse dobro vam iz srca želim Vaš vdani br. Jožef Mak S.D.B.“ Mnogo vsakdanjega trpljenja in molitev daruje neimenovana misijonska dobrotnica Bogu vsak dan, da bi uslišal želje in uresničil vse načrte njenega varovanca. Posebej morda tisto željo, da bi njegov ljubeznivi nasmeh prebil led kitajske fantovske mladine in da bi mraz njihovega poganskega življenja nadomestil po oblivanju s krstno vodo s prekipevajočo srečo božjih otrok, ki vedo, čemu živijo. MOJE POTOVANJE V MISIJONE Poroča IVAN STA NT A CM, Madagaskar. 1- septembra: Slovo v cerkvi Mariji-nega Obiskanja v Turinu. Opoldne sem daroval sveto mašo. Ministriral je brat Žagar (Slovenec). Ob 17.30 je imel sv. mašo pater Vittone, bivši misijonar na Kitajskem. Po sveti maši je Vizitator, P. Mario Mordiglia zelo ganljivo pridigal in je nato vsakemu izročil misijon-ski križ. Obredu je prisostvovala od sorodnikov samo mati najstarejšega nas JPisijonarjev, p. Dusia. Poleg usmiljenk in drugih misijonarjev so bili pričujoči tudi vsi študentje in novinci naše pro-vince. Cerkev je bila nabito polna vernikov. Na koncu vsega smo se še Prisrčno poslovili od vseh sobratov. 4. septembra: Odhod iz Turina pro-Marseillu. V spremstvu dveh duhovnih sobratov se odpeljemo s postaje Por-hn Nuova z vlakom proti Savoni. Na naznih postajah, kjer se je vlak ustavil, s° nas prišli pozdravit zastopniki la-znristov, usmiljenk in drugih družbenih °rganizacij in nam prinesli tudi raznih koristnih darov za na pot. V mestu Ventimiglia smo morali pre-cei časa čakati in smo zato dospeli y_ Marseille šele po deveti uri zvečer. K sreči so nas na postaji čakali fran-coski sobratje, ki so nas z avtom po-hrijali do družbene hiše. Pri večerji 11:18 je nek francoski sobrat razveselje-s petjem ob spremljavi kitare. . septembra: Krasen in vroč dan. .Naznanijo nam, da p. Razzu, najmlajši rined nas štirih misijonarjev, ne more °dpluti, ker ni dobil potrebnega vizu-111 :i ■ V pristanišču zvemo, da naša Priljaga še ni dospela. Skušamo zvedeti, je z njo. -Ko kosilu poromamo vsi v svetišče ^ arijo Zaščitnice Marseilla. Tam, ob Janih nogah, izmolimo rožni venec ter * 'bočimo vse naše težave in bodoče mis'jonarjenje. 6. septembra: Vesela novica! Naša prtljaga je dospela. Takoj po kosilu se odpeljemo v pristanišče, kjer se po kratkih uradnih postopkih ukrcamo na ladjo „Jean Laborde“. Spremljevalci se vrnejo na suho po mostičku, ki nas edini še veže na Evropo, in tedaj šele začutimo nepopisno tegobo slovesa, ki se pa ne spremeni v solze; vse se godi navznotraj, v duši. Kmalu se ladja začne odmikati od brega. Vsi pozdravljajo in mahajo z belimi robci. 7. septembra: Peljemo se mimo otoka Sardegne. Na krovu je lep pogled na otroke vseh narodnosti, ras in barv, ki se lepo igrajo med seboj. Nikjer ni videti nobenega zapostavljanja 8. septembra: Ob štirih zjutraj plo-vemo po Mesinski ožini, katero stare grške pesnitve toliko krat omenjajo. Jutro je krasno. V daljavi se vidi vrh ognjenika Etne. Danes je praznik rojstva Marijinega. Devet let je preteklo, kar sem položil prve obljube. 9. septembra: Nedelja. Ob 9 je v salonu slovesna sveta maša s pridigo. Kmalu zagledamo na obzorju otok Kreto. Na misel mi pridejo potovanja sv. Pavla, katerega so ravno v teh vodah premetavali viharji, o katerih govori v svojih listih. Dan povečini prebijemo na krovu. 10. septembra: Dajo nam injekcije proti koleri. Življenje poteka normalno. Drug drugemu pomagamo ubijati čas. Jutri dospemo v Port-Said. Spravimo se k pisanju pisem, da jih ob prihodu tja oddamo na pošto. Voda postaja umazana. Bližamo se izlivu reke Nil. Kmalu zagledamo mesto Port-Said s svojimi minareti in visokimi palmami. Ob 14.30 pristanemo. Na mah se okoli ladje pokaže celo brodovje egipčanskih trgovcev, ki ponujajo vse mogoče stvari: banane, dateljne, razglednice in razne rokodelske izdelke. Ladijske oblasti nas opozorijo, naj pazimo na denarnice. Dovolijo nam, da si smemo ogledati mesto. Vroče je, ko hodimo po ne ravno najbolj snažnih ulicah. Ljudje so bolj revno oblečeni. Večina se nosi po evropsko. Tu pa tam še Vidiš kakšno žensko z zakritim obrazom. A to le redko. — Stolnica je posvečena Kraljici sveta in je zelo lepa. 11. septembra: Ob 7.30 odrinemo proti Sueškemu prekopu. Pri vhodu v kanal ni več kipa Ferdinanda Lessepsa, graditelja tega prekopa. Postal je žrtev vojne 1. 1956. Kanal je dolg 170 km, širok okrog 100 m in globok 8 m. Ob bregu jo le malo vasi. Vidijo se le mnoge karavane beduinov s svojimi kamelami, ki so iste barve kot pesek, po katerem hodijo. Pozno popoldne se peljemo mimo Izmajlije. Je to naravnost očarljivo mestece, ki se dviga sredi rodovitne oaze. Plovba se nadaljuje tudi ponoči; kmalu dospemo do mesta, kjer je Mojzes prepeljal Izraelce preko Rdečega morja. Ob 23.30 gledam skozi okno razsvetljeno mesto Suez. 12. septembra: To noč še nisem zatisnil očesa. Nisem mogel spati v zavesti, da plujemo mimo teh svetopisemskih krajev. Ob 6 zjutraj zagledamo veličastno goro Sinaj. Ne morem popisati občutkov, ko gledam te nam tako svete kraje. 13., H. in 15. septembra: Plujemo po Rdečem morju. Vročina pritiska. Ker nimamo drugega dela, stremimo samo za kakšnim bolj hladnim kotičkom. IG. septembra: Da se izognem vročini, darujem sveto mašo že ob 3 zjutraj. Ob 6 dospemo v Džibuti, glavno mesto francoske Somalije. Ker je nekaj časa na razpolago, stopimo nekoliko po mestu. Prebivavstvo je seveda črno, a se mi zdi, da je na teh ljudeh črna barva še bolj temna kot drugod. Na cestah je veliko revščine. Trgovine so vse v rokah Evropejcev, Kitajcev in Japoncev. Nisem se mogel iznebiti občutka, da se domačini čutijo manjvredne, bolj sužnje kot svobodne. Je to posledica kolonializma? S težavo iztaknemo gostilno, ki ima na prodaj vino in pivo. Muslimani namreč ne pijejo kvašenih pijač. — Po kosilu pri froncoskih sestrah še kratek sprehod (po soncu, seveda) in ob 15.30 smo zopet na ladji. 17. septembra: Zajadramo v Indijski bcean. Piha močan veter in morje je zelo razburkano. Prvič po mašniškem posvečenju ne morem darovati sv. maše. Vse se ziblje, vse bruha. Pri kosilu nas je od 300 oseb samo 11. 18. septembra: Morje se še ni umirilo. Vendar so se potniki že nekoliko navadili temu plesu. Ob 9 se peljemo preko ekvatorja. 19. septembra: Valovi se še vedno igrajo z našo ladjo. 20. septembra: Dospemo v Mombaso (Kenia). Je to krasno naravno pristanišče z velikimi skladišči. Prebivavci tega mesta se mi zdijo veliko bolj samozavestni kot oni v Džibutiju. Beračijo samo tisti, ki res ne morejo delati-Sadje je zelo poceni in si ga kar privoščimo. Ravno je konec šolskega pouka in na ceste se vsujejo lepo oblečeni otroci. Veselje jih je gledati! 21. septembra: V jutranjih urah sc ladja ustavi v Dars-Es-Salam (Tanganjika). Obiščemo stolnico, posvečeno sv. Jožefu, katero oskrbujejo oo. kapucink ki nam tudi postrežejo s sadjem. Opoldne odrinemo proti Madagaskarju. 22. september: Piha močan veter ia morje je razburkano, nebo jasno. Odkar smo zapustili Francijo, še nismo ugledali niti eneg'a oblačka. Dopoldne na ladji slavijo prehod ekvatorja z običaj' nimi maškaradami in polivanjem z vodo.; 23. septembra: Dospemo do Madagaskarja in se ustavimo v pristanišču Madžunga. Pri sveti maši priporočimo Bogu naše bodoče delovanje na tem otoku. Po kosilu greva z enim sobratov na suho, da si ogledava mesto in stolnico, kjer so oo. jezuiti. Mesto je v glav- j • H’ neni slično drugim afriškim mestom, le zemlja je rdeča in še eno posebnost ‘ma: taksiji so na človeški pogon; voziček na dveh kolesih vleče mlad Malgaš 2a ceno 30 frankov.. — Ob 18 odhod. 24. septembra: Ob 6.30 se ustavimo v mestu Nosi-Be, ki leži na otoku blizu Madagaskarja. Ker je nekaj prostega časa, stopimo tudi nekoliko ven iz me-sta, po pragozdu, kjer spregovorim par besed v francoščini s starim možakom, ki sedi pred svojo kočo. 25. septembra: Medtem ko darujem ®yeto mašo, pristane ladja v pristanišču Diego Suärez. Na krov pride rav-ftatelj tamošnjega semenišča in nas po-vabi na kosilo. V mestu opazim številne Hndijce in Kitajce. 20. septembra: Zadnji dan vožnje po ^erju. Okrog 6 ure popoldne pristanemo v mestu Tamatave, našem zadnjem pri-Manišču. Nihče nas ne pričakuje na po- molu. Carinske oblasti niso preveč sitne; vendar se nekemu uradniku ustavi pogled na nedolžnem zavitku, v katerem je bil kos blaga za otroške oblekce, ki so mi ga darovale nune v Marseillu. No in od tega koščka blaga sem moral plačati zelo slano carino. Prenočišče smo dobili pri Monfort-pkih patrih. To noč sem prvič občutil na lastni koži malgaške komarje, ker nisem vedel, da se moram zaviti v mrežo proti njim. Vsaka skušnja nekaj stane. . . Tudi drugi sobratje so imeli o prvi noči na Madagaskarju drugi dan veliko povedati. Vso noč (kakor apo-stoli-ribiči na Galilejskem morju) so se „borili“ proti raznim živalcam. Naslednji dan se odpeljemo v prenapolnjenem avtobusu proti kraju Am-bositra, ki je naš končni cilj. Tu bomo ostali do meseca maja, da se priučimo jeziku domačinov. POLOŽAJ NA KOREJI Kot znano, je spomladi po svobodnih volitvah prišel za ministrskega predsednika katoličan Cang. Kesno je zagrabil in imel pogum, uvesti tudi ukrepe, ki ne morejo biti priljubljeni. Pri tem pa ni zamudil prilike, da bi javno po radiu utemeljil svojo politiko in odgovoril na napade levičarskega tiska. Ni mogel še odpraviti dveh posebno hudih pojavov: podkupljivosti in znižanja vojske od 535.000 na neko pametno količino — vojaštvo je namreč porabilo nad polovico proračunskih sredstev. Maja 1961 je Canga vrgel general Pavle in prisilil šefa generalnega štaba Cang Do Junga, da prevzame predsedstvo vlade; januarja 1962 pa ga je že dal obsoditi na smrt (zaradi nekakšnega upora). General Pavle je bil svoje čase komunist, zdaj pa je odločno na strani Zapada. Nadaljuje z obnovitveno politiko predhodnika Canga; pridobil si je za petletko znatno severnoameriško pomoč in Kennedyju obljubil za 1963 svobodne volitve. Katoličani štejejo dobrega pol milijona — od 1. 1953 se je njihovo število potrojilo, vendar jih je le 2,1 procenta celotnega prebivalstva. Misijonsko delo se vrši brez ovir. Škofje so v posebnem programu 5. točk odločno nastopili proti nadzorstvu rojstev, ki naj po mnenju vlade prepreči preobljudenost. Državni predsednik Jun Bosun se je udeležil maše za 80-letnico Janeza XXIII.; bil je tako kot prvi korejski predsednik navzoč pri cerkveni slovesnosti. Za Božič so ukinili prepoved nočnega kretanja, ki velja od prevrata dalje; obsk cerkva je bil velikanski. Državo tlači huda tvarna in duhovna stiska. Še vedno se čutijo posledice vojne izpred 10 let. Tedaj je bilo 1 milijon pobitih in ranjenih, 1,8 milijona beguncev in 800.000 ujetnikov, ki se niso hoteli vrniti na sever, množica vdov in sirot. Kakšno breme za deželo brez večje industrije in v kateri so rdeči Kitajci skoro uničili vso živino. Po odstavitvi Rheeja so tovarne počivale 6 mesecev. Brezposelnih je bilo zmerom 2,7 milijona. Res so bile zgrajene velike tovarne za umetno gnojilo in 2 milijona beguncev je bilo naseljenih, tudi izredno dobra lanska žetev je pomagala preko najhujšega. A prebivalstvo narašča (že ga je 24 milijonov) in na severu je stalna grožnja do zob oboroženih komunistov. UNRRi ni uspelo, da bi do 1. 1960 Korejo gospodarsko spravila na noge. Vlade morajo vztrajati pri omejitvah in dajatvah. Toliko važnejša je v takih prilikah misijonska dobrodelnost, kar tudi oblasti stalno priznavajo. Septembra 1961 je pomožni škof Swanstrom kot karitativni ravnatelj Združenih držav prejel najvišje korejsko civilno odlikovanje. V spremni listini se s priznanjem omenja, da je v 15. letih razvil oddelek za pomoč tujini v največjo privatno ustanovo te vrste na svetu. Preko nje je bilo v opustošeni Koreji razdeljenih „množici beguncev in drugim potrebnim na tisoče ton živih obleke in zdravil“. Posebne omembe je vredna darežljivost in pomoč ameriških vojakov. Neki misijonar je revežem v svoji fari skoro pred očmi komunističnih vojakov na severni meji razdal skero 8 stotov oblačil, ki so mu jih pre- skrbeli vojaki iz svoje domovine. Zdaj podpirajo „deško mesto“ blizu Seula, W ga hoče seulski škof Ro gospodarsko osamosvojiti z nakupom zemlje, kjer bodo fantje sami delali. Razumljivo je, da so tudi velike težave. Nravnost se gotovo ne izboljšuje pri stikih prebivalstva s tolikimi vojaki, domačimi in tujimi, po večini fiekatoliškimi. Zlasti slabo so na mladino vplivali ameriški filmi. Privajenost n prvi misijonarji na teh otokih. ZALEDJE Vzgoja misijonarjev Vedno več je škofijskih duhovnikov in laikov, ki bi radi delovali v misijo' nih, odkar je izšel papežev poziv v okrožnici Fidei donum. Da bi se tem mi' sijonskim močem olajšala priprava njihovo bodoče misijonsko delo, se je V Parizu ustanovil poseben krožek sv. Ja' neza Krstnika, ki si je zadel nalog0' vzgajati nove misijonske kandidat®’ Imajo v ta namen celo vrsto izbrani!1 učnih moči za razne stroke. Vsak kaf>' didat si izbere snov, kakor se mu 2(1 pametno z ozirom na njegovo bodo^ misijonsko delo. Ako ne more oseba0 obiskovati tečajev, se lahko pripravlja tudi po pismeni korespondenci. RazV®' reljivo je, da se teh tečajev poslužuj®' jo tudi ljudje, ki nimajo namena d1 v misijone, v želji, da bi mogli bolj ’1' bolj čutiti s Cerkvijo in z misijoni. Misijonski utrinki na II. vatikanski | zboru Afrikanski škofje so na zboru uS^. novih svoj poseben sekretarijat | Predsedstvom kardinala Itugambwa in dveh tajnikov, mons. Zoa za dežele, ki Ro bile prej francoske kolonije, in mons. Blomjousa, za bivše angleške. Šest vzhodnih Cerkva, melkitska, ma-ronitska, sirska, koptska, kaldejska in arnienska pa so na zboru ustanovile ! voj izvršilni odbor. Misijonski škofje so se na koncilu zavzemali za to, da bi se v liturgiji upoštevale navade, jezik, melodije 'n simbolismi domačega prebivalstva. Melkitski patriarh Maxim IV. je v 'ttienu vzhodne Cerkve izražal začude-nJe nad prevlado latinskega jezika v bogoslužju. škof Ramanantoanina z Madagaskar-ja je odločno zagovarjal mnenje, da 0(linost katoliške Cerkve ni odvisna od latinskega jezika v bogoslužju. Nadškof iz Dahomeya Mons. Gantin jo dejal, da ne pristoji cerkvenemu zbo-J-11 iskati rešitev za afrikanizacijo Cerkve v Afriki. To zadevo morajo rešiti ■^frikanci sami in njihova cerkvena hie- rarhija. Med 160 člani raznih komisij, ki so so ustanovile na zboru, je tudi zastopa-16 škofov iz misijonskih dežel. Srart treh velikih mimjonologov M kratkem presledku je smrt pobrala 11 velike misijonske učenjake. Prvi njimi je bil belgijski jezuit Jurij andoy, ki je od leta 1890 deloval v ndiji in umrl v starosti 80 let. Bil je ''Mik misijonski strokovnjak za Indijo, v oktobra 1922 je izdajal revijo „The ,‘'ght of the East“ (Luč vzhoda), kjer v znanstveno dokazoval, kako ravno .^canska vera najbolj ustreza strem-/lapjem in željam indijske duše. Bil je tudi eden najboljših poznavalcev indij- ske kulture in indijskih verstev. Drugi je nemški benediktinec Tomaž ^h,P. rojen 1. 1892. Bil je od 1. 1946 oelnik misijonskega zavoda v Miin-1,11 in velik strokovnjak za misijonska Prašanja in moderne misijonske me- tode. Zlasti važno je njegovo veliko delo “Ljubezen božja v nekrščanskih verstvih”, kjer dokazuje, da imajo tuja verstva marsikaj dobrega na sebi. Tretji je pa Ludovik Massignon, po rodu Francoz. Če je bil Dandoy velik poznavalec in strokovnjak za indijska verstva, je bil pa Massignon za islam, ki ga je poznal kot malokdo, zlasti njegovo mistiko. Zavzemal se je tudi za mirno rešitev spora med Francijo in Alžirom, kjer so muslimani v večini. Trudil se je, kako bi katoliško Cerkev približal muslimanskemu svetu. Omahnili so trije misijonski velikani na polju Cerkve. Ali bodo mogli dobiti vredne naslednike? KITAJSKA Obljuba izpolnjena Papež Pij XL je 1. 1926 posvetil v škofe prvih šest kitajskih duhovnikov. Vsi so takrat prisegli zvestobo papežu in rimski Cerkvi do smrti. Zadnji od teh škofov Mons. Jožef Hou iz Tajčowa je svojo obljubo izpolnil, ko je lani, avgusta meseca umrl v kitajski ječi. Pripadal je stari kitajski družini, ki je že skozi 11 rodov bila krščanska. Rodil se je v Tinghaju leta 1881. Vstopil je v Misijonsko družbo sv. Vincencija Pavelskega in je bil posvečen v duhovnika 1. 1900. Po treh letih je postal profesor v velikem semenišču v Ning-po. L. 1924 je bil imenovan za svetovalca na prvem kitajskem koncilu v Šanghaju. Leta 1926 je tudi on bil izbran od apostolskega delegata Constan-tinija za škofovskega kandidata in kot tak posvečen v Rimu. Do leta 1955 je zvesto vršil svoje škofovske posle in upravljal ter vodil zaupano mu škofijo Tajčovv, ko so ga komunistične oblasti zaprle kljub njegovi visoki starosti. Tudi v ječi je ostal zvest papežu in Cerkvi — do smrti, in tako izpolnil svojo prisego, ki jo je položil v roke papeža Pija XI. leta 1926. misijonsko zaledje MISIJONSKA NEDELJA V GILBERTU, US.A. Na nedeljo Kristusa Kralja 1962 nam je dekliški misijonski krožek v Gilbertu priredil misijonsko proslavo v prostorih cerkvene dvorane v kraju Aurora, Minn. Proslavo smo začeli ob določeni uri v tamošnji cerkvi s slovenskimi petimi litanijami in z ubranim ljudskim petjem. Da so litanije bolj slovesno izzvenele, sta g. župniku pomagala pred oltarjem še dva pevca. Na koru je pomaga! ljudskemu petju še auroški slovenski pevski zbor. Po končanih litanijah z blagoslovom smo se podali v cerkveno dvorano. Za uvod v proslavo smo vsi navzoči zapeli dve cerkveni pesmi, mlajši rod pa je vzel v roke svoje inštrumente in nas spremljal. Nato je sledilo nekaj točk programa. Slavnostni govor je imel č. g. župnik Janez Šuštaršič iz Pengily, Minn. Nato je sledilo kazanje skioptičnih slik iz Južne Afrike, z misijona č. m. Ksaverije Lesjak OSU, katere nam je poslala obenem z besedilom k slikam. Imeli smo priliko videti, v kakšnem kraju in razmerah deluje č. m. Ksaverija. Po končanem kazanju slik nam je auroški slovenski cerkveni pevski zbor zelo dovršeno zapel tri pesmi. Ako pomislimo, da zbor sestavljajo sami odrasli, katerih občevalni jezik je angle- M I S I J O N S Na Koroškem so darovali v razne misijonske namene (v šilingih) : J. L., Gozdanje, 50; R. M., škocijan, 200; N. N., 500; N. N., iz Apač, 500; G K., Vogrče, 30; M. M., škocijan, 100; N. N., iz Hodiš, 100; K. M., Žitara ves, 100; N. N., Št. Jakob, 200; N. N., iz Pliberka, 100; M. K., iz škocijana, 100; ščina, potem jih moramo pohvaliti za doseženi uspeh podajanja pesmi v slovenščini, posebno glede izgovarjave. Za zaključek smo zopet zapeli dve pesmi ob spremljavi inštrumentov v rokah mladine. Sledil je prost razgovor, med katerim so dekleta pobirale prispevke za misijone in prodajale razglednice iz Japonske, katerih čisti dobiček je šel za tamkajšnje misijone. Nato smo se začeli počasi razhajati v zavesti, da smo videli nekaj lepega o misijonih. Nabirka pa je združila tele darovalce in darove: Po 20 dol.: Družina N. N., Miss Ana Vidmar; druž. Stanko Ferkul, 15 dol.; Mrs. Gertrude Tushar, 6 dol.; družina Jože Škorjanc, Franc Krulc, Franc Vidmar, Franc Medved in John Tushar, po 5 dolarjev; Miss Ivana Krulc, 3 dolarje; po 2 dolarja: častiti g. J. Šuštaršič, Miss Joža Krulc, družina Perčič, družina John. Gruden, družina Mike Sodnik, družina Paul Bajda, družina Mirko Sesek, družina Franc Mihelič, Mrs. John Pristavec, Miss. Martina Mihelič, Vida, Julia & Mary Gail; po 1 dolar: Albert Starc, Mr. Dabnic, Tone Zupančič, Mr. J. Šuštaršič, Eddy Tushar, Mrs. A. Kuntara, Mrs. Mary Pa-ternost, Mrs. August Kovač; manj kot dolar: J. Putzel, Ed Turk, F. Turk, Ann Hodnik, skupaj 2 dolarja. — Celotna nabirka je znesla 121 dolarjev. Franc Mihelič, organist KI DAROVI N. N., iz Podgore namesto venca na grob Ješovnikovega cčeta, 100; N. N., z Ru' diš, ob priliki župnikovega jubileja, 100; Rumpelnikova družina namesto venca na grob starega očeta, 50; N. N., i’! Podgorij, 20; N. N., Vognje polje, 39! župnija Žvabek, 185,50; župnija Št. Štefan ob Zilji, 100; župnija Brdo, 240; župnija Suha, 240; rožnovenske sestro v Hlačah, 187; župnija Št. Vid, 70; M. Spittal, 40; K. S., Bilčovs, 10; B. Seh., 50; A. Z., škocijan, 100; P. W., Bobrla ves, 100; P. M., Škocijan, 100; M. Sele, 100; N. N., 14; N. N., iz Pliberka, 100; župnija Žitara ves, 100; N., iz škocijana za Baragovo misi-jouišče, 100; Š. M., Škocijan, 100; R. J., Škocijan, 100; M. T., Malošče, 20; Lukan Ana, Zg. Jezerce, 50; N. N., iz Loč, J00; B. J., 150; M. K., škocijan, 200; župnija Slov. Plajberk, 266,50; Štefan iu Marija Ogris, 150; N. N., iz Bilčov-sa. 50; A. G., Brnca, 100; N. N., iz štebna, 50; Rezika H., iz Celovca, 20; ^T- N., iz Škocijana, 200; fantje Mohor-jevega internata, 80; dekleta Mohorje- vega internata, 170; N. N., iz Dobrle vesi, 784; M. K., iz Škocijana, 500; N. N., iz Hodiš, 50; N. N., iz Hodiš, 230; župnija Šmiklavž (zhirka otrok), 510,40; N. N., iz Št. Jakoba, 500; Hanzej D., 100; N. N., iz Celovca, 20; M. K., iz Škocijana, 100; N. N., iz Kokja, 50; Jugova družina namesto venca, 50; N. N., iz Kokja, 200; Jelenova družina namesto venca, 50; župnija Slov. Plajberk, 243,80; N. N., iz Globasnice, 20; F. P., iz Globasnice, 50; N. N., iz Kamna, 100; N. N., iz Št. Lenarta, 80; N. N., iz Št. Lenarta, 50; slovenska begunska skupina, Spittal, 3000; N. N., z Brda, 100; N. N., iz Štebna pri Globasnici, 200. — Iskren Bog povrni! SKLAD ZA VSE SLOVENSKE MISIJONARJE U.S.A. in Kanada, po K. Wolbangu CM v letu 1962 Iz Združenih držav: Mr. Frank Sta-150; Rev. Jože Ferkulj (običajni J^etni misijonski davek“), 100; Jacob J1 jster, 51; Neimenovana vdova (po že-,1' rajnega moža), 50; Nabirka misi-Jonskega krožka v Gilbertu, Minn., (po J. Tushar), 41; Matthew Tekavec, 'b; Mrs. Johana Logar, 20; Frank Mli-19; Družina Miro Celestina, 15; Gertrude Tushar, 13; Anton Roz-12. Po 10 dol.: Mrs. Anna Ne-tTlec> John Per, Mrs. Kristina Gabrov-^ek, Miss. Marija Jeretina, Rev. Francis • Sedey. Mrs. Terezija Narobe, 9.50; krs- Mary Strancar, 7; Mrs. Poulina Us» 6.25; Mary Laurich, 6. Po 5 dol.: ^ ^Ua Jalovec, Marija Mlinar. Maryan-,6 Mlinar, družina Stanley Pervanja, fužina Lojze Zorenc, Frank Starin. Po .dolarje: Mrs. Marija Posavc (za naj-p J potrebnega misijonarja) ; Mrs. Linče- Ošaben, družina Ignacij Zupan-c’ Mrs. Rozi Gorjanc, Miss Milka Go-'can, Mrs. Carolina Gregory. Po 3 do-Rudi Knez, Frank Kamin. Mrs. j^ances Sardach, 2.50. Po 2 dolarja: rs- Jennie Kozely, družina Perusek, Rev. Jože Vovk, Anton Jeglich, Mrs. Jennie Zupan, Janez Gerjol, Mrs. Lojzka Sega, Miss Josephine Bericic, Tone Ivec, družina Frank Medved, Jože Vrečar, Mrs. Francis Muren, Mrs. Ana Kastelic, Frank Košir, Jože Simič, William Ostendorf. Po 1.50 dol.: Rev. Anton Anzic, Mrs. Antonia Trepal, Florijan Markun. Luka Kumar, 1.25. Po 1 dolar: Mrs. Pauline Vrečar, Mrs. Eleo-nora Gross, Mrs. Johana Petkovšek, Mrs. M. Perzabilski, Mrs. Cilka Zupančič. Po 0.50 dol.: Miss Josephine Banic, družina Frank Kastelic. — Skupaj 681 dol. V Kanadi (kan. dol.): N. N. iz Montreala, 50; družina Joseph Wessel (po zaobljubi za gobavce), 10; Mrs. Antonia Fylypczuk, 2.50. — Supaj 62.50 dol. Skupaj 681.---1- 62.50 = 743.50 še neodposlanega. DAROVI IN POŠILJKE POSAMEZNIM MISIJONARJEM V istem letu je bilo med 1. jan. in 31. decembrom odposlano, kar so misijonski dobrotniki darovali za posamezne misijonarje in misijonarke po č. g. K. Wolbangu (Združene države, Kanada, Trst) : Za o. J. Cukale SJ: Miss Jane Pogra-jec, 115; Neimenovani zdravnik, 90; Mrs. Tonci Klammer, 35; Miss Lojzka Verbič, 6.50. Skupaj 246.0 dol. Za o. S. Poderžaja SJ: Mrs. Johana Logar, 20; družina Jacob Beznik, 20; Mrs. Ursula Herbeck, 6 (5 in 1 dol. za Bengalske poljane) ; Rev. Ignacij Berglez, 5 (po druž. Beznik); Mrs. Anne Debevec 5; Miss Lojzka Verbič, 2.50. Skupaj 58.50. Za o. VI. Kosa SJ: Tržaška Marijina družba (Via Risorta 3) za njegove reveže, 81 dol. (50.220 lir) ; družina Victor Trček, 46 (oz. 50 kanadskih dol.) ; msgr. Matija škerbec, 20; Mrs. Angela Železnik (bož. dar), 5; Mrs. Anne Benedik (bož. dar), 5. Skupaj 157 dol. Za o. Al. Demšarja SJ: Dr. Franc Puc Sr. (za pisalni stroj), 26 dol. Za Rev. Fr. Rebola MM: Franc Štrukelj (bož. dar), 20 dol. Za Rev. A. Majcena SDB: Tržaška Marijina družba (via Risorta 3), 63 dolarjev (39.000 lir) ; Jože Levstik (Kanada, po Fr. Prebilu), 15; družina Janko Smolej, 10; Mrs. Marija Rovanšek, 2 kan. dol. Skupaj 90 dolarjev. Za m. Ksaverija Lesjak OSU: Gil-bertski mis. krožek za skioptične slike v nabirki misijonske nedelje, 80; Mrs. Angela Železnik, 20 (10 kot dar in 10 za dva sv. krsta na ime Judith Ann in Nancy Jean; po petak vsak); kanonik Franc Koretic, 13 (10 kot dar in 3 za novokrščenca na ime Franc); Mrs. Rozi Gorjanc, 1 dolar. ZA SV. KRSTE Neimenovana družina za 12 sv. krstov, za vsakega otroka v družini dolar mesečno, 72 dol.; družina Jacob Beznik (krst na ime Juda Tadej v zahvalo za zdravje), 5 dol.; Mrs. Antonia Trepal (krst na ime Linda), 5 dol.; Mrs. Agnes Pierce (krst na ime Friderik), 5 dol.; Miss Terezija Rovanšek (krst na ime Terezija), 2 kan. dol.; Miss Eleanor Petkovšek (krst na ime Suzana), 1 dol.; Johnny Rovanšek (krst na ime John), 1 kan. dol. Skupaj 205 dolarjev. Za Rev. Igv. Kusteca SDB: (za šolske klopi): Mrs. Margaret Smole (za 1 klop), 12; Mrs. Carolina Gregory, 2; Mrs. Jennie Bebar, 1. Skupaj 15 dol. Za s. A. Gardina (za njene afriške misijone): Mrs. Frances Gregorich, 5; Mrs. Jennie Mazovec, 5; Neimenovana, 5. Skupaj 15 dol. Za s. M. Kajne (za njene siromake): Mr. Matthew Tekavec, 10 dol. Za s. A. Miklavčič (za tri prodane slike), 9 dol. Za s. B. Kardinar (bož. dar): Mrs. Anica Nemec, 5 dol. Za s. T. Medvešček: Mrs. Barbara Klemenčič, 1; Mrs. Jennie Bebar, 1; Mrs. Pavlina Rus, 1. Skupaj 3 dol. Za s. K. Jančar (za prodane japonske razglednice) : Mrs. John Tushar, 2.75 dol. Skupaj dol. 862.75 prejetega in oddanega. RAZNE PREDMETE SO DAROVALI IN SO BILI POSLANI SLEDEČIM: Rev. dr. Jože Gole: dva črna mašna paramenta in lepa bela štola ter razni liturgični predmeti. Večinoma poslano m. Ksaveriji Lesjak OSU. — Slovenia Record, Chicago, novo ploščo za dr. Janeža na Formozi. — Družina Miro Celestina, nova Korotanova plošča za dr. Janeža. — Mrs. John Tushar, paket za s. Benjamine Kardinar. — Mrs. Angela Železnik, krasen, ročno izdelan oltarni prt za s. Jožefino Zupančič. — Ženska zapestna ura Miss Antonije Fortun je bila poslana s. Benjamini Kardinar. The Students Crusade Unit, St. Jo-seph’s College, Princeton, N. J., celo vrsto kelihov, ciborijev, svečnikov, nabožnih predmetov in kat. literature, razposlano tudi mnogim slovenskim misijonarjem in misijonarkam (pregledno poročilo bo sledilo, ko bo akcija s šolskim letom v juniju 1963 končana). VELIKA PROŠNJA „Baragovo misijonišče“ je v počastitev spomina škofa Slomška in v čim večje poznanje njegove svetniške osebnosti izdalo ponatis dosedaj največjega in najboljšega slovenskega Slomškovega življenjepisa. To dragoceno knjigo smo se drznili poslati v razpečavanje oziroma v nakup vsem tistim, o katerih upamo, da bodo z veseljem sprejeli to žrtev. Lepo prosimo, naj nam oproste, da ne pišemo o stvari vsakemu posebej, prihranimo čas in stroške, navajamo kar tu vse, katerim smo poslali po več knjig ali eno samo. Na ta način bo morda ustreženo tudi vsem drugim, saj bodo vedeli, kje v njih deželi se knjiga lahko dobi. IME IN KRAJ Vezoni Broš. IME IN KRAJ Vezani Broš. Avstralija P- Odilo OFM 10 10 Vrabec F. 3 3 Klinar J. 1 Martin M. 1 Avstrija Družba sv. Mohorja 5 10 župnija št. Mihael 3 5 Jank L., Radiše 1 1 ^9erc M., Neuhaus 1 1 Župnija Eberndorf 1 1 Župnija Edling 1 1 J- Matko, Zeli 3 5 A- Luskar, Kamen 2 3 Memec, St. Kancijan 3 5 Žpk. Messner, Eisenkappel 5 5 Cvetko A., Mieger 1 3 M'helič S., Bleiburg 1 3 Polmer T., Obirsko 1 2 Italija ^°ns. Humar, Gorica 30 30 Mons. Omerza, Trst 10 10 Zorko 10 10 ^r* Prešeren _v'c, Bazovica 2 2 2 2 jjüvani, Opčine 2 2 “°gatec, Prosek 2 2 ■bnnnik. Boršt 1 1 Ku"<:ič, Sv. Križ 3 3 ^°ns. Jezernik, Rim 5olske sestre, Rim 5 5 5 5 Janežič, Mačkovlje 3 Dolinar, Rim 1 Marko Kranjc, Rim Zupančič, Italija Ostala Evropa Kavalar, Francija 2 Dejak, Francija 2 s. Šmalc, Pariz 5 Rehberger, Anglija 2 Malovrh, Španija Južna Amerika Grilc, Venezuela 5 s. Kaplja, Chile 5 Križman, Ekvador Ovčjak, Argentina 5 Kanada Kopač CM, Toronto 10 Prebil CM, Toronto 10 U.S.A. Liga (Dr. Ba:aj) 5 Hudolin M. 2 Mokorel J, 2 Okorn K. 5 Beričič J. 1 Goričan M. 2 Knez Rudi 2 Preša Manca 3 “Ave Maria” 5 “Familia” 5 Mrs. J. Tushar 3 3 1 1 1 2 2 5 1 5 5 1 10 30 30 5 2 2 5 1 2 3 3 5 5 3 . Po en, broširan izvod smo poslali sledečim: dr. Farkaš A., Ferkulj J., Gaber F., dr. Gole, ^-raša F., Korelič F., Malavašič R., Meršol V., Msgr. Oman, družina Rebol, Slapšak J., Vovk '■ Kuntara, Gorše Fr., dr. Puc, Chemazor, A. Stopar, A. Anžič, A. Čuk, Mons. Skerbec, yj' Krek, Lavrih I., Novak Zdravko, Snoj Jože, dr. Jaklič, Žakelj Jakob, Lempl Lado, Pregelj Q tar:fa reducida CONCESION 5612 Registra de la Prop. Int. No. 528.26 ‘ KATOLIŠKI MISIJONI” so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskjM misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče". Urejuje in upravli^j Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: Loubet 4029, Remedios de Escalada, Provinci j Buenos Aires. Tiska Slovenska tiskovna družba "Baraga", Pedernera 3253. S cerkvenim dovoljenje*1’'J NAROČNINA: V Argentini in sosednjih deželah: navadna 250, podporna 500, dosmrtna 3.000 pesOv'I V ostalih deželah Južne Amerike: 300 (600, 3.500) arg. pesov. V U.S.A. in Kanadi: 3 (6, 40) J dolarjev. V Italiji 1.600 (3.200, 20.000) lir. V Avstriji 60 (120, 800) šilingov. V Franciji 12 (2l\ 160) NF. V Angliji in Avstraliji 1% (2y2, 16) funtov. PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH: Argentina: Baragovo misijonišče, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. — Du^*10 I pastirska pisarna, Ramön L. Falcdn 4158, Buenos Aires. U.SjA.: Rev. Charles A. Wolbang C.M., St. Joseph’s College, P. O. Box 351, Princeton, New Jersey. Rudi Knez, 679 S., 157 St., Cleveland 10, Ohio. — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert. Mi*1,, j Kanada: Za župnijo Marije Pomagaj: Rev. Stanislav Boljka C.M., 611 Manning Ave, Toronto 4. Za vse ostale: Rev. John Kopač C.M., 229 Brown’s Line, Toronto 14, Ont. Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario 7, Gorizia. Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3. Francija: Louis Klančar C.M., Rue de Sćvres 95, Paris (VI). Avstrijo: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt. — Rev. Alojzij Luskar, Kamen 14, P- 5| Kanzian i. J. Kärnten. — Rev. Miklavčič Anton, Spittal a/Drau, D. P. Camp. Kärnten. Avstralijo; Franc Vrabec, Archibishop's House, West Tee. Adelaide, S. Australia.