ŠOLSKI PRIJATEL.
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 fl. 12 kr. po pošti, 1 fl 30 kr. brez pošte.
Čislo 35. V torek 29. augusta 1854. 111. tečaj.
V
Šolske misli.
Pogovor dveh učiteljev.
IV.
Učitelj Blagoljub pride zopet k svojemu ljubemu sosedu učitelju Bogomiru. Pomenkovala se tako le:
Blagoljub. Pridem te, ljubi Bogomir, danas na našo šolsko preskušnjo povabit. Velikrat sim že jaz k tebi prišel, tedaj se bo vendar spodobilo, da bi tudi ti enkrat k meni prišel, — in ker vem, da te posebno šolska preskušnja rada vdigne, tako se terdno zanesem, da boš tistikrat gotovo prišel, in nas razveselil.
Bogomir. Obljubim, tu imaš roko, da bom prišel, če me le kaj prav posebnega zaderžalo nc bo. Iles, šolska preskušnja je vselej za me veliko veselje, posebno pa pri tebi, svojem ljubem prijatlu.
Blagoljub. In ravno pri naši šolski preskušnji znabiti ne bo kaj posebnega, da bi vas zlo veseliti zamoglo, — zakaj, po pravici povem, da se mi je letošnje šolsko leto z šolo prav nerodno godilo. Po zimi sim imel skoro prepolno šolo , in ko se je spomlad začenjala, so mi začeli, šolarji zmiraj bolj iz-ostajati. Tako je šlo celo leto notri do zdaj. Vsi tisti, ki so kaj znali, so šolo zapustili in šli eni za pašo, drugi na poljsko delo, tretji služit itd. Ostali so mi le pervinci in taki, ki si ž njimi veliko pomagati ne morem. In to mi kaj težko dene, zato ker vidim, da se tako šola zmiraj bolj zanemarja in vidno peša.
Bogomir. Tako se po deželi rado godi. Ni davno, kar sim tudi jaz ravno take sitnosti imel. Ker sim vidil, da tako ne more in ne
sme biti, sim vse moči napel, da bi bil tej napaki v okom prišel. Od začetka sim se obstoječih postav za ^pošiljanje otrok v šolo" deržal in veliko z gosposko pisaril, ktera mi je tudi prav hvale vredno na pomoč prišla, je zanikerne starše svarila in če ni bilo drugače, tudi strahovala zavoljo otrok, ki jih v šolo niso pošiljali. — To je pri nekterih nekaj pomagalo, — toda kmalo sim vidil, da to ni naravna pot z šole do sere starišev. Posvetoval sim se z gospod fajmoštrom in drugimi tukajšnjimi duhovni, in sim sklenil prav po lepem stariše do šole pridobiti. Verli gospodje duhovni so mi pri tem zlo zlo pomagali. Koj od konca šolskega leta, ko so šolo oznanili, so prav slovezno razložili in ljudem zaterdili, da šola ni le za zimski, ampak tudi za poletni čas in celo leto, če hoče, da bi se kdo kaj naučil itd. In ko je spomlad nastopila in smo čutili, da bi se jela šola prazniti, so verli gospodje svojim farmanom zopet šolo v novič priporočili, in tako vselej pri vsaki priložnosti, kjer je bilo treba. — Zraven pa sim tudi jaz poletni čas šolo tako uravnal da je bilo vsakemu lahko hoditi, če je le hotel. Zjutraj sim začel šolo še le ob 10 do 12, in popoldne od 1 do 3. Dopoldne so hodili pervotečajarji, in popoldne drugotečajarji. In tako imam še zdaj. Nobeden nima zdaj izgovora, da mora pasti, delati itd.; zakaj na pašo se goni pri nas zjutraj zgodaj, in do devete ure je že zopet vsa živina doma. Ravno tako tudi popoldne se ob 4 paša prične, in se do večera pase. — Pri vsim tem jc pa tudi treba otroke zmiraj tako rekoč na šolo privezane imeti. Jaz jim zmiraj kaj obljubim, in jih tako v nekaki zvezi in zavezi z šolo in s sabo imam. Poskušaj zanaprej tudi ti tako storiti, boš vidil, da bo šlo. Če gre od začetka počasi, nič ne de, nikar ne obupaj. Ce učitelj sam nad saboj in nad mladino obupa, je res potlej težavno in vse zlo nadležno.— Pa kaj bi ti dalje toliko od tega govoril, saj vem, da si že sam nekaj skusil in zvedil, in vem, da imaš dobro voljo, — tedaj le serce!
Blagoljub. O gotovo dobro voljo! Nič me tako ne veseli, kakor če imam polno šolo pridnih učeneov, in če jim kaj koristiti zamorem.
Bogomir. Kako pa, ali pri vas povabite starše k šolski preskušnji?
Blagoljub. Dozdaj jih nismo nikoli, za(o ker vemo, da bi se med gospode sramovali priti.
Bogomir. Skoda. Starši bi mogli pri vsaki šolski slovez-nosti pervi biti, — posebno pri šolski preskušnji, da vidijo in slišijo, kako se v šoli godi, kako se njih otroci uče, obnašajo in da imajo tako zmiraj veče in boljše zapopadke od šole. To kcj veliko k šolski povzdigi pomore. Pri nas se vselej šolska preskušnja v cerkvi očitno oznani, h kteri se starši spodobno povabijo; in res, pride jih veliko, da prostora manjka. To je zlo veselo za otroke in starše, posebno če se pervi dobro odrezujejo.
Blagoljub. Še danas bom povedal našemu gosp. fajmoštru, da pri vas tako delate. To se mora tudi pri nas zgoditi, —• posebno zdaj, ko še starši veliko od šole kaj ne vedo.
Bogomir. Storite le tako; s tim bote že za prihodno šolsko leto dobro pot pripravili. Ce starši vedo kaj je šola, in če so od njenega prida dobro prepričani, ne bodo branili svojim otrokom vanjo hoditi, — timveč jo bodo z veseljem podpirali.
Blagoljub. Bog plati zopet za dober svet. Cas je pretekel, treba bo iti, tedaj zdrav, ljubi moj, da se zopet vidiva, da namreč ti k meni prideš.
Bogomir. Z Bogom! Upam, da se bova vidila kmalo! —
Nil.
V nekterili deželah skoraj nikoli ali pa le prav redko kedaj dežuje, taki kraji so nerodovitni, ne rase tam ničesar, sam pesek in kamenje zemljo pokriva. Tudi Egipt spada med te dežele in vender je rodoviten. To pa samo Nil stori, edina reka, ki egiptovsko deželo pretaka. Izviri njegovi so na sredi Afrike v Lunskih gorah in v Habešu. Iz Lunskih gor priteče beli, iz Habešinskih modri Nil, oba se združita v Senaru. Odtod teče Nil skoz Nubijo v Egipt in zlije se v sredozemno morje. Njegova pot je 450 milj dolga. Naj imenit-nejše in naj čudnejše pri tej reki je pa to, da vsako leto o določenem času iz svoje struge, čez svoj breg, stopi in se po deželi razlije. Da reka iz svoje struge stopi, ni ravno tako
čudna reč in vemo, koliko škode včasi reke napravijo , kader se na gorah sneg tajati začne, ali kader več časa močno dežuje. Vender, kader Nil prestopi, ne napravi nobene nevarnosti, ampak naj večo srečo prinese deželi, blagoslov ji prinese in rodovitnost. Kakor smo rekli pride prestop vsako leto o ravno tistem času. To se pa zgodi zavoljo tega, ker v vročem pasu naše zemlje redno dežuje. Zakaj tam ni take zime, kakor pri nas, ampak namesto zime imajo samo skoz dva mesca vsaki dan dež. Tudi Nil v tem pasu, v teh krajih, izvira, zato se vsako leto o tem času tako močno z vodo napolni. O sredi junija začenja se voda pomalu višati, vsaki dan za dva, tri ali štiri palce. Na koncu mesca že stopi do devet der (dra je egiptski laket). Vse zdaj samo na Nil gleda in o Nilu govori, zakaj ž njim je zvezana tudi prihodnja letina. Od pervega julija v Kairu oznanujejo vsaki dan visokost, ktero Nil doseže. Kader je 16 der visok, naredi se javno pismo, ker morajo zdaj kmetje ali poljni najemniki davek plačati in scer koj tretjino napred. Ako pa Nil te visokosti ne doseže, so kmetje vsega davka prosti. O sredi avgusta stopi iz struge in o polovici septembra je naj visi. Potem se zopet zgublja in o sredi oktobra polje zapusti. Kader više ne stopi, kakor 16 der, je v Egiptu slabo leto, kader je 18 der visok, srednja, in kader 22 ali 23 der doseže, naj boljša letina. Kader je še visi, je že spet zemlji v škodo, ker potem polje predolgo z vodo pokrito ostane, tako da z obdelovanjem prepozno pridejo. Tudi to ni dobro, če pred začetkom hladnejših časov odplava, ker se tako preveč inerčesev zredi. Kader odteče, vse polje z mastnim blatom pokrito zapusti, ki je še veliko boljše, kakor gnoj. In tako imajo Egipčani svoje polje prav dober kup in brez truda prav dobro pognojeno. Da se pa Nil lahkeje po vsem polju razlije, so po celej deželi rove in vodotoke napravili, v ktere se Nil potem, kader rase, vlija in tako celo deželo preplavati in pognojiti zamore. Da pa o drugem času preveč vode ne zgubi, so zapere napravljene, nad kterimi deržavna policija čuje, da se prezgodaj ali premočno ne odpirajo.
Ve ril to velike koristi, ki jo Egipt od Nila uživlja , ima Nil tudi cisto vodo, ki je dobra za pitje. Tudi se na njem z ladjami vozijo, Nil je v Egiptu naj imenitnejša cesta.
Nil je naj veči dobrotnik Egipta. On mu vse dobro podaja, kar koli reka deželi podajati zamore. Brez Nila bi bil Egipt prazna, odljudna in peščena pustinja. Zato so se mu pa tudi Egipčani od nekdaj že hvaležni skazovali, stari Egipčani so ga celo kakor boga častili.	J. St.
Kaj me peče v serce.
Imel sim vertec, vertec ljubi, Pa smert nemila je razderla
Cvetele v njem so rožice, Preserčno so me veselile, Mi bile serčne ljubice. Sovražnik divji pa po noči Razdjal je cvetke mi ljube,— Veselje moje preč je bilo, — Pa to ne peče me v serce; Cvetlice lepe še cvetele Mi bodo drugo spomlad spet, Veselše bodo se razvile, Duhtele v lepši zopet cvet. Je bil prijatel serčnomili Udan mi z celega serca, Veselje, žalost sva delila In serca bila enega.
Veselje to in zveze te, Ga hladna že gomila krije —■ Pa to ne peče me v serce; Ljubezen prava z duhom biva, Zatreti s smertjo se ne da; Tam gori enkrat v večnem raju Se bova zopet vidila. Učitelj bil sim v šoli mladi, Učil mladino prav skerbno, In ona vdana poslušala Nauke moje je zvesto. Pa svet hudobni je popačil Nedolžne serca, ličica, — Po vodi šli so nauki moji — In to me peče v dno serca! — A. Praprotnik.
Vsakemu svoje.
To je res — lagati je znal mlinarjev Janezik, ko da bi hruške klatil. — Dobi! je Janezik enkrat od svojega kuma (botra) sre-berno dvajsetico v dar, ktero z velikim veseljem starišem pokaže, in jo potem v žep spravi. — Po dokončani šoli se gre malo z součenci igrat, — semtertje skačejo, daje veselje! — Ko je bilo pa čas domu iti, se hoče z darovano dvajsetico malo ponositi, ter
poseže v žep — ali dvajsetice ni! — Dobil sem, pravi Janezik jokajo, dobil sem od kuma novo dvajsetico — vse žepe pak pre-iščem in — ni je! — Tukaj kje sem jo vtegnil zgubiti. Tovarši! kdor jo najde, in mi jo prinese, mu hočem že kaj dati. — Ves žalosten gre domu, in se klavem za mizo vsede. Celo noč se mu od zgubljene dvajsetice sanja.
Drugi dan prisopi sosedov Jožek, in mu poda dvajsetico, ktero je na trati, kjer so se včeraj igrali, našel bil, in — polovico od njega terja! Ali Janezek se izgovarja, da bi pač škoda bila, svillo dvajsetice menjati — ter jo naglo v žep vtakne, se smeja, in Jožka — kakor pravijo — z potepenim pismom odpravi. —
Čez malo časa pride Jožkov oča k mlinarju, ki Še od vsega nič ne ve, in od najdene dvajsetice prav prederzno tudi on polovico terja! — Ljubi sosed, pravi mlinar, zavoljo nesramne sebičnosti njegove tvoj sin po pravici ne vinarja ne zasluži. Veselje, daje zgubljeno blago našel, in ga nazaj zročil, ali kaki groš-naj bi bilo tvojemu sinkotu plačila zadosti. Od najdene dvajsetice pa polovico terjati, je vunder malo prenapeto, prijatelj!— Daje pa moj sin dvajsetico spravil, in Jožetu za najdbo celo nič dal ni, je tudi kazni vredno. —
Ker pak vunder hočete, da bi vaš in moj sin od dvajsetice obadva enako imela — naj se zgodi po vaši volji. —
Modri mlinar izroči dvajsetico gospod učitelju, da naj jo v prid šolske knjižnice oberne. — In tako sta Jožek in Janezik od lepe sre-berne dvajsetice vsaki polovico, to je — nič imela.
Ludvik Tomšič.
L/istoiiosa.
* Iz Gorice. Že marsikter oglas smo zaslišali po glasniku druživa sv. Mohorja, kakšne knjige naj bi ono izdajalo, svojim družtvenikom vstreci. Naj sprejme slavni odbor tudi sledečiga, in če mu je po volji, naj ga priobči po Šolskim Prijatlu.
Marsikter bravec tudi iz družtva sv. Mohorja, posebno iz mladine, si želi le mnogo pripovedovavnih knjig in knjižic — brez ozira na to, če so ali ne tudi pristojne družtvenimu na-
menu: po vgodnih knjigah utn bistriti, serce žlahtniti, narodni jezik likali — ali ob kratkim, slovensko ljudstvo na vse strani omikovati.— Tode knjiga, ki tega žlahnega namena ali nima, ali pa vgodna ni, ga doseči, ni vedna častniga imena, dobre knjige. Le dobre knjige pa vsestransko dobre za slovensko ljudstvo izdajati, se je družtvo sv. Mohorja vtemelilo in zvezalo. Bog ne daj, da bi jest hotel ali zamogel temu spoštova-nimu družtvu očitati, da ono svojih obljub dostojno ne spol-nuje. Vem pa, da si marsikter bravec tudi od njega tacili knjig želi in pričakuje, ali da bi mu rad ponudil in še za plačilo vrival take povesti in popise, ki le prazne marnje, vsa-koršne vraže, predsodke, bobjoverstva in druge ncslanarije zatrosujejo. Ali niso te baze mnoge mnoge „narodnih povest* in »narodnih običajev," — postavim: Kako sta Jezus in sveti Peter popotovala in bila iz spanja bujena s tepenjem po r ...!; kako je na takim popotovanji Jezus kerčmarja v osla preme-nil; kako je Lopaterjev Janez v nedeljo po južni v cerkvi križev pot molil in cele kupe valjavšnic. In slovenski, narodni časniki se niso sramovali, tacih nerodnost v svoje liste sprejemati, in še zmirej sprejemajo popise, s kako sirovimi veselicami slovenska mladina še semtertje obhaja nektere letne praznike! Se li to pravi: slovenski narod omikovati, njega um bistriti, serce žlahtniti — pasti njegovo radovednost s tacimi „:narodnimi" nerodnostmi in sirovostmi? — Kaj čuda potem, če drugi narodi Slovence mislijo in psujejo Tsirovence,u ker jim ti sami po knjigah in časnikih razkazujejo svoje tolike nerodnosti!
Dostojniši in potrebniši bi bilo, tacih nerodnic, kterih raz-širjevanja po ustnim zročilu je nemogoče vselej in povsod za-derževati, saj ne tudi po natisu od rodu do rodu, iz veka v veke zasejevati; dostojniši in potrebniši, jih s tacimi spisi na-mestovati, ki so po predmetu in pisavi vgodni za vsestransko omiko slovenskiga ljudstva. — Ali mar nimajo Slovenci tudi tacih dostojniših spisov? In če jih še nimajo v toliki obilnosti, kakor mnogi druzih narodov, ali so li mar oni sami tak siro-maški uma in domišlije, da bi si ne zamogli tudi taciga berila dovolj oskerbeti, ki je ob enim mično in podučno?
Vgovorjalo se mi bo, da ravno »narodne pripovesti" in popisi »narodnih običajev" so naj mičniši in priročniši predmet
za likanje narodniga jezika in za bogatenje našiga slovenskiga še vboziga slovstva.
Jest pa pravim: Naj bodo vraže, predsodki, babjoverstva in sirovi običaji še toliko stari in vkoreninjeni; naj se pripovedujejo ali popisujejo, še v toliko mični in lični besedi, v prosti ali pesniški obliki: ostanejo nerodnosti in sirovosti, ostanejo opicajij in jest le ne zapopadem, kako in koga zamorejo mikati lake neslanarije! —
Ce pa že morajo tudi te naš slovenski jezik krasiti in naše narodno slovstvo množiti, naj se natiskujejo v učene knjige za omikane ljudje, ki umevši pravi pomen in namen tacih »narodnih" nerodnost in opičajev, se nad njimi ne spod-tikajo, — ne pa v knjige in časnike za priprosto ljudstvo. Pomisli naj se, da niso vsi bravci učeni slovstvari in veroznanci; da prosti ljudje ne gledajo na lepoto besede, ampak na nje pomen in namero po nji zatrosovanih navkov in večidel zmi-šljenih dogodb; pomisli naj se, da takim bravcam brane mar-nje, vraže, predsodki, babjoverstva, običajne norosti in sirovosti so verske resnice, djanske pravila!
So pa li le dostojin predmet, te vgodin pomoček: „um bistriti, serce žlahniti, narod omikovati?" — Njih spisovavci in natiskovavci bi si veliko več slave in veči zasluge zadobili, ko bi namesto omenjenih nerodnih take spise med slovensko ljudstvo zasejevali, ki niso le samo za kratkočasenje in po-vzdigo slovstva, ampak ob enim tudi za povzdigo naj polreb-niši in žlahnejši omike uma in serca vsestransko vgodni.
Z rečenim pa kratko in malo ne sprotujem vsakoršnim »narodnim" povestim in običajem. Tudi za — me ima ravno ta baža spisov posebin mik, tode le tacih, ki so po predmetu in pisavi pristojni, namen družtva sv. Mohorja podpirati in po-špeševati — s zaplodovanjem prave in vsestranske omike. Gole marnje pa in vse opitajske neslanarije, če tudi »narodne", se ve da, so mi zoperne de studa. Cimii li papir mazali s tem gnjusam, ker se tudi v slovenskim slovstvu ne manjka tečneji in žlahneji hrane za um in serce? Kolikanj mičnih in poduč-nih »narodnih" povest in običajev, čeravno vmes tudi mnogo nerodnih, so nam že prinesli le razni slovenski časniki! Kolikanj dostojnih nam leto za letam prinašajo slavne Drobtince! In kolikanj posebno lepih nam je tudi že družstvo sv. Mohorja po svojih knjigah izdalo! In smemo se jih po njegovi marljivosti in razumnosti še več nadjati v prihodnje.
(Konec sledi.)