Knjižnica Na svetlo daje in zalaga družba. Tržaško - koprski škof MATEJ RAVNIKAR, slavni pisatelj in pedagog slovenski. * V Ljubljani. Tisek J. Blaznik-ovih naslednikov. 1890. Tržaško-koprski škof MATEJ RAVNIKAR, slavni pisatelj in pedagog slovenski. Y spomin razkritja spomeniške plošče, v 13. dan julija 1890 1. v njegovi rojstveni hiši na Vačah, slovenski mladini poklonil Jernej Ravnikar, lovenski učitelj. Z eno podobo. V Ljubljani. Izdala in založila ..Družba sv. Cirila in Metoda." 1890. »Kar mož nebesa so poslala, Da večnih nas otmo grobov, — Vse mati kmetska je zibala Iz kmetskih so izšli domov.« — Simon GregorHe. fleherni narod, boreč se za svoje pravice in sploh svoj obstanek, potrebuje vrlih mož, pravih in odkritosrčnih voditeljev in boriteljev, da mu branijo njegove svete svetinje — zlasti pa poleg najsvetejše: vere — jezik njegov, da se mu ohrani ter lika z duhom časa. Božja previdnost probuja v ta namen v svojem času v narodu može, kateri mu prižigajo luč, ga navdušujejo s svojim duhom, oživljajoč ga k pravemu življenju, da si na ta način ohrani svoja narodna svojstva in pravo narodno indivi-duvalnost. Taki voditelji dramijo svoj narod, kazoč mu pota, ki ga vodijo k njegovemu narodnemu bitju in žitju, ter mu tako pripomorejo, da lahko stopi v jednako vrsto tistih narodov, ki bi mu pretrgali radi nit narodnega življenja. Mari to ni dolžnost, da take može hvaležni narod časti kot svoje proroke, proslavljajoč jih v pesnih in životo-pisih ? Potomcem svojim s tem kažemo, da naj take narodne dobrotnike ohranjajo v večnem in posnemalnem spominu, oni naj jih spodbujajo na novo delo. »Životopisi blagih mož« — piše gorenjski rodoljub — »nam dajejo najlepše nauke. Stoletja in stoletja kažejo taki životopisi naslednikom našim, kaj človek zamore in kaj je dolžan storiti, da osreči samega sebe, svojim so- I -um 2 išJ3 5 v Platnarjevi hiši na šentpeterskem predmestju, hiš. štev. 23 (po starem) ali 42 (po novem), ki je hodil na Vače na somenj. Kakor marsikateremu revnemu slovenskemu dijaku, tako se je tudi našemu Matevžeku sprva godila slaba; večkrat je bil lačen. Prihranjene petice, ki jih je z doma s seboj prinesel, poidejo mu kmalu. Iz njegovega mlajšega dijaškega življenja pripoveduje se jako zanimiva dogodbica. Nekoč pri kosilu ni mogel jesti osmojenega soka ; kruha in denarja pa ni imel, tedaj moral bi bil ves dan brez jedi prebiti. Ker ga lakota le preveč nadleguje, gre k neki znani kruharici ter jo poprosi: »Mati, lepo vas prosim, bodite tako dobri in prijazni in dajte mi jedno bigo za dva krajcarja. Toda denarja nimam, a kedar pridejo oče v Ljubljano, vam jo gotovo plačam.« Kruharica, kateri je to odkritosrčno govorjenje, kakor tudi pošteni obraz mladega šolarja bil všeč, mu da prošeno bigo. Za nekaj dni pride oče v Ljubljano in ko mu da nekaj krajcarjev, fant kar steče k isti kruharici, da bi jej plačal svoj mali dolg. Ženi pa je to pošteno ravnanje mladega dijaka tako bilo všeč, da niti beliča ni hotela vzeti. Ravnikar si to malo dobroto zapiše globoko v svoje srce, ter jo za nekaj let v obilnosti povrne kruharičinemu sinu, ki je tudi hodil v šolo. Mladi Ravnikar učil se je že v malih nemških šolah (sličnih sedanji ljudski šoli) marljivo. Po dovršeni osnovni šoli stopi v latinske šole. Zdaj še-le pokaže, koliko za-more bistra slovenska glavica s kmetov. Učil se je namreč silno pridno ter zlasti v latinščini tako vrlo napredoval, da kmalu prekosi vse svoje součence. Od zdaj se mu ni bilo bati pomanjkanja, kajti v več boljših hišah so ga bili naprosili, da bi jim poučeval privatno otroke. Kot sedmošolec je zavoljo svojega obširnega znanja, marljive pridnosti in možatega vedenja tako zaslovel, da ga tedanji -»-»a 6 K» 7 Bol- nice so se preosnovale po francoskih zakonih, tako, da so glede obširnosti precej pridobile. Največe važnosti pa je bilo to, ker so po tedanji preosnovi šol slovenščini odmerili več ur, ne samo po srednjih, ampak tudi po osnovnih šolah. Po tem takem je bil naš mili materin jezik slovenski jednakopraven s tujim. — Odkritosrčna ljubezen do slovenske mladine nagnila je Ravnikarja in Jožefa Valanda, takratnega učitelja duhovnega pastirstva in poznejšega goriškega nadškofa, da sta poleg svojih težavnih služb (bila sta namreč oba učitelja) poslovala tudi na novo ustanovljeni glavni šoli : Valand je bil voditelj, Ravnikar pa kancelar. Pred francosko oblastjo je vodil sedmo in osmo šolo neki Frančišek Wilde, doma s Slezkega ; bil je ob jednem učitelj modroslovju. Le-ta, sklenivši preseliti se v svojo domovino, nagovarja Ravnikarja, da bi se podvrgel preskušinji iz modroslovja. — Potem naj on prevzame ta predmet v šoli, ker po Wildejevih mislih bode laže dobiti učitelja pravoverstvu, kakor pa popolnem zmožnega za modroslovstvo. Ravnikar se uda temu prigovarjanju. Napravi izpit ter vloži za to prošnjo pri vladi. Vendar na visi opomin umakne svojo prošnjo in ostane pri pravoverstvu. Za francoske vlade je učil še druge oddelke bo-goslovstva, ker je takrat primanjkovalo učiteljev. Pozneje pa je Ravnikar vender nekaj časa tudi nadomestoval učitelja modroslovja. Največ se je Ravnikarju zahvaliti, da je slovenska šolska mladina o nevarnih francoskih časih ostala blaga in nepopačena. L. 1813. pride Kranjska zopet pod avstrijsko oblast. Cesar Frančišek I., priznavajoč velike Rav-nikarjeve zasluge za kranjsko šolstvo, imenuje ga takoj po odhodu Francozov voditeljem ljubljanskih modroslovnih šol. To častno službo Ravnikar opravlja do 1. 1817. To -+♦8 8 Rn- leto namreč dobi grof I.ambergov kanonikat pri stolni cerkvi v Ljubljani. Zdaj se odpove voditeljstvu in učite-ljevanju v modroslovskih šolah; v semenišču pa vender še ostane, dokler ga 1. 1823 ne prisilijo mnogi opravki tudi tukaj popustiti voditeljstvo in poučevanje. Na Dunaji so že davno poznali Ravnikarjevo učenost, delalnost, spretnost in velike zasluge za šolstvo. Radi tega ga presvetli vladar Frančišek I. proti volji njegovi pokliče v Trst k c. kr. primorskemu deželnemu namest-ništvu za pravega svetnika ter duhovskega in šolskega poročevalca. Take imenitne službe so se v prejšnjih časih oddajale le najodličnejšim in učenim duhovnikom. Ravnikar se je silno nerad ločil od bele Ljubljane, kjer je preživel najlepša in najprijetnejša leta svojega življenja. Tukaj je imel obilo drazih prijateljev in znancev, spoštovali so ga mladi in stari, nizki in visoki ljudje. Odhajajočega iz priljubljenega mu mesta — mile Ljubljane — spremljala ga je dolga vrsta krasnih kočij celo do Vrhnike, kjer so se poslovili njegovi prijatelji in častilci žalostni od njega. — V Trst je seboj vzel svojega drazega očeta, kateri je pri njem ostal do smrti. Ravnikarju potem kmalu ponudijo na novo ustanovljeno tarnovsko škofijo na Gallškem; ali zahvali se prav ponižno za to visoko čast nekako tako-le : Nikdar nisem hrepenel po imenitni, poleg tega pa neizmerno težavni službi škofovskega dostojanstva — sosebno ker vem, da ima — hvala Bogu — avstrijsko cesarstvo veliko take časti vrednejših mož, kakor sem jaz. A ko bi tudi tega ne bilo, primoran sem tej namenjeni časti odpovedati se že zavoljo tega, ker imam pri sebi svojega nad sedemdeset let starega očeta, katerega v tej visoki starosti kakemu tujemu človeku izročati mi nikakor ne dopušča moja otroška ljubezen. Take dolge -H>58 9 poti bi oče v svojih starih letih ne mogli brez nevarnosti nastopiti, kajti odkritosrčno povem, da, če bi se jim na poti primerilo kaj človeškega, bilo bi ž njimi uničeno in pokopano moje poslednje veselje na zemlji. — To so zares blage besede preblagega sinu ! Ravnikar je svojega starega očeta tako iskreno ljubil, kakor malokateri otrok; ves čas do smrti imel ga je pri sebi, jedel je ž njim pri jedni in isti mizi — tudi pozneje, ko je bil dosegel škofovo čast. Nikoli se ga ni sramoval, akoravno je pri njem sedel v kmetski kamižoli; s ponosom je znancem in prijateljem kazal na-nj govoreč: »To so moj oče«! Ravnikar se vender ni mogel škofovske palice ubraniti. Ko umrje tedanji tržaški škof Anton Leonardis, imenuje ga cesar Frančišek I. 18. kimovca 1830. leta prvim škofom zjedinjenih škofij tržaške in koprske; papež Gregor XVI. ga 30. kimovca 1831 1. potrdi; ljubljanski škof in Ravnikarjev sošolec, Anton Alojzij Wolf, pa 18. grudna istega 1. posveti v škofa. — Glejte, tako so se uresničile Ravnikarjevega očeta besede, ki je mnogokrat, čuvši, da se njegov sin Matej pridno uči, Vačanom pravil: »Le čakajte, moj Matevž bo še škof!« Tedaj je tega redkega veselja res učakal ta vrli gorenjski mož, ki je še-le 1841. L, štiri leta pred svojim sinom, 94 let star, umrl v' Trstu pri svojem sinu, škofu. Ob nastopu težavne škofovske službe Ravnikar kmalu uvidi, kako zanemarjena je tržaško-koprska škofija. — Vsaj ni čuda ! Večletne francoske vojske, slabe letine, lakota ter poleg tega še ta nesreča, da niti v Trstu niti v Kopru več let poprej niso imeli škofa, — vse to je zbegalo priprosto ljudstvo in duhovščino. Vzlasti se je prav malo skrbelo za vzgojo mladih duhovnikov. Zadostovalo je, da je duhovnik opravljal sv. mašo, prepovedoval, delil svete zakramente in znal kaj malega. -H»Xf 10 Ravnikar je skušal vse te nedostatnosti odpraviti s tem, da je marljivo obiskoval župnije svoje škofije. Slabo plačanim dušnim pastirjem je po svoji moči izboljšaval dohodke, kupoval jim je iz lastnega žepa najpotrebnejših knjig, poučeval jih sam z besedo ter jih navduševal in opominjal z dejanjem. — Takrat je bila tudi verska vzgoja priprostega naroda silno zanemarjena. Zato je svojim duhovnikom toplo na srce polagal in jim ob vsaki priliki priporočal vestno skrbeti za dobro versko in nravno vzgojo priprostega ljudstva, da naj je skrbno in pridno uče krščanskega nauka, isto tako čitanja, pisanja in po malem tudi številjenja. Iz tega razvidamo, da je bil Ravnikar velik prijatelj priprostemu narodu. Poznal sem starega in častitljivega duhovnika N i-kolaja Dolina rja (roj. v Stari Loki na Gorenjskem 1. 1808., j kot umirovljeni župnik pred par leti v Sin-kovem Turnu pri Vodicah), ki je pod škofom Ravnikarjem služil v tržaški škofiji. S tem častitljivim starčkom pogovarjal sem se večkrat o pokojnem škofu Ravnikarji, kajti poznal ga je prav dobro, ker je obiskal njegovo župnijo in tudi šolo (ranjki Dolinar je namreč v svoji župniji ustanovil za silo šolo, kjer je otroke poučeval v čitanji, pisanji in številjenji). Napominani, v tistih časih za narodno probujo jako zaslužni duhovnik opisoval mi je Ravnikarja tako-le: »Bil je srednje rasti, bolj širokih pleč, bolj okroglega, kakor podolgovatega obraza, nekoliko bledorujavkaste barve, jako visocega čela in hudega — rekel bi — ostrega pogleda; v občevanji s svojimi duhovniki je bil bolj čmeren in redkobeseden — zlasti z onim, dokler ga ni dobro spoznal; pri vsem tem pak je iz njegovega obraza odsevala nekaka miloba. Dobrosrčnost do ubozih in dobrohotnost do svojih duhovnikov spoznal je vsakdo kmalu iz njegovih prijaznih be- 11 R«H— sedi; za slehernega je imel obilo primernih naukov in dobrih svetov. V cerkvah ob času birmovanja pridigoval je najrajše sam — tako milo, lepo in podučljivo, da ga je verno ljudstvo silno rado poslušalo — sosebno zato, ker je znal v lepo priprostem domačem jeziku govoriti. Po cerkvenem opravilu je Ravnikar navadno obiskal še šolo, če je sploh bila v selu, kjer je otroke v lepi slovenščini ali srbo-hrvaščini sam izpraševal iz veroznanstva, čitanja in številjenja. Pri tej priliki je duhovnikom kazal, kako naj pri pouku postopajo, da dosežejo povoljnih vspe-hov. — S prostim ljudstvom je rad občeval v materinem jeziku. Ako je kdo uporabljal kako tujo besedo, popravil mu jo je takoj, pristavljajoč, da ni slovenska, da tako pokvarjeno govorjenje za Slovenca ali Hrvata ni dostojno.« Tako tedaj opisaval je Ravnikarja slovensk duhovnik iz njegove dobe. Temu naj še dodam, da sta moj ded in moj oče bila pri škofu Ravnikarju v Trstu; pravila sta mi večkrat marsikaj o škofu, kar se popolnoma strinja z Dolinarjevo izjavo. Moj ded mi je tudi pripovedoval, da je Ravnikarja jedenkrat napadla huda bolezen (vročinska bolezen 1. 1817); vsled tega je zgubil veliko svojih črnih las — in zgodaj se mu je pokazala plešica na glavi. Ravnikar je škofoval 14 let jako uspešno in plodo-nosno, kakor malo njegovih prednikov. Umrl je na veliko žalost vseh vernikov svoje škofije 20. listopada leta 1845. Svoje premoženje razdelil je za blage namene — največ ustanove. (O tem njegovem blagem činu bodem govoril kasneje.) Kako priljubljen je bil škof Ravnikar, pokazal je najlepše sijajni pogreb njegov. Udeležila se ga je vsa duhovska, deželska in vojaška gosposka, vsi zastopniki (konzuli) tujih držav in mnogobrojno število tržaških stanovnikov, ki so brez razločka narodnosti, vere, stanu in mišljenja blagega in vrlega škofa ljubili in -»-»S 12 Sf*-t- spoštovali. — Pokopoval ga je goriški nadškof in ilirski prvostolnik Frančišek Lušin. Na njegovo izrečeno željo položili so truplo velicega škofa na občnem pokopališči tržaškem pri sv. Ani zraven njegovega očeta. Kakor je v življenji določil, postavili so mu spomenik s kratkim latinskim napisom: »Matej Ravnikar, škof tržaško-koprski, tukaj počiva. « V koledarji družbe sv. Mohora za 1878. 1. se bere, da malokedo v svojej mladosti doseže take časti, s kakoršnimi so bili obsipali našega Ravnikarja. Vender se nikoli ni prevzel, nikoli ni pozabil, da biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos«. Nikdar se ni sramoval, da je priprostih starišev in priprostega slovenskega naroda sin. — Takrat so bili za nas žalostni časi; malokateri mož se je brigal za slovensko knjigo. A v teh žalostnih časih se je sosebno Ravnikar krepko trudil in na vso moč zanimal za izobrazitev našega milega slovenskega jezika in za slovenskega slovstva razcvit. Zares redki so bili možje, ki bi za Ravnikarjevo dobo bili skrbeli za slovenske knjige. V tem slabem času nahajamo neumorno delalnega moža — našega Ravnikarja , ki je vzlic vsem svojim častnim in težavnim službam prikratil si še toliko prostega časa, da se je jako pridno pečal s slovenščino, likal in pilil jo neprenehoma , kakor skoro nobeden njegovih sovrstnikov. Večina njegovih knjig je namenjena prostemu narodu, šolam in nedolžni mladini. Pisane so pa tako lepo v čisti slovenščini, po domače in v duhu našega jezika, da pred njim še nobeden pisatelj slovenski ni -i-»33 13 K«-«— pisal tako. Ravnikar je celo prekosil slavnega Vodnika, tako, da je ta na svoja stara leta svoje pesni popravljal po tistem jeziku, ki ga je pisal Ravnikar. — Zatorej se z Ravnikarjevim časom pričenja v nas Slovencih za naše domače slovstvo »zlata doba«, kajti njegova slovenščina sme se po vsej pravici imenovati »klasična«. Vsaj so že Ravnikarjevi vrstniki imenovali ga očeta slovenskega »prostega govora« (nevezane besede ali proze). Da so imeli popolnoma prav, prepričali se bodemo pozneje iz dodanih odlomkov Ravnikarjevih spisov, katere bodemo svojim čitateljem zabeležili nespremenjeno tako, kakor je sam pisal. — Ce primerjamo Ravnikarjeve spise s knjigami drugih pisateljev prejšnjega in poznejšega časa, opazujemo v njih ves drugačen duh in jezik, ki po čistosti, krasnem slogu in obliki visoko nadkriljuje jezik drugih pisateljev. Čuditi se moramo možu, kako mu je bilo sploh mogoče v tisti dobi tako krasno v narodnem duhu pisati. Oziral se je največ na govorico svojega naroda, zlasti pa na svoj rojstveni kraj, kar on sam pri-poznava. Tega bi naši pisatelji ne smeli nikoli pozabiti. Veliko se je oziral tudi na narečja drugih slovanskih narodov; s tem nam je pokazal pot, po kateri naj bi hodili vsi pisatelji slovenski. Baron Žiga Zois (rojen 1747, f 1819), pravi Mecena vsem tadanjim slovenskim pisateljem, navduševal je poleg Vodnika, Kopitarja tudi Ravnikarja, kateremu je bil osobni prijatelj. — Vodnik je po svojih nedolžnih pesnih in prostih spisih budil in navduševal svoje rojake, Kopitar pak je slovenščini dajal modra pravila. Na to se vname za slovenščino še Ravnikar, ki je vnemal tudi druge, sosebno licejske učence in bogoslovce. Prva velika zasluga Ravnikarjeva je, da je prejšnjemu tujčevanju napovedal boj s tem, ker je jel sam -t^sa H čisto materinščino govoriti. K temu je budil tudi učence svoje, ki so ga jako čislali, srčno častili ter hranili v trajnem hvaležnem spominu, kar so očitno pokazali o slovesu 1. 1827. v krasni latinski žalostinki, v kateri pesni razodevajo ljubezen, spoštljivost, udanost do svojega učitelja — voditelja ter ob jednem obžalujejo veliko izgubo tolikanj skrbnega in dragega prednika, kajti ljubili so ga kot svojega očeta. Druga velika zasluga Ravnikarjeva je, da je začel sam pisati ter na svetlo dajati knjige slovenske — in kakor smo že omenili — v čistem, milo zvonečem narodovem jeziku. Tu naj navedemo po vrsti vse Ravnikar-jeve spise, da se zamoremo tudi prepričati, kako marljiv in priden je bil. Pisane so v bohoričici; mi jih pa podajamo v sedanji gajici: 1. Perpomoček Boga prav spoznati ino častiti, ino pot prave sreče po Jezusovim vuku in živ len j 11. Prestavleno iz nemškiga in sem-tertje pomnoženo. V Lublani 1813. Natisnil J. Retzer. Druziga natisa 1816. Tretjiga natisa 1820. 2. Sveta maša ino keršansko premišlo-vanje iz svetiga pisma za vsak dan mesca, tudi druge lepe molitve. Dvanajsti 1. 1813.*), trinajsti popravleni in pomnoženi drugi natis 1. 1815- v Lublani. Natisnil J. Retzer. Na prodaj per Ružičku, bu-kvovezu. To knjigo je v slovenskem jeziku prvikrat dal na svetlo 1. 1783. dr. Jurij Gollmayr, pozneje veliki škofijski namestnik in prošt. Knjižica se je slovenskemu ljudstvu tako priljubila, da je do 1. 1808. bila jednajsto- *) V rokah nam je izvod tega leta, v belo usinje vezan z zlato obrezo; knjižica nosi na čelu z Ravnikarjevo roko pisano dedikacijo: »Ravnikar m. p. Kopitarju.« — Ravnikar je to in sploh vselej pisal z zelo lepimi črkami. krat natisnjena; dvanajsti in trinajsti natis je preskrbe!, popravil in z razlagami nekoliko pomnožil Ravnikar. Največe vrednosti za slovensko ljudstvo — sosebno pa za slovensko mladino so in ostanejo: 3. Zgodbe svetiga pisma za mlade ljudi. Iz nemškiga prestavil Matevž Ravnikar, desete šole ce-sarsek kraljev vučenik. Pervi del. Zgodbe stariga zakona. V Ljubljani, 1815 Drugi del. Zgodbe noviga zakona. 1816. Tretji ino četerti del. Zgodbe noviga zakona. V Ljubljani, 1817. Na prodaj per Adamu Henriku Hohnu, bukvovezu. V prvem delu teh »Zgodb svetega pisma« Ravnikar na pr. v predgovoru prav lepo in navdušeno piše, kakor naj tu sledi neizpremenjeno : »Ljubi otroci in mladenči! Vem, da je ni skoraj reči, nad katero bi toljko veselja, kakor nad lepimi povestmi ali istorjami, imeli. Polne bukve jih nate! ena od druge je lepši. Pa res so vse, in po vrsti, po kateri so se godile, gredo ena za drugo. Od teh zgodeb se pač sme reči, da so vsiga sveta nar lepši zgodbe. Zakaj poglejte! on ljubi Bog sam jih je rekel nam na prid v' posebne bukve popisati. Tem bukvam se pravi sveto pismo, in torej tem zgodbam svetopismiske zgodbe, ali zgodbe svetiga pisma. Vsih zgodeb, kar jih je v' svetim pismu, pa ne najdete v' teh bukvah, ampak le tiste bote našli, ki se vam bol permerijo, kar jih je bol vumevnih, bol lepih in podvučnih za mlade ljudi. Kar še vumeti ne morete, ali kar nam ni treba vedeti, je opušeno. Torej smo tem bukvam: zgodbe iz svetiga pisma za mlade ljudi, ime dali. Prav lepo in očitno bote iz tih bukev pregledali, kaki dober in prijazen že od začetka sveta je Bog bil do ljudi, in kako iz ljubezni do njih je clo svojiga lju-biga sinu Jezusa Kristusa zadnič poslal na svet. Iz vsake povedi skorej bote božjo vsigamogočnost, dobroto, modrost, vsigavednost, svetost, pravico, in njegovo previdnost spoznavali. Pa nad nečimur ne lepši in čistejši, kakor nad Jezusam Kristusam, in kar je on vučil, delal in terpel. Po njemu se veličastvo, prijaznost in vsa božja ljubeznivost odkrije. »Svetiga pisma zgodbe« nam bodo nar lepši navuk od Boga, nar lepši od vere po tem takim. Tudi od mnogih otrok bote brali v teh bukvah. Brali v' njih bote, postavim, Abelna Sema, Jafeta, Izaka, Jožefa, Davida, Samuela, Daniela, Tobija. Nad temi bote veselje imeli. Kakor v' zerkalu ali špeglu nad njimi bote vidili, kako kaj lepiga je, če je človek bogaboječ, in pa dober in jak. Pa brali bote tudi hude otroke, postavim, Kajna, Hama, Jožefove brate, Opna, Pineza, Absolona. Ne bo vam njih živlenje všeč. Nad njimi se bote hudobijo studiti vučili, in drujih pregreški vas bodo varovali v' enake zabresti. Tako le vas bodo svetopismiske zgodbe v' samočistih izgledih bogabojenost vučile. Kej hočete kaj lepšiga navuka. Ce v' kakšino besedo v' teh bukvah zadenete, de je precej nc vumeste, nikar berš ne recite, de je izmiš-lena: poprašajte koga drujiga. Krajnske so vse, in tu ali tam po Krajnskim doma. Pač redka ktira je nova, pa lohka vumeti. Ves krajnski jezik bi mi obožali, ako bi nobena beseda v' bukve ne smela, če le v' kaki vasi ni domača. Nektire besede so bol po Gorenskim, druge po Dolenskim ali po Notrajnskim v' navadi. Zakaj bi mogla le Gorenska, Dolenska ali Notrajnska obvelati? Nismo usi Krajnci? Pa, reči po pravici, nisim jih besedi veliko jiskal ne po Gorenskim, ne po Dolenskim, ampak po svojim sim pisal, kakor sim jih se nekadaj v' svojimu 17 m kraju pastir še navučil. Torej pa tudi mislim, de me bote otroci in pastirji od vučenih veliko bol vumeli. Od otrok in mladenčov svojiga kraja sim si tega svest. Vi imate še bol nepokaženo Krajnšino; vučeni radi Nem-šino, Latinšino, ali Lahovšino vmes brodijo, in tudi clo krajnsko besedo tako po ptuje stavijo, de praviga Krajnca všesa bole. Večidel pravijo po kmetih takim, de prevučeno govore. Drugim, ktiri se lepši Krajnšine derže, pravimo, de jo po domače povedo. Pa tudi med kmečkimi ljudmi je že veliko zbrodene Krajnšine, in clo kmet se sčasama te kolobocje tako pervadi, de misli prav lepo povedati, če postavim namest: sim spoved opravil, reče, sim spored dolj položil. Skorej bi ga vprašal, kam jo je položil, na tla ali pod klop ? Ta kolobocja ves krajnski jezik obruzda, in ga ptujim slovencam perostudi, in Krajnca po nedolžnim v' zani-čovanje spravi. In če pojde tako, nas bo tako deleč ta kolobocja perpravila, de ne bomo zadnič znali ne Krajn-skiga ne Nemškiga. Vam na čast tedaj, ljubi moji mladi Krajnci ! sim se tiste zbrodene Krajnšine ogibal. Ne le mi Krajnci, šedeset milijonov ljudi govori slovenski jezik, in vsim pridejo naše bukve simtertje v' roke, in gerdo je, jelite, če nam očitajo, de smo Krajnci vso besedo skazili? Torej vsaki pametni Krajnc more sam želeti, de se v' bukvah sej čista Kranjšina perhrani. Res je scer, te moje bukve niso zavolo Krajnšine, ampak zavolo le-piga navuka pisane. Pa, kdo nima raji, de se mu ko-ščik tudi beliga kruha iz lepe rute po perilu, kakor iz vmazane nagnusne cunje poda? Jelite, otroci! še jedli bi ga ne? Ravno tako spakdrana beseda še taki lepi navuk, če vam ne, pa drugim slovencam, perskuti. Ravno za to, ker je lepi navuk meni in vam le teljko per serci, tudi mislim, de ga moremo v' lepo, čedno besedo obleči, Nektirega izrečovanja pa tudi ne smem tajiti, de res po Krajnskim ni kaj navadno, postavim, kadar pišem: te bukve zbravši bom kmalo druge dobil, na-mest reči: po tem, kadar bom te bukve zbral, bom kmalo druge dobil. Jurja živlenje mi otevšiga bom z' vsim preskerbel, namesti reči: Jurja, ktiri mi je živlenje otel, bom z' vsim preskerbel. Andreju toljko hudiga prebivšimu se bolj zdaj godi, namest reči: Andreju, ktiri je toljko hudiga prebil, se bolj zdaj godi. Take izrečovanja, pravim, res niso kaj zlo po Krajnskim v' navadi. Pa v' duhu so Krajnskiga jezika, tako govore vsi drugi slovenci, tako so naši krajnski spredniki vsi govorili, kar se iz starih nekdajnih krajnskih bukuv pokaže, tako je sveti Ciril pred devetimi vekmi ali devet sto letmi že pisal v' našim jeziku. Tako govore in pišejo še zdaj kmalo unkraj Stajerskiga. Tako so zadnič sploh začeli pisati tudi po Koroškim in po Štajerskim; in povsot je to prav, zakaj bi le nam Krajn-cam ne bilo? Krajnska beseda se tako grozno lepo okrajša, in kar je še več vredno, je dobičik, de bomo sčasama tudi drujih slovencov bukve lohka vumevali, in naše oni. Iz Pemskiga, iz Duneja, od vsih krajov nas Krajnce hvalijo zavolo tega. Zakaj bol skerbe drugi slovenci za nas in naše besede lepoto, kakor mi sami za-se. Ni kaj lepo to, pa res je. Pa zmiraj ne sme biti taka. Vsaki narod, kadar se začne nekoljko otesavati, začne to per svoji domači besedi, de jo očedi. Ako tedaj tudi mi tako storimo, ktiri pametni Krajnc bo marnje delal? Tega braniti se pravi Krajnce v' nič tlačiti, in pot jim do veči vuma zaperati. Mene tega Bog vari! Ne le vam, otroci in mladenči! ampak tudi odrašenim Krajncam sim to le hotel povedati. Sklenem s' prošnjo, ljubi otroci in mladenči! de radi in pridno berite te bukve, in kakor v' njih dobri otroci, zlasti pa kakor mladenič Jezus, taki si biti per-zadenite. Jez pa bom skušal berš ko berš tudi novi Zakon dopisati, in podati vam ga v' roke«. V tretjem in četrtem delu »Ravnikarjevih zgodb« beremo v predgovoru doslovno sledeče krasne besede: »Podam vam, ljubi otroci ino mladenči! tretji ino četerti del zgódeb svetiga pisma. S' četertim so zgodbe svetiga pisma končane. Ta dva déla sta prekratka, de bi se posebej vezala: oba v' enimu zvezku torej jih prejmete. Tretji del se per Kristusovimi! terplenju začne ino sklene o prihodu svetiga Duhá. Četerti del vam apostolsko djanje ino keršanske cerkve vkorenimbo ino rašo popisuje. Bog daj, de bi vi ino vsi, ktiri zgodbe svetiga pisma beró, iz njih veliko veselja imeli. Prosite ga, de bote po lepih izglédih ino navukih, ki jih berete, vselej tudi živeli. Ljubi otroci! ljubi mladenči! Bog vas obvari!« Tako tedaj je pisal in mislil naš Ravnikar pred 75 oziroma 73 leti. Ako primerjamo njegovo slovenščino s sedanjo, ugledamo prav malo razlike, a to vidimo, da jo sedaj ne zna vsak pogoditi tako po narodno in ne čudimo se, zakaj uprav Ravnikarjevo prozo najučeneji Slovenec Frančišek Miklošič čisla bolj kot ktero si bodi drugo. Po tem takem Ravnikarja — kakor sem bil že omenil — po pravici zovemo stvaritelja in očeta novo-slovenskega prostega govora (nevezane besede ali proze). Dalje je Ravnikar sestavil: 4. Abecednik za šole na kmetih v c. kr. deželah. V Ljublani 1816. Nemško in slovensko. 5. Male povesti za šole na kmetih vces. kr. deželah, katero knjižico je bil po slovenski že -hhs 20 spisal J. Debevec, bivši katehet v nunskih šolah, 1. 1809 pod naslovom »Majhine Perpovedvanja« i. t. d.; v Ljubljani 1816. 1822 in dr. Na prodaj per Jurju Lichtu, bukvoprodu, in s šolskimi bukvami zakladniku. Ravnikar je to knjižico popravil in vravnal v krepki besedi. 6. Keršanski katoliškiNavuk z vprašanji ino odgovori. V Ljublani 1822. Natisneno per Leop. Egerju. To je prevod nemškega Leonhardovega katekizma. 7. Petere Mojzesove bukve, iz pervotne ali hebrejske besede poslovenil M. Ravnikar. Ostale so sicer v rokopisu; vender so pozneje prav dobro došle slove-niteljem sv. pisma^ Vse te Ravnikarjeve knjige so se močno razširje-vale med pobožnim slovenskim narodom in prebirale prav rade. Učenejši pa so jih prebirali še toliko raje zavoljo čiste, nepokažene in uzorne besede, v kateri so pisane. Kako naj se slovenščina bogati in lika, to je Ravnikar povedal najbolje v predgovoru k »Zgodbam sv. pisma«; nekoliko pa že v predgovoru k »Sveta maša 1. 1815, kjer je poslovenil sedem psalmov od pokore ravno tako iz izvirnega jezika (Mam). Da še bolje vidimo, kako se je Ravnikar trudil naš jezik očistiti, naj tukaj še navedemo doslovno nekoliko iz predgovora k »Sveta maša« 1. 1815: »Kar še scer tiče te bukvice, smo si perzadeli kronski jezik, kar je bilo mogoče, popraviti, in vam ga očejeniga, kakor se res govori med nami, dati v' roke. Zatorej smo tudi nemškim in drugim ptujim besedam, ktire lep krajnski jezik le kaze, slovo dali, in jih s' pravimi slavenskimi, deslih po nektirih krajih že pozab-Ienimi besedami namestili. Tako postavim se pravi gmajna po slavensko, opčina aliopčestvo; regirati, vladati; firšt knez; žegnati, blagosloviti ali blagodariti; cviblati, dvomiti ali sumiti; vofer, dar alidarituv; nucno, koristno. Tudi pozableno besedo slava, po ktiri se sami imenujemo Slavenci, smo povzeli namest čast: slava je več kakor čast. Tudi ima slavenska beseda lepo lastnost, da se da grozno skrajšati: Namesti reči sedaj: De bomo, p o tim ki bomo vžili telo in pili kri izveličarja, z nebeškimi dobrotami napolneni, rečemo lepši in krajši: De bomo vživši telo in pivši kri izveličarja napolneni z dobrotami. Namesti reči: Abraham je iz del opravičen, ker je d j al svojiga sina na altar, se reče krajši: Abraham je iz del opravičen djavši svojiga sina na altar. Namest reči: Duša, po tim ki seje v' svet vtopila, je pozabila Boga, se reče krajši: Duša se v t o p i v š i v' svet je Boga pozabila. Sem ter tje se še sliši kaj enakiga. Pa vsi drugi Slavenci govore tako, in tako so govorili naši spredniki, zakaj bi mi ne smeli ? Se drugač krajšamo besedo. Namest reči: Človek se pregreši z obrekovanjam, ker drugim ludem graje in madeže perdeva, se reče krajši: Človek se še pregreši z obrekvanjem perdevaje graje in madeže drugim ludem. Kakor scer pravimo: Petlaje si m peršel do Lublane; leže sim jedel; stoje sim spal itd.« . . Tretja velika zasluga Ravnikarjeva je pa stolica slovenskega jezika v bogoslovnici. — Za časa francoske vlade se je poučevala slovenščina v latinskih ali srednjih šolah in na njeni podlagi francoščina. Po dobi francoski so se bile šole zopet preosnovale in poleg latinščine jela je nemščina prevladovati. Ravnikar je živo čutil, kaj se pravi brez znanja slovenskega jezika mlade duhovnike pošiljati med narod slovenski. Kako so pa tudi — sami poptujeni — potujevali narod, kako kvarili jezik njegov, ker se ga znanstveno nikjer učili niso 1 Da -H>H 22 lit® se temu opomore, nasvetoval je že Kopitar v svoji slovnici 1. 1808, naj se bogoslovcem napravi učitelišče slovenskega jezika. Da ne bi osoda Vodnikova bila tudi osoda slovenščine po šolah na Kranjskem sploh, vpliva Ravnikar do mogočnega barona Žige Zoisa in do učenega Kopitarja, in s prizadevanjem teh mož se je zgodilo, da je presvetli cesar Frančišek I. 1. 1817. dovolil učilišče slovenskega jezika v Ljubljani, in bogoslovce druzega leta primoral k šolskemu učenju domačega slovstva. K temu pouku so smeli tudi licejski slušatelji prihajati. Sad te prekoristne naprave se je brzo pokazal — ne le na Kranjskem, — temuč tudi pri sosednih Slovencih. Kmalu je prišlo dokaj dobro pisanih slovenskih knjig na dan; duhovni govori na prižnicah so bili prosti grozne sodrge ter v lepši in čistejši slovenščine zglasovani. Četrta velika zasluga Ravnikarjeva je, da je pripravil profesorja Frana Metelka v Ljubljano na slovensko učilnico v semenišče — in neki prav on ga je pregovoril tudi k ustanovitvi nove abecede po pravilih Kopitarjevih. Naznanil jo je bil vsaj 1. 1817 v »Zgodbah sv. pisma« (v četrtem delu na 324. in 325. strani). L. 1820 so se v ta namen v Beču sošli Dobrovsky, Kopitar, Ravnikar, Metelko, Kalister, Slakar, da se pogovore o napravi jedinega slovenskega in celo občnoslovanskega pravopisa. — Kakor Vodnik zadnja leta, tako se je po Ravnikarjevih pravilih vedel tudi Metelko s svojimi tovariši in učenci. Kakor so poprej prehudo nemškovali, tako so odslej jeli preveč trebiti in slovenariti. Na to prikazen meri Preširnova »Nova pisarija« v »Cbelici« (drugi del od 30.—37. strani): Ak hočeš kaj veljati v našim tropi, Besed se ptujih boj, ko hud'ga vraga; -h>M 23 Debélo po gorjânsko jo zaröbi ; Tri léta pôjdi v rötarske Aténe; Med pastirje, kmete, srèd kozärjev; Kar v bükvah je natisnjen'ga upije; To brâtee! mèd ucêne gré linguiste, In priča od jezika lepotije ; Slovenci bödo brali bukve čiste ; Častili bödo pôzni tö narodi. Z ozirom na malo navadne deležnike spustil je Preširen v »Čbelici« (tretji del na 19. strani) tudi na Ravnikarja pušico : »Gorjancov naših jêzik poptujčvavši Si kriv, de kôlne kmèt molitve bravši«. A učeni Matija Čop v »P. J. Šafafikovi imenitni zgodovini jugoslovanskega slovstva« (P. J. Safafik's Geschichte der südslawischen Literatur I. 1864 pg. 37. 38.), piše blizu tako-le : »Vkljub temu očitanju moremo nepristranski pripoznati, da se moramo, kar se tiče izobra-zovanja in napredka kranjskega (slovenskega) pismenega jezika, v zadnjem času poleg Kopitarja in Vodnika zahvaliti še posebno Ravnikarju in njegovim naslednikom ; med zadnjimi so se najbolj odlikovali Metelko, Potočnik, Zalokar in dr.« — Kakor Janežič v svojih slovnicah, tako kaže tudi učenjak Miklošič v vseh svojih primerja-jočih slovstvenih knjigah vzorno Ravnikarjevo pisavo Slovencem, opominjajoč da naj jo marljivo posnemajo. (Marnov »Jezičnik «.) * Najvzornejšega rodoljuba in mladinoljuba se je pa Ravnikar pokazal v svoji oporoki, s tem si je pri svojih sorodnikih, rojakih in pri vseh Slovencih postavil neminljiv spomenik. Zlasti se ga bodo pa Vačani in vaške župnije župljani spominjali še poznih, poznih let, zma- 24 R«+- trajoč ga svojim največim dobrotnikom; kajti Vače bi nikoli ne imele tako lepe cerkve, ako bi jim pri zidanji ne bil pomagal v denarjih blagi škof Ravnikar. Iz oporoke razvidimo, da on ni bil rodoljub od danes do jutra, imajoč polna usta besedi za svoj narod, stori pa zanj čisto nič. Ravnikar je pokazal v djanji, da je pravemu rodoljubu sveta dolžnost tudi kaj materijalnega žrtvovati za duševni in gmotni napredek svojega ubo-zega in zapuščenega naroda. Matej Ravnikar je v tem oziru pravi biser, ki v marsičem nadkriljuje jednake vrste može. Zapustil je namreč skoro vse svoje premoženje (48.000 gld.) v blage namene. Znamenita Ravnikarjeva oporoka, katero je on sam lastnoročno pisal v nemškem jeziku, glasi se blizu tako-le: »Moja poslednja volja je, da po moji smrti vse moje ostalo premoženje rabi tem-le namenom : 1. Umestno premoženje (inventar 5000 gld.), kar sem ob nastopu škofije prejel iz verskega zaklada, bo priloženo v bankovcih po 1000 gld. Ono naj se deželnemu poglavarstvu izroči kot hranilo mojemu nasledniku. 2. Glede na to, da sem stroške škofijskega nastopa, ki znašajo še rajše več kakor dveletne dohodke, vse sam poravnal s pomočjo tega umestnega premoženja brez kacega dolga, zapuščam 14.000 gld. ubožnemu zakladu »vaške župnije in vaškega trga« (mojega rojstnega kraja) tako, da se letne obresti od 6000 gold. razdele med potrebne sorodnike (po očetu in materi) ne oziraje se na župnijo njih bivališča, kakor tudi ne na stopinjo sorodstva, temveč na pravo potrebščino in dobro krščansko nravnost. Od 2000 gold. naj se letne obresti razdele med »izključljivo zares potrebne Vačane«, ki so krščanskega in lepega vedenja. Letne obresti od ostalih 6000 gold. se razdele med uboge, pobožne, poštene in nravne župljane cele vaške župnije (tudi stare; tu sem se namreč uštevajo: Sv. Lambert, Sveta Gora, Sava in Hotič). Ako bi pa letnih obresti od 2000 gld. za Va-čane bilo premalo, naj se uporabijo v prvi vrsti za te tudi ostale obresti. 3. 4000 gld. volim za dve dijaški ustanovi. Pravico do teh imajo moji sorodovniki po očetu in po materi — ne oziraje se toliko na bližnjo ali daljno sorodstvo, kolikor na bistro glavo (talent), pridnost in hvalevredno vedenje. Pri pomanjkanji sorodovincev imajo v drugi vrsti pravico dijaki - Vačani in sicer tako, da če je kateri zadnjih pridnejši, marlivejši in lepšega vedenja od sorodovincev, ima pred temi prednost. O pomanjkanji teh pridejo na vrsto dijaki cele vaške župnije (tudi stare) in za temi sinovi kranjskih podanikov grof Lambergovega kanonikata; konečno imajo do teh ustanov pravico vsi dijaki s Kranjskega. Uživate se lahko na vseh šolah — že tudi na osnovnih. Pravico oddajanja ima ljubljansko škofijstvo. 4. Za dijake tržaško-koprske vladikovine volim za štiri ustanove 8000 gld. Dijaki Pazinskega okrožja, ker je bolj reven, imajo prednost. Namen teh ustanov je nekoliko oskrbeti za duhovski naraščaj; zatorej se ne smejo razven Ilirije in ne dalje kakor samo do dovršitve modroslovnih šol vživati; potem naj se oddajo drugim dijakom. Pravico oddajanja ima tržaško-koprski škof. 5. 6000 gld. volim v ta namen, da se obresti vporabijo za pripravne bogoslovne ali za dušno pastirstvo potrebne in dobre knjige, da se odstrani sleherno praz-noverstvo in mračnjaštvo. Razdele naj se med duhovnike tržaško-koprske škofije. Sosebno naj se s takimi knjigami preskrbe mladi duhovniki, ki še le prvikrat -HHS 26* nastopajo svojo duhovensko službo; poleg teh naj se še preskrbljujejo s potrebnimi, dobrimi šolskimi knjigami marljivi revni bogoslovci. 6. Da se med ljudstvom odpravi vsakojako praz-noverstvo in mračnjaštvo, ustanovljam v ta namen 4000 gld. za dobre, v verskem duhu pisane knjige za prosto ljudstvo. Te knjige naj škofijstvo primerno razdeljuje med predstojnike raznih župnij; le-ti naj je potem izroče sposobnim osebam. Obresti od tega denarja se lahko vporabljajo za natisek »knjig za ljudstvo v slovanskem jeziku«. 7. Mojim domačim služabnikom naj se izplača celoletni zaslužek; zraven tega še vsakemu 10 gld. za sleherno službeno leto, — strežaju Kranjcu pa 15 gld. 8. Vse svoje molitvene in druge knjige volim škofijski pisarni z opazko, da se tiste knjige, ki se lahko vporabljajo pri dušnem pastirstvu, razdele pripravnim duhovnikom — francoske knjige naj vzame škofijski kancelar Josip D' Andri; le-ta kakor tudi Kovačič in Malič sme še vsak za se po jedno knjigo — celo kak slovar obdržati. Ostale knjige dobi škofijska knjigarna. 9. Svojo molitveno opravo, izvzemši zlato verižico, križe in prstan, zapuščam stolni cerkvi. 10. Dedičem vse zapuščine imenujem župno cerkev na Vačah. Nadaljevanje si še pridržujem. Trst, 25. maja 1844. Matej Ravnikar, tržaško-koprski škof.« Oporočni pristavek (kodicil). Kot dodatek k svoji izvirni oporoki odrejam še sledeče : I.) Svojim služabnikom, ki ostanejo do moje smrti v službi, volim brez ozira na službena leta, in sicer: strežaju Ignaciju Kranjcu zbog njegove neutrudljive usluž-nosti 800 gld.; kuhinjski dekli Mariji Namar, ki je že toliko časa v službi, kakor jaz škofujem — ki je bila vedno zvesta, pobožna in pridna, in ki je opravljala najtežja dela, zapuščam 300 gld. ; svoji kuharici Rezi Kem-perle zbog njene starosti 300 gld. — in kočijažu Janezu Vinkleiju pa 100 gld. 2.) Ubožnemu zakladu v Trstu volim 500 gold. Obema mestnima župnikoma za razdelitev med uboge zapuščam 1000 gld. Za reveže v svojem rojstvenem kraji na Vačah 600 gld., kar naj se takoj po moji smrti razdeli. Za letno črno sv. mašo (obletnico) za se, svoje stariše, znance, prijatelje, sorodnike in dobrotnike volim 1000 gld. Svojemu kancelarju Jožefu D' Andri zapuščam jedno zlato škatljo (tobačnico), jedno pa korarju Pavšeku v Ljubljani. 3.) Izvrševalcem svoje oporoke imenujem korarja in okrajnega dekana Petra Aleša s potrebnimi pooblastili. Da preprečim krivične zahteve do svojega imetja, tikajoč se posestva v Servoli, sklicujem se na stanje, katero sem bil prevzel komisijonelno. 4. Proti zahtevanju, da moram podrto gospodarsko poslopje na novo postaviti, protivim se odločno, kajti ta samovoljna odreba politične oblasti naj se dožene pravnim potom. 5. Za škofijski dvorec, ki je v zelo slabem stanu, že s početka zidanja zanemarjen ter ves strohljen in podrt, nisem odgovoren, ker na vsak način morata za popravo dvorca skrbeti delortia kameralni in deloma verski zaklad. Trst, 28. vinotoka 1845. Matej Ravnikar, tržaško-koprski škof. Matija Eržen, Jakob Komar, priči. 28 KH 29 IfM- Ta prekrasna oporoka govori jasno, kako ljudo-milega srca je bil škof Ravnikar. Vse svoje prihranjeno premoženje volil je tedaj jedino le blagim namenom. V teh njegovih delih razodeva se očitno živodušnost iskrenega, za vse dobro, blago in vzvišeno gorečega moža, kar naj bi našlo še obilo, obilo jednacega mišljenja v prid naši mili slovenski domovini. - Iz oporoke tudi razvidimo, kako goreče je ljubil svoje rojake Vačane. Rojstveni kraj trg Vače bile so mu vedno pri srcu. Ko je še v Ljubljani bil, zahajal je rad — sosebno o počitnicah — na Vače, kjer je vedno ostajal nekoliko časa. Domu ga je zlasti gnala goreča ljubezen do svoje pobožne matere, katero je neizrečeno rad imel. Na Vačah je rad pridigoval in ljudstvo ga je z veseljem poslušalo. Ko je bil še v Ljubljani korar, voditelj in učitelj, in pozneje tudi kot škof v Trstu preobložen z raznimi opravili, rekel je pogosto nejevoljno: »Vse bodem popustil ter šel za beneficijata na Vače.« Zadnjikrat je bil kanonik Ravnikar na Vačah ob smrti svoje matere 1. 1819. Takoj, ko dobi žalostno poročilo, da mu je mati nevarno zbolela, poda se na Vače. Toda na svojo veliko žalost ne najde svoje ljubljene matere nič več pri življenji. Stara rejenka Reza, katera je že davno umrla, mi je pravila, kako bridko so jokali ranjki škof za mater — tako da jih ni bilo moč potolažiti. Od tega časa ni bil Ravnikar nikdar več na Vačah. — Njegovo nedolžno veselje dečku in še tudi duhovniku doma je bilo — ptičji lov. Hodil je v ta namen najrajše na »njivo za farovžem«, od koder je imel krasen razgled po hotiški savski dolini. Ded, škofov bratranec, kazal mi je celo prostor, kjer je navadno nastavljal ptičem, V družbi svojih znancev in prijateljev se je Ravnikar rad razveseljeval z nedolžnimi kratkočasnicami. Ako mu je kakšna stara ženica pravila, da gre na božjo pot, pošalil se je rad ž njo rekoč: »Da le ne Bogu na pot.« Priprost v vsem svojem življenji ni maral za unanjo bliščobo. Sprehodi na prostem, zlasti po zelenih gričih — bili so mu do zadnjega naljubše veselje. Bil je hitre hoje in njegov spremljevalec ga je težko dohajal. — Primerjajoč Dolinarjev popis z onim, ki ga nahajamo v »Novicah« iz 1845. leta, vidimo, da se v marsičem strinjata. »Novice« namreč pišejo takole: »Ranjki škof je bil srednje-velike krepke postave; čelo mu je bilo visoko, obličje bolj okroglo, kot podolgasto iu nekoliko bledo-rujavkaste barve. Lase je imel črne; vrhu glave se je po hudi vročinski bolezni že zgodaj pokazala plešica. Pod košatimi obrvmi je lesketalo črno-temno in ostro oko, ki je na prvi pogled razodevalo bistroumnega in resnobnega moža visoke veljavnosti. Streli jednak je bil njegov pogled. Brž pa, ko se so mu odprla njegova usta, odkrilo se je njegovo plemenito in ljubeznjivo srce, in dr. Svojo gorečo ljubezen do kranjske dežele, do milega materinega jezika ter zlasti do svojega rojstvenega kraja, trga Vač, ohranil je blagi Ravnikar v srcu svojem do zadnje ure svojega plodonosnega življenja. V 20. dan listopada t. 1. minulo bode uprav 45 let — dolga doba skoraj pol stoletja —, odkar je prestalo biti srce tega vzornega rodoljuba slovenskega, bla-zega moža, kakoršnih Slovenci sploh potrebujemo. Hvaležni narod slovenski se ga bode vedno spominjal — ne le kot jednega svojih najboljših pisateljev in pedagogov, ampak tudi kot jednega svojih največih dobrotnikov. Te skromne vrstice završujemo z gorečo željo, da bi nam nebesa poslala še mnogo, mnogo — sosebno pa med slovenskim duhovništvom — vrlega in uzornega Ravnikarja vrednih naslednikov! Tedaj se bodo uresničile besede slavnega Koseskega, ki poje : »Pusti svet opravke svoje, »Sursum corda« v domu poje Mož pobožen, rajski svat. Vse obrne v božjo slavo, Mitra kinča sveto glavo, Papež piše: »Ljubi brat«! Kadar grob nemilo zine, Angelj čist na svetu mine, Kdo je mar? Ta pobožen korenine Je slovenski oratar«.