SLOVENSKI Čebelar 75 1873 ZAČETEK PERIODIČNEGA ČEBELARSKEGA TISKA ANTON JANŠA 1734—1773 7 LETNIK LXXV 1973 SLOVENSKI C LAS 11.0 ČEBELARSKI II ORGANIZACIJ SLOVENI J E ČEBELAR L marcc V S E 15 I N A Josip Bregar: čebelarstvo v luči pisma pred- sednika Tita................................U5 l)r. Ksenija Rozman: Rodovnik čebelarja An tona Janše....................................(>7 Lojze Kastelic: Moji prvi stiki s Slovenskim čebelarjem...................................7.’, Ivan Krajnc: Čebelarjeva opravila v marcu 75 E. in A. Cimerman: Euodia daniellii — pri nas doslej neznano medovito drevo..................77 Dr. ing. Oldrich Haragsini: Prezimovanje povzročiteljev gozdne mane........................78 IZKUŠNJE IN PREIZKUŠNJE NAŠIH ČEBELARJEV Anton Topolovec: Usoda čebel na cvetju buč med krompirjem.................................82 Martin Cilčvert: Štiri leta grenkih izkušenj z nakladnim panjem...............................st Lojze llorval: Kaj pravijo moje izkušnje 85 Ivan Krajnc: Kaj lahko napravimo iz zade-lavine . ...............................8 f> MLADI ČEBELARJI PIŠEJO Herman Kisilak: Tudi kol vojak mislim na čebele.........................................87 NOVICE IZ ČEBELARSKEGA SVETA IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA OSMRTNICE List izhaja vsakega 1. v mesecu. Člani, ki plačujejo letno članarino 40,01) din, ga prejmejo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva c. 3 II, tiska Tiskarna PTT v Ljubljani. Uredniški odbor: France Guna, Alojz Kastelic, Ludvik Klun, Martin Mencej, Boris Modrijan in Jožko Šlander. Glavni urednik: Martin Mencej, odgovorni urednik: Boris Modrijan Letna naročnina za nečlane 45,01) din, za tujino 50,03 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal To velja tudi za naročnino. Številka žiro računa pri SDK v Ljubljani, Miklošičeva cesta: 50101-G78-48G3G. Telefon: 20-208 Zunanja stran ovitka delo Vilija Kožarja, podoba A. Janše akad. slikarja B. Jakca Ne samo zgradba ČlC-a, ampak bo tudi okolica nudila ugodne pogoje za uspešno dejavnost te prepotrebne ustanove za napredek in razvoj našega čebelarstva ČEBELARSTVO V LUČI PISMA PREDSEDNIKA TITA Josip Bregar pod naslovom »Pismo druga Tita« Pismo tovariša Tita in Izvršilnega biroja ZKJ brez dvoma posega v vse pore družbenega in gospodarskega življenja narodov SFRJ in tako tudi v naše čebelarstvo, najbolj zanemarjeno vejo gospodarstva, ki je bila — da se tako izrazim — obsojena na zanesljivo odmiranje, pa čeprav imamo — le kak absurd — najugodnejše naravne pogoje z ozirom na bogastvo čebelne paše, z ozirom na tradicijo pri naših narodih in na kader čebelarjev praktikov in čebelarskih znanstvenih delavcev. Splošna karakteristika našega gospodarstva in družbenega življenja je dejstvo, da ne izkoriščamo prednosti, ki nam jih nudi narava, pa so naravna bogastva pri nas zanemarjena in vse bolj neizkoriščena, a naši delavci si iščejo dela v tujih deželah. Po osvoboditvi so resda pri nas poskušali organizirati čebelarstva v družbeni lasti na hitro brez razvojnega programa, brez proračuna in brez usposobljenih zadružnih kadrov. Zaradi tega so hitro propadla, kakor tudi vse druge zadruge brez solidne podlage. Pri nas je bilo čebelarstvo zaradi naravnih pogojev razvito že od davna ne le zaradi sentimentalnosti do priljubljene živalice, ampak zaradi neposredne koristi, ki jo čebela nudi človeštvu, kar pomeni, da so naši predniki imeli boljši posluh za ekonomičnost še v fevdalni dobi, kot mi, v dobi razvoja socializma, ki mu pa birokratična administracija skuša zamegliti vse perspektive. Znano je, da je cesarica Marija Terezija že pred 200 leti, ko je zvedela za veščega čebelarja svetovnega slovesa, Slovenca Antona Janšo, poklicala na Dunaj, kjer je predaval na tedanji edini čebelarski šoli. Pri nas, zdaj v moderni dobi, je birokracija pred nekaj leti ukinila edino čebelarsko šolo v Novem z obrazložitvijo nekega visokega birokrata, da taka šola pri nas ni potrebna, pri čemer se seveda ni zavedal svoje lastne obsodbe. V drugi polovici preteklega in v začetku tega stoletja je bila pri nas zelo razvita mednarodna trgovina s čebelami in maticami, posebno v Sloveniji. Ker je naša čebela »Apis mellifica car-nica« zmerno rojiva in odlična medarica, je bila zelo cenjena in iskana po vsem svetu. Čebelarski trgovci svetovnega slovesa a hkrati tudi sami velečebelarji, Mihael Ambrožič iz Mojstrane in Jan Strgar iz Bitenj pri Bohinjski Bistrici, so izvozili v mnoge države sveta, ne samo v evropske dežele, ampak tudi na druge celine, na desettisoče čebelnih družin in matic ter so bili največji izvozniki čebel v Evropi, a morda celo na vsem svetu v času, ko še ni bilo zračnega prevoza, niti potnikov niti blaga. Jan Strgar iz Bitenj je tudi po drugi svetovni vojni dobil od egiptovske vlade ponudbo za nakup čebel in matic, a je zaradi visoke starosti in spremenjenih razmer ni mogel sprejeti, niti ni mogel tega kdorkoli drug. Omeniti je še treba, da je Strgar imel zaposlenega korespondenta za nemški in angleški jezik, ki je vodil korespondenco z mnogimi čebelarji, čebelarskimi organizacijami pa tudi vladami v Evropi in drugih kontinentih. Z ignoriranjem važnosti čebelarstva in ekonomičnega izkoriščanja vseh prednosti, ki nam jih nudi narava, kakor tudi slovesa naše čebele in našega nekdanjega solidnega trgovanja s čebelami, povzročamo seveda skupnosti neprecenljivo škodo, ki se odraža na naši negativni trgovinski bilanci, na splošni nelikvidnosti in nizkem standardu delovnih ljudi, kakor tudi na nezaposlenosti. Kakšen odnos imamo do čebelarstva, kaže tudi za donos medu katastrofalno leto 1972 v vsej državi, razen v Dalmaciji in na otokih, kar bo verjetno povzročilo propad mnogih čebelnih družin, pa tudi celih čebelnjakov posameznikov, vendar se nihče od odgovornih za gospodarstvo ne razburja niti ne podvzame mere za zavarovanje čebelarstva pred propadom. Vse dežele sveta, na čelu z Ameriko in Sovjetsko zvezo, pospešujejo svoje čebelarstvo In najdejo v tem svojo ekonomsko računico. Na žalost je edino Jugoslavija izjema, kakor da naši politični in gospodarski funkcionarji ničesar ne razumejo niti ničesar ne vidijo ko, in to zelo pogosto potujejo po svetu. Pri nas ne delamo propagande za potrošnjo medu, čeprav je znana njegova zdravilnost za človeški organizem, a na veliko delamo reklamo za cigarete in alkohol, katerih potrošnja je pri nas tako ena od največjih na svetu, večajo pa se stroški zdravstvenega zavarovanja, a pada storilnost delavcev na delu. Pismo tovariša Tita se torej še kako nanaša tudi na naše čebelarstvo in na vse tiste v administraciji, ki s svojo pasivnostjo razvoj čebelarstva pri nas, milo rečeno, zavirajo. To pa zadeva tudi vse nas čebelarje, čebelarske organizacije, a posebno člane ZK v njih, ker kot samoupravljalci nismo skoraj nič ali premalo naredili, da bi uspavano administracijo prebudili iz globokega spanja. Predvsem je treba izdati zakon o čebelarstvu, predpise o čvrstejšem povezovanju čebelarjev proizvajalcev z zadrugami, doprinesti program razvoja čebelarstva, načrt o izkoriščanju bogatih čebelnih paš, organizirati prevoz na najoddaljenejše paše in organizirati čebelarske znanstvene ustanove in inštitute, kakor tudi skrb o zdravstvenem stanju čebel. Iz »Pčele« broj 1—2/1973 Prevedel Boris Modrijan OBVESTILO Objavljamo sliko značke Zveze, ki bo članom na razpolago v začetku meseca marca 1.1. Značka bo izdelana — masivna — iz bakra, pozlačena z elektrolizo. Cena bo 6 din. Značka je prav lična in jo članom toplo priporočamo. RODOVNIK ČEBELARJA IN SLIKARJA ANTONA JANŠE DR. KSENIJA ROZMAN V počastitev dvestoletnice smrti prvega čebelarskega učitelja in slikarja Antona Janše (1734—1773) objavljamo rodovnik Janševe družine, ki izvira po očetovi in materini plati iz trdnih slovenskih kmečkih hiš. Podatki so pregledani po matičnih knjigah radovljiške župnije, kamor so štele vse vasi čebelarjevih prednikov: Hraše, kjer je stala dvogruntarska domačija Janševega deda Andreja in kjer je bil rojen čebelarjev oče Matija; Breznica, kamor se je Antonov oče Matija preselil in si ustvaril dom in kjer je bil rojen tudi letošnji slavljenec; Dvorska vas, kjer je bila kot gruntarska hči rojena mati Lucija Debelak in kjer je stekla zibel najstarejši čebelarjevi sestri Neži. Precej podatkov manjka — razni rojstni, smrtni in poročni datumi, marsikateri dekliški priimek nevest, rojstni in smrtni kraji itn. Upravičen bi bil tudi očitek, da datum krsta ne more v vsakem primeru veljati tudi kot datum rojstva; isto velja za dan pokopa, za katerega ni moč trditi, da je hkrati tudi smrtni dan. Kjer je natančno zapisan datum rojstva in krsta, se razume, da je naštet rojstni datum; kjer je omenjen le datum krsta, je v sili ta naveden tudi kot datum rojstva, kar je vselej delno opravičljivo, ker so njega dni otroka radi dali krstiti še isti dan, ko se je rodil. Matične knjige nam niso vsega razkrile. Mnogo dragocenih podatkov so nam ohranili in zbrali potrpežljivi pisci, ki sem jih naštela v opombah (Ivan Navratil, Martin Perc in Stane Mihelič). Po njih sem povzela marsikatero nadrobnost, ki bi sicer ostala neizpolnjena. Pri vsakem imenu, priimku in kraju je imenovana tudi oblika, kot so jo nekoč v originalu zapisali. Vsako ime je »obremenjeno« s številko opombe. Z njeno pomočjo je moč najti in kon- trolirati resničnost podatkov, vzetih iz prvotnih ali drugotnih virov. S tem pa naš dolg bratom Janšem še zdaleč ni poravnan. Ko objavljamo le Janšev rodovnik, ne moremo na dolgo in široko začenjati na primer s starimi vprašanji: ali jc Anton Janša znal nemško ali ne, ali je poučeval s pomočjo prevajalca ali ni, ali je napisal svoji deli sam ali mu jih je nekdo drug prevedel, ker naj bi bil sam le čebelar in slikar, ki ob prihodu na Dunaj leta 1766 menda niti pismen ni bil, kaj šele, da bi bil znal nemško. Ti dve zadnji ljubeznivi trditvi nam je zapustil naše gore list, Janšev mlajši sodobnik in bližnji rojak, Anton Tomaž Linhart (Radovljica 1756—1795, Ljubljana).1 Za njim so ju povzemali še drugi avtorji, v Ljubljani rojeni Constant von Wurzbach med njimi, čigar najbolj razširjeno in največjemu krogu bralcev in strokovnjakov dostopno delo je Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich. II. Th. Wien 1863, pp. 89— 91. Wurzbach je še dodal, da je Janša poučeval s prevajalcem. Prvi je s te plati skušal rehabilitirati Janša Ivan Navratil2 in za njim še prepričljiveje Stane Mihelič.3 Mislim, da nismo še vsega storili, da bi razkrili slikarsko in grafično dejavnost Antona Janše. Vsa dosedanja prizadevanja niso rodila sadu, a ni rečeno, da moramo zato že odnehati. Slabo kaže tudi glede ocene slikarske dejavnosti Valentina Janša. V najsrečnejši luči pa sc svetlika ime najmlajšega med njimi, Lovra Janša. Njegovi grafični listi, originalne risbe in akvareli, raztreseni po raznih institucijah v Avstriji in pri nas in bržkone tudi drugod, že dolgo čakajo temeljitega zbiranja podatkov o življenju in delu tega mnogokrat imenovanega krajinarja, ki pa do danes še ni doživel širše objavljene.strokovne ocene. Če nam bo srečno naključje po- kazalo pot do morda danes še nekje ohranjenega dokumentarnega gradiva »Kuharjeve« — Janševe družine — leta 1934 ga je še hranil župnik Franc Avsec v Lescah — nam bo moglo le načrtno in vztrajno delo navreči sad prave opredelitve umetnostne vloge in zmogljivosti slikarja Lovra Janša. RODOVNIK ČEBELARJA ANTONA JANŠE Očetov rod I. Anže Janša4, čebelarjev praded oo Elizabeta5 II Andrej Janša0, v Kranju izučen tkalske obrti, čebelarjev ded Andreas Jansha ex Hrasche * ok. 1641 + 21. 2. 1711 Hraše (70 let) 00 Magdalena7 * ok. 1648 + 14. 2. 1748 Hraše (80 let), pokopana na Rodinah sepulta e' in Rodain — ex Hrash otroci 1 Mihael Janša8 Michael Jansha cx Hrashah * 25. 9. 1672 Hraše 2 Jurij Janša”, posestnik, lastnik domačije »Pri Kuharjevih« 00 Uršula10 III Matija Janša'1, največji kajžar na Breznici, čebelarjev oče Matthias Janscha * 28. l. 1683 Hraše + 31. 5. 1752 Greznica 00 28. 2. 1729 županija Radovljica,- ženin iz Hraš, nevesta iz Dvorske vasi Lucija Debela kn, čebelarjeva mati Lucia Debelak ex Iloffdorff * 28. 10. 1705 Dvorska vas + 28. 2. 1781? Kranj?, pokopana na Rodinah? 4 Jera Janša13 Gertrudis Janscha ex Hrash * 6. 3. 1685 Hraše 5 Jožef Janša14 Josephus Jansha * 17. 3. 1693 (kraj ni zapisan) 6 hči17 7 hči'8 ad 2 Jurij Janša9, posestnik, lastnik domačije »pri Kuharjevih«, čebelarjev stric oo Uršula1" otroci Andrej Janša71 Andreas Jansha ex Hrash " 8. 11. 1709 Hraše Uršula Janša18 Ursula Jansh: ex Hrash ’ 29. 9. 17' ’ Hraše Jožef Janša"', posestnik, lastnik domačije »pri Kuharjevih«, čebelarjev bratranec Josephus Jansha ex Hrashah * 6. 3. 171> Hraše 00 29. 1. 1751 Mina Dovžan Jakob Janša20 Jacobus Jansha ex Ilrash * 2. 7. 1719 Hraše Janez Janša21 Joannes Jansha ex Hrasche * 24. 11. 1721 Hraše Marija Janša22 Maria Jansha ex Hrash * 4. 3. 1724 Hraše Marjeta Janša2:' Margarita Jansha ex Hrash * 17. 6. 1726 Hraše Elizabeta Janša (Špela?)24 Elisabetlia Jansha ex Hrash * 4. 10. 1728 Hraše + 27. 8. 1798? Doslovče? Helena Janša'-3 Helena Jansha ex Ilrash * 21. 8. 1731 Hraše ad III 3 Matija Janša11, čebelarjev oče ' 28. 1. 1683 + 31. 5. 1752 Brcznica 00 28. 2. 1729 Lucija Debelak12, Dvorska vas, čebelarjeva mati otroci 1 a Neža Janša20 Agnes Janz ex Hoffdorff ' 18. 12. 1729 Dvorska vas + po 25. 9. 1757 (po Polonini poroki) 2 a Polona Janša27 Apollonia Jansha cx Bresniz; ex Nabre-shncza * 5. 2. 1732 Brcznica + po 13. 9. 1773 (po čebelarjevi smrti) 00 25. 9. 1757, župnija Radovljica Andrej Kajdiž28, posestnik Andreas Kaidish (Geiidis) 3 a ANTON JANŠA2», slikar, grafik in čebelar Antonius Jansha ex Bresniz * 20. 5. 1734 Brcznica + 13. 9. 1773 Dunaj. Leopold Stadt 77 4 a Uršula Janša30 Vrsula Jansha ex XVrcscnza ' 3. 10. 1734 Brcznica + 20. 8. 1756 Brcznica (Ursula Janshan- ka ex Wresniz) 5 a Janez Janša31 Joannes Jansche ex Ilrasscha * 22. 10. 1738 Hraše + pred 13. 9. 1773 (pred čebelarjevo smrtjo) 6 a Jakob Janša32 Jacobus Janscha ex Wresniz * 26. 1. 1741 Brcznica + pred 13. 9. 1773 (pred čebelarjevo smrtjo) 7 a Marija Janša33 Maria Janscha ex Wresniz 10. 4. 1744 Breznica + ok. 1748 8a Valentin Janša34, slikar in grafik, adjunkt dunajske slikarske akademije Valentinus Janscha cx Bresenza * 12. 2. 1747 Brcznica + 11. 8. 1818 Dunaj, Neustift 11 00 4. 11. 1777 Dunaj (St. Michael) Theresia Holstein 9 a Lovro Janša35, slikar in grafik, profesor na dunajski slikarski akademiji Lavrentius Janscha ex Wresniz * 30. 6. 1749 Brcznica + 1. 4. 1812 Dunaj (Mariahilf 87, z. Gold. Ochsen) 00 19. 9. 1766 Dunaj (St. Ulrich) Theresia Rindfleisch, hči Johanna Michaela, izdelovalca ohišij za ure, in Marije Uršule * 29. 4. 1760 Dunaj, Spittelberg. z. Ro- ten Apfel (Pf. St. Ulrich) + 29. 1. 1806 Dunaj, Mariahilf 87 ad 8 a Valentin Janša31, slikar in grafik itn., čebelarjev brat ' 12. 2. 1747 Breznica + 11. 8. 1818 Dunaj, Neustift 11 00 4. 11. 1777 Dunaj, St. Michael Theresia Holstein otroci Marijana Janscha3" * ok. 1778 00 pl. Basi Elizabeta Janscha37 * ok. 1792 00 Buder (Budr?) Franz J a n s c h a s#, slikar dunajske porcelanske manufakture * 1784 Dunaj + 7. 1. 1860 Dunaj, Neu-Lcrchenfcld 00 4. 10. 1808 Elisabeth VValdvogl, vdova po Georgu Köglerju otroci 1 b Rudolf Franc Jansha39, zlatovezcc, ri- sar in entomolog; 1. 1846 ustanovil zla-tovezno obrt * 1868 oo Maria Janscha40, zlatovezilja 2 b Edward Jansha41, pevec (»Volksänger«) + 1881 neporočen ad 1 b Rudolf Franc Jansha30, zlatovezec, risar in entomolog + 1868 00 Marija, zlatovezilja otroci Rudolf Wilhelm Janscha42, zlatovezcc * ok. 1850 + 1907 00 1882 Ana13, zlatovezilja, leta 1925 še živela na Dunaju Edward Janscha44, zadnji Valentinov moški potomec + med prvo svetovno vojno umrl v bolnišnici 00 dvakrat poročen otroci pomrli pred njim Magdalena Janscha45 Marija Janscha40 * 15. 2. 1852 leta 1925 še živela na Dunaju 00 vdova po visokem državnem uradniku; zadnja ženska potomka Valentinovega rodu Materin rod I Jakob Debelak47, čebelarjev praded po materini strani Jacobus Debellack ex Holtdorf! * ok. 1633 + 22. 8. 1708 Dvorska vas 00 . . . Helena48 otroci II l Jernej Debelak40, posestnik, čebelarjev ded po materini strani Bartholomaeus Debelahk ex Hoffdorff * 22. 8. 16G7 Dvorska vas oo ... 2 Jera Debelak50 Gertrudis Debelak * 6. 2. 1682 (Dvorska vas) Marija51 * ok. 1673 + 12. 4. 1708 Dvorska vas (35 let) otroci Jožef Debelak53 Josephus Debelak ex Hoffdorff * 10. 2. 1696 Dvorska vas Marina Debelak53 Marina Debelak ex Hoffdorff * 25. 1. 1699 Dvorska vas Jera Debelak54 Gertrudis Debellak ex Hoffdorff * 20. 2. 1701 Dvorska vas Primož Debelak55 Primus Debelak ex Hoffdorff * 11. 5. 1703 Dvorska vas Lucija Debelak12, čebelarjeva mati Lucia Debelak ex Hoffdorff * 28. 10. 1705 Dvorska vas + 28. 2. 1781? Kranj? Lenart Debelak50 Leonardus Debellak ex Hoffdorff * 20. 10. 1707 Dvorska vas + 3. 9. 1708 Dvorska vas KRATICE AS Arhiv Slovenije, Ljubljana Mihelič Stane Mihelič: Anton Janša. Slovenski čebelar. Njegovo življenje, delo in doba. Ljubljana 1934. Navratil 1883 J(Ivan) Navratil, Anton Janša. Slavni kranjski čebelar. V: Spomenik o šestoletnici začetka habsburške vlade na Slovenskem. Ljubljana 1883. Navratil 1884 J(Ivan) Navratil, Janša Lovro pa Valentin, slikarja slovenska. Letopis Matice Slovenske za leto 1884. Ljubljana 1884. NŠkALj Nadškofijski arhiv v Ljubljani Perc Martin Perc, Pri Anton Janševih sorodnikih na Dunaju. II. Slovcnec LIII, Št. 213, 22. 9. 1925 M knjiga smrti župnije Radovljica. NSkALj P poročna knjiga župnije Radovljica. NSkALj R rojstna knjiga župnije Radovljica. NSkALj Schöny Heinz Schöny: Wiener Künstler-Ahnen. Genealogische Daten und Ahnenlisten. Wiener Maler. 1. Mittelalter bis Romantik. Wien 1770 OPOMBE 1 Anton Linhart: Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südlichen Slaven Österreich. II. Bd. Laibach 1791, pp. 327—328 J(Ivan) Navratil, Anton Janša. Slavni kranjski čebelar. V: Spomenik o šestoletnici začetka habsburške vlade na Slovenskem. Ljubljana 1883, pp. 142—144, 147. Stane Mihelič: Anton Janša. Slovenski čebelar. Njegovo življenje, delo in doba. Ljubljana 1934, pp. 82—88. 4 Mihelič, 54 5 Mihelič, 54 0 M 1657—1723; 31 a,- Mihelič, 54 7 M 1724—44, 18 * R 1667—1680, 124 9 R knjige, naštete pri 9 otrocih (Andrej, Uršula, Jožef, Jakob, Janez, Marija, Marjeta, Elizabeta, Helena); Mihelič, 53, 54. R knjige, naštete pri 9 otrocih (Andrej, Uršula, Jožef, Jakob, Janez, Marija, Marjeta, lilizabeta, Helena). 11 R 1G80—89, 24 a; P 1686—1737, 139; M 1656—1773, 71 a; Mihelič, 54, 55; Repetitions Extract über die Herrschaft Rattmansdorff im Obern Viertel Crain, Hof ßresniz, — AS; Stiftregister 1794, gospostvo Radovljica, RDA LK 282 (posestvo še vedno pod imenom -j-očeta Matija, umrlega 1752) — AS; — Izvlečki iz urbarja gospostva Radovljica s. d. (18. stol.) RDA LK 282 (Radovljica) — AS. 12 R 1701—20, 45; P 1686—1737, 139; Navratil 1883, 152; Navratil 1884, 28; Mihelič, 54; SchÖnY, 123. 13 R 1680—1689, 45 14 R 1689—1701, 42 a; Zbirka urbarjev (Radovljica) II, 17 u, Hraschach No. 4 in 5. — AS 15 Mihelič,54 10 Mihelič, 54 17 R 1701—1720, 98 18 R 1701 -20, 166 19 R 1701—20, 183 a; Mihelič, 53 !0 R 1701—20, 215 21 R 1720—32, 29 a S! R 1720—32, 61 a 83 R 1720—32, 90 a 24 R 1720—32, 121 a 25 R 1720—32, 172 !n R 1720—32, 140 3; Mihelič, 56 27 R 1720—32, 178 a; P 1737—, 113; Navratil 1883, 152; Navratil 1884, 28; Mihelič, 56 28 P 1737—, 113; Navratil 1884, 28; Mihelič. 56 20 R 1732—, 36; M Sterbprotocoll, Tomus I. Fol., 321, Pfarre St. Leopold, Wien II, 13. Sept. 1773— Erzbischöfl. Archiv, Dunaj; Mihelič, 55, 78—79; Schöny, 123 30 R 1732—40, 84a; M 20. avg. 1756 31 R 1732—40, 137 32 R 1740—1749, 17 a 33 R 1740—49, 72 a 34 R 1740—49, 12. feb. 1747; Navratil 1884, 27; Schöny, 123 35 R 1794—1758, 1; Navratil 1884, 3; Schöny, 123 30 Navratil 1884, 27; Mihelič, 58 37 Navratil 1884, 27; Mihelič, 58 38 Navratil 1884, 27, 28, 32; Mihelič, 58; Schöny, 123 39 Navratil 1884, 29, 30, 33—34; Perc, 2 49 Navratil 1884, 30 41 Navratil 1884, 31; Perc, 2, 3 42 Navratil 1884, 28; Perc, 2 43 Perc, 3 41 Perc, 3 45 Perc, 2 m Perc, 2, 3 47 M 1657—1723, 27 48 R knjige otrok Jerneja in Jere 49 Graščinski arhiv Bled, fasc. 29 (18. sept. 1730) — AS; R 1667—1680, 11; M 1657— 1723, 27; — po matičnih knjigah sodeč, je bil Jernej Debelak dvakrat poročen. Otrok iz drugega zakona v rodovniku ne naštevam. Vsi so bili rojeni v Dvorski vasi. Za očeta je imenovan Jernej Debelak, za mater pa Marija: Mihael, roj. 22. 9. 1709; Jurij, roj. 31. 3. 1713, pokopan v Kropi 23. 8. 1714; Elizabeta, roj. 6. 11. 1715, pokopana v Kropi 22. 2. 1716; Neža, roj.10.1. 1718, pokopana v Kropi 22. 5. 1718; Jernej, roj. 18. 8. 1721. 50 R 1680—89, 15 a 51 M 1657—1723, 26 52 R 1689—1701, 77 53 R 1689—1701, 111 54 R 1689—1701, 134 55 R 1701 — 1720, 20 ■r>,‘ R 1701 — 1720, 68 a; 1G57—1723, 27 Pri zbiranju podatkov sta mi ljubeznivo pomagali prof. E. Umek iz Arhiva Slovenije in s. A. Jama iz Nadškof, arhiva v Ljubljani. Za pomoč sc jima zahvaljujem. ZUSAMMENFASSUNG Dieser Artikel befasst sich mit der Herkunft der Familie des Bienenzüchters und Malers Anton Janscha und zwar väterlicher- sowie auch mütterlicherseits. Die Familie des Vaters, sowie auch der der Mutter entstammt aus rüstigem slowenischen Geschlecht. Diese Angaben wurden aus den zurzeit noch erhaltenen Matriken der Pfarre Radovljica, zu welcher alle Dörfer der Vorfahren der Bienen Züchter gehörten, entnommen: Hraše, Brcznica und Dvorska vas. Bei einem jeden Namen, Familiennamen und Ortsnamen ist auch jene Form angegeben welche im Original vorzufinden ist. Bei einer jeden Person des Stammbaumes ist auch die Herkunft der Angabe angeführt. So manche Angabe konnte man aber zurzeit nicht mehr nach den Original-Urkunden verifizieren, denn gerade nach den Dokumenten des Geburtshauses der Janscha, welche der Pfarrer Avsec verwahrte, ging jede Spur verloren. Aus diesen Dokumenten jedoch hat aber die Daten, der noch heute lebende Professor Mihelič, entnommen und sie in seinem Buche im Jahre 1934 publiziert. Mit der Frage der Schreibkenntnisse und der Kenntnisse der deutschen Sprache von Anton Janscha, befasst sich die Autorin dieses Artikles nicht im Detail, wohl aber erwähnt sie den ersten »Schuldigen« dieser Behauptung, Anton Janscha's Landsmann und Zeitgenosse Anton Tomaž Linhart (Radovljica 1756—-1795 Ljubljana), nach dessen Angaben auch andere Autors die Daten übernommen haben, unter ihnen auch der in Ljubljana geborene Constant von Wurzbach (Biographisches Lexikon des Kaisertums Österreich II. Th., Wien 1863, pp-89-91). Die Angaben von Wurzbach sind öfters unzuverlässig und entsprechen auch nicht den Tatsachen (die Geburtsdaten, Geburtsorte, die Verwandschaft von Anton, Valentin und Lorenz, die Jahreszahl der ersten Ausgabe »Abhandlung von Schwärmen«, die Frage der malerischen Bildung von Anton Janscha). Die Autorin bemerkt hierzu, dass diese Frage noch nicht geklärt ist, jedoch haben sich damit bereits Ivan Navratil,2 besonders aber Stane Mihelič, kritisch befasst. Die Nachforschungen bezüglich der malerischen Tätigkeit der Brüder Janscha, sind noch nicht abgeschlossen, besonders aber betreffend des Opus des jüngsten unter ihnen, Lorenz Janscha, wo die mit Geduld gesammelten Werke, welche in Österreich, Jugoslawien und andernorts verstreut sind, ein interessantes Bild seiner malerischen Fähigkeiten ergeben könnten. Aus dem Geschlechtsstamm der Janscha entstammt ausser der schon erwähnten drei Brüdern, noch der Maler der Wiener Porzellanmanufaktur, Franz Janscha und drei weitere Mitglieder, welche sich mit der Goldstickerei befassten. RirdoU Janscha soll sich mit Entomologie befasst haben, Eduard Janscha wird aber in der Literatur als Volkssänger bezeichnet. MOJI PRVI STIKI S SLOVENSKIM ČEBELARJEM LOJZE KASTELIC Prevzeti od blesteče pojave Antona Janše in njegovih snovanj na našem narodnostnem obzorju, katerih se z občudovanjem in spoštovanjem spominjamo v letošnjem jubilejnem letu, nekako pozabljamo na našega drugega, nič manj blestečega jubilanta — Slovenskega čebelarja. Pisati o pomenu in vlogi Slovenskega čebelarja v naši čebeloreji skozi 7 in pol desetletij ni lahka naloga. Izluščiti najpomembnejše od vsega, kar je bilo objavljenega v tem našem najstarejšem strokovnem glasilu v tričetrt stoletja, je skoro nemogoče, kajti vse, kar je bilo v njem napisanega, je bilo za slovenske Te podobe se starejši slovenski čebelarji najbrž dobro spominjajo. V prvem stoletju je krasila zaglavje Slovenskega čebelarja skoraj tri desetletja ... Pred 75 leti — točno 24. januarja 1898 — se je v pisarni Kmetijske družbe sešlo 30 najvidnejših takratnih čebelarjev na prvi občni zbor novoustanovljenega Čebelarskega društva za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko. Na tem občnem zboru so med drugim potrdili tudi sklep pripravljalnega občnega zbora z dne 8. 11. 1897, da »se začne z izdajanjem strokovnega društvenega glasila, ki naj se i menuje »Slovenski čebelar«. Uredništvo glasila so poverili takratnemu nadučitelju v Šmartnem pod Šmarno goro Frančišku Rojini. čebelarje takrat in je še danes nadvse pomembno in koristno. Ocene in hvalospeve posameznim prispevkom, kakor tudi življenjskim delom naših čebelarskih velikanov, ki so se uveljavili in zablesteli v vrsticah Slovenskega čebelarja, prepuščam preučevalcem zgodovine slovenskega čebelarstva. Na tem mestu bi rad le povedal, kakšno vlogo je igral Slovenski čebelar pri mojem spoznavanju čebel in čebelarjenja, kako me je vzgajal in vodil že na samem začetku mojega čebelarjenja. Po navadi se začno taka pripovedovanja z opisovanjem prvih naukov, ki jih dobiva začetnik v svojem strokovnem glasilu za svojo stroko. Prvi stiki med strokovnim glasilom in nadebudnim začetnikom so po navadi zelo prisrčni in pristni, kajti znanja željan začetnik brez pridržkov sprejema vse, kar prebere v njem. To se je dogajalo in se najbrž še dogaja večini novopečenih članov naše lepe bratovščine, ko se prvič seznanijo s Slovenskim čebelarjem. Pri meni pa so bili prvi stiki s Slovenskim čebelarjem čisto drugačni. Po njegovih vrsticah nisem hlastal zato, da bi našel v njih napotke', kako bi ogrebel prvo roj, ali kako bi napravil iz ene čebelne družine dve, niti kako bi najceneje prišel do panja. Ko sem mrzlično iskal med članki in prispevki, sem jih iskal in tudi našel bogato zakladnico klenih izrazov, pristnih besedi in jedrnatih stavkov. Zgodilo pa se je takole. Kot večina srednješolcev sem tudi jaz poskušal s pisateljevanjem. V tem prizadevanju sem se znašel pred dokaj veliko revščino stila in izrazov, s katerimi sem razpolagal. Zato sem z vnemo prebiral vse, kar mi je prišlo pod roke, da bi si na ta način obogatil svoje pisateljske zmožnosti, kajti želja za pisateljevanjem je bila velika in pubertetniško vsiljiva. Zavest, da mi do pisateljskih sposobnosti še precej manjka, je postala boleče prisotna posebno pri poskusu prevajanja neke knjige, katerega sem se lotil z dvema sošolcema. V takem razpoloženju mi je prišlo v roke nekaj vezanih letnikov Slovenskega čebelarja, ki ga je v tistem času urejeval sloviti urednik Avguštin Bukovec. Na nekem mestu sem odkril njegovo samohvalo, češ da je po oceni pesnika Otona Zupančiča njegov list po izrazo- slovju, pristnosti jezika in pretinjenein stilu eden najboljših, kar jih je v tistem času izhajalo v slovenskem jeziku. To resnico sem kmalu tudi sam dodobra spoznal! Letniki, ki so mi prišli v roke — bili so 39., 40., 41. in 42. letnik — in katere sem prebral tako rekoč v eni sapi, so mi z vsakim prebranim stavkom potrjevali. Vse je bilo napisano tako preprosto, domače in razumljivo, da je bilo branje zelo velik užitek. Stavki, najsi jih je napisal urednik ali pa tedanji odlični sodelavec Žnideršič, Peternel, Rojc, Mayer, Kobal, Verbič, Martelanc in mnogi drugi, so bili jedrnati in lepo oblikovani. Snov, o kateri takrat še nisem imel niti pojma, se je kar sama vsiljevala v dojemanje, tako je bila podana. Skratka, strokovne, včasih celo znanstvene teme, so bile obdelane tako, da so dosegale zavidljivo umetniško višino in literarno vrednost. Zdi se mi, da je takrat preživljal Slovenski čebelar svoj zlati vek! Razumljivo je, da sem poleg literarne vrednosti, katero sem v Slovenskem čebelarju takrat pravzaprav iskal, našel v njem tudi vso privlačnost in lepoto čebelarjenja. Spoznavanje čebel, njihovega življenja in dela ter spoznavanje lepote narave skozi ta drobna bitja, je podzavestno pronicalo vame. Nehote sem vzljubil čebele, čebelarjenje in čebelarje. Hkrati se je v meni porodila iskrena želja, da tudi sam postanem član te lepe bratovščine. In ko se je ponudila prva priložnost, sem kupil 30 AZ panjev in 20 čebelnih družin. Postal sem čebelar! Takšni so bili moji prvi stiki s Slovenskim čebelarjem! OBVESTILO Čebelarsko društvo Kranj bo Imelo letni občni zbor v nedeljo, 18. marca 1973 ob 9. uri v prostorih gostilne FINK v Kranju, poleg avtobusne postaje. ČEBELARJEVA OPRAVILA V MARCU IVAN KRAJNC V mesecu marcu začne navadno že toplejše vreme. V naravi se že vse budi. Prve znanilke pomladi so zgodnje spomladanske cvetice, ki ob sončnih dneh privabljajo čebele iz panjev. Prav veselje je gledati, kako prinašajo na nožkah cele koščke rumene ob-nožine. Vendar vedno ni vse tako lepo. Ko posamezni oblaki zakrijejo sonce, marsikatera čebela ne more več v panj in tako nesrečno konča vsa otrpla med potjo domov. Za propad čebel je posebno nevarna spomladanska resa in vrba. Če v bližini čebelnjaka ni tekoče vode, moramo čebelam napraviti napajalnik. Nanj se čebele navadijo, ako desko napajalnika v zgodnji pomladi, ob prvem čistilnem izletu, malo pomažemo z medom. Vodo v rezervoarju moramo zamenjati vsake 3 do 4 dni. Čebele se na napajalnik tako navadijo, da vse leto odnašajo vodo le od tam. Dobro je, če vodi dodamo malenkostno količino soli. Ta je čebelam potrebna in tudi voda se ne kvari tako hitro, če ji dodajamo ščepec soli. Prvi pomladanski pregled čebel je ne-obhodno delo, ki ga noben čebelar ne bi smel zanemariti. Tisti, ki je svoje čebele zazimil z mladimi maticami, bo imel mnogo manj skrbi in dela kot čebelar, ki ima v panjih matice razne, nepoznane starosti. Slednji kaj lahko doživi tudi grenka razočaranja. V zgodnji pomladi ne smemo brez potrebe in na dolgo brskati po panjih. Spomladi se pri vsakem odpiranju iz panja izgublja toplota, ki je prav v tem času, ko še niso družine razvite, neobhodno potrebna zalegi. Če je pregled res potreben, potem moramo vsako delo opraviti zelo hitro in čimprej zapreti panj. Za vsako delo si moramo pripraviti ves potreben material in orodje tako, da poseg opravimo čimprej. Pri nižji temperaturi pod12°C panjev ne smemo pregledovati, niti takrat ne čistimo dna panjev, temveč pri sumljivih družinah napravimo le bežen pregled. Popoln pregled ter čiščenje dna panjev in pri nakladnih panjih zamenjavo pod-nic opravimo pozneje, ko bodo dnevi toplejši. Izkušen čebelar bo imel pri prvem pomladanskem pregledu kaj malo opravkov. Po donosu cvetnega prahu čebelar z gotovostjo ugotovi, da panj ima matico; kakšna je matica, bo pa ugotovil pozneje pri nadrobnem pregledu, ko se bo tudi odločil, če jo bo pustil ali zamenjal. V glavnem je potrebno posvetiti skrb tistim panjem, katerim čebele ne prinašajo cvetnega prahu. Potrebno je tudi posebno skrb posvetiti panjem, ki šu- mijo, ali pa čebele lazijo po bradi in po prednjem delu panja. Taka družina je sumljiva. Ko tak panj odpremo, redno ugotovimo, da nima matice, ker je pozimi umrla. Če je družina močna, lahko dodamo v ma-tičnici matico, če jo imamo v rezervi. Če rezerve nimamo, združimo družino s sosednjo. Pri nakladnem panju prislonimo na brado sosednjega panja široko desko, na katero ometemo čebele, panj pa odstranimo. Čez nekaj dni se čebele uletijo na novem mestu. Pri AŽ panju panj zapremo, a družino otresemo na večji papir pred čebelnjakom. Čebele se kaj kmalu izprosijo vstop v drug sosednji panj. Popolni pregled čebel opravi vsak čebelar po svoje. Večji čebelarji prav gotovo ne bodo imeli toliko časa, da bi tako nadrobno izvedli to nalogo kot manjši čebelar. Dela na večjem čebelarstvu zmanjšamo na najpotrebnejše, zato ne moremo napraviti recepta, ki bi veljal za vse. V glavnem je potrebno odstraniti nepotrebno staro satje, kraju primerno zapažiti gnezdo, očistiti dna panjev in pri nakladnih panjih podnice, dodati manjkajočo hrano, dražilno krmiti, zamenjati matice in združiti slabiče. Vendar pa je potrebno, da vsak čebelar ugotovi kakovost zalege, zalogo hrane in zdravje čebel ne glede na število panjev. Pri pregledu zalege ugotavljamo, kakšna je matica: 1. če je zalega strnjena in ravna, je matica dobra; 2. če je zalega razmetana, pa vendar ravna, je plodnost matice popustila ter ne obljublja napredka družine. Tako matico moramo zamenjati ali ako nimamo rezerve, družino združiti; 3. če je zalega razmetana in grbasta, je matica trotovka. Taka matica je izčrpala semenčice, kar vodi do propada družine; 4. če je zalega razmetana in grbasta, a v posameznih celicah na satju opazimo več jajčec, potem je to trotar. V takem panju zalegajo lažne matice, tj. čebele; 5. normalno pokrita in razmetana zalega, kakor je omenjeno pod 2. je lahko tudi znak evropske, tako imenovane pohlevne gnilobe. V vsakem od navedenih primerov mora čebelar vedeti, kaj mu je storiti. Če bo reševal slabiče ali jih bo likvidiral, je odvisno od njega samega. Čebelarji z manjšim številom panjev vzamejo vse take primere preveč tragično. Čeravno ni nikakršnega ekonomskega razloga, hočejo za vsako ceno rešiti take družine. Slabotnih družin s starimi čebelami, kakor Je to primer z družinami, kjer najdemo trotovke, ali trotarje, kjer zalegajo čebele, ni pametno niti opravičljivo reševati. Nje je najbolje likvidirati, tj. njihove čebele združiti s sosednjimi panji. Tudi če jih rešimo, od njih ne moremo pričakovati v prihodnji sezoni ničesar, ker se počasi in prepozno razvijejo. Ekonomsko opravičeno je rešiti le močne družine z mladimi čebelami, kjer se z dodajo mlade matice prekinjenje v zaleganju ne bi občutilo. Če je vredno rešiti družino, v kateri zalega trotovka, potem najprej odstranimo staro matico in vso trotovsko zalego. Nato družini dodamo mlado matico in družino nakrmimo. Okvirje s trotovsko zalego damo normalnim družinam, kjer se troti izležejo in se satje ohrani. Matico dodamo v matičnici. Še bolje je, če taki družini dodamo pra-šilček polovičarja. V vsakem primeru pa moramo, posebno začetniki, matico pripreti. Ob strani damo novo družino ne da bi priprli matico; nato s časopisnim papirjem pregradimo satje dodane družine in potem dodamo ostalo satje s prvotno družino v panj. Vse skupaj malo podkadimo, pustimo odprt panj vsaj deset minut in ga potem zapremo. Pri nakladnem panju niti ni potrebno umoriti stare matice. Enostavno odpremo panj, čez naklado položimo časopisni papir in na vse to položimo naklado z mlado matico. Ko čebele pregrizejo papir, se združijo in čebele mlade matice same umorijo staro matičo na poti skozi spodnjo naklado proti žrelu panja. Čas je zlato, zato menim, da najbolj velja preizkušena metoda: močne družine, ki jih naj bo čimveč v rezervi in obilo zimske zaloge hrane. S tem bomo dosegli velike donose z najmanj dela. Posebno pozornost bomo v tem času posvetili raznim čebelnim boleznim, o čemer je pa že dosti napisanega v našem glasilu. Spomladni klici so vabljivi, so pa lahko tudi usodni za čebele ČEBELARSKA DRUŠTVA IN DRUŽINE, KI DOSLEJ ŠE NISO POSLALA SEZNAMA ČLANOV, PROSIMO, DA TO STORE ČIMPREJ! EUODIA DANIELLII — PRI NAS DOSLEJ NEZNANO MEDOVITO DREVO F. IN A. CIMERMAN Toliko obetajoči mladi strokovnjak, čebelar in sodelavec našega glasila, biolog FRANCI CIMERMAN, je Dse do zadnjega dne svojega življenja snoval in delal v prid našega čebelarstva. Z njegovo smrtjo je nastala občutna vrzel v naših čebelarskih vrstah in v vrstah naših sodelavcev, ki ne bo lahko nadomestljiva. Neposredno pred svojo smrtjo je pripravil za Slovenskega čebelarja še spodnji prispevek iz svoje bogate zakladnice, kar kaže na njegov posluh za slovensko čebelarstvo in Slovenskega čebelarja. Uredništvo To poročilo navezujemo na članek »Varujmo in zboljšujmo čebeljo pašo« (Slov. čebelar, 3, 70, 1972), v katerem smo dali nekaj misli o nevarnostih, ki groze čebelarstvu zavoljo vedno slabših pašnih razmer, ki nastajajo zaradi človeških posegov v naravo. Skušali smo prikazati nekaj preprostih možnosti za izboljšanje čebelje paše, med drugim pomen posajevanja medovitih dreves — listavcev, s čimer dosežemo obogatitev nektarske in pelodne paše. Pri pregledovanju literaturnih podatkov smo naleteli na zanimiv opis H. G. Wagenerja (Nordwestdeutscher Imker, 23, 9, 264, 1971), ki ga je vredno v tej zvezi posredovati našim bralcem. Gre za medovito drevo, ki je doma na Kitajskem, v Evropi pa je razen v botaničnih vrtovih nepoznano. Pri nas raste v botaničnem vrtu v Zagrebu. Latinsko se imenuje Euodia (obstajajo razne vrste), v Ameriki mu pravijo bee-bee tree, v Nemčiji pa Wohlduftraute ali pa tudi Hunderttausend-blüttenbaum. V botaničnem vrtu v Darmstadtu so pred nekaj leti opazili, da čebele močno obletavajo cvetoča drevesa od poznega poletja do zgodnje jeseni. Botanično spada drevo v družino rutic (Rutaceae), kamor prištevamo med drugimi tudi po naših vrtovih rastočo, blagodišečo vinsko rutico. Med najbolj znanimi zastopniki družine pa so citru-si. Vse vrste odlikuje vsebnost eteričnih olj. Tudi »čebelje drevo«, če ga smemo po naše tako imenovati, s svojim vonjem močno privablja čebele. Euodia daniellii cveti od sredine avgusta do konca septembra, druga vrsta E. velu-tina pa mesec dni prej. Številni majhni cvetovi so belkasto do rumenkasto zeleni in združeni v grozdastih klasih velikosti do 25 cm. Po cvetenju se razvijejo številni purpurno rdeči plodovi. Listi so podobni listom jesena, so neparno pernati in postanejo 30 do 40 centimetrov dolgi. Drevesa cvetijo približno 8 let potem, ko smo jih posejali, oziroma 3 do 4 leta po presaditvi. V ugodnih razmerah, to je na toplih in zaščitenih mestih, kjer uspeva tudi vinska trta, zrasejo v nekaj letih v mogočna drevesa, do višine 10 m. Zaradi okrogle zgradbe krošnje dajejo gosto senco. Zavoljo rdečih plodov pa so jeseni prijeten okras vrtu. Koristi čebeljega drevesa so predvsem v tem, da nudi čebelam v veliki meri pelodno pašo in obilo medičine v času, ko pri nas nobeno drugo drevo ne cveti več. Pozimi daje s plodovi izdatno zimsko hrano pticam pevkam. Semena kale šele potem, ko so zmrznila. Mlade rastlinice so občutljive za mraz, če pa jih pokrijemo, moramo paziti, da nam mladih drevesc ne obglodajo miši. Po posredovanju dr. V. Strgarja, direktorja Botaničnega vrta v Ljubljani, smo dobili nekaj semen tega drevesa iz botaničnih vrtov Simeria (Romunija) in iz Mainza, za kar se na tem mestu najlepše zahvaljujemo. Semena so v zabojčkih lepo vzkalila in zraslo je ne kaj desetin rastlin. Videz pol leta sta- rega drevesca je spodbuden. Ce bodo rastline uspešno prezimile, jih bo nekaj na razpolago pri Janezu Cimermanu. Na ta način bi želeli to pri nas neznano drevo poskusiti vzgojiti. Upamo, da sc bo prilagodilo našim razmeram in da bo sčasoma postalo tudi našim čebe- lam nov, tako potreben izvor hrane. Idealno bi bilo, če bi ga v dogovoru z odgovornimi forumi posadili v večjih količinah (večletne sadike bi lahko nabavili v Nemčiji) vzdolž naših cest ali v parkih okrog novih stanovanjskih naselij. PREZIMOVANJE POVZROČITELJEV GOZDNE MANE Dr. ing. Oldrich Haragsim iz znanstvenega zavoda za čebelarstvo v Dolu na Češkoslovaškem je objavil pod zgornjim naslovom izredno zanimiv in poučen članek, ki ga bodo tudi slovenski čebelarji z veseljem prebrali. * * * Bionomija povzročiteljev gozdne mane je brez dvoma zelo zanimiva, toda brez ugovora pri vseh rodovih tudi zelo zapletena. Kajti vsaka družina, vsaka vrsta in celo mnogi rodovi imajo svoj lasten značilen razvojni krog. Vse ento-mološke knjige obravnavajo ta razvoj v obliki kroga. Ta razvojni obrazec natančno prikazuje, v kateri razvojni stopnji se trenutno nahaja povzročitelj medenja. Razvojne cikle (zaključne kroge) posameznih žuželk, ki izločajo gozd no mano, morajo predvsem poznati poročevalci gozdno-opazovalne službe in seveda prevaževalci sami, da pravilno ocenijo in izkoristijo morebitno gozdno medenje. Ko opazujemo v črtežu življenjsko pot listnih ušic, vzemimo hojevo ušico, ugotovimo, da pripada jajčecu v tem krogu najdaljša doba. V tej dobi preživlja rod najneugodnejšo dobo — zimski čas. V poletnem ugodnejšem času sc ušice razmnožujejo partenogenetično, se pravi, da se deviške samice brez pa- ritve razmnožujejo, v mnogih primerih celo kotijo žive ušice. Toda kako je mogoče, da iste ušice ob določenem času ležejo jačeca, iz katerih sc razvijejo samci in samice, ki postanejo starši novih rodov? Listne ušice in kaparji se hranijo s sladkorji in aminskimi kislinami, ki se pretakajo v obliki asimilatov skozi tanke sitke zelenih rastlin. Vendar se sok skozi vso rastno dobo nc pretaka vedno z isto napetostjo skozi ccvčice. Najmočnejši je pretok na pomlad, ko rastline bujno rastejo. Preko poletja pa, ko lesenijo mladi poganjki in zbira rastlina rezervno hrano in tvori zimsko pop-je, se sokovni pretok zmanjšuje. Na je sen, ko odpada listje in rastline izgubljajo vlago, pojenjuje pretok sokov, dokler ne doseže tik pred zimo najnižjega stanja. Ta letni pretok sokov jc v rastlinah dedno utrjen in ugodno ali neugodno vreme ga moreta le malenkostno spremeniti. Nihanje napetosti v pretoku sokov je združeno tudi s stalnim spreminjanjem vsebine. Spreminja se kemična sestava soka, od pomladi proti jeseni se niža beljakovinska sestavina, spreminjajo pa se tudi medsebojne povezave aminskih kislin. Pazljivemu opazovalcu ne uide dejstvo, da se ušice pripravljajo na zimo v istem tempu, kot prehaja poletje v Razvojni krog hojeve ušice l ZARODNICA Q DEVIŠKI RASPLOD GINOFARI jesen in jesen v zimo. Ugodno ali neugodno vreme jeseni komaj kaj vpliva na pripravljanje listnih ušic za prezimovanje. 2e proti koncu avgusta se začenja kvantitativna sprememba sokov-ne hrane in pojavlja se nova vrsta ušic, ki se tako po obliki kot tudi anatomsko povsem razlikuje od dosedanje generacije. To so tako imenovani g i n o -pari ali seksupari, se pravi, to so prave samice brez kril in krilati samci. To so starši prihodnih rodov. Kadar te nove oblike ušic spolno dozorijo, poiščejo krilati samci samice ter se z njimi parijo. Zanimivo je, da se samice nekaterih vrst pred paritvijo zbirajo na določenih prostorih, kjer po paritvi odložijo po več tisoč jajčec (Lachnus roboris). Samci poginejo po večkratni paritvi, samice pa živijo po zaleganju še dalje, dokler jih ne pomori pomanjkanje hrane ali prva slana. Pri nekaterih listnih ušicah se pojavlja generacija staršev že sredi poletja. Njihova jajčeca trajajo od po-.'etja do prihodnje pomladi; zaradi te Cf SAMCI Q SAMICE C OPLOJENO JAJCE dolge dobe so izpostavljena zelo velikim nevšečnostim. Način, kako in kam polagajo ušice svoja jajčeca, je zelo različen. Na iglavcih odložijo jajčece na iglico, ki preko zime ne odpade. Ušice, ki živijo na macesnih, odlagajo jajčeca na drevesno lubje. Na listavcih skrivajo ušice jajčeca pod lubove razpoke na vejicah ali pod hrapavo lubje na deblu. Mnoge ušice spravljajo jajčeca pod razpoke brstičnih listov. Znana zelena hojeva ušica (Cinara pectinatae) odlaga posamična jajčeca na sredino spodnje strani iglic. Macesnova lubna ušica (Cinara Iaricis) jih odlaga posamič pod lubje olesenelega brstiča. Lipova ušica (Eucalyptus tiliae) in javorova ušica (Chetophorus aceris) odlagata jajčeca v večjih ali manjših nepravilnih skupinicah pod lističe popkov ali na lubje vejic. Na borovih iglicah z lahkoto opazimo niz 5 ali 6 jajčec, ki jih zalega borova ušica (Cinara species). Leglo borove ušice Temnorjava hrastova ušica (Lachnus roboris) zalega v velikih kolonijah temna jajčeca, ki ležijo včasih tudi v dveh do treh plasteh. Jajčeca listnih ušic so kaj raznovrstna. Pri nekaterih se vrhnja kožica sveti, pri drugih je motna, nekatera jajčeca so lisasta, površina je včasih hrapava, največkrat gladka. Pri nekaterih vrstah so jajčeca pokrita z voščenimi luskinami ali celo s pravcatim voščenim puhom, ki ga proizvaja ušica kar ob zaleganju. Po obliki razločujemo tri vrste: jajčasto, sodčkasto ali klobasasto, navadno je do 2 mm dolga in pol mm debela. Navadno so temnorjave ali črnikaste barve. Le redke vrste ušic ležejo zelena, oranžna ali siva jajčeca. S starostjo barva jajčec potemni. Rodnost listnih ušic je kaj različna. Nekatere ušice ležejo le po eno jajčece, mnoge 3 do 5 jajčec, nekatere pa celo do 25 jajčec. Le ena vrsta proizvajalca listne mane dela izjemo. To je velika vrbova ušica (Tuberolachnus salignus), ki nima zaključenega razvojnega kroga. Ta vrsta se razmnožuje le partenogenetično, se pravi, da se ušice razmnožujejo le preko neoplojenih jajčec. Ta vrsta ne izoblikuje nikdar samcev in ne pozna oplojenih jajčec. Leglo hrastovih ušic To vrsto ušic lahko opazujemo na jesen na vrbovih deblih, kako se cela kolonija pomika navzdol proti koreninam. Mnogokrat jih preseneti prva slana. Prezimujejo pa tiste ušice, ki so se pravočasno pretolkle do korenin pod varno zavetje zemlje. Tam v otrplosti preživijo zimske nevšečnosti, dokler jih pomladno sonce in zopetni sokovni pretok ne zbudita v novo življenje. Deviško rodno se pojavljajo nove generacije, ki ohranjajo vrsto. Kaparji preživljajo zimsko dobo v stanju ličinke s tako imenovano d i a -pavzo, to je v stanju, ko razvoj popolnoma zastoji. Večina vrst kaparjev preživi zimo kot ličinka pred drugo levitvijo, ko so nekaj daljše kot milimeter in se že same pomaknejo na primeren prostor za prezimovanje. Tam sc zarijejo pod luske lubja, da sežejo s sesalom do pretočnih cevk, še preden se drevesna vlaga zniža na minimum. Ob mrazu ličinka otrpne, njene telesne Jeseni se pomika kolona vrbovih ušic proti koreninam funkcije se skoro ustavijo. Iz diapavze jo prebudijo topli pomladni žarki in močan sokovni pretok. Prezimujočo kaparjevo ličinko je zelo težko odkriti. Število jajčec listnih ušic se preko zime vidno krči. Sinice in druge ptice, miške in rovke, pa tudi veverica, se v zimski dobi pomanjkanja kaj rade zatekajo k tem dobrotam. Mnogo jajčec uničijo razne žuželke, ki so se razvile kot njihov naravni zatiralec. V milih in vlažnih zimah pa plesne glivice hudo napadajo vse vrste jajčec. Mraz jim skoro ne more do živega, ker prenesejo tudi do 30 stopinj Celzija pod ničlo. Zgodnje toplo pomladansko vreme pa je za nagel razvoj zelo ugodno, kar daje upanje, da bo to leto gozd spet za-mcdil. Iz Die Bienenpflege, 12/1972, povzel Julij Mayer. Sodobni tristranski čebelnjak za 40 panjev, kakršnega si je zgradil Lojze Horvat iz Središča ob Dravi T-zku&nje in. pteLzku&itje ina&Lb eeketavjea USODA ČEBEL NA CVETJU BUČ MED KROMPIRJEM ANTON TOPOLOVEC 2e več let odlašam s snovjo, ki sem jo sklenil sedaj objaviti v našem čebelarskem glasilu. In ta snov, ta predmet je »saditev buč med krompirjem«. Takoj v začetku naj omenim, da mi je povod za takojšnjo objavo tega spisa dala letošnja 11. številka Slovenskega čebelarja, in sicer na strani 299. Tam je zapisano: »Kjer sadijo mnogo buč (med koruzo in krompirjem) dobi čebelar dobro ozimnico«. Na žalost pa je drugače; kjer sadijo ljudje krompir in vmes mnogo buč, je čebelar v jeseni brez čebel. Mislim da ni v državi kraja, kjer ne bi bilo potrebno izvajati borbe proti koloradskemu hrošču, in ne kmetovalca, ki ne bi prašil ali škropil krompirjeve rastline s strupi proti temu požrešnemu škodljivcu. In praksa je pokazala, da bolj blagi strupi, ki smo jih prva leta rabili, nič več ne zaležejo. In kar komaj uniči hrošča oziroma njegovo zalego, že gotovo 100-odstotno uniči čebelo. Vsak kmetovalec, posebno čebelar, ve, kako lepi veliki rumeni cveti bučnih rastlin vabijo čebele na pogostitev, saj se v posameznem cvetu dolgo mudi ne samo ena, pač pa do 5 ali več čebel. In zdaj pride kmetovalec, navadno ob lepem vremenu, škropit proti hrošču in nehote poleg tega pomori vse čebele, ki so ta lepi dan v krompirišču. Vsi, ki imamo opravka s tem škodljivcem, vemo, da slaba koncentracija ne uniči hrošča in ličink, zato navadno jemljemo celo močnejšo koncentracijo kakor so navodila, da smo rešeni za kaka dva tedna, potem pa moramo škropljenje ponoviti. Iz tega je razvid- no, da s tem uničimo mnogo čebel v krompirjevem nasadu, kjer so med krompirjem zasajene tudi buče. Podpisani sem čebelar že od otroških let. In ko so strokovnjaki začeli uvajati škropljenje proti koloradskemu hrošču, sem takoj slutil, kaj bodo doživele naše čebelice, ter sem tistemu kmetijcu, ki nas je v to škropljenje ali prašenje uvajal, priporočil, naj hkrati odsvetuje saditev buč med krompir zaradi že omenjene zastrupitve čebel. Pa mi je odgovoril, da ima že dobre izkušnje s primeri, ko hoče kaj po stari navadi odsvetovati ter priporočati namesto tega kaj novega, da se ljudje poprimejo prav odsvetovanega. Rekel je, bodo že ljudje sami uvideli, da kjer raste buča, ne more biti krompirja in kjer krompir, ne buča. Kakor vidim, je res približno polovica proizvajalcev krompirja prenehala saditi buče med krompir, drugi pa se tega še krčevito držijo. Vsak, ki hodi po krompirišču s škropilnico, posebno pri poznejših škropljenjih, se jezi, ko so mu pod nogami zapletajo krompirjeve rastline, kaj šele več metrov dolge bučnice. Moram pa vsem kmetovalcem in čebelarjem svetovati, da naj sadijo oziroma priporočajo saditev čistega nasada buč. To se posebno zadnja leta še najbolj izplača, ker bučno seme, posebno priznanih sort, rade kupujejo naše oljarne. Te tudi oskrbijo dobro sortno seme ter se z njimi da napraviti zadevna pogodba. Pred kratkim mi je rekel znani kmet v Račah: »Kdor sadi 1 ha površine z bučami, mu drugega ni treba delati.« Tudi saditev buč v koruzo v naših krajih zadnja leta ne pride v poštev, ker se vsa koruza takoj po setvi ali pa kmalu po kalitvi škropi proti plevelu in tako na tej površini ne more biti kot podsevek ne fižol in ne buča. Po mojem mnenju bi pri večjem nasadu buč moralo biti v primerni bližini dovolj čebel za oprašitev, ker kolikor vem, je cvetje le enospolno, tako da mora žuželka prenašati iz cvcta v cvet cvetni prah. Cvetje je blizu pri tleh, tako da ne more biti govora, da je to vetrocvetka. Druge žuželke, razen čebele, pa na bučnem cvetu še nisem videl. To je moje mnenje in čudim se, da glede tega do zdaj še nikjer nisem bral ali slišal kakšne razprave. Želim, da bi me v tej zadevi kak praktik ali kak strokovnjak dopolnil. Risal L. Kosi O vzgajanju buč, te razvejane in medovite rastline, je napisal naš znani pospeševatelj medovitega rastlinja Ludovik Kosi obširnejši prispevek, ki ga bomo objavili prihodnjič ŠTIRI LETA GRENKIH IZKUŠENJ Z NAKLADNIM PANJEM MARTIN GILČVERT Čebelarim že od leta 1956 z 20 A2 panji. Sem stalen naročnik Slovenskega čebelarja in ko berem v njem razne izkušnje drugih čebelarjev, sem se odločil, da tudi jaz napišem članek o svojih izkušnjah v čebelarstvu in o svojem mnenju, kako čebelarijo oziroma napredujejo drugi čebelarji. Čebelarsko društvo Celje je pred nekaj leti organiziralo ekskurzijo v Gradec na ogled čebelarske šole. Ker se zanimam za novosti na čebelarskem področju in ker sem vzrejevalec matic, sem se odločil, da se jim pridružim. Tam sem marsikaj videl, se naučil; poslušali smo tudi dveurno predavanje o nakladnem panju. Na tem izletu sem spoznal nekega čebelarja iz Gotavelj, ki me je navdušil za svoj sistem nakladnega panja. Kot navdušenega čebelarja, stremečega po napredku, me je prepričal, da sem začel če-belariti v nakladnem panju. Moje zaupanje v njegov panj je bilo tako veliko, da sem naslednjo jesen začel izdelovati kar 20 nakladnih panjev z merami satovja v medišču 41 x 15 in v plodišču 41 X 31. Naslednje leto sem jih deloma naselil in čebelarjenje v zame tako zanimivem panju se je začelo. Vse delo v A2 panjih sem deloma zanemarjal in posvetil vso pozornost nakladnemu panju. Če ne bi ugovarjala žena, bi bil svojih 20 AŽ panjev že prodal. V preteklih letih čebelarjenja v tem panju sem spoznal, da sem točil v njih manj medu, kot ga v A2 panju in sicer v povprečju v A2 panju 15 do 25 kg, v nakladnem pa od 5 do 10 kg. Doživel sem neuspeh, ki me je razočaral, vendar se kljub temu nisem odrekel čebelarjenju v tem panju. Ugotovil sem, da pri tem panju ne ustreza višina sata. Letošnjo zimo bom te panje poizkusil predelati. Kakšen panj je za naše pašne raz- PRIPIS UREDNIŠTVA: mere najboljši, je še vedno veliko vprašanje. Če je potrebna za čebelarjenje v tem panju strokovna izobrazba doktorja, potem ni tako enostavno čebelariti v njem kot govorijo. Tisti, ki še danes čebelarijo zato, ker imajo čebelice radi, ker so to občudovanja vredne živalice, za tiste je vseeno, v kakšnem panju čebelarijo. Priznati moram, da je opravljanje nakladnega panja mnogo lažje od A2 panja. Mi pa točno vemo, da danes vse počiva na ekonomski osnovi in da si vsi želimo takšen panj, s katerim bo malo dela, da pa bo tudi dosti medu, cvetnega prahu in voska. Zato opozarjam vse čebelarje, da ne nasedajo čebelarjem, ki fantazirajo o vseh mogočih načinih čebelarjenja, ki pa nimajo ekonomskih rezultatov. Vsaka stvar mora biti temeljito preštudirana, preizkušena, potem se lahko da nasvet mladim čebelarjem. To pričakujemo od našega izobraževalnega centra, ki naj bi se ukvarjal s takimi problemi. 2elim si, da bi napočil čas, ko bi se nekdo pojavil in bi rekel, da je njegov panj boljši od A2 panja in boljši od nakladnega panja in da se iz njegovega panja iztoči več medu kot iz navedenih. Tega še do danes nismo slišali niti od Zavoda za čebelarstvo niti od čebelarjev, ki se bavijo na tem področju. Torej čebelarji, nalijmo si čistega vina in ne zavajajmo mlade čebelarje, da bi že na začetku svojega dela omahnili in prenehali s čebelarjenjem, ker ne bi dosegli nikakršnih rezultatov! Rad bi še opozoril, da naj bi se avtorji oziroma čebelarji, ki pišejo v Slovenskega čebelarja raznovrstne članke, ne naslanjali samo na svetovno čebelarstvo, ampak, da bi navedli tudi rezultate svojega dela na našem območju. Upam, da nisem koga preveč prizadel oziroma obsodil. Če sem pa to storil, se opravičujem in naj bo moj članek opozorilo, ne pa graja. Grenke izkušnje z nakladnim panjem tov. Gilčverta so sicer zanimive, vendar pa po našem mnenju neuspeh ne leži v nakladnem panju, ampak so vzroki drugje, o čemer bomo pisali v prihodnji številki našega glasila. KAJ PRAVIJO MOJE IZKUŠNJE LOJZE HORVAT Jesenski in zimski večeri so zelo primerni za strokovno izobrazbo. Ni dovolj samo površen pogled v slovensko literaturo, katere pa nikakor ne podcenjujem. Nujno za napredek je, temeljito se poglobiti v vso dosegljivo slovensko, hrvaško, pa tudi drugo literaturo; šele če pogledamo preko plota, se glede napredka zjasni na čebelarskem obzorju. 2e od rane mladosti, od leta 1917. gojim čebele ter sem vedno stremel naprej, posebno mi je bil pri srcu panj in njegov napredek. Pretresam Slovenskega čebelarja, letnike 1960—1971, kjer je veliko polemičnega gradiva o panjih, a je napredek, žal, počasen, vendar se le jasni in svita. Menim pa, da bi bil napredek hitrejši in večji, če bi bilo obelodanjeno vse, kar je bilo dobrega napisanega o panjih. Želel bi se dotakniti člankov tovariša Mayerja v letniku 1969, št. 1—4 ter članka v letniku št. 10. Zelo zanimivo in poučno je opisovanje raznih čebelarstev, panjev različnih velikosti in različnih mer. Pozdraviti pa je, ker iz vseh člankov zveni staro čebelarsko pravilo, močne družine, prostoren panj. Citiram nekaj stavkov in odstavkov iz teh člankov: »Sodobna čebeloreja operira z močnimi družinami v panjih z mnogo prostora« itn. Dalje: »Glede AŽ panja v doglednem času ni nevarnosti da bi se moral umakniti drugemu panju. Ako pa hočemo, da se bo obdržal, bomo morali izvesti nujno reformo o načinu obratovanja in prezimovanja v njem«. Značilen in važen je tudi članek o reformiranem panju A2 leta 1971, št. 10. Navajam samo en odstavek: »Sodobna čebeloreja teži za tem, da prezimujemo velike družine, ki se na pomlad naglo razvijejo v močne plemenjake z množico čebel, ki bi res mogle izkoristiti glavno pašo v čebelarjevo dobrobit.« Po vsem tem, kar je zgoraj napisano, se pojavi pri nerazgledanem čebelarju, posebno pri začetniku, vprašanje, kakšen naj bo panj za močne družine z mnogo prostora. Ali naj bo to A2 panj, če pa je potreben reforme. Smelo trdim, da je A2 panj, tak kot je, za temeljito reformo nekoliko pretesen. Nisem nasprotnik A2 panja, v kolikor gre za zabavo, za čebelarjenje v malem. Za uspešno čebelarjenje v večjem številu pa ga odločno odklanjam in to zaradi tega, ker zahteva enkrat več dela kot LR panj. Vzemimo samo zamudno in za čebele škodljivo nastavljanje in prestavljanje, kot ga nekateri že leta priporočajo: danes tri sate, po nekaj dnevih spet tri sate itn. Pri 80—100 panjih je to ogromno delo, ki pa odpade pri LR panju. Ob nenadnem nastopu hladnega vremena se lahko to grdo maščuje. Medišče naj praviloma sledi tik pred pašo, ko je vreme toplejše ter družina zaseda dve nadstropji. V svoji 55-letni čebelarski praksi in zlasti zaradi tega, ker sem A2 panj temeljito vsestransko več kot 35 let primerjalno preizkušal, najprej z dunajčani, potem Kuntzschev, Dražumeričev panj, Kirarjev panj, žal še takrat prvotni manjši, in navsezadnje ameri-kance. Primerjava je trajala najmanj pet let za vsak od navedenih po 10 panjev. Navedeno me opravičuje, kar sem o A2 panju zapisal. Od leta 1957 čebelarim samo še v LR panju najvišje mere. Panji so trinadstropni, urejeni za v čebelnjak. Pa se povrnimo skoraj 200 let nazaj. V mislih imam našega slavnega Janša, P. P. Glavarja, S. Danjka, Langstrotha itn. Vsi ti čebelarski veleumi so si bili edini v tem, da naj bo panj le tak, da ga po potrebi širiš ali ožiš. P. P. Glavar je že takrat čebelaril v treh nakladah. Le zakaj je šlo to, za ta čas napredno čebelarjenje v pozabo. Oklepamo se trdovratno za večje čebelarstvo neprimernega panja, češ da je naš, slovenski, enoten, kar pa še dolgo ni. Ali niso bili naši, Janša, P. P. Glavar, Slovenci, čeravno še takrat v avstrijskem jarmu. Le kje bi mi bili danes, če bi nadaljevali njihovo pionirsko delo. Končno še. Zakaj naj bi bili vsi v eni uniformi, če nam ne odgovarja. Na strani 184 Slovenskega čebelarja I. 1969 poziva tovariš Mayer k reformiranju A2 panja novatorje in reformatorje. Naj mi bo dovoljeno, da zapišem tukaj svoje skromno mnenje. Predelava A2 panja terja grob mizarski poseg. O tem sem mnogo razmišljal, ko sem leta 1957 zadnjih 30 A2 panjev likvidiral. Sem v mizarstvu sicer priučen ter od mladosti novator in reformator. Desetletja sem okoli 200 panjev naredil in preuredil na drug sistem. Eden od načinov za A2 panj bi bil dva nastavka satnikov višine 20 cm urediti za plodišče ter zgoraj panj prikrajšati za me-diščni nastavek. Drugi način, če bi želeli obdržati satnike kot so, v dveh nadstropjih, bi nujno morali povišati panj še za eno nadstropje, tj. za medišče, ter uvesti dvomatični sistem. Menim, da ena matica, še tako dobra, v naših razmerah ne bi bila kos napolniti tak panj. Glede mere satnika pa je mnogo napisanega v hrvaški literaturi. Edini so si v tem, da naj satnik ne presega 20 cm višine za dvonadstropno plodišče. Zakaj tako, o tem bi bilo preobširno razpravljati. Omenil bi še, da mi je ob priliki čebelarske razstave v Mariboru povedal neki čebelar, menda iz Dravograda, da preurejuje AŽ panje na nižjo mero, dve nadstropji in zgoraj medišče. Tretji način: Za prezimljanje čebel v A2 panju na dve nadstropji pa bi se dalo enostavno urediti s sankami za zgornje nadstropje. Dosegli bi gotovo napredek, močno družino, a je ne bi mogli ob razvoju razširiti zaradi tesnosti panja. Posledica bi bila obilo rojenja, a malo ali nič medu. Še kratek opis panja, v katerem čebela-rim 15 let. Panj je paviljonski, odpira se zadaj, je trinadstopen, v plodišču je 2 X 10 satnikov 40 x 20, znotraj medišča je 7 satov 40 X 4 cm na pločevini (Kir. sat). Vsi satniki so na zelo lahkih sankah ter se lahko vseh 10 satov oziroma 7 z enim potegom izvleče. Panji so opremljeni z begalnico. Matična rešetka odpade. Tovariš Kirar pravi, da je matična rešetka mučilnica za čebele in čebelarja. Jaz pa dodajam še to, da je škodljiva za čebele, ker razširja prostor med plodiščem in mediščem na 49 mm, pri mojem panju je le 28 mm. Po naši tradiciji naj bo panj v čebelnjaku. Čebelarji, pristaši LR panja, s tem je rešen problem postavljanja panjev posamezno! Panj je nastal po večletnem študiju ter je vzeto od treh panjev najboljše od najboljšega. Za panj je bilo potrebno v prvih letih ustvariti tudi tehnologijo. Smelo trdim, da sem s tem panjem zadovoljil čebele In njih počutje v njem, sebi sem pa olajšal in prihranil mnogo nepotrebnega dela. Iz teh panjev rojenja praktično če je le čebelar malo pazljiv. Razveseljivo dejstvo, da se jasni, je tudi to, da so zadnji čas postali pristaši LR panja enakopravni člani, ker med mesečnimi navodili lahko kaj koristnega najdejo. Končno želim samo napredek, mislim pa, da bodo za napredek vneti bralci našli kako koristno drobtino v tem skromnem članku. Natančnejši opis tega panja in še novejšega, ki tehta samo 13 kg, morda kdaj pozneje. KAJ LAHKO NAPRAVIMO IZ ZADELAVINE IVAN KRAJNC, VOLČJA DRAGA Zadelavino že od starih časov uporabljajo v ljudskem zdravstvu proti raznim boleznim, uporablja pa se zelo uspešno v sadje-reji in za razne tehnične namene. Poleg zgoraj navedenega se med drugim zadelavina uporablja za naslednje: Čevljarski klej: napravimo ga na ta način, da raztopimo na ognju 20 gramov zade-lavine, 30 gramov voska, 60 gramov kolofo-nije in 60 gramov terpentina. Pri samem topljenju moramo paziti, da ne pride zaradi prevelike temperature do požara. Ko se mešanica stopi, vse dobro pomešamo in vlijemo v kalupe, ki so lahko pločevinasti ali kartonski. Sveče z dodatkom zadelavine: Za osvežitev zraka v zaprtih prostorih se uporab- ljajo sveče, napravljene z dodatkom zadelavine. Take sveče lahko naredimo sami tako, da stopimo 2 grama zadelavine v 100 gramih voska. To zmes topimo zelo pazljivo na ognju, najbolje pa je, če posodo damo v drug lonec z vodo. Vročo raztopino vlivamo na stenj ali pa stenj utrdimo v kovinsko cev in zatem v cev vlijemo raztopljeno mešanico. Ko se vse skupaj strdi, so sveče takoj uporabne. Politurni lak napravimo tako, da zmešamo 1 del zadelavine, 1 del voska in 15 delov vročega lanenega olja. Vročo zmes nanesemo na politurni predmet in po 15 minutah, ko se predmet ohladi, z volneno krpo drgnemo predmet tako dolgo, da dobi potrebni sijaj. Pri Zvezi je sestavljena posebna skupina, ki bo v Slovenskem čebelarju dajala odgovore na strokovna vprašanja čebelarjev. Vprašanja sprejema pisarna Zveze. JUtadi eekelaiji nam pL&aj& TUDI KOT VOJAK MISLIM NA ČEBELE Vsa narava spi in počiva, jaz vojak pa gledam skozi okna vojašnice v snežinke in mislim na moje ljubljenke — čebele in na prvi spomladanski sončni dan, ko bodo spet izletele. Predno bi začel opisovati začetke mojega čebelarjenja, želim čestitati vsem čebelarjem srečno in medeno novo leto 1973. Doma sem iz Murske Sobote, natančneje. iz goričke vasice Serdice, tik ob avstrijski meji, član sem pa Čebelarske družine Rogaševci. Da opišem, kako sem začel čebe-lariti. Dedek je bil čebelar v sosednji vasi, toda na žalost je prerano umrl in tako so vse čebelice z njim pomrle. Ko sem končal osnovno šolo, sem se šel učit za krojača. Moj mojster, ljubitelj čebelic, Jurij Hajdinjak, me je že prvo opoldne povedel v živi svet svojih ljubljenk — čebelic. Kot sam pravi, sc mu je tako zdelo, da bom dober vajenec tudi na čebelarskem področju. Tako sem se iz dneva v dan spuščal v skrivnostni svet teh delovnih, neumornih živalic. Po njegovem vplivu in vsestranski pomoči sem dobil dva koša čebel in se vpisal v čebelarsko društvo. Od takrat je moje bogastvo počasi raslo; sedaj imam šest močnih družinic in deset ameriških panjev v delu pri mizarju. To pismo pišem pri vojakih v Som-boru; tu sem že dvanajsti mesec, najvažneje pa je to, da se vračam domov ravno pred cvetenjem akacije. Tu opravljam svoj poklic, doma sem bil že nekajkrat na nagradnem dopustu, vedno tako, da sem lahko nekaj naredil okrog mojih ljubljenk. Sicer sem pa glavno skrb zanje prepustil v času moje odsotnosti tovarišem, starim, izkušenim čebelarjem, ki so mi v vsestransko pomoč, posebno predsednik družine, tovariš Karel Kikec. Končujem s svojim pisarjenjem. Želim. da bi naše tradicionalno glasilo ostalo še dalje tako priljubljeno in cenjeno. Vse sodelavce, posebno pa vas urednik, lepo pozdravljam v letu, ki bo za mene nadvse lepo v civilu. Herman Kisilak Dragi tovariš Kisilak Zelo si nas razveselil s svojim toplo pisanim in spodbudnim pismom. Samo še par mesecev boš »samo v mislih« pri svojih ljubljenkah, s prvim pomladnim prebujenjem boš pa že zopet med nami in z nami doživljal vesele ure pri svojih čebelah. 2elimo ti skorajšnjo vrnitev in uspešno sodelovanje v našem glasilu. Do tedaj pa naš iskren pozdrav! czJi&öLce. Lz eebetaiskega Sßeta NA KRATKO IZ SOVJETSKE ZVEZE Letno pridelajo sovhozi in kolhozi v Sovjetski zvezi nad 40 tisoč ton medu in skoro 1700 ton voska. V zadnji petletki se je proizvodnja medu povečala za 14 %, voska pa za 16 %. Posebno močno se razvija čebeloreja ob Uralu, v Sibiriji in na Daljnem vzhodu. Leta 1975 bodo v teh pokrajinah pridelali približno polovico vsega medu v ZSSR. Visoke donose medu dosegajo posebno v sovhozu BOBROVKA v okrožju Pavlodar. Petletni povprečni donos tamošnjih 800 družin je 82 kg medu na panj. Po Garten KTZ, 26/1973. J. M. SIRJENJE KARNIJKE PO EVROPI Razni zunanji pojavi tudi vplivajo na razvoj čebel, vendar različna plemena različno sprejemajo te pojave. Karnijka takoj pojenjuje zalegati, kakor hitro konča paša. Zaradi tega varčuje z medom in tudi v slabih letih daje razveseljive količine medu. Črna nemška čebela pa zalega nemoteno dalje, dokler niso vse zaloge porabljene. Na ta način dobivamo sicer zelo močne družine, ki delajo čudeže pri pozni paši. Toda pozne paše so pri nas že skoro izginile. Da se danes karnijka v nemških pokrajinah tako naglo in močno širi, je poleg zgoraj omenjene lastnosti še odločujoče, da je zelo miroljubna, da na gosto zaseda zalego in da pri njej z lahkoto krotimo rojil-m' nagon. Vendar pa je glavni razlog vedno v tem, da nam tudi vslabših letinah donaša mod. VOSSOV članek v Die Bienenzucht, 10/ 1972, povzel J. M. PELODOV NADOMESTEK Zaradi pomanjkanja peloda v zgodnji pomladi nudijo čebelarji čebelam nadomestek v posebni krmilni hišici, postavljeni v zavetju blizu čebelnjaka. Nadomestek sestavljajo iz treh delov suh'h droži, štirih delov sojine moke, dveh delov mleka v prahu in dveh delov sladkorne moke. Dobro premešane sestavine nalagajo čebele kakor pelod v koške in veselo odnašajo v panj. PREPARATI IZ ZADELAVINE IN KOŽNE BOLEZNI V listu »Informacije za zdravnike in lekarnarje« poročajo o raziskovalnem delu Nemškega zavoda za farmacevtiko, kako deluje izvleček iz zadelavine na kožne bolezni. V zadnjih 20 letih uporabljajo v lekarniški stroki poleg čebeljega strupa, voska, matičnega mlečka, medu in peloda tudi za-delavino. Kot je splošno znano, vpliva zaradi protimikrobnega učinkovanja v prvi vrsti ugodno na zdravstveno stanje čebelne družine sploh. 2e v starem veku so uporabljali zade-laViino pri zdravljenju ran in kožnih vnetij. V zadnji dobi pa vedno češče beremo v poročilih, kako uničujoče vpliva zadelavina na bakterije, glivice in kvasnice. Kot surovino za preparate uporabljajo zadelavino deloma iz domače čebeloreje, največ pa je uvažajo iz Bolgarije. Iz nje pridobivajo na razne načine izvlečke (ekstrakte), ki jih nato še razredčujejo s 96 % oziroma 70% alkoholom ter še z drugimi razredčili. Človeška koža zelo dobro prenaša premaze z zadelavinskim izvlečkom. Pri poskusnih osebah in pri belih miših se doslej niso pojavile nobene toksične posledice. V razpravi so označene nekatere snovi (substance), ki so jih že izločili iz zadelavine, in ki delujejo zelo antimikrobno. Na univerzitetni kliniki Halle, v Demokratični republiki Nemčiji, so preizkušali razne za-delavinske izvlečke. Kot najbolj uspešna se je pokazala mešanica 10 % zadelavinskega izvlečka, 38 % propanola, 2 % propilenovc-ga glikola, 30 o/„ cetiolana in 20 % bencil-alkohola. Ta preparat se imenuje MylYt, je rjavkasta tekočina in prijetnega vonja. V klinikah so uporabljali ta preparat pri kožnih obolenjih. Učinek je bil takoj viden: srbež je naglo pojenjavala, profuzno mokrenje je zastajalo, kmalu se je preko obolelega mesta naredila krasta in naglo se j'C manjšal vneti infiltrat. Nekako po 10-dnevnem zdravljenju s tem pripravkom obolela žarišča niso pokazala nobenega povzročitelja kožne bolezni več. Zadelavinski izvleček izdeluje tovarna zdravil v Drcsdenu. Po članku G. GRIMMA v Garten KTZ, 26/1972, povzel J. M. VABILO na redni letni občni zbor Zveze čebelarskih društev za Slovenijo, ki bo dne 25. marca 1973 ob 10. uri v osnovni šoli na Brdu pri Lukovici. DNEVNI RED: 1. Otvoritev in pozdrav, imenovanje zapisnikarja, volitev treh članov delovnega predsedstva, dveh overovateljev zapisnika in treh članov verifikacijske komisije. 2. Poročilo upravnega odbora. 3. Poročilo nadzornega odbora. %• 4. Razprava o poročilih. 5. Sprejem delovnega programa in finančnega načrta za leto 1973. 6. Dopolnitev pravil Zveze. 7. Predlogi za odlikovanja z redom A. Janše I. in II. stopnje. 8. Predlogi in pritožbe članov. 9. Razno. Če občni zbor ne bo sklepčen ob določeni uri, bo po 13. členu pravil Zveze čez pol ure na istem mestu in z istim dnevnim redom drugi občni zbor, ki bo sklepal veljavno ob vsakem številu navzočih delegatov. Društva naj pošljejo morebitne predloge in pritožbe za občni zbor upravnemu odboru Zveze vsaj 5 dni pred občnim zborom. Delegatom naj izdajo poverilnice. Na vsakih 50 članov imajo društva pravico do enega delegata. Za člane štejejo samo tisti čebelarji, ki so plačali članarino Zvezi. Vabimo, da se udeležijo občnega zbora poleg delegatov tudi drugi člani naše organizacije, ki imajo pravico do razpravljanja, ne pa tudi do glasovanja. Občni zbor bo namreč razpravljal in sprejemal sklepe o zelo važnih zadevah, pomembnih za napredek našega čebelarstva. V Ljubljani, dne 15. februarja 1973. Tajnik ZČDS: Predsednik ZČDSi Boris Modrijan, I. r. Valentin Benedičič, I. r. 7-z dm&foenega zLotjevija V SKLAD za gradnjo Čebelarskega izobraževalnega centra so dalje prispevali: Din Ivo Krštinc, Ljubljana 30.— Martin Mencej, Ljubljana 100.— Člani č. društva Tržič: Janez Meglič 180,— Jakob Dovžan 50.— Jože Kuhar 50.— Matevž Dovžan 10.— Alojz Čebrom 150.— Jože Peharc 80.— Jože Praprotnik 50.— Člani č. društva Radovljica: Valentin Benedičič, od 21 čeb. druž. 210.— Jože Bertoncelj 55.— Milan Cizej 55.— Rajko Jerman 5.— Slavko Kocjančič 50.— Anton Prešeren 5.— Franc Pikelj 5.— Franc Solar 25.— Neimenovani član 100.— Neimenovani član 40.— Aleš Mižigoj, dir. Medexa 105.— Anton Globokar, Ljubljana 55.— Člani č. družine Komenda od panjev .- Marija Benda 150.— Janko Grkman 50.— Andrej Urh 20.— Din Janez Kepic 200.— Člani č. družine Domžale: Feliks Hribernik 80.— Adolf Zupanek 36.— Boro Kolenc 30.— Ciril Zorman 52.— Alojz Skok, Mengeš 5.— Člani č. družine Preska — Medvode: Alojz Peklaj, Žlebe 60.— Avgust Jan, Verje 50.— Franc Dobnikar, Medno 114.— Franc Bertoncelj, Vaš« 50.— Ambrož, Sp. Kungota 100.— Č. društvo Krško za 35 značk 175.— Člani č. družine Ljubljana: Ladislav Ahačič 100.— Lojze Kunstelj 5,— Matija Boltar 50.— Franc Bosilj 105.— Člani č. družine Sovodenj: Jakob Likar 20.— Alojz Jeraj 20.— Pavle Kosmač 10,— Jože Dolinar 20.— Ivan Jezeršek 10.— Valentin Bergant 10.— Ivan Hodnik 20.— Franc Jeraj 20.— Leopold Jezeršek 50.— Rudi Corn 15.— Verban Kokalj 20.— Izidor Rupnik 15.— Franc Peternelj 5.— Vinko Treven 5.— Č. družina Ponikva (ob j. ž.) 200.— Sreč. Vuzem, Jasenovac 55.— Avgust Klovar, Ozalj 5.— Avgust Klemenčič, Ljubljana 10.— Avgust Martinčič, Ljubljana 100.— Ivan Dovjak, Zg. Kungota 50.— Č. družina Žiri, za značke 100.— Člani čebelarske družine Žiri: Franc Grošelj, Dobračeva 10.— Stanko Demšar, Ledinica 10.— Pavel Pivk, Račeva 5.— Franc Tavčar, Žiri 5.— Albin Tavčar, St. vas 5.— Francka Lukančič, Ročeva 5.— Vinko Mlinar, St. vas 5.— Dušan Mercina, G. Radgona, honorar 27.— Blagoje Velkovski, Skopje 42.— Franc Cmrekar, Ljutomer 120.— Č. družina Ljubljana, 3 člani 110.— Ciril Jalen, Rodine 100.— Č. društvo Kanal-Brda za 40 značk, 10 zbirateljev 200.— Č. d. Maribor, s k met. razstave 561,25 Č. družina Maribor-Tabor 360,— Alojz Žigon, Ljubljana 100.— Jože Močnik, Rodež-Sevnica 10.— Bogomir Milost, Sevnica 72.— Miloš Balan, Bizeljsko 10.— Čebelarska družina Vič 500.— Člani č. družine Poljane-Gor. vas: Dominik Oblak 20.— Marija Justin 20 — Franc Krek 50.— Rajko Frolih 30.— Slavko Inglič 100.— Matevž Jelovčan 50.— Jože Hladnik 37,<;o Anton Debeljak 10.— Anton Jelovčan 50.— Jakob Kokalj 10,— Janez Starman 90 — Ciril Kavčič 20.— Polde Peresbuti 20,- Franc Oblak 30,- Inglič, tajnik 30,- Č. družina Poljane-Gor. vas iz družinske blagajne 620- Mirko Grad, Dragomelj 30,- Drago Grandavec 15,- Člani č. družine Polje: Maks Avšič 350.- Alojz Kirbiš 95.- Alojz Intihar 25.- Štefan Leben 5,- Jože Pegrin 5.- Anton Prus 30,- Franc Rahne 150,- Zvonko Rahne 50,- Inž. Avgust Gril, Grosuplje 17,- Silvo Bizjak, Kanomlja, Idrija 50.- Gregor Cevc, študent, Ljubljana 25.- Franc Klopčič, Ljubljana 100- Trgovskio podjetje Medex, Lj. 50.000. Vsem darovalcem iskrena hvala! OPOZORILO Čebelarsko društvo Postojna opozarja čebelarje, da je zaradi kuge čebelne zalege odrejena do preklica zapora na območju čebelarskih družin Košana in Pivka. Zaradi tega je na tem območju prepovedan vsak izvoz in uvoz čebel in čebelarskega materiala. PREVAŽANJE ČEBEL V SR HRVATSKI Republiški sekretariat za kmetijstvo, prehrambeno industrijo in gozdarstvo SRH je predpisal za leto 1973 naredbo o preprečevanju kužnih bolezni čebel. Med drugim je predpisano: »Čebele se morejo prevažati le z zdravstvenim potrdilom, ki ga izda pristojni veterinarski inšpektor. Potrdilo se izda na podlagi mikroskopičnega pregleda vzorcev čebel na nosemavost in na podlagi pregleda zalege na ameriško gnilobo. Zdravstveno potrdilo velja do konca aktivne sezone istega leta.« Opomba: Čebelarji, ki nameravajo prepeljati v letu 1973 čebele na pašo v SR Hrvatsko, morajo torej dati pregledati čebele na nosemavost in na hudo gnilobo čebelne zalege. Za laboratorijsko preiskavo ne plačajo čebelarji v SR Hrvatski nobene pristojbine. Te stroške nosi njihova veterinarska uprava. Pač pa plača čebelar po 5 din za pregled vsakega panja, ki ga opravi še pred prevozom veterinar. Objava Anton Felicijan, Sp. Kraše št. 43, 63341 Šmartno ob Dreti, izdeluje lipove okvirje za AŽ panje; cena je od 1,50 do 2 din. BESNIŠKI ČEBELARJI SO PRAZNOVALI Letošnji občni zbor je bil med besniškimi čebelarji bolj prazničen in slovesen, ker smo praznovali 30-letnico obstoja naše družine in podelili priznanja trem najzaslužnejšim in najstarejšim članom naše družine, ki čebe-larijo že nad 50 let. Pred vojno so bili naši čebelarji včlanjeni v Selcah, Naklem in drugod. Med vojno, ko ni bilo dobiti sladkorja in ko je šlo za obstoj čebel na tem območju, so se čebelarji združili v svojo organizacijo in le tako so lahko zahtevali sladkor od okupatorja za krmljenje. Po vojni so se naši čebelarji začeli že bolj organizirano ukvarjati s čebelarstvom, ker le v tem so videli uspeh. Zedinili so se, čeprav je družina štela samo 10 članov, da postavijo družinski čebelnjak na Jelovici, ki bi jim služil pri smrekovem in ho-jevem medenju. Toda čebelnjak ni dolgo služil svojemu namenu, ker jih je začelo preganjati gozdno gospodarstvo. Tudi lokacijsko ni bil na pravem kraju, ker je bil preveč oddaljen od ceste in je zahteval prevelik napor in stroške pri prenašanju panjev. Redke so družine, ki bi se lahko ponašale s tako bogato knjižnico, kakor je naša, toda premalo se mlajši čebelarji zanimajo in poslužujejo teh knjig, ki bi bile marsikateremu članu v pomoč pri uspešnem čebelarjenju. V lanskem letu je Izšel geografski leksikon Slovenije, v katerem je zapisano, da je v dolini Besnice in Nemilj močno razvito čebelarstvo. Res se lahko vprašamo, kako in kdo ima zasluge, da strokovnjaki ugotavljajo te naše uspehe. Če pogledamo na tej 12 km dolgi dolini z 21 člani ter z 430 A2 panji čebel, se pravi, da pride na vsak kilometer 30 panjev ter na vsakega člana 20 družin. To bi bila na kratko orisana zgodovina in razvoj naše družine, kar nam je samo v ponos. Kakor je bilo že omenjeno, smo na občnem zboru podelili plakete trem najstarejšim čebelarjem, ki čebelarijo že nad 50 let. Vsi trije so bili pred leti odlikovani za zasluge z redom Antona Janša 3. stopnje. Eden od teh jubilantov je Rudolf Klemenčič (Bognarjev ata iz Nemilj), ki je navdušil domala vse Nemiljčane, jim dajal nasvete in pomagal pri čebelarjenju, tako da danes v malo številni vasici čebelari vsaka druga hiša. Naslednja dva jubilanta sta iz Besnice: Jože Balanč, po domače Brščarjev ata, ter Jože Udir (Štularjev ata) sta ustanovitelja družine. Vedno sta pripravljena kljub visoki starosti pogovarjati se o strokovnih nasvetih, vzpodbujati in vlivati moralo in sta učitelja nam mlajšim čebelarjem. Še bi lahko našteval njihova dela v družini, saj še danes ne zamudijo niti enega občnega zbora in ne sestanka, samo če je glas o čebelah. Ob tem visokem jubileju želimo vsem trem jubilantom čebelarji besniške družine še mnoga leta plodnega dela ter zdravja in zadovoljnih let, v čebelarstvu pa osebno zadovoljstvo. Čebelarska družina Besnica OPOZORILO V primeru, da Slovenskega čebelarja ne prejmeš 5. v mesecu, ga zahtevaj takoj in ne šele po preteku mesecev! Direktni naročniki našega lista, to so naročniki — člani, ki ne plačujejo na-ročnine-članarine prek osnovne organizacijske enote (čebelarske družine ali društva), naj nakažejo znesek 45.— dinarjev, kolikor znaša letna naročnina-članarina. Zato se organizirajte pri naši najbližji čebelarski enoti. Uprava Čebelar, ki je pomotoma prevzel v zvezini pisarni napačne letnike 1969 in 1970, in sicer na ime Franc Vajs, Kokoriči 10, Križevci pri Ljutomeru (ime in ostali podatki na straneh 1/1969 oziroma 1/1970), naj ju vrne po pošti na Zvezin naslov in sicer na naše stroške. Tajništvo KAJ TEŽI UPRAVO NAŠEGA GLASILA Leto za letom se ponavljajo pisma naših društev in družin s približno naslednjo vsebino: — zakaj uprava Slovenskega čebelarja ne naroči toliko izvodov, da bi lahko prejeli stari in novi naročniki vse primerke tudi če jih naročijo med letom (gre v glavnem za 1. in 2. številko); — zakaj uprava razpošlje 1. in 2. številko glasila vsem naročnikom iz prejšnjega leta, ne pa samo tistim, ki so poravnali naročnino vnaprej oziroma samo tistim, za katere so se društva oziroma družine obvezale s članskim seznamom, da bo članarina (naročnina) pravočasno poravnana; — kolikšni so honorarji sodelavcev v upravi Slovenskega čebelarja in tako naprej? Na vsa ta vprašanja je težko sproti odgovarjati, zato odgovarjamo samo občasno. In ker smo na začetku poslovnega leta, naj to storimo sedaj. Če bi hoteli upoštevati vse želje, bi morali zvišati letno naročnino najmanj na 100 dinarjev, kakor jo imajo podobna glasila. Tisk in papir sta najmočnejši postavki v izdatkih (2,20 din za izvod. Nadaljnje usluge (honorarji, tipkanje, ekspedit, poštnina itn.), tveganje zavoljo nenadnih povišanj med letom, ki pri nas niso redka, vsako za sebe ne zvišujejo pomembno izdatkov, vendar pa vse skupaj izdatno zvišuje izdatke za vsako številko glasila. Vsako leto bi morali 1. in 2. številko tiskati v nakladi, ki je enaka številu naročnikov decembra prejšnjega leta, poleg tega pa še najmanj 500 izvodov za morebitne nove naročnike. Pri tem je pa treba računati z dejstvom, da tiska tiskarna ovojno stran za vse številke v tekočem letu že v začetku leta, se pravi, kolikor je naročnikov in še 500-krat 12 za morebitne nove naročnike. Vsak ovitek pa stane 0,31 din. In kaj se dogaja? Ko določamo naklado v decembru za prihodnje leto, smo navadno brez podatkov. To se ponavlja že več kot 10 let kljub vsem našim prošnjam, opozorilom in opominom v Slovenskem čebelarju in v pismih. Da bomo konkretni! Do dne 14. decembra 1971 je npr. poslalo prve sezname za leto 1972 (tedaj je bil zaključek naročil za leto 1972) le devet čebelarskih družin od skupaj 243, se pravi, za 167 članov od 6700. Če bi naj po mnenju nekaterih črtali vse tiste iz seznama naročnikov, ki nimajo plačane članarine za naprej ali za katere se družine niso obvezale, potem bi v upravi nastala prava zmeda. Sledilo bi črtanje in ponovni vpisi in tako ne bi bilo ne konca ne kraja. Za primer naj še povemo, da so v letu 1972 prihajali seznami prijavljenih in odstopivših v mesecu januarju 71, v februarju 54, v marcu 40, v aprilu 16 in tako vse do septembra; 8. decembra pa je še vedno manjkalo 10 seznamov za leto 1972. Nič manjše težave niso seveda s poravnavo računov. Kljub vsemu pisarjenju in opominjanju niso poravnale vse naročnine še za leto 1971 npr. družine Gorica pri Slivnici, Stožice-Ježica, Mačkovci, Podnanos, Sevnica, Vič in Videm-Dobrepolje. Za leto 1972 pa ni poravnalo svoje dolgove kar 27 družin oziroma društev. Letno pošiljamo okoli 500 prvih opominov, čemur sledi okoli 200 poravnav; nato sledi 300 drugih opominov in spet pride 200 poravnav. Za tretji opomin jih ostane še kar 100, čemur sledi v mesecu decembru okoli 30 do 50 mandatnih tožb na občinskih sodiščih za tiste, ki se tudi četrtemu opominu ne odzovejo. Iz vsega povedanega je razvidno, koliko ogromnega dela in stroškov povzroča nedisciplina določenega števila članov, društev in družin. Pri tem moramo poudariti, da naše glasilo ne dobiva nikakih subvencij od strani družbe in da smo navezani izključno na svoje lastne zmogljivosti. Naj se končno še dotaknemo, čeprav neradi, vprašanja honorarjev. Da glede tega ne bo v prihodnje neupravičenih sumničenj in ugibanj, naj povemo naravnost in brez ovinkov, da stanje prav gotovo ni spodbudno za tiste, ki bi se želeli zaposliti v upravi. Upravnik našega glasila (konkretno tov. Wallas) dela od ponedeljka do vključno sobote vsak dan od 7. do 13. ure dopoldne in od 15. do 17. ure popoldne in to za mesečni honorar 800,00 din! Če smo rekli dela, je milo rečeno, ker dejansko gara! Čeprav se to v današnji skomercializirani dobi čudno sliši, je pa vendar temu tako. Sicer se pa lahko prepriča vsak sam, ker je ustrezno gradivo vsakomur na voljo. Iz uprave Slovenskega čebelarja OSmdiiLCv. ALOJZ ZAPUŠEK Smrt je spet posegla med slovenske čebelarske korenine in iztrgala iz njihovih vrst Alojza Zapuška iz Šoštanja. Po številu panjev je sicer sodil med največje slovenske čebelarje, toda velik je bil tudi po svojem čebelarskem znanju in razgledanosti. Zato je njegovo ime močno povezano z razvojem čebelarstva v šaleški dolini ter njeni bližnji in daljnji okolici. Njegov dom v Šoštanju je bilo pravo zbirališče tamošnjih čebelarjev. Prijazno in gostoljubno ni sprejemal samo svojih čebelarskih prijateljev in znancev, pač pa tudi preproste kmečke ljudi izpod Uršlje gore, ki so šele začeli čebelariti in so prišli po prve napotke k velikemu mojstru. Lojze Zapušek je prav zaradi tega postal predsednik čebelarskega društva Šoštanj in to funkcijo opravljal dolga leta. Kot predsednik ni skrbel samo za izobrazbo šaleških čebelarjev, ki jim je bil sam s svojimi praktičnimi napotki in izkušnjami najboljši učitelj. Hotel je še več. Vsako leto je organiziral in pripravil po več predavanj, na katerih so čebelarji poslušali znane slovenske čebelarske predavatelje. Zapušek je poleg tega najpomembnejšega dela skrbel tudi za materialno plat čebelarjev: izdeloval je izvrstne satni-ce, oskrboval čebelarje z nekaterimi potrebščinami in zbiral tudi med. Lahko rečemo, da je tudi njegova zasluga, da se je čebelarstvo v teh krajih tako razmahnilo, razvilo in napredovalo. Z nekaj članki se je oglasil tudi v našem Slovenskem čebelarju. Rodil se je leta 1912 v Lokovici pri Šoštanju. Ko je bil star 14 let, si je kupil prvi roj čebel, pri nekem čebelarju pa je dobil star panj dunajčan in vanj naselil svojo če-belno družino. Že tisto leto je dobil petlitrski lonec ajdovega medu. Ta uspeh ga je navdal z nepopisnim veseljem. Potem je začel zahajati k bližnjemu sosedu čebelarju Turnšku, ki mu je dajal prve čebelarske napotke. Postavil si je tudi majhen čebelnjak in s prihranki kupil prvi A2-panj. Število panjev je začelo rasti, medtem pa se je skrbno izpopolnjeval na raznih predavanjih in tečajih. Izučil se je za trgovskega pomočnika, sicer pa je ves svoj prosti čas posvečal čebelam, s katerimi je postal nerazdružljiv prijatelj. Prišla je vojna in Lojze je odšel v partizane. Mnogo je prestal v težkih borbah na Dolenjskem in Štajerskem. Leta 1945 se je hotel nekega januarskega večera oglasiti doma v Lokovici. Naletel je na nemško zasedo, ki ga Je obstrelila In pustila vso mrzlo zimsko noč v snegu. Zjutraj so ga domači naši in spravili v celjsko bolnišnico. Po enem letu se je vrnil kot stoodstotni invalid na desni nogi. Svoje čebele je našel skoro popolnoma uničene. Kot invalid se je zdaj lahko popolnoma posvetil samo čebelam, kar je bila vedno njegova največja želja. Po treh letih je imel že nov čebelnjak za 40 A2 panjev v Lokovici. Roje je nosil iz gorske vasi Javorje in izpod Uršlje gore. Čebelnjak je bil kmalu poln in že je začel pripravljati drugega v Zavodnji. Leta 1956 si je ustanovil družino, kupil hišo v Šoštanju, potem pa čez nekaj let postavil drugi čebelnjak v Zavodnji, v katerem je še sedaj 90 AŽ-panjev. Na njegovi zadnji poti smo ga spremljali prav takrat, ko so se pripravljale k zimskemu počitku tudi njegove čebele. Bil je lep sončen dan 26. septembra 1972, ko ga je veliko znancev in prijateljev, zlasti pa čebelarjev, spremljalo na njegovi zadnji poti. Ob odprtem grobu se je poslovil od njega prof. Edi Senegačnik, ki je orisal pokojnikov lik, poudaril njegove zasluge za napredek čebelarstva v šaleški dolsini, in se mu v imenu vseh domačih čebelarjev in čebelar- skih prijateljev zahvalil za njegovo opravljeno delo. Če bomo kdaj pisali zgodovino slovenskega čebelarstva, bo tudi njegovo ime zapisano med tistimi zaslužnimi in naprednimi čebelarji, ki niso prispevali samo k napredku slovenskega čebelarstva, ampak so imeli zaradi sposobnosti in razgledanosti v svojem čebelarstvu tudi velike uspehe. Čebelarska družina Šoštanj ALOJZ JANČAR Žalost jc obšla ne samo rodno družino, sorodnike in znance, ampak tudi nas čebelarje, ko se je razširila vest, da se je naš član in prijatelj ponesrečil z motornim kolesom. Vračal se je od čebel, ki jih je imel v svojem rodnem kraju Besnici, domov v Ljubljano. V Polju se jc zgodila nesreča in težko se je poškodoval. Na kliniki jc ležal še tri tedne, a poškodbe so bile tako težke, da je 10. septembra 1972 umrl, star šele 68 let. Bil je v teh letih še izredno zdrav in uren in nihče ni mislil, da je že upokojen. Pogreb je bil na ljubljanskih Žalah. Četudi niso časniki objavili, je šla žalostna vest od ust do ust tako, da se je zbralo poleg sorodnikov in znancev še mnogo čebelarjev. Po cerkvenem obredu se je v imenu čebelarjev poslovil od njega naš čebelarski mentor Anton Verbič. Po značaju jc bil pokojni Lojze Jančar skromen, dobrohoten in vedno pripravljen pomagati drugemu v potrobi. Odnos do čebelarjev, kjer se kaj rado pokažejo dobre pa tudi slabe lastnosti, je bil tak, da si je še po smrti pridobil tolikšno ljubezen, kakor jc pokazal njegov pogreb. Po njegovi smrti bo čebelaril še naprej sin Marjan. Vdovi, gospe Jožefi, hčerkama Slavici in Veri, pa tudi sinu Marjanu in ostalim sorodnikom naše iskreno sožalje. Ljubljanska čebelarska družina LOVRENC DRINOVEC Pretresla nas je žalostna vest, ko smo zvedeli, da Lovrenca Drinovca ni več med nami. Nešteti spomini me silijo, da napišem nekaj vrstic, s katerimi želim potolažiti bol nas vseh, ki smo poznati pokojnega Lovrenca kot dobrega tovariša in poštenjaka. Pokojni je preživel vse tegobe vojaka v prvi svetovni vojni in kot Majstrov borec v bojih na Koroškem. Po končani vojni se je vrnil v svoj rojstni kraj in si ustanovil svoj dom. Že leta 1920 je začel čebe-lairiti in od tedaj jc bil zvest član družine in društva. Posebno veselje je imel s prevažanjem čebel na različna pasišča. So pa vozili tudi k njemu na ajdovo pašo iz Bohinja. Za zasluge na področju čebelarstva in za aktivno delo v organizaciji jc bil odlikovan z redom Antona Janše III. stopnje. Zahrbtna bolezen mu je pretrgala nit življenja 4. decembra pretečenega leta v 77. letu starosti. Spremstvo na njegovi zadnji poti je najbolj zgovorna priča, kako priljubljen je bil med tukajšnjimi ljudmi, posebno pa še med čebelarji, ki so ga položili v grob. Ženi in družini izrekamo naše sočustvovanje. Lovrencu pa naj bo lahka slovenska zemlja, ki ji je bil tako zvest. Čebelarska družina Smlednik JOŽE PRELOG Ko sc je poslavljalo 1972. leto, se je poslovil za vedno čebelar Jože Prelog iz Ključarovcev pri Križevcih pri Ljutomeru. Čebelarji in mnogo občinstva ga je spremilo na njegovi zadnji poti dne 1. 1. 1973, kar kaže, da jc bil priljubljen vsepovsod. Bil je dober in napreden čebelar; čebe-lariti je začel 1930. leta. Dal si je sezidati čebelnjak za okrog 20 panjev. Rodil :se jc dne 17. 2. 1902. Bil je napreden kmetovalec; ni mu bilo zmeraj z rožami postlano; pred več leti mu je pogorelo gospodarsko poslopje, ki ga je moral na novo zgraditi. Iz poslovilnega govora ob grobu •. Pomenljive so besede, ki sem jih nekoč bral na nekem čebelnjaku: »Pridnost in varčnost, učite se od nas, da mil počitek čakal bo vas.« Ta verz je bil kažipot in vzgled, vzor naprednega čebelarja Jožeta Preloga, ki je kot član rad sodeloval v organizaciji čebelarske družine Križevci (in društva). Bil je član čebelarskega društva Križevci in več let zapored blagajnik. Zlasti tudi takrat, ko smo gradili gasilski-čebelarski dom Antona Janše. Vedno in redno se je odzval vabilom čebelarskih organizacij, družine in društva, k predavanjem ali posvetovanjem. Zavedal se je, da je le v slogi, vzajemnosti in sküp- liosti moč. Lahko rečem, da je bil med najbolj agilnimi in naprednimi čebelarji. Zlasti se je odlikoval kot dober organizator za prevoze čebel na pasišča. Za vse neutrudljivo delo v čebelarstvu in organizaciji ga je čebelarsko društvo Križevci odlikovalo s priznanji in diplomami. Njegov prerani grob je velika vrzel v naših vrstah. Ko bodo zacvetele prve rože na njegovem grobu, ga bodo pozdravile čebele za njegovo skrb in delo, ki ga je opravil pri njih. Naj ti bo lahko zemlja domača! Blag mu spomin! Ob grobu mu je govoril predsednik družine Matija Prelog. Kupim stiskalnico za izdelavo satnic. Ponudbe z navedbo formata in cene na naslov: Stanislav Meško, Kolodvorska 5, 21000 Novi Sad. Kupim prenosen čebelnjak za 24 AŽ-panjev. Avgust Klemenčič, Jarška cesta, bloki 2, 61000 Ljubljana. Kupim večje število panjev tipa LK z enakimi nakladami. Stanislav Počekaj, 52323 Roč, Ročko Polje br. 2. Kupim nekaj obljudenih AŽ-panjev na devet satov. Dominik Bric, 61000 Ljubljana, Kokaljeva 5. Prodam večje število rabljenih AZ panjev na 9, 10 in 11 satov, čebelnjak — razstavljiv za 54 AŽ panjev s posebnim oddelkom za točenje medu, zelo dobro ohranjen; večje število rabljenih enosatnih plemenilnikov za pleinenjenje matic — Zander —, zelo dobro ohranjeni, 2 točili na 3 sate, 2 omari za shranjevanje satov. Cena po dogovoru. Anton Hrovat, Smetanova 34, 62000 Maribor. Prodam 21 AŽ-panjev na devet satov, rabljenih. Dobava v drugi polovici aprila tl. Leopold Nagode, Novi svet 29, 61372 Ilotcderžica. Prodam večje število obljudenih kranjičev v času od konca aprila do 10. maja. Matija Klinar, Podhom 38, 64247 Zgornje Gorje. SEMENARSKI KOMBINAT semenarna LJUBLJANA, GOSPOSVETSKA C. 5 nudi v svojih prodajalnah širom Slovenije in Jugoslavije priznana kvalitetna semena za polje in vrt. Poslužite se naše bogate izbire vseh vrst cvetlic in gomoljev tulipanov, begonij, hijacint in vrtnic, uvoženih iz Holandije. NAŠE SEME — VAŠ USPEH! medex IMPORT — EXPORT — ZASTOPANJE TUJIH FIRM Ljubljana, Miklošičeva 30, Jugoslavija, telegram: medex Ljubljana, p. o. b. 13 KOOPERACIJA Čebelarji, pozivamo vas k tesnejšemu sodelovanju z željo, da s skupnimi močmi povečamo proizvodnjo medu, medu v satju, cvetnega prahu in matičnega mlečka. Z velikim veseljem sprejmemo vsakega sodelavca-kooperanta, ki je pripravljen povečati svoje čebelarstvo in s tem pristopiti k večji, organizirani proizvodnji zgoraj omenjenih čebeljih proizvodov. V ta namen nudimo: 1. Reprodukcijski material kot: panje, satnice in drugo v naši poslovalnici na Miklošičevi cesti 30. 2. Finančna sredstva za nakup čebelnih družin. 3. Kreditiramo nabavo vseh reprodukcijskih materialov, ki jih imamo v prodaji. 4 Na razpolago smo vam z nasveti naših strokovnjakov, literaturo in tudi z ogledi pri neposrednih proizvajalcih čebel, v kolikor vam bi to olajšalo vaše delo ali obogatilo čebelarsko znanje. 5. Odkupili bomo vse pogodbene količine čebeljih pridelkov. V zadovoljstvo nam bo, v kolikor vam bo koristila naša pomoč in dosedanje naše izkušnje v proizvodnji, ker smo prepričani, da bomo s tem povečali količine čebeljih pridelkov. Zainteresirani, oglasite se v naši pisarni, kjer boste lahko sklenili kooperacijsko pogodbo oziroma se pogovorili o vsem, kar vas s tem v zvezi zanima. Dok za prijavo sodelovanja je do 30. 4. 1973. Se priporoča podjetje »MEDEX«, Ljubljana IDUBLDANAi Zivilski kombinat LJUBLJANA, ŠMARTINSKA 154 priporoča: žita, mlevske izdelke, testenine »Pekatete«, ješprenje, ovsene kosmiče, bonbone »Šumi«, čokolade »Gorenjka« in mehke kolače, žvečilni gumi