166
Naši dopisi.
Iz Gorice 20. maja. (Izv. dop.) Danes zapusti grof Chambord Gorico in se preseli v Frohsdorf, kjer ima svoje poletno bivališče. Francoski listi so zadru-goma iz Gorice vesti prinašali, kakor da bi bil grof Chambord nevarno bolan; v resnici pa se je bil samo na kolenu nekoliko poškodoval, kar ga je zadržavalo, da se nekaj časa ni redno sprehajal;^poslednje dni pa se je zopet vozil, kakor po navadi. Čudno pa je, da so tudi avstrijski in celo listi iz bližnjih krajev vse krivo poročali o visokem goriškem zimskem gostu in so rajši ponatiskavali pariške telegrame nego poročila, na pr. goriškega lista „L' Eco del Litorale"", ki ima za ta del neposredna in najzanesljiveja poročila. — 17. maja se je bilo sešlo na bližnjo Sveto goro lepo število duhovnov, učiteljev in prijateljev cerkvenega petja ter so sklenili ustanoviti Cecilij a nsko društvo za goriško nadškofijo in so si izvolili ob isti priliki tudi osnovalni odbor v ta namen. Društvo ne izključuje druge narodnosti in bo sprejemalo italijanske kakor slovenske ude. Napredka smo res potrebni v cerkvenem | etji skoro povsod na Primorskem, in novo društvo bo imelo dela obilo, da iztrebi nerednosti in neukusnosti, ki so se skoro vkoreninile med nami. V drugo kritiko tukaj ne segamo. — „Italianissimi" znajo snovati društva, ki vse drugo razširjajo, samo tega ne, kar naznanjajo imena takih skupin; vendar so kar nakrat zasledili, da jim tudi nemški „Schulverein" ni v strahu, in od kar so brali germanizatorske ter veleizdajske govore s shoda ^Schulvereinov-' v Lincu, nasvetujejo v glavnem „irre-dentarskem" listu tržaškem, da bi tudi Italijani za Trst in Istro ustanovili tako društvo. Goriški „Corriere" pa opominja, da naj Goriškega ne pozabijo snovatelji, in tako uteguemo na Primorskem dobiti društvo, ki bo tudi od te strani slovenski živelj krčilo. Italijani bodo z judovsko pomočjo in lastnim duhom kričali, da so v nevarnosti, dokler se bo še kod kaka slovanska duša gibala Na vse to mi pa lepo opozarjajmo, kako se češki narod ustavlja germanizaciji in še lepše držimo — križem roke slovenski veliki (!) politiki na čast! — Volitve v mestno starešinstvo so se vršile doslej v 2 razredih ; Slovenci jih ne morejo biti veseli. Izvoljenci so ali ;,liberalci" ali pa taki, ki bodo ž njimi hodili. Konservativci še poskušajo ne, da bi svoje kandidate postavili, in kar nameravajo, delajo v strahu, strah pa je znamenje onemoglosti. Slovencem so nekateri meščani stare korenine sopomoč tako rekoč javno ponujali, in ponujala se je prilika, kakor redko kedaj; pa Slovenci se niso za to zmenili. Morda se bodo borili takrat, ko bo prepozno, da bodo toliko bolj tugovali o nevspešnem boji. Zanimiv bi bil odgovor na vprašanje, kdo bo dajal odgovornost za naše postopanje, ali bolje, nepostopanje v toliko važnih trenutkih, ko se izvršujejo volitve mestnih zastopnikov, tudi tisočerim Slovencem, onim Slovencem, katere italijanstvo dosledno zanikava, prezira in v pravicah tepta! — Tandem aliquando! Od jeseni smo pričakovali od meseca do meseca razpisa deželno-zborniških volitev za Goriško-Gra-diščansko; nu, razpisane so volitve in sicer na 23. in 30. junija, potem na 3. in 6. julija t. L Govorilo in razpravljalo se je uže toliko o teh volitvah, da bi rodoljubi morali vedeti, kaj jim je storiti. Delovalo in določilo se je uže mnogo , pa ne od strani Slovencev in iie njim v prid.    Oni pa imajo moč v rokah, če nočejo
sebe izdati, naj se še enkrat dobro ogledajo, pa spomnijo na nevarnosti v gmotnem, narodnem in političnem oziru, potem se morajo zgeniti, če imajo še kaj ljubezni do lastne krvi! Rodoljubi po vsem Goriškem! spomnite se besed lahonskega, nam sovražnega lističa, goriškega ;^Corriere-a^, ki Slovencem v bodočnosti vdeželnem zboru goriškem druzega ne želi, kakor da bi njih zastopniki ostali v enaki onemoglosti in brez vsakega znatnegavpliva, kakor vravno pretekli deželnozborski dobi! Rodoljubi vsakega stanu! ali veste, kaj to pomeni? Duhovniki imajo na Goriškem pri volilcih največ vpliva; oni bodo v prvi vrsti odgovorni za srečo ali nesrečo našega ljudstva, če ne dobi prebivalstvo zastopnikov v deželni zbor, ki bo v tej dobi silno važen zarad časa, v katerem živimo, zarad posebne politične konstelacije (sestave) in specifičnih namer naših nasprotnikov, kakor tudi zarad potreb, katere imamo sami. Trenutki so kratki do odločilnih dni; ne zamudimo jih!
S Celja 16. maja. {Dekan Zuza z Laškega trga in dr. Glančnik,) Še ni mesec dni, ko se mi na poti od Zidanega mosta proti Gradcu pridruži v železničnem vozu častitljivi naš rodoljub z Laškega trga, dekan Ž u ž a. Urno ga poprašam, kako in kaj je v njegovi bližini, ali je res, kar nemškutarski časniki trobijo po svetu, da se s Celja in Maribora po vsem slovenskem štajarskem bolj in bolj širi nemškutarija, da posebno nemški „Schulverein" z novci in pristaši svojimi podpira nem-škutarstvo. Na to mi je pravil, da se pri tem delu posebno odlikuje dr. Glančnik s svojim „Prijateljem^^ odkar ga je vzela pod svoje varstvo štajarska kmetijska družba s tem, da mu pošilja svojo gospodarsko prilogo tako, da potem vsak ud kmetijske družbe in mnogo druzih dobivajo z gospodarsko prilogo vred tudi v grozoviti slovenščini pisano celjsko „Prijatlico".
Opomnil sem na to , da bodo pa vendar zavedni udje odločno protestirali zoper tako slepljenje , na kar mi odgovori, da je on sam kot okrajni predstojnik in najstareji ud pismeno naznanil to ravnanje ter tudi svoj izstop iz družbe, ako se temu škandalu ne stori nemudoma konec.
Kasneje zvedel sem, da se je dr. Glančnik skušal skrivati v kožo nedolžnega jagnjeta s tem , da je tajil nasprotstvo zoper duhovščino, pa naš častiti rodoljub dekan Žuža mu je posvetil s prav jasnimi citati iz lista njegovega, v katerih prav po šegi plitvoglavih kričačev udriha po duhovščini misleč, da je bistvo liberalstva v zaničevanji vsega, kar zadeva vero ali cerkev. — Mislim, da s takimi frazami Slovencev ne bo nihče vjel, naj si gre za tako preobračanje iskat spridencev v velika mesta, morebiti da najde koga , pri poštenih slovenskih kmetih gotovo ne opravi nič!
Sploh pa bo dobro, da si slovenski Stajarci osnujejo lastno kmetijsko družbo, upamo, da pozdravljamo prvi korak v ta namen v ravno osnovanem sadjerejskem društvu pod vodstvom dr. Ipavic-a.
— K dopisu ,,iz Slatine'' v št. 19. letošnjih ^^Novic" došlo nam je sledeče
poslano.
Gospod F. SchollmajT v Slatini v Eumuniji trdi v 19. št. „Novic" ^ da sem knjižico z imenom „Uzorni načrt kmetijskih stavb za Kranjsko itd." od njega prepisal. Ker je ta izjava g. F. Schollmayr-ja popolnoma neresnična, zahtevam, da mi ta bivši ud centralnega odbora c. k. kmetijske družbe za Kranjsko stvar prekliče ali pa dokaže.
Ljubljana 22. avg. 1883.
Ernst Kramer.
167
Od Krke 20. maja. {Japonska ajda,) Na priperočilo „Novic" sem si lansko leto naročil od gosp. Dolenca iz Loke 4 litre japonske ajde. Sejal sem jo še le na pše-ničišče, tedaj pozno, tudi sem jo zavoljo slabega vremena, ko je bil dan lep, zgodaj požel in sem vendar nad 6 mernikov lepega zrna pridelal. Dal sera od teh 4 litrov nekatere pesti nekemu sosedu , in pridelal je je čez en mernik. Toraj iz 4 litrov čez 7 mernikov. ;:5e nikoli nisem videl tako polne ajde, kakor je ta bila; vsaka češulica se je teže pripogibala.
Svetujem to ajdo posebno za one knije, kjer jo na praho sejejo, kakor na Pivki, ali okoli sv, Lorenca na Temenici, in po hribih, kjer jo uže junija meseca sejejo.
Iz Ljubljane.
Knezoškof dr. Jernej Widmer      I
ni več med živimi. Umrl je premilostljivi gospod I dne 17. maja ob 4. uri zjutraj v 81. letu svoje sta- I rosti, previden s svetimi zakramenti, vdan v Božjo I
Pokojni rojen je bil dne 11. avgusta 1802. leta v Kranji, sprejel je mašnikovo posvečenje dne 12. avgusta 1827. L, za škofa ljubljanskega blagoslovljen dne 17. junija 1860., pastirstvo škofijsko odložil je s privoljenjem svetega očeta dne 10. julija 1875.
Umrli gospod knezoškof bil je občeznan učenjak, duhovni pastir redke pobožnosti in Ijubeznjivosti in toliko ponižnejši, kolikor više je bilo mesto, katero je zavzemal med nami.
Vse njegovo življenje bilo je brez madeža, bil je dobrotnik ubozih, ljubljenec duhovščine, kateri je bil izgled v vsakem oziru, prijazen svetovalec, dober oče.
Da ni nikdar iskal svoje časti in sploh ne posvetnega, priča najočividnejše odstop njegov od škofijstva potem, ko se mu je zdelo, da ne more doseči vseh onih namenov, katere si je stavil prevzvišeni njegov duh.
Pogreb knezoškofov bil je v ponedeljek počenši ob 9. uri ter je z molitvami, mašami in biljami vred trajal skoraj do 1. ure popoludne. — Kranjsko mesto, s čegar mestne hiše je vihrala velika črna zastava, polno je bilo domačega ljudstva iz vseh krajev dežele. Duhovščine je bilo nad 120, med njo razun domačega knezoškofa tudi knezoškofa Zwerger in Stepišnik, nadalje deputacije od škofije tržaške in nadŠKofije goriške. Nadalje preč. gospodje prost A. Jarc in kanoniki ljubljanski gg. Gogala, Zamejic in Jeran in častni kanonik dekan To man. Skoraj vsi dekani'Notranjske in Gorenjske. — Izmed svetovnih spremljevalcev pokojnega k grobu imenujemo gospode: deželnega predsednika Winkler-ja, deželnega glavarja grofa Thurna, državne poslance dr. Poklukarja, Kluna, Grassellija, okrajne glavarje grofa Pace-a, Ša-selna in Merka; nadalje župana kranjskega Karola Savni k a z vsem mestnim zastopom, uradnike kranjske in bližnjih krajev itd.
Tudi odlično in mnogobrojno spremstvo pri pogrebu priča, kako priljubljen je bil sploh pokojni knezoškof.
Mrtvaški govor govoril je gosp. kanonik dr. Gogala, ginljivo-spodbudno, lepo povdarjajoč učenost, Iju-beznjivost in izgledno pobožnost pokojnega.
Ako se konečno ozremo še na politično stran ravno sklenjenega življenja ljubljenega našega knezoškofa , ne moremo značiti ga krajše in pohvalnejše, kakor z besedami:  „Bil je pokojni knezoškof z ožjim svo-
jim roj akom in prijateljem, s pokojnim našim očetom dr. Bleiweisom, glede političnih pravic Slovencev in sredstev, doseči jih, zmi-raj ene misli. Koristi te ozke prijateljske zveze bo-demo Slovenci zmiraj čutili. Zatoraj tudi vsi Slovenci britko žalujoči na grobu ljubljenega knezoškofa dr. Jerneja Widmerja kličemo: Večen mu hvaležen spo mi nj!"
— (•^ Dr. Levičnik Jernej.) Dae 9. maja t. 1. umrl je v Št. Mohoru v spodnji Zilski dolini na Koroškem po 24:dnevni hudi bolezni ondotni v. č. g. dekan Levičnik Jernej, doktor modroslovja, vitez c. kr. Franc Jožefovega reda, zlatomašnik, v življenji čislan od vsa-cega poštenjaka, po smrti pa obilno objokovan od zvestih faranov, katerim je bil jako skrbni dušai pastir skoz celih dolgih 31 let. Rajni rodil se je v Železnikih 15. avgusta 1808., obiskoval najprej domačo ljudsko šolo; latinske šole in prvi dve leti bogoslovja dovršil je (poslednja kot eksternist) v Ljubljani, potem prestopil v krško škofijo, kjer je bil 5. avgusta 1832. v mašnika posvečen. Služboval je kot kaplan nekoliko let v Grrab-štajni, pri Gospej Sveti in v Nemškem Bieibergu. V mali kuraciji Zgornja Plesa pastiroval je zatem okoli 13 let. Kardelice katoliških njegovih ovčic ondi bilo je le majhno; zato je imel priliko in čas, nadaljevati svoje študije iz dijaških let. Gojenje slovenščine — za tadajno dobo (pred 1. 1848.) še redka stvar — bilo mu je posebno priljubljeno; poslovenil je takrat „Orleansko Devico", spisal balado: „Baron Turjaški Andrej^S sostavil junaško (epično) pesem: ;;Katoliška Cerkev", ki obsega 15 drobno^pisanih pol, in zgotovil nemško delo: „Romanje v Št. Lenartske toplice v Krški dolini (Gurk-thal).^ (Vse te rokopise je rajni izročil sam pred svojo smrtjo v varne roke.) Učil se je v Zgornji Plesi pridno tudi italijanščine in francoščine, zraven pa modroslov-skih ved, ter se podvrgel na graškem vseučilišču strogemu izpitu za dosego doktorstva. Leta 1852. postal je dekan v Št. Mohoru, lansko leto 5. avgusta ondi na tihem obhajal svojo zlato mašo, meseca novembra pa odlikovan bil zarad svojih obilnih zaslug od Njih Veličanstva cesarja z vitežkim križem Franc Jožefovega reda. Od 3. leta bogoslovja naprej spisoval je marljivo svoj dnevnik, katerega je 15 sešitkov, in s tem zapustil dovolj gradiva za zelo obširen življenjepis. Pogreb vršil se je 11. maja jako slovesno, kakor s^e kaj enacega tudi celo v velikih mestih redkokdaj vidi. Časten je bil s tem po zaslugi ranjki sam; počastilo gaje pa še tudi na odličen način vy. čč. duhovenstvo skor vsega dekanata in prebivalstvo Št. Mohorskega trga, katero rajnega gotovo ne bo kmalu pozabilo. Preveč spominkov si je namreč blagi ranjki postavil po svojih delih z lastno roko. Naj po dolgem trudapolnem življenji počiva v miru!
—  (Volilno gibanje je živahno), toda brez vojske, kakoršno so morali vsi narodni volilci borovati pred 6 leti. Kandidatov narodnih je zadosti in tudi to je dobro znamenje, ker toliko več je volilcem dane prilike izbrati si onega, do katerega imajo največ zaupanja, potem v njem združiti vse glasove. Centralni volilni odbor imel je včeraj prvi razgovor za potrebne volilne priprave. — Pričakujemo složnega postopanja in potem tudi sijajne zmage!
—  {Deželna blagajnica) preseli se iz svojih dosedanjih prostorov ter bo začenši od petka dne 25. t. m. uradovati začela v hiši na cesarja Jožefovem trgu štev. 1 (stara hranilnica) in sicer v tem redu, da bode blagajnik nameščen pritlično v prostorih c. kr. plačilnega urada, likvidatura deželne blagajnice pa v prvem nadstropji na desno, tikoma c. kr. glavnega davkarskega urada.
168
—  {Za rudnik idrijski) imenovan je za vodjo gosp. Jan. Novak, do sedaj viši rudnjški svetnik v Pfi-bramu. — Idrijski rud. svetnik g. Čer mak je dobil ob enem naslov in značaj višega rudniškega svetnika. — Upamo, da bode imenovanje to enako koristno za državo, kakor za vrle naše idrijske rudokope in meščane.
—  {Glasbene Matice odbor) razglasuje svojim dru-štvenikom „vabilo k občnemu zboru", ki bode dne 28. maja t. L ob 7. uri zvečer v čitalničnih prostorih. Vzpored zborovanja je: 1. Ogovor predsednikov. 2. Tajnikovo in 3. blagajnikovo poročilo. 4. Volitev 20 odbornikov; prvosednik in blagajnik se med temi posebej zaznamovata. 5. Nasveti.
—  Vse tiste slavne kmetijske podružnice, ki nam na stavljena, z dopisom od dne 28. marca t. 1. št. 167 poslana številjenja živine od leta 1880. in druga zadevajoča vprašanja še odgovorila niso, vljudno prosimo, naj blagovolijo nam kmalu odgovoriti, da z dotičnim poročilom do c. kr. ministerstva kmetijstva v zadrego ne pridemo.
Iz pisarne glavnega odbora c. k. kmetijske
družbe kranjske v Ljubljani 22. maja 1883.