Pisarna za zdravljenje naših bolnih stanovskih, družabnih, uradnih, književnih, narodnostnih in političnih razmer. XVIII. Vprašanje: Vcč let sem nastavljen na cnorazrednici. Pred leti se je ustanovila nad eno uro dalcč odtod ekskurendna šola, in jaz sem bil dekretovan za tamošnjega učitelja. V dekrctu stoji, da jc ekskurendna šola del tukajšnje. Ima pa svoj krajni šolski svet. Navcličal sem se ckskurendne šole, ker jc zlasti pozimi boja tja jako tnučna in se tudi z nekaterimi ljudmi, ki so prav strupeni klerikalci, bolj slabo razumemo. Zato sem letos odpovedal, da ne bom več bodil ekskurirat prihodnje šolsko leto. Okrajni šolski svct nii je pa odgovoril, da ekskurcndne šole ne morem pustiti, ker je ona del materinske šole. Ekskuriranja se morcm le tako otresti, če kompetiram drugam. Tega pa ne storim rad, zakaj tukaj scm si vzgojil že precej svojega rodu, ki sern mu ustanovil bralno društvo, in ki me precej posluša. Vprašam torej, ali res ni potnoči, sc ekskurendne šolc iznebiti? Morebiti bi bilo inogoče na ta način, da bi prosil za dopust ekskuriranja za eno leto, v tem času se morebiti kaj izpremeni. Inža, šolski vodja. Odgovor: § 2. zakona z dnc 29. aprila 1873., dež. zak. št. 21., za vojvodino Kranjsko se glasi: »Ako so v tej daljavi (po eno uro naokolo in čez pol milje = 4 km daleč do šole) krajne razmere take, da začasno ali stalno dohajanje do šole močno ovirajo ali obtežujejo, naj se izpostavi učitelj tiste šole vsaj ob neugodnejšem letnem času na primerno postajo ali v najskrajnejšcm slučaju naj hodi vsak tcden dvakrat tja poučevat. Ta ekspozitura ali ekskurendna šola je obstojni del tiste šole, kjer je dotični učitelj nameščen.« Iz tega besedila je jasno, da je Tvoja ekspozitura res obstojni del Tvoje šole in da si dolžan v nji poučevati. Učitelj sploh ne more odpovedati šolski oblasti pouka, izvzemši slučaj, če misli iz učiteljstva izstopiti, ali pa tudi v slučaju dobro organizo van ega štrajka. Ekskurendne šole se morda labko začasno iznebiš s pomočjo dopusta na podlagi zdravniškega izpričevala, a kakor hitro mine dopust, boš moral zopet v njo. Za stalno se je moreš iznebiti le s kompetovanjem v drugi kraj, z izstopom iz učiteljstva, z upokojenjem ali pa z ustanovitvijo ekspoziture v samostalno šolo. § 3. prej imenovanega zakona namreč pravi: »Kakor hitro pa tisti, ki napravi in vzdržuje tako šolo, zmore tako napravo, naj se napravi namesto te ekspoziture ali ekskurendne šole samostojna šola.« Ako so okolnosti za to akcijo količkaj ugodne, spra v i zadevo v tir. Pojde toliko ložje, ker ima ta ekspozitura že svoj krajni šolski svet in zaradi tega tudi svoj šolski okoliš ali svojo šolsko občino. Dosežena samostojna šola dobi takoj samostalnega učitelja, in Ti si rešen svoje obveznosti do nje. Pri prihodnji seji dotičnega krajnega šolskega sveta stavi dobro utemeljen predlog. Ako pa naletiš v njem na odpor, sestavi vlogo na okrajni šolski svet, obrazloži v nji davčno moč, občno obrtno pridobnino in sploh gospodarske in gmotne razmere tja všolanih občin. Število otrok, prebivalstva, njegove dušne zmožnosti, komunikacijo itd. Ako vsaj približno dokažeš, da tja všolane občine zmorejo samostojno šolo, mora okrajni šolski svet krajni šolski svet prisiliti, da se ta šola ustanovi. Učitelj naj se ne čuti pred okrajnim šolskim svctom vedno le podrejenega in ponižnega služabnika, temveč on ga naj v nekaterih in potrebnih slučajih s svojo inteligcnco prekaša ter ga naj umc upreči v službo lastne volje in razumnosti. Zakoni mu dajejo v ta namen dovolj opore. Dohtar Tepka. XIX. Vprašanje: V vas, kjer službujem, pribaja neki tovariš iz sosednje šole poučevat v neko hišo, katere gospodar se jako postavlja. Dcjstvo samo na sebi, da tovariš pridno obiskujc to bišo, kjcr poučujc itd., šc ni graje vrcdno in nibče mu ne zavida tega koščka krulia. Nekolcgijalno pa se mi dozdeva njega postopanje, ker ni ta tovariš domačim učiteljem ničcsar o tcm otnenil (vsaj meni ne). Njcgova dolžnost bi pač bila, da bi o tcm v prvi vrsti domače učiteljc obvestil in vprašal, če nimajo oni ničesar proti temu, da on prihaja poučevat v drugo vas to in ono na izrečno željo dotičnega gospodarja. Prepričan naj bi bil že v naprej, da mu ne bi nihčc stopal na prste, — ker vsak ni za vse. Tako postopanje bi bilo gotovo taktno in nibče bi se ne čutil užaljencga ali zapostavljenega. Neoporečna resnica pa je, da tako ravnanje nobenemu ni všečno. Kaj bi rekel n. pr. dotični cenjeni kolega, ako bi v vas, kjer on službuje, prihajal kak tovariš z druge vasi poučevat h kaki družini ter bi njcga popolnoma zapostavljal in preziral. Res, vzvišen je nauk, ki uči: »Česar nočeš, da drugi tebi store, tudi ti drugim ne stori.« Žal, da se malokdo ravna po tem. NejČck, učitclj. Odgovor: Vedenje dotičnega tovariša bi se moglo le tedaj netaktno imenovati, če ga z dotično hišo ne vežejo niti rodovinske niti posebne prijateljske vezi. Dohtar Rovan.