Poštnina o/ačana v gotovini. Lefo XXI. 1923. SI. Z. Februar. BOGOLJUB Izhaja vsak mesec. — Naročnino in darove sprejema uprav-mšivo, Jugoslovanska liskarna v LJubljani. — Rokopisi se rpošiljajo urednišivu, Leon išče v Ljubljani; doposlail se morajo za vsako nadaljno šlevilko do 1. dne prejšnjega mesca. Koledar za februar 1923. Mesečni zavetnik: Sv. Ciril Aleksandri j ski (9. febr.) Mesečni nameri apostolstva molitve, določen od sv. Očeta; Sv. Oče papež Pif XI. Dnevi Godovi Posebni namen apostolstva molitve, za vsak can še važne, nujne zadeve i Ceščenje presv. Rešnj.'idesa t Ijubij, škol. lavam. škol. 1 2 3 Četrtek Petek Sobota Ignacij, š. Svečniea Blaž, š. Čistost in krstna nedolžnost mladine Po Mariji k Jezusu Ljudski misijoai Ljubi., IranC. Vrabce Ti boje Š. sestre v C. Petrovče j j Žulac Gotovije j Teharje J Griže Št. Peter S.' d. 4 5 ••16 ■1 ,y 10 Nedelja Poned, Torek Sreda • Četrtek Petek Sobota Andr, Korz. Agate Doroteja Romuald Janez Mata Ciris Al., S. Školastika, d. Edinost med katoliškimi Slovenci Ženini in neveste Versko življenje v naših organ. Odprava pohujšanja Duhovni in redovni poklici Naš škof Akademska Mar. kongregacija Begunje p. L. Kor. Bela Sela p. Š. Reka KoC Hotedisica Mirna Liht.. Ljublj. 11 12 13 <4 15 liti 17 18 p £0 h 22 23 24 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota. D. M. Lurška Evlalija, a. Pust t Pepelsiica Favstin, m. Julijami. d. Donat Zaupanje v Marijino priprošnjo Omejitev plesov in nenravnosii Zadošč. b. Srcu J. za dan. razžal lenja Misel za minljivost vsega zemskegtt Požrtvovalna ljubezen Cerkvene zadeve v Jugoslaviji Meščanski sloji Trstenik Žabnica HotiC Badovica Bela Cerkev Zahb: g Zavret Galicija J Polzela j j j- Kozjo ( Sv. Peter j' pod gorau i i Nedelja Poned, Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Simeon, s. Jidtjan, m. Elevterii, S. -j Maks, š. Stol sv.Petra f Peter D., š. f Matija, ap. škofovi zavodi v St. Vidu Odložnost v hrambi katoliških načel Vzgojni zavodi Zakrknjeni grešniki Vdanost sv. stolicl Vdanost uaše duhovščine svoj. Škofu Apostolska gorečnost duhovnikov Sp. Idrija Dur Ije Leše Banjaloka Št. Vid p. B. Kolovrat Vavtavas j-Podsreda t Podčetrtek j. Št. Vid p. m. Sv. Marjeta v. Pl- 25 26 27 28 Nedelja Poned. Torek Sreda Viktorija, m. Nestor, š. Baldomir, š. Raj murni Dobri duhovniki Pogosto sv. obhajilo moških Ameriški Slovenci za duhovne vaje. Umrli Trnovo rod Slap Razdrto Pretok« Oiimplje Dobje i j Pilštauj Za bosenskt dve cerkvi je doslej nabralo 1698 Din, Darovali so: M, Gregorin 7 Din, M. D. v Efotederšici 173 •Hnarjev. M. D. na Krki 30, Neim. 7, M. Ko-bal, Sanabor, 30, M. Pišek, Ptuj, 15, Neim, 20, JVj, Rome, Višnjagora, 25, Neitn, iz Žalne 6, A. Mohar, Kresnice. 50, Neim. 100, M. Arko, Ribnica, 25, M, Jarc, 5, Neim. Podbrezje, 25, Neim, Ljubljana, 6.25, Neim. Podbrezje. 12.25, M, Šiular, 12.25, M. Hočevar, Žuženberk, 50, AL Drašler, 25, Neim. Ljubljana, 10, Ana Zor-ko, Zagreb 110, Ana Pire, Orešje, 23, Neim. iz Ptuja, 50, po g. Štupci 100, Neim. 20, Ana Za-lokar 15, Ana Klemenčič, Višnja gora, 25, M. D. na Rovih 82, Neim. 125, M, D. v Šmarja 128.50, Javna bolnica v Celju 100, Ana Andrejšek 42, Ana Kuntih 42, Neim. iz Žalne 5, M. D. v Češnjicah 25. Skupaj 1698 Din, — JfekaJ je čudno: Za cerkev sv. Ane darujejo drugi, a An, katere so bile posebe prošene, je ®rav malo, Za katoliško dvorano v Beigradu se je nabralo 187 Din. Kakor kaže, cerkva v Bosni še ne bomo kmalu zidali. Dvorane v Belgradu pa celo ne. — Vsem darovalcem in nabiralcem pa lepo Bog poplačaj! < V MOLITEV SE PRIPOROČAJO; Mati svojo hčer, ki je zašla. — Družbfenka v dušnih bojih. — Družbenka za razsvetljenje v hudem boju in pomoč v važni časni zadevi. — Neka družina v dolgi bolezni za zdravje in pomoč v težki zadevi. — Neko dekle v. več važnih zadevah. — Družbenka za ljubezen in stanovitnost. — Bolnica za zdravje telesno in dušno, — Dekle brata, da bi ostal veren in nedolžen in sebe v posebni Zadevi, — Družbenka za zdravje, mir v družini in v nekih posebnih zadevah. ; t Ana Bohte, umrla družbenka v Črnomlju,. se priporoča v molitev. Lepo domače petje pri nas vedno bolj utihuje -., Časih so peli ne samo po božjih potili, t> Božiču pri jaslicah in v nedeljo popoldne, ijnipak tudi pri lahkem delu. pozimi v hiši, poleti na polju in v gozdu, sploh ob vsaki priliki. Zdaj petja ni več toliko slišati. In petje zginja, -— je škoda. Če nas veseli ptičje petje in mnogi ptiče nalašč zato goje, da jim pojejo; če je prijetno v gozdu, kjer se oglašajo raznovrstni ptiči-pevci; in če je dolgčas, ako kak kraj, kjer so prej prepevali, ptički zapuste in je vse iiho, — kako bi ne bilo dolgčas, ako ljudje zgubljajo veselje do peija?! Kako prijetno nato dene glas kukavice spomladil In žvrgolenje škrjančka v višavi, kako ljubko nam doni na ušesa in kak;) »Jviga tudi našega duha v višave! Bog ptičem dar petja sebi v čast in ljudem t. veselje, in ptički mu to dvojno službo »v esto opravljajo. Ne samo ptič ima dar petja, ima ga tudi človek. Tudi dar petja je, kakor vsak aaraven dar, neki talent, ki ga je dal Bog •človeku, da ž njim kupčuje, to je: da ga rabi in si ž njim pridobi kaj zasluženja. Alt sme ta talent zakopati? To bi ne bilo po božji volji. Bog ni ustvaril ničesar brez namena —• tudi tvojega glasu ne. In kakor ptičje, ima tudi človeško petje zlasti dvojen namen: ljudje naj pojejo v čast Bogu in sebi v v e - £• t1 1 j C. 1. V čast Bogu. Vse, kar jc Bog ustvaril, je ustvaril sebi v čast. Toda vse stvari ne proslavljajo Stvarnika na enak način. Veličastna gora ga gotovo bolj kakor pa **ala krtina. Petje pa je stvar, ki je prav posebno sposobna, kakor nalašč za to, da B.iga proslavlja. Pojte Gospodu iii proslarijajta njtgova ime; oznankijte dftu jia dan njegovo dobrotoi Psalm 95. Zato je cerkev ž; od prvih počet -kov uvedla petje, da poveličuje Boga pri službi božji. Pa ne šele katoliška cerkev, tudi judovski tempelj v stati zavezi je poznal petje pri božji službi. Kralj David je vpeljal petje v svetem šotoru, nastavil ondi mnogo pevcev in sam. kralj, se ni sramoval brenkati na harfo ter od svetega navdušenja poskakovati pred skrinjo zaveze. Psalmi nas pogostokrat poživljajo k svetemu petju. Cantate Domino — pojte Gospodu! Kolikokrat se ponavlja ta poziv y psahnih! Zato delamo popolnoma v duhu in smislu Cerkve, kakor tudi pobožnih prednamcev, ako tudi mi popevamo Bogu v čast. Za gojitev verskega č it i a je petje velike važnosti. Torej več petja! 2. Sebi v veselje. Ali mar ni svet dosti pust in dolgočasen, da bi si ga ne smeli malo polepšati in osladiti? In s čim si življenje olepšamo in osladimo na bolj lep in pošten način, kakor s petjem? Kjer je petje, tam je vesel j e. Mnogi mislijo, da brez pijače in pitja ni veselja. Samo za eno črko se motijo! Ne brez pitja, pač pa brez p e t j a. Mnogo je ljudi, ki nič ne pijejo, pa so vendar veseli. Celo velike slovesnosti se lahko opravijo brez pitja — a ne brez petja. Ali si morete misliti novo mašo ali drugo cerkveno slovesnost brez petja? Petje šele prinese veselje. Kadar pridejo pevci in vrežejo eno za drugo, takrat se začne življenje! In katera zabava je cenejša, kh-kor petje? Vsaka zabava nekaj stane, in. še prccej. Petje je zastonj. — Druge zabave so navadno tudi bolj ali manj nevarne; petje je zabava povsem n e d o 1 ž n a in brez vsake nevarnosti. Po lepem petju ni žep pra-zen, ne boli glava iti ne peče vest! Torej več petja ( 3. Pošteno in pobožno petje pa ne razveseljuje samo, ampak tudi srce blaži. Ljudje, ki ljubijo lepo petje, niso hudobnega srca. Neki nemški pesnik lepo pravi; »kjer pojo, tam se doli vsedi; hudotni ljudje ne znajo peti.«* Hudobneži, raz-uzdanci — navadno v pijanosti — sicer vpijejo in se derejo, po gostilnah in cestah, A to je vpitje, ne petje! To vpitje ljudi posurovlja in podivjava, lepo petje pa jih nasprotno miri in blaži. Pošteno petje izpodriva nespodobne šale, grde kvante, odganja nespodobne misli, pevce navdaja z blagimi občutki in dviga njih srca kvišku k lepim vzorom. Pobožne in poštene pesmi nas navdušujejo za Boga, za Marijo, za božje prijatelje, svetnike, za lepo življenje in lepe čednosti, za ljubezen do domovine, za lepoto narave, za vse lepo in najlepše, Če pa petje utihne, pridejo na njega mesto neslane šale, nedostojno govorjenje, opravljanje, zabavljanje, prepir, grde misli, hudobni naklepi. Kakor za gojitev verskega duha, tako je tudi za vzgojo srca petje velike važnosti. Res lepo vzgojno sredstvo! Torej več petja! Podobno vlogo in nalogo — mimogrede povedano — kakor petje ima pa tudi cvetje. Petje je za uho, cvetje za oko. Namen obema je: Boga častiti in ljudi razveseljevati, pa tudi srca žlahtniti. Na Angleškem dajejo menda hudodelcem cvetice gojiti, da si ob pogostem pogledu nedolžnih rožic surova srca ublaže. Petje in cvetje — kaj je ložjega, kakor to dvoje gojiti, in kaj lepšega? Mlad človek, ki ima veselje nad popevčicami in rožicami, ne bo hudoben in sprijen; petje je odmev, cvetje pa odsev njegovega dobrega srca. Mladi ljudje, ljubite te dve božje stvari! Torej več petja in več cvel-j a ! Vsa slovenska zemlja bodi posejana s cvetjem in naj odmeva od lepega petja! In življenje naše bo lepše — pa ljudje boljši... * * .* Da se petje spet bolj oživi in udomači med nami, zato je Bogoljub že napovedal, da bosta v kratkem izšli dve zbirki pesmi: prva svetih, druga narodnih pesmi. Prva pesmarica je — kot 3, zvezek Bogoljubove knjižnice — a v n o k a r dotiskana. Naslov ji je kar nakratko: »Pojie!« * Wo man singt, da setz' dicli niedcr, bose Menschen kenntn keine Lieder. Ta zbirka obsega najbolj znane slovenske nabožne pesmi. »Poučujte i n opominjajte se med seboj s psalmi, slavospevi in duhovnimi pesmami, hvaležno peva-joč Bogu v svojih srcih! (Kol. 3, 16.) Tako nas poživlja sv. Pavel. Ta poziv velja nam vsem. Zdi se pa, da smo ranj bolj ali manj — pozabili. Pri nas se je udomačila misel, da sme peti v cerkvi samo peščica ljudi, drugi pa, da ne smejo ust odpreti. Težje, umetne pesmi morejo peti že samo boljši, izvežbani pevci; znane pesmi pa lahko poje vsak, kder ima kaj glasu in posluha. In teh je večina. Pri javni božji službi pojejo pri nas samo izvežbani pevci Vsa čast jim! Lepo je to. Še lepše pc bi bilo, ko bi tudi tedaj pelo vse ljudstvo, in bi se uvedlo po cerkvah ljudsko petje, kakor je pri drugih narodih v navad«, Na Nemškem poje vsa cerkev, tudi moški, celo latinsko mašo, na Italijanskem latinske večernice in mnoge latinske hiirne, pri nas pa molče — kot ribe. Vsaj pri lita-nijah in blagoslovu naj poje vsa cerkev,. Kjer bi pa hoteli vpeljati ljudsko petje pri javni božji službi (med sv. mašo), jim tudi lahko služi tale pesmarica, Z nje pomočjo z lahkoto vpeljejo splošno petje po cerkvi. V prvi vrsti pa je namenjena ta zbirka za zasebno pobožnost, doma in v cerkvi. Rabite jo v cerkvi pri zasebnih po-božnostih: pri shodih Marijinih družb, pr.i uri molitve, pred in po božji službi. Prepletajte te pobožnosti s svetim petjem, da bodo bolj živahne, spodbudne in vabljive. Pri vsakem shodu Marijine družb« naj se zapojeta najmaaj dve pesmi: na začetku in na koncu; in najlepše je4 če jih poje vsa družba. Pri zasebnih družbenik sestankih naj se pa poje še več, — Ura molitve je bolj kratkočasna, če se vmes poje. Psalmist nam kliče: »Služite Gospodu v veselju!« Da, vesela bodi naša božja služba, ne dolgočasna! Veselje pa najbolj napravlja petje. — Tudi pred in po božji službi bi se lepo podalo nekaj petja. Na Štajerskem pojejo pred vsako pridigo »Očenaš«. To se kaj dobro prilega in srca nekako pripravi na poslušanje božje besede. Tudi po končani božji službi, preden se razidete, zapojte par pesmi, pa boste šli domov pobožno razgreti in bolj za dobro vneti. Petje srca ogreje. Pa tudi izven cerkve: v hiši, na vrtu,,, na polju, po hribih in dolih naj se razlega sveta pesem. Kaj je primernejšega, kakor da v nedeljo popoldne, ko nimate drugega opraviti, pridete skupaj in pojete pesmice, eno za drugo? Najlepša in najnedolžnejša z,abava! Svoj prosti čas, kakor tudi svoje delo posvečujte s svetim petjem! * * * Napevov znate veliko, ko jih slišite. Kdor iina malo posluha, ko sliši lahko pesem, jo kmalu sam zna. Pripovedujejo, da je bilo nekdaj, ko so peli Riharjeve pesmi, takole: v nedeljo so jo prvič zapeli na koru, med tednom se je že glasila po polju. — A besedila večkrat ne znate, vsaj več kitic ne. Kolikokrat smo že želeli peti, pa itli besedi sploh nismo znali, ali smo speli eno kitico, pa nam je že obtičalo, ker nam je zmanjkalo besedi. Zato imate tukaj besedilo večinoma bolj ali manj znanih napevov. Note so potrebne umetnim pevcem; vi drugi pa pojte kakor ptiček v gozdu, '■kakor vam je Bog grlo ustvaril! Nekaj pesmi pa je vmes tudi, ki niso kaj znane, N, pr.: ona za Novo leto, o sveti Družini, za Svečnico, za Mali Šmarin in Še nekaj takih. To pa zato, da imate za vsak praznik svojo pesem. Teh pesmi, če jih ne znate, bi se lahko kmalu naučili, ako vam jih kak organist zaigra ali umetni pevci naprej zapojejo; napevi se dobe v zbirkah pesmi na notah. Umetni pevci, le pridno pojte na koru; saj smo vam hvaležni, da se žrtvujete za vse druge. Toliko petja in pevskih vaj, pa ia. tako malo plačo ali celo brez vsake plače, to je gotovo velika in lepa žrtev. Nikar pa težko ne glejte in ne poslušajte, ako pojejo tudi drugi. Saj ne pojete sebi, impak Bogu v čast. Še sami pojdite drugim na roko, da bodo ložje peli, s tem da pojete naprej in druge za seboj potegnete. — Graje vredno je, če na koru odpeve nalašč tako spreminjajo ali tako hite, da drugi ne morejo zraven. Po cerkvi pa pazite, da ne boste preveč »vlekli«! Opomniti pa je treba tole: Besedilo starih, znanih pesmi je marsikje nekoliko spremenjeno. Zakaj to? Pesem mora biti lepa, kakor po napevu, tako po besedilu. Pri svetni pesmi je lepa oblika vse. Ali bi smele samo svete pesmi imeti slabo obliko? Zato se je staro, slabo besedilo popravilo. Res, da to moti pevca, ki je vajen starega besedila. Zato pa je knjižica, da si ž njo pomagate. Pojte toliko časa iz knjižice, da se privadite novega besedila! Jemljite to pesmarico s seboj, kjer jo boste potrebovali! Pred petjem naj se naznani samo številka, katera se bo pela. Pazite tudi na to, da pojete z zbranim duhom in pobožnim srcem! Skrbite torej ne samo, da boste peli lepo in blagoglasno, ampak da boste tudi m i -slili in čutili to, kar pojete. Pobožno petje je m o 11 te v ; le bolj slovesna, navdušena molitev. Napravite že pred petjem dober namen, da hočete ž njim res Boga častiti ter s petjem sebi in drugim milosti prositi, tudi če bi vam med petjem misli drugam ušle. Kdor pobožno poje, trikrat moli, so rekli škof Slomšek. Pojte torej moleč In molite pekoči Tudi v nebesih bomo peli. Nebeškega veselja si ne moremo misliti brez petja. Pojmo torej pridno na zemlii Bogu v čast — in bomo v večnosti petje nadaljevali brez konca ... Aleluja! Posvetimo družine! Družina — korenina! Korenina vsega dobrega in slabega. Kakršna korenina, take mladike. Kakršne družine, taki otroci, taki ljudje. Da bodo izhajali iz naših družin dobri otroci in dobri ljudje, zato o b r n i m o vso skrb družini in življenju po družinah! Danes, ko je to-le pisano, je ponede-ijek, 8. januarja. Včeraj, v nedeljo po Treh kraljih, je bil praznik Svete družine. Vsaka krščanska družina naj bi bila bolj ali manj sveta družina! Sveta kolikortoliko bo, če se bo posvetila Jezusovemu Srcu in če bo dosledno temu posvečenju tudi živela in ravnala, kakor je popisano v knjižici »Posvetimo družine presvetemu Srcu!« Ali ste brali v prvi številki »Bogoljuba«, kak ogenj navdušenja za to posvečen je je zaplapolal v župniji Velike Lašče? Pa tudi iz nekaterih drugih far se je slišalo, da se je posvetitev izvršila z veliko slovesnostjo. Le premalo se o tem poroča »Bogoljubu«, da bi služilo tudi drugim župnijam v spodbudo. Uredaik le bolj slučajno zve od tukaj in tam, kako se je ta pobožnost opravila. Tako se je slišalo n. pr., da so se na Vrhniki ne v tolikem številu kakor v Laščah, pač pa z vso mo- gočo slovesnostjo posvetile nekatere družine, Na Vranji peči je večina družin opravila posvetitev z velikim veseljem in gorečnostjo. V Škocjanu pri Turjak« so opravili posvečen je že leta 1918, skoro po vseh hišah, Pobožnost se je ljudem zelo priljubila, Neki mož je rekel: »Ta dan, ko je bila moja hiša posvečena Jezusovemu Srcu, nisem mogel iti spat. Zmerom bi gledal Jezusovo Srce,« Nekdo drug: »Ne morem iti iz hiše, ko je podoba tako lepa.« Zopet drugod so rekli: »Do enajstih zvečer smo sedeli pred Srcem Jezusovim. O, ko bi bili rajna mati, brat.., tukajf/ Nekdo se je izrazil: »Tako se mi čudno zdi, kakor da bs ne bila tista hiša kot poprej.« — Tako srečni so ljudje, da imajo podobo Srca Jezusovega v hiši! Iz neke župnije nad Ljubljano pa piše neki mož, prijatelj in razširjevalec Bogoljuba «: Ravno sedajlc, na Novega leta dan, i sem dobil prvo številko »Bogoljuba* t roke .in ga prebiram. Prišel sera do odstavka: Vnelo se je, - Berem, kako so de- < lali v Velikih Laščah posvetitev presve-temu Jezusovemu Srcu, To je tudi meni prišlo do srca. Zato sem se namenil Vam pisati in še kaj svojega pridejati, ali bolje • rečeno: na ogenj še malo priložiti. Kakor v Velikih Laščah, tako bi šlo po mojem mnenju skoraj povsod. Zakaj pripravljali in spodbujali so že tudi pri nas gg, dušni J pastirji. Ko bi pa napravili tako, kot * Velikih Laščah, bi pa potegnili s seboj ' skoraj vse. Zakaj ljudje smo že taki — če ne vsi, vsaj večina, — da naredimo kako pobožnost skupno lože. kot pa posamič. To se že opazi pri misijonih. Zato le še govorite o tej posvetitvi družin presve- ' temu Srcu Jezusovemu in priporočajte, pa bo šlo gotovo in povsod! Katoliška društva — bodite katoliška! »Bogoljubova« beseda v zadnji številki preteklega leta o kattliških društvih — da naj bedo res katoliška, ne samo po imenu, ampak v vsem svojem ravnanju in delovanju, — je našla marsikje orizname in pritrjevanje. Potrebno je že bilo, pravijo, da se je o' tem enkrat spregovorilo. Katoliška dri.štva, če hočejo zaslužiti to ime, ne smejo delati istih napak, ki jih grajamo in obsojamo nad liberalci. Kaj smo potem boljši od njih? Katoliško načelo je že dobro, a če se dejanje in ravnanje ne ujema z načelom, kaj pomaga? Vera je kajpada predvsem potrebna, a vera brez del po veri je mrtva. Taka vera nas ne bo zveličala, in katoliško polovičarstvo katoliške stvari ne bo rešilo. »Ne ravnajte se po tem svetu?« nam kliče apostol, »ampak prenovite se z novim duhom!« Ne ravnajmo se torej po grešnem in neumnem svetu, ne sklepainao s svetom kompromisov,. to se pravi: ne popuščajmo in ne odnehujmo človeškim slabostim in strastem, češ, da bomo s tem ljudi pridobili! S takim jih ne bomo pridobili, ali če jih na videz pridobimo, ne bedo v resnici naši in nam bodo ob prvi priliki hrbet obrnili. Proč torej od naših društev vse,, kar se ne sklada s katoliškim imenom f Vsak® ponočno shajanje je bolj ali manj nevarno, vsako nepotrebno občevanje deklet s fanti še bolj, vsako popivanje >na katoliški podlagi« katoliški stvari več ško- duje kakor koristi. Dobiček ie le navidezen. Če katoliška društva niso, kakor bi imela biti, potem ravno najboljši starši ne pustijo svojim otrokom v društvo. Že vedo, zakaj.. Zato, ker se boje zanje, da bi se jim ne pokvarili. Čim bolj bodo društva res katoliška, neoporečna, skoz in skoz dostojna, več bodo imela ugleda in več sadu, vsajj resničnega in trajnega sadu. - :>Z obema rokama podpišem, kar pisal Bogoljub o društvih,« nam piše mladi gospod. Drug, starejši in zelo skušen. je pa dejal: »Dobro je, kar je pisal Bogoljub o društvih, ampak premalo, še veliko premalo L Tretji pa je poslal sledeče poročilo: Na dan sv, Elizabete ko je bilo v Ljubljani veliko zborovanje za zmanjšanje surovosti in pijančevanja, sem šel v nekem mesta na Slovenskem »v igro-. Igrali so Gov^kar-jeve Rokovnjače«, in sicer vdrugič. Prejšnji" večer je trajala predstava do pol ene čez polnoč, danes {v nedeljo) od petih do devetih zvečer, in prihodnjo nedeljo se bo igra še ponavljala. V Ljubljani so to igro že vrgli z odra, ker je brez umetniške in vzgojne vrednosti. je le lovljenje efektov, toda na kmetih,' kjer je manj izobraženosti, igra »vleče«. Igrav4 ci so bili tu izvrstni, pevci tudi. Pritisk ljudstva tedaj velik. Prejšnji večer je bilo vse »razprodana*, danes se je pa nagnetlo fantov in deklet iz bližnje in daljne okolice v obširna, dvorano se okoli 159 več- Ta drenj.v dvoran«. 3i k\et j« predstavo večkrat malo razsvet- ljen samo oder, in potem skupno potovanje zmešanih parov v temni noči domov — ojoji Pri predstavi je bilo tudi mnogo nežne mladine — ojoj! Kje" so načela dobre vzgoje? In Marijine družbe tu — ojoj! Kaj pa je napačnega pri igri? Neizmerno se v njej livalisa in dejansko predočuje pijančevanje,- Vse to se ne predstavlja kot nekaj grdega, marveč kot nekaj junaškega. -.;Fest ga žehtajo rokovnjači in njihovi prcganjavci Potem pa tisti surovi dovtipi o cerkvi in molitvi, o duhovnikih in sv. pismu, ki starim presedajo, mlade pa pohujšujejo. Objemanje fanta in dekleta je bilo prav pogosto in tako močno, da je bilo ne le spodJakljivo za nedolžna srca, ampak tudi nevarno za njuna rebra J!). Ko fe bila razuzdanost na vrhuncu, so mogočno vsi peli; . Življenje naše pravo je k Kes., črni graben! Da je bilo na odra več mrtvih, se ran-ume. Nauk iz takih predstav je: Fant, kradi doma pšenico, denar v gostilni zapij, ponoči se pretepaj in obiskuj punce! — Ah bi nobenega, da bi predstavo takin iger preprečil? Nihče si ne upa povedati resnice; povej jo -.Bogoljub vsaj ti! — Če se pa že kaj takega igra, naj bi vendar v odmorih med igro kd<* pred odrom povedal, da tako, kakor ti rokovnjači, ne smejo živeti kristjani! Kaj je s takimi igrami doseženo/ Kakšen je dobiček? Veliko truda za prazen nič in za manj kot nič, za nekaj sla • bega. Ne kvarite nam pod katoliškim imunem ljudi, posebno mladine, s takimi m podobnimi rečmi! Kako je bilo na dobrodelnostim in treznosinem shodu? IDalie.J I, Dobrodelnost. Zdaj, ko smo povedali, kaj je bilo na tem shodu pomenljivega, pa povejmo, kako je pravzaprav bilo! Shod je imel dva dela: 1. dobrodelni, 2. treznostni. Ostanimo danes samo pri dobrodelnosti! Najprej je bil podan kratek pregled dobrodelne organizacije in do-biodelnih naprav na Slovenskem. Ta pregled bo enkrat posebej natisnjen; tukaj ni zanj prostora. — Dodatno k temu je bilo nakratko našteto, katerih dobrodelnih naprav nam še posebno man'ka, Teh-le: 1. zavoda za male sirote od 1.—6. leta nimamo nobenega. 2. za pohabljene otroke, 3 za sprijena dekleta, 4. za odpuščene kaznjence, 5. nimamo še pravega zavoda za slepce, 6. najbolj nam pa manjka po celi deželi ubožnic ali hiralnic za stare onemogle ljudi, 7. zelo slabo je pri nas preskrbljeno tudi za postrežbo bolnikov. Drugi govori so bili: Č. gosood dr. Zdešar je govoril o veri in dobrodelnosti. Dobrodelnost mora imeti svoje korenine v veri. Le to je prava dobrodelrjort. Pravični iz vere živi,« pravi sv. pismo, in i7. vere tudi* dela. Vera brez del pa je mrtva. Žaltho<« da ic take mrtve vere med kristjani veliko. — Krščanska dobrodelnost mora misliti na samo na telo, ampak tudi na dušo reveža. Tndi duša siromakov je pogortokrat zaradi telesne bede zanemarjena, Reveža tudi duševno oskrbovati in dvigniti, to bodi skrb vseh dobrodelcev} 2. Č. g. dr. Fr. W a H a n d , ravnate!j Salezijancev na Rakovniku, pa je govoril o najvažnejši panogi dobrodelno s t i. Ta je: skrb za mladino, da se ne pokvari. Gotovo je to najvažnejša točka dobrodelnosti. Veliko večje dobro delo storiš, če se zavzameš za ubogega otroka, ki je že pokvarjen ali je v nevarnosti, da se pokvari, ter ga ohraniš na pravem potu in vzgojiš v dobrega človeka, kakor pa če siromaka samo z denarjem podpiraš. 3. Gospa Leopoldrna Dolenčeva fe govorila oženi indobrodelnosti, Pokazala in dokazala je, kako se ravn« mehkemu ženskemu srcu poda krščanska milosrčnost. Najlepši zgled ženstva v dobrodelnosti ie sv. Elizabeta, na katere go8 smo se skuhaj zbrali. Opisala je, kako v Ljubljani delu;e družba sv. Elizabete, 'f vsaki ljubljanski župniji ima svoj odbor aH konferenco. Tudi po nekaterih drugih krajih izven Ljubljane obstoji in deluje EHza-betna družba z uspehom. 4. Gospodična Minka Debeljako-v a iz Škofje Loke je opisovala, kako naj deluje;o dobrodelni odbori ali odseki, Škof:eloški dobrodelni odbor namreč razvita na;živahnejšo delavnost. Pomaga vzdrževati mestno ubožnico fšpital), v karieri je vladala prej zanemarjenost in ne- red, dobrodelni odbor pa je poklical noter redovnice, ki so uvedle v hišo snago in lep red. Tudi domače reveže po hišah dobrodelni odbor podpira, redovnice pa obiskujejo bolnike. Ob vsaki potrebi stopi dobrodelni odbor na noge in stori svojo ni nobenega domačega berača. Vsi reveži so tako oskrbljeni, da jim beračiti ni treba, zdravnik jih pa zastonj zdravi. — To je nekako vzor domače dobrodelnost«, če se more toliko doseči, da se beračenje odpravi. Luč v razsvetljenje nevernikov. d,°lž"0.®!; L,'ud'e radi prispevajo v denarju K tem stvarnim govorom je za pribolj-ah živilih, ker vidijo, da se res nekaj dela. šek dodala pridna Micika Jagodic z Vi-i udi po vaseh ima odbor svoje zastopnice, sokega nad Kranjem lep, pesniško sestavih io Poročilo iz Škofje Loke je nakrat- Ijen govor, v katerem nas je spodbujala in ko pa dobro izpopolnila zastopnica z J e - navduševala k životvornemu krščanstvu, s e n i c , ki je povedala, da na Jesenicah Vse te govore bi bilo treba tiskati, ko bi imeli kje. Le prostora primanjkuje na vseh koncih. Sicer se pa ne gre pri tem le za poslušanje ali branje lepih govorov; gevori naj so samo spodbuda k dejanju. Glavni namen tega shoda je bil, da bi d o -trodelnost oživela po celi deželi. Doslej smo imeli 58 dobrodelnih odsekov po Marijinih družbah: 50 v dekliških, 7 v ženskih, 1 v mladinski družbi. Na shodu pa je bilo zastopanih 140 družb in društev, Če torej vsi tisti, ki so na shodu bili, v svojem kraju zasnujejo dobrodelno organizacijo, bo že nekaj napredka. Povsod ©enujte dobrodelni odsek ali odbor! Razloček med odsekom in odborom je ta; Če 2f« dobrodelnost delajo saino člani Marijine družbe ali društva, je to odsek družbe hh društva; če so pa to različni ljudje: dekleta, žene, lantje, možje, je pa to od-h o r. No, na imenu je malo ležeče. Glavno )» to, da se res kaj dela. Vendar sama de-Heta ne bodo zmogla vsega dela; moč bo večja in več se bo lahko naredilo, če se povabijo in privzamejo zraven tudi drugi dobri ljudje, ki imajo srce na pravem mestu in voljo pomagati. Kaj naj pa dobrodelni odbor (odsek) dela? To vam že pamet pove. Vsi pomoči potrebni spadajo v njegov delokrog: reveži vsake vrste, posebno zanemarjeni otroci, najbolj pa bolniki, zlasti revni bolniki. Te obiskujte in jim po moči postrezite! Za to ste že dekleta najbolj poklicane in sposobne; pri drugem je pa prav, če tudi drugi sodelujejo. Da torej vaša pot na shod ne bo zastonj, zato skrbite, da se zdaj pri vas pokaže sad shoda! Pa tudi tam, odkoder ns shod nikogar ni bilo, na podlagi tega, kar tukaj berete, lahko isto storite. Le pomnite: Krščanstva brez ljubezni ni. Ljubezen pa, če se ne kaže v dejanju, je prazna beseda. Naj torej živi dejanska ljubezen krščanska! Vzgoja otrok v krščanski družini. .'Piše župnik Jo«. Vole.) II. LAKOMNOST. Zanimiva basen se bere v starodavni svetopisemski knjigi sodnikov (9, 8 dalje). Drevesa so si nekoč izbirala kralja. Po-mudila so to čast najprej oljki. A ta je odklonila. Ponudila so to čast smokvi. A ta je tudi odklonila. Nič je niso dalje nadlegovala s prošnjami, ampak so šla vprašal vinsko trto. A tudi ta je odrekla. Kaj zdaj? Brez pomisleka so ponudila kraljevsko čast trnovemu grmu. In trnov grm jo je. sprejel. »Ako me zares postavite ?.a kralja,« je dejal, »pridite in počivajte pod M»oj® senco!« Trn torej, ki jim fti imel ničesar dati, kar bi mu bilo v čast, ne sada ne sence; trn, ki je samo grabil, in trgal m sesal kri, — ta je bil zdaj njih kraK Kako milostljiv kralj, jim je brž povedal, ko je zavladal: »Ako pa ne pridete, naj šine ogenj iz trn ovca in naj požge cedre na Libanonu,« Lepa je tal Ljubi krščanski starši! Nam se zdi, da je tudi pri vzgojnem delu mnogokrat take .. . Poizkušata oče in mati, da bi vzgo-jitia v otroških srcih te in one lepe čednosti, ki naj bi otroka vodile in osrečevale v življenju, a k.er brez mnogega truda ne dobe brž premoči v otroku, kakor tudi plemenite rastline niso kar na prvo besedo pievzele vlade nad drevesi — pa oznevc- Ijena popustita oče in mati vse nadaljnje blago prizadevanje pri vzgoji in si mislita; >Eh, kaj! To poskrbiva, da bo prišel otrok kmalu na svoje — do službe in do denarja — drugače naj pa bo, kakršen pač bo!« Trnov grm postavita v njem za kralja, hočemo reči: sebičnost, pohlepnost, lakomnost. To, kar samo grabi in trg.i, In če se morda jamejo tej trnjevi nadvladi upirati plemenita čuvstva, kar jih je še ostalo v gojencu, pohlep vse požge, celo cedre na Libanonu: celo najblažje čednosti, tudi vero v Boga, tudi najsvetejšo ljubezen. Pohlep kakor požar posuši v otroku vse sveže sokove in sadove dobre vzgoje. O, to je strahovit razdiralec, pohlep, kjer zadobi moč! Vsaka druga strast pusti v človeku vsaj srce občutljivo, usmiljeno, lakomnost pa še otroško srce okameni. Vzgoja mu ne pride več do živega. Ni čudno potem, če je dovzetno za vsako hudobijo. Sveti Pavel pravi (I. Tim, 6, 10): »Korenina vsega hudega-je lakomnost.« Vemo, kaj hočete reči: »Hvala Bogu, da lakomnih otrok ni mnogo! Ko bi le po-tratljivi ne bili!« Obojemu pritrdimo. Toda — ali ni morda že tudi hudo lakomen tak otrok, ki je potratljiv? Velikokrat zaneti ravno potratnosl prav drzen pohlep. Če je pa vobče lakomnih otrok malo, to ne izhaja iz tega, ker otroška narava ni dovzetna za lakomnost, ampak ponajveč iz tega, ker otroci še nimajo toliko lastnine in tudi ne upanja nanjo, da bi z njo skoparili. Če pa hočeš poizkusiti, kako je v tem oziru z otrokom, prepričaj se znabiti že kar na dojencu. Daj mu kaj v roko, boš videl, kako bo zgrabil in držal ko s kleščami. Še nič prav ne vidi, kaj mu miga v ročici, in še nič ne ve, kaj je, vredno ali nevredno — iz rok pa ne da z cfobra, kar si je enkrat osvojil. A če sodiš, da je to samo krepko mišičevje in drugega nič, poizkusi mu vzeti, boš videl in slišal ugovor ... Ali pa ponudi drugemu, ki je komaj shodil, recimo svetel gumb ali pa cekin — čudno to! — kar nagonoma bo segel po denarju. In če mu ga hočeš spet vzeti in zaceptaš za njim: »Moje, moje!« — boš videl, kako bodo samosrajčnika nesle okorne noge, in v najtemnejši kot se ti bo skril s svojim mamonom, in nič ga ne bo strah! Poslušaj matere, ki včasih ne morejo omehčati trdovratnih otrok ne s prošnjo ne z grožnjo -— kako poizkusijo? »Ti bom pa krajcar dala!« Jej, to užge kakor bi vrgel iskro v dinamit! Ali pa opazuj deco, ko ji pripoveduje ded za pečjo o kronani kači in o bratu-bedaku, ki je stopil v podzemeljsko kraljestvo in so mu tam prevzeli oči zakladi dragih ka-raenov, kupi biserov, gromade zlata in srebra — kako otrokom iskre oči, da zadržujejo sapo, in njih duše vise kot en sam vsesan netopir na dedovih ustnicah, kaj bo bedak vendar storil: ali bo segnil ali bo znabiti toliko nor, da bo .. .? O, denar ne pride nikoli iz mode, v nobenem stanu in v nobeni starosti! Že tudi v otroku je pogosto ta trn kralj. Na kaj treba torej posebno paziti, da se to pohlepno nagnjenje ne razvije v otroku v pogubno strast? t. Kako je z redom v vaši hiši? Skrbite, starši, da ne boste trpeli v svoji družini nobene nerednosti. Vsaka reč naj ima svoj prostor in svojega lastnika v hiši. Zlasti, kar tiče otroškega blaga, je vsaka nerednost brž škodljiva. Če nihče ne ve, čigava je ta nogavica in ona rutica, čigavo to pisalo in ona torbica. čigava ta igrača in ono orodje, pa nastane prepir med otroki, iz prepira pa raste hlepenje po blagu, tem strastneje. čim bolj se otroku odreka, kar je njegovega, po krivici. In iz tega hlepenja, kaj se drugega razvije ko grda lakomnost? V marsikateri bajti se na ta način zakoii pohlep., dasi v nji sicer vsega manjka. Red v hiši pa vse to prepreči. Zato smemo poudariti, da red v družini ni le pol življenja, ampak je tudi dobršen kos vzgoje. Vsak otrok v hiši imej torej jvojo lastnino v perilu, v obleki, obutvi, šolskem orodju, igračah in zlasti v denarju. Tako bo še lahkomišljenec na svoje reči bolj pazil, da se mu ohranijo, pa bo tudi drugim rad privoščil in pustil, kar je njihovega. Uverjen bo, da je pravično tako, če tudi drugi svoje čislajo in branijo, kot on svoje čisla in brani, pa da ne pomagn nobena želja in nobena zvijača, da b ax prisvojil kaj, kar ni njegovo. Zlasti še, kar tiče otroških denarnih prihrankov, o? sme biti v družini nobenega komunizma. Vsak otrok imej svoje prištedke posebe shranjene — najboljše v domači hranilnici aH čebelici. Če pa že mora imeti otrok denar doma, naj je v varstvu staršev, t'.t» pa vsak dan otroku pred očmi, da bi se nad njim pasel in v sebi redil grdi pohlen po mrzli kovini. Zgoditi se pa tudi zna včasih, da pritisne na starše iznenada kaka potreba, da morajo poseči po otroških denarjih. Tak slučaj si je tu in tam v korist dobri vzgoji celo želeti. Ob taki priliki namreč otroci pokažejo očito, koga imajo rajši: denar ali starše. In to je za vzgojno preizkušnjo precej čisto ogledalo. Toda to poudarimo: Otroku njegovo lastnino nazaj prej ko mogoče! Manj ko bo otrok na to mislil, da njegova lastnina še vedno ni v redu, manj se bo v njem oglašala lakomnost. Pa tudi vobče ni zdravo razmerje, če so starši dalj časa kakorkoli odvisni od otrok. Otrok potem pripisuje denarju preveliko moč. In res morajo starši, ki so otrokom dolžniki, jim marsikaj izpregledati. Otroci hitro uganejo: Le mačko na verigo, pa bodo miši ob briga! Če hočete brati žalostno povest o tem, vzemite.v roko Milčinskega povest »Ptički brez gnezda« (Mohorjeva družba 1917) Pa še tudi v drugem oziru naj starši poskrbijo, da je v družini natančen red. Otroci naj si ničesar ne jemljejo sami i?. shramb, ne denarja iz predalov, ampak vse le z dovoljenjem staršev. Tudi kupujejo naj jim dražje potrebščine le starši. Pri cenejših naj pa vsaj pazijo, ali gre denar res za to, za kar so ga bili dali. Iz sladko-smednosti se razvije včasih čuden pohlep po denarju. — A tudi narobe se pospešuje v otrocih lakomnost. Rabijo obutve, obleke, šolskih potrebščin. Starši se pa radi umikajo takim prošnjam. Na vsako otroško željo le godrnjanje, kreg ali celo kletev, kopičijo pa denar znabiti v hranilnici. Ali ne bo jel otrok čez mero hlepet) po denarju, da si oskrbi z njim najpotrebnejše in se izogne zaničevanju součencev aH kazni učiteljev? — Nič bolj modro ne ravnajo tisti starši, ki preveč razpostav-Ijajo pred otroki svojo zlatnino in srebr-nino, bankovce, hranilne knjižice in ba-hajo spričo otrok, koliko več bi še lahko imeli, ko bi bili izpeljali to in ono bolj prekanjeno, pritisnili malo bolj tega in ociganili malo huje onega, pa pri tem morda še zaničujejo reveže, poštenjake in milosrčne ljudi. Otrok mora, če vse tako gleda in posluša, res zrasti v misli, da je denar in blago nekaj cd sile vzvišenega na svetu, preko vsake poštenosti, preko vseh ozirov potrebnega. Zato pravimo: Tudi vaše prihranke v red, starti, pa v skrinjo ali omaro z njimi! — Drugi starši pa spel živijo čez svoj slan visoko, delajo dolgove, hujskajo zoper premožne, se norčujejo iz delavnosti, varčnosti in skromnosti. Prosimo vas, kakšen rod naj vzraste v takem ozračju, če ne brezsrčen, denarja lačen, lakomen, z leti celo nasilen? Mnogo ne-zadovoljnežev in uzmovičev znabiti nima toliko na vesti današnjih dni prolstarska beda ko površna vzgoja, ki nič ni zatirala v otroku plevela lakomnosti in Isnobe, ampak mu še zalivala? Mir, kakor ga napoveduje prerok Izaija (glej str. 45!). Ples — in potem?... Halo! V nedeljo zvečer bo plesna veselica v gostilni! Krčmar je že zaklal debelega prešička — muzikanti bodo prišli . . . vino je izvrstno ... Oh, kako bo veselo in zabavno!,., Vse govori o nepopisni sreči, ki jih čaka prihodnjo nedeljo. Krčmar je dober mož, toliko se žrtvuje za nas, da bi nam napravil veselje .,. Vsega nam je preskrbeli mastna pečenka bo, rujno vince bo, muzika bo, ples bo, luštno bo, Nedelja zvečer. V gostilni vse razsvetljeno. Velik šunder. V eni sobi polno razgretih parov, ki neusmiljeno trgajo podplate — po taktu muzike. V drugi sobi vesela pesem: mi Slovenci vinca ne prodamo! Zunaj na cesti se valjata dva junaka po blatu. Hotela sta se že v gostilni pretepati, pa ju je krčmar nagnal na cesto — in dvoboj se bojuje pod milim nebom. Tam za voglom se nekaj giblje — zgine v temo. Opolnoči; Vinski duhovi so vsem zme- šali jezike in možgane. Vse kriči, poje, se prepira. Gostilničar gleda na uro. Ponedeljek: Krčma prazna, sod prazen, prešička nič več, haha — dober dan je bil! Nad 30.000 kron smo skupili! Fant se prebudi doma ves zaspan Glava ga boli — oh, kje pa sem? . .. Pogleda v listnico; denarja nič! Cel teden sem delal, včeraj je šlo vse po vodi. Pogledj svojo obleko; Kje sem se pa tako oblatil? Pa še raztrgan sem . . . Dekle poveša oči — posluša, kako jo mati krega ... Vest ji očita težke stvari — j p pač slanca padla ,.. Prepozno je v ponedeljek pregledo- Zlate 4, Ponižnost je potrebna, ne samo da si čednosti pridobimo, ampak tudi da se zveličamo. Kajti po besedah Jezusovih so nebeška vrata ozka, tako da morejo skož ■samo mali, to je ponižni. (Sv. Bernard.) Farizej, o katerem govori Zveličcr pri sv. Luku (18, 10), je marsikaj dobrega naredil na vendar je bil od Boga zavržen. Zakaj? Zato, ker mu je manjkalo ponižnosti Preveč si te dopadel v svojih dobrih delih in se hvalil ž njimi, kakor bi jih bil naredil iz lastne moči. Ponižni ceslnimr pa je našel milost v božiih očeh. Sv. Filio Neri ie vsako jutro ponižno prosil Gospoda; »Varuj me, Gospod, ta dan; ker če me ne boš ti varoval, te bom dar.es izdal in kak težak greh na sebe a-kopal.« — Kclikorkrat je šel iz hiše, v kateri ie stanoval, je rekel: »Varuj me, Gosood, če ne, grem ven kot kristjan, vrnil pa se bom kot jud.« M o 1 i m o ! Gospod, ki ošabne mrzii. ponižnim pa daješ svojo milost, daj mi predvsem milost ponižnosti; ker brez nje se utegnem pogubiti. 5. Najmočnejše orožje, da zmagamo hudega duha, je ponižnost. Ker tega orožja sam ne zna rabiti, se tudi ne zna proti njemu braniti. (Sv. Vincencij Pavi.) Častitljivi pater Alvarez je primerjal svoja dejanja vinski trti, katere grozdi so vsi pokvarjeni. »Komaj jih je,« je rekel, »med tolikimi deli štiri ali pet, ki niso pomanjkljiva; in gorje mi, če jih Bog sfro- vati prazne žepe, se prijemati za glavo, z\ srce! Res ste deloma prav mislili v sobota: mastna pečenka bo, vino bo, muzika b :*, ples bo, luštno bo .. . Vse to je bilo deloma resnično. Pozabili pa ste premisliti, če bo še tudi kaj drugega. Ali hočeš vedeti, kaj bo? No, torej iz vedi: prazen žep bo, bolna glava bo, žalostno srce bo, jok bo, zgubljena nedolžnost bo, nesreča, sramota bo . . . Vse to zaradi tvoje lahkomiselnosti! Proč z rnusi-kami, bali in plesi! Mladina, zbiraj se ob nedeljah rajši v cerkvi in v društvih, vzemi v roko dobro knjigo, pa te ne bo bolela glava in srce .,, jagode. go preiskuje!« S tem ponižnim mišljenje«* je preprečil napade hudega duha. Če je imel sv. Dominik v kakem mesta pridigati, je pred mestnimi vrati poklekni? in Boga prosil, naj zaradi njegovih grehov nikar prebivalcev ne kaznuje. Ta ponižnost mu je odoirala srca poslušalcev. Sv. Filip Neri je svetoval tistim, katerih duše ;'e vodil, če so padli v kak greh, naj rečejo: »Ko bi bil ponižen, pa bi ne bil padel.« M olimo! Gospod, nič drugega nisem kakor grešnik; in gorje mi, ce boš sodil, kakor zaslužim! Iz enega grehi padem v drugega in če mi ne pride tvi ja milost na pomoč, se lahko pogubim. Usmili se me po svojem velikem usmiljenju! 6. Kdcr je ponižen, nizko o sebi misM, in ima rad, če ga drugi zacičujejo, ta is» Begu ljub, k temu se Bog prijazno naga«, ga potegne k sebi, mu da svojo milost ia razodene svoje skrivnosti, (Tomaž Kemp.j Veliki apostol Pavel je bil v s\ojift očeh zadnji vseh ljudi. »Kristus Jezus,* tako pravi, »je prišel na svet, da reši grešnike, katerih prvi sem jaz,« (1 Tim. 1, 15,j In zopet: »Meni, zadnjemu kristjanu, je bila podeljena ta milost.« (Ef. 3, 8.) Zopet drugod: »Najmanjšemu apostolu, ki nisem vreden apostol imenovan biti, ker sem preganjal cerkev božjo.« (1 Kor. 15, 9-j Zaradi te globoke ponižnosti mu je Bog podelil čudovite milosti in razsvetljenja Nikoli ni pozabila tista zlcglasfiA Tharis po svojem sprec.brnenju svojih prefš- njih pregreh. Globoko osramočena zaradi svojega preteklega življenja, si ni upala, izgovoriti svetega imena božjega. Vsa njena molitev je bila v besedah: »O ti, ki si »ne ustvaril, imej z raenoj usmiljenje! V sled te ponižnosti je v kratkem času dospela do velike svetosti. Velik služabnik božji, ki ga je sveli Ignacij visoko čislal, je večkrat rekel: »Kdor misli, da je veliko vreden, je malo vreden; kdor pa misli, da je malo vreden, je veliko vreden.« Molimo ! Gospod, nič nisem, tuč ne zaslužim, nič, da, manj kot nič sem, ker sem grešnik. Moje edino pribežališče je tvoje usmiljenje. Toda ti si bogat siromaku, ki vate zaupa. Zato te prosim: usmili se me po velikosti moje revščine? Božji jetnik. Zelo me žalosti, ko pridem do cerkve, da bi stopila v njo ter pozdravila božjega jetnika, — pa nemorem, ker je zaprta. Oh. ubogi moj Jezus, kako si tudi ti pod ključem! Saj mislim, da bi nikdo nič ne ukradel, ker skozi odprte duri navadno ne odnašajo. Zato naj bi bile cerkve podnevi odprte! Tudi to ni lepo, da se hoče cerkev prej zapreti, kakor ljudje odidejo iz nje. Ni li tukaj kraj počitka za ubogega grešnika? Se li ne spomnite besedi: »Jetnik sem bil in ste me obiskali, blagor vam!- Ta jetnik je v ta-bernaklju. Kako milo kliče, in nikogar ni, da bi ga tolažil. Ni ga, da bi nm odkril svoje tako ranjeno srce: a vendar jih je veliko, ki ga ranijo. Da bi znali, kako sladko je njega obiskati, ter se ž njim pogovarjati! Saj pri njem najdemo, česar želimo. Prosim vas, posebno draga Marijina dekleta, obiskujte rade Jezusa! Poglejte, kako je zapuščen! Zunaj cerkve govorite in se smejite; da bi pa katera še pet minut ostala v cerkvi, tisto jej mrzi. O, kako dragocen čas, pa' ga tako zgubljate! Kako britko bi bilo enkrat slišati: Jetnik sem bil, pa me niste obiskali; resnično, povem vam, ne poznam vas! Drage sestre oklenimo se Jezusa in Marije, da bomo enkrat v njuni družbi uživale veselje, ki na«i ga svet ne more dati! Marijina he= Op. ur. Da so sedaj nekatere cerkve zaprte, tega ni zameriti. Primerilo se je že toliko tatvin po cerkvah, da so bili duhovniki prisiljeni cerkve zapreti. V navadnih razmerah bi seveda ne bilo prav, držati Jezusa kakor jetnika pod ključem. Če je cerkev zaprta, počastite Jezusa zunaj cerkve! fante m moze. Naša mobilizacija. Kaj je mobilizacija, vam možem in fantom ni treba šele razlagati. Saj so vas med vojsko tako zmobilizirali, da niso pustili doma skoro nobenega, če je le mogel hc-diti, in so vas gonili kot živino v smrt. Pa še vedno nam ne dado miru. Med vojsko so nam lagali, da bo po končani vojski konec vseh vojska in zato tudi konec vojaške službe. Pa vas še vedno kličejo skupaj in vlačijo iz mesta v mesto in potikajo po kosarnah. Vojaške službe, žali-bog, ni konec in vojska tudi ne bo. Večkrat v zadnjih štirih letih po vojski je naša država mobilizirala: enkrat zoper Albance, drugič zoper Madžare, tretjič zoper Turke in nevera še zoper koga. Tudi mi bi radi naše moške mobilizirali. Pa naše mobilizacije se vam, dragi fantje in možje, ni treba bati! Mi vas ne bomo gnali v krvavo vojsko, ampak le za duhovno vojsko vas bi radi nabrali in vas vanjo poslali. Mobilizirati — kaj S1110 Z Q rekli, da ta beseda pravzaprav pomeni? Saj lani enkrat je že govoril »Bogoljub« o mobilizaciji in razlagal, kaj ta beseda vse pomeni Najprej se mobilizirati pravi: razgibati potem na noge postaviti, potem na bojišče poslati. Razgibati! Da, ravno razgibati je treba naše možake, — razgibati za versko življenje! O, v naših fantih in možeh je veliko dobrega — smo rekli zadnjič. A to dobro nekako spi in počiva. In tega spanja jim ne smemo privoščiti, iz tega počitka jih moramo predramiti: razmajati, razgibati, na noge postaviti, v tek pognati jih moramo, — pa bo šlo! Boste videli, da bo šlo! Samo poskusiti moramo, začeti moramo! Ali smo dosti storili za versko življenje mož in fantov? Nismo! Cerkev je bila seveda vsem odprta, spovednica tudi, obhajilna miza tudi pogrnjena. A kaj smo storili zanje posebnega ? Ženske so nas prosile: ustanovite nam Marijino družbo, vpeljite nam tretji red, peljite nas na božjo pot, preskrbite nam duhovne vaje! In mi smo jo radi ustregli, kar je seveda popolnoma prav, — moške smo pa pustili na strani, da hodijo po svojih potih in se drže svojih starih navad. Mobilizirati! Da, mobilizirati, razgibati, predramiti, na noge postaviti, v tek pognati, v duhovno vojsko poslati jih moramo, — pa boste videli, da bo šlo! Dobili bodo veselje, razmah, pogum! Ali niste brali v zadnjem »Bogoljubu«, kako so se v velikolaški fari vneli za češčenje Jezusovega Srca po hišah, kakšno navdušenje je šinilo vanje, navdušenje, »da ni za povedati«!! Z veseljem so hodili za duhovnikom od hiše do hiše, molili in prepevali, da je kar grmelo. Moški pa imajo radi kaj sami zase, Med ženske se v cerkvi neradi mešajo in med njimi neradi drenjajo. Če se pa reče: danes pa samo fantje in možje, ali enkrat samo fantje, drugič samo možje, takrat navadno tudi oni pritisnejo. Kjer hočejo torej moške pridobiti za zakramente, ni dosti, da jih samo splošno vabijo, ampak odločijo naj se zanje posebne nedelje ali drugi dnevi, ko so na vrsti oni in samo oni. Domača cerkev pa in samo domači duhovniki, kakor domač kruh, postanejo ljudem prevsakdanji. Če hočemo doseči beljše uspehe, moramo rabiti izredna sredstva, napraviti moramo večkrat kaj posebnega. Taka posebnost je s h o d v tuii cerkvi, kjer govori duhovnik, ki ga ne slišijo vsako nedeljo. Zakaj bi malo spremembe ljudem večkrat ne privoščili? No, o shodih smo že zadnjič na tem mestu govorili. Posebne shode za fante ali za moške sploh moramo napravljati! — Pred leti smo napravili enkrat posebno romanje moških na Sv. Višarje. Nekateri se boste še spominjali na tisto pot. Dolg vlak samih moških se je vil čez Gorenjsko. Pa ena sama lastavica ne prinese pomladi, in en sa mshod še ne more vsega storiti. Vidni in trajni uspehi bodo le, če se bo ta izredna prireditev prirejala redno v gotovih obrokih, po določenem načrtu, po celi deželi. Pa še nekaj! Mobilizacija je vselej združena z ekserciranjem. Vojaki spion veliko eksercirajo; kadar pa se mobilizirajo, takrat pa posebno. Vojak in pa ekser-ciranje, to sta dve besedi, ki si jih ne moremo narazen misliti. Ekserciranje pa nas spominja na neko podobno besedo: ekser-cicije. Ekserciranje in eksercicije — ena i nista beseda, le končnici sta drugačni. Ekserciranje pomeni telesne, eksercicije pa duhovne vaje. Duhovne vaje! Pisec teh vrstic je imel že velikokrat duhovne vaje. za dekleta, za fante pa le dvakrat. Za dekleta 5, 6, 7, 8 govorov, za fante pa nobenega! Pač, nikjer, kamor sem povabljen k dekletom, se ne morem zdržati, da bi ne imel vsaj enega tudi za fante. V nedeljo pri 10. maši jih imaš pred seboj, če drugikrat ne. Pa kaj je to: za dekleta 7 govorov, za fante pa enega! Narobe-svet! In dekleta spovedujemo ure in ure, nobene ne sme manjkati, — fantje vi pa bodite, kjer hočete, in živite, kakor hočete! Ali je to prava mera, s katero merimo enim in drugim? gaj ne rečem, da dekleta duhovnih vaj niso potrebne, toda tudi fantje vsaj tako, če ne še malo bolj. Torej duhovne vaje ali samo za fante, ali za moške sploh! Kaj pravite na to/ Fantje, ali boste prišli? Boste! Še vselej ste. Pa boste še, — samo da boste povabljeni! Najbolje bi bilo kar začeti od fare do fare. Toda žetev je velika, delavcev pa malo. Gospodje misijonarji, ki so najbolj mojstri za take reči, so preveč zaposleni z misijoni. Ko pa bo enkrat po vojski vsa Slovenija premisijonirana, potem naj bi se začele duhovne vaje: ali za vse stanove sploh ali vsaj za moške, predvsem seveda za fante. To bo naša mobilizacija. Ali bo prava? Lepa bo! AH vam je znano, da 'e javno preklmjevaraje od državne oblasti pod kaznijo prepovedano? Koliko preklinjevalcev ste že naznanili državni oblasti: okrajnemu glavarstvu, orožniku ali stražniku? Več zaupanja do svetnikov božjih! Kako dobro bi bilo, ko bi imeli ljudje več pravega zaupanja v priprošnjo svetnikov i jž-jLh! Mislimo zlasti na naše cerkvene patrone. Mnogokrat dušni pastirji v cerkvenih govorih po podružnicah priporočajo, da naj bi imeli ljudje goreče zaupanje do svojih soseskinih patronov, pa naj že bo katerikoli svetnik. Gotovo je, da so si naši pradedje izvolili dotičnega svetnika zato, ker so se mu še preden je bilo svetišče postavljeno, priporočali v molitvi in so bili tudi uslišani. Bili so naši predniki gotovo bolj goreči in vneti za čast božjo, kot smo pa mi dandanašnji. Saj so sta- vili cerkvice na gričih in visokih hribih; dandanes ni več tega; še za popravo svetišča ni nobene požrtvovalnosti in gorečnosti. Svet se zanima bolj za posvetnost in telesne dobrine. Pr. ni povsod enako. Po mnogih krajih imajo tudi še dandanas prav veliko zaupanje do svetnikov božjih V nekaterih podružnicah imajo tudi meseca maja šmarnice, akoravno dotična cerkvica ni posvečena Materi božji. Zato se še enkrat priporoča veliko več zaupanja v gotovih potrebah do patronov svojih sosesk. Kaj se vidi na Goriškem. (Poroča urednik. — Dalje.) Leta 1918. sem si ogledoval razdejanje po vojski na Goriškem. Medtem pa me je pot zanesla na Goriško že drugič; namreč preteklo poletje. Obljubil sem vam, da vam tudi to pot malo popišem, da vidite in slišite, kako se naši goriški rojaki zdaj kaj počutijo. Povabljen sem bil za nedeljo, 2, julija, na v t lik shod Marijinih družb v vipavski Log. Tri dni prej, v četrtek, pa je bil praznik sv. Petra Kam bi šel ta dan, — sem premišljeval sam pri sebi; kajti če v nedeljo ali praznik v Ljubljani tičim brez posebnega opravka, mi je dolgčas in sram me je, češ, drugi gospodje s« zdajle trudijo, pridigujejo in spovedujejo, ti pa tukajle lenariš! Saj pisanja je zmerom dosti in preveč; a če v nedeljo nič ne pridigam, mislim, da ni nedelja. Aha, že vem, kam pojdem, ko že moram enkrat čez mejo! V Knežak bom šel. V Knežaku namreč pastiruje že dobro leto mlad gospod, ki nosi prav tisto ime in je doma pod isto streho, kakor jaz. Parkrat me je že vabil, naj ga pridem pogledat. Zdajle je pa čas, si mislim. In na dan pred sv. Petrom se odpeljem mimo Postojne do Št. Petra na Krasu, od tam pa — pičli dve uri pešpota — proti Knežaku, V št, petru so se ravno pripravljali na praznovanje cerkvenega patrona — s tem, da so postavljali mlaj in pripravljali plesišče za javni ples, kakršni so v navadi na Notranjskem in Primorskem. S tem pa nočem reči, da ni v Št Petru tudi veliko pametnih in dobrih ljudi. Vojaštva italijanskega imajo med seboj precej, in to seveda ni dobro. — V Knežaku smo na sv, Petra dan malo spovedovali in pri-digovali; bilo je ravno prvo sv. obhajilo; popoldne pa shod Marijine družbe in evharistič-nega odseka. Ena članica je imela nagovor, en deček in deklica vsak svojo deklamacijo, midva z domačim gospodom sva malo spregovo-rial in zapeli snio par pesmi. V petek dopoldne sem spremil gospoda, ki je šel na podružnico v šolo; popoldne sta pa naju prišla obiskat sosednja gospoda: najbližji sosed pisatelj in pesnik g. Baloh iz Zagorja in vedno veseli g. Srečke Gregorc iz Košane. Precej dolgo smo kramljali in se pomenkovali, kako je to- in onstran meje. Prijetno nam je minilo par uric, in iz pogovora sem na svoje veliko veselje razvidel, da se ne počutijo preslabo. Živijo — razen po večjih krajih — sami zase, dosti mirno, oblasti jih preveč ne nadlegujejo, politično življenje bolj miruje, ni toliko strank in nasprotovanja, kakor pri nas, tudi tako sovražnih časnikov in društev nimajo, kakor tukaj. To me je zelo potolažilo. Seveda če ne pride še kaj hujšega! ... V Knežaku sem tudi izvedel, da se Notranjci še vedno štejejo k ljubljanski škofiji in še vedno molijo za škofa Antona Bonaventura. Toda so pod upravo goriškega nadškofa, V soboto popoldne sem se odpeljal. Knežaški gospod, takrat še administrator, je medtem postal pravi župnik — novo mašo je pel šele pred šestimi leti — in za Božič mi je pisal, da naj ga pridem zopet obiskat, ker ima že kaplana (fara šteje 3000 duš), bova lahko kam skočila. Seveda samo za kratek čas ne morem delati takih potov. Če ima človek kako opravilo, potem že še za kratek čas malo naniakne. — V Postojni sem obiskal novega in mladega dekana, g. Kerhneta, ki je prišel šele pred par tedni iz Logatca. Pohvalit je Postonjce, da so zelo prijazni. Postojna ima pač zelo italijanski značaj: veliko vojaštva in civilnih oblasti. Napisi javnih poslopij so ve- činoma dvojezični, nekateri pa tudi samo italijanski. — Popoldne sem se odpeljal z avtomobilom proti Vipavi. Izstopili smo na Piazza Garibaldis. Veliko vipavsko župnišče lepo gospoduje nad trgom; ko bi le ne bilo treba skoz! cel trg hoditi v cerkev! Tudi v Vipavi je veliko vojaštva, od oblasti pa le, kakor prej, scdnija, ki jo imenujejo kakor italijansko tako slovensko »pretura«. — V nedeljo dopoldne s»K> bili v lepi vipavski farni cerkvi, popoldne pa smo se odpeljali v Log na veliki shod Marijinih družb. Ta shod sem že takrat opisal v »Bogoljubu« zadaj v oddelku za Marijine družbe, zato mi tega ne kaže tukaj ponavljati. Duhovnikov in bogoslovcev je privrelo skupaj, dc. je bilo res »kar črno« — saj mi menda gospodje ne bodo zamerili te besede — na-d 30 nas je bilo. Večinoma že stari znanci, nekaj pa je bilo tudi gospodov, s katerimi se še nismo videli, Mene je ta številna udeležba srčno veselila: prvič zato, ker so s tem pokazali zanimanje za Marijino družbo, drugič zato, ker imam prijetno duhovsko družbo tako rad. Kar veija o Marijinih družbenikih, velja tudi o nas duhovnikih: Glej, kako lepo in prijetno je, če bivajo bratje skupaj! ... Po končani cerkveni slovesnosti smo se zbrali v mežnariji in vnel so je živahen razgovor. Zopet ne bom vsega ponavljal, kar sem že takrat pisal. Glavno misel razgovora pa moram še enkrat ponoviti. Govorili smo, kako moramo skupaj držati in v duševni zvezi ostati, da se še bolj ne raztrgamo, kakor smo že. V razgovoru je bila •—-poleg >■ Bogoljuba - in drugih spisov — zlasti Družba sv. MoSsorja. In ker vidim v letošnjem družbenem koledarju toliko župnij iz zasedenega ozemlja praznih, brez vsakega uda, bi tukaj še enkrat rad glas povzdignil za družbo. Mohorjeva družba je tako častitljiva ustanova slovenska, da d« sinemo pustiti, da bi propadla ali tudi le hirala. Mohorjeva družba je največja kulturna naprava slovenska, na katero je bil lahko ves narod ponosen in so nas smeli drugi narodi zanj po pravici zavidati. 90.000 udov pri tem malem številu Slovencev, in več milijonov knjig v teku let! In to krasno, mogočno kulturno podjetje naj pustimo, da propade ali le žalostno životari? Ne, družba se mora polagoma dvigniti zopet na prejšnjo višino! Zato pa ji morate zvesti ostati vsi Slovenci, sicer ne bo nikoli mogla biti, kar je bila! Družba sv. Mohorja bodi, kakor »Bogoljub«, m a g a skupna last, naša duhovna vez, katero Bog varuj trgati, da se še bolj ne raz t trgamo., kakor smo že po vrnaaji sili raztrgani! S&j imate lahko Primorci kaj svojega — če ni drugače, svoj koledar — ali čemu bi bile poučne in pripovedne knjige druge, tukaj ka- kor tam? Sicer naj se pa družba tudi ozira na primorske ude, njih razmere in potrebe! — No, upam, dragi Primorci, da mi ne boste zamerili te besede, ki sem jo čutil potreb« zastaviti za našo častito Mohorjevo družbo.. Moja želja je, da ostanemo vsaj v duševnem oziru kolikor mogoče ena enota in si ne postanemo od leta do leta bolj tuji! Torej naši »krušni materi«, Mohorjevi družbi, dragi Primorci, ne zvestobe odpovedati! Ker sem bil že čez mejo, sem si mislil, da je treba to priložnost porabiti in se v tej »novi« deželi še malo razgledati, posebno ker so me nekateri gospodje vabili, naj bi jih obiskal ali da bi kam skupaj stopili. Zalo sem se v ponedeljek po slovesnosti v Logu odpravil dalje: šel sem peš iz Vipave v Šturje. Tam me je prijazno sprejel gospod župnik Leban, me opoldne pogostil, popoldne pa spremil dalje proti Sv. Križu. Šla sva čez potok Hubelj, ki je nekdaj ločil Kranjsko od Goriške, zdaj pa nima več te naloge. Ali poznate vipavski Sv. Križ? Sv. Križ, da boste vedeli, je mesto! In sicer mesto, v katerem bi se človek k m al« zgubil! Na griču stoji in je obdano z zidovjaut kakor trdnjava. Ko sem prestopil mestno ozid-je, sem stal zopet na »Piazza Garibaldi■-. T?dte no! Rekel bi katero, pa je menda bolj modro, če je v grlu obdržim, da se kam ne zaletim . . . Korak me je vodil v kapucinski samostan, kjer sem dobil zopet same znance, častite očete, katerih starešina, gvardijan oče Gabrijel, je bit posebno vesel, da sva se po več letih spet videla. Pri kapucinih se imamo zmerom po domače: preprosto in prijazno. Postelja je trda kakor diia — hvala Bogu! — to se prileže ne samo kapucinarju, ampak tudi še komu drugemu! Pogovor je bil med drugim o tem, kam naj spadajo kapucinski samostani v zasedenem ozemlju: k naši slovenski ali kaki italijanski provinciji. Mi smo slišali, da je stvar le za nas ugodno rešena, a v Sv. Križu smo zvedeli, da je drugače. Če pripadajo ti samostani k italijanski provinciji, kje bo tista jemala slovenske patre? Če pa pridejo italijanski patri sem, komu bodo pa. pridigali in koga spovedovali? Menda je vendar še toliko razsodnosti pri predstojnikih, da bodo to uvideli! Poklicani krogi na Goriškem bodo pa gotovo tudi vse storili, da se stvar reši tako, kakor veleva pamet in blagor duš. Kar velja o kapucinih, velja seveda ravnotako o frančiškanskih samostanih. — Kapucini pri Sv. Križ« imajo lep vrt, na njem je pa, kakor tudi drugod po Vipavskem brenčala, da je kar po ušesih donelo, .cikada, živalica, ki je pri nas ne poznamo. Razume se, da smo se videle tudi z gospodom župnikom R-ojcem,. ki ima važno besedo v zboru »odrih na Goriške« Vipavska dolina je ravno pri Sv, Križu najlepša. A razgled menda od nikoder lepši kakor iz stanovanja g. župnika. Stoji nd. višini, pod teboj zelena ravan, pogled seže nazaj do Vipave, ravno nasproti ti pa stoji mogočni Čaven. Kar stal bi bil in gledal. Toda prišla ;j«2 ura in treba se je bilo siioma odtrgati od prijaznega g. župnika. Tudi mi — ks smo nameravali danes priti še naprej po GoriSkem — se moramo za danes silo.:aa posloviti od vipavske doline. (Dalje.) Grob sv. očeta Benedikta XV, — v kripti cerkve sv. Petra, Za obletnico smrti (22. januarja 1922). Slomšekova proslava. Šestdesetletnico smrti velikega Slom-šeka smo obhajali minulo leto. Slavili smo njegove čednosti in zaslužna dela njegova, a na ono, kar je Slomšek sam smatral za svoje glavno delo, namreč: Cirilo-metodijsko delo za zedinjenje ločenih bratov s sv. Cerkvijo, smo popolnoma pozabili. Ravno letos je sedemdesetletnica, odkar je bila njegova Bratovščina sv. Cirila in Metoda od papeža Pija IX. potrjena! Koliko raznih iger, predavanj, sploh prireditev se je vršilo letošnje leto, a od nikoder ni bilo slišati, da bi bili kje (vsaj Marijine družbe in misijonski odseki!) obhajali Slomšekovo proslavo 70 letnice Ci-rilometodijskega dela! — Zganite se vendar Marijine družbe in misijonski odseki! Napravite take proslave! Zdaj v zimskem času je vendar dovolj prilike za to. Gradiva najdete dovolj: O Slomšeku v dr. Medvedovi knjigi: Anion Martin Slomšek (iz- dala Mohorjeva družba); o sv. Cirilu in Metodu pa v raznih brošurah, ki jih je izdalo Apostolsivo sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, n. pr. »Slomšek o sv. Cirilu in Metodu«. V knjižici: »Proslava sv. Cirila in Metoda« najdete tri krasne igre za moške in ženske vloge in razne lepe dekla-macije. Segajte vendar po teh knjižicah' V vsaki kongregacijski in društveni knjižnici bi morale biti! Vsak član bi jih moral prebrati! Zakaj jih je pa »Apostolstvo < sicer izdal«? In vendar še niti enkrat ni bilo brati, da bi bil kak odsek ali družba uprizorila eno teh iger, ko se vsepovsod in vse mogoče igraf Tu je polje za Marijine družbe in misijonske odseke! Tiskovni odseki, razširjajte te knjižice, posebno pa Apostolski molitvenik. Marijine družbe, uporabljajte ta molitvenik za molitvene ure pri češče.nju sv. ftešnjega Telesa! Okrasite kmečke sobe, društvene dvorane, kapelice in oltarje s podobo sv. Cirila in Metoda! Delajte predavanja o eirtf-metodijskem delu, o zedinjenju! Poživite in pridobivajte novih članov za Apostolstvo, oziroma za bratovščino sv. Cirila in Metoda! Zidajte kapelice, oltarje v čast slovanskima apostoloma! Kdaj bomo dcbili Slovenci cerkev v čast tema svetnikoma? — Če sami nimamo take cerkve, pa vsaj podpirajmo in prispevajmo za zidariie cerkve sv. Cirila in Metoda v Belgradu, kjer še sploh nimamo katoliške cerkve! Na te načine bomo 60letnico Slomšekove smrti na nailepše proslavili in njega najbolj razveslili! Tiskovni in misijonski odseki, na plan! Znemke z V Marijinem misijonskem koledarju 192j je kratko navodilo, kako naj se znamke zbirajo, da tudi z njimi nekoliko pomagamo našemu misijonišču in misijonom, Ker so se našle za misijone goreče duše, ki so se ponudile, da bi nabrane znamke tudi čistile (prale) in razbirale (sortirale), podamo tu za to delo kratko navodilo, 'Mnogi so nas že vprašali, kaj nam pravzaprav koristijo znamke, ko jih za pošto ni mogoče več rabiti. O tem boste več brali v našem -prihodnjem misijonskem koledarju. Tu samo kratko: V vseh deželah je mnogo I jedi, ki imajo silno veselje nad tem, da zbirajo znamke iz vseh držav na svetu, jih urejajo ter lepo po vrsti eno poleg druge nalahko pri-lepijajo na po le papirja ali v nalašč za to pripravljenih knjigah — albumih. Na eni aH več polali imajo po cenah razporejene znamke ene države, ifa prihodnjih polah znamke druge države itd. Take zbirke so gotovo zanimive. Navadno so ti ljudje tudi bogati in za ka.so znamko, ki jo je težko dobiti, plačajo velike svote. Tako je neki Francoz pred dvema letoma plačal za neko staro znamko nad tri milijone naših kron. Kaka bogata in lepa zbirka je vredna do stotisoč in več dinarjev. Danes je ta reč tako razširjena, da tvorijo ti ljudie, »filatelisti". imenovani, posebne organizacije in izdajajo svoje časopise. Obstojajo velika središča in trgovine, kjer na veliko kupujejo in prodajajo znamke. Kupujejo vse vrste poštnih znamk, oprane in neoprane, sortirane in ne-sortirane. Nekatere trgovine se pečajo s kupovanjem in prodajanjem vseh vrst poštnih i misijone. dopisnic, ki pa morajo biti seveda eeie; nt-katere trgovine se pečajo tudi z dobrodelnimi, spominskimi in drugimi znamkami, ker tudi te nekateri zbirajo, — Najdražje so opiane in" urejene znamke. Take prodamo in porabimo denar za misijone. Sedaj lahko vsak ve, zakaj zfciramo, čistimo in sortiramo znamke! Zbiramo vse vrste poštnih znamk pa tudi dobrodelne, spominske in druge, ki sicer same na sebi niso nič vredne, a v lepi zbirki dobe svojo ceno. Znamke pa morajo biti popolnoma nepoškodovane, ne sme jim manjkati nit zobcev, katere pa zobcev sploh nimajo, kakor n pr, časniške, morajo imeti nekaj roba iri slika ne sme biti nič pokvarjena ali celo odrezana. Istotako so brez vsake vrednosti znamke, ki so zamazane, oguljene, pretrgane ali pri snemanju s pisma odrte in tako močno pečatene, da se slika ne da razbrati. Bret vrednosti so tudi one, ki so na solneu ali v vodi izgubile svojo barvo. Glavni namen pri zbiralcih znamk je namreč ta, da imajo lem> zbirko slik, ki se nahajajo na znamkah, kei so jih izdelali navadno priznani umetniki. — Pri zbiranju znamk je treba paziti še na to, da imajo čiste, nerabljene znamke tudi prvotai gumi}, kakor bi jih ravno s pošte prinesel, kei so drugače brez vrednosti. Pošiljajte nam torej, znamke ali s kuverto ali dopisnico vred, ali odrezane, ali pa že. oprane in sortirane po sledečem navodilu. V posodo z mlačno vodo se vsuje peščica znamk in se, recimo s topim nožem, nalahno mešajo, da se odpuste s papirja. Nato jih je treba istotako z nožem ali kako drugo pri- pravo (piiiceta) nalahno prijeti in položiti s sliko navzdol na bel ali siv pivnik. Nobena znamka naj ne bo več kot četrt ure v vodi, ker izgublja barvo, — Ko so že skoraj suhe, položimo eno poleg druge na bel gladek papir in položimo vse skupaj v kako nerabno knjigo, ki jo otežimo, da se znamke zravnajo. Ko je to končano, jih je treba samo še sortirati, najprej po državah, potem pa po vrsti (seriji) in končno po vrednostih posamezne serije, ki jiii pa ne vežemo skupaj, ampak jih spravljamo v ovojnice (kuverte), N, pr, v eno ovojnico samo eno vrsto znamk iste vrednosti, recimo po 25 par, \ drugo zopet po 50 oar itd. Pred pranjem je treba ločiti: t. znamke rdeče barve in jih posebej prati, ker izgubljajo nekoliko svoj« barve in kvarijo druge; 2. tiste znamke, ki v vodi sploh izgubijo barva, kakor n. pr. naši dve vrsti znamk po 40 vin. in 40 par s sliko jetnika, ki trga verigo, rumene barve. Take znamke se perejo na ta način, da se poleže s sliko proti pivniku in nanje kanemo par kapljic vroče vode; ko se prilepljeni list odpusti,, potegnemo čez znamko parkr.it nalabko z noževo ostrino, da tako odpravimo z znamke gumi/. Dopisnice imajo vrednost, kakor je že bilo zgoraj r >čeno. če so. cele; same odre? ~ no-vtisnjene znamke ni maja nobene cene. Ksaverjevo Noč padla je na Sancijansko obal, apostol je vdano v Bogu laspal. Globoka tišina na straži stoii pri mrtvecu v tmsni pošasine noči A nad oblaki luč večna gori, tam smrti ne najdeš, tam teme ni. Fanfare bučija mogočno, lepo, in pesmi donijo raz zvezdno nebo >0 blažena noga, ki nesla "si luč, ljudstvom in knezom nebeški ključ Pozdravljen na vrhu večnih gora, s-ejal si sveto se te« neba; Priklical si vodo iz nemih skaKn, ponesel si luč v strahoto temin! Pozdravljen, čas večne žetve je zdaj. pozdravljen, Ksaver, na vekomaj! Premnoga postava v beli haljini, pozdravlja romarja v domovini. Znamke za uaisijomšče pošiljajte na na -slovi Misijonska hiša, Ljubljana, Tabor 12. Misijonski odsek Marijine družbe v Škofji Loki z žalostjo sporoča, da je nenadoma v cerkvi med povzdigovanjem po prej prejetem svetem obhajilu, umrla požrtvovalna načelnica Anica Veha t Sam Bog ve, s kako vnemo je delovala za misijone; s kakšnim veseljem je nabirala in s smehljajočim obrazom prinašala mnogoštevilne darove za misijone. Bog ji bodi plačnik! Pač bi se veselila, ako bi dočakala letošnje bilance misijonskega odseka. Nabralo se je namreč v celem letu 41.562 K v različne misijonske namene. Vnetim »a požrtvovalnim članicam, nabiralkam in vsetn, ki so dobrohotno podpirali misijone, prisrčen: Bog plačaj v nebeški valuti! Misijonski odseki in dragi prijatelji misijonov, ste brali? Nad 40.000 K je nabral en sam odsek. Lepa. številka! Pa prevelika ni Če izpjjejo v eni sami občini n? leto nad 7 milijonov, bi lahko še v marši-kaki fari nabrali na leto 40.000 za misijone, Škofjeloška družba bodi torej zgled in bodrilo vsem drugim družbam. Ur zmagoslavje. Pozdravljajo roko, ki jih je krstila, iz sužnosti greha jih odkupila. Pozdravlja ga dece ljubki glas, mož, žena in Jlarček sivih las; .Pozdravljen, čas večne žetve je zdajl, pozdravljen, Ksaver, na vekomaj!« Globoko tam doli spava zemljan, kvišku, k solncu hiti nebeščan. Zavesa se dvigne, megla skopni, že ga pozdravljajo božje oči: -Pridi, moj. zvesti, prejmi plačilo, mnogo seja! si, zdaj žanji obilo!« V noč gluho strmi Sancijanska obal a oče Sancijana s častjo je vstal; In na bivališča človeških rodov z nebes rosi njegov blagoslov. Marta: biser prednice Marijine družbe. P. g. Harrasser S. J. Innsbruck. Prevel A. M. Pravzaprav ji je ime drugače, ali imenujem jo Marto, prednico dekliške družbe v našem Marijinem mestu. Noč in dan misli in skrbi in prosi in posreduje za kongregacijo: za vse ima oko in uho in šla bi za kongregacijo tudi skoz ogenj. Nje krotko, mirno in umerjeno vedenje, nje globoka pobožnost, nje vnema za kongregacijsko stvar je že zgodaj opozorila vse članice prav na Marto. Tako so jo izvolile za prednico kongregaciji, iMarta je bila tiha in osramočena. Nikoli ni sanjala, da bo kdaj prednica. »Gospodična Marta, bodite vedri in veseli —« ji je prigovarjal voditelj, »saj je vendar častno in veselo, delati za otroke nebeške Matere.« Ob teh besedah so se zaiskrile Martine oči. Ne kot čast, marveč kot breme, ne v svojo čast, ampak v svojo sveto dolžnost si je štela, delati za slavo božje Matere. V božjem imenu«, — je smehljaje dejala, — »ljuba nebeška Mati bo že popravila, kar bom jaz narobe naredila.« Ali Marta svoje naloge ne izvršuje slabo. Odkar je postala prednica, je pozabila nase in živi za druge. Ako je kdaj katera izmed članic obolela, bila je Marta med prvimi, ki jo je obiskala in preskrbela tudi za druge obiske iz vrst članic, po vrsti in po dogovoru. Ako je izvedela za kakšno željo vodi-teljevo, je storila vse, da bi jo izpolnila. Sicer tiha Marta, je postala zgovorna, če je bilo treba za dobro stvar pridobiti tudi druge. O gospodu voditelju govori vedno z velikim spoštovanjem, saj je on namestnik božje Matere. Ako mora v kcngregacij-skih zadevah stopiti k njemu — po nepotrebnem mu ne jemlje dragega časa —, tedaj mu preprosto in prostodušno razloži stvar oziroma željo kongregacije. »Saj sem kongregacijska mamica,« je rekla, »in moram skrbeti za svojo deco.« Zlasti skrbi za vedrost in veselje v kongregaciji. Sama je solnčen značaj in nekaj solnčnega hoče položiti v slehrno srce. Nekaj toplega in prijetnega diha iz vsega njenega občevanja s posameznimi, Marta ima odprto oko posebno za one, ki so otežene in boječe in neopažene: kakor cvetice ob zidovih. Časih zasledi nje pogled tudi globljo bridkost in nje sočutno srce je takoj pripravljeno pomagati z materinsko tolažbo. Mnogotero dušno bol je MaAa že utešila in utolažila. In to vse tako nežno, modro in dobrohotno, . Marta je najbolj vesela tedaj, če vidi, da so druge v kongregaciji vesele- Zatorej jim vedno pripravi kakšno veselje; majhno slovesnost ali predstavo, ali zabavo, ali romarsko pot. In pri vsakem zletu mora biti tudi nekaj pobožnosti. Njeni najlepši prazniki pa so: božični in velikonočni, voditeljev god in spomin sv. Miklavža. Marta je pri vseh prazničnih prilikah iznajdljiva in neizčrpna, da more prinesti vedno nekaj novega. Škofijski voditelj je nekoč dejal; Dobro kongregacijo poznam po veselem petju; kjer ljudje veselo pojo, tam so angeli med njimi. — Ko je Marta zaslišala to besedo, se ji je zazdelo, kakor da ji je vzšla nova luč: »Angeli morajo ostati v naši kongregaciji!« Pa tudi sama je bila angel. Prijetno delo je odborova seja; »Vsaka seja se mi zdi kamenček v kongregacijski stavbi,« se je nekoč izrazila. Malo drzna beseda, ali popolnoma brez resnice ni. Saj so vendar kongregacijske seje, kakor kon-gregacijske delavnice: kažejo delu nove poti in smeri, nove naloge in nova sredstva, Kaznilna blagajna zavoljo molka pri odborovi seji še ni prejela nobenega vinarja od nje; pa tudi od drugih ne, za kar skrbi Marta, Pred sejo se prične vedno mala zarota. Po dve in po tri odbornice se prej med seboj posvetujejo, katere želje, tožbe, načrte in predloge bodo prinesle k odborovi seji. »To boš povedala ti, to pa ti,« tako si porazdele vloge. Ob takih sejah in odbornicah se voditelj nikoli nc pritožuje, da ni živahnosti in zanimanja. " -Zadrževati jih moram, da m< ne vzki-pe,« se je nekoč ponosno pohvalil s kon-gregacijo pred tovarišem. Delo za kongregacijo je Martina strast. »Zakaj bi nam bil sicer dal ljubi Bog gibljiv jezik, spretne prste, gibčne roke in urne noge,« modruje Marta. Najljubše ji je delo, ki se neposredno tiče kongregacije. Kapela mora biti svetlosnažna in pri-jetnoprijazna. Vselej, kadar se bliža kakšna kongregacijska slovesnost, preveva Marto slovesno čuvstvo. Brez tožbe vse lepo pripravi, da se slovesnost brez napake izvrši. V svoj delokrog pritegne še druge, sama hoče biti duša vsega delovanja in življenja. Kot prednica se zanima za vse odseke in načelnice posameznih odsekov in pomaga kjerkoli more. Vsak mesec pa poroča voditelju v daljšem spisanem poročilu, kaj vse se je izvršilo v posameznih odsekih, V kongregaciji je 150 članic. Vsaka mora biti včlanjena v kakšnem odseku, pa nobena ne več kakor le pri dveh. Tako se glasi eden izmed odborovih sklepov. Kongregacija pa šteje raznovrstne odseke; Odsek za izdelovanje cerkvenih paramentov, za olepšavo kapele in dvorane, pevski odsek s tedenskimi vajami, odsek za obisk bolnih, odsek za razširjanje dobrega tiska, odsek za družbeno knjižnico kakor tudi misijonski odsek. Najvišje med vsemi odseki pa ceni Marta; evharistični odsek in ascetični odsek za posebno vodstvo in varstvo duš k duhovni popolnosti, Ta dva odseka sta njena najljubša otroka. Njima posveča Marta največ časa in vso svojo ljubezen. -S tem delom,«,• je pisala nekoč svoji prijateljici, »največ pridobim za svojo dušo, sesterska ljubezen postane močnejša in iskrenejša; delo za evharistični in ascetični odsek je angel varih naše medsebojne ljubezni,« Pa ne mislite, da se naša Marta popolnoma porazdeli in porazgubi v k on gre -gacijskem delu, sama v sebi pa da slabi in hira. Nikakor! Pred tem napadom jo varuje vsakdanje sv. obhajilo. To ji daje iskrenost in globokost, tako da je vse njeno zunanje delo služba božja. Čeprav se njena duša mudi ves dan pri delu, najljubši trenutki so ji vendarle jutranji v s\ etišču in obiski pri tabernaklju. In najljubši dnevi v kongregaciji so ji duhovne vaje. Tedaj si nabere olja za svojo svetiljko, da more goreti vse leto. Nje sklep je: Nobeno leto brez duhovnih vaj! Naša pesnica č. Mati Elizabeta. Tako skrbi in dela Marta v hiši svoje nebeške Matere: neustrašeno, nesebično, vedno veselo po vzoru božje Matere, Kmalu bo dovršila že tretje leto prednice in tedaj se bo morala umakniti s tega mesta. Zakaj po pravilih ne more biti nobeno več kot tri zaporedna leta prednica. »Ali čez leto in dan,« — pravijo vse članice že sedaj, — »bomo spet izvolile za prednico — Marto,« Slutim, da se prerokovanje izpolni. Zakaj Marta zasluži pohvalni naslov; To je biser prednice. Mir. kakor ga je prerokoval prerok volk z jagnjetom in leopard bo ležal skupaj Izaija, K današnji sličici s tem podpisom to-le s lioštrunčkoni. Tele in lev in ovca bodo sku- pojasnilo; V 11. poglavju svojih prerokb na- paj bivali in majhen deček jih bo vodil.« Treba poveduje Izaija Odrešenika, »mladiko iz ko- pa je seveda razumeti te besede v duhovnem »enine Jesejeve«, in potem pravi: -Prebival bo pomenu. Iz moje celice. IL knjiga, M. Elizabeta O. S. U. O Božiču je izšla druga zbirka. pesmi M. Elizabete -sIz moje celice;., Pred šestimi leti sr«o dobili v njem! ,prvi knjigi dragocen prispevek naše nabožne poezije. Drobna knji-iica je romala kol poslanka božja preko vseh krajev naše slovenske domovine, vršila je svoje apostolsko delo celo onstran morja pri na-šth ameriških roja kili. In da je našla povsod odaiev, da je vzbudila zanimanje in prejela priznanje, dokaz za to je, da je prva knjiga dc danes popolnoma razprodana, .Mesto z drugo izdajo prve knjige pa nas je pesnica sedaj razveselila z novo zbirko. Kdor jo presoja z umetniškega stališča, bo priznal, da je nova zbirka oblikovno bolj dovršena in vsebinsko poglobljena. V bistvu so t» novi pesniški cvetovi sicer sličui onim Iz pi-ve knjige, saj so zrastii iz iste korenike, iz življenja v Begu in hrepenenja po njem, vendar sreča vam o vedno nove misli, nove motive. Vsebinsko je knjiga sledeče porazdeljena: I. Tihe celice cvetovi. II. Evtharistični kresovi. III. Gozdnega svetišča spevi. IV. Marijinih znamenj dehteče kadile. V- Duše vedno obhajilo. VI. Večnih dali odmevi. Vsa knjiga je kot en sam lep molitveni!; polna Boga in nadnaravne sreče. Oznanja nam lepoto redovnega življenja, razodeva in opeva čudežno skrivnost ljubezni božje v pre-sveti Evharistiji in slavo nebeške Kraljice. Posebno lepe so evhuristične pesmi. Do sedaj ni še nihče v našem narodu spletel toliko pestrih pesniških vencev v čast evharisinemu Kralju kot M. Elizabeta. V mislih na oltar, tabernakelj in sv. hostijo ubira svoje strune v *edm> novih akordih. Zato je pa v vseh teh pesmih toliko resničnega češčenja presvetega Rešnjega Telesa pa tudi globokega mističnega"" uživanja blaženstva, ki izvira iz ljubezni do skritega Boga v ti največji skrivnosti naše svete vere. Kot prave obbajilnc molitve so 'ti verzi, molitve priprave na sv. obhajilo in zahvale zanj. Slikajo nam življenje božjega -letnika v naših tabernakljih v tihih nočeh, ko Pod kupolo noč, svetišče spi. Srce le eno, edino bedi,« Pripovedujejo nam o sreči zgodnjih juter, l -iiriH velikih trenutkih, ki s6 ožarjeni z nadnaravno lepoto šv: obhajila. Nadvse lep in globoko zamišljen je cikel »Duša Kristusova«, M nudi v poetični, pa lahko umljivi obliki boge t o snov za molitev in premišljevanje. Komor je težko, poživiti svojo molitev z novimi «u-s Krni, zatopiti se v Boga v velikih trenutkih zakramentalnega združenja i Njim, naj se poglobi v te tako iskrene in vsebinsko tako bogate pesmi, pa se bo nauči! skrivnosti premišljevanja. Lep je tudi oddelek Marijinih znametij dehteče kadilo,-, vrste prisrčnih Marijinih pesmi, ki so polne otroške nežne ljubezni do nebeške Matere, Tudi v mislih nanjo, prečisjto Mater in Devico, tisočkrat in tisočkrat opevano v vseh časih in jezikih, najde pesnica vedno novih slik, aovih izrazov za čuv&ira svoje ljubezni. Sedaj jo gleda kot Brezmadežno v nebeški lepoti, potem ji spe duševno oko preko stvarstva in srečna prisluškuje skrivnostnim glasovom v naravi, ki so u vsi čudežni slavospevi nebeški Kraljici. Slavi Te, Marija, jasni dan, slavi Te solnee žareče, marjetic skromnih polna plan, , vse poje pesmi sreče. In ko suje cvetje svojih poezij pred turu* :;liko nebeške Gospe, ji v pesniški oduševfjc-nosti kliče; Ti spev si moj, nebeška Mati, neskončno lep, iskren, globok, izraz najslajši moje duše: Ti mati — jaz sem Tvoj otroki Dušani, ki poznajo življenje v Bogu in imajo smisel zanje, bodo vse pestili te zbirke kot prijetni, znani odmevi iz kraljestva božjega. A tudi takim, ki so vajeni drugačnih glasov, ki ne razumejo in ae znajo ceniti pomena samostanskega življeiifa, so lahko glasna priča. koliko blagoslova, sreče in miru je donia po tihih domovih za visokim obzidjem. NiS trpkosti, mračnega svetožalja ni v teh pesmih, ki so nastale v mali samostanski celici. Vse so resničen odsev one nepojmljive sreče, ki je že v tem življenju plačilo odpovedi. Kdor bere preproste pesmice, ki opisujejo samostansko življenje in pripovedujejo o velikih njegovih dneh, o dnevu redovne preobleke ali slovesnih obljub, mora zaslutiti, da je v resnici več .steče kot v svetu v tihi celici, o kateri pravi tako ljubko: Je celica revna, ni dragih preprog, vse moje bogastvo je križani Bog. Vsem, prav vsem, posebno pa tudi vse* naročnikom Bogoljuba, "bodi nova knjiga hale .|)te£nic£ kar aajlopleje priporočena, Naroča m v uršulinskem samostanu v Ljubljani. Cena vezani knjigi je 23 Din, s poštnino 25 Din, broširan izvod stane 16 Din, s poštnino 17-5 Din. Naj bi bila ta knjiga kot je bila prva ali Cvetja-, Našega Doma ekoli 70. veliko posameznih »Odmevov« in »Zamorčkovi. Zdaj pa recite, da se kregamo; saj se po pravici, pa sodite sami,*kako res naša škaiska župnija izgleda, dobro ali slabo! Vesele praznike in prav srečno in blagoslovljeno novo leto! Zares ste pridni v Skalah! Zgledna župnija! Če ste pri tem tudi malo hudi, da Vam ne ustrežemo, Vam prav nič ne zamerim. Vendar se pa na dopis o duhovnih vajah prav nič ne spominjam. Če bi ga bil dobil in še dve pismi povrh, bi se moral vendar kaj spominjati. — Vendar pa glede dopisov ponavljam vsem, kar sem rekel: Ne preveč dopisov! Pišite samo stvari, ki zanimajo vse in ki imajo kaj spodbudnega za druge! Kar pa je važno samo za domačo župnijo, to doma itak veste, drugih pa toliko ne zanima. — Kar pa sc tiče tega, koga ima Bogoljub rajši: Ljubljančane in Kranjce ali druge, je pa vprašanje, če ni morda ravno narobe, kakor dopis pravi. 6c je otrok dalj od doma, bolj je materi pri srcu. Tako so tudi meni tisti Slovenci posebno pri srcu, ki so bolj oddaljeni od središča, in posebno še oni, ki žive ločeni od nas, v kakih posebnih težavah (jPrimorci, Ko-rofeci, Prekmurci i. dr.). Ljubljančane je ravno zadnji Bogoljub: malo čudno -pohvalil;, drugi Kranjci se pa tudi pritožujejo, da jih Bogo-tjub- pretrdo prijemlje, če ga ne ubogajo. Ar-ipak za kranjske Marijine družbe skrbeti je moja posebna dolžnost. Razume se, da imam tudi Kranjce rad,. A drugih vsaj nič mani ne kakor Kranjce, Da je to res, Vam hočem pokazati s tem, da se bomo — če Bog da — še letos videli v Škalah! — Urednik, Iz Gornjega Logatca. Tudi pri nas je oživela Marijina družba, odkar smo dobili č, g. dr. Arnejca za svojega voditelja, ki so se z veseljem zavzeli za družbo in upamo, da bomo pod njih spretnim vodstvom zopet krepko napredovale. Tudi odseku smo ustanovili: Evha-ristični, časniški in olepševalni Po našem družbenem prazniku 8. decembra smo imeli devetdncvnico. Vsak dan zvečer je bila ganljiva pridiga. Verniki so se pridno udeleževali pobožno?ii in /. veliko vnemo prejemali svete zakramente. TucH mož in fantov je pristopilo veliko k mizi Gospodovi. Sv. Barbara v Halozah. Naš vneti č. g, voditelj nifo prej mirovli, da so depliško in tnladeniško Marijino družbo zbudili iz spanja. S. december je bil vesel dan za nas in za vso faro. Cel dan je bi! posvečen Marijini družbi, popoldne pa je bilo 36 deklet nanovo sprejetih v družbo. Sprejetih je bilo tudi par fantov, katerim vsa čast! Naj bi se po zgledu drugih far tudi tu ustanovili razni odseki. Posebno časniški; ta bi nudil mnogo dela, ker so v naši fari dobri časopisi zelo slabo razširjeni. Tn olepševalni odsek bi bil potreben; ako pogledamo v našo cerkev, vidimo, da je na oltarjih ves kinč iz par zmečkanih papirnih šopkov, gotovo že 20 let starih. To gotovo ni uikaka čast za dekleta, ker kdo drug kot dekleta so poklicana, da kinčajo cerkev, posebno še Marijin oltar! Potem evharisličiii in dobrodelni odsek bi bila tudi potrebna. Dobro bi tudi bilo, dn bi se družbenice bolj zanimale za cerkveno petje. No, za sedaj smo s temi uspehi zadovoljni. Selca. Pred praznikom Brezmadežne smo imeli duhovne vaje za vse štiri Marijine družbe. Vodil jih je č. pater Žužek iz družbe Jezusove. Zjutraj je bil vsak dan govor za vse, popoldne za posamhe stanove. Udeležba je bila lepa. Na praznik je bilo nanovo sprejetih 15 fantov in 36 deklet. Naj bi dolgo živel v družbah ogenj, ki se je-užgal v teh duhovnih vajah! Vipava. Časniški odsek tukajšnje dekliške Marijine družbe je bil letos izredno delaven. Dvoje deklet je pridobilo za leto 1923. 51 novih naročnikov za »Bogoljuba«. Ustanovili smo v Marijini družbi po navodilih prevzvišenega nadškofa tudi misijonski odbor, ki je v dveh dneh nabral za katoliške misijone 250 lir. — Dekleta, tako naprej! V apostolskem delu je Vaša moč in rast! A * * O Belgradu poroča g. profesor Dolenec: Ko sem bil v Belgradu, sem videl, da se služkinje prav pridno gibljejo. Imele so sestanek, ki je prav lepo uspel, in sklenilo se je, da se bodo sestanki vršili vsako nedeljo. Prosil sem tudi že za knjige zanje. Nekaj težav je menda simo še s pravili. Tudi dijaki so že gotovo vložili pravila za svoje društvo. Ko sem bil koncem novembra v Belgradu, smo jih pretresali, Ko bo dijaško društvo dovoljeno, se bo najela takoj soba s knjižnico, ki bo ob nedeljah na razpolago tudi služkinjam. Odpustki za mesec februar 1923, 1, Četrtek, prvi v mesecu, Zv. Andrej. P, o,: a) udom br, sv, Rešnj. Telesa v bratov-ski cerkvi; če te brez velike težave ne morejo obiskati, pa v farni; b) istim kakor 13. dan. 2. Petek, prvi v mesecu, Svečnica, P. o : a) vsem, ki so opravljali devetdnevnieo za današnji praznik; b) udom br. sv, Rešnj. Telesa dvakrat pod pogoji kakor včeraj; c) udom br. naše ljube Gospe presv. Srca v bratovski cerkvi; d) udom rožnovenške br. danes ali v osmini; e) udom škapulirske br. karmelske Matere božje; f) onim, ki nosijo višnjevi škapulir; g) onim, ki nosijo beli škapulir, če molijo za osvobojenje sužnjev, h) udom Marijine družbe; i) udom družbe krščanskih družin; j) udom br, sv. Družine; k) udom br. preč. Srca Marijinega; 1) udom br, za duše v vicah danes ali v osmini; m) udom družbe sv. Pelra Klaverja, ako molijo za razširjenje sv. vere in po namenu sv, očeta; n) tretjerednikom; istim v. o,; o) vsem, ki prejmejo sv, zakramente, nekoliko premišljujejo dobrotljivost presv. Srca in molijo po namenu sv, očeta. 3, Sobota, prva v mesecu, Zv. Odorik, P. o.: a) vsem, ki opravijo kake pobožne vaje na čast Brezmadežni, da nekoliko zadosie za njej storjena razžaljenja in molijo po namenu sv. očeta; b) istim kakor 13, dan. 4. Nedelja, prva v mesecu. Sv. Andrej Korzin, Sv, Jožef Leoniški, Udom rožnovenške br, trije p. o.; 1, če v bratovski kapeli molijo po namenu sv, očeta; 2. če so pri mesečni procesiji; 3. če v bratovski cerkvi nekaj časa pobožno molijo pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom. P. o.; a) udom presv. Srca .Jezusovega; b) onim, ki nosijo višnjevi škapulir; cj istim kakor 13. dan. 5. Ponedeljek. Sv. Peter Krstnik. P. o. istim kakor 13. dan. 7. Sreda, prva v mesecu, P. o. vsem, ki opravijo kake pobožne vaje na čast sv. Jožefu in molijo po namenu sv. očeta. 8, Četrtek, Sv, Janez Matski. P. o, udom br. z belim škapulirjem, če v bratovski ali farni cerkvi molijo za osvobojenje sužnjev. 11. Nedelja, pustna, V cerkvah, v katerih je vpeljano trodnevno češčenje zadnje tri pustne dneve, dobe pod navadnimi pogoji p. o. vsi, ki obiščejo sv. Rešnje Telo. 13 Torek, Sv, ustanovitelji servitskega reda. P, o. vsem vernikom v cerkvah treh redov sv. Frančiška; sicer v farni. 19. Ponedeljek. Sv. Konrad. P. o. istim kakor 13. dan. 21. Sreda, Sv. Angela Merici P. o. tretjerednikom v redovni cerkvi; sicer v farni. 22, Četrtek, Sv. Marjeta Kortonska. P 0. istim kakor 13, dan. 24. Sobota, Sv. Matija, P. o. udom družb j sv. Petra Klaverja kakor 2. dan. 25. Nedelja, zadeja v mesecu. P. o, vsem, ki trikrat na teden skupno molijo sv. r. venec. 26. Ponedeljek. P. o. udom br. sv Rešuj*; Telesa kakor 1. dan, : Listnica uredništva. Bodi enkrat tukaj malo odgovora tistim, ki pišejo uredniku zasebna pisnia, pa ne dobijo odgovora. Dobivam namreč pisma in vprašanja v vseh mogočih" zadevah. Če le moreni, rad odgovorim. Saj vržem skoro vsak dan šopek pisem v poštno škatljico. Na vsako pisemce bi rad odgovoril. Zgodi se pa tudi, di kedc.i ne odgovorim. Nekatere reči vzame,.« samo na znanje, na druge morda ne vem pravega odgovora, za tretje mi pa že časa zmanjka. soj mi ga pisanje pisem itak veliko vzame. To v odgovor in vprašanje tistim, ki na kako pismo niso odgovora prejeli. S tem pa noče;« reči, da naj bi se name ne obračali, ako morem komu pomagati. — Ravnotako ni mogoč: vsakemu dopisniku odgovarjati, zakaj njegov dopis ni sprejet, četudi bi rad. Morate že oprostiti! Brez 2amere! — Urednik. Danes je moral izostali ves »razgled po cerkvi in druge tvarine skoro za eno celo štev. Tiska Jugoslovanska tiskarna.