Štev. 4.	Y Ljubljani X. aprila 1877.	Leto VII.
Časopis s podobami za slovensko mladino.
Scitica, vijelie.
(Pred8lovje zbirki mojih pesnij za mladost.)
rtroci, na vrtec, vijolic je čas! Najlepših vam hočem nabirati jaz. Cvetlice krasnejše imajo drugod, V gredicah izbrane bleščd se ondód; Visoko dvigujo ponosne glave, Ljudjé se jim čude, gorkó jih slave: Za inoje rastlino, ubogi njih cvet Nikoli nij vprašal, nij ménil se svet; Pohlevne vijolice so od nekdaj, Zakaj bi ue bile prezirane zdaj ? A vendar se i njimi ponašati smem, Ter tiho in skrivno vam, ljubčki, povem, Da v srci so rastli cvetovi vsi ti, Od tamkaj sem njihove vzela kali, Da sem je na prostor vsadila svetal, Ki jim se na vrtci je nežnem odbràl; Da cvet zalivala sem z róso zvesto, Katerej preblagi izvòr je okó; Da vedno skrbeča pazila sem nanj, Gojila ga z hrano vonjivih le sanj ; Da solnca prosila sem čistih nebes, Naj vsako ogreje zelenih peres, Ter vdahne živenja vijolicam moč, Da slano morilno prebódo i noč;
Da tmd moj o vüs mi jo redno legäk. Da čut uživala sem rajsko-aìadik. Ko svétil se vanj je obrazek vesél, Ko novo cvetlico je gledati jéL
Zdaj v kitico združen vijolic je broj, CM mislij mu sladkih sem tkala ovòj; Sij čudo, če v rožuatej luči žari: Pred duhom mislečim flte bivali — vi! In kar najgorkdjsih želja jaz pojim. S cvetlicami, dragi, zdaj vlitn jih svetim! To kitico mite, izbirajte cvet. Ki srečo porekSa znladvstDih rum let; Jz duSe it zvdste poljublja vas vsak. Ker žive ljubezni do vas mi je ziiàk; Naj slednji se vašega prime arca, Saj veste, da bil je i v srci donni ; A pazite lii-nj mi, proseča želim, Kadar pod vijolic gredico zaspim ! —
lu)i*u pečjakom.
V Ljubljani, mcseca brezna 1877.
Ana, uboga vdova.
(Hrvatski napisal J. Lj. Varjačič.)
„O moje ljnho dete ! velika nesreča nas je zadela . . ! " Tako je govorila nboga vdova Ana svojej hčerki Marijci na veznem pragu sedèè, jokajoč in vzdihajoč.
„Zakaj, preljuba mati?" vpraša Marijea.
„Zakaj ?" vprašaš me, ljubo moje dete, — „ali ne veš, ila morda v tem hipu pridejo neusmiljeni ljudje grajščaka Sladovskega, da nama še to odnesó kar imave, ter naju pusté brez vsega, ker zaradi uboštva in bolezni ne morem plačati stanovanja."
„Mati!" reče Marijea, „ali ti ljudje nemajo človeškega srca? Mar misliš, ila te bolno poženfi iz hiše ? Mati ! ne, ne, to ne more biti, jaz je hočem prositi in ti jim poplačaš dolg, kadar zopet ozdraviš ; potlej hočeve skupaj delati, bilo tndi najteJje delo, samo da naju puste mirno živeti pod streho !"
„Dà, dà, delati hočeve skupaj... Ali glej Marijea, zdi se mi, da že gredó!"
„Kdo? mar misliš da pridejo že danes?"
„Na najino žalost, da I" odgovori Ana ter otide z Marijco v hišo.
Uboga vdova se nij varala ; ker za malo časa stopijo trije možje v sobo z raznimi papirji pod pdzho. Prvi izmed njih vpraša Ano:
„Ste li vi vdova Ana Zapnšnikova ?"
„Sem," odgovori Ana.
„Na stanovanji ste dolžni 50 gold, gospodu Sladovskemu, grajščaku in gospodarju te hiše. Soduija je izrekla, da ali precej plačate dolg ali vam pa vzamemo pohištvo."
„Pripoznavam, da sem gospodu dolžna omenjeni denar, a včeraj sem ga tudi prosila, da me počaka, dokler ozdravim, ker potlej si z delom zaslužim toliko, da poravnam dolg — ali —"
„Gospod vaše prošnje nij usliša}," seže jej v besedo drngi.
„Zal mi je; ali jaz druzega ne smem storiti nego to. kar mi sodnija nkaznje . . ." reče zopet prvi ter začne zapisovati vdovine stvari.
Obupno upira Marijca svoji mili očesci zdaj na može. zdaj na jokajočo mater. Vse bi rada storila, da bi le mater mogla rešiti iz tolike nadloge. Ali kaj hoče govoriti uboga sirota, ko ima gospodar tako trdo in neusmiljeno srce, da niti ne čuti britkosti svojega bližnjega. Ana in Marijca se utolažite ter v gorkej molitvi prosite Boga za pomoč v tej velikej sili.
Vso noč nijste zatisnile očesa; neprestano ju je skrb morila, kako bi rešile svoje majheno imetje.
Druzega jutra stopi človek v hišo, oblečen kakor sodnijski služabnik, ter reče vdovi, da bi šla s svojo hčerjo h gospodu sodniku.
V prvi hip se Ana prestraši tega povabila, a pozneje se ga razveseli, misleč, da se je vsaj sodnik usmili, ko mu pové svoje nadloge in težave.
Otide torej mirno in ponižno k sodniku.
„Vi ste vdova pokojnega Zapnšnika?" vpraša sodnik Ano, koje predenj stopila.
„Sem, gospod," odgovori Ana.
„Dokler je še Zapušnik živel, dobro se vam je godilo in siromaštva nij bilo videti v hiši — a on je umrl ter vam zapustil nekoliko premoženja — in vi, da ste zdaj sirota ? Kako bi to moglo biti ? Ali ste tako hitro pognali lep imetek ?" govoril je sodnik.
„Dopustite, gospod sodnik, da vam odkritosrčno povem, kaj je naju dovedlo do tolikega nboštva."
„Govorite žena, govorite," reče sodnik, „in ako je v mojej moči, da popravim, kar se vam je znabiti po krivici zgodilo, verjemite mi, da se bodein potezal za vas kakor dober in pošten človek."
„Po smrti mojega pokojnega moža," pripoveduje Ana, „pride k meni mlad človek, ki je bil že poprej velik prijatelj našej hiši, ter me prosi, da mu posodim denarjev, ker jih ravno zdaj silno potrebuje. Ker sem znala, da je človek pošten, nijsem mn odrekla prošnje in posodila mu sem takòj tisoč goldinarjev, katere mi je moj pokojni mož zapustil. Človek mi obljubi, da mi ves ta znesek z obresti vred pošteno vrne najdalje čez leto in dan. A preteklo je leto, in človek nekam otide, da jaz sama nijsem znala kam ! Pozneje sem slišala, da je vse denarje zapravil pri nekem nesrečnem podvzetji, ter se iz obupnosti podal k vojakom, kjer je padel v boji s sovražnikom . . . Bog mu naj odpusti grehe in se usmili njegove uboge duše ! Od tega časa se meni in mojej hčeri slabo godi. Jaz sem bolna in si ne morem ničesar zaslužiti z delom, a moja hči je še preslaba za težaška dela — iz tega lehko spoznate, da sve siroti ! . .
„In vi žena še celò mólite za dušo tacega človeka, ki duše niti imel nij, ko vas je tako zvito prekanil," reče sodnik.
„Da, molim zanj, gospod," reče Ana, „kajti glas božji pravi: molite tudi za svoje sovražnike, kateri dobivši odpuščenje za svoje grehe, pomagajo tudi vam v nebesih s svojo molitevjo."
„Mati I" reče veselo Marijca, „tudi jaz molim za vsacega človeka, posebno pa za vas, da bi vam Bog skoraj podelil ljubo zdravje, da bi mogli zopet delati in svoj dolg poravnati ..."
„O ti dobro dete !" reče ganjeni sodnik, „dolg je že plačan — ne govori dalje o tem ; jaz hočem skrbeti za tebe in za tvojo mater, ter npam, da vama skoraj olajšam vajino revno življenje. — A zdaj idite zopet mirno domóv . .
Sodnik je bil mož beseda ter je prevzel skrb za nbogi siroti. Ana je zopet ozdravela, in sodnikova gospa jo vzame k sebi, da jej pomaga pri različnih domačih delih. — Marijca je hodila v šolo s sodnikovim sinom Zlatkom, kjer sta obi vrlo dobro napredovala.
Leto za letom preide — a otroka sta postajala vedno večja in starejša, ljubeča se kakor brat in sestra. Srečni so bili zdaj njiju starili — a najsrečnejši takrat, ko je dala Marijca svojo roko Zlatku v zakonsko zavezo. Srečno in zadovoljno sta živela v družbi svojih starišev dolgo in dolgo ! Nadloge in križi so temne noči, Da potlej za njimi nam lepše svetli.
Potlovenil le. T.
Čudovita gora.
(Narodüa pripovedka; preloiil iz rusk. J. "Volkov.)
Bila sta dva brata; jeden bogat a drugi siromašen. Bogati nij hotel svojemu bratu, živečemu v uajvečjej revščini, dati ničesar niti mu kako drugače pomagati. Necega dne se odpravi siromašec v gozd po drva. Ko si jih dovolj nabere, vrne se domóv — premišljajoč veliko revščino in nadlogo, ki tare njega iu njegovo družiuico. Yes zamišljen v globoke skrbi koraka vedno naprej, a slednjič izgreši prari pot. Dolgo je krecal sem ter tjà po gozdu, a vse zaman, — pravega pota vendar ne najde.
V srce ga zaboli, ko se spomni, da mu otroci domi zmrzujejo in od gladi hirajo, ker nemajo polenca, da bi si peč zakurili, niti hleba, da bi si glad ntčšili (utolažili.) V tem žalostnem položaji zaželi: o ko bi si jedenkrat samo toliko mogel pridobiti, da bi imel s svojo družinico za potrebo živeža in obleke ! Gredčč zamišljen po gozdnem potu ugleda pred seboj aeobrasteno „plešasto goro." Zoló se je razveseli, ker take nij še nikoli poprej videl. Zatorej postoji nekoliko, da si jo ogleda. A kmalu začuje nekak šum in rožljanje po gozdu. Prestrašen skoči na stran in so skrije za široko hrastovo drevo. Zdajci se mu prikaže in približa dvanajst velikanskih razbojnikov. Siromašec je bil od straha skoraj na pol mrtev, videl je bajè užž smrt pred seboj. Ko se pa ozrè iu vidi, da gredó razbojniki naprej mimo njega, bilo mu je nekako laže pri srci, ter radovedno gleda za njimi. Kazbojniki se vstopijo pred plešasto goro in zakličejo: „gora Šakana, gora Šakaua, odpri se!" — in gora se od-prč. Ko so pa razbojniki otišli vanjo, zaprla sejo zopet. Ne dolgo potem pridejo zopet nazaj ter nesó polno vreče na ramah. Vstopijo se znovega pred plešasto goro iu zakličejo: „gora Šakana, gora Šakaua, zapri se!" iu gora se takój zaprè. Nij bilo več sledu niti kje so šli v goro niti kje so nazaj prišli. Vseh dvauajst je otišlo s polnimi vrečami na plečih, a za njimi je listje čudno zašumelo iu zemlja je votlo zabobnela.
Ko so bili razbojniki užii da/eš, stopi s'iromaScc iua drevesa ter krene bližej, da vidi, kaj je vendar tam v sredi plešaste gore. Dospevši tjà, zakliče : „gora Šakana, gora Šakaua, odpri se!" iu gora se takój odprè pred njim.
Zdaj stopi noter in ngleda veliko podzemeljsko votlino napolnjeno s srebrom in zlatom; a še dalje naprej vidi mnogo biserov, demantov in druzih drazih kamenov. Siromak ves iznenadjen tacega prizora sam ne ré, ali bi si vzel nekoliko od velicega zaklada ali ne. Naposled si vendar napolni žepe s srebrom in zlatom; druzih dragocenosti se ne dotakne. Vrnivši se iz gore vnovič zakliče: „gora Šakana, goia Šakana, zapri se!" in gora seje takój zaprla. Kmalu je našel pravi pot in se podal z veselim srcem proti dòmu.
Zdaj je bilo siromaku lehko, da je sebi, ženi in otrokom kruha in obleke kupil, v bogajme dajal, ubožcem pomagal ter zadovoljno in srečno živet
Ko mu pa čez nekaj časa srebro in zlato poteče, poprosi svojega bogatega brata, da mu posodi mérieo. Ta mu jo dà, in siromak gre zopet k plešastej gori ter si prinese polno mérieo srebra in zlata; — a nij se dotaknil druzih dragocenosti. Predno gre tretjič po zakladov v plešasto goro, pošlje vnovič po mérieo. Bogatin se je uže dalj časa čudil bratovemu premoženju, a nij mogel zvedeti, kako je tato naglo obogatel; bil je pa tudi zelò radoveden, kaj li meri z njegovo mérieo. Hotel se je o tem prepričati, zatorej prevleče dno v merici z raztopljeno smol o. Ko brat posojeno mérieo nazaj pošlje, pogleda bogatin naglo na dno in na svoje veliko veselje zapazi prilepljeni cekin ! Čez nekaj časa se poda k svojemu bratu in mu reče : povej mi brate, kaj li vendar meriš z mojo merico ?" Brat mu odgovori ; „žito !"
Bogatin si pa na tihem misli: jaz vìé vem, da ti meriš in hraniš cekine, zatorej bom še malo počakal, da zopet pošlješ po mérieo. A brata siromaka nij bilo dolgo po mérieo in bogatin je bil vedno bolj radoveden, zatorej gre zopet k bratu in mu reče : „brate, povej mi, kaj si prejšnjekrati meril z mojo mérieo ?" Ko mu pa ta zopet odgovori, da je méril žito, pokaže mu bogatin zlat denar, katerega je našel na dnu svoje merice, ter mu zagrozi: „ako mi ne poveš resnice, ovadim te pri sodniji!" Brat mu zdaj vse odkritosrčno pové o znanej plešastej gori in velikih zakladih, ki so skriti v njej. Bogatin hitro vpreže konje in se popelje tjà, namenivši se popléniti vse zaklade, ki leže v gori. Ko pride tjà, zakliče: „gora Šakana, gora Šakana, odpri se!" in gora se mu takój odprč. Šel je v podzemljsko votlino premišljajoč, kaj bi si vendar vzel od mnogobrojnih tu nakupičenih zakladov. Naposled si nabere dragih kamenov, kolikor jih je nesti mogel Vìè se hoče vrniti; a ker je bilo njegovo srce in vsa njegova misel le pri zakladih, — pozabil je pravo zvanje in je zaklical: „gora Ša Vana, gora Ša Vana, odpri se!" Ker je bil ta klic napačen, ostala je gora zaprta. Zelò se prestraši iu ne more se več spomniti pravega klica. Vsi nagrabljeui zakladi mu ne pomagajo nič. Na večer se pa gora odprè in vanjo stopi dvanajst razbojnikov, ki so se zelò razveselili, ko ngledajo bogatina. „Si li tudi ti tukaj, brate ?" rečejo mu. „Mar misliš, da ne vemo, da si bil uzé dvakrat tukaj ? Škoda le, da te nijsmo už0 poprej dobili A zdaj nam ne uideš več !"
Bogatin pripoveduje, da nij bil on, nego njegov brat, ter prosi, da bi ga izpustili, ali vse njegove prošnje so büe zaman in ne rešijo ga pogube, — razbojniki ga ubijó.
Tako tudi zvijačen in neusmiljen človek ne najde pravega usmiljenja, Nevošljivec in nenasitljiv lakomnik je našel pogubo mesto bogastva!
Dragutin Rakovac.

V hrvatski književnosti je z zlatimi črkami zapisan Dragutin Kakovac, ki se je rodil 1. novembra 1813. L v Vugrovci na Hrvatskem. V jeseni 1821. 1. priđe v latinske Sole v Zagreb, kjer je izvršil prve tri, a ostale gimnazijske razrede v Varaždinu. Pozneje pride zopet v Zagreb v pravoslovne Solo ter postane 1831. 1. bilježnik banskega stola.
Uže dijak se je priljubil ne samo svojim tovdrišem, nego vsacemu, kdor koli ga je poznal, ker je bil z vsaeim prijazen, posebno ljubeznjiv in z bistrim umom nadarjen. Kadar nij imel Sole, nikoli nij tratil časa s pohajkovanjem po ulicah, kakor to žalibog delajo premnogi dijaki, nego doma je bil in Citai lepe knjige ter poskušal, da tudi kaj napiše. In tako so bile u U 1832. L, tedaj v 19. letu njegove starosti, nekatere njegove stvari v javnih listih tiskane. Njegovo prvo slovstveno delo so bile pesni žalostinke na grobu nekaterih njegovih umrlih prijateljev.
Dragutin	A_ pri omenjenih
Kako va e je II	I časopisih,
začel delati na S	r Bila je takrat
slovstvenem polji ravno v ónej dobi, ko je začela na Hrvatskemua-rodna zavest napredovati. Leta 1835 je začel dr. Ljudevit Gaj izdajati „hrvatske novine," in „Danico hrvatsko, slavonsko in dalmatinsko. "Dragutin Bakovac je bil prvi sodelavec in pomočnik
žalostna doba za naše brate Hrvate. Hrvatskemu jeziku, ki je bil tedaj-nim učenjakom nekaj nenavad-negainnovega, posmehovali so se mnogi, iu po šolah so celò zasramovalita-cega, ki se je upal hrvatski govoriti. Takrat seje namreč po Hrvatskem v učenih krogih govorilo
večjidel samo po latinsko, zatorej Se dandanes nekateri stari Hrvatje, ki so v onej döbi v šolo hodili, bolje govoró latinski nego li hrvatski. Lehko si mislite otroci, da v takih žalostnih okolnostih je le malokdo stopil v kolo vrlih hrvatskih narodnjakov. Nu Dragutin Bakovac se nij bal nobenega zasmehovanja ter je delal pridno v omenjenih časopisih, vabeč hrvatsko mladino v kolo narodnih pisateljev.
Bad bi bil dobil učiteljsko službo na pravoslovni akademiji zagrebški, a to samo zaradi tega, da bi bil še bolj mogel delovati v prid hrvatske mladine. Leta 1836 otide v Peäto in naredi izpit za izpraznjeno učiteljsko mesto.
Ali Magiari ma nijso hoteli izpolniti njegove želje ter so poslali v Zagreb na izpraznjeno učiteljsko mesto svojega človeka. Magjara Paulerja. A zaradi tega Kakovac nij prenehal delati in pisati za svojo domovino.
Leta 1841 so ustanovili hrvatski rodoljubi „gospodarsko društvo," katero še dandanes obstoji in na gospodarskem polji vrlo dobro napreduje. Dragutin Rakovac, med ustanovniki tega društva, bil je izvoljen za prvega tajnika. Pod njegovim uredništvom je začel uhajati 1842. L „Mesečni list hrvatsko-slavonskega gospodarskega društva1'. Ta list jo 1850. 1. izpremenil svoje ime v „Gospodarske novine," katere je tudi Bakovac uredoval do svoje smrti. Na gospodarstveuem polji si je tedaj Kakovao pridobil neumrle zasluge.
Leta 1842 jo začel s svojima prijateljema Stankom Vrazom in Ljudevitom Vukotinovičem izdajati „Kolo, članki za književnost, umeteljnost in narodno življenje." V tem lepem listu je bil zopet Kakovac prvi in najboljši pisatelj.
Istega leta je Bakovac izdal „Mali katekizem za velike ljudi," knjigo, v katerej je razlagal, kaj je ilirstvo ; a kmalu potem „Pesmarico," v katerej se nahajajo njegove najlepše pesni.
Kot pravemu rodoljubu bil je Rakovcu posebno priprosti hrvatski kmet pri srci, za katerega se žalibog še dandanes vilo malo piše. V družbi z nekim vitezom Klinggrlfom. po rodu Prusom, ki je pa bil za hrvatski narod zelò navdušen, izdal jo tri zvezke „Predavanja za kmeta," v katerih je vrlo mnogo lepega in koristnega napisano za hrvatskega kmeta.
Leta 1847. je začel Dragutin Bakovac izdajati na troške gospodarskega društva „koledar za hrvatsko ljudstvo," kateri se je ljudem tako prikupil, da se ga je preko 6000 odtiskov vsako leto razpečalo. Pozneje je na Hrvatskem zavladala nemščina, katera je tudi ta toliko koristni koledar uničila.
Narodni muzej v Zagrebu, kateri je zdaj že tako v lepem cvetji, delo je večjidel Rakovčevega uma in rodoljubja. Kot tajnik „gospodarskega društva" zbiral je vsakovrstno potrebno gradivo, vabil rodoljube, da tudi oui zbirajo prirodne in znanstvene znamenitosti, ter je damjejo omenjenemu društvu. Leta 1846, ko je bil kupljen „narodni dom", začel je Rakovac resno misliti, kako bi se uredil „narodni muzej". Stvari so bile po vseh kotih raznesene, treba je bilo ormar in drugih primernih shranilnic. Ker vlada v ta namčn nij hotela nič dati, obrnil se je Rakovac zopet s svojo prošnjo do hrvatskega naroda. In res se je kmalu nabralo toliko novcev, da je. bilo mogoče položiti temelj narodnemu muzeju. V tem rodoljubnem podvzetji so Kakovca podpirali Mijat Sabljar in Ljudevit Vukotinovič.
Dragutin Rakovac. nij hotel sprejeti nobene javne službe, ker se je v čnej d6bi zahtevalo, da javni služabniki zataje svoje rodoljubje, a tega bi Rakovac ne bil storil za ves svet.
Kot pravi rodoljub je Rakovac umrl 22. novembra 1854. 1„ zapustivši žalostno vdovo in jedno hčerko. Svojo prelepo knjižnico in vse svoje rokopise je zapustil svojemu ljubimcu — narodnemu muzeju.
Otroci, Rakovac vam bodi v posnemo, kako je treba ljubiti svoj rod in svojo domovino!	T.
Lisica zdravnica.
(Balten, iz Bnskega preložil À. B.)
ŽivSa sta mož in žena. M6žn iz rok rade grah in zleti pod tlàk. Grah stvori kil ter skoraj vzraste do atropa. Starec vzame sekiro, podere streho ter izseka v stropn skv6žnjo (luknjo). Grahovo steblò raste, raste, ter priraste do neba. — Kako bi li mogel mož pogledati mu na vrh, kako natrgati sebi in žžni stročja ? Misli ter zleze na grahovo steblò. Leze, leze, prileze do neba, ter izsčkši na nebu skvdžnjo, zleze v nebo. Čudno gleda: tam stoji Tino, cvrtje, povitice in lonec kaše. Mož se naje, napije in leže spat. Naspf se ter potem zleze spet na zemljo in reče ženi: „staniha, oj stardha, kakšno življenje zivé v nebesih! Vino, cvrtje, povitice ter na vrh še lonec kaše!" „„Kako bi Ii mogla jaz tja priti, dédec?"" „Sedi v meh in jaz te ponesem." Starka zlòze v meh. Mož prime meh sè zobmi in pleza v nebo. Leze, leze, leze. a starki se jame tožiti v mehu, in zato povpraša: ,,.,ali je še daleč, dčdec?"" „Daleč je še, starka!" Zopet pleza, pleza, pleza. „„Ali je še daleč, dédoc?"" „Na polu poti sva!" Starka uže tretjič povpraša: „„dédec, ali bodeva skBraj?"" „Bodeva hitro tam," hoče reči mož, a tedaj zdrsne meh izmej zòb in žena zletf v mehu na zemljo ter se vsa pobije. Mož se doli spusti po grahovem steblu, pobere meh. pogleda vanj, a v mehu žena mrtva.
Mož od doma otide in gorko plače. Sreča ga lisica ter ogovori: „mož! kaj plačete?" „„Kako bi ne plakal? Žena se mije ubila."" „Molčite! Jaz jo oživim." K nogam jej pade, rekoč: „„stvóri mi to! Kolikor bode treba, plačam."" „Dobro zakuri pod banjo, prinesi mešiček moke, lonec masla in starko, a sam stòpi pred duri ter ne glej mi v banjo !" — Mož zakuri pod banjo, prinese, čes&T je treba, in sW>pi pred dnri. Lisica ide v banjo, zapre duri ter začne starki umivati kosti: a ne umiva, nego samo gloda jih. Starec povpraša: „„kako je?"" „Uže se premika," reče lisica, glodšje ženo. Potem pobere kosti, zloži v kot in se zaklada z moko. Mož čaka, čaka, a potlej vpraša: „„kako je uže, strijna?"" „Uže sedi" odgovori lisica, a sama se masti z maslom. Ko lisica vse pospravi, reče: „zdaj odpri duri na stežlij." Mož odpre, a lisica puhne iz banje ter zbeži domòv. Starec vnide ter vidi same oglodane kosti pod klopjo, a moko in maslo pojedeno. MoHček ostane potem sam samcat.	.......
Otročja velikonočnica.
Aleluja, otrofiei!
Dajte malim priti k menil
Vsak prepeva) zdaj vesfl; Jezusa nij mej mrli£i>
Zópct vse aas vabi zdaj; Cisti so, nopokažini.
Vatal je, pekla nas ot^I.
Tildh je nebeski raj.
Kakor nekdaj otročiča
On je nid blagoslovil, Tiiko tudi zdaj nas klice.
Da bi vsak za njim sledil.
Priliitimo pod zastàvo E božjemu učitelju ; Pojmo alelojo, slavo Detskemu ljubitelju.
Aleluja! blagosloElovi Nas, o Jezusi prosimo,
Da goreči v dobi novi Tebi zv&to slüiimo I
Rudolfov.
G o r a I i.
Gora H (Horali) se imenujejo kmetski prebivalci in pastiiji po visocih Karpatskih gorah v zahodnej Galiciji; po rodu so Poljaci Njihovo glavno mesto je Novitrg, kjer imajo živahno kupčijo s platnom in ogrskim vinom.
Gorali so visocega krepkega života, bistrega uma in zelò delavnih rok. Za slabo vreme, za neugodna in težavna pota se niti ne zmenijo. Ker so utrjeni
y ostrem gorskem zrako, zató so zelò gihičnega telesa ter plezajo po naj-strmejših gorskih robovih. Živč skromno in trezno. Zadovoljni so, da imajo le kosec ovsenjaka, Se tudi prav suhega, kakor je kamen trd ; a tudi tega bi stradali, ako bi si ne znali drugače služiti vsakdanjega hruha. Najrajše se pečajo s pripravljanjem desàk in skodel. Nekateri izdelujejo tudi različno leseno orodje ter mizarijo izvrstno. — Moški se ogrinjajo v dolge rujave koce, ki se ne zapenjajo: robače (srajce) imajo debele brez ovratnika, ki je spenjajo z medoukami (mednimi sponami). Pas imajo usnjat; hlače dolge in bele, a na nogah opanke iz neustrojenih kož. Cez pleča jim visi nsnjata torba. Gorali so po leti in zimi zmirom jednako oblečeni, ter kažejo gosli celò v najhujšem mrazu, ko vse škriplje pod nogami. — Ženske se oblačijo v belo platno. Od belega platna imajo robačo, suknjo, pas iu pečo, samo oprsnik je barvast. Obntalo imajo kakor moški : nekatere nosijo tudi rudeče ali rumene skorne. Dekleta si kitijo glave s pisanimi trakovi, a najrajše imajo, da so jim robače in rokavi lepo prešiti z barvastimi vrvicami. Okrog vratu nosijo brojanice (koialde). Suknjo imajo rudeče ali pa modro ovrvčeno.
Gorali so, kakor vsi pravi Slovanje, zelo gostoljubni, pošteni, priprosti in vztrajni. Kadi pojó in plešč. Mnogi so tudi dobri vremenski proroki, kakor sploh vsi taki ljudje, ki živč v prostoj naravi.	_ ^
Krištof Šmid.
(Dalje.)
V Thannhausnu so se pokazali prvi cvetóvi Šmidove pisateljske delavnosti. Najpred je spisal zgodbe sv. pisma, ki so skoraj povsod znane. To je bilo 1801. leta. Potlej je dal na svetlo knjižico „Pni nauk o Bogu." Ta mična knjižica je bila namenjena prvencem v šoli, ki so jo z velikim veseljem čitali. Kmalu potem so prišli na svetlo „Piruhi", „Genovefa" in različni dragi njegovi spisi, katerih mnogo je že tudi na slovenski jezik preloženo. Iz začetka je Kr. Šmid pisal povesti samo za šolsko mladino v Thannhausnu, katerej je ob nedeljah po poludne svoje rokopise na glas bral; še le pozneje jih je dal na občno željo svojih prijateljev v natis. Velik vtisek, ki so ga imele njegove povesti na nežna srčeca preljubih otrok, popisuje nam njegova učenka, katera med drugim to-le pripoveduje : „Željno smo vselej pričakovali, da se vrata odpró in naš preljubi prijatelj z rokopisom v roki stopi v šolo. Vse, kar nam je bral, nam je tudi primerno razlagal, in mi otroci smo ga kaj radi poslušali. Večkrat so bile pripovedke tako ganljive, da smo se otroci glasno jokali in naš prijatelj je bil primoran z branjem prenehati. Oas nam je tako hitro minul, da nijsmo vedeli kdaj in kako. Od nedelje do nedelje smo se že naprej veselili, da pride zopet nova povest na vrsto. Posebno nam se je dopatila prelepa povest o „Genoveli" in „Cvetlični jrbašček." Včasi nam je bilo naloženo, da naj kako povest doma spišemo, in res je mnogo učenk „cvetlični jrbašček" po več pOl prav dobro iz spomina napisalo. A povesti, ki nam jih je Kr. Šmid ob nedeljah po poludne Citai, nijso nam ostale samo v spominu, nego mnogim dekletom so bile tudi vodilo v poznejšem življenji."
Nekako zavzet se mora človek vprašati: kako to, da so te povesti, najpred v majhenej vasi spisane in šolskej mladini brane, pozneje prodrle in se
razäirile raslo ne po vsej Evropi in tudi po dragih delih sveta? Nekaj posebnega mora biti v njih, ker jih mlado in staro s tako udanostjo in ljubeznijo bere. Kr. Šmidove pripovesti najdemo na severu in na jugu, v hiši bogatina in priprostej koči siromaka. A temu ae nij čuditi, da so se njegovi spisi tako razširili po vsem svetu, ako se pomisli, da je Kr. Šmid pisal vse svoje spise priprosto, prav tako, kakor čuti, misli in govori nedolžna mladina in priprosto ljudstvo. Mnogi pisatelji za mladino so ga pozneje posnemali, a nobeden ga nij dosegel. Kdor hoče pisati za otroke in priprosto domače ljudstvo, treba da ima poseben dar zato od Boga že od rojstva.
Tvarine svojim spisom nij iskal in pobiral po neznanih tujih krajih, nego vzel jo je vselej iz obližja, dobro ved6č, da človeka najbolj mika iu veseli to, kar ima in vidi okoli sebe. Vse njegove povesti so lepe podoba domačega življenja: v njih vidimo v najskrivnejši kotiček človeškega srca kakor v cvetično č&šico. In ravno ta naravnost dopada, ter zanimiva človeško srce.
Po vseh njegovih povestih gleda milostljivo oko božje z nebeske višine in vidi Be iz njih, da roka božja vlada človeško osodo. Podloga vsem tem idiličnim povestieam je sv. vera, katera nas vselej in povsod tolaži, hrani, opominja, posvečuje iu osrečuje. To je 6ua čarobna moč, ki imamo srce vsacega, kdor Šmidove pripovesti bere. Zatorej bodo Šmidove pripovesti ostale vedno svojina narodne književnosti, in njegovi prelepi spisi bodo še poznim vnukom tečno berilo, ki bode razveseljevalo otroke in starčke. Po vsej pravici se lehko reče, da je Kr. Šmid pokazal pravi pot pisateljem mladinske literature. Naj bi ga posnemali posebno naši Blovenski pisatelji, kadar jpišejo u naiSo mladina
Skoraj celih dvajset let je preživel Kr. Šmid v Thannhausnu, kjer je v tem času tudi divjala viharna vojska, razdevajoča nravnost in vse lepe čednosti. Kr. Šmid je v teh zelò burnih časih živel zadovoljno, ter je izobraževal in vzrejal nežno mladino za boljše čase. A nenadoma ga doleti velika čast. Od bavarske kraljeve vlade je bil imenovan za okrajnega šolskega nadzornika na to in 6no stran Minella. Tudi profesuro estetike na vseučelišči v Dillin-genu so mu ponujali, a nij je mogel prevzeti zaradi bolehnosti.
Leta 1816. je zapustil Thannhausen, v katerem je bil tako rekoč domač ; dobil je od grofa Stadiona dobro faro Oberstadion na Virtemberžkem. Tudi tu je imel dve ponudbi: prvo za nrdvsteni nauk ua vseučelišči v Tübingenu, a drugo za vodjo duhovniänice v Rotenburgu ob reki Nekarji; a nobene nij sprejel, ker je hotel ostati župnik ter tako s peresom, z besedo in dejanjem delati mladiui v blagor in korist. V Oberstadionu, kjer je celih 12 let bival, dal je več lepih spisov za mladino na svetlo.
Leta 1826. je Ljudevit, kralj bavarski, poklical Kr. Šmida zaradi njegovih velicih zaslug in njegove delavnosti pri vzreji mladine na Bavarsko iu mu je dal službo stolnega kapitularja v Augsburgu. Pri osnovi okrajnih šolskih nadzornij na Bavarskem je bil Ki' Šmid imenovan za prvega med udi okrajnega šolskega nadzorstva Gorenje-Donavskega okraja, a 1837. leta je kralj Ljudevit prvi tega z zaslugami bogatega moža ozaljšal s civilnim redom bavarsko krone.	(Dulje prihodnjič.)
Miško ozdravljen.
(Poslovenil Franjo HoraSkj.)
Miško po dolgej io hudej bolezni zopet ävrst in zdrav, zapnsti prvič stanovanje ter se poda vèn pod milo prosto nebó, da bi se radov&l zdravja v solnčnej gorkoti prelepega pomladnjega dneva. Sladko se smehlj& in neizmerna radost se mn bere v očeh.
„Oče, vseh ljudi!" tako izpregovori njegovo hvaležnih občutkov prepolno srce. „O ti vzvišeno bitje, ki razsojaš, naj li človek živi ali zapusti ta svet, ki je polhen nadlog in trpljenja. Moje srce je prepolno slave in hvale! O da bi se ti mogel primerno zahvaliti za preveliko dobroto, da si mi ohranil ljubo življenje. Brez zavednosti sem ležal v trdej posteljici A ti f si me, dobri Bog. pogledal in rekel : naj še živi, da se poboljša in postane dober deček. Da, da, poboljšati se, to je pač lep namen življenja ! Moja duša bode vedno hrepenela po njem ! Da bi dosegel ta lepi namen, podaril mi je dobri Bog zopet ljubo zdravje ter me povabil na polzko stezo človeškega življenja. Zdaj mi zopet jed diši, in moči, ki so me tóé popolnem zapustile, vrnile so 8e zopet v moje slabotno telo. A malo po malem so se vračale te raoči, jednako prestrašenim ribicam, katere le polagoma plavajo nazaj v potok, iz katerega so jih pregnali hudobni dečki z drezalnicami in saki. Še le danes, ko me ijubeznjivi solnčni žarki, smehljajoče zetónje dreves in travnikov tako vabljivo kličejo iu vabijo, še le danes se čutim dosti krepkega, da se podam prvič zopet v prosto naravo uživat toplih solnčnih žarkov in povsod izbnjenega novega življenja. O prekrasno cvetje vesele pomladi ! Tu tedaj stojim napolnjen s sladkimi čutili in zrèm okoli sebe!
O kako lepo je vse okoli mene ! Ona drevesa tam ozelenévajo, ta se razcvetevajo ; travniki se oblačijo v marjetice, trobentice in mlado zelenje ; plotove in ograje kinča prodirajoče listje, fičinkovec si nže dela gnezdo na jablani; uìè so prilezli pisani polžeki na vrh plota. Vse se oživlja k novemu življenju. Tudi jaz, o moj predobri Bog, tudi jaz sem se izbudil k novemu življenju. Hvala ti na veke, da si odvrnil za zdaj še smrt od mene, da me še nij pokosila, predno sem zrèl za boljše življenje. O moj Bog, brez tvoje velike milosti, bi se zdaj ne radoval prihoda vesele pomladi. Zdaj bi itóé ležal v mrzlej posteljici minio spavajoč pod črno zemljo.
Ali. o radost, jaz 5e živim in uživam ogrevajoče solnčne žarke in na novo oživljeno naravino lepoto.
Kako prijazuo tóé cvetó tu ob potu pri malem mostu prelepe modre potočnice. Pozdravljen mi bodi mali most ! Vselej sem se rad naslanjal n& tvoje držaje, veselo gledajoč po dolgem ribnjaku in drobtinice metajoč mladim ribicam, ki so urno švigale po bistrej vodi. A zdaj uže dolgo nijsem videl svojih ljubeznjivih ribic, in moja roka jim užć dolgo nij (frollila drobtinic. Nu, danes je hočem zopet pogledati, nežne živalce. O sladka radost ! zopet se naslanjam ob držaje lesenega mostiča. Mirno igrajo ondi ob bregu veseli otroci v zelenej travi in si trgajo polne roke rumenih trobentic. In čuj ! tu gori kliče potapljalee svojo senico ter pridno vesla preko duhtečega obrežja. A divja raca vzleti s strahom ter se spusti na kaccm oddaljenem mestu v bičevje. In moje ribice tukaj spodaj, kje so? Glej, ondi kjer se izliva mali
potoček v stoječo vodo, zbrali so se, kakor v jeseni, selilni ribji sokoli na jednem samem pobrežnem mestu. Na polu skriti pod košatim zeliščem, okrepčavajo se v sladkosti tekoče vode. Mnogo jib je teh veselih in urnih plavalcev. A naj le pride pozna jesen, zopet bodo polnili moje mreže.
O kako prijetno bode takrat, ko se bodem zopet vozil v lahnem čolničku po bistrej vodici in po vrtečih se valčkih. To je, da sem zdaj Se slaboten in mokrotne sopare bi mi še lehko škodovale. A vendar ne bode več dolgo tako trajalo in zopet se bodem radoval prijetnega življenja na vodi. Slabost po mojih ndih kmalu mine in potlej pričnem zopet svoje veselo delovanje v prostej naravi
O koliko veselja me čaka ! Za vse to se mi je zahvaliti dobrotljivemu Bogu v nebesih ! O ti predobri moj oče v nebesih, kako bi se ti vredno zahvalil, da si mi dal zopet ljubo zdravje in mi povrnil novih moči ! Ne dopusti, da bi zamrlo v meni hrepenenje po čednostih in lepih lastnostih. Zboljšanje mojega mlađega življenja mi bodi vedno pred očmi ! Kadar pa dozorim za nebeško žetev, potlej o blagor mi, ako ti morem predložiti dobra dela v zahvalni dar za moje ozdravljenje in za vse tvoje dobrote ; kako srečen bodem, ako mi zadoni tvoja milostiva beseda : novinec na polji srečnih, dosegel si namen svojega podaljšanega življenja ! O prelepa nada ! Vodi me tedaj oče vsih bitij, vodi me po pravem potu, po katerem hodeč postanem f resnici boljši ter samo dobra dela izvršujem !"
April, trobentica in mali zimzélen.
(Obraz iz narave.)
Če vetrastemu aprilu le trohico verujem, naj se zovem vse svoje žive dni „aprilov bedàk." Ali je kateri izmed dvauaisterih mesecev tako zvit in hudoben kakor april ? Vsaj ga je sama laž, prekanjenost in škodljivost !
April je tat; dostikrat ukrade mesecu maju najlepše dneve. Brezvesten zapravljivec in slepär je ; od svojega naslednika si navadno izposodi blisek in grom ter mu vrne zatć pobio snega in ledii. April je nestanovitnež vseh ne-stanovitnežev ; zdaj poletje mesto pomladi, zdaj zopet zima mesto pomladi, opóludne zelen in kmalu potem bel; april je lažnjiv vremenski prorok, ki večkrat obljubi lepo in rožnato jutro, a prinese nam često le dežja in blata ; on je vetrova igrača, zdaj je dobrovoljen in gonik, zdaj zopet čmeren in mrzel, kakor ga ravno napihne veter; april je prevzeten bahžč, sam nečimern, dela še druge, da so ošabni; ubozega ratarja pogostoma našemi z mnogovrstnimi redovi, zvezdicami in križci, to se zna, da s sneženimi.
Pri vsem tem si pa še celò misli, da je Bog si ga vedi kak imenitnež, ker si samo lepa in plemenita imena prilastuje.
Zove se „april." Kaj no, to se glasi prav visoko iu plemenito? To ime pride od latinsko besede „aperire," ki pomeni „odpreti" N6, res nam odprè marsikak popek, a kaj nam še odprò ta cigin? — Meh, poln samih mrzlih vetrov, ali pa vrečo, polno sneženih kösmov. Zato se mu pa prav lepo zahvalimo, — s tacim nas jo uže zima boga to preskrbela. Gospodje pratikarji ga imenujejo tudi „mali traven." A to je ravno takó, kakor da bi se mu posmehovali; kajti kolikokrat je ravno narobe, ker pokonča travnate kali in druge rastline, da le z velicim trudom komaj popravimo njegov pregrešek,
Naj ai bode temn uže kakor kob. to stoji, da je april hudomušen, zvit, čmeren, hndohen, drzovit, trmast, škodoželjen in maščevalen mesec. Jaz bi ga kar pahnil iz pratike, ako bi nam v teku svojega življenja ne prinesel lepih rudečih pirahov in bi poleg svojih napik ne imel tudi marsikaj dobrega in prijetnega na sebi. Vsaka reč ima dvojno stran : žalostno in veselo ; tako tudi april.
Večkrat se nam dela prijaznega in milega, posebno kadar je dobre volje. Solnce pusti sejati, da nam je vroče kakor bi bilo po lati ; vabi nas vèn iz hiše na trato, katero je oblekel v zeleno obleko; drevesa posuje z belim cvetjem in vzdrami vesele ptičice, da nam pojó mične pesnice. Vse to radi sprejmemo od njega in mu smo tndi hvaležni za te lepe darove. Zatorej si hočemo denes poviti venček iz cvetic, ki nam jih je prinesel april. A posebno si hočemo ogledati dva njegovih ljubljenčkov, ki sta: trobentica in mali zimzélen.
Tam pod hribcem, kjer se razprostira pisana livada, kjer izpod skalce žubori potoček, veselo skakljajoč med cveticami, lam je domovje naše t robe nt i ce. In ko zadeliti po naravi vonjava vesele pomladi, ko se veličastno vozi po obuebji rumeno solnce, takrat priskačejo veseli otroci tj i ua zeleno trato in prične se rajanje in nedolžno veselje. Zdajci se začn6 slabi časi za trobentice. Vsaka ročica stega po njih in — oh ! — glavca za glavco pada. A pridejo tudi vesele ure za naše trobentice; med rudečimi ustnami veselih otrok kažejo svoje lastnosti. Mladi umeteljniki se kaj dobro obnašajo s trobentami. To vam je pisk in vrisk ! Vsak poskuša privabiti iz trobentio mične glasove, — vsak bi bil rad izuijen umeteijnik ! A marsikateremu nij sreča mila, in trobentica mu ne di glasil, naj se še tako napenja. Trobentica nam oznanuje zmago pomladi — in zató jo z veseljem pozdravlja naše ok6. To je njena notranja lepota A tudi njena zunanjost je lepa. Na mehkej, zelenej posteljici lepo narezljanih listov sloni mična glavca, ki jo nosi tenko stebelce. Na zlatorumeni venčič prileté pridne bučelice srkat 6no sladko róso, s katero je trobentico napojilo pomladnje jutro. Tako daje trobentica tudi hranilnega söka nežnim živalcam. A še drugih sladkosti hrani v sebi trobentica. Nje prijetno dišečo cvetje se rabi za čaj, dobro in zdravo pijačo. Tako ima trobentica mnogo mičnega in koristnega na sebi in lehko se ponaša pomlad s tako preljubo hčerko. A naša trobentica ima tudi mnogo bratcev in sestric, ki so pa raztreseni po celem svetu. Nekateri se ukradejo celò v gosposki vrt in se kaj radi zvržejo. Drugi se umaknejo iz nizke doline na visoke gore in pečine, kjer ie pogorskim srnicam kaž0 svoje neizmerno lepo dišeče cvetove. Taka cvetica je naš „kranjski jaglec."
A zdaj si oglejmo še drugo cvetko, ki se imenuje: mali zimzélen.
Ko je už6 vse rastlinstvo padlo pod koso neusmiljene zime, ko je hrib' in plan pokrit z belim snegom, — tedaj gleda še mali zimzélen s svojimi svetlimi peresci milo iz snega, kakor da bi obžaloval potrta drevesa, priče svojega rojstva in nežne cvetice sestrice svoje. In kaj bi tudi ne tugoval ? Ista rosa je vse napajala, isti solnči žarki so vse okrepčavali, a zdaj je zapuščen, — brez toviriša mora životariti ! — Nam pa je zeleni zimzélen v ostrej zimi porok pomladi, sladko tolažilo, da ne obupamo, ampak potrpežljivo preživimo žalostne dneve z veselo nado, da izpod snega vstane nova prerojena pomlad.
— la ko se res pri pomladnem klico vzbudi narava v novej krasoti, — nam mali zimzelen poplača upanje in vsadi novo življenje v naSa serca, kakor zelena oljkina vejica, ki jo je prinesel golobček Noetu v barko. V zelenem gozdu med grmovjem prebiva mali zimzélen. A od tli se preseli tudi v najlepše vrtove. To je res nežna cvetica — pravi kinč gozdom in lepota vrtovom. Tenko stebelce obdajajo svetlozeleni listi ; lepi višnjavi cvet pa tiči za kakim listom, ki mu je zavetje pred ostrimi vetrovi. Kako lepo je, kadar gledajo \ iz temnozelene trave krasne višujate oči zimzelena ! — A ne le zunanjost, ampak tudi notranjost te cvetice se je prikupila človeku. Kaj nam govori ta cvetica? Oj sladka tolažba nam je zimzélen, katerega zeleno, uponosno barvo ne vzame zima ; zimzélen nam vliva sladek čut v srca — čnt upanja. Kolikokrat nam ugrabi zlobna smrt dražega sorodnika, milega prijatelja ali znanca — kako tužno plaka srce po ljubljenej osobi, a zastonj jo išče solzno oM po širnem svetu, nikdar več se ne vrne! Žalostna resnica! Ali bo pa res tako na veke ? Ne ! — Mali zimzélen nam je porok, da ne l Kajti kakor zimzélen, okinčan spomladi z novo obleko, radostno v roke sega tovarišem in sestrioam. ki so se v novej krasoti po pomlađujem klicu izbudili iz zimskega spanja, takč se bodemo tudi mi sošli s prijatelji in znanci v bliščobi in veličastvu, kadar zapustimo to solzno dolino iu se preselimo tjà, kjer je naša prava domovina.	D. Majurón.
Eazne st-vari.
Drobtine.
Umrl je IO. dné pretočenega meseca po vseh slovenskih pokrajinah vsaj po imenu dobro znani gospod
Ivan Tušek,
bivši profesor na Ljubljanskej gimnaziji in vrl pisatelj slovenski Kdor le količkaj pozué, novejšo slovensko literaturo, posebno kar se tiče prirodo-pisja in naravoslovja, ta poznà tudi „Tuškovo" ime. Tu naj oméuimo posebno dve knjige, ki se nahajate največ po rokah naše slovenske mladine. Ti dve knjigi sta: „Štirje letni časi" in „Prirodopia rastlinstva s podobami." Gosp. Ivan Tušek ima neprecenljive zasluge v našem domačem
slovstvu in njegovo imé ostane r vednem spominu slovenskega miroda, Bog mu daj večni mir in pokoj, in večna luč mu naj sveti!
Kraikočasnice.
*	Oče: Povej mi Jarnejček, ali si že slišal v šoli, koliko Dekagramov ima Kilogram? Jarnejček: Kilogram ima sto Dekagramov. Oče: Koliko Dekagramov je potem takem Kilogram soli?— J arnejček : Tega pa še ne vem, oče; ker nam gosp. učitelj nove mere za sol še nijso povedali.
*	Berač: Prosim, gospod, da bi mi dali kaj vbogajme ! — G o s p o d : Nemam drobiža. — Berač: Nu, pa izmenite debeli denar, ali ne veste, da je človeku treba imeti zmirom drobiža.
Rešitev šaljive naloge, rebusa in uganek v 3. „Vrtöevem" listu.
Rešitev šaljive naloge:
A doki: 3 polne I na pol polno S pravne tlrkienire; B dobi : 2 polni 3 ho pol polne 2 prasni steklenici ; V dobi: 2 polni Und pol polne 2 prazni steklenici. Torej vsak 7 polnih, 7 na poI polnih in 7 pravnih.
To nalogo so prav rešili: Gg. I1 Dedič, podutitelj v Gornjem gradu : M. Robič-pri Sv MÄlaviu pri Örmutu; Fr. Kru'sniV-učitelj v Šentvidu na Dolenjskem ; Dra£-Korošcc pri Sv. Krištofu poleg Laškega trga : Adolf Jurca, dijak v Ptuji; Auton Zupan- ! čič v Lobiuji (Albonaj ; A. in J. Mladič, dijaka v Ljubljani , J. K. v Ljubljani; Vek>-slav Šehel in Anton Perne. učenca v Gornjeiu-gradu; Lud. Pollak dijak v Krn» ji ; Iva« 1 Stergar, učene« v Kanal« (Primorje); Adolf | Ferlinc in Fr. Gerstenmajer učenca v Ljo- j bljani ; Heliodor Chromi. učenec v Vel- [ Laščah. A. F. Skofič v Ljubljani; Ivan j Zavodnik, dijak v Rudolfovem ; Ivan Fajdiga I v Kamniku.— Serafina Pirčeva. gospodična v | v Ljubljani; A.K. v Ljubljani; Marija Lapajue J v Idriji ; Ana Vučnikova, učenka 4. razreda v Št. Jurji na juž. železnici ; Josipina Strne«, učenka v Mariboru; Miuka Franko, učenka v Tolminu; Marija Kokošar, učenka iz Hud«)- | južne in Fani Ferlinc v Ljubljani.
ReSitev rebusa: Mati Peter »lopi na »liso, sega na polico po veliko torbo, da se. jednači » učenci-Prav so ga rešili: Gg. Tone Brtf-zovnik. učitelj v Vojniku ; Ant. Zupančič v Lobinji (Albona); D. Dedič, pod uči tel j v Gorujfciugradu -, Fr. Krnšuik, učitelj v Šout-vidi na Dolenjskem; Jurn.-j Plrnat in Jos-Cépuder, učitelja na Raki; M. Rant, učitelj v Sturiji ; Jos. Drozg, učitelj v Koprivnici ; Dragutin Korošec pri Sv. Krištofu poleg Laškega trga; France Safran, cerkvenik v Ljubljani ; Adolf Jurca in Svojinir Šegula, dijaka v Ptuji; Fr. Jerič, čevljar v Poil-gorji; Janez Fiutar učenec na Do borni ; Ivan Stergar, učenec v Kanalu; Henrik Vizijuk, dijak v Kranji; A. in J. Mladič, dijaka v Ljubljani; Antun Jamàr. realoc v Ljubljani; Franjo Guasti in Jožef Kušar. dijaka v Ljubljani; Anton Božič, Franz Vargazon, Ivan Cagram in Jože Usterc, učenci v Ljutomeru; Vekoslat Šehel in Anton Perne, učenca v
Gornjemgradu ; Jože Gorišek, Jože Pajk in Ane. Verbič, učenci v Zatični ; Emil Šašel in Joi. Loj, učenca v Mokronogu ; Adolf Ferlinc, Josip Kristan, Fr. Geratenmeyer. Adalbert Krašna in Henrik Več, učenci v Ljubljani; A. F. Škofič r Ljubljani ; Pet. Miklavc. kmetski sin na Arlici ; Ivan Zavodnik, ciijak v RudoJ-fovem ; Ljudevit Pollak, dijak v Kranji ; Ivan Fajdiga iz Kamnika.—Marija Gantar pri ßeli-cerkvi ; Sofija in Žaneta Pirčeva. gospodični v Tržiču ; Serafina Pirčeva, gospodična v Ljubljani -, Marija Pftčeiik^va v Gttiiti ; Marija Borštnik, gospodična v Smarji na Dolenjskem; Jedviga Kaligar. učiteljeva soproga v M jkrunogu ; J. K., gospodična v Ljubljani; Josipina Sernec, učenka v Mariboru; Tončika Kos in Neika Koželj, učenki v Vojniku ; Helena Šibanec in Rozalija Pavšar, učenki v Doberni; Fani Ferlinc, „ učenka v Ljubljani ; Ana Vučnikova, učenka 4- razreda v Št. Jurji na juž. železnici; Marija Eržen, Marija Kovačič, Marija Lilek, Marija Skubec in Jovana TJlčar, učenke v Zatični : Marija Kokošar. učenka iz Hudo-južne; Marija Mikota, Marijca in Antonija Tomšič, učenke v Ljubljani ; Miuka Franko učenka v Tolminu ; Mici Pižmaht in f»ani Penco, učenki v Mokronogu; Ljuboslava in Amalija Pivec na Arlici ; Miuka Pollak v Kranji.
Odgonetke uganek: 1. Miza; 2. Retkev; 3. Veter; i. Eru b; 5. Mačka; 6. Opeka (cegel) na strehi. 7. Lase.
MT* Od lanjskega leta (1876) imamo še nekaj „Vrtčevik11 iztiskov, pri katerih nam samo prvo število manjka. Če bi morda kdo rad imel ostalih II brojev, radi mn je damo vse skupaj za tjO kr. Posamezna števila dajemo po 8 kr. — Naj se tedaj podviza, komnr kako število manjka od lanjskoga leta, ker mu zdaj še lehko ustre-žerno.	„Uredništvo."
LISTNICA. Nekaterim gg- reiileem ialj ive naloge in rebusa. Kdor »am «vojxga iuien* ne naennni do 2f>. dno doilisegl mescca, no morbino pozn«Je njdgovepa imona m»tiii med reiiice. Zalo rej ie laiiko Ktfodi, da tako lin« izostane, kar »rao prepozno dobili p'srao v roke. — F. K- v Šentvidu pri Z.: S prvim štuvilom IiUijskega leta Vani ne luoromo pn-treči. — Nokntcrlin gospodom, ki na« vpraiajo; V»a I o toü nja itevlla „Vrtčern" se io (lobodo. Kdor želi imeti popolon vot^l, uaj «e kmalu
I OglfUli.
Izdate'.j, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Tiskala Klela in Kovač (Eger) v Ljubljani.