Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 PODUREDNIŠTVO : 34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Polletna naročnina..............L 1.500 Letna naročnina ................L 3.000 Letna inozemstvo................L 4.000 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 Leto XXII. - Štev. 12 (1092) Gorica - četrtek, 19. marca 1970 - Trst Posamezna številka L 70 Veliki nofinaproti Streli IUl UCldŠkofci Zillis: Služabniki velikega duhovnika Kajfe na poti proti Oljski gori, da bodo Jezusa zajeli Bliža se veliki ali sveti teden. Veliki zato, ker nas spominja na velike zgodovinske dogodke našega odrešenja in postavlja pred nas velike naloge. Temu tednu lahko rečemo tudi sveti, ker je posebej namenjen našemu odrešenju in posvečenju, da bi postali res sveti. ČUDOVITI IN VSEBINSKO POLNI OBREDI Obredi tega tedna predstavljajo bogoslužni vrh vsega cerkvenega leta. Liturgični teksti in obredi so dobro sestavljeni in izbrani; vemo srce se ob njih hrani. V berilih najde že izobražen kristjan, kaj šele duhovnik, čudovito duhovno pašo. V spevih in odgovorih je nakopičeno toliko pesniške, visoko umetniške lepote, dostojanstvene čustvenosti, da vernik, povezan z drugimi člani župnijske skupnosti, z lahkoto podoživlja listo, kar je storil Kristus za naše odrešenje. Med svetimi obredi lahko žaluje in joka, se kesa svojih grehov in dela trdne sklepe za poboljšanje, se vnema v ljubezni do Odrešenika, se veseli in je navdušen ob njegovi zmagi nad smrtjo in silami teme. Do izraza morejo priti vsa plemenita čustva, ki jih je kristjan sposoben. Središče vseh obredov velikega tedna je razen na veliki petek sveta maša s posebno izbranim besedilom in evharističnim bogoslužjem. V obredih velikega petka pa je spomin na golgotsko daritev tako živ in pretresljiv, da ta dan sama evharistična daritev niti ni potrebna in primerna, zlasti ker je dovoljeno sveto obhajilo. Tako v vseh obredih velikega tedna poslušamo Kristusa in se bogato hranimo s kruhom božje besede, pa tudi obhajamo evharistično daritev, ki je obnavljanje in posedanjenje njegove velikonočne skrivnosti. Ta pa je skrivnost njegovega trpljenja in vstajenja, ponižanja In poveličanja, smrti in poduhovljenega življenja. Kot krščeni kristjani smo seveda tudi mi deležni njegove velikonočne skrivnosti. Obnavljamo jo, da bi postali vedno bolj podobni Kristusu, v vedno večji meri deležni sadov velikonočne skrivnosti. šega končnega vstajenja in poveličanja na sodni dan. Po koncilu hočemo z besedo »velikonočna skrivnost« naglasiti, da ti Kristusovi dejanji nista ločeni, ampak najtesneje povezani med seboj, da sestavljata eno celoto. Trpljenje in smrt sta samo pot do poveličanja, katero večno traja. Kristus ni imel namena Očetu samo zadostiti za naše grehe in nam zaslužiti milost sprave 7 Njim, ampak nam je hotel te darove tudi pokloniti z vključitvijo odrešenega človeštva vase, tako da nam kot udom svojega telesa daje delež pri lastnem poveličanem življenju. Ce bi Kristus samo umrl za naše grehe, ne bi pa bil vstal od mrtvih, bi nam ostala njegova daritev prikrita. Šele s svojim vstajenjem in poveličanjem je Kristus vrnil apostolom vero, ki jim jo je omajala golgotska daritev. Šele ko je bil Kristus poveličan in se je telesno umaknil ljudem, so se začeli kazati sadovi odrešenja, prav po njegovi besedi: »Za vas je dobro, da jaz grem. Zakaj, če ne odidem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal« (Jan 16, 7). Gospodovo vstajenje in poveličanje je z ene strani najmočnejši dokaz njegovega nauka in božanstva, po drugi pa tudi dejanski vir našega opravičenja, kakor o njem pravi apostol Pavel, »da je bil izdan zaradi naših grehov in je vstal zaradi našega opravičenja« (Rimlj 4, 23). Kristusovo odrešenje vključuje odpuščenje grehov in podelitev novega nadnaravnega življenja milosti, ki se razteza na dušo in telo ter doživi popoln razcvet v končnem človekovem poveličanju na sodni dan. Kristusovo vstajenje je podoba in vzrok našega opravičenja in posvečenja. Tako gledanje na dogodke našega odrešenja, ki jih v teh dneh velikega tedna obnavljamo, odgovarja stvarnosti in božjemu načrtu o tem odrešenju, kakor se je razodel v Kristusu. Veliki petek in velika noč sestavljata eno celoto. Veliki petek je sredstvo in pot, velika noč pa trajen cilj. škof dr. JANEZ JENKO Otok Ciper v vzhodnem delu Sredozemskega morja doživlja znova dneve nasilja, medsebojnih obračunavanj in atentatov. Ni sicer to za ta strateško važni otok nekaj novega, toda kar vzbuja pozornost, je prenos napadov na samega predsednika Cipra, pravoslavnega nadškofa v Nikoziji Ma-kariosa. Nanj je bil v nedeljo 6. marca izvršen skrbno zamišljen atentat, ki sicer ni uspel, a je bil tem bolj značilen, ker ga niso izvedli morda člani zapostavljene turške manjšine na otoku, temveč Makariosovi rojaki iz skrajnih desničarskih grških krogov, ki se navdušujejo za enosis, tj. za združenje z matično državo Grčijo. Točno teden dni po tem napadu pa je bil umorjen na cesti med Nikozijo in Famagusto bivši notranji in obrambni minister Cipra Georgadjis, ki je skupno s predsednikom ciprskega parlamenta Kleridisom vodil najmočnejšo narodno stranko ciprskih Grkov. Georgadjis je moral odstopiti s svojega ministrskega mesta pred dvema letoma na zahtevo polkov-niške vlade v Atenah. Ta ga je obtožila, da je pripravil atentat na predsednika grške vlade Papado-pulosa. Dejansko je bil Georgadjis gorak na grško vlado, ker se je ta uradno odrekla združitvi Cipra z Grčijo in se pomirila s Turčijo. NEODVISNI IN VENDAR ODVISNI OTOK Kaj se torej dogaja na otoku, ki je v desetih letih, kar je postal neodvisna država, že dvakrat zašel v naj hujšo politično krizo in bil povod za skoraj vroči spopad med Grčijo in Turčijo? Do prvega resnega izbruha je prišlo za božič 1963. Takrat je izgubilo v krvavih pogromih življenje na stotine ciprskih Turkov, na desetine turških hiš po vaseh in mestih je bilo požganih, več tisoč Turkov pa se je moralo zateči v begunska taborišča. Bodeča žica je prepregla ves otok; kjerkoli živijo skupaj Grki in Turki, so nastale barikade in Turki so se zaprli v svoja naselja ter pretrgali vse stike z grškim prebivalstvom. Naj omenimo, da ima Ciper danes 600 tisoč ljudi in da sestavljajo Turki eno petino celotne številke, torej nekaj nad 100.000 oseb. Na otok so morale biti poslane čete Organizacije Združenih narodov, da bi napravile red. To se jim je še nekam posrečilo; še danes so tam nastanjene. Do druge resne politične krize pa je prišlo malo pred vojaškim udarom v Grčiji leta 1967. Tedaj je postal položaj turške manjšine na otoku tako zelo pereč, da je bila Turčija že odločena vojaško poseči na Cipru z izgovorom, da zaščiti svoje rojake. Le s skrajnimi napori je uspelo Angliji in ZDA ta spopad preprečiti. V odgovor je užaljena Turčija začela iskati zbli-žanje s Sovjetsko zvezo. Neodvisnost Cipra je sploh svojevrstna. Naravno bi bilo, da bi Ciper postal sestavni del grške države, saj je za to večina prebivalstva; toda interesi Anglije, ki je otok imela v lasti od leta 1878 pa Grčije in Turčije so rodili kompromisno rešitev, ki ni zadovoljila nikogar, najmanj pa samih ciprskih Grkov. Na Cipru so ostali simbolični oddelki grške in turške vojske, Anglija pa si je obdržala vojaško oporišče. Vse tri države so si tudi zagotovile pravico, bdeti nad ciprsko zunanjo politi- Nevarnost novega Vietnama Laos je ena od držav, ki so nastale, ko je leta 1954 razpadla francoska Indokina. Na vzhodu meji na oba Vietnama, na severu na Kitajsko, na jugu na Kambodžo in na zahodu na Tajsiko. Po ženevski (konferenci leta 1962 so se velesile ZDA, Vel. Britanija in Sovjetska zveza dogovorile, da bo Laos nevtralna država. Od te nevtralnosti pa so ostali zadnje čase le še ostanki. Severnovietnamski in domači komunistični partizani že dolgo prav pod plaščem te nevtralnosti laoško ozemlje uporabljajo za pomoč južnoviet-namskim komunistom. Tako je nastala vzdolž laoško-vietnamske meje tako .imenovana »Hočiminhova cesta«, po kateri se dnevno premika do tisoč tovamjaikov z vojaštvom in strelivom. Laoškim gverilcem pa to še ni bilo zadosti. Pred štirimi tedni so sprožili večji napad in zasedli strateško važno planoto, ki nosi ime Dolina vrčev. Ne ve se še, ali mislijo komunisti z ofenzivo nadaljevati. Casa imajo še dovolj, saj manjka do nastopa deževne dobe še sto dni. Tudi glede moči so na boljšem kot vladne čete. Z lahkoto bi mogli svojo oblast razširiti na vso deželo, če se ne bi bali ameriškega posredovanja. Ni čuda, da laoški komunisti zahtevajo pred sklicanjem katere koli konference o Laosu, da se morajo ZDA povsem umak niti iz Laosa in ustaviti vse vojaške operacije v deželi; da je (treba razpisati parlamentarne volitve in sprejeti v državno vlado komunistično gibanje Pathet Lao. V Laosu se trenutno nahaja 1040 Ame-rikancev, ki se udejstvujejo zlasti v letalstvu. Nixon je že izjavil, da ne namerava poslati novih oddelkov na laoško področje. Dramatičnega poslabšanja položaja sicer zaenkrat ni pričakovati, toda splošna slika je mračna. Prepad med Američani in komunističnimi gverilci v Laosu je prav tako popoln in nepremostljiv kot v Vietnamu. Ne Kitajska ne Severni Vietnam ne bosta nikdar dopustila, da bi prišlo v Laosu do proameriške vlade. Amerikanci imajo v Laosu le eno »prednost« pred Vietnamom: lahko se tiho umaknejo, ne da bi tvegali tisto, kar se imenuje »izguba obraza«. Seveda bi bil tak umik nov poraz za vse narode, ki v Amerikancih še vidijo varuhe svobode in neodvisnosti. SMRT IN VSTAJENJE -CELOTA ENA SAMA Množična smrt: v bosanskem rudniku Pred koncilom smo bili morda navajeni preveč ločeno gledati na golgotsko daritev kot na čisto samostojno dejanje, s katerim je Kristus božjemu veličastvu zadostil za grehe vsega sveta hi nam s svojo nadomestno žrtvijo zaslužil vse milosti, Potrebne popotnikom na zemeljskem romanju proti nebesom. Na njegovo vstajenje smo gledali bolj kot na pravično Plačilo za prestano trpljenje hi ponižanje, hkrati pa kot obljubo in poroštvo na- Komaj prod štirimi meseci je bil odprt izredno bogat premogovni revir v kraju Breza v osrednji Bosni. Opremili so ga z najmodernejšimi aparati, da bi rudarjem zagotovili največjo varnost. Najbolj zahrbten sovražnik rudarjev v premogovnikih je metan, plin, ki ga je srednjebosenskem bazenu največ. Ko so se rudarji prve izmene v soboto 14 ..marca poslavljali od tovarišev, ki so ostali zunaj jame, so si po starem rudar- skem običaju voščili »sretno« — srečno. Za 49 rudarjev je bil to tudi njihov zadnji »srečno«. Nenadoma je počilo. Strupeni plin je visoko zgoščen nenadoma vdrl v jamo in eksplodiral, ko se je pomešal z zrakom v jami. Spet je odpovedala moderna tehnika in se morala umakniti naravni sili. 27 rudarjev se je rešilo, 49 pa jih je omahnilo v smrt. Prizadetim ni več mogoče vrniti očetov, mož, bratov in sinov. Zato je rudniško vodstvo usmerilo pogled na otroke umrlih ■tovarišev. Sklenjeno je bilo ustanoviti sklad »14. marec 1970«, ,iz katerega bodo jemali denar za šolanje otrok ponesrečenih rudarjev. To nesrečo v Brezi je v povojnem času presegla le katastrofa v Kaknju pred petimi leti, ki je zahtevala kar 128 življenj. Leta 1968 so se ponesrečili v Jugoslaviji štirje rudarji, leta 1967 in 1969 pa po deset rudarjev. ko, da »bo v skladu z ustavo«. Že sama navzočnost oddelkov teh držav je protislovje, ki ohranja na Cipru stalno stanje negotovosti. Kar je ne povzročajo Anglija, Grčija in Turčija, jo pa še povečava nadškof Makarios s svojo dvoumno politiko. PREDSEDNIK VEDNO BOLJ PO IMENU Makarios je uradno predsednik ciprske države, a dejansko je le predsednik ciprske grške skupnosti, saj je bil izvoljen le z njenimi glasovi. Ciper ima svojo lastno zastavo in himno, a na rezidenci Makariosa plapola grška, ne ciprska zastava. In čeprav vedno govori o popolni suverenosti Cipra, vsi vedo, da jo razume tako, da se lahko ciprski Grki brez ozira na ciprske Turke vsak hip opredelijo za Grčijo. Turki Maka-riosu ne zaupajo, ker se še ni nikdar izjavil, da izključuje združitev z Grčijo. Zato niti za las ne odstopijo od pravic, ki jim jih zagotavljajo sporazumi v Londonu in Zii-richu, ko je bila proglašena neodvisnost Cipra. Ker se zadeva združitve z Grčijo ne premakne z mrtvega mesta, prav tako pa zaradi popolnega nezaupanja turške manjšine ne pride s ciprskimi Grki do liikakega sodelovanja, so člani skrajne na-zionalistične stranke »Nacionalna fronta« spet začeli s terorjem in atentati, ki so bili tako značilni za čas, ko je organizacija EOKA pod vodstvom legendarno drznega polkovnika Grivasa v letih 1956-1959 sprožila upor proti britanskim oblastem. Teroristi so se to pot spravili na predstavnike Makariosove oblasti. Z revolverskimi streli so ranili šefa ciprske policije Hasapisa; napadli so rudniško skladišče pri Li-masolu in odnesli celo tono eksploziva; zasedli so eno izmed policijskih postaj istotam, policaje zaprli, poslopje pa izropali. Lani 27. oktobra so postavili celo bombo v Makariosovo rezidenco, ki je sicer eksplodirala, ni pa povzročila človeških žrtev. Predsednik Makarios je na vse to nasilje odgovoril s tem, da je razpustil »Nacionalno fronto«, toda ta nemoteno deluje naprej. Svoje mreže je že razpredla po vsem otoku, policiji pred nosom deli letake, v katerih zahteva združitev z Grčijo in napada nadškofa Makariosa, češ da je premalo protikomunističen in preveč nevtra lističen v zunanji politiki. Grško prebivalstvo drži bolj s to tajno organizacijo kot pa z oblastmi. Delno se strinja z njenimi gesli, deloma pa se je tudi boji. Saj še ni pozabljeno, kako je EOKA pobila v času bojev zoper Angleže več Grkov, ki se ji niso hoteli podrediti kot Angležev in Turkov. Približno tako kot je bilo v Sloveniji, ko se je od komunistov vodena Osvobodilna fronta proglasila za edinega nosilca odpora proti okupatorju. Tako je prišel sedaj na vrsto sam predsednik Makarios. Grškim skrajnežem se zdi premehak in premalo odločen. Težko je reči, kdo te skrajneže od zunaj podpira, če jih sploh kdo. Eno je gotovo: oblast, ki jo pooseblja Makarios, je vedno mani učinkovita. Kako naj še pride potem do dialoga med Grki in Turki na otoku, če pa Makariosova vlada niti ciprskih Grkov ni več zmožna zavarovati pred terorističnimi napadi? Praznik naših mater Resnica o duhovniških izstopih Maksim Gaspari: Butare neso k blagoslovu oljk na cvetno nedeljo LITURGIČNE NOVOSTI za letošnji veliki teden Ker gre v velikem tednu za doživljanje odrešilne Kristusove smrti na križu in njegovega zmagoslavnega vstajenja, je veliki teden po svojem bogoslužju najzanimivejši in najbogatejši čas. To velja predvsem za četrtek, petek in soboto, ki z velikonočno nedeljo sestavljajo eno samo praznično enoto. Praznovanje velikega tedna je zelo staro in tudi različno po časih in krajih. V uradno praznovanje velikega tedna je verno ljudstvo vpletlo svoje pobožnosti in svoje navade, ki so pri raznih narodih tudi zelo stare ter po svoji vsebini velike vrednosti. Obredi velikega tedna so doživeli večkratno preureditev; najvažnejša je v zadnjem času stopila v veljavo leta 1956, ko so vse obrede prenesli iz jutranjih ur v večerne. Tej so postopoma sledile še nadaljnje preureditve, ki so omogočile opravljanje obredov v razumljivem domačem jeziku. Novi mašni obred bo letos zanesel tudi v obrede velikega tedna kakšno novost. Tu je treba omeniti novo izbiro beril iz sv. pisma, ki se bodo razvrstila na posamezne dneve velikega tedna. Na oljčno nedeljo, ko se blagoslovijo oljčne vejice, ne bomo brali več opisa Kristusovega trpljenja (pasijon), kakor ga je pripravil evangelist Matej, ampak kakor ga je pripravil Marko, in po potrebi v skrajšani obliki. V torek in sredo bo pri maši odpadlo branje pasijona. Na veliki petek bomo pri pobožnosti brali Janezov pasijon. Za velikonočno vigilijo je na izbiro pripravljenih več svetopisemskih beril. Veliki četrtek nas vabi k maši in obhajilu ter k češčenju 5V. Rešnjega Telesa. Veliki petek nas vabi k češčenju svetega križa in k obhajilu. (Veliki petek nas bo morda presenetil, ker pri obredih ne bo več črne barve, ampak rdeča.) Obredi velikonočne vigilije so letos zelo skrajšani. Najbolj zgodaj lahko začnejo, ko se stemni, lahko pa kadarkoli ponoči, vendar tako, da se končajo pred zoro. Vendar imajo kot doslej štiri glavne dele: slovesno oznanilo velike noči (exultet) z uvodnim obredom blagoslova ognja in sveče; besedno bogoslužje; krstno bogoslužje z blagoslovom krstne vode, morebitnim krstom in obnovitvijo krstnih obljub; evharistično bogoslužje. Slovenski prevod novega obreda velike sobote bo pripravljen. S tem pa ni rečeno, da bodo po vseh župnijah že letos vpeljali nove spremembe, ker zahtevajo precej priprave. Kot kristjani poskrbimo, da bomo sadov velikonočne skrivnosti deležni tudi mi! Zato se radi udeležujmo obredov velikega tedna, poslušajmo Kristusa, ki nam bo bogato govoril o božji besedi, pa tudi obhajajmo evharistično daritev, ki je obnavljanje in posedanjenje odrešilne Kristusove smrti in njegovega zmagoslavnega vstajenja. L. Sk. iiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Mihajlov zopet na svobodi V aprilu leta 1967 je bil prof. Mihael Mihajlov, sin ruskih emigrantov in univerzitetni docent v Zadru, obsojen na štiri leta zapora. Utemeljitev obsodbe je bila vse prej ko prepričljiva: kaznovan je bil, ker je javno zahteval ustanovitev socialdemokratske stranke v Jugoslaviji, sklicujoč se celo na jugoslovansko ustavo in pripravljal izdajanje neodvisnega časopisa. Tudi mu je sodnik očital, da je s svojimi izjavami in svojim pisanjem škodoval ugledu Jugoslavije v tujini. Prof. Mihajlov je prvič obrnil nase pozornost domače in tuje javnosti, ko je leta 1965 po vrnitvi z obiska v Sovjetski zvezi napisal vrsto člankov pod naslovom »Moskovsko poletje«. V njih je nanizal razne pojave stalinizma v Rusiji, najbolj pa je razburil sovjetske oblastnike s trditvijo, da začetnik koncentracij sikih taborišč v 20. stoletju ni kak Hitler, ampak Stalin. Sovjetska zveza je ogorčeno protestirala v Beogradu nad to »nezaslišano« izjavo. Sam Tito je smatral za potrebno, da javno opozori državnega tožilca na Mihajlovo pisanje. Seveda posledice niso izostale: Mihajlov je bil poklican pred sodišče, odsedel v ječi 32 dni in bil nato pogojno spuščen na svobodo. Ker pa je Mihajlov še naprej vztrajal v svojih stališčih in se pri tem celo skliceval na veljavno ustavo, je bil znova postavljen pred sodišče in zares obsojen. Bilo je to pra vpred tremi leti. Ponovna obsodba Mihajlova je naravno razburila mnoge kritike v svobodnem svetu, beograjskim diplomatom pa prinesla marsikatero nevšečnost. Enajst mesecev pred iztekom štiriletne ječe je pa Mihajlov bil 4. marca letos nepričakovano izpuščen na svobodo. Očivid-no so jugoslovanske oblasti prišle do spoznanja, da jim Mihajlov v zaporu bolj škodi kot na svobodi. Istočasno pa so nekoliko prikrajšale peruti drugemu »uporniku«. Milovanu Djilasu, neprijetnemu protestniku, ki se je ravno odpravljal v ZDA, da se pogovori o izdan ju nove knjige, so odvzele potni list. Še pred nekaj leti bi se bilo gotovo zanj slabše izteklo. Pomoč Afriki 550 delavcev v Genovi se je viključilo v gibanje z naslovom »Pomoč Afriki«. Gibanje nudi konkretno pomoč nekaterim področjem v Afriki. Praznik Marijinega oznanjenja 25. marca povezujemo s praznikom naših mater. V tem mesecu se jih spominjamo s posebno ljubeznijo, ker ga tudi njim posvečujemo. Mati je središče družine, domačije in naroda. Po materah smo si bratje, po materah smo ena družina, je dejal pisatelj Ivan Pregelj. Zato se človek sprašuje, kako je mogoče toliko razprtij, nesoglasij in sporov ne samo v ožjem okolju, marveč tudi med narodi, v isti človeški družini. Vse hudo bi lahko preprečili, če bi gledali v materi dragoceno svetinjo človeštva. Prava mati je živi zgled požrtvovalnosti, odpovedi in ljubezni. O tem nam ne govori samo književnost, marveč tudi ir predvsem življenjsko izkustvo. Naš veliki pisatelj Ivan Cankar je podobo svoje matere ovekovečil v svojih spisih, ki odkrivajo ljubezen in spoštovanje do nje — mučenice in svetnice. Ljubezen do matere je Cankarja vodila k spoznavanju domovine in Boga. Še v letih, ko jc živel na Dunaju in matere že davno ni bilo več, se je s toplino spominjal nje, ki je v prečutih nočeh trepetala za sinove) usodo zaradi »tuje učenosti«. Tudi mi si želimo takih mater, ki bodo skrbno branile našo besedo in jo posredovale drugim rodovom. Mati mora biti v družini varovalka narodnih svetinj, vzgajati mora svoje otroke k ljubezni do svojega naroda in k spoštovanju vseh narodov. Njeno poslanstvo se bo tako dvignilo visoko med narodom kot sonce pod nebom. Hvaležni smo svojim materam, ki so nam dale življenje in izročile dragoceno dediščino — slovensko besedo. Kot dobri sinovi ne smemo zavreči te dobrine, temveč jo moramo izročiti našim zanamcem. Tako bomo najlepše izpričali ljubezen do naših mater. Pomagali pa bomo tudi graditi boljši svet, kjer bosta na prvem mestu ljubezen in pravičnost. Ljubezen do matere nas bo vzgajala k ljubezni do svoje domovine in do človeške družine. V krščanskem občestvu bomo čutili večjo povezanost vseh božjih otrok ter bomo močno želeli, da bi se vsi izgubljeni in tavajoči otroci vrnili v objem božje Matere, ker nas vodi k svojemu Sinu, ki je naš brat, prijatelj, Rešenik in Bog. llMiiiiiiiiliiiliillllilillililiililiiiiiiliiiilllllllliiiiiiiiiiniiiiiiilllllllllllllllllliiiiniilii FRANC SEKOVANIC 3zJal si l)oi)o krt Sinedrij v noč zaseda ... Veliki duhovnik zaskrbljen sodnike gleda: »Če ga zgrabimo podnevi, se ljudstvo dvigne zoper nas. Ponoči pa ga brez pomoči ne bomo mogli poiskati...« Pri vhodu se začuje glas: »Koliko mi daste — pa vam ga izdam.« Apostol Juda iz Kariota, le k nam, le k nam! In pada srebrnik na srebrnik ... Trideset jih je. Kaj mar mi siromašni Učenik! Skozi temne mestne ulice tolpa gnete se pošastno in dviga meče, kole, sulice ... »Kogar bom poljubil — tisti je; tega primite!« Navalili so na Jagnje kot zveri... Juda stiska srebrnike in beži. ■ ■ Mar žerjavica so srebrniki? Kako strašno mi prste žgo! Med prsti se mu topla kri cedi; jedka bolečina stresa mu telo. Brez diha v tempelj pridrvi; »Tu jih imate — srebrnike!« Zažvenketali so kovanci, odkotalili se na vse strani, od vsepovsod je zadonelo: »Nesrečni Juda, izdal si božjo kri!« RAZNO Letošnje pasijonske igre na Bavarskem V Oberammergauu na Bavarskem bodo letos znova uprizorili pasijonske igre. Igre so se pričele 18. marca in bodo trajale do 28. septembra. Računajo, da si jih bo ogledalo 400.000 ljudi iz Evrope in Amerike. Pravijo, da so mesta v gledališču že sedaj ivsa rezervirana. Tudi iz Slovenije bo te igre obiskala skupina ljudi. Mašna berila za otroke V Firencah je škofijska liturgična komisija izdelala poseben program beril in evangelijev za maše, pri katerih so pri- sotni le otroci. Izbrani so taki odlomki sv. pisma, ki so otrokom bolj razumljivi in zanje bolj primerni. Kongregacija za svete obrede je dala dovoljenje, naj se v Firencah uporabljajo iti odlomki sv. pisma za poskus za dve leti. Bolgari so še verni Bolgarski filozof in sociolog M. Draganov piše v sivoji najnovejši knjigi »Religiozna duša Bolgarov«, da je bolgarsko ljudstvo še zeilo verno. Kot dokaz navaja, da 70% bolgarskih prepričanih ateistov svoje umrle pokoplje z verskim obredom. 26,5 % se jih po obvezni civilni poroki na občini poroči tudi v cerkvi. Po deželi je treba 37 % mladine iz »vaškega proletariata« kljub dolgoletni ateistični vzgoji prištevati h »globokovemim« ljudem. V zvezi z vprašanjem duhovniškega celibata v latinski Cerkvi posvetni kakor protiverski tisk rad govori o velikem številu iz ,službe izstopaj,očih duhovnikov An redovnikov. Pri tem obtožuje papeža, da zaradi svoje »trdovratnosti« postavlja v nevarnost če že ne obstoj, pa vsaj rast Cerkve v svetu. Le redko kje pa je mogoče priti do objektivnih številk. Problem duhovniških izstopov je nedavno obdelal katolišlji informacijski center v Bruslju »Pro Mundi Vitae«. Ugotovil je, da je resnično eden glavnih vzrokov za duhovniške odpade vprašanje celibata, tj. nezmožnost izpolnjevanja duhovniških oz. redovniških obljub. Nikakor pa ni število izstopov tolikšno, 'da bi moglo resno ogrožati delovanje Cerkve v svetu. Papež Pavel VI. je lanskega oktobra posebni komisiji poveril nalogo, naj prouči, kako je dejansko z zadevo duhovniških izstopov. Zadevna komisija je ugotovila, da je v zadnjih šestih letih zaprosilo za razrešnico od samskih obljub 7.137 duhovnikov. Največ prošenj je prišlo iz Latinske Amerike (661), Francije (553) in Sev. Amerike (455). Te številke pomenijo, da je v 'tem času zaprosilo za odvezo od celibata komaj en odstotek vseh duhovnikov. Pri redovnikih je odstotek nekoliko večji in se bliža dvema odstotkoma. Najvišji odstotek (4 %) imajo med redovi dominikanci. Od vloženih prošenj je bilo do sedaj ugodno rešenih 71 % primerov. Po posameznih državah je stanje po podatkih »Pro Mundi Vitae« približno naslednje: na Nizozemskem, ki toliko da govoriti zadnje čase o sebi, je od leta 1965 zapustilo svoj poklic od tri tisoč duhovnikov 145, v Španiji od 25.000 duhovnikov 350, v ZDA od 50.000 1.171 duhovnikov. V Italiji je od 62.000 duhovnikov od leta 1964 zapustilo svojo službo 1.400. Starostna doba duhovnikov, ki odhajajo v cavil, je različna, a po ugotovitvah omenjenega centra v Bruslju zapusti največ duhovnikov svoj poklic v prvih petih letih po posvečenju. Kako se da zlonamerno poročati o celibatu, dokazuje primer avstrijske ankete med duhovniki in bogoslovci. Vprašanih je bilo 4.261 duhovnikov in bogoslovcev, odgovorilo pa je na anketo le 1.716 (40,3 odstotki) duhovnikov in 211 (47 %) bogoslovcev. Od 'teh 40 oz. 47 odstotkov, ki so odgovorili, jih je 62 % bilo mnenja, da bi Cerkev poleg neoženjenih lahko imela tudi oženjene duhovnike. Na vprašanje: »Ali bi se vi oženili, če bi še lahko naprej ostali duhovnik in izvrševali svoj poklic?«. se jih je okrog 500 (31 %) izreklo z '»da«. Skoro 60 % vprašanih ni na anketo odgovorilo. Bili so mnenja, da je debata o celibatu nesmiselna, ker so ga ob .posvečenju radovoljno sprejeli. Zato je bilo poročanje svetnih časopisov zlonamerno, da se je namreč polovica vseh avstrijskih duhovnikov izrekla za odpravo celibata, ko se je vendar za to izjavilo od nad štiri tisoč vprašanih le okoli petsto duhovnikov, tj. 12,5 odstotka. UTRIP CERKVE iiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Celjska Mohorjeva družba postala knjižno društvo Mohorjeva družba v Celju je imela 25. februarja svoj občni zbor. Zadnja številka »Družine« objavlja poročilo o tem občnem zboru. Iz tega poročila sledi, da so zborovalci sprejeli osnutek pravil Mohorjeve družbe kot knjižnega društva. Družba bo ostala v Celju in bo izdajala vsako leto knjižno zbirko, ki bo skrbela za podpiranje slovenske narodne zavesti, srčne kulture in krščanske omike. Novo izvoljeni odbor družbe stoji sedaj pred velikimi in nelahkimi nalogami, želimo mu, da bi mogel pripraviti tak izdajateljski načrt, ki bo ustregel potrebam slovenske Cerkve. Verouk naj ostane Angleško prosvetno ministrstvo je zbralo podatke o pouku krščanskega nauka v šolah. Zdelo se je, da javno mnenje želi, naj se odpravi poučevanje krščanskega nauka na državnih šolah. Zadnja anketa pa je pokazala ravno nasprotno. Velika večina dijakov in staršev želi, naj bo verouk na državnih šolah. Prosvetno ministrstvo sedaj išče poti, kako napraviti poučevanje verouka na državnih šolah bolj uspešno. Prosvetni minister se je med drugim sestal s predstavniki raznih verstev, da bi slišal njihove predloge. Španski izseljenci potrebujejo svojih duhovnikov španska škofovska komisija za izseljence je nedavno razpravljala, kako bi čim bolje poskrbeli za dušnopastirsko delo med španskimi ‘izseljenci, ki jih je vsako leto več v nekaterih evropskih 'državah. Potrebno bo najti 242 izseljenskih duhovnikov, če naj bodo španski izseljenci primerno duhovno oskrbovani. Mc idklaiiiio ..Mivnstin) «« Centralni komite Zveze komunistov Hr-vatske že nekaj časa ostro napada starega hrvaškega revolucionarja dr. Zanka, ker je v beograjskih časopisih objavil članke, v kaiterih je obdolžil hrvaške komuniste pretiranega nacionalizma in narodne nestrpnosti do Srbov. Pri tem je prikrito zagovarjal jugoslovanski unitarizem, .tisto nesrečno »jugoslovanstvo«, ki je že povzročilo razpad prve Jugoslavije. Na seji centralnega komiteja so torej vodilni hrvatski komunisti sicer obsodili pretirani nacionalizem, še bolj pa so udarili po »jugoslovenstvu«. Zaradi njega smo že enkrat doživeli polom, zato ni treba, da ga doživimo še enkrat, so dejali. To je gotovo pametno in trezno stališče, ki ne drži le za Hrvate, temveč tudi za Slovence in druge jugoslovanske narode. Jugoslovanska zvezna država bo uspela le, če bo zadovoljila potrebe vseh sestavnih delov. Kdor bi tem narodom hotel vsiliti enotnosti v tistih ozirih, kjer naravne enotnosti ni, bi jih ponovno pahnil v prepire, medsebojna obračunavanja, pobijanja in splošno pogubo. Čeprav je stališče hrvatskih komunistov pametno, pa je vendar presenetljivo, ker očitno nasprotuje smeri, katero zadnje čase zastopa Tito in z njim njegov verjetni naslednik Kardelj. Dr. žanko je namreč napadel hrvatski nacionalizem na podlagi Titovih besed in sklicujoč se na razne sklepe komunističnih kongresov. Tito že nekaj časa precej poudarja jugosloven-stvo, se navdušuje za jugoslovensko socialistično zavest in se pritožuje, da se vse premalo govori o Jugoslaviji kot državi ter se daje prednost posameznim republikam, ki jo sestavljajo. Na hrvaškem plenumu partije je le en govornik omenil Titove poglede, a zelo obzirno in jih takoj vljudno iporinil v stran. Ostali jih niso niti omenjali, pač pa so krepko tolkli po dr. Žanku. Posredno so njih obtožbe seveda veljale Titu in beograjskemu centralizmu. Tito se na videz ni čutil prizadetega; mirno je odšel na enomesečno potovanje v Afriko. Gotovo pa so se začutili prizadeti Srbi. Ti se vedno čutijo žrtve hnvat-sko-slovenskih intrig in si zato na tihem želijo povratka Rankoviča. Saj itudi on s svojo UDB-o Srbom ni prizanašal, a vedeli so, da je branil srbstvo, zlasti v pokrajini Kosovo in da je znal srbskim interesom dati vedno prednost. Vznemirjeni Srbi spet upirajo oči proti Sovjetski zvezi. Tej bo gotovo všeč, če se ji bo zopet puniudila prilika za rovarjenje v Jugoslaviji, saj njeni voditelji že mislijo na čas, ko se bo Tito poslovil s tega sveta. Kaj pa bodo rekli na vse to Slovenci? Ko so povzdignili svoj glas v obrambo hitre ceste šentilj-Nova Gorica, jim je zaprl tista njihov lastni predstavnik v izvršnem biroju Edvard Kardelj. In v tem je velika razlika med Hrvati in Slovenci: hrvatski komunisti so našli oporo v dr. Bakariču, ki jih je v njih stališču podprl, Kardelj pa je pustil svoje rojake na cedilu. Seveda je treba deloma to Kardeljevo obnašanje pripisati dejstvu, da tudi on misli na čas, ko Tita ne bo več. In Kardelj si želi, se poteguje in upa, da bo tedaj zasedel izpraznjeni prestol. Zato se morajo slovenski narodni interesi umakniti Kardeljevim ambicijam. Vse kaže, da je že določen za Titovega naslednika, saj ga drugače ne bi bili ob zadnji 60-letnici njegovega rojstva po vsej državi tako slavili ter po radiu in časopisju oznanjali njegovih zaslug. Da bo torej Kardelj sprejemljiv za Srbe, mora biti »nevtralen« do Slovencev in ščititi interese Beograda nad republiškimi. Škoda le, da Slovenci in Hrvatje ne znajo skupno braniti svojih osnovnih narodnih in demokratičnih pravic. To bi no koristilo le njim, temveč tudi Srbom. Kljub temu, da imajo enake interese, se obnašajo bolj kot tujci na dveh straneh meje kot sosedje. Ta kratkovidnost jih jo morila v preteklosti in kaže, da se bo nadaljevala tudi v bodoče. Uti pokrajinski pran za 1970 odobren I Dve seji, dne 6. in 10. marca, sta zadostovali, da se je končala razprava o letošnjem proračunu goriške pokrajine. Že na seji 28. februarja je odbornik za finance Peressin osvetlil »moralno poročilo« odbora. Iz itega poročila izhaja, da izkazuje letošnji proračun 755,500.000 lir primanjkljaja. Celotni dolg goriške pokrajine znaša do sedaj že čez 5 milijard lir. Debata o proračunu se je začela dne 6. marca. Govorili so štirje predstavniki strank. Zanimivo je, da se skoraj nobeden od govornikov ni dotaknil številk oziroma posameznih področij udejstvovanja; vsi so govorili predvsem z ideološkega in programskega stališča. Komunist Menichi-no je kritiziral politiko levega centra, češ da je bila nezmožna rešiti pereče probleme goriške pokrajine. Pohvalil je le, kar je odbor napravil glede na goriško umo-bolnioo. Ostro je nastopil proti vojaškim služnostim. Liberalec Zucalli se je sicer izjavil proti levemu centim, vendar je priznal, da je uprava le nekaj naredila. Demokristjan Gismano je pohvalil odbor, da je znal proračun pametno in smotrno pripraviti. Zadnja seja dne 10. marca je trajala od devetih zvečer do ene po polnoči. Proti proračunu so govorili komunisti Ma-rizza, Clapis in Papais, za proračun pa socialist Macaratti, predstavnik Slovenske demokratske zveze Kranner, socialni demokrat Tacchinardi in demokristjan Čašami. Kranner se je v svojem posegu omejil predvsem na moralno pogramsko plat in je tu tudi omenil ter pripomnil, da bo številke in posamezna področja obravnaval prihodnjič, kot je bila to vedno njegova naivada. KORISTNOST LEVEGA CENTRA ZA SLOVENSKO MANJŠINO V svojem posegu je Kranner povedal tole: Od upravnih volitev leta 1965 vodi upravo goriške pokrajine levi center (DC, PSI, PSDI), ki ga od zunaj podpira tudi SDZ, predstavnica demokratičnih Slovencev na Goriškem. »Vključitev SDZ v levi center je bil za goriško pokrajino važen dogodek, ki je hotel potrditi voljo in doprinos treh strank do mirnega sožitja obeh etničnih skupin, živečih ob Soči. Pokazati je hotel s tem ,da one tri stranke prekinejo s politiko pritiska in krivic, ki jih je nad slov. narodno manjšino izivajal fašizem žalostnega spomina. Pokazati je hotel ta akt, da se vse tri stranke zavedajo, da mora biti goriška pokrajina s svojo narodno manjšino most povezave med Italijo in Jugoslavijo in da je za dosego miru in ciljev zedinjene Evrope nujno potrebno, da vladata sožitje in dobro sosedstvo med obema mejnima državama. Upam, da je moje sodelovanje v levem centru jasno pokazalo, da demokratični Slovenci iz SDZ na Goriškem iskreno želimo ustvarjati most do sodržavljanov italijanske narodnosti; da nismo nelojalni državljani ali prenapeti nacionalni šovinisti, če se borimo za uveljavitev naravnih naših pravic; da dejansko želimo in delamo za socialni in ekonomski napredek cele goriške pokrajine...« »Še nekaj izredno pozitivnega je prineslo sodelovanje obeh etničnih skupin v levem centru« je nadaljeval Kranner. »Ponehuje vedno bolj .tisto sumničenje in nezaupanje, ki je bilo samo plod nerazumevanja in nepoenanja. Prav to nepoznanje so izrabljali tisti posamezniki in tiste skupine, ki so hotele ustvarjati zid sovraštva med obema narodnostnima skupinama. Danes ti podpihovalci ne morejo več najti ugodnih tal med prebivalci goriške pokrajine.« »Dejstvo je, da je bila politika levega centra pozitivna za slovensko narodno manjšino. Naš obstoj priznavajo, razne stvari so bile napravljene, razni pogledi in stališča so se menjali. Najboljši dokaz je razprava v občinskem svetu goriške občine o resoluciji o enakopravnosti pravic slovenske narodne manjšine, za katero so glasovale vse stranke razen misovcev.« MARSIKAJ PA ŠE ČAKA REŠITVE »Vendar vse še ni napravljeno, vsega še nismo dosegli, še vedno ne moremo uporabljati vselej in v vseh uradih svojega maternega jezika. Še vedno manjka zakon o zaščiti slovenske narodne manjšine. Še vedno niso bili razpisani konkurzi o stalni namestitvi profesorjev na srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom, čeprav so bile te šole uzakonjene že leta 1961. Nemške šole na Južnem Tirolskem so bile ustanovljene leta 1963, pred tremi meseci pa so bili razpisani konkurzi za stalna mesta!« »Tudi je res,« je nadaljeval Kranner, »da v debati o zgraditvi protosinhrotrona, ki se je vršila oktobra 1966, niste hoteli vključiti v skupno resolucijo naslednjega besedila, ki sem ga predlagal: "Pokrajinski svet smatra, da bo zgraditev protosinhrotrona v Doberdobu čisto gotovo škodila obstoju slovenske narodne manjšine tako v kraju samem kot tudi v celi pokrajini. Zato prosi vlado, da še pred zgraditvijo jedrskega pospeševalca stori vse potrebno za učinkovito zaščito narodne manjšine". Jaz sem se zato vzdržal glasovanja. Nekateri načelniki skupin ste izjavili potem, da priporočate predsedniku, da naj upošteva moje zahteve, da se obvezujete, da boste problem zaščite slovenske manjšine ponovno obravnavali, ko bo odločena zgraditev pospeševalca v Doberdobu. Predsednik je povzel vaše izjave in zagotovil, da se obvezuje, da bo problem zaščite prišel na dnevni red, čim bo izbira kraja padla na Doberdob; potrdil je tudi, da bo ta obveza vključena v sej ni zapisnik. Danes, ko se bliža dan odločitve zgraditve pospeševalca v Doberdobu, si dovoljujem, da prosim predsednika in predstavnike političnih strank, ki ste takrat dali omenjena zagotovila, da boste vse storili, da ibodo obljube izpolnjene in bo tako slovenski manjšini zagotovljena zaščita njenih pravic, interesov in celovitosti.« Nato je Kranner prešel tudi na problem, ki tako teži goriško pokrajino — na vojaške služnosti. Osvetlil je problem in ugotovil: »Dejstvo je, da so vojaške služnosti hudo gospodarsko breme ne samo za prebivalce slovenskih vasi, kot so npr. Doberdob, Vrh in druge, pač pa za vse vasi in občane ob meji brez izjeme. Zato je itreba podvzeti vse potrebne korake na vseh merodajnih mestih, da se vojaške služnosti čim bolj omeje, da se ne raztegujejo na nova področja in da bodo čim manj zavirale gospodarske interese in razvoj.« Kranner je zaključil svoja izvajanja z izjavo, da bo glasoval za odobritev »moralnega poročila« in za proračun. V odgovorih, ki so jih odborniki in predsednik dali izvajanjem posameznih govornikov, je predsednik zagotovil Kran-nerju, da tista obveza o zaščiti slovenske narodne manjšine še vedno velja. Proračun je bil nato sprejet z večino glasov; zanj so glasovale vse stranke levega centra. Nadškofovi obiski V nedeljo, 1. marca je g. nadškof obiskal župnijo sv. Janeza Bosca, za katero skrbijo salezijanci. Za slovenske vernike se zanima g. Anton Resen. V nedeljo, 15. marca je pa g. .nadškof obiskal župnijo Skedenj, kjer skrbi za slovenske vernike g. Dušan Jakomin. V obeh župnih cerkvah je g. nadškof maševal in pridigal ob 10. uri. G. nadškofu moramo izreči veselo priznanje za njegov pogum in trud, da je celotno sveto mašo — tudi s kanonom — lepo opravil v slovenskem jeziku. V Skednju je g. nadškofa pozdravil dr. Marijan Bajec. V obeh cerkvah so se verniki odzvali kar v lepem številu. Rojan Veliko veselja je prineslo v Marijin dom gostovanje ansambla »Miramar« v nedeljo 8. marca. Najprej je prišel na oder bazovski mladinski zbor ob spremljavi ansambla »Slomšek«. Lepo je zapel vrsto modemih popevk. Nato se je oder napolnil z mladimi harmonikarji in kitaristi Miramar-junior. Pod vodstvom prof. Zajčeve so zaigrali kar zahtevne skladbe. Naj večje pričakovanje pa je bilo seveda za nastop ansambla Miramar-senior. Podal je lepe odlomke iz raznih oper. Z velikim užitkom smo poslušali, čeprav je ves propram trajal dive uri, je bil kar prekratek. Lani smo imeli prvič na veliki petek zvečer ob osmih Kristusovo trpljenje v postni pesmi s kratko povezavo. Zbor je zapel postne pesmi v sporedu, kakor opisujejo Kristusovo trpljenje. Lepo je bilo. Tudi letos bomo na veliki petek razmišljali Kristusovo trpljenje na enak način. Pretekli torek smo pokopali Emilijo Rustja s Scale Sante. Prizadela nas je njena nenadna smrt. V nedeljo je bila še pri deveti sv. maši. Ponoči ji je postalo slabo in čez nekaj ur je v bolnišnici umrla. Zelo je bila poznana. Pogreba se je udeležilo veliko ljudi. Naj ji Bog nakloni večno plačilo. Njenim dragim izrekamo iskreno sožalje. Pojasnilo svetokriškega župnika V zvezi s člankom »Zakaj so v cerkvici sv. Roka odstranili apsidalno pregrajo«, ki je izšel v nedeljski številki Primorskega dnevnika z dne 15. marca t.l. na strani 5, prosim, da bi priobčili naslednji popravek, ki sem ga poslal tudi uredništvu Primorskega dnevnika: Ni r e s, da bi bil dal jaz odstraniti lurško votlino iz cerkvice sv. Roka, pač pa je res, da je to tvrdki Buffolo, ki so ji poverjena obnovitvena dela iste cerkvice, ukazal zavod za spomeniško varstvo, kar na drugem mestu sami priznavate, ko pišete »da so veliko apsidalno pregrajo odstranili 5. marca po navodilih zavoda za spomeniško varstvo«. Ne odgovarja resnici, da bi bil jaz kdajkoli ali komurkoli izjavil, da se »apsi-dalna stena iz kraških skal ne bo več vrnita na svoje mesto«. Trditev, po kateri naj bi se bil jaz v zadnjih treh letih prizadeval za odstranitev le omenjene votline, je ne samo iz trte zvita, ampak tudi obrekljiva. Piscu sicer dopuščam, da se mu »zdi«, da sem se obrnil na zavod za spomeniško varstvo in dobil od njega dovoljenje za odstranitev votline. V resnici pa sem se obrnil in vztrajno obračal nanj samo in izključno zato, da bi od njega dosegel popravilo strehe, ki je bila na tem, da se zruši. Ni res, da bi bil jaz po prevzemu župnije odstranil kakega starešino, pač pa je res, da sem im mesto umrlega Kristjana Tence takoj predložil novega, ki ga je pristojni dekan tudi potrdil. Kunčič Jože, svetokrlškl župnik Bazovica Zima je, tako vsaj upamo, za nami. Za nami je tudi mladinski izlet na Ljubelj in na Bled, prijetni slovenski večeri in pustno veselje v Slomškovem domu. Mladina je izrabila večerne ure za .poslušanje glasbe in za pripravo Molicrove šaloigre »Zdravnik po sili«. Cerkveni pevski zbor se pripravlja na veliko noč in na druge nastope. Tudi glasbeno šola pridno vadi. Gojenci imajo vedno več veselja in njih število stalno raste. Na belo nedeljo, 5. aprila bo spet oživel naš bazoviški oder, ki je več let počival. Letos praznujemo 20. obletnico naše kino dvorane, zato je mladina Slomškovega doma resno zavihala rokave, da bo na dostojen način proslavila to pomembno obletnico. V nedeljo, 12. aprila se bo vsa družba, ki se zbira v Slomškovem domu in mnogi njeni prijatelji preselili za en dan v Rožno dolino na Koroškem. V novem župnijskem domu v Št. Jakobu bodo nastopili naši cerkveni pevci, mladinski zbor ob spremljavi mladih godcev, oba ansambla Miramar in verjetno tudi naš prijatelj znani harmonikar Marcosignori. Ce bi se kdo rad pridružil, naj se čimprej zglasi v Slomškovem domu (tel. 226117). Bliža se tudi naše prvomajsko slavje, ki hoče ob prazniku deda nuditi domačinom in vsem Slovencem na Tržaškem pristno slovensko zabavo. Spored bo letos gotovo bolj pester ko druga leta in smo prepričani, da bo ob sodelovanju naših društev res dobro uspel. Odbor se je že lotil dela. In še zadnja novica: na cvetno nedeljo, 22. marca ob 20.30 bo gostovalo v naši dvorani Slovensko gledališče iz Trsta z dramo »Naša kri«. Vsi prav iskreno vabljeni! Škofov pastirski obisk v tržaški okolici Gospod nadškof bo v tem letu obiskal vse slovenske duhovni je v tržaški okolici. Spored pastirskih obiskov je naslednji: 19. aprila Opčine, 7. junija Sv. Križ, 14. junija Prosek, 28. junija Boljunec, 5. julija Trebče, 12. julija Repen tabor, 6. sep tembra Dolina, 13. septembra Katinara, 20. septembra Boršt, 27. septembra Ric-manje, 4. oktobra Bazovica, 11. oktobra Kantove!, 18. oktobra Mačkovlje. Bralci pišejo Priznanje Goriški Moh. družbi Moram priznati, da sem bil silno vesel vaših letošnjih Mohorjevih knjig in sem jih z užitkom prebral. Posebno mi je ugajala povest »Andrejka«. Čestitam pisateljici in menim, da je s knjigo napravila veliko dobrega. Nekaj izvodov sem poslal tudi v Slovenijo. Menim, da je avtorica znala pokazati ideal v vsem dostopni in razumljivi obliki. Ni sicer sledila Cankarjevemu stilu, saj ta ni za povprečnega človeka, je pa zadela dušo našega ljudstva. Upam, da bom ob priliki tudi sam mogel pisateljici izraziti svoje čestitke. Msgr. M. Jezernik, Rim Le mačeha zmore kaj takega Zadnji vatikanski koncil, ki ga je sklical papež Janez XXIII., je odpravil tako imenovani »Index« ali seznam prepovedanih knjig, tako da sedaj vsak katoličan po lastni razsodnosti z mimo vestjo lahko bere vsako knjigo, ne da bi zato postal izobčenec. Cerkev, čeravno je v svojem bistvu konservativna, se je prilagodila novim časom in je odpravila vse omejitve svobode katoličanov. Jugoslovanska socialistična republika pa nasprotno še vedno vztraja v teh zastarelih in neokusnih metodah, akoravno je sama pretrpela isto leta 1948 s strani Kominforma. Danes se ista izobčenka zateka k indeksom in je tako prepovedala razpečavanje knjige slovenskega tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, ki je izpričal svojo ljubezen do domovine v nacističnih taboriščih, sedaj pa ga ta s svojim nerazumevanjem duševno muči. Menim, da samo mačeha zmore kaj takega, ne pa prava mati. Z. R., Trst Beograjski madrigalisti v Rimu Pevski zbor beograjskih madrigalistov je imel koncert v avditoriju Gonfalone v Rimu. »L’Osservatore Romano« poroča, da .je zbor izvajal odlomke iz pravoslavne liturgije po besedilu sv. Janeza Krizosto-ma. V drugem delu koncerta so bila na sporedu dela priznanih avtorjev. Izvajanje je bilo odlično. Zbor vodi Dušan Miladinovič. Družino je treba ščititi Rimsko združenje katoliških juristov je pripravilo posebno izjavo, ki naj bi služila za utrditev družinske enotnosti. Juristi v tem dokumentu zelo jasno prikazujejo nevarnosti in škodo, ki bi jo povzročila uvedba razporoke. Juristi nadalje vabijo katoličane, naj pogumno zagovarjajo in branijo družino in njene vrednote. ITALIJANSKA TELEVIZIJA Spored od 22. do 28. marca 1970 Nedelja: Prvi: 11.00 Sv. maša. 21.00 Neapelj 1960. Konec Burbonov (2). — Drugi: Srečanje s Cagliaiu. 22.20 Ognji sredi noči, telefilm policijske vsebine. Ponedeljek: Prvi: 21.00 Človek iz Alca-traza, film. — Drugi: 22.15 Simfonični •koncert. 22.45 Parlament italijanskega zedinjenja (1848-1870), 5. nadaljevanje. Torek: Prvi: 18.45 Vera - danes. 21.00 Zid v Sartere. — Drugi: 2L15 Ko človek zgine (3): Nomadi iz mest. 2235 Poučni film: Pakistan. Sreda: Prvi: 21.00 Človek in morje (6): Potopljeni zaklad. — Drugi: 21.15 Pek iz Benetk, film. 22.45 Kino v letu 1970. Četrtek: Prvi: 21.00 Marijino oznanjenje, recital. — Drugi: 21.15 Vse tvegajoči. Petek: Prvi: 18.45 Simfonični koncert 20.50 TV-7. 22.00 Od česa živi človek (Tolstoj). — Drugi: 21.10 Prenos po evroviziji iz Rima: Križev pot v Koloseju. 22.15 Srečanje za veliko noč (3). Sobota: Prvi: 13.00 Sv. Klara iz Monte-falco. 19.10 Veliki kanjon (ZDA). 19.35 Cas, duhu posvečen. 20.50 Evangelij po sv. Mateju, Pasolinijev film. — Drugi: 21.00 Mi in drugi. 22.10 Maša »Requiem« (G. Verdi). iiiiiiiiiHiiiiiiiiiiimiiimiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiimiiimiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiimiimiiiiiiHiiiiiHiiiiHiiNiimiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiim^ t Msgr. Janez Hladnik 69 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA (SPOMINI) MASA NA LADJI Drugi dan je bila nedelja. Moral bi maševati, a ladja ni imela kapele. Nič se nisem temu čudil. Saj sem vedel, da je francosko javno mišljenje brezverno. Začudil sem se pa takaj prvi dan, ko pride k meni mlad mornar in me vpraša, če sem jaz katoliški duhovnik. Kar kmalu sem videl, kako odličen fant je in kako Blobokoveren. On da je tudi določen, da mi bo stregel pri maši, če mi je 'tako prav. Seveda sam bil takoj sporazumen. Razložil mi je, da se vsako jutro, če je kak duhovnik na ladji, pripravi otroški salon m se postavi oltar. Naslednje jutro ob sedmi uri je bila sveta maša in tudi nekaj Potnikov je prišlo, vsi iz prvega razreda. Kmalu so s strežnikom prišli k meni tudi drugi fantje ladijskega moštva in začenjali z menoj razgovore, iz katerih sem spoznal, da imajo o ven popolnoma zmešane pojme. A vendar je bilo tolažilno, da so iskali nečesa in da se je to ponavljalo skoraj na vsej poti. V soboto me obišče kapitan in vpraša, če bi hotel imeti slovesno .sveto mašo. Seveda mi je bilo prav. Slovesna maša je hila zanje godba. Tako so udarili kot stari avstrijski godci pri polku. Maša je bila v veliki dvorani, a le za potnike drugega in prvega razreda. Tako smo pluli brez presledka. Le od daleč smo videli Kanarske otoke, še bolj daleč proti vzhodu so bili tri dni kasneje Kapverdski otoki. Morje je pa bilo mimo, veličastno, brez-brežno. Kakor žametna temnomodra preproga je bilo, katero je rezal ladjin gredelj, da se je peneč valila voda na obe strani. Pogledam natančno in res, ne motim se: dva delfina v paru vozita vsak na eni strani ladjiine konice, ki reže valove. Pa sem še bolje pogledal in sem odkril še več in več delfinov, ki so skakali iz va- lovja in v loku padali nazaj. Na obzorju pa je bila bela koprena, kot da prikriva obrežje, ki je bilo nekje tam neskončno daleč. Zadnji dan pred Rio de Janeiro se pojavi za nami mogočna prikazen, katero smo čez dve uri spoznali. Bila je tržaška »Oceania«. Njena hitrost je bila neprimerno večja kot naša. Kaj bo naša stara barka v primeri z mlado silo! Kar kmalu nas je pustila za sabo. Čez dve uri je ni bilo več videti. Njena pot je vodila do Arecifesa. Mi pa smo šli naravnost proti Rio de Janeiro brez .postanka. V RIO DE JANEIRO Zame je bila pot nepopisen užitek. Smotrno razdeljeni čas mi je tekel tako, da mi je bilo kar žal, da je že noč. Le tega se nisem zavedel takoj, da uro pomaknejo nazaj vsako toliko. Kako, da ni še kosila? Pa pogledam na ladijsko uro in doženem, da kaže eno uro manj kot moja. Kmalu sem spoznal, da tako mora biti. Do Rio de .Taneira so nam dodali že tri ure časa. Pa mi je prav prišel. Po dvanajstih dneh vožnje od Lizbone se je pokazala obala in povedali so nam, da se bližamo Rio de Janeiru. Bila je noč in deževalo je. Ničesar lepega ni bilo videti. Zjutraj je bila ladja že v pristanu. Hitro sem skočil na trda tla. Kar negotov sem bil v nogah, še je deževalo; vroč puh me je objel. Nič zato! Kar po mestu, čeprav se bom zmočil. Casa ni bilo za skok na hrib Carcovado, od koder Kristus mesto blagoslavlja, pa ‘tudi smisla ni imelo v tako neugodnem vremenu. Bil je to prvi korak na novi zemlji. Po kosilu je bilo dano znamenje za odhod. Prav tisti čas so se oblaki začeli razmikata in dvigati. Ko je ladja zaplula proti izhodu iz zaliva, se je nebo odprlo. Pred nami je kipel v višavo grič Pan de Azucar, tam gori še više je pa držal razpete svoje roke Kristus, kakor da nas hoče objeti. Čudovit je bil ta prizor. Že sem menil, da se nam je hotel Kristus skriti. Pa prav tedaj, ko smo zavozili okrog rtiča v smeri proti jugu in kjer je pogled na Corcovado najlepši, so se oblaki razmaknili. Očarani so bili vsi sopotniki. Bila je nebeška prikazen in tako blizu je bil Kristus, da se je zdelo, da ga lahko dosežem. Drugo jutro smo bili v Santosu. Umazano mesto je to, .pač trgovsko in nič drugega. Tam se nihče ne ustavi zato, da bi iskal lepot, temveč le poslovno. Ali bi izstopil ali ne, sem premišljeval, ugotavljajoč umazanijo mesta. Pa že prihajata po dvižnem mostu moža, ki me iščeta. Dobila sta namreč glas iz Ljubljane in tako sta me prišla pozdravit kot prva rojaka iz nove zemlje. Bila sta Ivo Butkovič in njegov tovariš. Prišla sta iz San Paula, ki leži 80 km v notranjosti dežele, mesto, ki menda na svetu najbolj hitro raste. Še danes pravijo, da je tako. Ni bilo časa za skok v San Paulo. Cez tri ure smo šli dalje. Med novimi potniki je vstopil vseučiliški profesor iz mesta Tucuman na argentinskem severu. Od tu naprej je bil moj sobesednik in prav za potrebo, kajti moral sem mu razgnati nesmiselno trditev, da je vera v konfliktu z znanostjo. (Se bo H&daljtvtlo) Predavanje o problemih sodobnega katolicizma SLOVENSKO KATOL. PROSVETNO DRUŠTVO »M. FILEJ« v Gorici vabi na KONCERT ORKESTRA GLASBENE MATICE IZ TRSTA ki bo v torek, 24. marca ob 20.30 v dvorani Katoliškega doma. Dirigent: Kruno Cipci Solisti: M. Pahor - flavta; V. Cesar - fagot; D. Slama - klavir SPORED A. Srebotnjak: Glasba za godala; L. Boccherini: Koncert v d-duru za flavto in godala; L. van Beethoven: Romance Can-tabile za klavir, flavto, fagot in orkester; W. A. Mozart: Simfonija št. 29 v a-duru K. 201 Ciklus predavanj o sodobni slovanski kulturi, ki ga prireja SKAD v Gorici, se bliža svojemu koncu. V teku dosedanjih večerov, posvečenih tej -temi smo lahko slišali že vrsto različnih referatov s področij literature, glasbe ipd. Zadnje na vrsti je bilo predavanje prof. Lojzeta Ambro žiča iz VViirzburga o temi »Puberteta katolicizma«. Predavatelj se je kot duhovnik posveti! študiju bibličnih ved, ki jih je najprej študiral na Bibličnem inštitutu v Rimu. Nato se je vrnil iv Kanado, kamor se je po vojni izselila njegova družina, in tu poučeval v torontskem bogoslovju. Cerkvene oblasti so ga nato poslale na nadaljnji študij bibličnih ved na znano univerzo Wurzburg v Nemčiji. Prof. Ambrožič je najprej podal nekaj oznak o vlogi krščanstva zlasti v zgodovini zahodnega sveta, kjer je npr. prav in samo ob tem sklopu lahko razumeti pojav francoske revolucije ali kasneje komunizma. V svoji nadaljnji analizi sodobnih problemov katolicizma je predavatelj nakazal celo vrsito problemov, ki tarejo katoliški svet v pokoncilski dobi. Tako je nanizal nekaj misli o tradiciji, avtoriteti, vprašanju celibata in različnih tokov v Cerkvi. Zaustavil se je tudi ob pomenu in nujnosti papeštva kot ustanove, ki v ljubezni veže -med seboj različne težnje v katoliškem svetu. Prof. Ambrožič je še osvetlil razne pojme v zvezi s krizo holandske Cerkve, ki kaže velikanske razlike s kako drugo, kakor npr. špansko Cerkvijo. Razčlenil je še sedanjo podobo rim-se kurije, ki je deležna veliko upravičene kritike, igra pa tudi marsikdaj pozitivno vlogo. V tem oziru je odločno obsodil nekatere škodljive pojave znotraj kurijskega okvira, ki včasih bolj škodujejo kot koristijo, saj ne moremo odobravati diktature v nikakih oblikah tako od strani svetne kot cerkvene oblasti. Ob koncu je predavatelj v usmiljenju nakazal pot iz sedanjih antagonizmov, ki prevevajo katoliške vrste. Da je bilo predavanje zelo tehtno in aktualno, je pokazala tudi živahna debata. Različni udeleženci so v svojih mislih oziroma pripombah podali nekaj lastnih pogledov v zadavi. Predavanja se je udeležilo .precej izobraženstva in študentov, kar je vsekakor razveseljivo. Spectator Odnosi do slovenske manjšine V listu »Ouadrante Est«, ki periodično izhaja v Gorici, najdemo v št. 23 od 28. februarja 1970 tudi sledeče misli, ki se nanašajo na slovensko manjšino na Goriškem: Navzočnost slovenske narodne manjšine tako v naši pokrajini kot v naši deželi pomeni dragoceno priliko z a bistveno obogatitev skupne demokratične dediščine in je istočasno koristno sredstvo ter najboljše jamstvo za stalno izvajanje mednarodnega poslanstva Gorice do Jugoslavije in »slovenskega sveta«. Z ozirom na take vidike bi bil gotovo škodljiv vsak javen ali skriven poizkus vsrkati ali osamiti slovensko manjšino s strani italijanske večine. V skupni težnji pospeševali harmoničen razvoj naših skupnosti v mestih, pokrajini in deželi je treba Slovencem kot državljanom in članom skupnosti priznati vse pravice in posebne pogoje, da bo obseg njihove družbene, kulturne, šolske, politične in verske svobode vedno zajamčen in cenjen, nikdar pa zožen ali omejen. Kulturni večeri v Katol. domu Do sedaj smo imeli v Katoliškem domu v Gorici v marcu kar tri kulturne večere. Najprej je v sredo, 4. marca prišel predavat dr. Jože Andlovič iz Šempetra pri Gorici, nato je bilo 11. marca skioptično predavanje o potovanju goriškega nadškofa v naselje Manikro v afriški državi Slonokoščena obala, naslednji dan je pa govoril prof. Lojze Ambrožič iz Wiirzbur-ga v Nemčiji, o čemer posebej poročamo. Dr. Andlovičevo preda/vanje je privabilo v malo dvorano izredno veliko število občinstva. Je pa predavanje to tudi zaslužilo. Dr. Andlovič, po poklicu kirurg v šempetrski bolnišnici, se je namreč lani udeležil slovenske planinske odprave na dva vrhova v pogorju Anapurne na ne-pa.lsko-kitajski meji. Ekspedicija je uspešno potekla in slovenski planinci so 22. oktobra 1969 prišli kar na dva vrhova: na Anapurno II (7937 metrov) in na Anapur- no IV (7542 metrov). Celotna ekspedicija je imela 11 članov, katerim se je v Nepalu pridružilo 11 šerp ter 120 nosačev. Odprava je odpotovala iz Ljubljane sredi avgusta z dvema kombijema in enim tovornjakom. Pot je vodila preko Turčije, Perzije, Afganistana, Pakistana in Indije v Nepal. Med potjo je prišlo do raznih nezgod, a odprava je le srečno dospela v Nepal. 250 barvnih posnetkov je gledalcem predočilo 24.000 km dolgo pot, vzpon v gore, zmagoviti naskok na vrh Anapurne II in IV ter povratek v nižino. Bilo je res zanimivo in poučno predavanje, ki je navzoče za dve uri prestavilo v do sedaj nepoznani svet in jim odkrilo na izviren način lepoto božjega stvarstva. Božje poti in Marijino češčenje Naš bralec in dopisnik takole vprašuje: Dovolite, da vam povem, kako jaz mislim o božjepotnih romanjih in o češčenju Matere božje in svetnikov. Ko sem bral v »Katoliškem glasu«, da se pripravlja osemdnevno romanje v Lurd in da stane vožnja in preskrba 50 tisoč lir, sem se vprašal, ali ubogi verniki res morajo potrošiti tolikšno vsoto, da počastijo Mater božjo v Lurdu, ko pa imajo na pragu svojih vasi Marijinih cerkva na pretek. Bogatini navadno ne romajo v Lurd in so do vere brezbrižni. In če kateri gre, gre z avtom. Meni se zdi, da je to češčenje Matere božje podobno ravnanju vdove po pok. Johnu Kennedyju, Jacqueline. Ta j c potovala iz Grčije v Pariz kupovat obleko, čeprav je imela trgovine tudi v Atenah ali kje drugje bliže. Seveda Jacgueline si je to lahko privoščila, ko je sedaj žena milijarderja Onassisa. Za ubogega kmeta ali delavca je po mojem mnenju dovolj, da počasti Marijo doma, če ne more na božjo pot. Marija ga bo vseeno uslišala, če se zateče k njej z globokim zaupanjem. Tomaž Cuder Brez droma, človek lahko povsod časti Mater božjo in ga 'ta lahko povsod usliši. Prav itako je res, da Bog ni iskal kakih krajev kakor edinih, kjer bo ljudem delil milosti. Kot neomejen gospodar povsod lahko vetrnega človeka usliši in mu pomaga. Vemo, da je sv. Pavel Korinčanom priporočal: »Molite in zopet pravim, molite!« in jim nd naročal, naj poromajo v Jeruzalem. Vse to je res. Toda prav tako je res, da je sv. Pavel sam poromal v Jeruzalem, da tam pomoli v templju. O našem Gospodu in njegovi Materi je tudi znano, da sta poromala v Jeruzalem. Prav tako vemo, da so kristjani že v prvih stoletjih radi romali v Jeruzalem in na grobove svetih mučencev, posebno še v Rim na grobove apostolov Petra in Pavla. O tem pričajo silno stari zapisi na njunih grobovih iz 3. stoletja. V časih cerkvenih očetov, to je v 4. in 5. stoletju, pa ja bilo romanje