O TAKOIMENOVANEM "IMANENTNEM" <INTENCIONALNEM> OBJEKTU
(Antonu Martyu, 17. marca 1905) Dragi prijatelj!
Ravnokar sem prejel vaäe prijazno pismo. Kakor vidim, je tudi Vas razvnel rimski kongres. Kar mene zadeva, ni lako in ludi v pismu, ki sem ga odposlal danes, sem poskuSal nekoliko pomirili lako E. kot K. Tiskovne napake so zagotovo neprijetne in ker ni bilo separalov, tudi Vam ne morem poslati nobenega primerka.
Od tega, kar ste rekli o Hoflcrjevih izjavah, mi je tisto o "vsebini" in "imanentnem objektu" predstave tuje.
Če sem govoril o "imanentnem objektu", sem izraz "imanentni" dodal zaradi tega, da ne bi priSlo do nesporazuma, kajti veliko je takih, ki temu, kar je zunaj duha, pravijo objekt. Sam pa govorim o objektu predstave, ki ji pripada, četudi ji zunaj duha ne ustreza nič.
Ni pa bilo moje mnenje, da: imanentni objekt = "predstavljeni objekt". Predstava za (imanentni, se pravi edino prav objekt imenovani) objekt nima "predstavljene stvari", marveč "stvar", npr. predstavo konja, ne "predstavljenega konja", marveč "konja". Tega objekta pa ni. Predstavljajoči ima nekaj za objekt, ne da bi to nekaj zaradi tega tudi bilo.
Že od nekdaj pa je v navadi reči: univerzalije kot univerzalije so v duhu, ne v dejanskosti in podobno, kar pa ne pomeni, da je tako "imanentno" imenovano "miSljeni konj" ali "mišljeno univerzalno", itn. Kajti mišljeni konj v občem bi bil hic et nune po meni mišljeni konj v občem, korelat mene kot individualno mislečega, mene kot individualno to mižljeno kot mišljeno imečega. Ne bi mogli reči, da je univerzalno kot univerzalno v duhu, če bi menili, da k objektu, bivajočemu v duhu, spada določilo "po meni mišljenemu".
Ko Aristotel pravi, daje aistheton energeia v Čutečem, govori tudi o tem, čemur pravite preprosto "objekt", čemur pa sem si dovolil reči (prav zaradi tega "v", ki ga običajno uporabljamo) "imancntni objekt", ne da bi rekel, da je, marveč, da je objekt, četudi mu zunaj nič ne korespondira. To, da je objekt, pa je jezikovni korelat temu, da ga ima za objekt čuteči, drugače rečeno, da si ga čuteč predstavlja.
Aristotel pravi tudi to, da aisthesis dojema eidos brez hyle (prav tako seveda razum z abstrahiranjem materije dojame zgolj eidos noeton). Ni mislil v bistvu enako kot mi? "Mišljeni konj", vzet kot objekt, bi bil predmet notranje zaznave, ki jo misleči zaznava, če ta skupaj z miäljenim tvori korelalivni par, kajti korclativa drug brez drugega nista zaznavna. To, kar je občuteno kot primarni objekt ali z razumom miSljeno univerzalno kot primarni objekt, pa vseeno ni predmet notranje zaznave. Ali primarnemu predstavnemu odnosu sploh ne smem pripisati nobenega objekta in nobene vsebine ali pa ga ne morem zenačiti = "mi.?Ijeni objekt". Protestiram torej zoper meni pripesnjeno nemarnost. Zoper katero predstavitev mojega nauka pa pravzaprav nastopa Höfler? — Zoper neko mesto iz moje psihologije? Ali morda zoper nekaj, kar naj bi rekel na predavanjih? Kje? Kdaj? Pred kom? To bi zares rad vedel. Že dolgo nisem vzel v roke ne Psihologije ne zvezkov, toda po mojem spominu je tako, kakor sem dejal in zavračam, da jc bilo kdaj rečeno kaj napačnega, kakor da bi kdaj označil za imenentni objekt konja predstavljajočega se "mižljenega konja", zmerom le "konja" (v skladu z Aristotelom); seveda pa sem dejal, da je "konj" mišljen od nas in kolikor ga misliino (NB. Misliti konja, ne misliti "mišljenega konja"), imamo "konja" za (imanentni) objekt.
F.B.
Opomba: Prevedeno iz iste knjige, str. 87-89. Prev. T. Hribar