Te vaj X.
SeeU Jf/rciif.
O, srečno ivoje hrepenenje,
(iloj, chiv ok ! /c spolnujc m': Xo Idi/a »e (i odrešenje.
Presrccni dan žari >e žc! (jloj, t orkov aitarju jo zalšuti jela. De v red n m lii Jezusa svojga sprejela; \ »lamino, liiiimo /.daj spaii ui oa»: k votoliiii /.oiiiieam na» klico nje ila*!
Uoeila večna sc nam bliža,
ije tro»e o c sovražna muc; /|0 raste sitciio dn vo križa, ki uum ia/.jusiii grehu ii«io. Marij*. v (< u n i /. u u l i »krila o\etlica, .le >1 a 11 Hi-bCiie, in vender - Ilovica, kil' Solnee minsko nie ne maram jgato Sjt« čistost »e lepši bliši.
ti Močiti \daiu v svoji hčeri,
Marii! O ve.-oli sc! (1 blagor Ijudstvam v sveti veri:
1'rojeli v Nji in z Njo slo \se! JSveticunja dan v Nji |iroiuilo se sveti, ilos; večni za grešne nas pride uiuieti. ti s rec ti i dolžniki! za svojo dolgu ?si iac'ga pliw'vavca — Boga zadoho!
/asujiuii globočinc strasti,
Itazpadc nuj serca napuh, In v dobrim lo hitimo rasti.
iS pokoro naj se čisti duh! Ze bliža sc Jagnjeta rojstvo, kristjanje! 1'iipravimo v sereih .Mu vredno -t»n'van|e. De tudi nam bode res OdrcMcnik. Iu v finem Zvclicar iu Miiiljcn Sodnik.
8 ponižnim sercam ga išimo. Le zanj ljubezen naj gori; In s ua-i Njeguvo oborntmo, Kar Un dobrbtno nam doli; Ou /ftled nam ie dal, pomagali sroiieam, t o houmo pristen tiit* zvestim utcicaiu. ki v rajnko veselje jih peljo 1'asiir, > nebeške višave, kjer večni je oiir! .n • o
§9i*mo is MUma
v. č. velik iga definitorja O. Nuleziu Volčič-a do v. č. O. kulista Omejc-a. frutičiškunskiga prodniku v l.juhljani.
(Dalje.)
»Spodhudljivo življenje ljudstvu v Neapelnu me je velikrat prav v sercc giuilo. Veselo jc. kako ohilno ljudje oh nedeljah in tudi oh delavnikih cerkve obiskujejo, Za-kraiucnto sv. pokore in sv. Kesnjiga telesa tako pogosto prejemajo, do spovedniki komej zamorejo s spovedenci izhajati, iu po večih ter bolj obiskovanih cerkvah sc o praznikih av. Košnje telo v dveh razločnih tabcriiakcljnih hruui,
9<i*t Sto.
do obhujancam ložej zadovolijo. ko opoldne iu zvečer „Avc Marija- zvoni, se vsi po ccstuli iu ulicah odkrijejo in molijo, ako k vcciuiu kake štuleže sem ter tje izločiš. (I |uh-Ijaua, l.juldjana, tudi ti štularjev iiuaš, ki lložji kruli v ohiiuosii jedo, |»a klobuka ne prizdignejo, ko jih zvrni k molitvi kliče! l»e bi jih pač zumoglu v Neapcl v šolo poslati! Vr.) Cerkveni godovi, obletnice itd. v Neapelnu skorej imbcukral čisto ne jenjujo; ravno de praznovanje pu eni cerkvi mine, se ze pri drugi, tretji cerkvi spel začne Pred praznikom so navadno obhaja devetdnevnim ali saj iridnevnicu, potem pu osmina, med ktero je ob odločenih praznikih vsak dan hvaliti ogovor (puticgvricus ali t ustna pridiga od svetniku). Pri enačili ohhujuujiii sc v časi ob-hujuiiiga pomočnika uli putroiiu navadno tudi lice cerkve iu bližnji tergi iu ulice skoz tri večere ruzsvitljujejo, sc sirc-Ija iu umetni ognji nupravljajo. Zlasti časte Ncupolitam i zoper strašno ognjeno bruhanje Vesufovo Mater lložjo kur-meliško, kteri v čust se vse mesto vsako sredo skoz celo leto mesnih jetli zderži, potlej tudi sv. Ano iu sv. Jamarju.
kralj svojimu ljudstvu z lepim iu pobožnim zgledam sveti; ou v lloga zaupu in veliko moli, torej ga pa hudo-voljni ne morejo terpeti. (Od tod krokunje zoper njega kakor zoper pobožna španjsko kraljico po časnikih; Vr.) l.e-tus je stanoval poletne mesce v Custellumure v letnim gradu blizo nasigu samostunu, kjer sini jest prebival. Vsuko nedeljo iu vsak praznik je nugovoril zu sedem očetov i/, samostana, de so v kapeli njegoviga gradu sv. mase brali, desiravno iiuu nu svojim dvoru skolu in več duhovnov, ki. se ve de, vsi tam mušujejo. O Porcjuukuli je bil prišel s kralj ico (hčerjo uudvojvotlu Kuslna) s 4 kraljeviči iu dvema kruljevnuiua v našo kloštersko cerkev, sc vdeležiti odpustkov tega dnevu.
Cerkve v Neapelnu, razun nekterih. sicer uc dosežejo veličunske stavbe, obilne umetnijo, žalosti iu velikosti rimskih cerkev; njih olepšava o praznikih pu vender unim nie ne odjenju; sem ter tje še preseže rimske. Kani ima Neapcl samo okoli 40, kar jc pri pol milijonu ljudstva malo Nektere duhovnije ali ture iinujo 20 do 30 tuvzem dus. V Neapelnu iu po vsim kraljestvu nekatoličaiiov -- tudi judov in ločenih grekov nu terpe. Samostanov v tem mestu ui dosti niuuj kukor v Kimu, rod sv. Krunčišku pa jc ondi sc obilniši kot v Kimu. Verh nekterih miimriškili samostanov (Coiiventuales) iu terejarjev (Terliurii Claustrales), ki ob svojih lustnih prihodkih žive, je tukuj 5 frančiškanskih samostanov »Kcformutorum*, 3 „Ohsci vuntium", dva kapu-ciuarska, iu 3 ulkunturinskih frančiškanov, teduj 13 kloštrov. Tudi je vee ženskih samostanov sv. Frančiška. Vsi ti p resi v ni sumostaui pri dubrotnosti prebivavcov, in pri ohiiuosii iii razmerama nizki ceni živeža dobro iu luliko izhajajo. Kden zmed peterih samostanov „Keformatoruma, l»ul-uiu imenovan, od nabruuih milih durov toliko prihrani, de zamore rejise in uciliše za zamurčke oskerbovali, kterih imajo zdaj 32 v samostunu. 13. kiiu. t. I. jih jc I I zmed
Kntollftk cerkven Umi.
1 Ljubljani /isf upada tSoT.
njih nv. kerst in sv. birmo po apostolskim poslancu na ne-apolitanskim dvoru prejelo, nekteri tudi sv. Obhajilo. To opravilo je bilo v cerkvi sv. Ane, ki jc zmed naj lepših v Ncapclnu. Pri ti slovesnosti je bil pričujoč tudi goreči in v Ljubljani dobro znani gosp. Olivieri. Vsi ti keršanski zamurei. berž ko so keršeni, oblečejo samo zavoljo enakosti ubleko našiga reda; pred sv. kerstam vender ne. Obser-vantovski samostan v Neapelnu je sedanji cas naj obširuiši poslopje našiga reda, z 200 mnihi, imelo bi jih pa lahko še veliko več v njem prostor. Ravno lako jc tudi njegova cerkev, „&. Maria la Xuovau, to je, pri novi cerkvi Marije Device, velika in lepa. s 40 altarji. Poprej je bilo naj veči poslopje našiga reda frančiškanski klošter v Madridu, kleri je pa v puntih poslednjih časov odpravljen bil. t K. si.")
Je le prirfotoijiro ali sgnbt/ivo a ne-tleijah in praznikih delati in Boš/o niniba opažali ?
V začetku pričijočiga stoletja je na Francoskim v mestu l.ijonu živel neki čevljar, po imenu l.ojz Berthier, ki je imel navado, ob nedeljah in praznikih — večidel do pol-danske ure še v svoji delarnici tičati in šivariti. — Vsprot njega, naravnost čez ulice, pa tudi neki kupec, prav dober kristjan, iu ves vnet in za posvečevanje svetkov goreč človek stanuje, kteriga je to čevljarjevo početje grozno v scrce bolelo, ni je mogel prenašati te nekeršuiiske čevljar-jeve napake. — Veko nedeljo stopi čez ulice, ter jo naravnost v delarnico čevljarjevo zavije, ga zastran prekeršja Hvete nedelje lepo iu prijazno posvarit. Ali čevljar se izgovarja, de mu ni mogoče, se tega zdcržati ker je siro-mašin rokodelec, ima družinico, in njegovi dohodniki (kundje), kteri mu zdaj obilo dela nanašajo, bi mu lep košček kruha odnesli, zapustivši ga, ko bi jim po obljubi rokodela ne opravljal, in o nedeljah in praznikih v cerkve zahajal, in križem roke nosil. Vi pa, predragi gospod sosed, si lahko o praznikih počinik privošite, ko ste z vsim blagam obloženi, in ste ua siie premožin možak, tako de mu ga je malo versta v našim mestu; ali pri meni mora vse druga pesmica peti, če hočem z ženo n otroci pošteno živeti. — Pri teh praznih izgovorih kupec z glavo pomaja. rekoč: \e želim, ljubi moj sosed, de bi vi pri svoji družini škodo terpeli. iu zato se vam nudim, vestno in do vinarja vse poverniii, kar bi pri opuši dela o praznikih terpeti utegnili, ako bi končama pol leta sc o nedeljah in svetkih šivarstva zderžali, in kar je naša keršanska dolžnost, k Božjim službam hodili! Vam je li všeč ta pobota, de kupec, ali ne? „lz celiga serca, de čevljar. Od terpeža celiga tedna se spočiti, in k Božjim službam hoditi, je veliko ložje, kakor pa dreto vleči in po usnji s kladvam tleči, ter se ukvarjati za siromaški košček kruha, de bi človeku kmalo oči iz glave izkapale, ga vroči pot žalil in v muki skorej dušo postil; in sim še posebno zadovoljili, ker ste mi obljubili vso škodo, ki jo bom z opušo dela o svetkih pri svoji dru-žinici terpel, dobrotljivo poverniti". Potem si soseda v roke sežeta. iu sklep, nedelje in praznike posvečevati, je krepko storjen. — Ko pol leta preteče, kupec spet k čevljarju pride, rekoč: „Verlo. dragi gospod sosed! pošteno in moško ste pri dani besedi ostali; je tedaj tudi moja dolžnost, pri obljubi ostati, v kteri sim sc vam storjeno škodo poverniti zavezal. — Povejte mi tedaj, koliko vam znese ta kvai, kteriga ste z družino vred terpeli, ki ste o nedeljah in praznikih delarnico opušali in k Božji službi hodili, de jo vam do cempcra povernem?" — O ne kopeke (krajcarja) ne, de čevljar, nimam je škode pri tem, de sim se o nedeljah in svetkih zderževal svojiga šivarstva in k Božjim službam v cerkev hodil; zato pa tudi vas, dragi moj sosed! ne veže nobena dolžnost, ini kej povračevati. — Pomislite, dragi moj sosed, reče nadalje, de mi vaš svet nobeniga
kvara ui včinil, še le veliko več dobička naklonil; ker pri mojim domu io gospodarstvu se jc nekaj vse na boljši ob-vernilo, kakor je popred bilo; sim vam tedaj, ne de bi povračilo tirjal, le serčno hvalo dolžan.
Od začetka se res nisim mogel kej lahko privaditi, o nedeljah in praznikih se dela zderževati, — je bilo še lo in uuo dokončati; ali misel, de mi boste vso škodo poverniii, in spomiu na mojo moško obljubo, sta mojo napčno guatev. keršiti s svojim delani posvečbo nedelj in pruzni-kov, močno v berzdah imela. — Po vašim svetu sim pridno v cerkev hodil. Pri pridigah mi je marsikteri zlat nauk ušesa potrebil, kteriga popred več let zapored nisim cul, marsikteri upom me k veči poterpežljimsti vabil, k zatiru serda in judu sklical, k molitvi in drugim keršanskim dobrim delam obudil, kur sc mi jc bilo že davno vse iz spornimi izkadilo. — Zdaj sim se spet molitve in keršanskiga življenja poprijel, iu res. gospod sosed! čuditi se moram sam nud seboj, de jc nekaj uevidniga mojo pusto, terdo-koruo, termasto iu neumno glavo razsvetlilo, čudna luč me je obsijala, de zdaj vidim, kar popred nikakor zapopasti nisim mogel, ko je popred bila glavu polna posvetnih zmot-njav iu tuhtov za časno življenje. \eka čudna, prečudna roka je moje jalovo, suhotno, brezbožno serce predelala in pokrepčala: ki je bilo popred polno posvetnih skerbi in ho-motc, z verigami strasti prepreženo. je zdaj jelo prostejši dihati. Kmal sim občutil v svojih persih nekak ljubeznjiv mir, od kteriga se mi popred še sanjalo ni: posebno ko sim svojo pušobno iu zanemarjam) vest v zakramentu sv. pokore opravičil, in vso suho in medlo dušo z angelskim kruhaiu pri mizi Gospodovi okrepil, in vse novo življenje, nekako prerojstvo obhaja moj duh od dneva najine pohote.
Zdaj še le v pouedeljik, dobro spočit, stopim v svojo delarnico, in se uii vse bolj kakor popred pospešuje. Celi teden zdaj usnje raztegujem, klestim podplate, budam in vlečem, de je veselje, in to svoj pot naprej, de me spet sv. nedelja zasači. Popred nisim kar nič vedil, kaj se reče poterpeti, vsaka muha inc jc razkačila. in v svoji burjasti termi sim si pogosto usnje ruzsnekal in skazil; ali sim si pa kako orodje skerhal iu shabil, in si tako rekoč celo delo popačil in spridil. Moja jeza mi je tudi dvakrat hudo želi-nico (zelenu bol) nagnala, tako de več časa nisim \izdelati iu kej zaslužiti mogel, zu ozdravila iu vrače sim veliko potakonov izmeta!, iu namesto dobička Ic zgubo imel.
Od dneva najine pobote sini sc pa vnčsil, in pozdeva se mi, kakor de bi zdaj moje oči uekako bolj. kakor popred vidite, iu moj život je nekako krepkejši od pred. in obe moji roki ste ročucjši postale. Po navadi sim zdaj že saboto ob treh popoldne s svojimi pri kraji; in mojih prihodnikov je zdaj veliko več od popred. Popred so me ljudje serpiga čevljarja, terinoglavc-a, vedniga godernjavca imenovali, in marsiktera keršenica, ktera se je moje navtisujenosti bala, jc delo svoje gospode drugam nesla, akoravno bi ji bilo k meni veliko bližej iti. Zdaj so pa graje uli priuiki, s kterimi so me popred ljudje zavoljo moje robate navtisnjenosti. pitali vse po vodi splavali, in povsod le prijazne obraze srečujem. ker sim tudi sam prijaziu do ljudstva. Ali, gospod sosed! mu kupec v besedo seže, ne zamerite mi, de vas vprašam: Kako se pa s hišnim, to jc, zakonskim niiram godi? Popred je bilo tudi od kavsa in ravsa v vajnim zakonu veliko slišati; kako se pa zdaj kaj godi? — Res je, odgovori čevljar, ko mu pri tem kupčevim vprašanji rude-čica prešine obraz, res je bil popred velik nepokoj med mano in ženo: ali zdaj jc vse drugač. Bog je dal de spet preljubi mir pri hiši prebiva, in z miram tudi blagi red. Popred sim vedno mislil, de imam le jest prav. nikoli pa ne žena: povsod sini popred svojoglavno hotel pravico imeti, ko bi bil kak angelj iz nebes me prepričuti prišel, de ima žena prav, bi inu verjel nc bil.
Moja naglost. jeza iu terma so pri vsih rečeh gospodarile. in so marsikako vpreko. kreg in tudi poboj uasno-
vale, kterih sc zdaj žc pri spominu sramujem. Vedno sim popred svojo družo za nekako klepetalo imel, in vender sim bil večidel vsiga hišniga nepokoja sam začetnik. Zdaj sva pa oba v lepim miru, in prizanašava drugi drugimu, in Bog je dal, de je najin zakon brez vse spotike za druzih oči in ušesa; ljubezin in lepa edinost med nama vnovič kraljuje. Tudi otroci naju rajši poslušajo in ubogajo, ker vidijo nad svojim poboljšanim očetam keršanske izglede.
Ves ginjen zdaj kupce izvleče inošuiček iz žepu, rekoč- „Nate, ljubi moj sosed, tukuj dva zlata": in še pristavi osupnjenimu čevljarju: »Tale denar iz prijaznosti v vedin spomin vzemite, ker nisim se nadjul, iu tudi naprej nisim mogel previditi, dc bo moj keršanski opom za vaše poboljšanje luko lepo iztekel, lo je. de ne boste po mojim svetu kar čisto nobene posvetne škode terpeli, sim vsaki mesec djal dva rajuška na strun, de bi svojo obljubo spol-nil, in prosim vas, to mervieo sprejeti in ohraniti v spri-ček. kako drago mi je, iu radost po mojim sercu igrti, in veselja se jokam, de sim srečo pričakal, vas z enim svar-jenjem na pravi keršanski pot zavoziti. Prepričali ste sebe iu mene pri tetn. ako spolnujcnio eden proti drugimu svojo keršansko dolžnost, tudi Bog nam svoje mogočne roke ne odmakne, in vekomaj je resnična prislovica: »Obilna je nada, kjer Božji blagoslov vladau.	.1. M
Ogled po Slovenskim.
Iz Ljubljane Razpis v. č. škofijstva od 15. t. m razglasuje novo družbo M u r i j n i g a n e o m a d e ž a ii i g a spočetja v podporo katoličanov v turškim cesarstvu iu na Jutru, ktera ima na Dunaji svoj poglavitni sedež, in sc bo po vsim cesurstvu razširila. Na Dunaji jc srednji odbor pod predsedništvam c. k. dvorniga svetovavca. Kri d. žl. Hurtcr-ja, in pod obrambo kardinala in kneza vikšiga škofa, po deželah pa bo v vsaki škofii v glavnim mestu podružni odbor pod poveljstvam dotičniga škofa. Od Nj, veličanstva je bila ta družba 31. mal. serpana poterjena iu jc bilo zbiranje darov po vsim cesarstvu privoljeno, ki druž-biui odbor želi, de naj bi se pervikrat napravilo v god M a-rijniga neomadežuniga spočetja, k čimur je ta dan naj pripravniši. V. č. škoftjstvo jc že napravilo osnovo zu ljubljanski podružni odbor, in duhovnam veleva, de naj napravo te družbe skorej ljudstvu naznanijo iu razlagajo, ter k vdeleževunju spodbudujejo, in de naj se v god ueoniade-žuniga spočetja pervo pobiranje darov napravi. — Ruvno včeraj, ko so bile te verstice žc spisane, smo dobili dopis od predsednika tega noviga društva, c. k. dvorniga svetovavca, žl. gosp. Ilurter-ja z Dunaju z naznanilani iu postavami tega društva v slovanskim jeziku, kar bo Danica prihodnjič začela naznanovati.
Z Dolenjskiga, 19. listop. Turjaški. — Vkljub silniga požara v Lašičah ohranjena, pa ne doveršenu nova cerkev je bila z Božjo pomočjo in obrambo pod varstvam njene pomočnice, prečiste Device Marije, do en iu dvajsete nedelje po binkoštih, to je, do 25. vinotoka t. 1. toliko dodelana iu osnažena, ter tako srečna, de se je zainogla omenjeni dan za opravljanje Božje službe slovesno blagosloviti. Blago-slovljevanje so opravljali dosluženi dekan, vis. čast. gosp. Vincenci Vovk, Sent - ruperški fajmošter z druzimi bližnjimi in daljnimi duhovni vred. Pridigo pa so imeli vis. čast. g. lgnaci Holeapfel, ribniški dekan. Opomuili so, kako lepa cerkev že sama človeka k poboznosti budi in serce k Bogu povzdiguje; kakošno obnašanje, kukošnu ponižnost, notranja in vnanja, se spodobi v cerkvi, hiši Božji; kakošne milosti in gnade Bog v cerkvi tistim delt, kteri sc s pravim scrcam in pravim vedenjem ondi znajdejo. Pohvalili so farmane, de so večidel radi in z veseljem delali, druge dobrotnike, kolikor so k temu svetimu delu pripomogli; mojstra, ker je res z Bogam delal, na zaderžanje svojih delavcov skerbno pazil, in tako lepo, veličastno hišo Božjo
postavil; čast, gosp. fajmoštra, kteri so sami sebe pnzab-ijivši, po požaru satui brez lastniga, dostojuiga stauo\alisa, v tolikih stiskah in težavah pred vsim za to skerb imeli, de se Bogu in Marii včast hiša dodela. Cerkev, ob straneh na stebrih, kakor Sent - peterska v Ljubljani, je pa tudi res tako lepo izpeljana, tako svitla, in — desiravno zdaj še brez potrebne in primerjene olepšave — tako prijazna in veličastna, de vsakimu brez razločka dopade. Kuko jc vsim všeč, in kakošno veselje domači in ptuji nad njo imajo, očitno tudi to spričuje, de jc pri njenim žegnovunji samo durovauje (ofer) eno uro terpelo iu do tri slo goldinarjev se uabralo. Cerkev, kaj pa dc, zdaj veliko veliko se potrebuje; zato so zlasti taki, ki so s to faro in cerkvijo v kaki zadevi, pa sami osebno k darovanji priti nc morejo, pa pisemuo s kakim darain priti povabljeni. Gospod fajmošter bodo vsak dar v ta namen z velikim veseljem iu hvaležnim sercam sprejeli, pa tudi vse dobrotnike Bogu «u Marii lepo priporočili. Vse v veči slu\o lložjo iu časi presvete Device Marije.
> Razgled po keršanskim svetu.
N*j. apostolsko veličanstvo so v prid stolne cerkve \ Moguncii 12.000 gold, podarili. — Paderborns k i vikši pastir Konrad je v svoji škofii napravil vedno č c s e n j c uli molj en je presv. Rešnjiga telesa, kteru pobožnost jc od apostolskiga sedeža poterjena iu je bila žc večkrat priporočevana. Ta izverstni sad verne pohožnosti, to delo sv. Duha v katoliški Cerkvi, de sc ta visoki Božji zakrament skoz celo leto z vedno molitevjo časti, in sc torej zaporedoma po cerkvah v ta namen očitno in slovesno izpostavlja, je nekaj let sem po več škofijah nu Nemškim, na pr., v kolinski, trierski, limburški, freiburški, mogun-ški, rotcnburški škofii, nekaj napravljena, nekaj obnovljena. — Bamberški nadškof Crbanso kupili neko ondotno stanovanje za 0,100 gold. in so ga ondotniinu rokodclskimu društvu zročili. — Iz Neapelna ima „Salzb. K i rc h e 11-bl a 11." naznanilo, dcjc pred nekimi dnevi v fari „Gcsii Vec-chio" mlada deviška Kristina Mazzola v sluhu svetosti umerla, ki n* ki skoz devet let ni čisto nič druziga živeža vžila, razun de je vsak dan pri sv. Obhajilu bila. — Iz Francozkiga je to leto že 45 duhovnov v različne kraje sveta v misijon šlo. — V Tri po I i je sultan usmiljenim sestram veliko poslopje podaril, dc bodo bolnišnico napravile; tudi zidanje nove katoliške cerkve ondi v Bengasi jc privolil. — Iz birmanskiga cesarstva, v zadnji Indii. jc prišel v Rim general d' Orgoni, rojen franeoz, pervi minister in ljubljenec birmanskiga cesarja, kteri jc naznanil, de ondotni cesar katoliškim misijonarjem vso prostost dopusti, in de se zdaj o tem ravna, naj bi se ondi misijonarjem hiša iu cerkev zidala. Sv. Oče so gu z veliko prijaznostjo sprejeli in to reč dotičnim kardinalum v obravnavo zročili. — V Tonkingu pa je hudo preganjanje kristjanov; cerkve so poderte, misijonarji po ječah uli pu pregnani: tudi apostolski namestnik Diuz, španjolec, jc v ječi. — Na angleškim so prestopi preforsorjev oksforškiga vseučiliša v katoliško Cerkev že navadni, zdaj pa so tudi 3 cam-briški vseučilišni uceniki prestopili, ko so dosibtnal mislili, de to vseučiliše je čisto anglikansko.
sret o živeti in zveličano umreti.
(Dalje.)
Zveličati sc, jc težko, ker zveličanje ima silo za-deržkev in sovražnikov. Zdaj tedaj moram prav dobro prevdariti, kako bom delal, dc me ti sovražniki ne premagajo. Ne smejo, ne smejo me premagati, jest jih moram prevladati.
Tri posebno hude in močne sovražnike imain. ki me
hočejo po vsi sili zveličauja obropati: eden je v meni, eden hoče v mene priti, eden pa krog mene divja. V meni je spačena uatora, v mene satan sili, okrog mene je pa h ud o volj ni svet.
S prid ena natora je k vsimu hudimu nagnjena, k dobrimu pa lena in nevkretna, in me vedno napeljuje iu draži k hudimu, k grehu, k žaljenju Božjima. To napčno nagnjenje k hudimu moram tedaj premagovati in se vedno z njim vojskovati. Meso poželi zoper duha, ki dobro hoče, duh pa zoper meso, ktero le v hudo vleče. To je vojska. kakor v zakonu, ko je eden zapravljiv, drugi varčiu; eden prekast, drugi pa moder; eden hoče oba zveličati, drugi oba pogubiti. (I huda vojska! Zmagati pa vender le moram, ee ne, iic bom zveličan. Hočem se tedaj z Božjo pomočjo vsak dan vojskovati, ter se zvesto pomočkov po-služiii, ki bodo poznejši v ta cilj imenovani.
Drugi sovražnik, satan, sili mene, v mojo terdnjavo. v moje serce, v mojo dušo. Ta nečedni satan mi kaze. zdaj kamen telesniga in posvetniga vživanja.me sili, ta kauien spotike gristi, kakor de bi kruh bil; zdaj me vleče na tempelj prederznosti, nezadovoljnosti, godernjanja zoper Božje in človeške naprave, preklinjanja itd., in me -iii iu vabi. de bi se doli v brezna teh pregreh stermogla-vil: zdaj me spet postavi ua visoko goro lakomnosti, napuha. povzdigovanja nad druge, me hoče zapeljati, de bi sam sebe za malika postavil, kakor tisti, ki od Boga iu Božje službe nič nočejo vediti, ki so si sami sebi zadosti; pa kadar me že nu ti gori napuha ima, hoče tudi naravnost, de Iti dalje še pokleknil in njega samiga molil, de bi satana molil, de bi Božjiga nasprotnika molil, de bi spreobernil noč v dan in dan v noč; de bi hudo imenoval dobro, dobro pa hudo: de bi Boga iz tabernakeljua in njegove svetnike z altaijcv odpravil, in pregreho na altar povzdignil, de bi bil sam svoj kralj, svoj cesar, svoj gospod, svoj bog, •!«.- I<i -e nikomur ne podvergel. kakor le pred satanam samim . de naj bi le njega samiga molil. Mi tuoč dopovedati, k kako hudim prehudim rečem ta hudoba človeka skuša, in kdor koli to zvito kačo v seree pusti, ga tudi v resnici v tako hudo malikovanje zapelje. Prepričan sim. ako svet premišljuješ, tle boš dosti enacih malikov našel. — Kar pa mene tiče, bom vse poskusil in vse sile in moči nategnil, de me ta prehudi sovražnik ne premaga! iu premisliti hočem, kar mi sv. Duh govori, rekoč: Zdaj tedaj, „Mojsin! ako ho-
čes službo Božjo nastopiti, pripravi se na skušnjavo**. £Sir. 1' " >
T r e t j i s o v r a ž n i k je vsužnjeu in oslepljen siukovec, ki sam v nesreči, tudi druge v ravno take nadloge vabi, to ie. z a p e I j a n i i u zapeljivi sve t. Svet hvali in povzdiguje, v kar poprejšnja sovražnika maniita. vabita iu zapeljujeta; on *am hudo tlela in ne more »terpeti, de bi drugi dobro delali; on sam je spaeen in nerad vidi, de bi bili drugi nedolžni in pošteni; on gre po široki cesti v pogubljenje, in njegovo nevošljivo oko ne more prenašati, de bi diugi po tesni poti v nebesa šli. Ta sovražnik jih toliko za seboj — v derhal — v greh — v pogubo potegne, de je v pregovor prišlo: rZa svetam potegniti"1. — Kaj pa jest'? Ali se bo tudi od mene reklo: „Tudi ta je s svelam potegnil"! — Spoznani, de sim v veliki nevarnosti. in strah me spreletuje, ako v vojski omagam. Ta teden hočem torej sam prevdarjati, kako bi se zamogel tem trem -ovražnikam vse žive dni zoperstavljati, in potem se
bom terdno prijel pomočkov, ki mi jih bo prihodnjič Danica naznanila. De se pa v ti vojski bolj poterdim, hočem pogledati v življenje sv. Rozalije. Ta preserčna devica je bila zapustila kraljevi dvor in rod in se je iz same čiste ljubezni do Jezusa po navdajanji sv. Duha v samoto podala, ter je v neki skalnati duplini prebivala. Na skali je kakor na sercu Jezusovim počivala in njegovo nezmerno ljubezen premišljevala ter želela umreti, ne de bi težavam odšla, temuč tle bi se z Jezusam sklenila. Satan, ki seje prederznil samiga Sinu Božjiga skušati, pa tudi ti devici ni prizanesel. S silnimi napadi se je pehal njeno serce od ljubezni do Jezusa odverniti iu odtergati. Slepil jo je, kako lepo in prijetno je med svetam. in žc celo na kraljevim dvoru živeti; šeptal ji je, kako de zamore tudi tamkej bo-goljubno živeti in več dobriga storiti, kakor tukaj v pušavi. Tako hudoba iše človeka naj pred med svet, v šum spraviti, potem pa že ima spet svoje pota, de mu v derhali strah Božji iz serca prežene, in to tolikanj ložej, ker v drušini že mnogo posvetnjakov poniagačev ima. Sv. Roza-lija pa je v Božji luči spoznala nastave prekanjeniga zale-zovavca, iu je stanovitna ostala, Zveličarju se je bila posvetila in njemu je zvestobo ohranila. Hujši ko so bile skušnjave, bolj je molila in ojstrejši živela. Bog pa jo je tudi tolažil; presladek mir je njeno serce napolnoval, nebeška sladkost je navdajala njeno dušo; sam Jezus se ji je večkrat prikazal in jo je poterdoval; tudi njegova presveta deviška Mati Marija in sveti angeli Božji so bili pogosto njeni tovarši. Tudi tebi se nebeškiga tolažila ne bo manjkalo, kcršansko seree, ako zavolj Jezusa pred greham in razuzdanim svetam bežiš, de z njim ne potegneš, in „dc ne boš s tem svetam pogubljeno". (1. Kor. M.) (D. sl.i
Pogovori z gg• dopisovavei.
G. St. K. u ličkoj reg.: Obžalujoči bl judnju, dostaviti četno čim berže izostale liste. — G. J. C.: Poskerbeli. — Gg. K., B., S. in P.: Hvala! — G. 1'.: Prejeli in bomo odpravili.
MHihovshe zadeve•
V	ljubljanski škofii. Gosp. Jož. Rome-tu, fajm. v ('emšeniku, je farni vikariat Sent - Peter v novomeški dekanii podeljen. — V Olševku je 14. t. m. umeri gosp. Anton Mežan, fajmošter v pokoji. R. I. P.!
V	teržaški škofii. Gosp. dr. Jan. Glavina je prejel učenje pastirstva, cerkveniga prava in patrologije v 4. letu bogoslovja; gosp. Ant. Dckorte pa vodstvo v se-menišu in ob enim učenje katehetikc in liturgikc v 4. bo-gosl. letu. Poprejšnji je ob enim ekshortator na gornji gimnazii; gosp. Ant. Spinčič. namestnik v lTmagi, je ondi fajmošter; gosp. Joan. M. De ros s i pride iz Izole v Muglo za iluh. pom.: gosp. Peter Degrassi se je zavoljo bolehnosti v pokoj podal.
Na prav posebno, ponovljeno priporočilo Danica naslednje verstice sprejme: „Pesem Mera en t o mori v 44. listu Zg. Danice t. I. je le v osnovi od podpisaniga, bila je pa od vredništva čisto spremenjena, predelana in izpeljana. Hueber". — K temu samo to pristavimo, de piliti in popravljati za svojo dolžnost spoznamo, kar si še noben-krat nismo očitali: pač pa to. de iz pomanjkanja časa večkrat premalo olikamo. Vr.
JkfT" Zastran prihodnjiga izhajanja rZg. Daniceu opomnimo, »le ima tudi ona štempeljnu podveržena biti, in tukaj imamo samo dva pota. Pervič, de Danica le Vsak drugi če ter tek. pa na celi poli izhaja, s čimur bi se štempeljiia ognila, nekoliko ua prostoru pridobila, in cena bi Mara ostala: drugič, de se cena poviša zavolj štempeljna, in vsak teden izhaja, kakor dosihmal. Vsak tih svetov svojo dobro in nedobro stran ima. kaj pa bi bilo sploh bolje, ni prav lahko razločiti, torej prosimo prijatle, kterim jc na Danici posebno ležeče, naj blagovolijo, nam v ti reči svoje misli kmalo kmalo razodeti. Potem se bo ravnalo naslednje naročilo, ki ga bomo skusili še do časa naznaniti.