Kam so vsi etnologi šli?
To vprašanje sem si letos večkrat zastavila. Med drugim tudi, ko je sredi junija Javna agencija za raziskoval‑ no dejavnost republike Slovenije (ARRS) objavila Javni razpis za (so)financiranje raziskovalnih projektov 
za leto 2018 in za področje etnologije predvidela sredstva, ki zadostujejo za financiranje približno 20 
odstotkov temeljnega raziskovalnega projekta (in z enim temeljnim projektom se v povprečju zagotovi 
raziskovalno delo le dvema raziskovalcema v naslednjih treh letih). Povedano drugače: razpisana finančna 
sredstva ne zadostujejo niti za polovico podoktorskega projekta. Težnja, da se etnološkemu raziskovanju 
raje nameni manj kot več sredstev, je s tem dosegla svoj vrh (ali pa dno) in pokazala na recipročnost 
preteklih odločitev in prerazporejanja sredstev znotraj raziskovalne sfere, ki imajo lahko za posamezno 
področje neugodne in daljnosežne posledice. In potem ni čudno, da se etnologi »prevrščajo« (ne le zaradi 
morebitne konceptualne bližine) na druga področja humanistike in družboslovja. Tja, kjer je več denarja. 
In tako v banalnosti vsakdanje resničnosti lahko najdemo odgovor na vprašanje iz naslova.
Morda se ob prebiranju Glasnika Slovenskega etnološkega društva v zadnjem času sprašujete tudi vi: 
Kam so vsi etnologi šli? Tudi tokratni tematski – zelo teoretski – sklop je namreč namenjen antropologiji. 
Tematski blok 'Ontološki obrat v antropologij', ki ga ob gostujočem uredniku obravnava sedem avtorjev, se 
je napovedoval že nekaj časa. Veseli me, da je prišlo do njegove uresničitve – s tem Glasnik slovenskim 
bralcem prinaša uvid v koncepte, predvsem pa vpogled v to, kako ga razumejo posamezni domači razis‑ kovalci. Tako »vroča« antropološka tema dobiva svoje mesto v slovenski znanstveni periodiki, s čimer želi 
revija prispevati, da slovenščina ostane jezik sodobnega znanstvenega diskurza – tudi antropološkega.
In ko boste bralci obrnili ta list, boste ugotovili, da je Glasnik še vedno raznovrsten in da je v njem prostor tu‑ di za etnologijo in folkloristiko. Morda smo v tej številki nekaj več prostora namenili znanosti, manj pa stro- 
kovnim vsebinam in ljubiteljem. Razmerje bomo poskusili popraviti že v naslednji številki, katere izid napo‑ vedujemo spomladi 2018, s čimer želimo izhajanje Glasnika premakniti na pomlad in jesen, v dveh letih 
pa preiti na izdajanje januarja in julija. Tudi tako lovimo korak s sodobnimi zahtevami raziskovalne sfere in 
trendi znanstvene publicistike. Ena izmed sodobnih teženj je tudi ta, da se stroški objavljanja s končnega 
uporabnika (bralcev člankov, revij, knjig) vse bolj prenašajo na avtorje in izdajatelje. In ko se v Slovenskem 
etnološkem društvu (ob sofinanciranju ARRS in Ministrstva za kulturo) kot izdajatelji trudimo zagotoviti 
lasten delež, spoznavamo, koliko nam pomeni članarina, ki jo društvu plačujete njegovi člani. In potem se 
lahko znova vprašamo: Kam so vsi etnologi šli? Tisti, ki redno plačujete članarino in s tem omogočate tako 
delovanje društva kot tudi izid revije, ste vse prej kot številčni. Verjemite ali ne – letos je od približno 350 
ljudi, vpisanih v društvo, članarino poravnala le tretjina. Tisti, ki s(m)o jo plačali, dobijo(-mo) tiskani izvod 
Glasnika na dom, vsem drugim pa je v digitalni obliki na voljo na spletni strani društva (www.sed-drustvo.
si/publikacije/glasnik-slovenskega-etnoloskega-drustva/glasniki) in v Digitalni knjižnici Slovenije (www.
dlib.si). Ne glede na obliko želim, da vas prepriča vsebina. Naj bo ta misel tudi popotnica v leto 2018!
Rebeka Kunej,
glavna urednica