n
■ Ampak, tovariš komandir, dajte si že enkrat dopovedati, da smo štab zdaj cela brigada..
Karikatura: MILAN MAVER
I
I
I
I
DELAVSKA
ENOTNOST

Četrtek, 25. novembra 1965
Št. 47-48, leto XXII
REPUBLIŠKI SVET SINDIKATOV REPUBLIŠKI ODBORI IN »DELAVSKA ENOTNOST« ČESTITAJO DELOVNIM LJUDEM OB DNEVU REPUBLIKE!
pet praznujemo rojstni dan naše republike — tokrat že dvajsetič v svobodni domovini. — Vsa i Ij praznovanja tega praznika so po svojem zuna-njem videzu enaka. Po vsebini pa je vsako nekoliko drugačno, bogatejše, kajti sleherno leto je bolj bogato tudi naše življenje. Smo pač ljudje, ki nam je vse tisto, kar danes storimo, jutri že preživelo, in kar nam je danes pravšno, po meri skrojeno, je jutri preozko in prekratko.
Minilo je dvajset let.
Kaj vse smo storili v teh dveh desetletjih!
Prebiram zapiske o pomenkih z ljudmi, ki sem jih srečaval v teh letih in se spominjam vsega...
Starega Kranjca, ki je prvo leto v svobodi naredil toliko udarniških ur, da so ga pohvalili na prvomajskem zborovanju, pa je dejal: »Eh, kaj, to ni nič. Če dobro poprimem, naredim še več!«
Mojstra Lojzeta iz Mestnega vrha, ki je tedaj, ko smo nacionalizirali ptujsko »Petovio«, prišel v tovarno v nedeljski obleki in dejal: »Danes je moj praznik. Jutri pa bom delal kot še nikoli doslej.«
Janeza Kostanjevca, rjavolasega kmečkega fanta z dobrodušnimi, skoro otroškimi očmi, ki je leta 1947 prišel na mladinski komite in preprosto dejal: »V brigado bi rad,« deset let kasneje pa je bil preddelavec v Kidričevem in poslanec republiškega zbora proizvajalcev, in ko sem ga obiskal ter ga pobaral, kako živi,
OB PRAZNIKU
mi je dejal: »Imam ženo, otroka in tole...« Pokazal je po tovarniški hali in mi pripovedoval o boksitu, glinici in aluminiju.
Anice Čamernik, delavke v Tobačni tovarni, ki mi je pripovedovala: »Danes imam sestanek sekretariata celice, jutri bodo sindikalne volitve, včeraj sem bila na sestanku Zveze borcev, pojutrišnjem bom na sestanku upravnega, vi pa me sprašujete, kako preživim svoj prosti čas.«
Stanka Kovača, ki je nekega jesenskega popoldneva sedel ob površinskem kopu kočevskega rudnika in zaljubljeno gledal lokomotive, ki so prevažale polne vagončke premoga, ter modroval: »Čudoviti stroji so to... Čez dobro leto bom kurjač, potem pa se bom izučil za strojevodjo.« In se je.
»Hudo je včasih bilo,« mi je pripovedoval Ivan Cestnik, kopač v Zabukovici, »pa kaj zato; ni mi žal za žulje.« In ko mi je’ podal svojo grčavo roko, ki se je tresla, je dejal: »To je od kompresorja! Kaj bi pisali o meni. Napišite pač, da sem kopač. To je vse.«
»Ne grem na drugo delo,« se je uprl Tone Zidan, delavec piranske tovarne mila »Jadranka«, ko so ga na gradnji avtomobilske ceste pri Nišu hoteli prestavili iz betonarne, ker mu je betonski prah razžrl roke: »Nočem, rad imam to delo!«
Listam stare orumenele liste in berem o ljudeh, ki so v samoupravljanju našli smisel življenja.
»Kako smo spočetka nebogljeno strmeli,« je pravil Jože Bračun, zagorski rudar, »ko so nam govorili o nekakšnih bilancah, pozicijah, partijah, akumulaciji in skladih, obratnih in osnovnih sredstvih in bilo je tako težko, da bi mnogi med nami raje vzeli sekire in kompresorje ter se vdrugič tisti dan spustili v jamo.«
In pa France Oman, dolgoletni predsednik delavskega sveta »Save« v Kranju:
»Dogaja se še, da nekateri molčijo in prikimavajo, čeprav mislijo drugače, ker so plahi in se boje grmenja. Pa vendar v zadnjih treh letih nihče ni mogel vsiliti delavskemu svetu nekaj, za kar se ni zavzela večina. In v teh treh letih smo zvišali vrednost proizvodnje za dobro milijardo dinarjev.«
In še Janko Ukmar iz tovarne »Induplati«:
»Pridem z dela domov, pa mi punčka zleze na kolena in pravi: Ata, povej mi povestico... Jaz pa razmišljam o ekonomskih enotah in o nagrajevanju po enoti proizvoda, pa se ne spomnim nobene pove-stice...«
Res, marsikaj smo doživeli v teh letih in nikoli nam ni bilo z rožicami postlano in nad marsičem smo se jezili, pa še se jezimo, in vendar, ko se danes takole oziramo nazaj, na vso prehojeno pot, na vse že uresničene želje, nam je pri srcu toplo.
JANEZ VOLJČ
lllllllllllllllllllllllllll!lllll!l!lll!l!llllllllll!lllll!ll!!ll!!llllllllll!l!l!IIIM
1 V DANAŠNJI ŠTEVILKI:
Z občnih zborov občinskih sindikalnih svetov Koper, Kranj, Zagorje
•	stran 2
S seje predsedstva RS: NALOGE SINDIKATOV PRI IZVAJANJU STANOVANJSKE REFORME
•	stran 3
Ob robu:
LAIKI PROTI STROKOVNJAKOM
•	stran 4
KRITERIJI ZA DIREKTORJA
•	stran 5
POGLED V BRATSKE REPUBLIKE ® stran 6—7
TRIJE O SEBI IN DRUGIH @ stran 8
KORENINE KRATKOVIDNOSTI @ stran 9
NA DNEVNEM REDU SINDIKATOV:
FINANCIRANJE IZOBRAŽEVANJA IN VZGOJE @ stran 10
REPORTERJEV ZAPIS:
DOBRI STARI VIKTOR © stran 11
ZADOVOLJSTVA NE KUPIŠ NA STOJNICI © stran 12
Hilli
Hill
um
• NOVA GORICA:
PO OBČNEM ZBORU KOPRSKIH SINDIKATOV
7 dni v sindikatih-
Z vso pazljivostjo v
reelekcijo
Ko so se minuli teden sestali člani predsedstva občinskega sindikalnega sveta v Novi Gorici na razširjeno sejo, so vso razpravo posvetili samo oblikovanju stališč do bližnje reelekcije. Po podatkih naj bi namreč reelekcija »zadela« prvih trideset direktorjev v novogoriški komuni in tako kot v nekaterih delovnih organizacijah z vso odgovornostjo jemljejo to ponovno izbiro svojega vodstvenega kadra, tako po drugi strani v nekaterih kolektivih poskušajo to ustavno načelo čimbolj zaobiti.
Ocena določil v interni zakonodaji delovnih kolektivov, ki govore o reelekciji, razkriva nekatere zanimive težnje. Tako so ponekod izoblikovali take pogoje, ki že vnaprej zagotavljajo ponovno imenovanje dosedanjim direktorjem. y nekaterih delovnih organizacijah so namreč določili kot kriterij za kandidaturo natanko toliko delovnih let in natanko takšno prakso in strokovno izobrazbo, kot jo ima njihov direktor.
In razen tega: razpisovati kot pogoj za kandidaturo tudi že dosedanje opravljanje dolžnosti direktorja, pomeni, da smo izbiro direktorjev omejili samo na dosedanje direktorje, pri tem pa zaprli pot do tega položaja vsem tistim strokovnjakom, ki to doslej še niso bili, čeprav imajo morda vse kvalitete, da bi lahko postali dobri direktorji.
Goriški sindikati si pri tem prizadevajo, da bi reelekcija zares pomenila izbiro najboljših kadrgv na mesta direktorjev. Zato opozarjajo kolektive, da naj bi temeljito izoblikovali kriterije za to ponovno izbiro direktorjev, preden bodo razpisali kandidaturo. Pri tem so člani predsedstva menili, da naj bi prvenstveno sicer postavljali kot pogoj za direktorsko mesto visoko strokovnost, čeprav po drugi strani ne bi s tem smeli onemogočiti kandidature tudi tistim dosedanjim direktorjem, ki sicer nimajo formalno priznane strokovne izobrazbe, so pa vendarle že s svojim dosedanjim delom izpričali svojo sposobnost za vodenje organizacije. Predvsem pa bi morali samoupravni,organi zagotoviti, da bi v podjetjih res obravnavali vse kandidate. Ker pa bo zunanje kandidate precej teže ocenjevati kot kandidate iz kolektiva, saj bodo informacije o njihovih sposobnostih v marsikaterem primeru precej splošne in formalne, je še posebej važno, da ob reelekciji kolektivi najprej razčistijo vprašanje, kaj sploh zahtevajo od direktorjev, da bodo torej podrobneje precizirali njihove naloge. Tako se bodo tudi kandidati laže odločili, ali se bodo sploh potegovali za mesto direktorja ali ne, saj bodo vedeli, kakšne so njihove primarne naloge v kolektivu. Le tako bodo tudi sami mogli presoditi, ali jih bodo zmogli uresničiti. To pa po drugi strani tudi pomeni, da bo treba v samih delovnih organizacijah ob reelekciji podrobneje opredeliti naloge in odgovornosti vodilnega kadra, kajti doslej se namreč pogosto primeri, da direktor »plača ceho« tudi za tisto, česar ni sam zakrivil, ali pa za slabo delo drugih strokovnjakov v podjetju.
S. B.
.rt
Glasilo RepubUŠKega sveta ZSJ ;a Slovenijo, izdaja CZP Ljuci-ika pravica v Ljubljani Lisi e ustanovljen 20 novembra .942. Urejuje uredniški odbor Slavni In odgovorni urednik
Mll-AN POGAČNIK
Maslov uredništva In uprave: ^lubljana, Dalmatinova ut. 4. ioštni predal 3l3/v'; iredništva :U 60 Ti. 31 24 jj2 ,n il 00 33. uprave 31 00 33. Račun Dri Narodni banki v Ljubljani st. NB 501-1-365 — Posamezna Številka stane 50 din — Naročnina je: četrtletna 650. polletna 1300 in letna 2600 din — Potopisov ne vračamo — Poštnina plačana v gotovini Tisk in klišeji CZP »Ljudska pravica.
Ljubljana
Obisk sovjetske sindikalne delegacije
Na povabilo Centralnega sveta ZSJ je 12. novembra obiskala našo državo delegacija Vsezveznega centralnega sveta sovjetskih sindikatov (VCSPS), s predsednikom Viktorjem Vasiljevičem Grišinom na čelu. V delegaciji, ki je z obiskom v naši državi vrnila obisk delegacije CS ZSJ sovjetskim sindikatom v letu 1963, so bili še predsednik republiškega sveta sindikatov Moldavije Sidorenko, predsednik centralnega odbora sindikatov lesne in papirne industrije Salajev, predsednik sindikalnega odbora podjetij strojne industrije iz Leningrada Kruglov, poslovodja tovarne obutve Pariška komuna iz Moskve Kibrjakova in svetnik v Vsezveznem sindikalnem svetu sovjetskih sindikatov Gusarov.	.
Delegacija sovjetskih sindikatov je med svojim enotedenskim bivanjem v Jugoslaviji obiskala vec krajev, ob tem pa razpravljala s predstavniki naših sindikatov o položaju v mednarodnem sindikalnem gibanju, medsebojnem sodelovanju in o problemih, ki zanimajo tako sovjetske kot naše sindikate. V Sloveniji je delegacija sovjetskih sindikatov obiskala Agrokombinat Emono, razstavo pohištva na Gospodarskem razstavišču ter nekatera trgovska podjetja v mestu, imela pa je tudi razgovor s predstavniki slovenskih sindikatov. Na sliki — delegacija sovjetskih sindikatov v razgovoru s člani Republiškega sindikalnega sveta ZSJ za Slovenijo.
NEKAJ VEC O ENI IZMED TEM NA OBČNEM ZBORU KRANJSKIH SINDIKATOV _____________________
PREVEC FORMALNOSTI
V DELITVENIH ODNOSIH
Obotavljanje v snovanju delovnih mol @ Dvojna uravnilovka @ Delitev osebnih dohodkov gre minie določil v pravilnikih
Materialna osnova samoupravljanja se krepi. Se leta 1963 je družbi pripadalo 61 °ln, delovnim organizacijam pa 39 °to vrednosti ustvarjenega družbenega proizvoda, že lani pa so bili v tej delitvi udeleženi delovni kolektivi s 45,4 »/o. Z gospodarsko reformo pa se še nadalje bistveno krepi materialna baza samouprave delovnih organizacij.
In vendar temu nasprotno ugotavljajo kranjski sindikati, da sistem formiranja in delitve dohodka v delovnih organizacijah vse prepočasi dobiva popolnejšo podobo, čeprav prav ta večja materialna baza samoupravljanja nujno terja bolj precizno interno delitev.
Ta kritična pripomba sindikatov v kranjski občini je zasnovana na nekaterih konkretnih ugotovitvah. Tako notranja delitev v delovnih organizacijah ni do konca izvedena niti v delitvi na enote, ki sestavljajo delovno organizacijo, niti v delitvi na proizvajalce v sistemih nagrajevanja. Tudi v večjih delovnih organizacijah, kot na primer Tekstilindusu, v Iskri, Savi, Planiki, kjer tehnologija že omogoča, da bi že lahko našli ustrezne okvire za samostojne delovne enote, le-te niso oblikovane tako niti zanje ne vodijo in obračunavajo stroškov gospodarjenja, kar bi omogočilo samoupravnim organom učinkovito gospodarjenje in odločanje. Nekako obotavljaje se uveljavljajo delovne, enote. In v sindikatih je prevladalo prepričanje, da tudi dobršen del strokovnega operativnega kadra nima zaupanja v smiselnost in uspešnost delovnih enot. Tako tudi ne more biti naključje, da je tehnika zbiranja in zajemanja stroškov in vseh drugih elementov gospodarjenja tako pomanjkljiva in v zaostanku, da povsem onemogoča pravočasno ukrepanje proizvajalcev v delovnih enotah. In ni naključje, da po eni izmed analiz od 53 gospodarskih organizacij v kranjski komuni le v štirinajstih delovne enote samostojno obračunavajo dohodek. Nato: v osmih podjetjih delovne enote le delno razpolagajo s čistim dohodkom, v dvaindvajsetih pa le s sredstvi za osebne dohodke in še od tega v desetih le deloma, s skladom skupne porabe pa razpolagajo komaj v petih podjetjih.
In namesto da bi prav popoln sistem formiranja in delitve dohodka na tej ravni razkril v delovni organizaciji žarišča neekonomskih odnosov, bistveno izboljšal stopnjo ekonomičnosti in rentabilnosti proizvodnje in poslovanja, pa največkrat ni opaziti skorajda nobenih razlik
med dohodki v delovnih enotah, ki gospodarijo dobro ali slabo. Celo nasprotno, največkrat v delovnih organizacijah izravnavajo dohodek med enotami, čeprav so morda bistvene razlike v pogojih dela, iniciativnosti, intenzivnosti in sploh dinamiki spreminjanja poslovanja.
Druga oblika »uravnilovke« pa se razkriva na področju osebnih dohodkov. Sicer pa je to razumljivo: »uravnilovka« v sistemu formiranja in delitve dohodka na ravni podjetja mora imeti za posledico tudi neekonomske odnose v sistemu nagrajevanja. Razen tega pa kranjski sindikati pristavljajo, da so v delovnih organizacijah zlasti ob revalorizaciji osebnih dohodkov bistveno okrepile težnje po izenačevanju osebnih dohodkov. In

k temu pristavljajo: »uravnilovka« zmanjšuje prizadevnost in bistveno zmanjšuje rezultate gospodarjenja, kar je pač razumljivo spričo tega, da v osebnih dohodkih ni bistvenih razlik med tistimi, ki dobro delajo, in tistimi, ki delaj,o slabo. Predvsem pa je nevarnost slabo izdelanega sistema nagrajevanja v tem, da bodo dobri kadri, ki v delovni organizaciij niso svoji strokovni usposobljenosti in drugim sposobnostim ustrezno izkoriščeni in tudi ne nagrajevani, slej ko prej odšli tja, kjer bodo znali bolje ovrednotiti njihova dela in prizadevanja.
To pa so tudi globlji vzroki, da pravilniki o delitvi marsikdaj ostajajo spet samo — formalnost Tako je od 53 delovnih organizacij v kranjski komuni 20 podjetij razdelilo manj sredstev za osebne dohodke, kot to določa pravilnik, 10 več in le 23 delovnih kolektivov je delilo osebne dohodke s pravilnikom določenem razmerju med skladi in sredstvi za osebne dohodke.
S. B.
Reforma pomeni tudi reformo v samoupravi
Kritične pripombe sindikatov do razvoja samoupravnih odnosov v delovnih organizacijah • Pod okriljem kolektivne odgovornosti © Formalizem v interni zakonodaji
Eno izmed izhodišč v razpravi koprskih sindikatov je bilo tudi nadaljnje razvijanje samoupravnih odnosov. In ob tem seveda, katere naloge se zastavljajo pred sindikati v prihodnjen1 obdobju. Čeprav ni mogoče ugotavljati ali celo izračunati, koliko razvitost samoupravnih odnosov pripomore v delovni organizaciji k boljšim poslovnim rezultatom, pa tudi ne more biti naključje, da dosegajo najslabše delovne in poslovne rezultate prav tam, kjer je najmanj razvit samoupravni mehanizem. To Pa očitno potrjuje stališče sindikatov, da je uspešen prehod na intenzivno gospodarjenje v neposredni soodvisnosti od nadaljnjega razvoja samoupravnega mehanizma.	1
Z drugimi besedami povedano: intenzifikacija gospodarjenja mora pomeniti tudi intenzifikacijo samoupravljanja.
Ocenjevaje s tega aspekta, so sicer predstavniki koprskih sindikatov ugotavljali bistven napredek v razvoju samoupravnih odnosov, čeprav s tem še niso zanikali tudi nekaterih močnih zaviralnih momentov. Tako je brez dvoma še vedno eden izmed najpomembnejših zaviralnih momentov v nadaljnjem razvijanju samoupravnega mehanizma nerazvitost delitvenih sistemov. Proizvajalci v delovnih enotah sicer ugotavljajo, da jim interna zakonodaja daje številne pristojnosti, da pa se te pristojnosti prav z delitvenimi sistemi bistveno razvedene, se sprevračajo v mrtve črke, ker so pristojnosti vse preveč splošne in vse premalo materializirane.
Se vedno tudi niso redke težnje po uveljavljanju politike močne roke, pri čemer centralizem dobiva najrazličnejšo pojavno obliko. Včasih se skriva v tehnokratizmu upravno administrativnega vodstva, ki postavlja samoupravne organe pred dejstva, namesto da bi prav ti oblikovali osnovno politiko ekonomskega in družbenega razvoja delovne organizacije. Nekateri vsiljujejo predloge z avtoriteto svojega položaja bolj kot z ekonomskimi argumenti. Marsikdaj pa tudi centralni samoupravni organi poskušajo pridržati zase nekatere pristojnosti, zlasti materialne, kar nekateri zagovarjajo: zaradi enotnosti interesov.
Taki in drugi zaviralni momenti. In med njimi ne najmanj odločilen je po mnenju pred
stavnikov koprskih sindikatov mit o kolektivni odgovornosti-Skorajda ni primera, ko bi bila odgovornost zasnovana na pristojnostih, nalogah, obsegu dela bodisi na posameznih delovnih mestih bodisi v upravnih organih. Prav tako se tudi nihče vec ne razburja nad tem, če posledice slabih odločitev, premalo pretehtanih rešitev, napačnih predvidevanj, slabo ali površn° opravljenih nalog prizadenejo
ves kolektiv, ne pa tistega, ki jih je pravzaprav povzročil. Toda sindikati k temu pristavljajo: kolektivna odgovornost delavskega sveta za negospodarne, škodljive ali celo nezakonite odločitve ne more biti ovira, da se ne bi popolnoma uveljavila osebna odgovornost vsakega posameznika na delovnem mestu. Torej odgovornost, ki naj bo neposredna posledica pristojnosti.
In veren odraz tega je tudi neurejena interna zakonodaja v delovnih organizacijah. Za vse preveč formalnimi določili se skriva tudi vse preveč formalen odnos do pristojnosti in še boji do odgovornosti. Samo v potrditev tale ugotovitev koprskih sindikatov:	medsebojna delovna
razmerja urejajo delovne organizacije do sprejema pravilnikov z začasnimi sklepi, toda od 36 analiziranih delovnih organizacij jih 15 sploh ni sprejelo nobenega začasnega sklepa, medtem ko je osnovna značilnost začasnih sklepov v drugih 21 organizacijah, da so zelo nejasni in za delavce težko razumljivi-Zato po mnenju sindikatov tudi ne morejo biti dobra osnova za razvoj samoupravnih odnosov, temveč pomenijo čisto formalnost.	S. B.
									 													
OB OBČNEM ZBORU OBČINSKEGA SINDIKALNEGA SVETA V ZAGORJU____________________________________
ZA P0P01NEJS0 DELITEV
Na sobotnem občnem zboru občinskega sindikalnega sveta Zagorje so delegati poudarili dva osnovna problema: počasno usklajevanje osebnih dohodkov z naraščanjem življenjskih stroškov in vprašanje zaposlovanja. Razumljivo je, da so v oba problema vpletali, mimo mnogih drugih vprašanj, zlasti sistem nagrajevanja in izkoriščanje proizvodnih zmogljivosti.
Za zagorske delovne kolektive je značilno, da so se lotili valorizacije osebnih dohodkov z vso previdnostjo. Povečini so jih zvišali le na račun znižanih prispevkov. Zato nastajajo vedno bolj občutne razlike med dohodki in življenjskimi stroški. Delegati so sicer poudarili, da lahko zagotovi višje osebne dohodke le višja produktivnost in boljše gospodarjenje, vendar so hkrati menili, da tiči vzrok za previdnost v pomanjkanju analiz. Samoupravni organi v delovnih organizacijah bi morali odločneje pritisniti na strokovne službe, da bi poiskale možnosti za hitrejšo racionalizacijo proizvodnih procesov in proučile vse činitelje. ki lahko pripomorejo k dvigu produktivnosti dela. To je tudi edina pot, ki lah-
ko bistveno vpliva na zniževanje stroškov in s tem na konkurenčnost ter večji dohodek gospodarske organizacije.
Na zviševanje osebnih dohodkov pa se nujno navezuje izpopolnjevanje delitvenih sistemov. V večini delovnih kolektivov, zlasti večjih, sicer pravilno razumejo in pristopajo k perspektivni ureditvi nagrajevanja po uspehih dela. Tako so na primer v Gradbenem podjetju, v IGM v TEVE Varnosti ponovno proučili sistem nagrajevanja in prav zavoljo spodbudnejšega nagrajevanja intenzivirali delo. Se vedno pa so neuspešna prizadevanja, da bi uredili delitven sistem v strokovnih službah. Pod okriljem boljšega nagrajevanja za strokovno in kvalificirano delo namreč v podjetjih nagra-
jujejo različna režijska dela, manj pa strokovno delo v neposredni proizvodnji. To pa je tudi vzrok, da primanjkuje v proizvodnji veliko visokokvalificiranih delavcev in strokovnjakov. Pomanjkljiva strokovna zasedba in nizka strokovna raven organizatorjev proizvodnje nujno vplivata, poleg drugih činiteljev, na slabo izkoriščanje proizvodnih zmogljivosti in na slabše proizvodne uspehe. Podatki kažejo, da so v nekaterih delovnih organizacijah strojne zmogljivosti izkoriščene komaj polovično, kar močno draži proizvodnjo in slabi materialni položaj delovnih kolektivov. Nič ugodnejša ni dinamika proizvodnje. Primerjava med fakturirano realizacijo in porastom fizičnega obsega proizvodnje kaže na stagnacijo industrijske proizvodnje, saj je letošnji fizični obseg proizvodnje v primerjavi z lanskim porasel komaj za 1.6%. Ugodnejše poslovne uspehe so v letošnjem letu do'-"li proizvv-'alci industrijskih delovnih organizacij
predvsem zaradi višjih cen, ne pa z boljšimi delovnimi uspehi-Seveda ne kaže teh trditev posplošiti. V Tovarni elektropor-celana na primer, kažejo pokazatelji ravno obratni proces: dinamika fizičnega obsega proizvodnje je veliko ugodnejša kot porast fakturirane realizacije.
Udeleženci občnega zbora Pa so opozorili tudi na problem zaposlovanja. Na zavodu za zaposlovanje čaka trenutno več kot sto delavcev, ki v zagorski industriji ne dobijo dela. K temu Še velja prišteti 700 žensk, ki so v neki anketi povedale, da bi se rade zaposlile, vendar se niti ne zatekajo na Zavod za zaposlovanje, ker ni možnosti za zaposlitev. Problem zaposlovanja je zaskrbljujoč toliko bolj, ker nekatere delovne organizacije ponovno grozijo z odpusti. Takšno ravnanje pa so udeleženci občnega zbora obsodili in poudarili. da je v nasprotju z gospodarsko r(-f' 1 "n in kratkovidno r^evanje v trenutmk razmerah.	1. V.
7 dni v sindikatih
SEJA PREDSEDSTVA RS ZSJ ZA SLOVENIJO
Naloge sindikalnih organizacij pri izvajanju stanovanjske reforme
Predsedstvo Republiškega sveta sindikatov Slovenije je v ponedeljek razpravljalo o stanovanjski reformi in zavzelo do nje nekatera stališča, ki jih bo dokončno formulirala posebna komisija sveta. Na seji je bila poudarjena važnost politične akcije pri pojasnjevanju elementov in ciljev stanovanjske reforme, še posebno pa potreba, da sindikalne organizacije in forumi v občinah najaktivneje sodelujejo pri zavzemanju stališč do posameznih vprašanj stanovanjske reforme.
Kaj pravzaprav je poskusno delo, temeljni zakon o delovnih razmerjih povsem natančno določa. In vendar se nekaterim zdi, da bi bilo treba nekatera njegova določila malce po »svoje prikrojiti« v interni zakonodaji. In somišljeniki teh so tudi avtorji določil v poskusnem delu v ankaranskem gostinskem podjetju Adria.
Za tole gre: v Adrii so določili, da traja poskusno delo natanko štiri mesece.
A zakaj prav štiri mesece?
Ali je morda možna takale razlaga: štiri mesece, poskusnega dela zato, ker prav toliko traja sezona. Ker je po sezoni treba število zaposlenih zmanjšati in je pač tedaj najlaže takole obrazložiti: »Ocena vašega poskusnega dela je slaba, zato ne morete biti pri nas zaposleni.«
Pa je volk sit in koza cela. — To že, kaj pa tisti, ki bo moral pobrati šila in kopita, potem ko je štiri mesece pomagal Adrii povečevati njen dohodek? O tem interna zakonodaja in njeni avtorji v Adrii — molčijo!
Nezaupnica sindikatom na vsej črti? Ne, čeprav bi prvi vtisi morda navajali k takšnemu zaključku. Predvsem zato ne, ker sta tako poročilo kot razprava dodobra ocenila vzroke, ki pogojujejo sedanje razmere, v zaključkih pa nakazala tudi rešitve.
Nič čudnega torej, če so največ govorili o vlogi sindikatov v sedanjih družbeno ekonomskih odnosih. Ugotovili so, da se sindikalna vodstva v osnovnih or-danizacijah največkrat niso dovolj potrudila, da bi zavzela stališča do aktualnih problemov v svojih delovnih organizacijah. Dostikrat se niti potrudila niso,
Podlago za razpravo o problemih stanovanjske reforme je dal uvodni referat predsednice Komisije za družbeni standard RS ZSS Dolfke Boštjančič, iz katerega povzemamo nekaj najvažnejših ugotovitev.
Smo v obdobju intenzivnih priprav za izvedbo stanovanjske reforme, ki jo bomo . izvedli v letih 1966—1970. Reforma bo uveljavila ekonomske najemnine in na nov način postavila upravljanje in gospodarjenje s stanovanjskim skladom v družbeni lastnini, hkrati pa tudi financiranje in kreditiranje nove stanovanjske izgradnje.
Prve ukrepe v zvezi z ekonomsko najemnino so občinske skupščine že izvedle pred nekaj meseci, ko so bile najemnine delno povečane. Zato v prihodnjem letu najemniki ne bodo plačevali povečane najemnine — razen v izjemnih primerih, če je prišlo do napak pri točkovanju leta 1959, oziroma pri odmerjanju najemnin za stanovanja, zgrajena po letu 1960. Pač pa bo
da bi o tem vsaj informirala proizvajalce. Če bi proizvajalci vedeli za jedro problemov, razen tega pa tudi za ozadje posameznih vprašanj, potem bi se laže odločali, na kaj in kako lahko vplivajo. Ko pa se enkrat dogovorijo, potem je naloga sindikata, da podpira njihova stališča; da ustvari vzdušje, v katerem se ljudje ne bodo bali povedati, kaj mislijo.
V tej zvezi je značilna na primer razprava o osebnih dohodkih. Vsi so naglašali, da so ob reformi preveč prevladovala »zunanja stališča«, oziroma priporočila. Upoštevaje razmere je tako bilo tudi prav, zares je bila potrebna določena previdnost. V teh nekaj mesecih pa se je po-
do povečevanja plačevanja najemnin prihajalo v letih 1967 do 1970, ko naj bi dosegle ekonomsko raven, ta pa bi po sedanjih računih bila v povprečju za 100 odstotkov višja od sedanjih najemnin
Razlika med sedanjimi in novimi najemninami bo v prehodnem obdobju subvencionirana — v prihodnjem letu 100-od-stotno, v naslednjih štirih letih pa vsako leto za 25 % manj, tako da bi se celotna ekonomska najemnina prenesla na najemnike stanovanj v začetku 1970. leta.
Občinske skupščine bodo prihodnje leto ponovno ocenile vrednost stanovanj in izračunale ekonomske najemnine, na podlagi le-teh pa bodo potem odločale o njihovem subvencioniranju. Sredstva za subvencije se bodo zajemala iz 4 % sklada za amortizacijo tiste organizacije, ki bo gospodarila s stanovanjskim skladom, s sredstvi teh 1 % pa bodo gospodarile de!ov-ne organizacije, ki so lastniki stanovanj.
kazalo, da osebni dohodki precej zaostajajo za produktivnostjo in življenjskimi stroški. Sindikati so zmeraj zahtevali skladnost pri teh gibanjih, še posebej tedaj, ko to zahtevajo tudi doseženi rezultati. Zakaj pa so litijski sindikati zdaj nekako pozabili na ta del svojih dolžnosti? Občni zbor ni dal odgovora na to vprašanje. Nedvomno pa drži, da bi poudarjanje in zagovarjanje te zahteve pomenilo pritisk na odgovorne strokovne službe, da bi iskale boljše organizacijske, tehnološke in druge rešitve, ki bi pripeljale do boljših rezultatov in s tem do višjih dohodkov. Končno je res, da težimo k višji proizvodnji ob čim višjih dohodkih in ne k majhni proizvodnji ob nizkih dohodkih. Torej se sindikati morajo zavzemati za čim bolj urejene notranje in medsebojne odnose, za uresničevanje statutarnih načel — to je pot k doslednejšemu uveljavljanju samoupravljanja in boljšim gospodarskim in poslovnim uspehom.	—m G
Zaradi neposrednega vpliva najemnin na življenjski standard delovnih ljudi je zelo važno, da občinski sindikalni sveti posvetijo vso pozornost določanju amortizacijske dobe stanovanj (in s tem višini najemnin), kakor tudi subvencioniranju najemnin. Čim krajši bo rok amortizacije, tem hitreje se bodo stekala sredstva za izgradnjo novih stanovanj — toda tudi temvečji bo pritisk najemnin na življenjski standard. Zato je tako zelo pomembno, da se elementi za izračunavanje najemnin (amortizacija, tekoče vzdrževanje in stroški upravljanja) določijo čim realneje.
Sindikati so proti predlogom, ki predvidevajo, naj bi najemnina obsegala tudi določen, poseben odstotek sredstev za gradnjo novih stanovanj. Možnosti za razširjeno reprodukcijo stanovanj dajeta že njihova amortizacija in odreditev točk za vrednotenje stanovanj, pospešitev stanovanjske izgradnje pa moramo doseči na drug način — s čimvečjo mobilizacijo sredstev zasebnikov, delovnih organizacij in bančnih sredstev.
Stanovanjska gradnja je zelo pereč problem, saj imamo v Sloveniji 40.000 družin več, kot pa imamo stanovanj. Ze nekaj časa pa je gradnja v stagnaciji, predvsem zaradi raznih neurejenih vprašanj kreditiranja. S tem v zvezi se sindikati med drugim zavzemajo tudi za odprodajo stanovanj v družbeni lastnini njihovim najemnikom — kar nekatere delovne organizacije že izvajajo — ker bi s tem takoj mobilizirali zmatna sredstva zasebnikov, hkrati pa bi prihranili 1;sta sredstva, ki bi bila sicer porabljena za subvencioniranie ekonomskih najemnin. Pri tem pa sindikati opozarjajo, da mora ta odprodaja temeljiti na stvarni vrednosti stanovanj, kar so v dosedanji praksi odprodaje stanovanj večkrat močno kršili. Seveda pa je sistem kreditiranja stanovanjske izgradnje širše vprašanje, ki ga še nismo uredili, za kar dober delež odgovornosti nosijo banke, ki se o njem še niso izjasnile, čeprav smo že neposredno pred stanovanjsko reformo.
S stanovanjskim skladom bodo upravljala posebna podjetja, ie pa tudi možnost, da delovne organizacije same gospodarijo s svojim stanovanjskim skladom. Sindikati pri tem opozarjajo, da ni toliko važno, kdo bo gospodaril s stanovanji, temveč kako bo gospodaril. Kar pa zadeva stanovanjska podjetja, sindikati menijo, da bi morala dati prednost upravljanju s stanovanjskim skladom in njegovemu investicijskemu vzdrževanju, medtem ko naj bi se pri gradnji novih stanovanj naslanjala na že obstoječo gradbeno operativo. da ne bi prišlo do nadaljnje drobitve njenih zmogljivosti in njenih kadrov.	MP
S. B.
ZAPTSEK Z OBČNEGA ZBORA ObSS LITIJA
Kaj pomeni sindikat?
Morda bo ocena dela sindikatov v litijski komuni v zadnji mandatni dobi preveč stroga, če zapišemo, da niso v celoti izpolnjevali svojih nalog in poslanstva. K temu namreč nayaja ugotovitev, da se tako v delovnih kolektivih kot v sindikalnih vodstvih zavedajo problemov, ki jih prinaša življenje in še posebej gospodarska reforma v zadnjem času, da pa vendarle pričakujejo, da bo nekdo »od zunaj« pomagal razrešiti težave, s katerimi se srečujejo.
.......

:
Vse preveč nesreč pri delu
Ko je pred dnevi zasedal RO sindikata gradbenih delav-HH cev Bosne in Hercegovine, so člani ugotavljali, da je čedalje sb; več nesreč pri delu. In razen tega: število nesreč na delovnem §§§ mestu je bilo za kakih 7 % višje od jugoslovanskega povpreč-ggs ja. Ali v absolutnih številkah povedano: v gradbenih podjet-gss jih te republike je bilo v minulem letu 5463 nesreč in v in-dustriji gradbenega materiala 749. Kot enega izmed glavnih §H§	vzrokov za tolikšno število nesreč pri delu pa so člani RO
jHf	omenili dejstvo, da dobro polovico vseh zaposlenih v grad-
gs=	benih podjetjih predstavljajo nekvalificirani in polkvalifi-
Ull	cirani delavci, ki jih je težko usposobiti za delo s sodobno
HH	mehanizacijo in ki tudi najmanj spoštujejo predpise o hi-
PH	giensko tehnični zaščiti. In naprej: velik del krivde velja
===	pripisati tudi proizvajalcem zaščitne opreme, ki je tako sla-
|gg	ba, da največkrat delavcem otežuje delo, zaradi česar je
HH seveda tudi nočejo uporabljati.
m	Ni dveh tržišč
HH	V minulem tednu je obravnavalo predsedstvo CO sindi-
=== kata delavcev uslužnostnih dejavnosti osnutek zakona o bla-gg| govnem prometu. Pri tem so se člani predsedstva zavzeli, da HH 'bi morala biti osnovna izhodišča zakona enotnost domačega gg in inozemskega tržišča, svoboda tekmovanja, samoupravnost IH! in samostojnost trgovskih organizacij. Toda prav v teh izho-HH diščnih momentih je. osnutek zakona najbolj pomanjkljiv. Za-Hp to so člani CO sindikata delavcev uslužnostnih dejavnosti === poudarili, da bi ločevanje prometa na domačem tržišču od Hli prometa na inozemskih v bistvu pomenilo na državni meji Ul »pretrgati vrvico prometa«. Če bi osvojili dva predlagana za-kona, enega za domače tržišče, drugega za inozemsko, bi s =a tem ne le razbili enotnost tržišča, temveč tudi oslabili vpliv g5| tujega trga na naš trg. Razen tega: 80 % zunanjetrgovinskih ss podjetij se ukvarja tudi s prodajo na domačem tržišču in bi §m torej morala poslej poslovati po dveh zakonih, čeprav se v §§1 bistvu oba nanašata na isto dejavnost.
=~

—
m
Oblikovanje dohodka v delovnih enotah je sestavni element samoupravljanja
17. novembra je bila v Beogradu razširjena seja plenuma Centralnega odbora sindikata delavcev industrije in rudarstva Jugoslavije, posvečena formirajiju in delitvi dohodka v delovnih enotah. V razpravi so člani opozorili, da se razmeroma pogosto pojavljajo odpor, nerazumevanje in najrazličnejše samovoljne interpretacije osnovnih načel v sistemu delitve po delu. V delovnih organizacijah pogosto tudi zapostavljajo dejstvo, da sta dohodek in delitev po doseženem efektu osnovna gibalna sila za uresničenje ciljev gospodarske reforme. V uvodnem referatu pa je podpredsednik Marjan Rožič med drugim poudaril: »V sindikatih si prizadevamo, da bi delovne organizacije samostojno odločale o delitvi. Zato priporočamo sindikalnim organizacijam, da bolj kot doslej sodelujejo pri utrjevanju politike razširjene reprodukcije v svojih delovnih organizacijah. Temu področju morajo še posebno pozornost posvetiti tiste delovne organizacije, ki imajo po reformi znatno večja sredstva. Tako z ekonomskega kot z družbenega aspekta pa je upravičena usmeritev delovnih organizacij, da se zoperstavljajo zunanjim in administrativnim posegom, na področje dohodka. Vendar to še ni dovolj, kajti tudi znotraj podjetij so sile, ki si prizadevajo centralizirati dohodek, ki ga hočejo prikrito prelivati, s tem pa v osnovi negirajo formiranje in delitev dohodka v delovnih enotah...«
Predsedstvo C S ZSJ o zaščiti [j	pn delu
||||	Kot poroča RAD, je minuli teden predsedstvo CS ZSJ med
==== drugim obravnavalo tudi nekatere aktualne probleme zaščite Hg pri delu. Neposreden povod za to obravnavo je dejstvo, da im	je v zadnjem času občutno poraslo število kolektivnih ne-
|m	sreč, razen tega pa je moč opaziti v nekaterih panogah tako
||g§ absolutni kot relativni porast izgubljenih delovnih dni zaradi p= poškodb pri delu ali bolezni. Tako je naše gospodarstvo sa-==	mo. v minulem letu izgubilo 5,130.000 delovnih dni, bistveno
gg	pa je poraslo tudi število smrtnih nezgod. Spričo tega so
=1	člani predsedstva v razpravi poudarili, da je ena izmed nalog
HH v uresničevanju gospodarske reforme tudi to, da v delovnih m organizacijah kompleksno obravnavajo delovne pogoje, za-|H§ ščito pri delu, zdravstveno zaščito delavcev. Se posebej pa mi je dolžnost sindikalnih podružnic, da v svojih delovnih orga-iHf nizacijah energično zahtevajo odpravo vseh pomanjkljivosti =s pri zaščiti proizvajalca na delovnem mestu.

Pravna posvetovalnicam;

@ 12. VPRAŠANJE:
V delovni organizaciji je preveč delovne sile. Kako naj organizacija skiene, da iz tega razloga preneha delo določenemu delavcu tudi brez njegove privolitve, če ga ne more razporediti na drugo delovno mesto?
»RF — KOPER«
Iz pisma tov. R. F. iz Kopra, v katerem postavlja to vprašanje, je smiselno razumeti, da je prišlo v delovni organizaciji do »odvečne« delovne sile,, kakor to dobesedno imenuje. V pismu je izraženo tudi mnenje, da novi Temeljni zakon o delovnih razmerjih v 98. členu ne daje odgovora na to vprašanje.
Kakor je znano, lahko pride v vsaki delovni organizaciji do tega, da je delovne sile preveč. To lahko nastane, če je delovna organizacija izpopolnila organizacijo del, če je izpopolnila delovni proces in delovne postopke v okviru delovne organizacije, ali pa zaradi poslovnega sodelovanja oziroma spojitve dveh ali več organizacij.
Temeljni zakon o delovnih razmerjih predvideva, da lahko delovna skupnost v takšnih primerih sklene, da se določena delovna mesta, ki so odveč, odpravijo. Razumljivo je, da mora odpravo mesta narekovati objektivna potreba in korist delovne organizacije; v praksi so znane namreč tudi navidezne odprave delovnih mest, ki imajo namen le odsloviti določenega delavca iz delovne organizacije in prihajajo potem delovni spori, ki zaradi tega nastajajo, pred sodišče.
Ce je ,že prišlo do objektivne potrebe, da se delovno mesto odpravi, sklene delovna skupnost, da preneha delo delavcu, ki zaseda to delovno mesto. Pri tem določa zakon, da sme delovna skupnost sprejeti takšen sklep šele potem, če se Izkaže, da nima možnosti razporediti delavca na drugo ustrezno delovno mesto v delovni organizaciji, ali če je delavec odklonil, da bi se usposobil za delo na drugem delovnem mestu, ki mu ga je ponudila. Omeniti je treba, da lahko delovna organizacija ponudi takšnemu delavcu tudi delovno mesto, ki ne ustreza njegovim delovnim sposobnostim, če nima delovnega mesta, ki bi njegovim
sposobnostim ustrezalo, ker se pač lahko zgodi, da delavec sprejme tudi takšno ponudbo.
Ce delavec ne privoli v razporeditev na drugo delovno mesto, ko je njegovo odpravljeno in tudi ne privoli, da se usposobi za drugo delo, kakor tudi če delovna skupnost nima možnosti prerazporeditve in strokovne usposobitve, lahko odloči o prenehanju njegovega dela.
Kljub dejstvu, da je prišlo do sklepa o prenehanju dela delavcu zaradi odprave delovnega mesta, Ima delavec pravico ostati na delu še toliko časa, kolikor je določeno s splošnim aktom delovne organizacije.
0 13. VPRAŠANJE:
Ali gre nosečnici porodniški dopust 133 dni, če rodi mrtvega otroka ali če umre otrok med trajanjem porodniškega dopusta?
A. N. — NOVO MESTO
Zakon določa, da ima delavka za porod in nosečnost pravico do porodniškega dopusta, ki traja brez presledka 133 dni. Vendar pa nastajajo dvomi in se pogosto postavlja vprašanje, ali gre delavki porodniški dopust 133 dni tudi v primeru, ko rodi mrtvega otroka ali pa otrok umrje med trajanjem porodniškega dopusta. Pri tem se napačno tolmačijo določila zakona, da preneha delavki porodniški dopust, če se to zgodi, ter da lahko v tem primeru na podlagi zdraviliškega izvida in mnenja stopi v bolniški stalež, da bi okrevala od poroda in »psihičnega pretresa, ki ga je povzročila izguba otroka«.
Iz določila zakona je očitno, da zakonodajalec ni dal delavki porodniški dopust le za primer nosečnosti in poroda živega otroka, temveč izrecno za primer poroda in nosečnosti. Ce bi zakonodajalec hotel dati delavki porodniški dopust samo v primeru nosečnosti in poroda živega otroka, bi to tudi izrecno določil. Takšna določba pa bi ne bila smotrna. Delavki namreč gre pravica do porodniškega dopusta v primeru nosečnosti in poroda, torej ne glede na to, ali gre za porod mrtvega otroka ali živega otroka. Zakon govori le o nosečnosti in porodu in ne dela nobene razlike med porodom živega ali mrtvega otroka.
Kakšen je namen porodniškega dopusta? Ce se delavki daH ta dopust zaradi okrevanja po nosečnosti in porodu živega otroka je razumljivo, da ji je okrevanje potrebno tudi v primeru, če rodi mrtvega otroka ali če otrok umre med porodniškim dopustom. Porod mrtvega otroka ni lažji od poroda živega otroka.
V primeru, da umre otrok med porodniškim dopustom, ne preneha potreba delavke, da okreva; nasprotno, v tem primeru pride še do duševnega trpljenja. Vprašanje prenehanja porodniškega dopusta v primeru, ko otrok umre med porodniškim dopustom, bi bilo upravičeno, če bi bil porodniški dopust namenjen le za nego in čuvanje otroka. Vendar pa predvideva zakon za nego in čuvanje otroka skrajšan delovni čas štirih ur dnevno. Ne smemo torej enačiti pravice delavke do porodniškega dopusta s pravico do skrajšanega delovnega časa.
Zakonodajalec ne dela razlike med delavko, ki rodi živega otroka in delavko, ki rodi mrtvega otroka ali pa ji otrok umre med porodniškim dopustom. Jasno je torej, da gre delavki pravica do porodniškega dopusta tudi v primeru, če rodi mrtvega otroka ali ji umre med porodniškim dopustom. Razumljivo je, da ji gre tudi pravica do nadomestila osebnega dohodka ves čas trajanja porodniškega dopusta, to je nepretrgano 133 dni.
J. TRAJCEV
Iz nase družbe
PREVEC IN PREMALO STROKOVNEGA KADRA ALI:
Laiki proti strokovnjakom
Pustimo tokrat ob strani, koliko prijavljencev čaka na zavodih sa zaposlovanje na prosto delovno mesto. Name-
Šrmo DELOVNIH MEST /N NEUSTREZNO ZASEDENA MESTA
STROJNI
INŽ.
AGRONOM
sto tega raje povzemimo neko drugo značilnost v zaposlovanju. Za tole gre:	bistveno
se spreminja kvalifikacijska struktura zaposlenih; medtem ko je bilo še v avgustu 13,1 brezposelnih visoko kvalificiranih in kvalificiranih delavcev, jih je bilo v septembru že 15,3 °lo. Podoben porast, čeprav nekoliko manj očiten, tudi v kategoriji uslužbenci: od 6 "U brezposelnih uslužbencev z visoko, višjo in srednjo strokovno izobrazbo se je v septembru povzpel ta odstotek na 7,2.
A oglejmo si še nekatere absolutne številke v seznanim brezposelnih: 19 arhitektov, M pravnikov, 18 profesorjev in predmetnih učiteljev, 7 ekonomistov, 6 tekstilnih inženirjev in 6 agronomov ... 4. stomatologi, 4 veterinarji, 4 elektro-inženirji, 4 gozdarski inženirji. In tako naprej, do skupnega števila 109 z visoko ali višjo strokovno izobrazbo. Nato: 146 absolventov ekonomske srednje šole, 30 kmetijskih tehnikov, 29 elektrotehnikom 25 zičiteljev, 24 strojnih tehnikov in 24 gradbenih tehnikov. . skupaj 334 brezposelnih s srednjo strokovno izobrazbo.
Naj to pomeni, da je v našem gospodarstvu že dovolj strokovnega kadra? In kako uskladiti dejstva o naraščajoči brezposelnosti strokovnega kadra v času. ko smo vsi povprek zagnali vik in krik, da se z gospodarsko reformo še zaostrujejo potrebe po strokovnjakih?
A predno si odgovorimo na tako zastavljena vprašanja, si velja ogledati še nekatere druge podatke. Za primer vzemimo kadrovsko strukturo teh-
der kar 17,6 "U. S poklicno šolo bi potrebovali v teh službah 22,1 “/« kadra, dejansko pa ga imamo 46 0U. Od tod naprej pa povsem obratno razmerje: medtem ko so zahteve po srednje strokovnem kadru izražene s 53 Vo, ga je dejansko zaposlenega le 27,1 °i’o, zahteve po višje in visoko strokovno usposobljenem kadru predstavlja odstotek 18,6, dejansko pa je zaposlenega le 9,3 0/o.
In če nadaljujemo ta sprehod po statističnih podatkih: s profilom ekonomski tehnik je bilo v oktobru 11.763 delovnih mest, od katerih pa jih ni bilo ustrezno zasedenih kar 7986, s profilom kmetijski tehnik 1346 delovnih mest, neustrezno zasedenih 523, strojni tehnik 4064 delovnih mest, neustrezno zasedenih 2307 ... S profilom ekonomist 3287 mest. neustrezno zasedenih pa 2646, profil pravnika 657 delovnih mest, neustrezno zasedenih 346, s profilom elektro inženir 853 delovnih mest, neustrezno zasedenih 419. In tako naprej.
Je mar zato naključje, če ugotavljamo, da so tako počasni premiki v organizaciji dela in s tem v produktivnosti dela, da je tako težko zniževati proizvodne stroške in se s tem vključevati v mednarodno delitev dela? Pri vsem tem pa je najbolj nelogično to, da se kar na vsem lepem pojavlja višek — seveda spričo takšne strukture med kadrom, ki bi ga potrebovali, in kadrom, ki delovna mesta zaseda, samo fiktiven višek — strokovnjakov!
Toda prav ta nelogičnost postane veliko bolj logična, če upoštevamo še nekatera druga dejstva: dokler ne bodo strokovnjaki nagrajevani v prvi
ŠTEVILO DELOVNIH M[$T /M M USTREZNO ZASEDENA MESTA
GRADSM
ritim
KEMIJSKI
UMNIK
vrsti za rezultate svojega dela, vse dotlej bo proizvajalcem v neposredni proizvodnji precej vseeno, ali delovna mesta zaseda strokovno ustrezen ali
ničnih služb in vodstev proizvodnje — torej služb, ki najbolj neposredno vplivajo na organizacijo dela in s tem na produktivnost dela, na ekonomičnost proizvodnje ih s tem na rentabilnost poslovanja. Tako je zahteva po priučenih delavcih izražena s 6.3 °lo. dejansko pa predstavlja ta ka-
©
neustrezen kader. In vse dotlej bomo bržčas ugotavljali spopade na paraleli’ laiki kontna strokovnjaki. A tudi to je le eden od vzrokov — čeprav verjetno najpomembnejši — zakaj se strokovnjakom zapirajo vrata v delovne organiza-cije.
BOJAN SAMARIN
6
5
O
J3
O
©
s
o
£>
O
©
o
.o
0
©
1 o
•O
O
©
o
£5
O
©
S
o
.a
0
©
1
o
O
©
s
c
.c
C
m
s
o
rO
0
m
1
p
ja
O
©
o
.2
O
m
3
O
JR
O
•
3
0
£>
C
©
1
u
JR
O
m
S
o
JR
O
a
3
O
JR
O
©
B
o
.3
O
a
&
o
•
3
O
JR
O
©
3
O
©
3
O
JR
O
©
3
C
.D
O
m
3
O
.3
O
©
3
JR
O
©
ž
O
JR
0
1
p
JR
O
©
PO POSVETIH GOSPODARSKE ZBORNICE IN SINDIKATOV
Prva naloga - korak k drugi
Posvetovanja gospodarskih organizacij, ki sta jih skupno pripravila Gospodarska zbornica s svojimi sveti in Republiški odbor sindikata industrije in rudarstva, so v začetni fazi opravljena. Izkušnje pa dovoljujejo nekatere povzetke, ki bodo lahko dragoceni pri nadaljnjem povezovanju sorodnih gospodarskih organizacij.
Kakšni so glavni zaključki teh posvetovanj?
Na vseh posvetovanjih so v glavnem uspešno kombinirali ekonomsko analizo grupacije v pogojih gospodarske reforme s specifično gospodarsko-tehnično problematiko. Pozitivno je zlasti dejstvo, da so referati izhajali iz reforme kot objektivno danega dejstva in so prav zato konstruktivno nakazovali konkretna pota in načine za razreševanje nakopičenih gospodarskih in tehnično-organizacijskih težav. Ne kaže prezreti, da so tokrat o svojih notranjih odprtih vprašanjih spregovorili sami organizatorji proizvodnje. Pri tem je res, da niso ostajali nekritični do posameznih anomalij v gospodarskem sistemu, vendar so odločno prevladali predlogi, kje, kako in na katerih temeljnih področjih uresničiti zamisel o intenzivnejšem gospodarjenju.
Javnost je bila o posvetovanjih obveščena pretežno le v obliki krajših informacij, ki pa verjetno niso mogle zajeti vseh problemov, ki so jih posvetovanja načela in ki bodo terjali nadaljnjo obravnavo. Tako je ostalo pri tem anonimnih lepo število avtorjev referatov iz' vrst naših priznanih strokovnjakov, tehnologov, ekonomistov in sploh organizatorjev dela. A če gre za priznanje, potem so ga dobili od širokega kroga udeležencev, katerega so sestavljali vodilni kadri delovnih organizacij, člani samoupravnih organov in političnih organizacij. Najvecje priznanje, ki ga morejo dobiti, pa bo vsekakor stvarno prizadevanje, da se zamisli — ob njihovih prizadevanjih in pomoči — tudi v praksi uresničijo. Pokazali so svojo veliko*pripravljenost, da se v pogojih gospodarske reforme vključijo v prizadevanja delovnih kolektivov, ki težijo za uspešnim gospodarjenjem.
Kaže tudi. da se bodo morali vsi družbeno-politični organi, in še posebej organizatorji posvetovanj, resno zamisliti ob večkrat ponovljenih besedah: »O tem smo že govorili, to smo že predlagali, toda ničesar ni bilo mogoče spremeniti ali nihče nas ni hotel poslušati«. Udeleženci so s tem izpovedali svoje nezadovoljstvo nad dejstvom, da sicer imajo možnost spregovoriti in predlagati, toda, ko je treba predlog uresničiti ali dati vsaj odgovor nanj, pa ostajajo praznih rok. Ali tako izraženo nezadovoljstvo ne obvezuje družbe-no-političnih organov, da z mnogo več posluha spremljajo stvarna gibanja v gospodarstvu in s potrebnim spoštovanjem reagirajo na stališča, s katerimi praksa povratno učinkuje na sicer sprejeta načela? Ne gre za nobeno slepo podrejanje vsemu, kar izhaja iz prakse, saj so v tem praviloma vedno tudi primesi čisto subjektivnega značaja, gre za čas, ki si ga je po-
trebno vzeti, da bi predloge ali misli zares objektivno in vsestransko pretehtali. Posredno so udeleženci posvetovanj verjetno hoteli povedati, da v tem smislu pričakujejo v naslednjem razdobju znatno več od Gospodarske zbornice, ki je skupna organizacija samoupravnih delovnih organizacij. Želeli so dati podporo večji družbeni afirmaciji zbornice, ki bo prvenstveno zasledovala probleme svojih članov, jih neposredno ali s pomočjo koordinacije z drugimi razreševala in si pri tem ne bo vnaprej dovolila vsiljevati izhodišč od drugih družbenih činiteljev.
Težko je strniti vse bistvene značilnosti posvetovanj, ne da bi zašli v naštevanje posameznih problemov, ki so jih obravnavali udeleženci posvetovanj. Toda večina teh vprašanj terja poseben akcijski program, da ne bi ostali le pri besedah. V tem smislu pomenijo posvetovanja zares šele prvi korak in »kot ogrevanje tistih, ki so pri realizaciji odločilni«. Analiza vsebine posvetovanj terja nadaljnje pobude v delovnih organizacijah kot tudi v sindikatih in zbornici. Težišče uresničevanja mnogih dragocenih zamisli, izrečenih na posvetovanjih, bo vsekakor v delovnih organizacijah, vendar to ne pomeni, da smo drugi, sedaj ko so posvetovanja pri kraju, vse opravili. Da bi se npr. zamisli o delitvi dela uresničile, so potrebne nadaljnje pobude, ravno tako kot terjajo predlogi za boljše tehnološke postopke nadaljnje angažiranje strokovnih služb in znanstvenih institucij. Mnoga načeta vprašanja zadevajo problematiko celotnega jugoslovanskega gospodarstva in bi jih kazalo s potrebno pozornostjo načeti tudi na posvetovanjih v Zvezni gospodarski zbornici in v njenih svetih.
Redki so bili udeleženci, ki v svojih razpravah ne bi vsaj omenili koristnosti tako organiziranih razprav po gospodarskih panogah ali po grupacijah. Poudarili so njihovo koristnost zlasti kot izmenjavo medsebojnih izkušenj tako pri organizaciji dela, tehnoloških postopkih, urejanju samoupravnih odnosov in delitvi dohodka. Vsa ta vprašanja tako ali drugače zadevajo tudi v danes izredno aktualno področje razvijanja delitve dela, in pričakovati moremo, da bodo dala vzpodbude, iz katerih se bo razvilo med delovnimi organizacijami konkretno posiovno-tehnično sodelovanje. temu silijo med drugim pogoji gospodarjenja, nastali z gospodarsko reformo, posvetovanja pa že nakazujejo številne možnosti za medsebojno povezovanje.
Naj omenim, da so bile tudi pripombe na vsebino posvetovanj. Nekateri so menili, da so referati preveč strokovni. Tega jim ne kaže zameriti, kajti naj-
brž ni mogoče sprememb v tehnologiji dela obravnavati drugače kot strokovno. Bolj na mestu pa bi bil očitek, da so posamezni referenti le mimogrede upoštevali tudi ekonomske rezultate predlaganih rešitev in je zato bilo čutiti, kot da so iztrgani iz prizadevanj delovnih kolektivov za doseganje dohodka in njegove delitve po delu.
Slednjič kaže tudi ugotoviti, da so na posvetovanjih priza-
deto govorili kot enak z enakim in da udeležencev niso zavezovali z nobenimi večinskimi sklepi. Nasprotno pa so se moralno medsebojno zavezali, kar bo zagotovo več pomenilo kot umetno skonstruirana posvetovanja, ki naj bi po mnenju nekaterih pristala posebna, nova oblast, ki bi bedela nad ravnanjem sicer samostojnih delovnih organizacij.	JOŽE GLOBACNIK
IVAN MAČEK, predsednik skupščine SR Slovenije, v razgovoru z novinarji:
© Nekateri v občinah, podjetjih in drugod mislijo, da pomeni reforma splošno siromašenje, in tako tudi ravnajo. Tako na primer v nekaterih podjetjih vztrajajo na nizkih osebnih dohodkih — čeprav je bila opreznost pri valorizaciji osebnih dohodkov spočetka smotrna — namesto da bi se orientirali na racionalnejšo in intenzivnejšo proizvodnjo in s tem na večji dohodek. Možnost za »štednjo« pogosto vidijo v kratkovidnem omejevanju sredstev za šolanje novih kadrov, raziskovalno delo in druge potrebe, ki so pogoj za napredek gospodarstva. Zlasti pa je negativen pojav, da nameravajo mnoga podjetja v prihodnjem letu obdržati obseg proizvodnje na dosedanjem nivoju in ga celo znižati. Delavci ne smejo dopustiti tega, ker bi to za njih pomenilo zadrževanje nizkih ali celo zmanjšanje osebnih dohodkov.
© Stvar delovnega kolektiva samega je, ali bo ob reelekciji ponovno izvolil dosedanjega direktorja ali pa novega. Ce kolektiv meni. da je dosedanji direktor ne glede na to, koliko let je na tem mestu, sposoben zagotoviti povečanje proizvodnje, storilnosti, dohodka itd., potem se bo gotovo odločil zanj. Kolektiv pa mora seveda tudi odgovarjati za posledice svoje lastne odločitve. Če bi zaradi nepravilne opredelitve zašel v težave, potem ne more pričakovati, da mu bo pomagal kdo »od zunaj« . .. Vsiljevanje direktorja, pa četudi je lahko res sposoben, se je še zmeraj pokazalo za slabo, ker je to imelo za posledico slabe odnose, nezaupanje in druge težave, ker ga ljudje niso sprejeli za »svojega«.
SLAVKO VALENČIČ, direktor industrijskega podjetja za predelavo kovin in plastičnih mas »Mehanika« Lendava, v razgovoru:
Računali smo, da se bodo z ukrepi gospodarske reforme zvišale cene, nismo pa pričakovali takšnega skoka v porastu cen. Tako so žico podražili za 41 %, pločevinaste trakove pa za 46 %. Zato za prihodnje leto planiramo, da bi v izdelke vložili več dela kot materiala. Osvojili smo že proizvodnjo ogrodja za zložljive dežnike, ki bi jih izdelovali le iz domačega materiala. Ker to ogrodje uvažamo, bi to bil za družbo precejšen prihranek. Po ogrodjih, ki jih izdelujemo edini v državi, je veliko povpraševanje, žal pa proizvodnja še vedno visi v zraku, ker si ne moremo zagotoviti domačih surovin. Za letos smo dobili od pogodbenih količin le 30 % aluminijastih palic, še manj pa žice in medenine.
JANKO PRELOG, podpredsednik skupščine občine Gornja Radgona, v razgovoru:
Osnovni reprodukcijski material domačih proizvajalcev, ki ga rabijo v podjetju Elrad iz Gornje Radgone, je za 30 % dražji kot na svetovnem trgu. Podjetje je prisiljeno izvažati. Kako pa naj izvaža pod takim ipogoji, je seveda drugo vprašanje. V Avstriji in ZR Nemčiji kupujejo proizvajalci istih izdelkov, kot jih proizvaja Eirad, osnovne surovine za 30 % ceneje. Pri izdelkih, kjer je udeležen material s 60 %, to veliko pomeni.
FELIKS NEUVIRT, predsednik občinskega sindikalnega sveta, na zasedanju skupščine občine Gornja Radgona:
Reformo so delavci na našem območju sprejeli z razumevanjem. Vendar pa so pričakovali, da se jim bo življenjski standai'd, ki je v zadnjem času padel, spet popravil. V ta namen so v delovnih organizacijah zmanjšali stroške reprezentance. PTT, reklame in druge manjše izdatke. Prav je, da so tudi te stroške zmanjšali, če so jih lahko brez škode, le malokje pa so šli v bistvo, to je. da bi spremenili proces proizvodnje, organizacijo dela. Prav organizatorji proizvodnje so se premalo angažirali, od teh pa so delavci največ pričakovali. Zato so posamezne delovne organizacije na tleh prav zaradi organizatorjev proizvodnje.
RAZGOVOR Z RADOM PlSOTOM, DIREKTORJEM ZAVODA ZA ZAPOSLOVANJE DELAVCEV V KOPRU
»Očitki dežujejo, toda«..«
»V delovnih organizacijah nam pripovedujejo, da imate zdaj, ko je za delo bolj trda, na zavodih za zaposlovanje več dela kot pred meseci. Je res? Rad bi pa tudi zvedel, če je res, da ga ne opravljate dobro, kakor slišimo. Tiste, ki iščejo službo, baje razporejate uradniško, namesto da bi najprej ugotovili potrebe po strokovnem delu v gospodarskih organizacijah, šele nato pa svetovali ljudem, kje naj se zaposlijo...«
Rado Pišot. se zaradi »direktnega napada« ni ujezil: »Vprašanje me ne preseneča. Po reformi očitki na naše delo kar dežujejo, pogosto po krivici. Za vse zavode za zaposlovanje res ni mogoče trditi, da zadovoljivo opravljajo svojo nalogo, kakor si morda sami predstavljajo, za nekatere pa vendarle! Ne pripisujte mi samohvale, če trdim, da je tudi naš med tistimi zavodi, ki opravljajo svoje delo z vso odgovornostjo, Dokazov za to svojo trditev bi vam lahko natresel iz rokava . ■ .«
»Kar povejte jih nekaj1«
»Morda vam bodo povedale kaj o našem delu tele šlevilke: na področjih sežanske, piranske,
izolske in koprske občine, koder se razteza dejavnost našega zavoda, imamo registriranih 730 brezposelnih, a tudi — 300 praznih delovnih mest. — Se enkrat več brezposelnih kot praznih delovnih mest, boste rekli očitajoče Številke res tako povedo, toda kot .brezposelni1 so registrirani tudi tisti, ki prvič iščejo delo. ali pa žene zaposlenih mož, ki zaslužijo lahko tudi 100 tisoč dinarjev mesečno, pa jim moramo po predpisih izplačevati podporo. ker je dohodek na družinskega člana manjši kot 26 tisoč dinarjev. Na našem območju pa brezposelnosti v pravem pome nu besede ni. Res pa je. vsak dan močneje čutimo potrebo pc
prekvalifikacijah zaposlenih in po nenehnem usposabljanju mladih ljudi za delo v industrijskih podjetjih.«
»Kako pa to nalogo uresničujete?«
»Z uvajalnimi seminarji. Naš zavod sklene z vsako delovno organizacijo, ki potrebuje strokovno usposobljene delavce, pogodbo, da jih bo v določenem obdobju po posebnem učnem programu usposobil za delo. Uvajalne seminarje pretežno sami financiramo iz sredstev, ki jih v ta namen imamo. Letos smo sklenili pogodb za usposobitev 164 novih delavcev, ki smo jih največ tudi sami usmerili na delo v različna podjetja.«
»Kako?«
»Anketirali smo približno 17P0 otrok, ki so v vseh štirih občinah dokončali osemletko, in tako ugotovili, kam nameravajo po šoli in kakšnih poklicev bi se radi izučili. Nagnjenost otrok za
različne poklice so ugotavljali naši psihologi s posebnim testom. Zatem smo anketirancem posredovali možnosti za zaposlitev v domačih podjetjih, hkrati pa jih s predavanji in poučnimi filmi seznanili z bodočim poklicnim delom. Menim, da je naša oblika dela najuspešnejša za .ugotavljanje potreb1 po strokovnem kadru.«
»Kakšen pa je odnos do strokovnega dela in strokovnjakov v občinah na vašem območju,«
»Kratkoviden. Skoraj pri vseh gospodarskih organizacijah smo potrkali s prošnjo, naj bi se odločile za štipendiranje petih odličnih učencev z dokončano osemletko, ki bi morali zaradi težkih socialnih razmer opustiti šolanje, pa brez uspeha. Čeprav štipendiranje učencev he sodi med naše naloge, smo se sami odločili za štipendiranje vseh petih. ker je škoda, da bi talentirani mladi ljudje ne napredovali.«	V. B.

I
Iz naše družbe
l!l!!ll!!illl!!i!!li'lllillllllllllllllll!llll!llllllll!llll!lll!llll!l!!!!l!!!!!£!!l|| Pogovor) z' upravljavci • Pogovori, z upravljavci ||III!!IIIIIIIIIIIIISIIIIIIIIIIIIIIIIIII!II!!!III1IIIII!IIIIIIIIIIIIIII!IIIIII!IIIIIIIIIM
l!lll!lllll!!llllllllllll!llllllllllllll!!!llllllllllll'lllllllllllllllllllllllll!
V PERSPEKTIVI LE GOSTILNE
Radgonsko gostinsko podjetje ima šest obratov. Vendar pa čisti dohodek, ki ga porabijo za kritje stroškov poslovanja, ustvarja le »Buffet« na avtobusni postaji, vse druge gostilne pa le životarijo. Ker pa bo, kot vse kaže, v bližnji prihodnosti prevzela pod svdje okrilje delovna organizacija Zdravilišče Slatina Radenci do sedaj 'donosni »Buffet« in sicer kot »nameček« k novozgrajenemu hotelu v Radgoni, ki so ga prevzeli pred nekaj meseci, bo ostalo gostinsko podjetje Gornja Radgona brez denarja za redno poslovanje.
Zato pravijo, da bo drugih pet gostiln menjalo gospodarja. Tako bomo verjetno že v kratkem imeli na tem območju še pet dobrih in rentabilnih zasebnih gostiln, ki ne bodo ustvarjale izgube.
M. S.
TOVARIŠI ODBORNIKI
Pred nedavnim so imeli v skupščini občine Gornja Radgona dokajšnje težave z udeležbo odbornikov na zasedanjih, predvsem tistih iz delovnih organizacij. Prav ti so namreč najbolj neredno prihajali na zasedanja. V zadnjem času pa imajo v tej skupščini druge težave. Pred nekaj dnevi so obravnavali problematiko gospodarstva, vpliv reforme nanj, vendar’pa so odborniki iz delovnih organizacij molčali kot grob. Zato je predsednik skupščine občine zaklical: »Tovariši odborniki iz delovnih organizacij! Prosimo vas, povejte nam nekaj. Sedaj tukaj ni sestanek direktorjev, da bi samo njih poslušali razpravljati o gospodarjenju.«
M. S.
PO 23. URI NE ODPIRAMO
Turistični delavci ob Cerkniškem jezeni se na vse pre-tege trudijo, da bi privabili čim več gostov. Drugo pot pa so ubrali v planinskem domu na Slivnici nad Cerkniškim jezerom. Čeprav vam v dolini postrežejo s točno informacijo, da v domu dobite prenočišča tudi po 23. uri, so v domu drugačnega mnenja. Ob vdšem prihodu namreč pogasijo luči, potem vam pa skozi okno v prvem nadstopju kričijo, da ob tej uri turistov več ne sprejemajo in da jim nihče nič ne more. Kot kaže, na to nadmorsko višino še ni prodrla gospodarska reforma.
M. S.
»■JAZ MISLIM..,-
V nekaterih delovnih organizacijah začenjajo direktorji na sejah delavskega sveta svoje govore z besedami: »Jaz mislim, tovariši...« Direktor .kamniškega »Stola- pa:	»V
imenu strokovnih služb .. .«
,In poroča na vsaki seji, kako so strokovne službe izpolnjevale in izpolnile sklepe zadnje seje delavskega sveta.
Pravijo, da je takle razloček v poročanju direktorjev zelo čvrsta opora za oceno sa-rnoupraidjalskega vzdušja in gospodarskega stanja podjetja.
Upnik se imenuje: sklad za šolstvo
Na občinski skupščini v Cerknici sem se pogovarjal z 'načelnikom oddelka za splošne zadeve JOŽETOM SKUKOM o financiranju osnovnega 'in strokovnega šolstva v cerkniški občini.
Sogovornik je bil nejevoljen: »V šolskem skladu imamo komaj toliko denarja, da pedagoškemu kadru na osnovnih šolah v občini zagotovimo mesečne prejemke. Podjetja nam ne odvajajo redno vseh prispevkov. Za približno 37 milijonov dinarjev so v zaostanku. To pa se pri že tako skromnem proračunu za šolstvo, kot je naš, precej pozna.«
»Bi morda našteli, katere gospodarske organizacije nimajo ,posluha' za osnovno šolstvo?«
»Kovinoplastika iz Loža dolguje 12 milijonov dinarjev, Kmetijska zadruga 3,5 milijona dinarjev, Jelka in ■ trgov-
sko podjetje Škocjan z Rakeka — vsak po dva milijona dinarjev. Med dolžniki pa so še Gostinsko podjetje Cerknica, gradbeno podjetje Gradišče, Elektrožaga, Pekarna, Center obrti itd. Vendar naj še dodam, da redno prispevajo sredstva za osnovne šole Brest Cerknica, Gozdno gospodarstvo Postojna, Kartonažna tovarna — obrat Rakek. Nanos Postojna, Vodna skupnost in Kino Cerknica.«
»Če prav razumem, ste se zavoljo tega, ker občinski proračun ni dovolj velik, da bi lahko kril vse stroške osnovnega šolanja, dogovorili z gospodarskimi organizacijami za dopolnilne prispevke?«
»Tako je! Na eni izmed sej občinske skupščine smo se dogovorili z gospodarskimi organizacijami in sprejeli tudi ustrezen sklep, da bodo red-
no prispevale dva odstotka od bruto osebnih dohodkov za financiranje osnovnega šolstva.«
»Toda kako je mogoče, da zdaj nekatera podjetja ne prispevajo teh sredstev, še posebej, ko prav v zadnjem času toliko poudarjamo, da naj bi imel vsak delavec vsaj osemletko?«
»Preprosto, ne vem odgovoriti, zakaj podjetja nočejo prispevati vsaj tistih sredstev, za katera so se obvezala. Menim, da je posredi nerazumevanje nekaterih vodilnih uslužbencev po podjetjih, ponekod pa celo samoupravnih organov do financiranja osnovnega šolstva.«
»Ob tem kajpak ni možno, •»da bi šolski sklad normalno izpolnjeval obveznosti do vseh osnovnih šol v občini?«
»Saj sem vam že rekel, da zberemo denar siroti le za
osebne dohodke prosvetnih delavcev. Trenutno imamo v skladu le štiri milijone osem-
sto tisoč dinarjev .. .«
»Kakšna je potemtakem šele zadrega pri financiranju strokovnega šolstva, če gospodarske organizacije ne izpolnju-
UlIlllllillllE
ll!llll![|ll!l![lllllllllllillllllllllllllillllllllllllll!ll!lllli!llllillllll![ill!!llllllllllli!!lll!lllllllllli!lllllllll!!lllllllllll!lll,lllllllli l!lllllll!lll!!llll!lllillllilllll!lllllllllilllllllll!l«!llllllll!lllllilllll!!ll!lllllllllll!!lllll!llim
llllllililllllllllllllllilllH
jejo obveznosti niti do osnov- jj nega šolstva?«
»Pri financiranju strokovne- g ga šolstva so razmere le neko- g liko boljše, čeprav spet ne g trdim, da so dobre. Brest je | letos nakazal v sklad nekaj |j manj kot tri milijone dinar- = jev, Kovinoplastika štiri mili- g jone dinarjev, druga podjetja p v cerkniški občini pa so pri- m spevala v sklad za financiranje g strokovnega šolstva le neznat- J ne' zneske.«
»Ali je šolski sklad sklenil m z gospodarskimi organizacija- g mi vsaj pogodbe, po katerih s bi le-te bile dolžne prispevati g sredstva za financiranje šol- M stva?«
»Z nekaterimi podjetji je jj sklad sklenil pogodbe, toda g| mnoge gospodarske organiza- || cije teh pogodb sploh niso g podpisale. Med njimi niso pod- J pisali pogodbe Brest, Kovino- g plastika in še deset gospodar- M skih organizacij ...«
M. 2.
Ill!llllll!lllllll»l!l!l!llll!!llllil!!lllllll!llllllllllffl
Za boljše počutje vseli
Pri Mačku, Činkoletu in vseh drugih ljubljanskih gostilnah, ki jih združuje Gostinsko podjetje Ljubljana, so žlahtna vina razmeroma poceni v primerjavi z ne-žlahtno kapljico. Razumljivo, da so pivci opazili to nedavno spremembo in tako reagirali nanjo, kakor so gostinci pričakovali. Potrošnja boljših vin narašča...
Ko sem v podjetju vprašala, odkod nenadoma tolikšna uvidevnost do gostov, ki doslej ni bila v navadi, me je analitičarka poskušala prepričati, da si nočejo neupravičeno in nemoralno kovati dobička. Priznam, da ji nisem čisto verjela, saj je zmeraj manj Don Kihotov, ki prej skrbijo za druge kot zase. Zlahka pa mi je dopovedala, da splošno uveljavljeno oblikovanje in delitev dohodka ne spodbujata gostinskih delavcev k prodaji cenenih jedi in pijač. Pribitek (marža) je povprečen in izračunan v odstotkih. Ce dobavitelj za 20 dinarjev podraži vino, gostinsko podjetje ob 100-odstotnem pribitku avtomatično zasluži 20 dinarjev več. Enako je z živili. Razumljivo, da na-bavljačem nihče ne stopi na prste, če si ne zbrusijo peta pri iskanju cenejšega blaga. Samo hvaležni so jim lahko, pa tudi
kmetijstvu, ki jim samoiniciativno polni »piskrčke«.
IN VENDAR TUDI
»PISKRCEK- ZA GOSTE
V gostinskih podjetjih, kjer so zaslužki vezani na delovni in poslovni uspeh posameznika, pa povprečni pribitek nehote napeljuje vodo na mlin gostov. Vodstva zlasti po gospodarski reformi vidijo, da je naša kupna moč padla in da se obisk !zmanj-šuje, zato zahtevajo, naj bi gostom postregli tudi s cenejšimi vini in jedmi. Kuharice in točaji pa se tega branijo, ker se bojijo, da bi ob enakem deiu manj zaslužili. Ni težko zraču-nati, da znaša 10-odstotni delež pri litru navadnega vina 36 dinarjev, pri litru dobrega pa lahko tudi 66 dinarjev. S trideset-dinarsko razliko v zaslužku — ob enakem delu — se natakar upravičeno ne sprijazni.
Oblačila za šolo in dom, za šport in izlete
PRODAJNI SERVIS
LJUBLJANA* MARIBOR
VSE JE RELATIVNO
Naša lesno predelovalna industrija potrebuje dosti več lesa, kot pa ga v gozdovih smemo in zmoremo posekati. Ker je tako in ker vsako podjetje vidi samo svoje potrebe, se dogaja, da redno potegne krajši konec tisti, ki je bolj neroden od drugih, manj spreten trgovec in še nepreviden za nameček. »Uradno- pa je vsega kriva samo reforma ...
Zakaj?
V Združeni lesni industriji Tržič se razburjajo, da nimajo dovolj obratnih sredstev, ker je banka zaostrila kreditne pogoje. Zato jim LIP Bled, ki ima več denarja, »hodi v njihov / zelnik-, oni pa potem morajo kupovati hlodovino drugod, zaslužijo pa transportna podjetja...	^
Nekaj podobnega je na štajerskem in koroškem koncu. Hlodovino vozijo v Maribor in kdo bi še vedel kam, Korošci pa jo vozijo nazaj, da zavoljo,Marlesove konkurence ne bi ostali brez dela obrati LIP Slovenj Gradec ... Spet zaslužijo prevozniki, ki pa so registrirani v drugih občinah in ne tam, od kjer hlodovina izvira.
Lesna industrija Litija pa je ondan nekje pri Zagorju kupila manjšo količino hlodovine, ki bi jo moral dostaviti proizvajalec. Gozdarji pa so ravno tisti dan imeli neko posvetovanje in niso delali. Zato pa so za tisto hlodovino izvedeli v LIP Zagorje, ki imajo svoj transportni park in ... Litijftni tega lesa niso nikoli dobili... Sicer pa se Zasavci že več let pogovarjajo o integraciji lesno predelovalne industrije...
Nič čudnega, če ob takšnih pojavih mar-sikod še zagovarjajo občinske meje, v katerih bi se lesno predelovalna industrija (druge pa prav tako) še bolj razdrobila. Sicer pa je vse relativno. Nekdo zmeraj pobere smetano; kjer se prepirata dva... Naposled tudi transport ustvarja narodni dohodek, pa čeprav marsikdaj na račun kratkovidnosti tistih, ki si še ne upajo pogledati preko svojega plotu.
Vprašanje pa je, ali je res treba čakati na polom, da bi vendar zbrali pogum?
-mG
Zakadi vseh teh anomalij so v Gostinskem podjetju Ljubljana prvi začeli razmišljati, kako oblikovati pribitek, da bi pri delavcih zmanjšali odpor zoper prodajo cenenih jedi in pijač in obenem zaslužke uskladili z opravljenim delom. Po prizadevnem iskanju so zadeli v črno: pribitek so fiksirali po skupinah blaga. Pri litru vina znaša na primer 220 dinarjev, ne glede na ceno in žlahtnost vina. S tem se avtomatično fiksira tudi natakarjev zaslužek. Če gostu postreže z litrom cenejšega vina. dobi ravno toliko kot pri dražjem, kar je pravilno, saj je v obe strežbi vložil enako truda.
In »piskrček« za goste?
V Gostinskem podjetju Ljubljana so žlahtna vina cenejša kakor drugod. Ob fiksnem dinarskem pribitku se je najdražje vino pocenilo za celih osemdeset dinarjev (s 660 na 580 dinarjev), drugovrstno pa za trideset dinarjev, ne da bi bilo podjetje pri tem oškodovano.
BODOČI »PISKRČKI-ZA GOSTE
Podobno bodo v gostinskem podjetju Ljubljana uredili tudi pribitek na jedi, ki so jih po zahtevnosti dela razvrstili v 6 skupin. In prav tako pribitek. Dinarska povprečja so že izračunana, toda preden jih bodo uskladili v prodajne cene, opazujejo njihov vpliv na dohodek kuhinje in strežnega osebja.
»Nočemo se zaleteti«, mi je rekla tovarišica, ki vodi gospodarski sektor, »šele po trimesečnem spremljanju dohodka v vseh poslovnih enotah bo jasno, ali smo pribitke realno določili. Dela je zdaj zelo dosti, ker po-eg dejanskega obračuna sestav Ijamo še eksperimentalnega, prepričani pa smo, da trud ne bo zaman.«
Previdnost pri določanju fiksnih marž za jedi je v tem podjetju tembolj opravičljiva, ker se obrati specializirajo za različne vrste jedi, hkrati pa izpopolnjuje jedilnike z brezmesnimi meniji. Činkole že postreže svojim gostom vsak dan z drugo nacionalno jadjo, ki pa se ob istih dnevih v tednu ponavlja. Vsak četrtek dobite na primer sirove štruklje, poleg drugih jedi seveda, spet drug dan v tednu obaro z ajdovimi žganci ali polenovko s polento ... Gostilna Lovec, ki jo zdaj obnavljajo, se bo specializirala za divjačino, Maček pa bo poleg rib pripravljal še druge primorske jedi.
Kuharsko in strežno osebje mora biti primerno stimulirano, da podpira politiko vodstva, kar v tem podjetju pravzaprav že upoštevajo, saj je njihovo povprečje osebnih dohodkov — tako so mi trdili — najvišje v gostinstvu, kljub temu pa je tudi razmerje med zaslužki in skladi najboljše. V sklade gre 20 odstotkov čistega dohodka. Ni malo, saj podjetje združuje deset nekdanjih samostojnih gostinskih obratov.
Se tole: zdi se mi, da sprejemljive novosti, ki predstavljajo korak naprej v razvoju našega gostinstva, niso slučajna odkritja bistrih posameznikov, ampak predvsem zasluga tega, da so si integrirana podjetja lahko uredila strokovne službe, ki se sistematično ukvarjajo z^vsemi vprašanji velikega združenega kolektiva.
MARIOLA KOBAL
Ko so nam odgovorni tovariši — po tisku, radiu in televiziji, na sestankih, konferencah in seminarjih — pojasnili, v čem je jedro reelekcije, se je v našem podjetju sestal politično strokovni kolegij in razpravljal o merilih, ki naj bi jih upoštevali pri reelekciji. Dosedanji direktor je v tistem hipu, ko je zvedel za to najnovejšo družbeno pogruntacijo, vložil dokumente za upokojitev in zavoljo tega na naših sestankih ni več sodeloval.
»Opozarjatn tovariše,« je dejal predsedujoči na prvem sestanku, »da v razpravi ni treba obravnavati konkretnih zadev, torej niti sedanjega in niti morebitnega bodočega direktorja. Gre le za načelna vprašanja, kakšen naj bi bil naš direktor, in po katerih se bomo pri reelekciji ravnali.«
Sledila je razprava:
»Po mojem,« je dejal šef tehničnega sektorja, »bi moral biti direktor, dober strokovnjak, kajti šele takšen direktor bi lahko povsem doumel vrednost strokovnega dela.« \
Sef komerciale ja ugovarjal:
»Tak strokovnjak bi se kot direktor vmešaval v vsako najmanjšo strokovno malenkost Po mojem mora biti direktor predvsem dober organizator, ki pa bi hkrati znal ceniti delo strokovnjakov.«
»Zlasti pa bi moral,« je dejal predsednik delavskega sveta, »pri svojem delovanju upoštevati pristojnosti organov delavskega samoupravljanja.«
»Moral bi najprej upoštevali interese podjetja,« je menil predsednik upravnega odbora, »in šele potem interese občinske uprave.«
»Od socialističnega direktorja moramo zahtevati dvoje,« je zahteval sekretar osnovne Organizacije, »kot direk-
tor mora biti predstavnik države, ki odmira, kot organizator proizvodnje in vsega drugega poslovanja podjetja pa se mora kot tehnični inteligent v službi delavskega samoupravljanja zavzemati za nove družbene odnose v proizvodnji«
Potem je predsedujoči dejal:
»Odločili smo se torej za naslednja merila: Biti mora strokovnjak, vendar ne sme s svojimi posegi na strokovno področje motiti dela strokovnjakov; spoštovati mora delavsko samoupravljanje in biti hkrati predstavnik države, ki odmira, ter organizator, ki v sistemu delavskega samoupravljanja predstavlja zametek novih odnosov med fizičnimi in umskimi delavci.«
Naslednjega dne so naši vodilni tovariši poslali prej navedene kriterije občinskim tovarišem s prošnjo, naj povedo, kdj sodijo o njih. Čez nekaj dni so dobili naslednji odgovor:
»Načelno ne nasprotujemo, predlagamo pa, da se še enkrat sestanete ter se dogovorite, koliko šol naj bi imel vaš direktor, kajti iz vaših dosedanjih kriterijev tega ni razvidno«
Spet smo sejali in sklenili, da bi moral imeti naš direktor visoko izobrazbo z dvoletno prakso ali pa samo višjo izobrazbo s šestletno prakso, toda v obeh primerih bi se moral šolati le v obdobju tretje šolske reforme, ko je bilo strokovno znanje enakovredno političnemu.
Na občinskih forumih pa z našimi dopolnjenimi kriteriji še vedno niso bili zadovoljni in so rekli:
rGlede na nova navodila, ki smo jih pravkar dobili, vam sporočamo., da je treba pri oblikovanju kriterijev, ki naj veljajo pri reelekciji vodilnih strokovnih kadrov, upoštevati še odnose do podrejenih in nadrejenih, do proizvodnje in administracije, do materialnih dobrin, kot so na primer vila, avto in počitniška hišica.«
Še tretjič smo se sestali in sklenili:
»Direktor mora imeti dobre odnose do podrejenih in nadrejenih, do proizvodnje in administracije; nfbgove družinske razmere morajo biti kar najbolj urejene, imeti mora vilo, avto in počitniško hišico, ker mu tega mi ne moremo dati.«
Tako izpopolnjene kriterije smo spet poslali občinskim tovarišem, ki so nam čez dva tedna pisali:
»Spričo predvidene rotacije občinskih kadrov je občinska kadrovska komisija, v kateri so predstavniki vseh naših organizacij in drugih forumov, ki pa hkrati skrbe tudi za pravilno izvedbo reelekcije, sklenila, da bi bilo kadrovsko najbolj oportuno, če bi v vašem podjetju izvolili za novega direktorja dosedanjega načelnika za gospodarstvo naše občine. V prepričanju, da bodo vsi člani družbeno-političnih organizacij v vašem podjetju zavestno podprli ta naš predlog, vas prisrčno pozdravljamo.«
P. s.: »Sporočamo vam, da smo tiste vaše kriterije, ki naj bi veljali pri reelekciji in s katerimi se povsem strinjamo, razmnožili in jih poslali vsem gospodarskim organizacijam v občini kot dober primer, kako se je treba lotiti reelekcije.«
To pismo smo prebrali na našem Četrtem sestanku in se potlej soglasno razšli.
JANEZ VOLJČ
pnni r
SR HRVATSKA:
Prvi trgovec v mestu

llll!!9!l!!!HIII!l!
ll!!i!PII!!l!!ll|lll^lllll'lllll^li!lll!!ll!lll!lll!|l!!l!!W[!!'l!!!!!!|l:!,
0
1
Vsak dan se v zagrebških tramvajih vozijo gospodinje s prenapolnjenimi cekarji in mrežami, ki se vračajo z nakupovanja v veleblagovnici »Nama«. Potrpežljivo prenašajo gnečo v tramvajih; družinski proračun jim kaže, da se izplača včasih tudi zelo dolga pot v »Namo«.
Frane Balen, direktor Name, ki so ga potrošniki neuradno krstili za prvega trgovca v Zagrebu, pravi o tem naslednje:
»Da bi sami sebi pojasnili, zakaj tudi potrošniki, ki so dobili stanovanja daleč iz središča mesta, še vedno kupujejo pri nas, smo naredili analizo stroškov štiričlanske družine. Naredili smo šest variant za preskrbo takšne družine v prodajalnah šestih trgovin našega mesta. Če se takšna družina preskrbuje samo z najvažnejšimi živili in malimi potrebščinami v trgovini, ki je po svojih cenah najbližja Nami, potem bo ta družina mesečno porabila 800 dinarjev več, kot pa če bi kupovala pri nas, v ostalih trgovinah pa bi se ta razlika dvignila do 1400 dinarjev...«
Zato torej Zagrebčanke, ki pedantno obrnejo vsak dinar družinskega proračuna, ne godrnjajo zaradi gneče, ko hodijo nakupovat v Namo.

stroški prevoza blaga v Kumrovec precejšnji. Vendar pa nas je dvajsetletna praksa naučila, da je povečan promet najsigurnej-ša pot k rentabilnosti. Sredstva se hitreje obračajo, potrošniki pa se nas bolj držijo.
Frane Balen in njegovi sodelavci so se že davno naučili abecede sodobne trgovine. Ta
abeceda pa vključuje asortiman in kakovost blaga — mimo' ceno seveda — in to krepi zaupanje med- potrošniki in trgovino. Zato ni slučajno, da Zagrebčani vedo povedati toliko gorkih na račun svojih trgovcev, hkrati'pa Namo postavljajo kot zgled vsem drugim trgovcem.
IVO DRUŽIJANIČ
OPROSTITE, DENAR VAM BOMO TAKOJ VRNILI
V	zagrebških trgovinah so v zadnjih mesecih kupci precej redkejši, kot je to bilo pred gospodarsko reformo. V nekaterih trgovinah so zabeležili zmanjšanje fizičnega obsega prometa kar za >20 do 30 odstotkov. V Nami pa s tem nimajo problemov.
Komercialni direktor Name Pavle Vogin pravi:
»Finančni obseg prometa se nam je v zadnjih dveh mesecih dvignil za 30 odstotkov, medtem ko se je fizični* obseg prometa dvignil le za nekaj odstotkov. Toda za nas je najvažnejše, da ta obseg ne pada.
Vprašujete, zakaj smo,mi izjema pri posledicah varčevanja, ki je nastopilo pri potrošnikih? Vzrok za to je enostaven: v vsakem trenutku smo pripravljeni takoj vrniti denar potrošniku, ki je drugod našel blago po nižji ceni kot pa ga je kupil pri nas. Naši prodajalci vedo, kaj morajo storiti: opravičiti se in vrniti denar brez vsake procedure. To pa ni vse: takoj znižamo ceno tega blaga, čeprav smo ga morda sami plačali dražje kot naša konkurenca.«
V	določenem smislu je zagrebška Nama nekaj posebnega tako za trgovino, kot za potrošnike. Cene nekaterih proizvodov. kot na primer raznih čistilnih praškov, so v tej veletrgovini nižje tudi za 20 odstotkov kot drugod. Celo nekatera najvažnejša živila, katerim so cene določene, so v Nami cenejša, kot je predpisano; to velja na primer za nekatere vrste moke. Odklanjanje visokih in najvišjih možnih cen Zagrebčani seveda cenijo, saj se jim pozna v žepih.
Letos, pravi direktor Balen, bo naš promet dosegel okoli 24 milijard dinarjev. Ce vzamemo, da so naše cene v povprečju za 2,5 odstotka nižje kot drugod — in toliko so prav gotovo nižje — potem v žepih potrošnikov, ki kupujejo pri nas, ostane letno okoli 600 milijonov dinarjev. Z drugimi besedami:	vsak dan
okoli dva milijona dinarjev...«
POVEČANJE PROMETA —
POT K RENTABILNOSTI
— Pri vsem tem pa gotovo tudi Nama pride na svoj račun?
— Seveda; vsak dan »žrtvujemo« dva milijona dinarjev za to, da bi več zaslužili. Delež naše trgovine pri skupnem prometu v Zagrebu sedaj znaša 13 odstotkov in stalno narašča. Z večjim prometom nadoknadimo tudi eventualne izgube pri nekih vrstah blaga.
Cene so torej tisti magnet, ki vleče Zagrebčane v Namo. Ko je nedavno ta veletrgovina odprla še tri manjše »Name« v posameznih delih Zagreba, se je promet trgovin v okolici takoj občutno zmanjšal. Objektivno za to pravzaprav ni bilo potrebe, saj prodajni prostor v Zagrebu občutno zaostaja za potrebami, Toda, ko je Nama odprla svoje podružnice na Trešnjevki in v Peščenici, ni posnemala zgleda predmestnih trgovcev, ki prodajajo isto' blago draže, kot ga prodajajo v središču mesta.
— Celo v naši prodajalni v Kumrovcu — pravi direktor Balen — imamo iste cene kot pri nas v centru, čeprav so seveda
SR SRBIJA:
Nenavadna tovarna
Hilli!
!!!l!llll!l!l!!l''!lll!l!!l|!l!llli:ill|l!l!lllll'!llll!lj|ll!lllll!ii!!|i|!IIU|||||!lil!l|!||!lilill!g!l||||l!l[||!||||{|||i|||l[||;r;

Nedavno so v neki slovenski tekstilni tovarni dobili iz Petrovca na Mlavi pismo, ki jih je zelo presenetilo. Ne bi bili tako začudeni, če bi tako pismo sprejeli kdaj prej, ali pa če bi ga sprejeli iz neke druge države — toda prav v tistih dneh, ko so se cene pri nas dvigale z vrtoglavo naglico, šo iz mesteca v Horaciju dobili obvestilo:
»Ne, tovariši, ne gre za napako: ceno našim izdelkom smo znižali za 20 odstotkov.«
Malo pred tem so slovenski partnerji dobili iz Petrovca račun za dobavljeno blago. Ko so ga pre-kontrolirali, so videli, da je naznačena vsota za 20 odstotkov nižja, kot pa bi morala biti. In ker so želeli, da s svojim rednim dobaviteljem ostanejo v dobrih odnosih, so hitro napisali pismo in ga obvestili o tej pomoti: »Vaš račun, tovariši, ni dobro sestavljen.«
Namesto popravljenega računa pa je šef računovodstva dobil pismo, ki jih je tako iznenadilo. Mar je mogoče, so se spraševali, da nekdo prav sedaj znižuje ceno svojega blaga, in to blaga dobre kakovosti, po katerem je veliko povpraševanje in za čigar plasma se ni bati ne pri nas ne v inozemstvu?
Odšli smo torej v Petrovac na Mlavi, da obiščemo to nenavadno tovarno.
«!|illil!lll!!HI 1
B
h
p
llllltllll!lll!!ll!!!!lll!l!,!!l,!lll!l!lll!lllil!l!ll[||||l!llilll!l!ll!l!!lilli;i!!!lig!:lll!illii!lllllll!ll!ll|
iiriniiiiOTiiiMiiiiiiiiiiiii! j «
VSAKO LETO NOVA TOVARNA
Začudili smo se, po malem pa tudi razočarali, ko smo po precej dolgem iskanju po stranskih ulicah tega mesteca prišli na svoj cilj. Napis na tovarni sicer ni skromen: na veliki črni tabli stoji s pozlačenimi črkami napisano: »Mlavaplastika«. Toda takoj, ko pokukate skozi vhodna vrata te tovarne, pride razočaranje: tisto, kar tu lahko vidite/ sploh ni podobno tovarni. Vse, kar se vidi na njenem dvorišču, bi pravzaprav lahko videli na dvorišču kateregakoli močnejšega srbskega kmeta. Nekaj nizkih pritličnih poslopij, na dvorišču pa vse prazno, žive duše ni videti. Ce ne bi iz teh pritličnih zgradb prihajal tih šum strojev, bi človek nehote pričakoval. da se bo iz nekega skritega kotička oglasil pes, edini čuvar teh zgradb.
To je majhna tovarna, zaposluje le 100 ljudi. Okoli dvajset jih dela v administraciji in pomožnih službah, ostali pa v proizvodnji. Skupna vrednost proizvodnje te tovarne bo letos znašala okoli 500 milijonov dinarjev, od katerih bo vsak peti dinar odšel v sklade. Lahko bi dali v sklade tudi več, pravijo, toda tudi to bo dovolj. V ostalem pa so želeli, da se izpod homoljskih planin enkrat po vsej Jugoslaviji razve nehajdu-ška senzacija — v tukajšnjih krajih so nekoč strašili znani hajduki — pa sojy splošni dirki cen obrnili korak v . čisto drugo smer. Naša pobuda, so rekli, sicer ne bo rešila dinarja, vendar pa se mu bo morda nekdo za-
radi nje vsaj prijateljsko nasmehnil.
Za naše interese, so nam rekli v tovarni, pa naj nikogar ne skrbi. Letna vrednost proizvod-
nje tovarne je več kot šestkrat večja kot vrednost osnovnih sredstev, ki so ji na voljo, z enoletno vsoto, ki se jim nabere v skladih, pa bi lahko vsako leto zgradili še eno takšno tovarno, kot jo imajo sedaj — pa bi 'jim še ostalo dobrih 20 milijonov dinarjev za delitev »dobička«.
DRAGOCENE SEKUNDE
Vsi stroji v tovarni so stari. Pred šestimi leti so jihVna kilo« kupili pri Odpadu. Sicer je to smešno, vendar pa drži, da jim to v današnjih pogojih gospodarjenja pride kar prav. Vendar pa »tajna« te tovarne ni samo v tem: nedvomno je potrebno pre-. cej smisla za racionalno poslovanje, da se na vsakem delovnem mestu, ki z vsem tem, kar ga bremeni knjigovodstvo, velja milijon dinarjev, na leto dobi za pet milijonov dinarjev proizvodnje.
Organizaciji dela v tej tovarni zares ni kaj očitati. Vsaka delovna minuta 'je vkalkulirana in izkoriščena in dokler delo teče, nima nihče časa, da bi se brezposeln sprehajal po tovarni. Med delovnim časom nimajo niti enega sestanka, sicer pa ~ nanj tudi nihče ne bi prišel. Odborniki občinske skupščine, ki delajo v tej tovarni, so celo zahtevali, da naj bodo sestanki skupščine izven delovnega časa tovarne, sicer se jih ne bodo udeleževali. Tu ima vsaka sekunda obratovanja strojev svojo točno izračunano vrednost.
Opazovali smo delavke, ki delajo za stroji, ki vrtajo gumbe. Prav zares je treba sneti klobuk pred storilnostjo, ki jo »izcedijo« iz teh starcev. Da bi delavka izpolnila normo, mora v rednem delovnem času narediti 28.800 sicer enoličnih, vendar pa zelo preciznih gibov roke in. izvrtati luknje v 14.400 gumbov. In vsaka med temi delavkami dela s takšno rutino in preciznostjo, da redno presega normo.
Enoličnost gibov in enakomerno brnenje strojev delujeta seveda »zaspano«, dovolj pa je en sam napačen gib in namesto gumba se preluknja prst. Delavnik se začne ob šestih in ker so v tovarni, zaposlene v večini žene, je vstajanje ob štirih. • Pred odhodom v tovarno je treba pripraviti otrokom zajtrk in eventualno še kaj nakupiti na trgu. Zato je grafikon pred nekaj meseci beležil, da okoli devetih in potem zopet okoli enajstih storilnost precej pade. Delavski svet je nato uvedel dva odmora po dvajset minut; ob devetih dajejo toplp malico, cb enajstih pa brezplačno črno kavo. To je tudi priložnost, da se pokadi cigareta in malo sprehodi po tovarniškem dvorišču.
Od tedaj se je storilnost naglo povečala: v vsem delovnem času je skoraj enakomerna. Topla malica in črna kava dasta nove moči in svežost, to pa .je sestavni del bitke za normo, ki temelji na sistemu nagrajevanja. Osebni dohodkj v tej tovarni so najvišji v okolici Pe-frovca na Mlavi in nihče se ne . poteguje za delo v pisarnah. Kvalificirana delavka zasluži mesečno po 56, 60 pa tudi 70 tisoč dinarjev, medtem ko uslužbenka v pisarni s srednjo ekonomsko izobrazbo, zasluži 45 tisoč dinarjev.
V tem je, kaže, tudi »tajna«, ki pojasnjuje, zakaj je ta . mali delovni kolektiv iz Petrovca ha . Mlavi lahko znižal ceno svojih izdelkov prav v č.isu, ko so jih vsi drugi dvigali — in pri vsem tem še vedno svoje blago prodaja po skoro še enkrat višji ceni, kot znašajo njegovi proizvodni si roški.
VAŠA ROKIC
SR BOSNA IN HERCEGOVINA:
Banjaluška »Vitaminka« v londonskih trgovinah
W!l!!ll»
l!!l!!l!llll!!!!l!l!!f.!l!i!i!l!!lll!!ll!llll!!!|||||ini!IIIUil!||g!!!!i!l1ll!i:ilBI:!ll!l!lllllllll||||
lijl!lll!!!l!!l!i!!ll:!IIIIRIIi:iillll|»l
V zadnjih dveh letih v angleških trgovinah suvereno vladajo kompoti banjaluške »Vitaminke«. 1200 ton konzerv pride letno v angleške trgovine iz tega bosanskega mesta, Celo Skoti, ki v poslovnem svetu veljajo za več kot previdne ljudi, kupujejo od »Vitaminke« po 250.000 konzei;y posameznih izdelkov te tovarne. Garancija so jim laskave ocene izdelkov »Vitaminke« v strokovnem časopisju in pa dejstvo, da je »Vitaminka« edina inozemska tovarna, kateri so Angleži registrirali zaščitni znak.
'Epm presenetljivejše je zato, da je ta naš največji izvoznik v Angliji (okoli 35 odstotkov skupnega izvoza konzerv v to deželo) šele letos prišel na zeleno vejo in bo prvič imel pozitivno poslovno bilanco. Z oceno .angleških strokovnjakov se ba-njaluški zbori volivcev vse do nedavnega niso strinjali, saj so vsako leto razpravljali o izgubah »Vi-taminkek, o dotacijah in sanacijskih kreditih za to tovarno.
!""i
i
I
I
a
liuiiinn
i!i!i!!l!!l!!ill!i
!!ll||||»llR:!HHlllilllllillllin!
minraiRSi
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiii
STROKOVNJAKI SO PRINESLI VELIKE SERIJE
Vsa letošnjg proizvodnja »Vitaminke« je razprodana vnaprej. Delajo v treh izmenah, konzerve takoj odpremljajo kupcem, brez zadrževanja v skladiščih. Gre za velike serije, saj morajo samo za Angleže predelati 100 vagonov robid.
Kako se je »Vitaminka« postavila na noge?
Ko so sedanjega direktorja te tovarne inž. Vlada Djurana pred^dvema letoma v občinski skupščini skoro prisilili, da konkurira za to mesto, je pristal na to samo pod pogojem, da s seboj v tovarno pripelje tudi druge strokovnjake, ki jih v »Vitamin-ki« do tedaj tako rekoč ni bilo.
V enem letu so potem v tej tovarni zaposlili sedem inženirjev, šest tehnikov, nekaj .ekonomistov in pravnikov ter komple-tirali laboratorij. Domenili sp
m
^:.p
1 ii 1
se, da administrativnih del ne morejo opravljati ljudje, ki nimajo srednješolske izobrazbe.
Seveda ni šlo vse gladko. Kmetijski tehnik, ki je do tedaj opravljal delo pravnika in per-sonalca, je sicer takoj pristal* da gre na delo v proizvodnjo, toda drugi se niso hoteli sprijazniti z novo kadrovsko politiko. Takole so govorili: »Rekli smo ,zbogom' trinajstim direktorjem, pa se bomo gotovo poslovili tudi od tega, štirinajstega.« Pisali so tudi podpredsed-nikn skupščine SR BiH in potožili: »Našo tovarno so v zadnjem času inženirji in tehniki kar preplavili...«
Inženir Djuran pa ni odnehal: stopil je pred zbor delovne skupnosti in pred osnovno organizacijo ZK. In delavci so zaključili: »Strokovnjaki so nam prinesli višje dohodke in proizvodnjo, ki gladko teče. Potrebujemo jih!«
Kaj so strokovnjaki prinesli »Vitaminki«?
— S teamskim delom sn^o se izognili nevarnosti, da zaradi eventualnih napak ene 'službe trpi cela tovarna. Strokovni kolegij je zožil asortiman proizvodnje , in jo usmeril na nekaj najstabilnejših artiklov, ki jih proizvajamo v velikih serijah.
Tudi delavci so se hitro prepričali, kaj .za tovarno pomenijo dobri strokovnjaki, kot sta npr. tehnični direktor inženir Pavao Janovič in šef laboratorija inženir Ana Muzevič: po zaslugi teh dveh strokovnjakov je »Vitaminka« prva v državi začela z uspehom proizvajati ekstra-sok paradižnika, kar ni lahko niti renomiranim evropskim tovarnam. Da ža laboratorij »Vitaminke« ni nerešljivih nalog, so se prepričali tudi Angleži; vse, kar naročijo, tudi hitro dobijo.
ŽELIMO KUPOVATI
POD ISTIMI POGOJI,
KOT PRODAJAMO!
— Kot vidite, nam je dejal inženir Djuran, — nas je reforma zatekla samo na pol pripravljene; nismo se še dobro znašli niti v starih, pa smo že prešli v nove pogoje gospodarjenja.
»Vitaminka« je pozdravila svobodno formiranje cen na domačem trgu, saj se tako ne more zgoditi, da bi jim drugi določali cene, ki bi po spremembah na trgu vodile naravnost v izgubo.
Tovarna ima moderne stroje, dela v treh izmenah, na 200 stalno zaposlenih delavcev pa pride 550 sezonskih delavcev. Sklad osebnih dohodkov sodeluje v Jastni ceni proizvodov s&mo z 9 odstotki, proizvajajo velike serije —• pa kljub vsemu temu še vedno le s težavo konkurirajo pa svetovnem trgu.
j— V Anglijo smo nehali izvažati naš »jam«, čeprav so nam bili Angleži pripravljeni plačati za 40 odstotkov višjo ceno kot drugim proizvajalfcem. Mi smo tam za ducat konzerv dobili 12,9 -šilinga, Madžari pa samo 8,5 šilinga, pa vseeno nismo »prišli skoz«.,
__ ?
— Pri nas so cene reprodukcijskega materiala tako narasle, da pri nekaterih proizvodih na tujem trgu ne bi dosegli konku-renčne cene niti v primeru, če v kalkulacije sploh ne bi vnesli
stfoškov našega živega dela. Ne gre torej za drago proizvodnjo ali pa za neaktivirane rezerve, temveč za sistem poslovanja, ki ni odvisen od nas.
V »Vitaminki« plavijo o tem naslednje: Co se od izvoznikov, kot smo mi, zahteva, da proda-jamo svoje izdelke pod istimi pogoji, kot jih prodajajo na svetovnem trgu, potem se nam mo--ra hkrati omogočiti, da pod istimi pogoji nabavljamo tudi reprodukcijski material...
Z drugimi besedami — ni vseeno, ali bo »Vitaminka«, ki letno porabi okoli 2000 ton slad-
sit Črna gora:
korja, plačala sladkor po 140 dinarjev za kilogram — kakršna je njegova cena na svetovnem trgu — ali pa ga bo morala plas čevati po 230 dinarjev, kolikor stane pri nas ...
— Vendar pa smo vseeno zadovoljni z našim poslovanjem, pravi direktor Djuran. — Znebili smo se dolgov in zagotovili osebna dohodke na povprečni ravni 36.000 dinarjev. To res ni mnogo, je pa za 14.000 din več kot lani. Ostalo nam bo nekaj tudi za sklade. Sedaj razmišljamo o .tem, da bi tudi sezonske
delavce sprejeli na stalno delo, saj smo s tem, da dobimo 90 odstotkov surovin iz lokalnih virov, zagotovili kontinuirano proizvodnjo v celem letu. Perspektive za naš nadaljnji razvoj torej niso slabe, še posebno, če se bomo z drugimi domačimi proizvajalci konzerv lahko dogovorili o delitvi dela. Mi v »Vita-minki« smo se pripravljeni odreči celo dela deviz, v korist tistih proizvajalcev konzerv,' ki jih nimajo — seveda samo pod pogojem, da se pametno po-, govorimo o tem, kaj naj kdo dela ...
AMID HUSEDŽINOVlC
Črnogorski novi vozni red
l!!l!llllll!llll!!!lllll!llllllllllll!!ll!!!i!!!!!l!!i!ll!ll!|!!l!!lil!!llill
l!l!!!!!l!ll!llll!!»!i!ll
l!l!lllli!!lllllllll!!lll!!!!l!lll!!!|l|!!!!!l!l!!llli!l!!ll!llllllll!llllll!llllllll!l!!l!ll!llllllllllll!l

Bolj ko se Črna gora odpira Jugoslaviji in svetu, bolj kopnijo napačne predstave o tej naši republiki. Lahko bi rekli, da letošnje leto za Črno goro pomeni začetek drugačnega življenja, saj je končana njena stoletna izolacija. Povezala jo je jadranska magistrala, dokončana pa je tudi nor-malnotirna proga Nikšič—Bar. Odprli so tudi ploveči most med Črno goro in Italijo: ferry-boat Bar—Bari. Menda ni potrebno posebej omenjati gneče na titograjskem letališču s stotinami letal iz gotovo vseh evropskih prestolnic? Potrebno pa je navesti še en razlog, zakaj je letošnje leto tako važno za razvoj Črne gore. Uveljavljanje gospodarske reforme je pomenilo konec obdobja, ki je v novejši zgodovini te dežele znano kot čas pospešene industrializacije, pa tudi kot čas težav in napak začetkov njene hitrejše gospodarske rasth Tako je Črna gora postavila svoje gospodarstvo, svoje želje in načrte v luč rentabilnosti, mlada garda njenih tehničarjev pa se trudi nadomestiti neizkušenost proizvajalcev in pomanjkanje industrijske tradicije.
Poglejmo pobliže to našo republiko! Kako dela, kako se je znašla? Kaj želi in kako to ostvarja?



minniiml
' O naravnih lepotih Črne gore ne kaže izgubljati besed, saj so svetovno znane. Niso pa te lepote vse. kar ima ta dežela. V Črni gori proizvajajo tudi železo in detergente, traktorje in izvrstno pivo, hladilnike in sadne sokove, moderno pohištvo in ribje konzerve, čevlje po zadnji modi in majhne ladje, bombažne in volnene tkanine, premog in boksit, celulozo1, papir in znana vina. Raznovrstne industrijske zmogljivosti in več kot ugodni pogoji za razvoj turizma bi torej morali tej republiki, ki šteje samo pol milijona prebivalcev. že sedaj zagotavljati precej visoko življenjsko raven.
— Tako bi res moralo biti, vam bo dejal poznavalec črnogorskih razmer in s tem bi vam hkrati tudi povedal, da v resnici n) tako. Eno so lepe želje ih tisto. čemur pravimo bližnja prihodnost, čisto nekaj drugega pa sp težave njenega današnjega dneva.
Na spisku tistega, kar ta dežela proizvaja, se čisto na koncu, komaj mimogrede, omenjajo tisti proizvodi, ki jih je angleški potopisec J. Gardner Wiikison navajal kot glavno izvozno blago Črne gore v Njegoševem času: prekajeno ovčje meso (kast radina). soljena riba (ukljeva), sir, maslo, živina, volna, olje, orehi. In to je eden izmed davkov. ki ga je ta dežela morala plakati za izpolnitev želje, da se v gorah in nekoč nedostopnih krajih zavrtijo tovarniški stroji. Zelo enostavno: ljudje so zapuščali vasi, bežali so v tovarniške hale. Za njih je„ta beg pomenil korak v novo. boljše življenje — toda takšen korak zahteva potrpljenje in čas.
Statistika pripoveduje, da ie devet tisoč črnogorskih industrijskih delavcev še letos imelo nižje dohodke od 25.000 dinarjev mesečno in da so tisti, ki so imeli višje dohodke od teh. bili še vedno pod jugoslovanskim povprečjem. V tovarni celuloze v Ivangradu dela 80 odstotkov delavcev, ki so z vstopom v to tovarno hkrati tudi prvič začeli delati v tovarni. Ta tovarna je iz poskusnega obratovanja prešla direktno v zaoskrene pogoje gospodarske reforme, brez tradicije in brez proizvajalne rutine, ih to ni edina črnogorska gospodarska organizacija, ki se bori s podobnimi težavami.
JEKI,O JE.
RIBIŠKIH MREŽ PA NI
Slika Črne gore je mozaik čudnih paradoksov. Kmečko prebivalstvo te dežele se je drastično zmanjšalo: v nikšiški občini, na primer, pomenijo kmetje samo še 20 odstotkov, vsega
prebivalstva te občine. Ljudstvo se je odločilo, da bo živelo od industrije:	med	pol milijona
prebivalcev Črne gore je danes že 50.000 industrijskih delavcev. Toda vse industrijske zmogljivosti so tod nastafe v obdobju forsiranih investicij — in danes so vse te zmogljivosti zadolžene do vratu,
Tako je od Ivangrada do Kotora, od Plevlja do Ulcinja.
V	nikšiški železarni, kjer je pravkar v toku rekonstrukcija obratov in proizvodnja specialnega in legiranega jekla, je zdaj bolje. Kolektiv te tovarne se je končno otresel izgub in letos prvič naložil nekaj tudi v sklade ter ostvaril povprečne zaslužke, na ravni 65.000 dinarjev. Na ta način je stopil v isto vrsto z ostalimi železarnami v naši državi in sedaj ga tarejo samo tiste skrbi, ki jih poznajo tudi v vseh drugih železarnah.
V nikšiški železarni se je optimizem povečal, kar pa ne bi mogli reči za kotorsko tovarno mila in detergentov »Rivijera«.
V	Nikšiču so vedeli, da so samo zaradi tega. ker ni bilo normalnega železniškega tira med Nik-šičem in Titogradom, prej izgubljali letno po 200 milijonov dinarjev, toda v »Rivijeri« se nimajo česa oprijeti in ne vedo, kako bodo delali naprej. Proizvodnja, skladi in dohodki so takšni, da je v njihovi tovarni bilo dovolj, da se topli obroki podražijo s 120 na 160 dinarjev in da se jim delavci odpovedo, ker jim je bila nova cena nedosegljiva ...
In medtem ko nekatero črnogorske tovarne ne izkoriščajo niti 60 odstotkov svojih zmogljivosti, nima titograjski tobačni kombinat dovoli stroiev, da bi lahko proizvedel toliko cigaret »Lovčen«, kolikor jih tržišče zahteva. In medtem ko v Nikšiču in na Cetinju izplačujejo delavcem zaslužke, ki so vsaj na jugoslovanskem povprečju, se v ivangradski tovarni celuloze sprašuiejo. od kod naj vzamejo sredstva, da bi delavcem dali vsaj nekaj v tej, za njih najtežji situaciji.
Pa dodajmo še to: Črna gora proizvaja jeklo, istočaspo pa nienr ribiči pa Skadarskem jezeru težko pridejo do pravesa sukanca za mreže. Najbolj znana in ceniena riba iz tesa jezera. ukljeva, j h zvita .ribica, ki beži pred mrežo, spleteno iz belega sukanca. Ribiči to vedo. nfe zato barvalo belj sukanec v črno, kadar nimajo črnega ...
POGOJI ZA RAZVOJ NISO SLABI
Strogi zakoni ekonomike so začeli delovati in verjetno prav
zato v Črni gori toliko razmišljajo o integracijah. Visoki transportni stroški, nizka akumulacija, nezadostno izkorišče- ' ne zmogljivosti — tako bi strokovno v nekaj besedah pojasnili razloge, ki to našo republiko navajajo na sodelovanje z industrijo v drugih krajih Jugoslavije.
Nameni so dobri, toda ni prida razumevanja zanje. Najlepša izjema na tem področju je nastala na relaciji Mojkovac—Celje. Celjska cinkarna je pristala na sodelovanje pri izgradnji rudnika v Mojkovcu, oziroma pri otvoritvi tega rudnika in izgradnji flotacije. Do sodelovanja je prišlo tudi med »Črnogorko« iz Bijelega polja in »Bu-dimko« iz Titovih Užic.
Upravičeno lahko rečemo, da so ponudbfe črnogorskih podjetij za sodelovanje odkrite in jasne. Očitna pa je tudi'rezerviranost do teh ponudb. Toda, ali ni ta rezerviranost le pretirana in ali ne priča o -le prevelikem nezaupanju do začetnikov v industrijski proizvodnji?
Čudno je, da do sodelovanja ne pride tudi v primerih, ko je tako rekoč neizbežno. Samo en primer: istočasno, ko se ivan-gradska tovarna celuloze komaj drži nad vodo v sedanjih težavah in svoje odpadne surovina odvaja v reko Lim, »Saponija« iz Osijeka v inozemstvu kupuje surovine, napravljene iz prav takšnih odpadkov. Mar poslovno sodelovanje med tema dvema tovarnama ne bi olajšalo položaj« obeh tovarn?
Takšne in podobne težave ima Črna gora sedaj, prav gotovo pa bo kmalu drugače. Črnogorsko gospodarstvo je zares mlado, toda tudi površen opazovalec njegovega razvoja lahko vidi, da ima svoje prednosti in svojo perspektivo. Ena od teh prednosti je vsekakor tudi tehnična inteligenca. V vsakem, tudi najmanjšem črnogorskem podjetju delajo inženirji. Res,, da je to mlad kader, toda lahko se pohvali z najvišjo kvalifikacijo. Ni še dolgo tega, kar so mladi Črnogorci odhajali na fakultete v velikih mestih naše države in se potem od tod niso več vrnili v svoj kraj. Danes je to drugače: Črni gori nič več ne manjka tehnične in druge inteligence in to je prav gotovo eden izmed dobrih znakov za prihodnost njenega gospodarstva.
DRAGO TOVIČ
SR MAKEDONIJA:
Zakaj se Bitoljčani vračajo v svoje mesto ?
pilllllllllllll!l!l!!ll!llll!!!p:!!IX™i!!l*
Pri prvem obisku Bitolja popotnik opazi neke posebnosti tega mesta, ki jih drugje v Makedoniji ni videti.
Morda zato, ker so druga makedonska mesta sicer imela obrtnike, vendar pa jim je največji del dohodka pritekal iz kmetijstva. Bitolj pa je od nekdaj pravo mesto. Nekdaj je imel velik trgovski center, v katerem so prodajali blago z Dunaja, iz Carigrada, Budimpešte, Miinchna. Ta center so uničili veliki požari, vendar pa nanj še spominja Be-zistan (pokrita tržnica) in mnoge trgovine, ki govore o nekdanji zlati dobi Bitolja.
Nas pa je zanimal današnji Bitolj. Zanimalo nas je v njem tisto, o čemer ne piše v poročilih in o čemer ne govorijo na konferencah. Zanimalo nas je tisto, kar je za Bitoljčane čisto vsakdanje, za nas pa nekaj posebnega.
1
............■ ............
l!lilllllllllllllllllllll!lllllll]|||lllllllll|l!W
ZAKAJ SE PO KONČANEM ŠOLANJU VSI VRAČAJO?
V glavni, bitoljski ulici, pa tudi v mnogih drugih ulicah te-' ga mesta je mnogo čevljarjev in krojačev. Prodajalci tovarniške obutve se pritožujejo nad prometom, ki res n j prida, saj Bitoljčani najraje nosijo po mdri narejene čevlje, tovarniško obutev pa v glavnem kupujejo tukaj samo tisti, ki so prišli v Bitolj od drugod.
Mesto je zadržalo mnoge življenjske navade iz preteklosti: V njem ni hrupa, pa tudi moreče tišine ni. Lahko bi rekli, da je vzdušje tega mesta nekako dostojanstveno, kot se spodobi mestu s tako slavno preteklostjo Morda se Bitoljčani zato po pravilu vsi' vrnejo v svoje mesto, ko končajo šolanje v velikih mestih države.
Odgovor na to vprašanje je pravzaprav stvar psihologov.
Nekateri pravijo, da Bitoljčane privlačijo intimnost mestnega vzdušja, povezanost med prijatelji in sorodniki, ki je tukaj zelo močna, pa tudi življenjske razmere, ki so sedaj mnogo boljše kot pa so bile nekdaj. Mimo tega, da so adaptirali mnoge stare hiše, so v zadnjih letih zgradili tudi mnogo novih z vsem po-trebnim. kar sodi k modernim stanovanjem. Zelje mnogih, da bi živeli v tem mestu, pa se lahko izpolnijo zato, ker so se v povojnih letih v njem razvile mnoge panoge gospodarstva kot tudi razne družbene službe.
Ko nam je govoril o standardu, je direktor bližnjega kmetijskega kombinata »Pelagonija« omenil tudi njihov klub v Bito-iju, kar nas je začudilo. V mestu je kar trinajst klubov, ki niso niti čitalnice, niti navadni društveni prostori za sestanke, niti kavarne. V te klube ljudje hodijo zato, da posedijo, popijejo kakšno kavo, preberejo časopise, predvsem pa, da se srečajo s prijatelji in znanci.
Takšne klube imajo tovarne, kombinat »Pelagonija« in organizacije SZDL. V nekaterih točijo tudi alkoholne pijače, vendar pa ne pomnijo, da bi se v teh klubih kdo čez mero napil. Tisti, ki ga i-adi popijejo več, kot pa je dobro, v klube sploh ne zahajajo.
|
POVEST O MIGRACIJI IN
50 CIGANSKIH DRUŽINAH
Število prebivalcev Bitolja stalno narašča. Pri popisu 1.1981 jih je bilo 51.000, danes pa jih je že več kot 60.000. In kako je z urbanizacijo teh prišlekov?
V Bitolj se naseljujejo' kmetje iz okoliških vasi. Mnogi so pogasili svoja stoletna ognjišča in se za stalno preselili v mesto. Teh prišlekov oziroma njihovih hiš ni težko ločiti. Potrebno se je samo za hip zaustaviti pri vhodu v mesto in pogledati hiše naokrog — vse te hiše so domovi prišlekov. In to so tako rekoč najlepše družinske hišice, ki jih je moč videti v Bitolju. prave vile. Novo naselje Ušice šteje na primer že 5000 prebivalcev, ki so se vsi doselili iz bližnjih vasi. Grde so tod samo tiste hiše. ki sodijo v »črno gradnjo«, toda ne zato, ker morda njihovi lastniki nimajo toliko okusa, kot ga imajo drugi, temveč z,ato, ker so jih zgradili na hitrico, tako rekoč dobesedno čez noč.
Sicer pa so bili okoliški kmetje stoletja tesno povezani z mestom in zatq njihova urbani-1 zacija ne predstavlja nekega posebnega problema. Migracija v Bitolj je zanimiva po nečem drugem: po tem, da se v mestu najprej zaposlijo cele družine, ki se šele nato preselijo sem.
Nedavno je v Bitolj prišla skupina nenavadnih migrantov: >0 ciganskih družin. To so bili Cigani iz drugih krajev, ki so do tedaj živeli kot nomadi. Nihče ne ve, zakaj so si prav Bitolj izbrali kot mesto, kjer se bodo naselili za stalno. V začetku so mislili, da bodo tudi v Bitolju lahko živeli po starem, od raznih priložnostnih del, od izdelave rešet in podobnega. Hitro pa so spoznali, da tako ne bo šlo. Zbrali so se. pogovoriti in poslušali nasvet svojih sobratov, ki že dolgo živijo v Bitolju. Odšli so k »pristojnim« in rekli: »Naredite nekaj za naf! Ne moremo več živeti po sthrem. kot potepuhi. Želimo delati in pošteno zaslužiti svoj kruh!«
Morda so to storili, ker so se sramovali pred Cigani-slariml prebivalci Bitolja. ki veljajo kot pridni in pošteni ljudje in ki so sprejeli vse običaje lega mesta. O poštenju Ciganov-nosaeev na primer v Bitolju pripovedujejo prave legende; zato so nosači tudi užaljeni, če jih spremljate, kadar nosijo stvari na označeno mesto. Nekoč so' bitoljski amali — tako tu imenujejo nosače — uživali takšno zaupanje, da so jim trgovci brez skrbi zaupali tudi transport zlata. Tudi danes so takšni: skromni, delavni in pošteni.
Povedali smo vam torej nekaj o značilnostih Bitolja, o stvareh, o katerih ne piše v poročilih, o -.stvareh, ki se nam zdijo nenavadne, prebivalcem lega mesta pa so nekaj vsakdanjega.
J. POPOVSKI
1 '
il si
TRIJE O SEBI

O SEBI IN DRUGIH • TRIJE O SEBI IN DRUGIH

1
.
li
KAKO SO PRIHRANILI MILIJONE IN JEZO
„Bolj pazimo - to je vse!66
Iz razgovora z racionalizatorjem Igorjem Logarjem iz jeseniške Železarne
Štirideset let so se Jeseničani jezili, da jim železarna niti ob nedeljah, ko navadno ne obratuje z vsemi zmogljivostmi, ne privošči malo več čistega zraka. Imeli pa bi ga, če bi že prej in ne šele letos poleti rešili »problem pravilnega toplotnega režima pri slepem kurjenju valjarniških peči«.
Naj povem po domače: peči v valjarnah na Javorniku čez nedeljo navadno ne obratujejo. To pomeni, da valjarji do konca sobotne popoldansko izmene potrebujejo normalno količino generatorskega plina, s katerim kurijo peči, potem pa do ponedeljka zjutraj samo toliko plina, da se jeklo v pečeh shladi le toliko, da ga po treh urah normalnega kurje-.nja peči spet lahfio valjajo. Temu pravijo slepo kurjenje. Če^ bi ..valjarne pravočasno sporočale energetskemu obratu, kdaj in koliko bodo zmanjšale proizvodnjo, v generatorje ob sobotah ne bi zmetali na desetine ton premoga po nepotrebnem, potem pa plin izpuščali v zrak, da jim ne bi razneslo kotlov. Do takšnih dogovorov vse do letošnjega poletja; torej dolgih štirideset let, skoraj nikoli ni prišlo ... Kar naprej pa so govorili, da gre za problem, ki ga bo treba rešiti, ker bi bili stroški manjši, ozračje nad Jesenicami pa bolj čisto... Bilo je sicer nekaj poskusov, kako bi rešili ta problem. Zadnji bi se skoraj zaključil z eksplozijo in tako bi bržčas še naprej ostalo samo pri besedah, če...
Tukaj se začenja naša zgodba o »treh sitnih in jeznih možeh«. O vsem tem sta zadnji dve leti intenzivno razmišljala tudi toplotna tehnika Igor Logar in Avrelij Ravnik, ki sta svojo zamisel naposled uresničila s sodelovanjem Janeza Breganta, vodjo generatorjev v EE energetsko gospodarstvo.
»Naša zamisel pravzaprav ne pomeni neke novosti ali odkritja,« je povedal Igor Logar, ko sem ga obiskal na njegovem delovnem mestu. »Nerodno mi je, da bi samo jaz govoril, saj smo skupaj delali.«
»Ampak Ravnik je pri vojakih, Bregant pa bo šele zvečer v službi.«
»No, poskusil bom ... Izhajali smo iz spoznanj, pridobljenih v šoli in iz izkušenj v dosedanjem delu. Problem je samo v tem, da pravilen toplotni režim valjarniških peči zahteva stalno razmerje med zrakom in generatorskim plinom tako pri normalnem, kakor tudi pri slepem kurjenju peči. Samo pri stalnem razmerju je mogoče doseči popolno Izgorevanje. Drugače povedano: s pravilno regulacijo lahko prihranimo veliko dragega goriva ... Prehod od normalnega
na slepo kurjenje pa je seveda mogoče, kadar obstaja dogovor med ogrevalci pri valjarniških pečeh in delovodjo plinskih generatorjev.«
Igor Logar je potem pripovedoval, kako so se prevelikim pritiskom v generatorjih poskusili izogniti s posebnimi redukcijskimi ventili. Ko pa je prišlo do razprave, ali bi jih kupili ali ne —• vse skupaj bi veljalo približno 4 milijone dinarjev — pa se je skupaj s tovarišema odločil, da bodo poskusili kar brez tistih ventilov, samo z reguliranjem razmerja med zrakom in generatorskim plinom. Sledili so meseci in meseci, ko so merili porabo plina.pri najrazličnejših obratovalnih pogojih. Minevali so dnevi, tedni in meseci, ko so na papirju iskali najboljšo rešitev. Naposled so s svojo zamislijo prišli na dan in — naleteli na nezaupanje, celo nasprotovanje. »Saj to je nevarno! Da se celih 40 let tega nihče drugi, ne bi
domislil, tudi ni verjetno!« sta. bila poglavitna ugovora.
Besedo so dobili izvedenci. Povedali so, da je predlog lahko uresničiti, če bi ga seveda izvajali natančno tako, kakor predlagajo avtorji. Vsako odstopanje pa bi resnično lahko imelo škodljive in celo nevarne posledice.
»Problem prehoda valjami-ških peči na slepo kurjenje« pa je vendar postal problem vseh tistih strokovnjakov, ki v Železarni skrbijo za energetiko.
»Tako je prišla noč, ki smo
jo energetiki in nekateri drugi strokovnjaki prebili kar v Železarni,« je nadaljeval Igor Logar. Mi trije, ki smo predlagali novotarijo, smo sami nadzorovali prvi prehod od normalnega na slepo kurjenje. Poskus je v celoti uspel. Valjavci so imeli dovolj plina, mi smo pa le prihranili 45 ton premoga. To pomeni, da se je učinek generatorjev povečal od 66 na dobrih 80 odstotkov. Zato pa iz iste količine premoga dobimo 27 % več plina... Ker letno povprečno petinštiridesetkrat preklapljamo peči od normalnega na slepo kurjenje, vsalcič prihranimo skoraj milijon dinarjev. Za to pa ni potrebno nič drugega kot to, da bolj pazimo, kako delamo...«
Uresničitev racionalizator-skega predloga štev. 1360, za katerim se skrivajo prizadevnost in malone trmasta vztrajnost Igorja Logarja, Avrelija Ravnika in Janeza Breganta, železarjem že prinaša milijonske prihranke. Ker na Jesenicah še vedno velja stari pra-V vilnikjo nagrajevanju racionalizacij, jim za njihovo delo pripadd pol odstotka ugotovljenega prihranka in še sto tisoč dinarjev za dobo treh let. Vsi trije bodo torej dobili v treh letih skupaj približno milijon in pol dinarjev, železarni pa bodo pri sedanjih cenah in v tem času prihranili kakih 90 do 100 milijonov, v prihodnje pa še veliko več!
»Malo je to,« je rekel Igor Logar. »Vendar nam ni šlo za denar. Hoteli smo le izpeljati svojo zamisel. Bili smo dovolj vztrajni, da smo izsilili poskus. Zabolelo pa nas je, ko so nam rekli, da smo delali po službeni dolžnosti. Šele kasneje, ko smo dokazali,^da nam tega nihče ni naročil, so nam priznali avtorstvo in izplačali akontacijo... Vseeno pa: važnejši od denarja je odnos do predlagateljev tehničnih izboljšav. Tu marsikaj ni prav...«
Igor Logar je povedal trpko resnico. Drži pa tudi to, da se samoupravni organi v železarni zavedajo, da je spodbujanje racionalizatorjev in predlagateljev tehničnih izboljšav zelo daleč od tega, da bi bilo primerno nagrajeno. V razpravi o teh problemih so bile že izrečene zamisli, da bi predloge »večjega pomena« namesto z denarjem nagradili s praktičnimi priznanji: avtomobilom, stanovanjsko hišo ... Naposled je res, da tehnične izboljšave pomenijo element napredka^ da ob malenkostnih ali celo nobenih investicijah prinašajo velike koristi. Avtorji takih predlogov pa nedvomno zaslužijo več kot simbolično nagrado.
MILAN GOVEKAR
TT7" adar me zanese službe-na pot v Domžale, se JLa. rada ustavim na občinski skupščini pri diplomiranem ekonomistu Slavku Matičiču. Med njegovimi analizami in statističnimi prikazi o domžalskem gospodarstvu je vselej dovolj zanimivosti za naše bralce. Nikdar se mi še ni zgodilo, da bi dejal: »Teh podatkov pa nimamo zbranih.«
Tisti, ki večkrat sitnarimo okoli njegove pisalne mize, vemo še za eno njegovo posebnost. Sredi pomenka izvleče iz žepa listnico, kot da bi hotel plačati »ceho«, potem pa potegne jz zadnjega predalčka drobno popisane lističe. Pri tem se skrivnostno namuzne, okleva, če bi povedal, kaj se skriva za vsemi številkami. Toda predno te prav zasrbi na koncu prstov, jih ponavadi že ni. Izginili so spet v listnici, tam, kjer hranimo skrivnosti o sebi. »Vse ob pravem času,« ti poreče. Še enkrat jih bo proučil, predno jih bo uvrstil med druga uradna poročila.
Zadnjič, ko sem se oglasila v njegovi pisarni, pa je najin
kulteto In nekaj izkušenj. Nekega dne sem se moral, sicer prostovoljno, posloviti od tovarne in od prodaje. In končno sem zatrl tudi željo, da bi opravil' podiplomski študij iz analize tržišča.«
Nemo je zamahnil z roko, kot da bi hotel reči: »To je mimo,« vendar ni mislil tako. »Nikdar mi nihče ne bo mogel tega povrniti. Mislim, da me bo vse življenje preganjalo, ker sem se moral odreči svojemu življenjskemu delu.«
Ne razumem ga povsem. Svoj sedanji posel opravlja s tolikšno voljo, da nisem nikdar niti za hip pomislila, da ne bi že od nekdaj želel biti analitik in statistik.
Kot da bi uganil, o čem razmišljam. Obraz se mu je spet zvedril:
»Ta izkušnja me vseeno ni iztirila. Razumete, kaj hočem s tem reči? Ne morem zamolčati napak, če vem za njihove rešitve. To je končno tudi moja dolžnost.«
Analitsko-statistično službo pri občinski skupščini vodi
rezultati legitimacijo dobrega gospodarja. Po drugi strani pa so se vendar našla podjetja, ki jih je informacija o izvozu
Kot da bi od nekdaj želel biti analitik
pogovor stekel drugače kot po navadi. Prvič mi je zaupal svojo življenjsko modrost: »Bodi pogumen, povej po svoji vesti, kar te teži v naši družbi, toda bodi taktik. Pazi, da se ne zameriš ljudem, ki imajo ključ od tvojega napredka, od tvojega osebnega življenja.«	/
Neprijetno so me zbodle njegove besede. Tako črnogledega Matičiča dotlej nisem poznalja. Nikdar ne bi dejala, da nosi v sebi takšne misli.
»Po končani fakulteti sem dve leti delal v delovni organizaciji. V prodajnem oddelku. Z veseljem sem opravljal svoj posel, saj se mi je uresničil življenjski cilj — delo pri analizi tržišča. Tedaj sem bil tudi sindikalni funkcionar v tovarni. Na sestankih sem se zavzemal ža dolgoročno planiranje v podjetju, boljšo organizacijo dela, znižanje stroškov, s čimer bi lahko pocenili naše proizvode. To pa je bilo za nekatere preveč, kar sem kmalu tudi občutil. Potegoval sem se za razpisano delovno mesto šefa prodaje. Pa so me zavrnili, čeprav sem imel fa-
Matičič od njenega nastanka, od lanske pomladi. Iz njegove pisarne potujejo podatki k občinskim odbornikom, v delovne organizacije, na politične forume in v nekatere oddelke občinske uprave.
Ogledujeva si zadnji snop mesečnih informacij. Tako razumljivo so napisane, da si zna vsak proizvajalec razložiti gibanje domžalskega gospodarstva. Matičič pozna »okus« ljudi, ki se poslužujejo njegovih informacij. Za tiste, ki se jim bolj mudi, je snov strnil v nekaj nazornih prikazov. Za druge, ki so bolj temeljiti, je napisal nadrobne analize o izvozu, o fizičnem obsegu proizvodnje, o osebnih dohodkih in zaposlenosti, o izobrazbeni strukturi, o gibanju investicij itd.
Vselej in povsod njegovih analiz ne sprejmejo z obema rokama.
»Ko sem analiziraj na primer gibanje izvoza, so me ponekod lovili za decimalke. Vsako podjetje bi želelo prikazati čimbolj še izvozne uspehe. Saj veste, v današnjem času pomenijo ugodni izvozni
vzpodbudila. Slišal sem, da je na primer direktor delovnega kolektiva Induplati, potem ko je prebral analizo o izvozu, sklical sestanek strokovnih uslužbencev in zahteval še podrobnejše analize o izvozu podjetja. Opažam, da se iz manjših delovnih organizacij vedno pogosteje zatekajo k te. Majhno podjetje ne more imeti vseh strokovnih služb. Njihova knjigovodstva so bolj zavoljo službe družbenega knjigovodstva, kot zavoljo notranjih problemov. Prav tem. organizacijam bomo z našo službo veliko pomagali.«
S Slavkom Matičičem se lahko pomenkuješ ure in ure. Po vsakem razgovoru se vračaš za nekaj izkušenj bogatejši. Toda danes ne utegnem spregovoriti tudi o Matičiču, predsedniku mestnega odbora SZDL v Domžalah, ali o Matičiču,, članu predsedstva domžalskih sindikatov ali.., Se bi lahko naštevala njegove funkcije v družbeno političnih organizacijah. Toliko jih je, pravi, da pogosto zanemari tisto, kar mu je najbolj pri srcu: ženo in dva sinova.
I VRHOVCAK

POGOVOR S FRANCETOM OŽBOLTOM, KI JE SPREMLJAL SLOVENSKO DELEGACIJO NA DRUGO ZASEDANJE AVNOJ
»DRUG DRUGEGA SMO SE DRŽALI ZA NAHRBTNIKE...«
Nekaj kilometrov sem imel za seboj, ko sem pešačil od vasi do vasi v okolici Neverk pri Pivki. Noge so me že pošteno bolele, ko sem pri vasici Šmihel, nedaleč od glavne ceste Pivka—Reka zagledal dva možakarja. Eden od njiju je slonel na lopati, verjetno je bil cestar, drugi, v gozdarski obleki in z nahrbtnikom, pa mu je nekaj pripovedoval. Ko sem se jima približal, sta umolknila.
»Oprostite, iščem Franceta Ožbolta; Ste ga morda kaj videli?« sem ju povprašal.
— »Seveda sva ga videla,« sta odgovorila nasmejana.
»Kje ga lahko poiščem?«
»Poglejte,« in tisti, ki je slonel na lopati, mi je s prstom pokazal, »v tisti vasi na hribu bo. Zjutraj sem ga videl iti tja gor.«
Nič kaj prijetno mi ni bilo; ko sem spoznal, da bom moral po blatni cesti pešačiti vsaj še pet ^kilometrov. Ko sem se poslovil, me je mož v gozdarski obleki še vprašal:
!
»Zakaj pa iščete Ožbolta?«
»Veste, menda je bil Ožbolt triinštiridesetega v spremstvu slovenske delegacije na drugem zasedanju AVNOJ,« mu pojasnim. Tedaj pa mi gozdar reče:
»Jaz sem bil v spremstvu slovenske delegacije na drugem zasedanju AVNOJ. Nosil sem puškomitraljez ...«
»Menda niste vi Ožbolt?« ga prekinem.
»Seveda sem,« mi odgovori gozdar in se hudomušno nasmeje.
Lepo sta me hotela prelisičiti, s^m si mislil.
TRI TEDNE DOLGA POT
France Ožbolt me je povabil domov. Pogovarjala sva se v kuhinji. S ponosom mi je pripovedoval, da se je vključil v osvobodilno gibanje takoj na začetku 1941. leta, že naslednje leto pa je odšel v partizane. France Ožbolt pa postane še bolj ponosen, ko pripoveduje, da so ga triinštiridesetega izbrali za zaščitno
četo slovenske delegacije, ki je v začetku novembra odšla na drugo zasedanje AVNOJ v Jajce. •
»Se dobro se spominjam pokojnega Borisa Kidriča, Jake Avšiča, ki nas je vodil, dr. Marjana Breclja, Josipa Vidmarja ...,« pripovedujte France Ožbolt. »Po štirje borci smo bili določeni, da ščitimo enega delegata. Dodeljen sem bil Borisu Kidriču, kasneje pa sem ščitil Josipa Vidmarja.«
»Tri tedne smo hodili, da smo pravočasno prišli v Jajce. Šli smo čez Kolpo in jo peš mahnili mimo Ogulina čez Mrežnico, Kordun, bosanske gozdove...«
Tedaj, pa je France nehal pripovedovati. Nezaupljivo me je pogledal: »Imate vi morda pooblastilo, da vam te stvari lahko pripovedujem?«
»Seveda imam pooblastilo,« mu odgovorim in pokažem novinarsko izkaznico. Šele nato je bil France Ožbolt bolj zaupljiv:
»Hodili smo vedno ponoči,
Avšič nam je naročil, da se moramo drug drugega držati za nahrbtnike, sicer se bo kdo v bosanskih gozdovih izgubil in nikoli več ne bo videl Slovenije ...«
Že dve uri mi je France Ožbolt pripovedoval. Tudi to je povedal, kako so morali, tudi
pet in več ur čakati v jarku za cesto, da je šla mimo usta-ška kolona.
»Toda čeprav so bili hudi časi,« pravi France, »volje nismo izgubili. ,Kako naj bi jo izgubili, če smo videli tovariša Kidriča nasmejanega, ali tovariša Josipa Vidmarja, ko je prepeval... Srečno smo prišli v Jajce. Borci zaščitne čete smo bili prosti, člani delegacije pa so odšli na zasedanje AVNOJ. Še dobro se spominjam, ko je bila 29. novembra proglašena republika, smo imeli tudi mi svečano kosilo...«
»SEM KVALIFICIRAN GOZDAR...«
France Ožbolt je po vojni ostal še nekaj časa v Jugoslovanski ljudski armadi kot artilerijski kapetan. Kmalu pa se je demobiliziral in zaposlil pri Gozdnem gospodarstvu v Postojni,
»Že pred vojno sem bil kvalificiran. gozdar in sem se zavoljo tega tudi po vojni opri-
jel gozdarskega poklica. Zdaj sem sicer že več kot leto dni upokojen. Toda v gozdove še zmeraj rad zahajam. V brkinskem predelu poznam malone vsako drevo ...«
Čas najinega razgovora je šel že h kraju. Franceta Ožbolta sem še poprosil za fotografijo.
»Počakajte, še tole vam pokažem,« in prinesel mi je škatlico. v kateri so bila odlikovanja. »Orden bratstva in enotnosti, orden II. reda zaslug za narod, orden za hrabrost .. .,« mi je našteval, »No, zdaj pa se greva lahko fotografirat, Se lahko slikam s . puško?« me je še vprašal.
No, puško sva pustila pri miru, šla sva med delavce, ki so nedaleč proč obnavljali kurjo farmo kmetijske zadruge Postojna, ki je pred nedavnim pogorela. Kot izkušen gozdar se je postavil h kopici tramov in jih začel meriti. Izkoristil sem to in ga fotografiral.
MILAN ŽIVKOVIČ
proučenih
poteh
pe je za dobršen del delov-nh organizacij značilno, da so režijskega kadra in steo-kovnjakov premestile nazaj v Proizvodnjo in če bi nam taki krepi, tudi že avtomatično ™užili za oceno prizadevanj, Potem bi bržčas kmalu kdo ekel, da so v celjski Libeli “Orali napačna pota. A za kaj ^re v tem primeru?
nekaj povsem nasprot-PeSa kot v večini drugih kolektivov: namesto, da bi sle-a!k splošnim vzgledom, so po reformi celo začeli še krepiti Službe v podjetju. Tako so rormiraii ;z najboljših strokovnjakov iz proizvodnje novo ehnološko skupino in ustano-vlli posebno komisijo strokov-Pjakov. ki bi naj pripravila ar>alitično oceno delovnih Prest. Tako se vnovič znajdejo pred: zakaj?
Neposreden odgovor na to vPrašanje pa je takle: v Libeli So letos dosegli najvišjo stopajo porasta produktivnosti dela. Za 15 % višja je kot lani.
tudi v primerjavi z drugi-jj tovrstnimi podjetji v drža-vi dosegajo precej zavidljive rezultate: pri izdclavnih časih za večino enakih izdelkov so dosegli razmerje 1 proti 2 sebi v Prid.
Naš komentar pa nadaljuje-3o oni sami:
“Kaj sploh vemo o možno-!t|k povečevanja produktivno-Naše norme so samo izkustvene. torej je tudi doseže-produktivnost dela zasno-vann le na izkušenosti, ne pa ba temeljiti analitično študij-®ki osnovi.«
In če zdaj spet mi povzamejo njihova prizadevanja:
Prva skupina strokovnjakov je dobila nalogo, da izoblikuje delovne normative, nič več na 'zkustveni osnovi, temveč na znanstvenih izsledkih. V ta namen so začeli proučevati Vsa delovna mesita v proizvod-nji. da bi tako ugotovili dvo-le: kolikšen čas porabi posa-jozni proizvajalec za nepo-Sredno proizvodno delo, to je Primarno nalogo njegovega delovnega mesta, in kolikšen cas odpade na tako imenovane dodatne čase, se pravi tiste čase, ko opravlja ali kako drugače prebije to dobo — opravila, ki niso njegova primarna naloga. In še tretja naloga za to komisijo. Ko bodo raziskavo opravljene, bo treba izoblikovati lludl tako organiza-jjo proizvodnega procesa, ki bo zagotavljala kar najracionalnejšo izrabo delovnega Časa.
Zahtevna in tudi dolgotrajna naloga. Vendar rezultati skorajda ne morejo izostati. Z e prve analize so namreč pokazale, da so v Libeli dodatni časi za kakih 18 do 25 % preveliki, da se za približno to-bko lahko poveča tudi produktivnost dela. To pa je vsekakor upoštevanja vredna notranja rezerva.
Kot rečeno, druga smer prizadevanj v celjski Libeli velja analitični oceni delovnih mest. S tem hočejo v Libeli dobiti vrednost posameznega delovnega mesta, v zameno za dosedanje kategorije posameznih vrednosti opravljenega dela. S tem si obetajo poenostaviti administracijo pri evidentiranju opravljenega dela, na dru-Si strani zainteresirati proizvajalce za pridobitev strokovne usposobljenosti, ki jo terja Posamezno delovno mesto, nkrati pa bi s tem tudi izenačili startne pogoje na enakih delovnih mestih.
Od tod naprej se obe smeri Prizadevanj v celjski Libeli zlivata v končni namen. Analitična ocena delovnega mesta naj vsakogar zainteresira za ustrezno strokovno uposob-Ijenost, na vseh enakih delovnih mestih so ustvarjeni enaki pogoji pri oblikovanju osebnega dohodka, doseganje tehničnih norm pa naj slehernega zaposlenega spodbudi k čim višji produktivnosti dela, ker bo od tega odvisna višina osebnega dohodka, povečana Produktivnost pa mora tudi za Podjetje pomeniti večji čisti dohodek.
To pa je pravzaprav bistvo vsega, kar s! v Libeli prizadevajo uresničiti. V uspeh so trdno prepričani.
Tako je njihov zaključek našega komentarja:
“Normativi dela bodo zasnovani na analitično študijski osnovi, torej bo tudi po-rast produktivnosti dela zasnovan na znanstveni metodi. In k temu tudi osebni interes zaposlenih l«
S. B.
ZAPISEK IZ USNJARSKEGA KOMBINATA KONJICE
SKRBNOST DOBRIH
GOSPODARJEV
V teh nekaj mesecih, odkar smo začeli uveljavljali gospodarsko reformo, se je pokazalo, da so imeli še najmanj težav tisti kolektivi, ki so bili nanjo pripravljeni; pripravljeni v tem smislu, da intenzivnega gospodarjenja niso imeli samo na jeziku, ampak jim je to pomenilo poglavitno smernico njihovega dela. Ena takih delovnih organizacij je »KONUS« Slovenske Konjice.
2e pred petimi, šestimi leti se je »KONUS«, v takratnih poslovnih razmerah, srečeval s podobnimi problemi, kot jih doživlja usnjarska industrija tudi zdaj, osnovna med njimi pa sta pomanjkanje surovin (polovico surovih kož dobivamo iz uvoza), in pomanjkanje kadrov, usposobljenih za sodobno industrijsko proizvodnjo. Čeprav je »KONUS« v okviru tedanjih obratov znotraj kombinata imel neprimerno več manevrskega prostora (boljši izkoristek surovin, predelava odpadkov in drugo) kot ostali, manjši proizvajalci, vse to še ni bilo zadostno zagotovilo, da bi KONUS tudi naprej dosegal stalno kvaliteto, konkurenčne cene in optimalno možno izkoriščanje surovin in zmogljivosti. Tako je dozorela misel, da bi vključili v tedanji kombinat še nekaj manjših proizvajalcev, ki sami zaradi razdrobljene proizvodnje in obrtniške tehnologije niso imeli perspektive, v okviru tako povečanega kombinata pa bi jih lahko specializirali in usposobili za rentabilno proizvodnjo.
Minilo je že dobrih pet let, odkar je začel nastajati sedanji »KONUS«, ki razen matičnega obrata v Konjicah vključuje tudi nekdaj samostojne tovarne usnja v Rečici, Lenartu, Mirnu, Ločah in Ljutomeru ter tovarni tanina v Majšperku in Sevnici. S postopno specializacijo obratov so dosegli namensko izkoriščanje surovih kož in tako boljši izkoristek surovin. Zaradi tega zdaj proizvajajo večje serije, kar spet znižuje stroške. Ob taki proizvodni usmeritvi so se specializirali in pravilno zaposlili tudi njihovi strokovnjaki. Ker so uvedli skupne službe, so se, razumljivo, zmanjšali režijski stroški. Razen tega se je pokazalo, da v kombinatu ne potrebujejo dveh tovarn tanina, ker za to proizvodnjo ni dovolj surovin, prodaja tanina pa tudi nima najbolj rožnatih izgledov. Zato so opustili proizvodnjo tanina v obratu Majšperk in ga preusmerili na Izdelovanje tehnične konfekcije. Obenem z vsem pa so proizvodne programe oblikovali tako, da bi si ustvarili možnosti, da sami dajo svojim
... da je letos na Slovenskem krompir zelo slabo obrodil, zaradi slabega vremena pa je bilo tudi njegovo spravilo otežkočeno. Pridelek krompirja je za več kot tretjino nižji od normalne letine,
,.. da pove primerjanje podatkov o gibanju proizvodnje in rasti števila zaposlenih, da je bila produktivnost v osemmesečnem obdobju letos samo za 2,7 <7o višja kot lani v istem obdobju,
... da je letošnja sadna letina najslabša po vojni. Na Štajerskem so pridelali izredno malo jabolk, nekoliko več orehov in sliv, na Gorenjskem pa so obrali več sadja, vendar je slabe kakovosti zaradi glivičnih bolezni,
... da je tovarna umetnih brusov v Mariboru po reformi povečala proizvodnjo za 38 “/o, posebno proizvodnjo smolno vezanih brusov, ... da so se v prvih devetih mesecih lanskega leta povečali krediti iz bančnih sredstev za 27,5 Vo letos pa le za 7,6 %,
... da se je vrednost blokiranih žiro računov, ki je znašala ob prvem polletju okoli 25 milijard dinarjev, povečala do konca septembra na okoli 37 milijard di-
narjev, poglaviten razlog za poslabšanje likvidnosti pa je povečanje zalog nad plačilno sposobnostjo,
... da je Tovarna emajlirane posode v Celju izpolnila svoje letošnje izvozne obveznosti Se v septembru v skupni vrednosti 1,275.000 dolarjev. V primerjavi z minulim letom so povečali letošnji izvoz po količini za
64	%, po vrednosti pa za
65	Vc,
... da se je pri SGP Pionir Novo mesto lani zaposlilo 750 novih delavcev, 776 delavcev pa je prenehalo delovno razmerje. Ali: od skupnega števila zaposlenih v novomeški občini znaša fluktuacija 20,5 %, kar pomeni, da vsak peti delavec v tej občini enkrat v letu menja delovno organizacijo.
... da se splošna gospodarska banka zalo ni odločila za selekcijo v investiranju posameznih investicijskih objektov, ker nima napotila z republiške ravni, po kakšnem programu in kako hitro dokončati začete investicijske gradnje. Zato se je odločila za linearno, v povprečju za četrtin-sko znižanje tranš, kar je nedvomno škodilo rentabilnosti investiranja, sap je takšno ravnanje prizadelo tudi gradnjo tistih objektov, katerih dograditev gospodarstvo že leta težko čaka.
Illllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
izdelkom čim večjo uporabno vrednost in višjo stopnjo obdelave. Za vse to so bile seveda potrebne tudi investicije, ki so jih zvečine financirali iz združenih lastnih sredstev.
Rezultati takšne usmeritve so zdaj na dlani. V primerjavi z letom 1962, ki pomeni »rojstni dan« sedanjega kombinata »KONUS«, zdaj predelajo 86 % več surovih kož. Podatki kažejo, da bodo ob skupni realizaciji 14 milijard dinarjev (indeks 238) ustvarili za 184 °/o večji dohodek, za 190 °/o višje osebne dohodke ter 169 °/o več sredstev za sklade. Ob tem zaposlujejo za 120 °u več delavcev.
Omenjeni podatki pričajo, kaj lahko prinese smiselna integracija. Pa vendar v »KONUSU« menijo, da so si ustvarili šele osnovne pogoje za kolikor toliko normalno poslovanje. Zdaj, ko so njihovi obrati specializirani, pomišljajo na ureditev novih obratov, kjer bi izdelovali proizvode, povsem nove na našem tržišču in zelo iskane na tujih trgih. Letošnji izvoz (1,900.000 dolarjev) nameravajo namreč še povečati, da bi — razen vsega drugega, kar jim izvoz pomeni — prišli tudi do sredstev za nadaljnjo modernizacijo.
Ostane še vprašanje, kaj bi bilo z nekdanjimi tovarnami, sedanjimi obrati kombinata »KONUS«, če se že pred leti ne bi odločili za integracijo. Nekateri obrati so bili na robu propada že takrat. Zaradi sedanjih zaostrenih pogojev gospodarjenja bi bržčas v tem času morali zapreti vse te tovarnice. V »večji hiši« pa so vse nekdanje tovarne postale rentabilne. Zaradi že omenjene preusmeritve obrata Majšperk bodo do konca letošnjega leta tudi tamkaj malone v celoti pokrili izgubo, ker so z novimi proizvodi takoj uspeli na domačem in tujem tržišču. Nič čudnega tedaj, če delavci kateregakoli obrata, če jih povprašajo, pravijo: »Ni važna firma. Važno in dobro pa je lo, da imamo delo in da še kar dobro zaslužimo — povprečno
60.000	dinarjev, da nas niso pokopali, kakor je kazalo, da nas bodo...«
-mG
Le obleka je nova
»Novi predpisi na področju kreditiranja proizvodnje za izvoz, na podlagi katerih je mogoče kreditirati le proizvodnjo po individualnem naročilu in takšno, v kateri je proizvodno tehnološki proces pri izdelavi posameznega izdelka daljši od šestih mesecev, oziroma daljši od treh mesecev, če gre za izvoz na področja s konvertibilno valuto, ne spodbujajo izvoza na ta podorčja. Pretežni del izvoženega blaga na ta področja ima namreč krajši ciklus proizvodnje od treh mesecev, zato izvozniki ne morejo najemati teh kreditov v večjem obsegu in so bili v avgustu že za več kot 50 % nižji kot v marcu ...«
Iz poročila republiškega sekretariata za gospodarstvo o gibanju gospodarstva.
I
i
♦
♦
♦
f
♦
♦
4
4
4
;
4
4
i
4
4
4
4
4
4
4
I
♦
4
4
4
4
4
4
4
4
I
4
I
!
I
4
4
4
6
f
f
4
4
f
4
4
4
4
♦
4
4
4
4
4
♦
4
4
4
I
4
♦
4
4
4
4
4
4
4
4
4
KORENINE
KRATKOVIDNOSTI
Čeprav so učbeniki o osnovnih pojmih politične ekonomije pri nas v prodaji že 20 let, v razvitejših državah pa mnogo dlje, smo morali v zadnjih letih tudi v dnevnem in periodičnem tisku nenehno poudarjati, da omogočajo hitrejši gospodarski in družbeni razvoj le delitev dela, specializacija, kooperacija in integracija. Zakaj smo morali vse te oblike organiziranega človeškega dela »propagirati« in jih priporočati, celo vsiljevati delovnim kolektivom (kar pa ni prineslo najboljših sadov)? Zato. ker se gospodarske organizacije kljub poznavanju temeljnih pojmov politične ekonomije zanje niso rade odločale. Lepo se je dalo živeti tudi z nekoordiniranim gospodarjenjem, saj naše relativno zaprto tržišče ni bilo izbirčno. V denar je šel vsako leto ves pester spekter naših industrijskih izdelkov in uslug, če pa ni šel, so za to poskrbeli centralizirani gospo-darsko-politični organi.
Ob uveljavljanju novih gospodarskih ukrepov smo rekli, da bodo pomenili novo spodbudo za proizvodno sodelovanje, predvsem za kooperacijo z inozemstvom, hkrati pa dali možnost za ponovno presojo integracijskih teženj v našem gospodarstvu. Enotno merilo produktivnosti dela, ki smo ga vpeljali s pariteto dinarja nasproti dolarju, naj bi v daljšem obdobju omogočilo ustrezno strukturo racionalnega gospodarstva, v katerem bi se hitreje razvijale gospodarske organizacije in panoge z nadpovprečno produktivnostjo dela, stagnirale in odmirale pa naj bi tiste, ki ob ceni dolarja 1250 dinarjev ne morejo rentabilno gospodariti.
Toda... čeprav je že čutiti prva znamenja gospodarskega uravnovešenja, smo razen prizadevanjem, da bi se z delitvijo dela in poslovnim sodelovanjem vključili v mednarodni trg, priče tudi dezintegracijskih teženj in procesov tistih proizvodno-organizacijskih tvorb, ki so se v gospodarskem življenju doslej že dokaj uspešno uveljavile. Kljub reformi torej, ki bi morala spodbujati delitev dela in integracijske procese — korak nazaj v gospodarskem razvoju! Zastavlja se vprašanje, zakaj?
Predlagatelji razdružitev utemeljujejo svoje predloge za odcepitev največkrat s trditvijo, da je uprava centraliziranega podjetja pobrala obratom ves denar in gospodarila z njim samovoljno, celo v nasprotju z ekonomskimi koristmi posameznih obratov. Predloge za razdružitev naj bi torej rodili neurejeni samoupravni odnosi v okviru večkrat na silo združenega podjetja, ki je pri svojem gospodarjenju premalo upoštevalo potrebe in želje svojih obratov. Tudi če je to res, bi neurejeni samoupravni odnosi ne smeli biti razlog za razkroj skupnega, gospodarsko sposobnejšega organizma, ki se povrh lahko na svetovnem trgu tudi mnogo uspešneje uveljavlja kot majhne gospodarske organizacije.
Nekatera znamenja pa govorijo, da je v ozadju predlogov za razdružitev drugo:
Ne bilo bi prav, če bi rekli, da so strokovne službe in samoupravni organi sami krivi, ker se ne odločajo za naprednejšo gospodarsko pot, ali pa, da jim gre »za stolčke«, kakor radi pravimo, kadar ne znamo pojava razložiti. Ne, tako kratkovidnost omogočajo tudi objektivne razmere na našem trgu, nedoslednost pri uresničevanju reforme. Ob uzakonitvi novih gospodarskih ukrepov smo namreč rekli, da bomo omogdčilf sproščeno delovanje ekonomskih zakonitosti, predvsem s sprostitvijo cen. toda nad 70—80 odstotkov cen še vedno bedi zvezni zavod za cene — roka državne administracije. V dnevnem tisku beremo dan za dnem o nevšečnostih, ki jih doživljajo delovni kolektivi npr. zaradi bolezni kakega uradnika tega urada, zato, ker so se nekje v Beogradu zamešali papirji Jn ni prišla vloga na pravi naslov itd. Tako »gospodarjenje« v državnem merilu nas ne more pripeljati nikamor. Slej ko prej bo treba cene sprostiti, saj lahko ekonomske zakonitosti šele nato povedo, katere gospodarske organizacije in panoge so rentabilne in katere ne. kakšne oblike delitve dela, specializacije in integracije so koristne in nujne za hitrejši gospodarski razvoj in kakšne ne! Ob sproščenih cenah vsaj tistih predmetov, ki se že sedaj kopičijo v skladiščih gospodarskih in trgovskih podjetij bi bila tudi »fotografija« ekonomskih in samouoravnih odnosov v naši družbi jasnejša, kot je zdaj. Bolj natanko bi vedeli, v kaj se splača investirati in v kaj ne, pa tudi predlogi in odločitve organizacijskih delov integriranih podjetij bi bili najbrž drugačni, kot so.
Mar kaže zato. ker vemo. da so dezintegracijski procesi korak nazaj v našem gospodarskem življenju, administrativno preprečiti dezintegracijo? Ne, ker bi bila težav, ki jih doživljajo integrirane gospodarske organizacije zaradi nejasnih razvojnih konceptov, »kriva« družba, z reformo pa smo se odločili, naj bodo poslej kolektivi sami odgovorni za posledice svojih odločitev.
Samoupravnost ni pri nas več prazna beseda.
Vendar pa smo ob pojavih dezintegracije dolžni spregovoriti odkrito in se izreči za naprednejšo pot.
VINKO BLATNIK
4
♦
4
4
4
I
J
4
4
i
4
4
4
I
4
4
4
i
4
4
4
f
4
4
4
4
4
4
4
4

»RAŠICA« NA SVETOVNEM TRGU PO SPREJETJU REFORME
KAKO BO ZASNOVANA DELITEV DEVIZ
Tekstilna industrija sodi med deficitarne panoge našega gospodarstva, saj uvoz opreme, surovin in raznih materialov močno presega izvoz najrazličnejših tekstilnih izdelkov. Še zlasti je deficitarnost pereča pri proizvajalcih volnenih in trikotažnih izdelkov. Ti so vezani na celoten uvoz opreme, osnovnih surovin, barv, kemikalij in raznega pomožnega materiala. Mednje sodi tudi tovarna trikotažnih izdelkov Rašica iz Gameljn pri Ljubljani.
Položaj Rašice, kot še neka-’ rih proizvajalcev trikotažnih in volnenih izdelkov', pa se je po sprejetju reforme kljub 16-od-stotni podražitvi materiala občutno popravil. Spremenjen tečaj dinarja, nove izvozne premije in ukinitev nekaterih prispevkov so ugodno vplivali na izvozne cene izdelkov Rašice. Zlasti se je v izvozu na konvertibilna področja znižalo število deficitarnih izdelkov, pri mnogih izdelkih se je izguba precej zmanjšala, so pa tudi primeri, kot je povedal direktor Rašice Boris Lasič, da so nekateri de-
ficitarni izdelki tudi v izvozu postali aktivni. Zavoljo tega v Rašici pravijo, da so bili vsi ti pozitivni predpisi sprejeti prepozno, ker bi lahko že prej bistveno pripomogli k povečanju izvoza izdelkov na zahodna tržišča.
Ce smo bolj konkretni, je imela Rašica pred reformo po kalkulativnih podatkih pri izvozu ženskega kostima na zahodni trg 2441 dinarjev izgube, po reformi pa samo še 1188 dinarjev izgube. Podobno je tudi pri izvozu na vzhodni trg. Pri izvozu ženske jope je bila pred reformo pozitivna razlika 500 di-
narjev, po reformi pa že 674 dinarjev. Iz teh primerov torej vidimo, da so ukrepi v okviru gospodarske reforme v Rašici zelo ugodno vplivali na oblikovanje novih prodajnih cen. Omenjena ugotovitev pa je seveda le enostranska in pravijo v Rašici, da morajo pri izvozu na zahod upoštevati še drugo stran, to je stalno in postopno zniževanje cen trikotažnih in volnenih izdelkov. Se leta 1963 je Rašica kilogram volnenih in trikotažnih izdelkov izvozila za 11,4o dolarja, lani se je ta cena znižala že na 10,02 dolarja za kilogram in letos na 9,68 dolarja za kilogram. Omenimo naj, da je najnižja cena volnenim izdelkom v Avstriji, kjer znaša 6.65 dolarja za kilogram, kar hkrati predstavlja tudi najrealnejšo ceno za tovrstne izdelke na zahodnem trgu. Popolnoma drugačna podoba pa je pri izvozu volnenih
in trikotažnih izdelkov na vzhodni trg, kjer cena postopoma iz leta v leto narašča. Predlanskim je Rašica dobila 8,55 dolarja za kilogram, lani 11,81 dolarja in letos dosega že skoraj 13 dolarjev za kilogram volnenih in trikotažnih izdelkov.
Takšna gibanja cen, zlasti na zahodnem trgu, in pa sistem vezave izvoza izdelkov na uvoz reprodukcijskega materiala, so spodbudili tudi Rašico, da je začela izvažati v večjem obsegu. Toda ob tem v podjetju zatrjujejo, da gospodarska reforma ni posegla v sam sistem dodeljevanja deviz za uvoz reprodukcijskega materiala. To postaja aktualno prav sedaj, ko v Rašici pripravljajo proizvodni program za naslednje leto. Slišati je namreč, da bodo prihodnje leto tekstilni industriji za dolar izvoza odobrili le za 0,90 dolarja
uvoza reprodukcijskega materiala. To pomeni sicer določen napredek, vendar so v Rašici kljub temu nezadovoljni, saj je nemogoče, da bi devizno negativni industrijski panogi dodelili le 90 odstotkov zasluženih deviz. Zavoljo tega bi bil sistem za dolar izvoza — dolar uvoza pravičnejši, predvsem pa enostavnejši.
Razen tega še zmeraj ni razčiščeno, kako bo v prihodnje z uvozom surovin za pletene in trikotažne izdelke za domače tržišče. Kaže, da bo tudi za te surovine dodeljevala devize Jugobanka, vendar do danes še ni znano, kako bo zasnovana delitev deviz in po kakšnih kriterijih bo Jugobanka delila devize posameznim gospodarskim organizacijam. V Rašici se bojijo, da ne bi bili ob tem, ko precej izvažajo, kaj prikrajšani.
M. Z.
Pred dnevi smo videli na televizijskem zaslonu odlomek iz dokumentarnega filma o Novem Travniku. O enem izmed devetih po vojni nastalih mest v naši državi. Takšnih, kakršno je na primer v Sloveniji Novo Velenje. To so naselja, v katera so se naselili ljudje iz najrazličnejših krajev naše dežele; mesta kot Novi Travnik. za katerega pravi avtor filma, da je mesto mladih, mesto brez upokojencev in mesto, ki še nima pokopališča. To so mesta, ki obeležujejo naš dvajsetletni povojni industrijski razvoj na svoj način. A kako so ljudje, kako je človek »pognal korenine« v teh mestih, kako mu je »vdahnil dušo«, to je tisto, kar zanima avtorja filma Vsekakor najbolj. Kajti pravo mesto je človek — ne nove fasade in mestne magistrale. Filma pri nas menda še niso prikazovali. Naprosili smo zato tovariša TONETA SLUGO, enega izmed članov Uredniškega odbora revije »Ekran«, da pove, kakšna razmišljanja ;je v njem spodbudil avtor tega filma.
; Danes v Novem Travniku
Vladan Slijepčevič je s svojim filmom DANES V NOVEM TRAVNIKU dobil vrsto lepih priznanj: drugo nagrado na X. festivalu jugoslovanskega kratkometražnega in dokumentarnega filma, nagrado Sekretariata za prosveto in kulturo Zveznega izvršnega t;Veta, nagrado žirije CK Zveze mladine Jugoslavije in priznanje žirije jugoslovanske filmske kritike za najboljši film festivala; poleg tega je film dobil eno od desetih nagrad v Oberhausnu — najbrž najpomembnejšem festivalu kratkometražnega filma na svetu. Ker se le malokdaj zgodi, da bi isti film prejel toliko priznanj — in tokrat po mojem mnenju celo zasluženih — podeljenih z ne popolnoma enakih stališč, pomeni to, da je Slijepčevič s svojim filmom povedal nekaj, kar nas vse vznemirja, nam daje (ali bi nam vsaj moralo dati) misliti in tenko odmeva v naših čustvih. Naj nas naslov ne moti; film DANES V NOVEM TRAVNIKU ne govori toliko o mestu, ampak predvsem o človeku. Novi Travnik zares predstavlja eno številnih pridobitev nagle industrializacije naše socialistične dežele. Toda zgradil ga je naš človek — za človeka. Torej to mesto (ali katerokoli drugo) ne bi smelo predstavljati samo arhitektonsko in funkcionalno dognanih stavb, ampak tudi topel dom. Ne bi smelo biti samo prvi korak, odskočna deska (zaradi dobrega zaslužka) mladega človeka v življenje, njegovo trenutno pribežališče ali vmesna postaja, ampak tudi trdno sidrišče. Ali vedno pomislimo na to, kadar gradimo »Nove Travnike«? Ali pa smo včasih pri svojih prizadevanjih malce prehlastni, imamo pri svojem delu na očeh plašnice — te pa nam dovoljujejo pogled samo naprej? Ali ni morda to eden od vzrokov etičnih, moralnih in nazadnje celo estetskih trzavic našega človeka — predvsem mladega, ena od pomanjkljivosti pri našem hotenju, da bi bilo naše življenje (kakor je zapisala Mitchellova) »popolno, polno in somerno kakor grška umetnost«?
V filmu DANES V NOVEM TRAVNIKU je avtor razgrnil kopico specifičnih problemov nastajajočega mesta. Zdi se mi pa, da je odmev, ki ga vzbudi film v nas, mnogo širši. In prepričan sem, da bi si ga moral vsak od nas večkrat ogledati. TONE SLUGA
»Rada bila povedala, pa nisem...«
Danici Kaplan, predmetni učiteljici, pripisujejo kočevski učitelji velike zasluge za izbgljšanje pogojev šolanja na Kočevskem. Pred dobrima dvema letoma so jo izvolili v občinsko skupščino. Skrbno se je pripravljala na seje. Z besedami in številkami je opozarjala kočevske odbornike na težave osnovnega šolstva.
»Ni bilo težko prepričati občinskih mož, da je potrebno za šolstvo več denarja,« pripoveduje Danica. »Že pred tem smo bili nezadovoljni s sredstvi, ki nam jih je odmerjala občinska skupščina, le da je naš glas zamrl na naših sestankih v šoli. V skupščini nismo imeli svojega predstavnika. Ko so me posadili v občinsko klop, sem kmalu spoznala, da tarnanje mnogo ne zaleže. Odborniki želijo natančne podatke, utemeljene zahteve. Ob delitvi sredstev sem posegala v razpravo z nadrobnimi analizami o stanju in o potrebah osnovnega šolstva. In tako tudi uspela.«
Letos spomladi je Danici mandat v občinski skupščini potekel. Njeni volivci pa so ji zaupali poslanski mandat v republiški skupščini.
xV domači občini je lažje,« pripoveduje Danica. »Z vsemi se poznaš in kar je najvažnejše, poznaš probleme, zato je bolj preprosto razpravljati. V republiški skupščini se še nisem oglasila, potreben je čas, da se malo razgledam izven občinskih meja...«
»Enkrat me je sicer imelo, da bi vstala. Poslanka, mislim nekje s Primorskega, je razpravljala o gradnji šole v slabo razviti občini. Občina ni zmogla zbrati potrebnih sredstev za lastno udeležbo pri republiškem posojilu za gradnjo šole. Posojila seveda niso dobili in tako so se morali odpovedati novi šoli.
V naši občini bi se nam lahko podobno zgodilo, če M čakali na sredstva občinskega proračuna. Posvetovali smo se z občani na roditeljskih sestankih, zborih volivcev, v delovnih organizacijah, na zborih delovnih ljudi in se sporazumeli za samoprispevek. Občani so tako zbrali 120 milijonov, razliko do 150 milijonov pa so dale delovne organizacije. Med prvimi smo položili denar in dokumentacijo — in posojilo dobili. Prihodnje leto bo tretjina kočevskih otrok že sedela v novih svetlih učilnicah.
To bi rada takrat povedala v republiški skupščini. Pa nisem ...«
IVANKA VRHOVCAK
Predsedstvo Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije je 22. novembra razpravljalo o osnutku splošnega zakona o financiranju izobraževanja in vzgoje. Po razpravi v pristojnih organih Zvezne skupščine gre zdaj osnutek zakona v javno razpravo. Veljaven pa naj bi postal zakon z novim šolskim letom.
Kratko odmerjen čas za javno razpravo ne bi smel biti vzrok, da bi se le-te ne lotevali temeljito in v šir-
šem krogu zainteresiranih, so poudarili na seji pred' sedstva. Zakon pomeni vsekakor velik napredek v de' centralizaciji tega področja, odpira republikam nove široke pristojnosti. Sindikati bi se naj zavzemali 23 tista stališča, ki lahko to dejavno področje pripeljejo do najnaprednejših družbenih rešitev. Sicer pa poglejmo, katere so bile bistvene misli in pripombe, izrečene v razpravi predsedstva k osnutku splošnega zakona.
NA DNEVNEM REDU SINDIKATOV:
DVOJE IZHODIŠČ RAZPRAVE
Prvo •— koliko je osnutek zveznega zakona okviren in torej daje republiškemu zakonodajalcu možnost izraziti specifičnost svoje sredine. Drugo — koliko upošteva de-etatizacijo izobraževanja .tudi znotraj republik, saj mimo osnovnih nosilcev družbene reprodukcije, delovnih organizacij, ni mogoče iti. Kako glede na ti dve izhodišči obravnava oenutek zakona osnovno: ZBTRANJE IN RAZDELJEVANJE SREDSTEV ZA IZOBRAŽEVANJE?
Sredstva za izobraževanje na' vseh stonip.h, kot stalen vir, naj bi se izdvoji'’a pri delovni organizaciji v določenem odstotku od osebnih dohodkov. S tem je "".uckrj'"'•' soodvisnost znan ja, proti aktivnosti in osebnih dohodkov. Kot drugi viri so predvidena še proračunska sredstva, sredstva iz dohodka cd prometnega davka. itd. Tako zajeta sredstva naj bi se v celoti in obvezno odvzemala ter združevala na teritorialnem principu družbeno političnih skupno®;!. Stekala naj bi se v sklade. ki bi jih bilo mogoče ustanoviti le za občino, republiko, več občin skupaj ali za teritorij drugih družbeno-političnih skupnosti. Podobno kot skupnosti socialnega zavarovanja naj bi tudi te sklade upravljale skupščine izobraževalnih skupnosti na osnovi splošnih smernic skupščine družbenopolitične skupnosti. Delitev naj bi potekala torej le med izobraževalno ustanovo in izobraževalno skupnostjo. Ce ne bi bilo v nasprotju s splošnimi nalogami in interesi sklada, bi lahko delovna organizacija tudi zase ali združena z drugimi zadržala delno ali-.p celoti svoj obvezni prispevek, seveda v izobraževalne namene. Lahko bi tudi od sklada prejela dodatna sredstva, če bi • sama izobraževala preko lastnih potreb. Toda vsa sredstva bi se vendarle stekala v sklade in od tu bi se odločalo, kam naj se vlagajo.
PROTISLOVJA REŠEVATI — NE POVEČEVATI
Ali je ob obvezno izdvoje-nih sredstvih za izobraževanje ta pot združevanja res najbolj učinkovita in ali so ta določila res le okvirna? Ali morda ta pot zavira tiste nove procese, ki izobraževanje že vse bolj smiselno povezujejo z ekonomskimi in družbenimi potrebami? Deetatizacije izobraževanja gotovo ne gre razumeti le kot prenos funkcij
države na izobraževalne ustanove, temveč predvsem kot strnitev sfere izobraževanja z osnovnimi nosilci družbene reprodukcije, s potrebami delavcev in njihovega dela. Nov družbeno-ekonomski status izobraževanja je odvisen prav cd tega.
Poglejmo protislovja v praksi:	Delovne organizacije se
pritožujejo, da ne dobijo toliko in takšnega kadra, kot ga potrebujejo; šole očitajo delovnim organizacijam, da ne skrbe za materialno osnovo izobraževanja in za kvaliteten strokovni predavateljski ka-dsr: šolsko mrežo smo gradili stihijno. bolj zaradi družbenega vprašanja »Kam z mladino« kot pa zaradi potreb so-snodarstva in družbenih služb. Glavno pa je to, da ne mcre-iro biti zadovolim z izobraževalnimi rezultati. Če danes kar nar-rej opozarjamo, da delovne organizacije zanemarjajo skrb za svoje strokovne kadre in vre. kar je s tem v zvezi, pa je tudi res, da je njihova sredstva v glavnem do-slej akumulirala skupnost. In ker so jim bila sredstva odtujena, je bil tudi zreduciran njihov interes za izobraževanje. Nekatere napredne delovne organizacije pa prav s svojimi delovnimi rezultati že dokazujejo*, kako so ,se jim obrestovale visoke naložbe v vzgojo strokovnega kadra. Če bi torej precenjevali vlogo skupnosti pri izobraževanju, bi lahko s tem nevtralizirali odgovornost tako šoie kot delovne orgamzacije in s tem znana protislovja le še povečevali.
S temi dejstvi je treba računati ob sestavi republiškega zakona. Od skupnega obveznega prispevka, katerega stopnjo bo uzakonil republiški zakon, bi zato kazalo del oddvojiti in usmeriti v občinske sklade, kjer naj bi ta sredstva skupaj s proračunskimi. predstavljala materialno osnovo za osnovno šolstvo. Del prispevka pa bi morali oddvojiti za izobraževanje na vseh ostalih stopnjah. Pri trošenju teh sredstev naj bi se predvsem manifestiral interes delovnih organizacij. Kolikor bi le-te same ali združene bile financer ali sofinancer šole, za katero so še posebej zainteresirane. naj bi jim ta delež prispevka delno ali v celoti ostal v te namene. Kolikor tega direktnega interesa ne bi bilo, bi bile dolžne celoten del za drugo in tretjestopenjsko šolstvo odvajati v republiški sklad, iz katerega naj bi se financiralo izobraževanje tistih kadrov, za katere delovne organizacije še niso zain-
teresirane, a so enako potrebni vsem (ekonomisti, pravniki).
Taka pot združevanja in razdeljevanja sredstev bi pomenila uveljaviti že dosedanjo pozitivno prakso nekaterih posameznikov ali združenih delovnih organizacij na Slovenskem.
IZOBRAŽEVALNA SKUPNOST — NEPOTREBEN POSREDNIK
Sedanja nervoza, ki je posledica neurejenega materialnega položaja zlasti strokovnega šolstva, nas ne bi smela zavesti k neprincipialnim stališčem. Predvsem pa bi se morali otresti nezaupanja v delovne organizacije; ne moremo imeti dvojnih meril do njih; glede njihovih materialnih obveznosti eno in glede možnosti njihovega vplivanja na izobraževalno sfero drugo.
V razpravi je bilo poudarjenih posebej še nekaj stališč. V zveznem zakonu bi bilo treba jasneje poudariti, da je osnovni stalni vir sredstev za izobraževanje prispevek od osebnega dohodka. A da so proračunska sredstva dodatni vir, medtem ko dohodek od prometnega davka ne bi bilo treba navajati, saj obstaja nevarnost, da bi osebni dohodek na ta način dvojno obremenjevali. Glede izobraževalnih skupnosti so poudarili, da jih ni mogoče obravnavati tako kot skupnosti socialnega zavarovanja. Tam je koristnik slučajen, nepoznan, na področju izobraževanja pa je koristnik znan in znane so potrebe po materialnih sredstvih. Opozorili so, da je taka skupnost mimo obstoječih skupščin družbeno-političnih skupnosti, zavodov, ki delujejo na izobraževalnem področju, Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto pa gospodarskih zbornic, povsem nepotreben vmesni posrednik; še celo, če upoštevamo, da imajo tudi izobraževalni zavodi svoje družbene organe. Obstaja resna nevarnost, da bi se le skupnosti administrativno razrasle. Dalje so opozorili, da v zakonskem tekstu tudi ni jasno, kaj so trajne oblike izobraževanja. Ali so to le redne šole in ali je zopet izobraževanje odraslih ostalo izven tega klasičnega okvira? Poudarili so tudi, da je med zaposlenimi precej optimizma glede tega, kako bo zakon to materijo urejal. Kritična pripomba pa je zopet veljala temu, da bi se z vrha odrejale združbe delovnih organizacij, ki bi po nekem skupnem interesu nastopale v po-
KAJ JE ČLOVEK? V ljubljanski Mestni^ galeriji je svetovna razstava fotografije. Razstavljenih je 555 fotosov, delo 264 fotografov iz 30 dežel. Na sliki: Christiane n. Dieter Hinrichs — Via Tribunale v Neaplju
gledu financiranja in programiranja izobraževanja. Praksa nas uči, da se asociacije ne dajo odrejati, one nastajajo. Vsake vrste umetno združevanje pa je bilo slej ko prej zapisano propadu.
Predsedstvo je razpravljalo tudi o tem, kako v vmesnem obdobju do uveljavitve zakona urejati zlasti financiranje strokovnega šolstva. Toda o tem prihodnjič.
SONJA GAŠPERŠIČ
(Po »Borbi"')
V sedanjih težavah pri uveljavljanju gospodarske refor' me vse pogosteje nastopajo razni dušebrižniki, sodobni socialistični demagogi in to 'f imenu neke daljne prihodnosti, tako da izgleda, kot da se samo oni borijo proti birokratizmu in zaostalosti, medtem ko vsi drugi vlečejo nazaj.
Značilnost teh demagogov je, da se poslužujejo polresnic, da poenostavljajo probleme in da špekulirajo z moralnimi pojmi-Skoraj vedno zastopajo mnenja in razpoloženja zaostalih, da bi — kot predvojni poslanci — dobili čimveč aplavza. Medtem, ko se resnično progresivne sile borijo za progresivno urejanje praktičnih problemov s premagovanjem zaprek in nerazumevanj na tej poti, nastopajo demagogi pod pa' rolo obrambe delovnih ljudi, kot njihovi dušebrižniki, v resnici pa zavirajo napredek.
Zanje je sodobna družba prepolna napak in grehov*
Demagogi
vzrok za to pa je po njihovem denar, denarno-blagovni odnosi in nagrajevanje po delu. Izhod iz teh težav in grehov iščejo v nekih »večnih modrostih«, podobnih svetopisemskim, v absolutni pravici in — konkretno — v izenačevanju zaslužkov neodvisno od dela.
Razburja jih na primer zakon dohodka, še posebno Pa dohodek v tako imenovanih družbenih službah, ker ta dohodek bojda dehumanizira, delavce teh služb pa deformira tako, da začnejo gledati vse skozi dinar. Za demagoge je bolj humano, da se družbene službe financirajo iz proračunov ne glede na delovne rezultate, kot pa da bi jim zagotavljali sredstva na podlagi obsega in kvalitete njihovega dela; za njih je bolj humano, da delavci v teh službah dobivajo garantirano plačo ne glede na svojo prizadevnost — a prav to vodi v parazitizem in nehumanost.
Takšna stališča pomenijo vrnitev na birokratske odnose, na uradnike, ki bodo delil' denar, določali politiko in odločali, koliko je kdo vreden, namesto da bi to določal in odločal denimo pacient, kadar gre za zdravstvo, tisti, ki se želi strokovno izobraževati, kadar gre za šolstvo, ali Pa poslušalec, gledalec ali bralec, kadar gre za kulturo.
Drži, da imamo na področju omenjenih služb še mnogo neurejenih problemov. Zdravstvenim ustanovam še nismo zagotovili dohodka na osnovi obsega, kakovosti in učinkovitosti njihovega dela, na področju prosvete in kulture Pa šele iščemo načine zagotovitve stabilnega financiranja teh služb. Vendar pa vse to ne more zaustaviti izvajanja načel, ki so usklajena z našimi družbenimi odnosi in ki edina kažejo na pot vključevanja družbenih služb v splošne tokove našega demokratičnega razvoja. Vse to ne more opravičiti nastopanj kavarniških »teoretičarjev«, ki se skrivajo za lepo zvenečimi frazami o humanizmu.
Zaradi vsega tega mora politično, teoretično in praktično razkrinkavanje takšnih dema-goških nastopanj postati sestavni del naše borbe za nadaljnjo izgradnjo in razvoj socializma in socialističnih odnosov.
MOMA MARKOVIČ
V občini Lenart se blizu 75 % prebivalstva ukvarja s kmetijsko proizvodnjo
9
ZAKAJ
NOMADSKI TURIZEM?4
NARODNI DOHODEK NA PREBIVALCA JE KOMAJ NEKAJ NAD 100.000 DINARJEV KLJUB OBČUTNEMU PORASTU V ZADNJIH LETIH
0
V občini pa je že blizu 500 avtomobilov ali na 34 prebivalcev po eden, nad 750 mopedov, veliko radijskih sprejemnikov in televizorjev
e
ODKOD POJAV »NOMADSKEGA TURIZMA«?
II'!!!!lllllllllllll[||ll!llllll!ll|l|llll!!!l!l!l!ll!l!!!!|i!!!il|l!l|||||I||||||||[[l|l!!||l!|||[!l]|||||»!l!!l|
V občini Lenart v Slovenskih goricah so pred kratkim razpravljali o kulturnem življenju občanov kar trije forumi: Svet za prosveto in kulturo, na razširjenem plenumu občinskega sveta Zveze kulturno-prosvetnih organizacij in tudi občinska skupščina.
V razpravah so ugotavljali, da se je v zadnjih letih precej pozabljalo na kulturno življenje občanov, na to, kako si poleg materialnih pridobitev standarda pridobivajo tudi duhovne vrednote. Ljudje iz svojega žepa vedno več dajejo za materialne dobrine, za kulturo ne ostane veliko. Načenjali so tudi vprašanje »nomadskega turizma«. To je oznaka za tavanja motoriziranih občanov iz kraja v kraj, kjer si iščejo razvedrilo, ker ga doma ne najdejo dovolj. Kultur-no-prosvetna društva tega pojava ne bi smela prezreti. S skupnimi napori vseh družbenih organizacij na vasi bi morali ustvariti pogoje, da bi vendarle tudi v domačem kraju ljudje v prostem času našli razvedrilo in ne nazadnje ta čas tudi koristno uporabili. Toda razne kulturne skupine, ki pogosto gostujejo po krajevnih središčih lenarške občine, ne zadovoljujejo kaj bolj zahtevnega okusa. Nekateri so v razpravi celo terjali, naj bi take skupine dobivale dovoljenja za svoje nastope od občinske zveze KPO ali celo od republiškega sveta.
Vsekakor pa je razveseljivo, da je prodrlo enotno mnenje, da za kulturno življenje niso odgovorne le kulturno-prosvetne organizacije, temveč vse družbene organizacije in društva, ki v nekem kraju delujejo. Treba bo najti skupen jezik pri progra-miranjrf kvalitetnejšega kulturnega življenja občanov. To je zlasti potrebno, ker po vaseh ni izrazitih kulturnih delavcev, ki bi s svojim znanjem sami lahko kreirali dostojen nivo kulturnega dela in življenja občanov.
Več skrbi bi morali posvetiti tudi vzdrževanju kulturnih domov in klubskih prostorov v vaseh ter njihovemu inventarju. Ta društva niso vedno najboljši gospodarji. Kulise propadajo, nihče ne popravi polomljenih stolov v dvoranah; podobne za-nikrnosti niso redkost.
V občini je devet kulturnih domov. V zadnjih treh telih je dala občina za popravila le-teh nad 30 milijonov dinarjev. To je precej, a še vedno premalo. Zdaj popravljajo društva tri domove: v Gradišču (tu je bil najlepši dom v občini Lenart, a je lansko leto pogorel in je
la še
41 štipendistov
Ce so kje dokazali, da so za sodobno industrijsko proizvodnjo, dobro organizacijo dela in sodobno tehnologijo potrebni strokovnjaki, potem to lahko trdimo za BETI — belokranjsko trikotažno industrijo iz Metlike.
Zakaj takšna trditev?
Predvsem zavoljo tega, ker je iz podjetja, na katero do nedavnega ni nihče računal, danes zrasla sodobna tovarna, ki je prav na dobro zasnovanem proizvodnem programu v zadnjih treh letih povečala proizvodnost najmanj za petkrat in se s tem prerinila med najboljše trikotažerje pri nas.
In kdo je za temi uspehi?	1
»Nedvomno ves kolektiv,« pravi direktor podjetja PETER VUjClC. »Vzporedno z rastjo tovarne smo na raznih tečajih izšolali nad 1000 delavk in delavcev ter jih od tega obdržali v tovarni 750 najboljših ... Toda, če ne bi skrbeli tudi za strokovnjake, ki imajo največ zaslug za napredek podjetja, bi bil ves trud vložen za izobraževanje delavcev, zaman «
Kaj pomeni skrbeti za dobre strokovnjake, nam zgovorno priča podatek, da imajo danes v BETI 75 inženirjev ter tekstilnih in strojnih tehnikov. Pravijo, da je teh ljudi še premalo v podjetju. Zavoljo tega z denarjem za izobraževanje novih strokovnjakov ne skoparijo. Na najrazličnejših srednjih, višjih in visokih šolah štipendirajo še 41 dijakov in študentov. Samo lani so za izobraževanje delavcev ter strokovnjakov namenili 3,5 milijona dinarjev.
»Vsi naši štipendisti, ki so pred letom dni končali šolo, so se zdaj že dobro vključili v proizvodni proces. Na nekatere tehnike najresneje računamo, da bodo v najkrajšem času prevzeli najodgovornejša mesta v organizaciji proizvodnje,« je še pristavil direktor podjetja.
MILAN ZlVKOVlC
nastala petnajstmilijonska škoda!), v Jurovskem dolu in v Zgornji Ščavnici. Društva popravljajo domove s sredstvi, ki so jih iztržila za svoje lanskoletne kulturne prireditve. Toda treba je povedati, kljub dobremu namenu, da kvaliteta mnogih zastarelih ljudskih 'ger ni bila to, kar si ljudje žele in je zategadelj bilo na ta račun v lenarški občini tudi dovolj upravičene kritike. Ni važno le igrati, vso skrb je treba posvetiti tako repertoarni kot uprizoritveni kvaliteti dela dramskih skupin. Seveda pa bi morale krajevne skupnosti in delovne organizacije njihovo kvalitetno delo tudi stimulirati in jih tako razbremeniti večne skrbi za materialna sredstva.
Ker živi v lenarški občini malo razgledanih kulturnih delavcev, so se odločili, da bodo svoje ljudi pošiljali na tečaje, ki jih bo organiziral v Mariboru medobčinski svet ZKPO za občine Center, Tabor in Tezno. Pa tudi sicer je medobčinskemu sodelovanju treba odpreti vrata nastežaj.
FRANČEK ŠTEFANEC
PRIPIS UREDNIŠTVA: Mimogrede dve misli v ffj	razmislek prizadevnim to-
varišem iz lenarške občine. !|	Se vam ne zdijo pretirane
H	zahteve tistih, ki menijo,
§3	da bi kulturne skupine za
svoja gostovanja morale do-y	biti nekakšna dovoljenja?
Bi se ne bilo bolje vprašati, ||	kdo materialno podpira ta-
®	ke nastope in kakšni so nje-
jT	govi kulturni kriteriji?
H	Končno res ne gre podce-
||	njevati okusa publike. In
S	še to. Namesto »nomadske-
ga turizma« so v Kočevju H	(menda je bilo to avto-moto
H	društvo!) organizirali MO-
i	TORIZIRAN. KULTURNI
TURIZEM. Za občane, ki 3	že imajo motorna vozila
H	so organizirali skupinske
M	obiske Zagreba, Ljubljane,
H	obiske razstav, galerij. Ta-
ko so združili prijetno s ko-h	ristnim in pravijo, da so
g	ljudje s tem zadovoljni.
H	Verjetno so zadovoljni, da
čim večkrat odhajajo tudi g	v druge kraje. Seveda je
g	bolje odhajati z določenim
B	namenom, kot pa tavati
H	sem in tja brez pravega
"	smisla in cilja.
letošnjim šolskim letom so ukinili podružnično šolo v Pod-lonku na obronkih 1666 metrov Visokega Ratitovca.
Učiteljici, ki je dvanajst let službovala v tej hribovski zakotni šoli, se je izpolnila dolgoletna želja, da se preseli v dolino. Učiteljica je odšla, 18 otrok, ki je obiskovalo podlonško šolo, pa je ostalo. Nobene učiteljice niso mogli dobiti za hribovsko šolo. Toda učiteljica je samo- ena, otrok pa osemnajst.
In kaj zdaj s temi šolarji? Ali naj hodijo vsak dan po 14 kilometrov peš v šolo v Železnike in nazaj, tisti iz Prtovča imajo še dlje.
Otroci bi hodili peš v šolo, če v Železnikih ne 'bi bilo starega avtoprevoznika VIKTORJA BENEDIKA. Štirideset let je že šofer in je s svojim volksivagnom vešč še tako zahtevnih cest. Takoj je bil na voljo, da bi prevažal otroke v šolo in nazaj
V Benedikov avtomobil se zgnete tudi po 13 šolarjev. Vsi so zadovoljni, da se lahko z avtomobilom vozijo v šolo, sicer bi morali tudi po sedem in več kilometrov pešačiti iz Podlonka, Pertovča...
domov.
In od prvega letošnjega šolskega dne vsak dan brni njegov avtomobil po ozki, sedaj že ledeni cesti sedem kilometrov daleč do Podlonka in še dlje do Prtovča. Tudi po trinajst otrok pripelje naenkrat v šolo in potem nazaj domov. Človek ne bi verjel, da se 13 otrok lahko naenkrat stlači v osebni avtomobil. Ne bi verjel, če se ne bi na lastne oči prepričal, kako je bilo trinajst majhnih glavic stisnjenih v avtomobilu.
»Pa vas pri šofiranju takšna gneča prav nič ne ovira?« sem povprašal Viktorja Benedika.
»Kje pa, prav zabavno je. Otroci med vožnjo vedno prepevajo in tako hitro mine čas in še mislijo ne na to, da se peljejo pravzaprav pod nemogočimi pogoji...«
»Otroci zmeraj samo pojejo, kadar jih vozite v šolo in domov?«
»Včasih so tudi zaskrbljeni. Ondan na primer vsi niso znali pesmice, ki bi se jo morali na-
učiti. Vso pot sem jim pomagal, da smo pesmico ponavljali in nekateri so jo ob prihodu v šolo že dobro znali. Kako je bilo s tistimi, ki se je niso naučili, pa ne vem ...«
Podobnih pripetljajev ve povedati Viktor Benedik precej. Časa nama je zmanjkalo za klepet. Moral je naložiti otroke in jih razvoziti domov visoko v hribe. Ob slovesu mi je še rekel:
»Saj ne bo dolgo več takšna gneča. Kmalu bom popravil kombi in potem se bodo tudi moji mali potniki vozili bolj spodobno ... Kaj hočete, sedaj mora pač tudi volksvvagen biti dober.«
MILAN ZlVKOVlC
VIKTOR BENEDIK iz Železnikov vozi vsak dan s svojim avtom':'’'ioni otroke iz Podlonka v šolo v Železnike
Že dolgo se vedno znova na raznih toriščih dela javlja vprašanje, kje je pravzaprav vzrok, da včasih ne sodelujemo tam, kjer bi bilo to zelo koristno. Da vsaj ne poizkusimo svojih prizadevanj združiti, čeprav se vsi zavedamo, da je najbrž odveč začenjati vedno znova, pri izhodišču. Ce kje, potem je najbrž splošna kultura, humanizacija človeka tisto področje, kjer je tako sodelovanje najbolj potrebno.
To je bil tudi glavni razlog, da smo pred nekaj dnevi sedli skupaj s tovariši iz Srbije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine k posvetu, ki sta ga sklicala Zveza delavskih univerz in Zveza kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije. Da bi z združenimi močmi
KAJ JE ČLOVEK? VVolfgang Haut — Bernard Bife — razstava v
Berlinu
osvetlili še ne dovolj raziskano področje kulturno-estetske vzgoje in izobraževanja. Morda se je na začetku marsikdo od nas spraševal, ali je sploh mogoče med ljudmi, ki jih sicer druži ista zavzetost, a prihajajo vsak iz svojega tako specifičnega okolja, njajti skupni imenovalec. Ko pa je razgovor oživel, ko smo slišali o njihovih upih in razočaranjih, pa tudi o uspehih, ki niso majhni, ko so nam tovariši govorili o nepozabnih trenutkih med delavci v tovarnah, v naseljih gradbenih delavcev in v vajenskih domovih, smo vsi občutili koristnost medsebojnega izmenjavanja izkušenj.
Cim bolj se je posvet približeval h koncu, tembolj smo se lahko prepričali, kako mnogo se lahko naučimo od naših kolegov iz drugih republik. Drug od drugega, saj so tudi oni, čeprav se že mnogo dalj časa sistematično ukvarjajo s to dejavnostjo, lahko slišali in videli pri nas mnogo novega in koristnega.
TATJANA ŠENK
Sodelovanje na relaciji Celje — Zagreb — Beograd
Za celjsko kulturno prizorišče ne bi mogli trditi, da je zaprto zgolj v krog lastne ustvarjalnos,ti. Tu so si, resda v skromnejšem obsegu, že več let prizadevali popestriti program kulturnih prireditev z gostovanji različnih ansamblov iz drugih mest. Seveda pa do kakega sistematičnega in trajnejšega sodelovanja na tem področju ni prišlo, če izvzamemo glasbene koncerte. Toda 1965. lete je postalo prelomnica, ki obeta občinstvu trajnejše sadove. Prišlo je namreč do tesnejšega sodelovanja med Celjem in Zagrebom, za kar je prevzela iniciativo celjska delavska univerza (nekdo pač mora).
Od marca redno gostujeta v veliki dvorani Narodnega doma v Celju Satirično gledališče »Jazavac« iz Zagreba ter »Komorna po-zornica študentskega centra« iz Zagreba. Prireditelja je pri izbiri nekoliko zabavnejših in lažjih del vodila zlasti misel, da bi sčasoma v dvorano pritegnil več mladine in odraslih, ki še niso vajeni del s sosednega jezikovnega, področja. Pozneje bosta seveda odločujoča činitelja pri izbiri programa obisk in zanimanje občinstva.
V minulih mesecih so Celjani imeli možnost videti osem predstav ali štiri uprizoritve: »Fraze, taze«, »Kerempuhovo velemesto«, »Budilnik« ter »Tiger in strojepisci«. Ker so ta gostovanja za Celjane nekaj novega, je bilo razumljivo pričakovati, da obisk sprva kljub propagandnim posegom prireditelja, ne bo najboljši. Zdaj pa je od predstave do predstave več obiska in več zadovoljstva pri gledalcih. Predvsem slednje zagotavlja, da se bo krog obiskovalcev teh predstav zmeraj večal. Gostovanja niso draga (260.000 din za dve predstavi).
Prav tako je že dogovorjeno, da bo odslej redno vsak mesec gostoval v celjskem Narodnem domu »Atelje 212« iz Beograda s svojim dokaj popularnim programom. Beograjčani bodo namreč všakič po gostovanju v Zagrebu »skočili« še v Celje. Kot vemo. gostujejo v »Ateljeju 212« zelo popularni igralci, med njimi tudi Miodrag Petrovič-Ckalja.
Nedavno je bil v Celju »kot gost« tudi Večer slovenske satire Za januar pripravljajo »Večer slovanske satire«. Tako hnčcio celjskemu krogu pobliže predstaviti dela in avtorje te zvrsti umetniškega snovanja. Do konca gledališke sezone bodo najbrž postavili na oder v Narodnem domu tudi dvoje del iz repertoarja Mestnega gledališča ljubljanskega.
Vsekakor je zanimivo omeniti, da je delavska univerza razpisala tudi abonma za vse prireditve gostov iz Zagreba, Beograda in Ljubljane ter razpis posredovala vsem delovnim organizacijam Nekaj organizacij je izrazilo pripravljenost sofinancirati abonmajske vstopnice za svoje člane. Cestno podjetje Celje pa i" nekai abonmajskih vstopnic tudi že kupilo.	Je pa j- nenaj
FRANJO KRIVIC
ČE BI IMEL »MlTiZILEM« UŠESA © ¥ ¥I¥ŠSI	FI S?I MU• CSPBEMM FimiEM, EII01... © 10E0¥I DRUGA, SE TEŽJA UNIVERZA © NOVO
PEČENI INŽENIR POLDRUGO LITO SIS ISSS BEIE © č!IBO¥IT0 ZDRAVILO ZA DISIRPUNO @ SULOiSONSKA OBLOČITEV GLEDE STANOVANJ
»•Matuzalem-« je stroj. Že pred prvo svetovno vojno je dozorel za plavž ali za tehniški muzej, vendar še zmeraj bruha papir in mirno prenaša očitke o počasnosti. In muke, ko mu brodijo po drobovju. V domala sto letih so mu že ves drob zamenjali. Samo še ogrodje je iz leta 1872.
Ce bi bil »matuzalem« človek, bi ga morda tolažila misel, da v nesreči ni sam. Kletve papimičarjev namreč letijo še na dva druga papirna stroja, ki ne moreta prikriti svoje tehnične in ekonomske zastarelosti, ne zbrisati svojih rojstnih letnic: 1911 in 1934 ...
En sam papirni stroj je nov. Kupljen pred petimi leti.
In vendar vevški papirničarji izdelujejo najboljši grafični in pisalni papir v Jugoslaviji in med izdelovalci teh vrst papirja najvpč prigospodarijo in najbolje zaslužijo. Povprečje se je povzpelo že' na 70.000 dinarjev. In v svojem okolišu rešujejo brez občine vsa komunalna vprašanja.
»NAS DELOVODJA NE SPI MED ODPADNIM PAPIRJEM«
»Zaupajte mi recept, kako se s starimi stroji izdela najboljši papir in najbolje zasluži?«
Predsednik delavskega sveta Stane Klešnik se spogleda z vodjem kadrov-sko-socialne službe Antonom Novakom (delavci mu pravijo personalec, kadar se jezijo nanj, če ga potrebujejo, je pa po starem tovariš sekretar) in se muza.
»Sto receptov bi vam moral dati, ne enega. Nisem pa prepričan, da bi pomagalo. Za odnos do dela ni receptov ...«
Nimam rada takšnih posplošenih odgovorov, zato sem bila hvaležna tovarišu »sekretarju«, ko je povzel:
»Včasih smo mislili, da so novi stroji vse. Zavidali smo onim, ki so dobili investicijske kredite, mi pa samo — obljube. Zdaj vemo: moderen stroj proizvaja trikrat ali štirikrat več, toda brez pravega človeka ob njem ni nič. V Sremski Mitroviči imajo krasno novo papirnico, okoli 30 milijard je stala, in 22 inženirjev, mi pa samo 11, ko je bilo treba izdelati papir za izvoz, so pa nas poklicali na pomoč...«
»Pusti to,« ga je prekinil Klešnik, »greh se pove, grešnika pa ne.«
»Naj žve, zakaj kljub starim strojem bolje delamo. Nova tovarna, novi stroji in inženirji — vse to je lepo — ampak, če delovodja nočne izmene smrči med odpadnim papirjem ...? Pri nas bi ga delavci vrgli iz tovarne. Našemu delavcu lije s čela, drugod si pa kurijo ob novih strojih, da jih ne zebe v roke.«
JOZOVA TRDA IN GRENKA SOLA
Zakaj imajo vevški papirničarji boljši odnos do dela?
To je dolga zgodba, v kateri so glavni akterji: zaupanje v ljudi, pravilno kadrovanje, stimulativna delitev osebnih dohodkov, skrajšan delovni teden in vsestranska skrb za ljudi...
»Naš prejšnji direktor,« mi je pravil Stane Robida, vodja izobraževalnega centra, »je bil nezaupljiv. V bifeju nisi dobil ne žgane pijače, ne vina. Malicati smo morali v tovarni, da se polurni odmor ne bi zavlekel. Nezaupanje je ljudi jezilo. Bolj iz kljubovalnosti kakor iz potrebe so se ga nekateri med odmorom nacukali. Skrivaj so točajke vseeno še stregle s pijačo ... Odkar je prohibicije konec, še nihče ni prišel pred disciplinsko komisijo zavoljo pijanosti med delom. Malicamo spet v restavraciji čez cesto. Prileže se nam malo svežega zraka, svobode pa nihče ne zlorablja. Zaupanje je čudovita reč.«
»In zadovoljstvo,« ga dopolni »sekretar«.
Pretirava, pomislim, kajti vsi v vevški papirnici že niso zadovoljni. Na primer strojni inženir Jožo. In delavci ob njem. Jožo je bil odličen in resen študent. Po prihodu v papirnico se ni spremenil. Resno je prevzel zaupano odgovornost. In se resno trudil, da bi jo upravičil. Le delati ni znal, ker se
©
za to ni usposobil. Spraševal je, se zanimal za vse okoli sebe. Toda bolj, ko se je zanimal, bolj so bili delavci nejevoljni. Nič ne zna, so rekli, tak naj nas vodi? Jožo se je strokovno .spopolnil, medtem pa je čisto izgubil avtoriteto.
»Pa inženir Jožo, je ta zadovoljen?« zbodem bežno »sekretarja«.
»Še ne, pa bo. V drug oddelek pojde. Jožo je bil naša dobra šola ...«
FRAN MILČINSKI BI BIL ODLIČEN UČNI PROGRAMER
Med razgovorom o najrazličnejših oblikah strokovnega izobraževanja pri njih. so mi povedali zgodbo Frana Milčinskega o butalskem kovaču.
V Butalah so imeli kovača, pa pošlje kmet svojega sina bližnjemu kovaču v uk. Bal se je pa, da se ne bi pri delu pretegnil, zato je mojstra prosil, naj mu prizanaša. Mojster je privolil in obljubo izpolnil. Butalski vajenec ga je samo gledal pri delu. Ko je minila učna doba, se je fant vrnil v Butale. Vaščani so ga bili veseli, hoteli so se pa prepričati, kaj zna. Butalski kovač je vihtel in vihtel kladivo, toda iz železa ni nastalo nič podkvi podobnega.
»Vidite, tako je tudi z našimi strokovnjaki. Veliko se naučijo po šolah, delati pa ne. Zato zadnja leta vsak naš novo pečeni inženir začne v papirnici malo manj ko pri metli, da se nauči delati in da zna delo ceniti, oceniti in voditi. Najmanj eno leto se seli iz oddelka v oddelek. Dokler ne spozna vse proizvodnje, mu ne damo lastne pisalne mize...« je razlagal »sekretar« in zaključil: »Deloma je v tem skrivnost naših uspehov.«
»Koliko vam jih pa med to drugo univerzo pobegne?«
»Nobeden. Še zdaj ne, ko vsevprek sili nekam čez mejo. Pri nas skrbimo za ljudi. Kdor zna in hoče delati, dobro živi. Strokovnjaki so kakopak r.a boljšem, zato delavcev ni treba priganjati v tečaje in šole. Sami se prijavljajo.«
RAZKLABALEC ZASLUŽI PO 100.091) DIN IN SE ČEZ
Tega, da dovolj zasluži, pa nihče ne reče v vevški papirnici. Čimveč imaš, več si želiš. To je splošna človeška slabost, ki na srečo žene kolesje razvoja
naprej. Papirničarji bi se zatorej ne branili debelejših kuvert ob mesecu.
Vendar boste malo koga slišali godrnjati nad prejemki, če je njegovo delovno mesto pravilno ocenjeno. Pritožujejo pa se, da denar premalo velja ... »Kaj pa je danes 80.000 dinarjev za petčlansko družino, če so otroci ravno v tistih letih, ko jedo kot kobilice? In kaj je 100.000 dinarjev, če gradiš hišo?« Čistilec dvorišča —- zadnji v kolektivu — se pa sploh pritožuje, ko zasluži »samo« 40.000 do 47.000 dinarjev.
Odkrito pa priznajo, da se mnogim drugim, delavcem slabše godi. Zlasti raz-kladalci, ki sicer delajo za dva, zaslužijo pa tudi za dva. Včasih skoraj vse »vodilne« prekosijo.
»Pri zaslužkih ne skoparimo,« je dejal predsednik delavskega sveta, »se ne splača. Drugače delaš, če si zadovoljen s prejemki in če se ti pridno delo obrestuje. Včasih, ko smo imeli nižje osebne dohodke, se preseg norme ni veliko poznal pri ,plači’, zdaj je razlika občutnejša. Zato stroji ne tečejo prazni, pa tudi za kakovost vsakdo bolj skrbi.«
Norme so, tako pravijo v vevški papirnici, realne, naj bo tehnične ali izkustvene, in vendar jih najbolj zagnani delavci presegajo tudi za 40 odstotkov... Posebno, odkar so skrajšali delovni čas. Bolj spočiti so, zato laže delajo.
Izjavi moramo verjeti, saj bodo vevški papirničarji letos izdelali okoli 1000 ton papirja več kot lani. Ob istem proizvodnem programu in z istimi stroji.
VOLK SIT IN KOZA CELA
Večja širokosrčnost pri delitvi osebnih dohodkov in pravilnejše denarno spodbujanje k delu sta papirnici povrnila izgubljeni ugled med domačini.
Še 1962. in 1963. leta so papirničarji »kaprali« delavce celo po Suhi krajini, vevška in- okoliška mladina pa ni marala mednje. Stodvajsetletna tradicija vevških papimičarjev je bila ogrožena. Ob pravilnejšem vrednotenju tega poklica je postala papirnica spet vaba, tembolj vabljiva, ker ne nudi samo debelega kosa kruha, ampak še stanova-' n j a, dobre in poceni malice in celo — gledališke predstave.
Na leto papirnica odkupi okoli 26 stanovanj in daje precej še za zadružno gradnjo več ko- desetih hiš. Letos so namenili za stanovanja 70 do 80 milijonov dinarjev. Prosilec prispeva okoli
800.000	dinarjev ^ dvo ali trisobno stanovanje, drugo rM da tovarna kot dolgoročno posojilo, od katerega vrača po
16.000	dinarjev na mesec.
»Se nihče ne upira?« pobaram vodjo kadrovsko-socialne službe, ki ga je delavski svet zadolžil, da organizira gradnjo stanovanj in odkup. »Veliko stanovanj ste že zgradili. Stanovalci so jih dobili zastonj, prihranke pa so lahko porabili za nakup avtomobilov, televizorjev in podobno. Za vse to so novi prosilci prikrajšani.«
Kdo ve, kolikokrat sem že postavila to vprašanje, ne da bi dobila zadovoljiv odgovor. V vevški papirnici pa me je prijetno presenetil:
»Ne bomo nepravični. Tisti, ki so že dalj časa pod primerno streho, so že s tem privilegirani-. Prednosti jim ni moč vzeti. Pač pa obveznosti še. lahko izenačimo. Naseljena tovarniška stanovanja bomo prodali po istih pogojih kot nova. 10 ali 15 % polog pa dolgoročno posojilo. Tako bomo hitreje zbrali denar za nova stanovanja. Prosilcev je še okoli 100. Kdor se stiska v shrambi ali kleti ali pa mora za sobo po šihtu pomagati kmetu, težko čaka nanj. Pa tudi za proizvodnjo bo bolje, če se te skrbi v glavnem znebimo. Ne moreš zbrano delati, če prideš utru-jen k stroju ali če se v prostem času prepiraš in razburjaš zaradi krivičnih in nečloveških stanodajalcev .. .■*<
POTLAČENA ZAVIST
Enako humani, kakor so vevški papirničarji do tistih, ki nimajo stanovanj, so tudi do tistih, ki se ne morejo hraniti doma. Na seji delavskega sveta so padli predlogi, češ da ni pravično dotirati tovarniške restavracije in toplih malic, ker gre denar iz sklada skupne porabe, ki je kolektivna last in do katerega imajo vsi enake pravice.
Kakor veste* so marsikje podobne, ekonomsko upravičene pripombe učinkovale tako, kot so predlagatelji želeli. Dotacije so bile ukinjene, ob ekonomskih cenah malic in rednih prehranskih obrokov pa je mnoge minil apetit... Število abonentov je upadalo, dokler ni tako upadlo, da se res ni več splačalo kuhati...
In da bi se tisti, ki so izkopali grob družbeni prehrani, opravičili pred nezadovoljnimi delavci, so se začeli sklicevati, češ dotacije niso umestne, osebni dohodki naj bodo tolikšni, da bo vsakdo lahko plačal' ekonomsko ceno jedi...
Kako je s porastom zaslužkov in z ekonomskimi cenami jedi, pa prav tako veste. In z možnostmi veččlanskih družin, da bi se sprijaznile z njimi.
Tega začaranega kroga so se vevški papirničarji izognili. Kdo bo pa skrbel za samce, če ne mi, so rekli. Zasebni vevški gostilničar? Koline ima res odlične, ampak —
In tako ima vevški papirničar kar pet vrst malic na razpolago po 120 dinarjev. Vsak dan. Varčnejšim so vampi* golaž, krvavica ali kranjska z zeljem obenem kosilo ... Tembolj dobro, ker skupnost prispeva zanj 90 dinarjev.
»Dva milijona damo iz skupnega sklada vsak mesec za hrano« mi je povedal predsednik delavskega sveta, »toda ta dotacija je rentabilna. S povečano produktivnostjo se večkratno povrne.«
Grafikonov o vplivu toplih malic na produktivnost mi ni pokazal, najbrž jih niti nimajo. Pač pa lahko dokažejo, da produktivnost narašča. Ni rečeno, da izključno zavoljo toplih malic, prav gotovo pa tudi z njimi. Skoraj polovica kolektiva malica v papirniški restavraciji.
»Če bi restavracijo zaprli, bi prikrajšani stavkali,« je dodal vodja izobraževalnega centra, »naši delavci so ostri.«
Mar ni to dokaz, da je restavracija potrebna in dobra?
MED ŠTIRIMI OČMI
Tole pa ni za širši krog, zlasti ne za razne kontrolorje, ki radi vtikajo nos tja, kjer so najmanj zaželeni.
Vevški papirničarji hodijo v gledališče.
Nič posebnega?
S tovarniškim avtobusom se vozijo k predstavam.
Nič posebnega?
Ne? Je pa to posebnost, da plačajo po 600 do 900 dinarjev za celoletni abonma v drami, operi ali mestnem gledališču.
Več si ne upam povedati, da ne bi 143 ljudi pripravila ob užitke, ljubljanskih gledališč pa ob vire dohodka. Navsezadnje pa cilj posvečuje sredstva. Papirničarji se kulturno vzgajajo, za-dovoljnejši so, kolektiv pa te male žrtve za zadovoljstvo svojih članov niti ne občuti.
Skrešejo se že med seboj tudi zaradi takšnihle reči, ker so pač eni bolj navdušeni za telesno kulturo kakor za navadno kulturo, obvelja pa, kar je bolj pametno in boljše za dobro počutje.
Mislim, da ravnajo modro. Kljub 42-urnemu^ delavniku in starim strojem se bo letošnji bruto dohodek povzpel na okoli 10 milijard dinarjev, čisti dohodek pa kljub izvozu, ki zajema že tretjino proizvodnje, na 2 in pol milijardi. Zaradi dobrega dela in gospodarjenja, ki je tesno povezano z osebnim odnosdm do dela. In z osebnim počutjem papir» ničarjev
MARIOLA KOBAL


KOLEKTIVI GORIŠKE KOMUNE OB PRAZNIKU REPUBLIKE — 29. NOVEMBRU
MLADO MESTO MLADIH LJUDI
Mesto, ki se mu že na zunaj pozna mladost. Mladost, ki je ni moč skriti in ki veje iz malone sleherne hiše, bloka, stolpnice: to je Nova Gorica.
Mlado mesto mladih ljudi.
Odeta v svežino zelenila, ki skriva bela poslopja, se naslanja Nova Gorica na mejo.
Težko je predstaviti obmejno mesto v nekaj besedah, v skopem stavku. A če bi kdo vendarle poskusil, bi to nemara izrazil z besedami: križišče na meji prijateljskih sosedov, pokrito z zelenilom, obarvano s paleto fasad, ki skrivajo domove marljivih ljudi.
Opis zanesljivo ni popoln. Pa saj ne more biti. Kako je moč nepogrešljivo opisati mesto in komuno, v kateri živi več kot 48.000 ljudi?
Privlačno je to mesto. Nenadkriljivo prijetno za tiste, ki prebivajo v njem. Pa saj tako je s slehernim mestom in njegovimi prebivalci.
Komuna Nova Gorica ima toliko raznolikosti na svojem območju, da ni čudno, če se tod razvijajo industrija, trgovina, turizem, gostinstvo, kmetijstvo... Za vse je dovolj možnosti, za vse dovolj prostora.
Bližina meje in maloobmejni promet, ki nenehno narašča, dajeta mestu svoj pečat. Specifično barvo, ki se skladno vtap-Ija v množico drugih značilnosti novogoriške komune.
Nastala v letih graditve po vojni, v časih, ko smo poznali udarniške navade, se je Nova Gorica s širšim zaledjem razvijala uspešno tudi v zadnjih letih. Številke o naraščajoči proizvodnji, izvozu in storilnosti, so prijetna ilustracija trditve, da se mesto poganja skokoma po lestvici napredka.
Gospodarska reforma je vcepila v življenje komune nov ritem. Dala mu je nove spodbude. Sadovi zdajšnjih naporov se bodo pokazali kmalu in nemara bomo v podobnem članku čez pet let lahko znova Ugotovili: mesto je postalo še večje, lepše.
Gospodarska reforma kajpak ni obšla novogoriške komune. Za razliko od nekaterih drugih komun, pa rezultati gospodarjenja v novogoriški kažejo, da reforma gospodarstva ni prizadela. Ni znakov, ki bi kazali na stagnacijo ali pa celo nazadovanje. Če je moč že dati kakšno oceno gospodarjenja v obdobju po reformi, potem velja ugotovitev, da se je proizvodnja umirila, utrdila.
Proizvodnja v komuni ni zmanjšana, čeprav je omejevanje kreditov in pomanjkanje obratnih sredstev tudi v Novi Gorici nekoliko zaostrilo pogoje gospodarjenja.
Hitrejše obračanje obratnih sredstev, boljša organizacija dela in večja storilnost — to so posledice novih gospodarskih pogojev. Posledice, ki se jih kajpak veselimo, kajti to so kažipot ob cesti, ki pelje do večjih proizvodnih rezultatov, uspešnejšega izvoza.
Brez težav ni šlo. Problemov je bilo še toliko več, ker večina podjetij v novogoriški komuni proizvaja finalne izdelke, katerim cene na tr-
gu niso porasle l^ako kot osnovnemu reprodukcijskemu materialu.
Devetmesečni obračun gibanja gospodarstva v občini Nova Gorica kaže, da je vplačana realizacija porasla v primerjavi z istim obdobjem lani za približno 8 milijard dinarjev: od 50,3 milijarde (september 1964) na 58 milijard v letošnjem septembru.
Razveseljivo je, da so bili ti uspehi doseženi ob malone minimalnem povečanju števila zaposlenih: število zaposlenih se je v enem letu povečalo samo za okoli 100 ljudi.
Pri tem pa velja takoj opozoriti na problem:
ZASKRBLJUJOČA KADROVSKA POLITIKA
V nekaterih podjetjih občine Nova Gorica so malone prek noči zaprli vrata strokovnjakom! Preprosto: za strokovnjake <in seveda nestrokovnjake še toliko bolj!) ni prostora v gospodarskih organizacijah ... To pa seveda ni najsrečnejša rešitev. In tudi v skladu z reformo ni!
Uspeh podjetij nikakor ni odvisen zgolj od strojev, surovin in sredstev! Sposobno in strokovno vodstvo je eden najvažnejših pogojev za uspešno poslovanje.
Prav tako ni zadovoljivo razmerje proizvajalcev, zaposlenih v drugi, oziroma tretji izmeni: v gospodarstvu občine Nova Gorica je v prvi izmeni zaposlenih 73 %, v drugi 16 % in v tretji le 10 % vseh zaposlenih! Kajpak bi se moralo število zaposlenih v prvi izmeni čimpreje zmanjšati na »škodo« druge in tretje izmene.
To je vprašanje, ki mu bo treba posvetiti veliko pozornosti. Po drugi strani pa je dobro, da je gospodarstvo komune našlo poti, in ni brezglavo odpuščalo delovno silo. Prerazporeditev delovne sile na nova delovna mesta je v veliki večini pomagala pri povečanju proizvodnje, hkrati pa s seznama problemov črtala tistega, ki se je pojavil pod naslovom: kam z odvečno delovno silo?
IZVOZ NARAŠČA KLJUB TEŽAVAM NA TUJIH TRŽIŠČIH
Iz voz je letos septembra narasel že na 2,4 milijone dolarjev, kar je precejšnje povečanje (v industriji za 22 %) v primerjavi z istim obdobjem lani.
Izvoz bi bil še večji, če ne bi na zahodnoevropskem tržišču nastal za novogoriške izvoznike zelo neugoden položaj, kar še posebej velja za tovarno pohištva »Meblo«.
Kljub temu, da so izvozniki iz komune uresničili doslej le nekaj nad 60 odstotkov izvoznega plana, pa strokovnjaki pričakujejo, da bo le-ta do konca uspešno dosežen.
Seznam izvoznikov iz občine Nova Gorica je. razmeroma obsežen. Največji izvozni plan ima »Meblo« (1,6 milijona dolarjev), trenutno najuspešnejša pa je tovarna cementa v Anhovem, ki je izvozila že za 1,7 milijona dolarjev. Relativno najuspešnejši pa je »Gostol«, ki je svoje planske naloge (62.000 dolarjev) že presegel, saj so doslej izvozili za več kot 65.000 dolarjev!
Svoj debut v zunanjetrgovinski menjavi je letos opravilo tudi pod-
jetje Oblačila »Ideal«, s sicer skromno, ampak za začetek uspešno vsoto 500 dolarjev izvoza.
UGODNI REZULTATI PRODAJE ZA VALUTO
Temeljna značilnost trgovine v komuni je povečanje blagovnega prometa, manjša prodaja za potrošniška posojila in povečanje prodaje blaga za tujo valuto. S tem v zvezi velja omeniti menjanje tuje valute za dinarje.
Razširil se je tudi asortiman blaga, po kat^em tujci povprašujejo. Medtem, ko so tujci preje predvsem kupovali bencin, meso in mesne izdelke ter finejšo usnjeno galanterijo, kupujejo sedaj tudi vse prehrambene artikle, alkoholne pijače, usnjeno in drugo galanterijo.
Kljub povečanemu povpraševanju pa je založenost trgovin z izdelki, po katerih je največje povpraševanje — zelo skromna. Trgovci to opravičujejo s trditvijo, da je težko dobiti blago, ki je tujcem všeč, ker, da se to blago izvaža na zahodno tržišče, v trgovine pa pride le redko.
Ampak: prodaja za tuja plačilna sredstva je vendarle najugodnejši izvoz!
S tem dejstvom bodo morali v komuni Nova Gorica (in ne samo tukaj) resno razmisliti.
STORILNOST RASTE
Podatek, da je industrija občine Nova Gorica povečala fizični obseg pi’oizvodnje za 22 % pri istočasnem povečanju števila zaposlenih za samo 6 % kaže, da se je povečala storilnost dela. Trditev, ki smo je lahko veseli!
Največje uspehe pri povečanju proizvodnje sta dosegla »Vozilo-Gorica« (povečanje za 113%), Solkanska industrija apna (za 56 %) in Oblačila »Ideal« za 46 %.
Pomanjkanje obratnih sredstev je še vedno na vrhu seznama problemov, s katerimi se morajo ukvarjati v komuni. S tem v zvezi se bodo morali v industriji resneje spoprijeti tudi z vprašanjem, kako aktivirati čim več lastnih sredstev in jih uporabljati kot obratna sredstva.
NOVA ZDRAVSTVENA POSTAJA V KOSTANJEVICI NA KRASU
Maja letos so izročili namenu zdravstveno postajo v Kostanjevici na Krasu, kjer dvakrat tedensko or-dinira zdravnik.
Zdravstvena služba se je z ustanovitvijo ginekološko porodniškega oddelka in okulističnega oddelka v bolnišnici v Šempetru znatno izboljšala. Delati je začel tudi oddelek za medicino dela v zavodu za zdravstveno varstvo Gorica.
V bolnišnici za predšolsko invalidno mladino so organizirali specialistično ortopedsko ambulanto za otroke in odrasle.
Čeprav sredstva še niso v celoti zagotovljena, se dela pri izgradnji splošne bolnišnice v Šempetru nadaljujejo.
Teh nekaj stavkov je lahko le nepopolna informacija o novih pridobitvah zdravstvene službe na Goriškem: problemi niso niti omenjeni, čeprav jih je obilo. Eden izmed najaktualnejših je nemara tretja faza rekonstrukcije bolnice za predšolsko invalidno mladino, za katero je sklad za negospodarske investicije SRS od prvotno določenih 65 milijonov dinarjev znižal na komaj 24 milijonov!
66	PREDSTAV GORIŠKEGA GLEDALIŠČA
Goriško gledališče postaja vse bolj pomembna kulturna ustanova na tem področju. Priredili so 66 gledaliških predstav, ki se jih je ogledalo okoli 20.000 ljudi!
Med uspehe kulturno-prosvetnih društev novogoriške komune velja omeniti:
Goriška knjižnica se je povečala za okoli 3800 knjig in drugih publikacij, priredila pa je tudi nekaj razstav in izdala več publikacij.
Muzej je uredil zbirke in izvedel inventarizacijo ter poskrbel za dokumentacijo. Priredili so nekaj razstav in se lotili obsežnih arheoloških del na območju Ajdovščine in Tolmina.
Občinski svet Zveze kulturno-prosvetnih organizacij je priredil 14 klubskih večerov in 46 drugih nastopov!
ZAKAJ RAVNO HE TRNOVO?
Po več kot desetih letih je bržkone že potreben odgovor na vprašanje: ali se bosta slovenska skupnost in podjetje SOŠKE ELEKTRARNE zavzela za izgradnjo hidroelektrarne na Bovškem, HE Trnovo, objekta, od katerega si lahko obetamo dokajšnje gospodarske koristi?
Namreč — po več kot desetih letih! Toliko časa leži na mizah strokovnjakov izčrpen elaborat o izgradnji elektrarne na Bovškem. Toliko
. 'V '
časa — v teh letih je zraslo na Slovenskem že nič koliko novih tovarn, novih potrošnikov električne energije — se vrste vsakoletna razmišljanja o problemu pomanjkanja električne energije, natanko toliko let ugibajo, dobesedno ugibajo prebivalci Čezsoče o usodi svoje vasi...
In vendar je vse skupaj hudo preprosto: Slovenija in sploh jugoslovansko električno omrežje potrebujeta takšno elektrarno, kakršna bi bila HE Trnovo. Za proizvodnjo električne energije imamo sicer pri nas vrsto solidno grajenih elektrarn — pomislimo samo na Soške, Savske, Dravske, pa na že izgrajene toplotne — ki dajejo potrošnji električno energijo. Ob njih pa imamo le malo takšnih elektroenergetskih objektov, ki bi funkcionalnost obstoječih, tako imenovanih osnovnih elektrarn, uspešno dopolnjevali. Naša potrošnja potrebuje vršno energijo! Več elektrike v času dnevnih konic, v času morebitnih okvar, pomanjkanja vode . .. Naši potrošnji gre skratka za zanesljiv vir električne energije.
Takšen vir je lahko tip hidroelektrarne, ki je zgrajen na sistemu akumulacije. Akumulacija vode pa ni možna povsod. Bili so pogovori o izgradnji takšnih elektrarn pri nas v Sloveniji in v sosednji Hrvat-ski, in med njimi je vselej zavzel prvo mesto razgovor o izgradnji akumulacijske elektrarne na Bovškem. Toda — pogovori brez otipi j i-vejših posledic! Šele zadnja leta se bližamo epilogu. Zdaj, ko na vseh koncih primanjkuje električne energije, postavljamo piko na konec bistvene odločitve.
In ta odločitev je: izgradnja HE Trnovo! To bi bila elektrarna! Z zajetjem Soče pri Bovcu bi lahko pomenila zanesljiv vir električne ener-
gije v času stisk z električno energijo. Skoraj deset kilometrov dolgo umetno jezero bi sicer spremenilo podobo alpskega sveta v dolini Soče, nikakor pa je ne bi uničilo. Bržkone bi celo jezero na Bovškem podeseterilo možnosti turističnega razvoja, saj poznamo podobne primere iz Avstrije, Bavarske, Italije, koder so umetni posegi v naravne lepote zavoljo drugih koristi želi ter žanjejo priznanje ljubiteljev turizma. Obenem pa gre upoštevati sodbo strokovnjakov, da ne bomo priča posebnih klimatskih sprememb ob Soči zaradi jezera.
Ljudje v naseljih vzdolž Soče od Bovca do Kobarida žive že celo desetletje v negotovosti. Vselej se jim samo pripoveduje o izgradnji elektrarne, do trdnejše informacije pa se ne dokopljejo. Takšnale negotovost je za prizadevanje domačinov — na primer naselje Čezsoča — da naprej razvijajo svoj rojstni kraj, hudo breme, katerega posledice so očitne. Število prebivalstva pada, nihče ne gradi česa novega, urbanizacija zaostaja. Vse skupaj pa bi doseglo ugodnejšo stopnjo v svojem normalnem razvoju, ko bi bil enkrat za vselej dan odgovor na vprašanje: bomo gradili HE Trnovo ali ne, saj je od te gradnje vse odvisno.
Pred nekaj dnevi je bil v Ljubljani simpozij o izgradnji HE Trnovo. Številni referenti so prepričljivo razložili potrebe in koristi takšne hidroelektrarne na Bovškem. Prepričljivost je še podčrtala statistika že nekajletnih zagat v proizvodnji električne energije in hkrati v naraščajoči potrošnji. Rezultati simpozija so za javnost vsekakor razveseljivi, saj so dokument o rojstvu novega hidroenergetskega objekta v Sloveniji, od katerega si lahko naša skupnost obeta v bodoče samo in zgolj koristi.
I
!
o
S
o
a
o
z
H
Z
s
o
z
s
o
**
H
Z
N
Ul
O
Z
b
o
H
ai
a
o
o
S
O)
»H
S
<
Z
H
«3
H
I
I
*XVXXXXXXXXXXXXXVXXXXX>XXXXXXXXXXXXXXXXXXNX>XXXN>XXXXXXXX\NXXXXXXXXXXXXX\XXXXVN\NXXX\N>NNN>X\NNXVvX\NXX\N\N^
:
«3
'J
*
A
D
'5
O
Z
a
Ž5
S
o
£
o
>
H
H
J
O
Ch
O
IH
«D
a
o
.’^VVVXSVVXXNVVXXVX>XVV>VWCTOXVXVVXWJ»>»VVVVVXTO>CVXVvVVWXVS»a»>SVV3NWJ»CWW^
Kvalitetno delo odpira vrata na tržišča
Tudi v notranjem transportu je potrebna dobra organizacija
zmerom — strmo vzpenjanje
Kdor pozna romantiko Soče od Solkana do Kanala in dlje, pozna tudi njen realizem: hidroenergetski objekti in Tovarno cementa in salonita 15. september ANHOVO. Zlasti "15. september« je gigant v tem realizmu, ki daje naši skupnosti milijarden dohodek, ki nudi zaslužek ljudem vzdolž Soče, ki pogojuje rast že malone mesteca ob njej — De-skel. Kdorkoli gre mimo tega industrijskega velikana, ki opozarja nase že od daleč z neuničljivo srebrno-beMm oblakom, a od blizu z vrsto velikih industrijskih poslopij ob desnem bregu Soče tik ob železniški postaji. rad postane s pogledom na nihajoče vagončke, ki tovorijo lapor iz kamnolomov v srce tovarne.
Rad postane in rad prisluhne pripovedi: sicer pomembna, a vendarle skromna tovarna je nagloma rasla po osvoboditvi. Njena dvorišča so postajala tesna, proizvodne dvorane so preraščale druga drugo, proizvodni diagrami so prehitevali proizvodne plane. Roke so zamenjali stroji, stare peči so odstopile prostor novim, veliki drobilci so zamenjali manjše.
Po osvoboditvi temeljito rekonstruirana tovarna sodi danes med tiste delovne organizacije pri nas, ki z gotovostjo lahko trdijo, da imajo v podrobnosti izvedeno organizacijo dela, da do poslednje možnosti izkoriščajo svoje strojne zmogljivosti, da dosegajo najugodnejše stopnje v produktivnosti. V njenih obratih je zaposlenih 1688 delavcev, od katerih jih 40 odstotkov predstavlja delovno skupnost obrata SALONIT in 12 odstotkov obrata CEMENT. V notranjem transportu zaposluje podjetje nekaj nad 16, a v odpremi ter v skladiščih nekaj nad 12 odstotkov od celotnega števila zaposlenih. Z 8 odstotki zaposlenih v razvojnem oddelku in v kontroli opozarja tovarna na skrb za razvoj teh dveh, za nadaljnjo proizvodnjo ter za doseganje kvalitete pomembna oddelka. Le 6,5 odstotka od števila zaposlenih dela v upravi, ostali odstotki — nekaj več kot 3 — pa odpadejo na pomožne službe.
Statistike povedo, da "15. september« leto za letom prekoračuje svoje proizvodne programe. Leto za letom več planira in leto za letom tudi več realizira. Že doslej je obrat cementarne dosegel 85 odstotkov letnega plana, obrat salonita pa je že celo presegel SO odstotkov, kar kaže, da bo podjetje v celoti lahko preseglo svoj letni plan za kakšnih sedem ali osem odstotkov.
Pri tem velja poudariti rast produktivnosti zaposlenih, ki je skladno s proizvodnimi uspehi v nenehnem porastu.
Ravno rast produktivnosti dovoljuje razmišljanje o izredno ugodnem vplivil* tovarne na gibanje cen v naši gradbeniški industriji. Vemo namreč, da so cene za kvadratni
meter stanovanjske površine — za primer! — porasle od leta 1960 do letos za precejšen odstotek, cement kot temeljna gradbeniška surovina pa se ni podražil za dinar. Salonitne plošče so v tem času dražje le za 10 odstotkov, tlačne cevi pa so nasprotno za 30 odstotkov cenejše, kanalizacijske za 16 odstotkov .. . Vse to seznanja s prizadevanji tovarne, da niso stroški v gradbeni industriji še večji, da cene raznim gradbeniškim storitvam še hitreje ne rastejo.
"15. september« je tovarna, ki jo poznajo domala vsi kraji v Jugoslaviji, ki sodi v vrsto naših pofhemb-nih in močnih izvoznikov. Petindvajset odstotkov od celotne proizvodnje najde pot na tuja tržišča: od ZDA do Tailanda, pa tja na tržišča Afrike in Evrope, si je podjetje utrlo pot, si je pridobilo ime ter si je znalo ustvariti sloves s priznano kvaliteto svojih izdelkov, kar je vsekakor terjalo velike napore in prizadevanje vsega kolektiva. Med vsemi proizvodi je nedvomno najzanimivejši izvozni artikel salonit (za streho), po katerih izdelkih je dokajšnje povpraševanje v svetu in doma. Salonit pa je izdelek iz, cementa in azbesta. Azbest uvažamo! Zatorej so umevna prizadevanja tovarne kot proizvajalca salonita, da si z uspehom v prodaji na tujih tržiščih zagotovi potrebna devizna sredstva za kritje svojih potreb.
Posebno poglavje zasluži prizadevanje delovne skupnosti tovarne v odnosu do kadrovske politike. Deskle in Anhovo sta globoko v dolini Soče in sta.pravzaprav, kar zadeva zaposlene, pretežno vezana na ne preveč bogato zaledje delovne sile. Zatorej je podjetju vsak delavec dragocen! Obenem pa velja poudarek prizadevanju za kvalifikacijski sestav zaposlenih. Podjetje daje znatna sredstva za štipendije ■— letno nad 24 milijonov in približno toliko za strokovno šolstvo v občini, ima lasten izobraževalni center, obenem- pa usposablja lepo število — letos 76 — vajencev, učencev v gospodarstvu.
Tovarna v Anhovem še zmerom raste. Med letošnje investicije je uvrstila izgradnjo novih silosov za cement s pakirko in montažo novih strojnih naprav. V proizvodnji cementa investira podjetje še v mehanizacijo kamnolomov, kjer tudi obnavlja in dopolnjuje že razpoložljivo opremo, med ostalim tudi naprave za odpraševanje.
Med investicijskimi deli pa je nedvomno najupadnejša izgradnja novega mostu čez Sočo. Promet po ozki in za težka vozila neprimerni cesti Anhovo—Plave postaja iz dneva v dan nevarnejši in je že skoraj nemogoč. Glede na naraščajoči dovoz surovin in odvoz izdelkov s kamioni je vsekakor nujna znosnejša zveza z glavno magistralo, ki pelje proti Tolminu in nasprotno, proti Gorici. Za izgradnjo mostu čez Sočo sta se od-
ločili tudi avtoprevozniški podjetji iz Tolmina in Nove Gorice, kar še podčrtuje pomembnost tega objekta, ki bo, ko bo zgrajen, važna pridobitev za anhovsko gospodarstvo.
Naš sprehod v Anhovem in v Tovarni cementa in salonita "15. september« končajmo z mislijo, vzeto iz knjige o tovarni: »Povojna zgodovina naše tovarne je obdobje naporov, samopremagovanja in požrtvovalnosti. Naš delavec je spoznal, da ne gre več po starem, odločil se je, da bo proizvajal več in boljše. Zasluga celotnega delovnega kolektiva je, da imamo vse to, kar vidimo, da se je zastarela cementarna spremenila v moderno tovarno, ki j-e že doslej s kvaliteto in z izborom svojih proizvodov zasedla pomembno mesto na jugoslovanskem gospodarskem zemljevidu ...«
A ta zgodovina gre svojo pot. Misel, izrečena ob 40-letnici tovarne, pa je še zmerom aktualna in bo za anhovske cementarje aktualna tudi ostala.
Nedvomno, da lahko poudarimo kratek čas obstoja in proizvodnje podjetja VOZILA GORICA' ■*- Šempeter pri Gorici, ker so delovni uspehi podjetja v tem kratkem času toliko očitnejši. Predvsem si je podjetje znalo zagotoviti svoj delovni program v vrsti podobnih delovnih organizacij pri nas, znalo se je uveljaviti s kvalitetnim delom, ki obsega proizvodnjo vse od načrtovanj do končne izvedbe.
Ne torej tradicija, to podjetje šele dobiva, ampak kvaliteta je potem-, takem začela odpirati podjetju »Vozila Gorica« pota na domače in na tuje tržišče. Kako razveseljiv je uspeh v preizkušnji podjetja, ki se je udeležilo mednarodnega natečaja .v Kubi s ponudbo svojih lahkih prikolic, ter je med šestimi ponudniki iz različnih delov sveta želo največ priznanja. Ta uspeh je ključ, je osnova za trenutno realna razmišljanja v podjetju, ki pri programiranju za prihodnje leto podvojuje plan proizvodnje in se z malone štirimi-lijardnim skupnim dohodkom uvršča med najmočnejše gospodarske organizacije v komuni.
Obenem ob poudarjanju kvalitete, pa seveda velja dobršen del poudarka tudi specializaciji proizvodnje. V Sloveniji je več takšnih podjetij, ki izdelujejo vozila. In med njimi "Vozila Gorica«, ki je specia-lizirano v proizvodnji cistern za prevoz tekočin, plinov, in sicer s kapaciteto od 5000 do 30.000 litrov. Takšne cisterne srečujemo na naših cestah in so nepogrešljive v živem utripu prevozništva. Ob cisternah pa vsebuje proizvodni program podjetja še izdelavo raznih prikolic z nosilnostjo od 8 do 22 ton. Vse te prikolice so izdelane po mednarodnih predpisih in normativih ter so prilagojene zahtevam mednarodnega transporta. Njihova odlika je v tem, da so lahke in trdne, nizke konstrukcije. Med njimi je omembe vredna prikolica tipa prekucnik, ki je zlasti prikladna za hitrejšo manipulacijo z razsutimi tovori.
Vsestransko uporabnost svojih proizvodov — za primer so cisterne, namenjene za prevoz vode, vina, olja, p_iva, alkohola, mleka, sadnih sokov, bencina, mazuta, nafte, bi'»-mena, fenola, solne kisline, formaldehida, žveplene kisline, butana, propana ter so po potrebi opremlje-
ne z agregsti — odlikuje vozila, ki jih proizvaja podjetje, vrsta kvalitetno izdelanih tehničnih detajlov, vse prikolice s tremi ali več osmi so opremljene z zadnjo osjo, ki je gibljiva, na vseh zglobih so montirani gumijasti blažilci... Posamezne dele — gibljive osi — podjetje samo izdeluje in jih dobavlja po naročilu tudi drugim podjetjem.
Dognani plani proizvodnje in kvalitetno delo podjetja "Vozila Gorica« pogojuje izredno ugodne proizvodne diagrame: v prvem polletju letos je podjetje v primerjavi z lanskim prvim polletjem proizvodnjo več kot podvojilo, pri čemer si je podjetje lahko ustvarilo milijonska sredstva za sklade. Pri tem je upravičeno lahko tudi povečalo osebne dohodke zaposlenih za okoli 50 odstotkov, kar utemeljuje še izračun, ki seznanja s 50-odstotno povečano produktivnostjo.
Izredno funkcionalna proizvodnja ter soliden poslovni uspeh narekuje podjetju nenehno skrb za intenzivnost proizvodnje. Tako je osnovan namen podjetja, da uvede drugo izmeno v obratu prikolic in cistern, tretjo izmeno pa v strojnem obratu. Večizmensko delo seveda terja večje število delavcev, predvsem kvalificiranih. Teh pa na Goriškem ni na pretek in zategadelj umevno prizadevanje podjetja, da si s štipendiranjem, s planiranjem v politiki kadrovanja zagotovi v dveh, treh letih vse tiste profile delavcev, ki mu bodo s svojo strokovno usposobljenostjo lahko zagotovili nadaljnjo proizvodnjo.
Ob tem naj naposled še seznanimo bralca s perspektivnim proizvodnim programom podjetja, ki je v tipizaciji in standardizaciji. Tipizacijo uveljavlja podjetje pri kotalnih sistemih, od katerih bo podjetje v bodoče obdržalo le tri, kar bo ugodno vplivalo na zmanjševanje proizvodnih stroškov.
Letos je podjetje »Vozila Gorica« sodelovalo s 100 milijonov vrednimi eksponati na štirih mednarodnih sejmih: v Moskvi,. Brnu, Dunaju-in v Beogradu. Sodelovanje je bilo uspešno in opravičuje prepričanje podjetja, da si z milijardnim izvozom v bodoče zagotovi nadaljnjo rast proizvodnje in osebnih dohodkov zaposlenih.
- ■
Eno izmed kvalitetnih vozil podjetja "Vozila Gorica«
PTT SLUŽBA - NOVA GORICA
Novo, sodobno opremljeno in urejeno poslopje PTT PODJETJA že s svojim zunanjim videzom opozarja na skrb komune in celotne slovenske skupnosti za razvoj poštne, telegrafske in telefonske službe, saj je ta odločujoče povezana z razvojem in gibanji vseh dejavnosti v občini. Pri teh. je zlasti pomemben razvoj telefonske službe in sploh priza-devanjp PTT podjetja v Novi Gorici, da telefonsko službo izpopolni in modernizira. Na svojem področju ima podjetje 40 telefonskih central. Štiri od njih so avtomatske, 36 pa je induktorskih. Zmogljivost vseh cfentral ustreza potrebam s. 1460 možnimi priključki, od katerih je trenutno izkoriščenih 1128. . Ob koncu
tretjega tromesečja letos je PTT služba v Novi Gorici zabeležila 58 novih telefonskih naročnikov več v primerjavi z istim obdobjem lani. V tem času je bilo dograjenih še 95 glavnih telefonov v medkrajevnem omrežju. V devetih mesecih letos je bilo opravljenih malone 300.000 telefonskih razgovorov, kar je za nad 6000 več kot lani, kar kaže na znaten porast tega prometa. Hkrati pa vodi . v razmišljanje o prepotrebnem povečanju določenih delov avtomatske telefonske centrale, saj je preobremenjena s 600 številkami ob dejstvu, da so njeni mehanizmi prilagojeni le za 400 številk. Ta preobremenjenost je predvsem očita v
PODJETJE ZA POPRAVLJANJE VOZ IN STROJEV
Ob komandni tabli v obratu salonit v Anhovem
Popravila lokomotiv, potniških, službenih in tovornih voz, investicijska popravila lokomotiv in usposabljanje parnih kotlov, popravila tovornih vlakov in investicijska, popravila tovornih voz ter še nekatere druge storitve — to je osnovna dejavnost Podjetja za popravilo voz in strojev v Novi Gorici. Četudi je letos podjetje zaradi različnih objektivnih vzrokov nekoliko v zaostanku z investicijskimi. popravili voz in popravili motornih vlakov, pa je storilnost
deia vseeno porastla za 15 %, kar je vsekakor uspeh. Da bi povečali produktivnost, to je izboljšali tehnološki proces in organizacijo dela, so v podjetju organizirali nekaj novih služb, nekatere pa dopolnili. Pričakujejo, da bodo sadovi njihovega dela iz dneva v dan vidnejši.
Z novim letom se bo Podjetje za popravilo voz in strojev — Nova Gorica priključilo Združenemu podjetju Ljubljana in bo vsa dejavnost vključena v splošni program tega združenega podjetja.
konicah, ko centrala komajda zadosti povpraševanju po telefonskih zvezah.
Sposobno
prilagojevanja
povpraševanju
Novogoriške TOVARNE IN LIVARNE »GOSTOL« lahko uvrstimo med tiste proizvodne organizacije pri nas, ki so izredno gibčne v svoji ponudbi, ki zlahka prilagode svoje proizvodne programe povpraševanju, ki so sposobne proizvajati danes takšen, jutri drugačen stroj, ki ustrezajo s svojo proizvodnjo potrebam raznih industrijskih panog — od prehranske do papirne, kemične, usnjarske. Ravno ta prilagodljivost podjetja je razlog, da si podjetje namenoma ne prizadeva, da bi bilo v vseh svojih proizvodnih, postopkih naklonjeno serijski proizvodnji. In obratno:	podčrtuje prizadevanja
podjetja, da usposablja svoje zaposlene v vsestransko razgledane mojstre, ki lahko realizirajo zahteve trga. Ob tem pa velja dobršen del pozornosti podjetja izpopolnjevanju v livarstvu z namenom, da se povsem izpopolni v proizvodnji livarskih strojev, da se usnosobi v proizvajalca kompletnih livarskih strojev za livarne.



Delovni motiv iz obrata predmontaža v podjetju Meblo
V tovarni „Meblo“ intenzivno iščejo notranje rezerve
Osnovni pokazovalci gospodarjenja v prvih devetih mesecih letošnjega leta v tovarni MEBLO — Nova Gorica so pokazali, da je v prvih devetih mesecih znašala plačana realizacija 3.952,000.000 din, kar predstavlja 11 % več kot v istem obdobju lanskega leta. V istem razmerju so narastli tudi osebni dohodki, kar dokazuje, da so merila, po katerih izplačujejo osebne dohodke, uravnovešena in da dovoljujejo rast osebnih dohodkov le v skladu z boljšimi rezultati poslovanja. V poslovnih stroških se že čuti vpliv reforme: v primerjavi z lanskim letom so narasli za 13 % ali za 2 % bolj, kot je narastel osebni dohodek, čeprav so nove cene, ki so bile predpisane ob reformi, veljale šele od avgusta naprej. V skladu s povečanjem poslovnih stroškov so se zmanjšali skladi, in sicer v primerjavi z lanskim letom za 7 %.
V tovarni predvidevajo, da bodo do konca leta izpolnili predvideni celotni dohodek v višini 6.107,000.000 dinarjev in da se bodo tudi precej približali planirani višini skladov. Od skladov, ustvarjenih v letošnjem letu, bodo morali rezervirati 290 milijonov za anuitete, ki zapadejo v prihodnjem letu. Ce ne bodo imeli posebnih težav z obratnimi sredstvi, bodo lahko namenili preostanek skladov za gradnjo stanovanj.
In še o gibanju izvoza: Svoje obveznosti do Jugobanke v skupni vrednosti izvoženega blaga izpolnjujejo. Zelo so presegli izvoz na območje vzhodnih držav, ravno tako tudi na območje držav, s katerimi imamo klirinške sporazume, nasprotno pa na območja držav s konvertibilno valuto ne dosegajo planiranega izvoza. Predvidevajo, da'bodo do konca leta plan izvoza v višini
1,600.000	dolarjev presegli, vendar pa razmere med izvozom v posamezna območja ne bodo mogli bistveno spremeniti.
Vzporedno s povečanjem izvoza se je gibala tudi celotna prodaja blaga, ki je tudi dosegla rekord v mesecu oktobru, saj je znašala blizu 700 milijonov dinarjev.
2e ob sprejetju gospodarske reforme so v tovarni »MEBLO« vedeli, da bodo pogoji za finalno lesno industrijo izredno težavni. Izračuni, ki
»Šampionka«
Renče
Iz obrtne delavnice v Renčah, kjer so trije delavci izdelovali vare-kino, je v začetku leta 1961 na pobudo takratnega krajevnega urada in zaradi velikega povpraševanja po tem artiklu nastalo podjetje »Šampionka« s tremi obrati: v Žigonih, kjer proizvajajo varekino in solno kislino, v Bukovici — naravni alkohol, pristni vinski kis in kislo zelje in v Vrtojbi — kristalno sodo (za pranje sodov). Z okoli 70 zaposlenih bo podjetje letos ustvarilo za 600 milijonov dinarjev realizacije.
»Šampionka« v Renčah seveda ne bo ostala pri tem. Za zdaj planirajo v obratu v Vrtojbi usvojiti proizvodnjo zaščitnih sredstev za kmetijstvo DIDITI, Jindan ipd., v kisarni v Bukovici pa bodo začeli še s proizvodnjo brinjevca in brinjevega olja.
so jih izdelali takrat, bistveno ne odstopajo od današnjih. Nedvomno so ti pogoji px'enapeti in v najboljšem primeru tudi ob zahodnoevropski • produktivnosti dela dopuščajo le enostavno reprodukcijo. Kljub temu pa v podjetju menijo, da sedaj ni čas, da bi zahtevali spremembo pogojev gospodarjenja.
Hkrati s poostrenimi pogoji gospodarjenja pa se pojavlja še druga težava: plasma pohištva na domačem trgu. Restriktivni ukrepi na področju potrošniških kreditov, ki so eden osnovnih pogojev za stabilizacijo našega gospodarstva so povzročili zmanjšanje prodaje pohištva in kopičenje zalog.
Zavoljo sorazmerno velikega izvoza in dobre kakovosti proizvodov teh težav na domačem trgu sicer še ne čutijo prehudo. Vse, kar proizvedejo za domači trg, več ali manj sproti prodajo. Vendar pa to ne pomeni, da bo tako tudi v prihodnje. Nedvomno čaka kolektiv tudi na domačem trgu boj za tržišče, v katerem bo zmagal tisti, ki bo nudil boljšo kvaliteto in boljši servis, in ki bo imel boljšo prodajno organizacijo. V tovarni se zavedajo, da se bodo pogoji na domačem trgu izenačili s pogoji, ki vladajo na inozemskih tržiščih, in da zato ni več poglavitni problem proizvesti čimveč, temveč je naloga bolj kompleksna. Gre za to, da pravočasno izoblikujejo modele, ki bodo ustrezali posameznim tržiščem, da jih skonstruirajo tako, da bo proizvodnja čim racionalnejša ter da si izgradijo tako prodajno omrežje, po katerem bodo to proizvodnjo najugodneje prodali.
Podjetje »MEBLO« je sprejelo celo vrsto ukrepov, ki naj bi pripomogli k izboljšanju finančnega položaja in k lažjemu premagovanju nastalih težav ob reformi. Inštitut podjetja kakor tudi tehnični biro intenzivno delata na poenotenju proizvodnje, ki naj omogoči povečano proizvodnjo. Delavski svet je na primer med drugim razpravljal o kooperacijskih odnosih z »Mizarstvom — Branik«, s katerim naj bi sklenili kooperacijsko pogodbo, podobno, kot jo že imajo z »Mizarstvom« Trnovo in s Cepovanom. Na ozkem grlu v tapetniškem obratu, to je na strojih za sestavljanje jeder, je bil uveden progresivno degresivni sistem nagrajevanja, ki naj bi pripomogel k boljšim rezultatom celotnega obrata. Dobra izbira delavcev na teh delovnih mestih kakor tudi novi sistem, ki so ga vpeljali, sta že pokazala prve rezultate. Zastavili pa so si še tudi več drugih ukrepov in nalog: od varčevanja z materialom, izboljšanja tehnologije in organizacije dela do zmanjšanja administracije.
V tovarni »MEBLO« iščejo možnosti za povečanje produktivnosti dela tudi v ustreznem nagrajevanju racionalizacij. Zavzeli so jasna stališča, da se vsaka racionalizacija ali tehnična izboljšava nagradi. Če je bila opravljena zunaj službene dolžnosti — v celotnem znesku, če pa je bila opravljena v okviru službenega delokroga — pa v polovičnem znesku. Zavedajo se, da bolj kot kdajkoli prej potrebujejo predlogov za izboljšanje proizvodnje in poslovanja in da bi ravnali nespametno, če bi na primer tistemu, ki prihrani celemu podjetju 10 milijonov, ne dali enega milijona.
Obrtno gradbeno podjetje
160-članski kolektiv obrtno gradbenega podjetja (prejšnje komunalno podjetje) s svojimi petimi obrati ne zadovoljuje samo potreb svojega ožjega goriškega območja, ampak prevzema dela tudi v številnih drugih krajih — na Jesenicah, v Ilirski Bistrici, Postojni itd. Najmočnejši je vsekakor gradbeni obrat, nameravajo pa močneje razviti zlasti še mizarskega in steklarskega in to ne samo z namenom, da bi v celoti krili svoje lastne in krajevne potrebe, ampak tudi potrebe vseh okoliških gradbenih podjetij od Postojne do Ajdovščine in Nove Gorice. Vzporedno s tem bodo razširili tudi tla-karski obrat. Kljub nekaterim težavam, s katerimi se bori kolektiv — sedanji prostori steklarskega obrata so neprimerni in razdrobljeni, manjka deviznih sredstev za nabavo strojne opreme, pričakujejo tudi težave z obratnimi sredstvi — je podjetje v devetih mesecih letos doseglo ob enakem številu zaposlenih celotno realizacijo lanskega leta.
Prizadevanja za povečanje prometa
Čeprav se je zavoljo nekoliko zmanjšane kupne moči prebivalstva po reformi zmanjšala možnost za povečanje prometa, k čemur bi lahko prišteli še splošne težave, ki tarejo danes trgovino kot panogo — pa daje bližina meje trgovskemu podjetju »Manufaktura« v Novi Gorici velike možnosti za pospeševanje izredno koristne dejavnosti: to je prodaja blaga inozemskim kupcem, kar prinaša gospodarstvu in družbi dragocena in najcenejša devizna sredstva. Prav zato si kolektiv tudi nenehno prizadeva, izboljšati kvaliteto postrežbe, zlasti pa popestriti izbiro artiklov.
»Manufaktura« ima 9 poslovalnic — 6 v Novi Gorici in po eno v Šempetru, Desklah in Kanalu. Specializirane so za konfekcijo, trikotažo in metražno blago, v blagovnici »Modni dom«, ki je samoizbirnega tipa pa so razen tega potrošniku na voljo še tudi obutev in izdelki domače obrti. Podjetje namerava to blagovnico še razširiti — za okoli 500 m2, potem pa se lotiti še večje specializacije svojih trgovin — na primer za obutev itd. Podjetje bo razširilo torišče svojega poslovanja tudi zunaj meja svoje občine.
Od zasnove do izvedbe
Trenutno zelo aktualni pogovori o integraciji trgovine na Goriškem, katerih iniciator je ob družbeno političnih organizacijah domače Trgovsko podjetje na debelo in drobno »GROSIST — GORICA« s sedežem v Šempetru pri Gorici, so nedvomno dobro zasnovani v teoretičnem konceptu združenja, Ta namreč seznanja z nekaterimi neizpodbitnimi pridobitvami integracije v trgovini. Seznanja z manjšimi stroški poslovanja, z enotno politiko pri nakupu in prodaji blaga, z učinkovitostjo, ki bi jo integrirana trgovina dosegala pri združevanju nekaterih služb, seznanja z realnejšimi možnostmi usmerjanja razpoložljivih investicij v izgradnjo ter v modernizacijo detaj | -stičnega trgovskega omrežja, ne samo v Novi Gorici, ampak sploh na Goriškem. Osnova nedvomno opozarja na koristi široke potrošnje.
Vendar pa je od zasnove do realizacije doiga pot. Vsaka integracija mora biti premišljena akcija in je zatorej povsem umevna vrsta sestankov in razgovorov, ki jih organizirajo posamezna trgovska . podjetja. Na teh sestankih posamezne delovne enote razčiščujejo nejasnosti, z izmenjavo mnenj pa se približujejo končni odločitvi: integracija ali ne!?
Naj poprej - doma dobri gospodarji
Sprememba stopnje v zdravstvenem zavarovanju ne terja samo od široke potrošnje — neposrednih zavarovancev — manjšo potrošnjo sredstev iz sklada za zdravstveno zavarovanje, niti ne zgolj prizadevanje zdravstvenih delavcev, da zmanjšujejo stroške svojega poslovanja, smotrnejše investicijske politike v zdravstvu, bolj ekonomsko utemeljenega izkoriščanja zdravstvenih zmogljivosti, ampak zahteva tudi od zavodov za socialno zavarovanje temeljit poseg v način, sistem svojega poslovanja. To je misel, s katero nas seznanja Zavod za socialno zavarovanje Nova Gorica s svojimi, podružničnimi enotami v Ajdovščini, Idriji in Tolminu.
Ali dobesedno: »Pri nas smo začeli s prizadevanji v socialnem zavarovanju, da bi čim uspešneje gospodarili, najpoprej doma, v lastni hiši!«
In res! Prvi učinek, ki je vsekakor zadovoljiv, je v zmanjšanju stroškov poslovanja, saj zavod zdaj potroši manjši odstotek iz fonda za zdravstveno zavarovanje za potrebe svojega poslovanja kot prej, kljub temu, da je stopnja zdravstvenega zavarovanja zdaj manjša in je na tem skladu manj sredstev.
Ob tem je znatno povečalo produktivnost zaposlenih. Statistika in evidenca seznanjata z neprimerno večjim številom zadev, ki so jih zaposleni v zavodu obravnavali v minulem obdobju, obenem pa, ko se je obseg poslovanja na posameznika povečal, je pravzaprav zaposlenih v Zavodu manjše število ljudi.
Naposled velja poudariti še prizadevanje Zavoda, da s posveti s predstavniki zdravstvene službe, s posameznimi delovnimi organizacijami v komuni, predvsem pa' v tesnem sodelovanju s komunalnim zdravstvenim centrom, vpliva na gospodarnejše ravnanje s sredstvi zdravstvenega zavarovanja, s sredstvi, ki so last vseh občanov.
Modernizacija Goriških opekarn
V Goriških opekarnah — Volčja Draga že vsa leta postopoma teče rekonstrukcija, katere cilj je kar najpopolnejša mehanizacija delovnega procesa, in notranjega transporta. Peči že peto leto nenehno gore in namesto sezonskega in polobrtniške-ga dela lahko danes govorimo že o industrijski proizvodnji v specializiranih obratih. Ko bodo celotno vlaganje in izlaganje iz peči opravljali z viličarji, trda goriva pa zamenjali z mazutom — pa bo opekarna v Volčji Dragi podvojila proizvodnjo. In kako se je zndšel kolektiv tega podjetja ob reformi? Reforma jih ni presenetila. Proizvajajo sicer zidake po najnižji ceni v državi, vendar pa so ustvarili za 150 milijonov dinarjev skladov, ki jih bodo porabili za nadaljnje investicije prihodnje leto, ki naj bi pospešile rekonstrukcijo, ki naj bi bila v celoti končana do leta 1970.
Tekstilna tovarna z velikimi načrti
Tam, kjer je nekoč stala stara opekarna v Volčji Dragi, je zrastla Tekstilna tovarna »Okroglica« s 140 zaposlenimi, ki ustvarjajo več kot pol milijarde bruto produkta. V treh obratih — priprava za tkalnico, tkalnica in filmska tiskarna — proizvajajo tiskane artikle za gospodinjstvo, zavese iz kardirane in česane preje, kuhinjske brisače, namizne prte, platno za posteljne prevleke itd. Kolektiv Tekstilne tovarne v Volčji Dragi lahko vsekakor štejemo med tiste, ki se ne ustavljajo pri doseženih uspehih. 2e prihodnje leto bodo postavili kotlarno in polavtoma-tično filmsko tiskarno, njihov perspektivni načrt do leta 1970 pa predvideva še halo za novo tkalnico s 60 tkalskimi stroji, medtem ko bodo sedanje prostore tkalnice koristno uporabili za belilnico in novo ople-menitilnico. Še dva pomembna podatka za poslovanje kolektiva Tekstilne tovarne »Okroglica«: vsa sredstva za investicije v prihodnjem letu bodo zagotovili že z letošnjim obračunom — prizadevajo pa si plasirati svoje izdelke tudi na zunanje trge, saj izvažajo manjše količine artiklov že danes v ZDA, Francijo, Libijo in druge države.
Površinska obdelava v Tovarni pohištva Meblo
V enem izmed največjih obratov »Poligalanta« — zobni obrat
»Poligalant« industrija za predelavo plastičnih mas
Stiskalnica v zobnem obratu Industrije za predelavo plastičnih mas »Poligalant« v Volčji Dragi. To je četrti obrat »Poligalanta« za proizvodnjo akrilatnih zob »Poliodent«, s katerimi krijejo vse potrebe v naši državi. Zmogljivost — 6 do 7 milijonov kosov zob, ki, jih izdelujejo v 20 niansah in 48 oblikah. Danes naši državi tega artikla ni več treba uvažati, s čimer prihranimo blizu 150 tisoč dolarjev deviznih sredstev na leto. Proizvodnja — ki je npr. za prihodnje leto že v celoti prodana — teče na temelju sodelovanja vseh naših stomatoloških fakultet. Obrat kooperira z več tujimi firmami, del svojih izdelkov pa tudi izvaža.
In ostali obrati podjetja? V sestavi te gospodarske organizacije so 4 obračunske enote: za proizvodnjo polietilenske embalaže (vrečke, prevleke različnih dimenzij ipd.), za proizvodnjo brizganih artiklov v kooperaciji z drugimi podjetji — npr. »Iskro«, »El NIŠ« in tekstilno industrijo — potem za trdo plastiko In 'sončno že omenjeni zobni obrat, ki bo že v letošnjem letu dosegel za 200 milijonov dinarjev bruto produkta.

!
!
G
(ti
O
o
<
>
o
z
H
P
g
O
iti
g
O
>
m
H
(ti
H
G
O
(ti
Gh
o
H
a
o
o
S
m
l-H
X
<
(6
H
t/l
H
H

I
-v
!
I
<
o
»—
cs
o
o
'•*!
>
o
z
a
:z:
p
.g
o
P
g
o
M
H
a
a
o
Ut
p
O
tl
EC
a
o
o
g
02
M
<
a
H
EC
a
H
!
I
ČZP — »Soča«
Kolektiv časopisno založniškega podjetja »Soča« v Novi Gorici si v zadnjem času nenehno prizadeva kar najbolj povečati izkoriščenost strojev. Zato so že lani začeli uvajati delo v dveh izmenah in dosegli, da so zlasti sodobni avtomatski stroji v dveh izmenah izkoriščeni nad 90 %. Izkoriščenost povečujejo tudi pri ^drugih strojih, saj menijo, da imajo <ilprav v povečanju obratovalnega ča-^ sa razpoložljivih strojev še neizkori-^ ščene možnosti za povečanje dohodka.
Sicer pa se je »Soča« v zadnjih letih razvila v takšno časopisno založniško podjetje, da lahko več ‘kot zadovoljuje vse potrebe severnega dela Primorske. Za to pa gre zasluga boljši strojni opremi in boljši kadrovski sestavi, saj lahko prevzemajo čedalje bolj zahtevna dela.
»Vino — Gorica«
Briška, vipavska, istrska, štajerska, dalmatinska, srbska in makedonska vina, potem pivo, likerji, žgane in brezalkoholne pijače — so predmet odkupa in prodaje podjetja »Vino Gorica« v Solkanu, ki ima za to dejavnost tudi dokaj razvite zmogljivosti. Tako so v sestavi podjetja skladišče in klet v Gorici, skladišča v Mostu na Soči, Idriji. Bohinju in v Ljubljani. Deset vinotočev (v Šempetru, Mirnu, Novi Gorici, Idriji, Tolminu, Mostu na Soči, v Cerknem, ter v Bohinju in v Ljubljani), 2 vinski kleti v Vipolžah v Brdih in v Dornberku, v polnilnici pa izdelujejo kokto ter oranžado in citronado po lastnem receptu.
Dela pa ima podjetje »Vino Gorica« iz leta v leto več. Sedaj prodajo na primer letno od 200 do 300 vagonov vin in od 4 do 5 milijonov steklenic brezalkoholnih pijač!
Brez novih lokalov ne bo šlo
Zmogljivost drobnoprodajnega trgovskega omrežja v goriški občini postaja tako obremenjena, da detaj-listično trgovsko podjetje »Goriška« nekaterih večjih središčih. Rešitev že komaj zmaguje promet, zlasti v novih lokalov ne bo šlo — za kar pa iščejo v modernizaciji vseh obstoječih trgovin, vendar menijo, da brez trenutno ni sredstev.
Podjetje »Goriška« — z novim letom se bo bržkone združilo z »Grosistom«, »Potrošnjo«, »Brdi« in »Bra-
nikom« —- ima sedaj 33 poslovalnic v Novi Gorici, Kostanjevici, Renčah, Mirnu, Prvačini, Lokvah in v Rožni dolini. V vaseh so mešane trgovine, v središčih pa specializirane za živila in delikatese, galanterijo in drogerijo. V Solkanu posluje še pol-samopostrežna trgovina, še eno novo trgovino za živila pa bodo letos odprli v Renčah.
»Voče— eksport-import« Zagreb
Precej slaba Jetina je letos nekoliko prizadela poslovanje predstavništva izvozno uvoznega podjetja »Voče eksport — import Zagreb« v Šempetru pri Gorici. Ta enota — matično podjetje v Zagrebu, ki se ukvarja z odkupom in prodajo kmetijskih pridelkov, združuje po vsej Jugoslaviji 8 takšnih predstavništev — je namreč planirala za letošnje leto realizacije za 6500 ton pridelkov, zavoljo neugodnih vremenskih razmer pa se bo moral poslovni uspeh skrčiti na polovico. Vendar pa dosega podjetje pomembne uspehe v prizadevanju za čim boljšo kvaliteto, kar je potrebno že zato, ker gre precejšen del odkupljenih izdelkov v izvoz. »Voče eksport — import Zagreb« izvaža grozdje, slive, breskve. hruške,’ gobe, marelice, maline, robidnice in druge sadeže, s katerimi so tamkajšnji kraji dokaj bogati in ki prinesejo kar lep devizni iztržek.
Čimkrajša pot od proizvajalca do potrošnika
Z nizkimi cenami — saj poslujejo z eno najnižjih marž v i-epubliki — solidno postrežbo in dobro organizacijo odkupa kmetijskih pridelkov —-si 27-članski kolektiv trg. podjetja »Sadje in zelenjava« vgtrajno prizadeva najti čimkrajšo pot od proizvajalca do kupca. Promet sicer narašča — v šestih detajlističnih poslovalnicah v Mirnu, Šempetru, v Novi Gorici in Solkanu bodo letos kar za 50 % presegli plan realizacije, ki je predvidel 150 milijonov dinarjev — vendar pa podjetje ne more še bolj razširiti svoje dejavnosti, ker mu primanjkuje skladiščnih zmogljivosti. Že sedaj gre skozi obstoječe skladišče, ki nikakor ne ustreza potrebam, do 1800 ton blaga na leto!
Eno izmed najbolj znanih gradbenih podjetij na Primorskem je tudi Splošno gradbeno podjetje Nova Gorica, ki je med drugim dogradilo eno najlepših
zgradb v Gorici
Pozornost velja razvoju zasebnega sektorja
KMETIJSKA ZADRUGA BRDA obsega vinogradniško sadjarsko območje Brd in Liga. Ima lastno proizvodnjo vinogradniških, vinarskih, sadjarskih, živinorejskih in poljedelskih pridelkov. Zadruga skrbi prek svojih obratov za nabavo reprodukcijskega materiala za potrebe kooperantov, opravlja strojne in strokovne storitve in odkupuje vse kmetijske tržne presežke.
V svoji sestavi ima zadruga obrat vinske kleti, ki je eden izmed najbolj sodobnih z zmogljivostjo 500 vagonov vina. Klet šola in neguje tri znane vrste vin, in sicer: briško rebulo, briški tokaj in briški merlot, ki so se že povsem uveljavila na domačem in zunanjem trgu. Sorta zlata rebula je dobila na vinski razstavi v Ljubljani že šesto leto zapored zlato medaljo, kar dokazuje standardno kakovost teh vin, ki so pridelana izključno iz grozdja tega območja.
Z uveljavitvijo briških vin na trgu je dobila zadruga v zadnjem času možnost, da z boljšim sodelovanjem s kooperanti ustvarja realne pogoje za razvoj zasebnega sektorja. Zadruga namerava v prihodnje postopoma krepiti in večati površine v družbeni proizvodnji z lastnimi sredstvi. Taka organska rast zadruge lahko edino zagotavlja boljše, in ren-tabilnejše poslovanje.
Največji obrat — montaža elektromotorjev v podjetju »Iskra« Šempeter pri Gorici
OSAMOSVAJANJE V OKVIRU NERAZDRUŽLJIVE CELOTE
V zadnjem času smo priče nekoliko razburljivim dogajanjem v posameznih delovnih enotah naše VELIKE ISKRE, dogajanjem, ki so pač logična posledica številnih nujnosti, ki jih je ISKRA morala preživeti na svoji razvojni poti. A kolikor so dogajanja razburljiva, v svojem bistvu le niso v svoji kompleksnosti nekaj, kar ISKRO razbija, kar naj bi imelo tendenco dezintegracije. Dogajanja so le izrazitejši boj posameznih enot za pravice — predvsem samoupravne — samoupravljavca in za znosnejši način ali sistem delitve dohodka.
S takšno sodbo nas seznanja obrat ISKRE V ŠEMPETRU, ki se odločno zavzema za VELIKO ZDRUŽENO ISKRO, za integrirana podjetja s sorodnimi dejavnostmi, vendarle pa s popolno decentralizacijo upravljanja in seveda tudi upravljanja z ustvarjenim dohodkom. V tem obratu pravijo: »O osnovah ISKRE smo se že nič kolikokrat pogovarjali. Dejali smo, da moramo imeti nekatere skupne službe, da moramo imeti enoten sistem raziskovanja tržišča, da moramo administrativno in tehnično združiti posamezne posle, od katerih si vsi skupaj smemo obetati določene koristi ... Vendarle pa smo od besed do\dejanj nekoliko odla-šujoči in to je, kar nas v trenutnem neugodju pravzaprav najbolj občutno bremeni. Vsekakor pa smo sposobni, da prebrodimo krizo, da popravimo napake iz preteklosti, da postavimo na trdnejšo osnovo naše skupno poslovanje in verjetno ni nikogar med nami, ki bi se potegoval za osamosvojitev obratov v dobesednem smislu. Zakaj vendarle, če smo se svoj čas združili, če smo vsa leta doslej beležili razvojno pot posameznih delovnih enot ali tovarn v skladu z možnostmi ustvarjanja skupnega dohodka!?«
Lahko bi rekli, če je že beseda o nameravanih referendumih nekaterih delovnih enot ISKRE, ki razsojajo o popolni odcepitvi, da je obrat ISKRE v ŠEMPETRU bržkone med vsemi ISKRINIMI obrati edini, ki ima resnično vse pogoje za odcepitev, za popolno osamosvojitev. Ta obrat namreč proizvaja za potrebe avtomobilske in ne elektronske industrije. sam tiplje pota na tržišče, sam odloča o svojih proizvodnih programih, sam »pije in sam plača«; a kljub temu je ta obrat za VELIKO ISKRO, se v okviru te velike družine tovarn in delovnih enot dobro počuti. Celo več: obrat v Šempetru celo razmišlja o funkcionalnosti tistih skupnih služb in celo proizvodnje, ki so last celotne ISKRE, in od katerih si sam lahko obeta samo in zgolj koristi.
Pri tej razsoji pa seveda poudarja nujnosti urejene delitve skupnega in osebnega dohodka. Res je krivično v sistemu takšne delitve — a takšen sistem je ISKRA dolga leta tolerirala — da se zaposleni v nekaterih vseskozi rentabilnih delovnih enotah zavestno odpovedujejo osebnim dohodkom, da investirajo in modernizirajo svojo proizvodnjo, da si pišejo neplačane nadure, da se skratka odpovedujejo na celi črti, ob tem, ko v drugih obratih, ki pa niso
rentabilni, ki beležijo leto za letom primanjkljaj, dele »trinajste plače«, imajo zaposleni neprimerno večje osebne dohodke, je družbeni standard delavcev na neprimerno ugodnejšem nivoju.
To ni bilo pravično! Je pa vsekakor odklonljivo. A tu so pota do sožitja med zdajšnjimi obrati Iskre. Gre za znosno delitev, ki na eni strani — če je to v interesu celotne ISKRE — omogoča tudi prelivanje sredstev od akumulativne jšega k manj akumulativnemu, samo ne kot poklonjen denar, ampak kot posojilo in na drugi strani za sistem stimulacije zaposlenih v vseh obratih, vsekakor po načelu, da tisti, ki več ustvari, tudi lahko več dobi.
Vse to je pravzaprav lahko umljivo. In za vse to se poteguje delovna skupnost ISKRE v Šempetru. V vsem tem je tudi osnova za pogovore — njim pravzaprav slovenska javnost v zadnjem času sledi v dnevnih časnikih — ki naj privedejo ISKRO kot celoto na pot nadaljnjega razvoja in nadaljnjega poglabljanja njenih medsebojnih odnosov.
Tovarna v Šempetru je lepa tovarna. Odlično urejena, s sodobno opremljenimi delovnimi prostori, z discipliniranimi delavci, pomeni za tamkajšnji krog prebivalstva pridobitev z vsemi odlikami tako imenovane perspektivne delovne organizacije. Proizvodnja delov za avtomobilsko industrijo — ki smo jih uvažali — je vsekakor proizvodnja, ki ima svojo bodočnost. Ne samo v krogu domače potrošnje, ampak v krogu svetovnih proizvajalcev avtomobilov. S svojimi visokokvalitetnimi proizvodi — tuljave, upori, kondenzatorji — sodi v vrsto elitnejših industrijskih podjetij elektro stroke. Z dohodkom, ki ga ISKRA ŠEMPETER ustvarja, predstavlja pomembno delovno organizacijo v komuni, katere delež pri ustvarjanju narodnega dohodka je pri vrhu lestvice med ostalimi gospodarskimi organizacijami v občini.
Srečanje z obratom ISKRE v Šempetru je vsekakor spodbudno v času tolikšnih spreminjanj v življenju znotraj VELIKE ISKRE. Spodbudno zaradi preprostega razloga, ker v tem obratu spoznamo tovarno, ki dobro posluje, pri tem pa se odločno zavzema za realizacijo starega koncepta tako obsežne, združene slovenske elektro in elektronske industrije. Spodbudno zavoljo stvarnih, oprijemljivih dognanj o tem, kaj v ISKRI manjka, kaj je treba organizirati, še uvesti, kaj je treba odpraviti, katero kolo v tem mehanizmu je treba čimprej zamenjati, da bo mehanizem stekel. Če tako presojajo tudi v drugih ISKRINIH obratih, je opravičljiv vsak optimizem, ki je naklonjen nadaljnjemu razvoju VELIKE ISKRE, ki verjame v njeno bodočnost.
»Brda«
Potem, ko je oktobra leta 1958 prevzelo od bivših kmetijskih zadrug 13 trgovin na območju Brd, je začelo trgovsko podjetje »Brda« v Dobrovem v Brdih redno poslovati — hkrati pa je kolektiv že začel razmišljati o nadaljnji širitvi obsega poslovanja, da bi tako kar najbolj zadovoljil potrebe tamkajšnjega prebivalstva. V zadnjih 7 letih je podjetje razširilo svoje poslovanje tako, da ima danes v svoji sestavi 16 poslovalnic in valjčni mlin v Vipolžah. Tridesetčlanski kolektiv je povečal tudi predmet poslovanja, tako da prodajajo danes živila in gospodinjske potrebščine, žito in mlevske izdelke, mešano industrijsko blago, mleko in mlečne izdelke, tobak in izdelke, semensko blago, gradbeni material, naftne derivate, maziva, olja in masti, potem tekstil, kratko in pleteno blago ter konfekcijo — v vipolžkem mlinu pa meljejo žitarice in opravljajo druge mlinarske storitve.
Nadvse pomembno vlogo v menjavi blaga na tem obmejnem področju ima priznano podjetje »Primorje export« v Šempetru
Intenzivna kooperacija z zasebnimi proizvajalci
Znana vinska klet kmetijske zadruge v Brdih
Kmetijska zadruga Gorica v Šempetru ima sicer na dokaj velikem kompleksu — 1700 ha, od tega 1000 ha obdelovalne zemlje — organizirano lastno proizvodnjo, vendar pa je njena dejavnost zlasti intenzivno usmerjena tudi h kooperaciji z zasebnimi proizvajalci, saj ji je uspelo pritegniti k pogodbenemu sodelovanju 80 % kmetov na svojem območju. V kooperaciji dela zadruga v 7 okoliših: Branik, Šempeter, Renče, Spodnji Kras, Nova Gorica, Leupa-Kanal in Čepovan. Zlasti dobro teče reja piščancev, saj jih bo-
do letos proizvedli okoli 500 ton — nasproti 170 tonam v lanskem letu.
Kmetijska zadruga Gorica ima skratka zelo razvejeno proizvodnjo — v njenem sestavu je 7 specializiranih enot, in sicer. 2 vinogradniški, 2 sadjarski, 1 vrtnarsko cvetličarska, 1 živinorejsko poljedelska in delavnica ter strojni park — ki pa jo tare dokaj aktualen problem: ta izredno močna kmetijska organizacija nima zavoljo pomanjkanja investicijskih sredstev skoraj nobenih možnosti za predelavo kmetijskih pridelkov, saj nimajo niti hladilnice in ustreznih kleti.
!

NELOČLJIVO POVEZANO Z RASTJO KOMUNE
V nekem smislu je Nova Gorica nedvomno izjemno mesto: toliko zelenja okoli stavb ima le malo katero naselje. Včasih so mesta vklesala v svoje grbe najznačilnejše podobe svojega kraja. Ce bi Nova Gorica kdaj pomišljala na svoj grb, bi v njem skorajda moral biti tudi rastlinski simbol...
Povsem nemogoče bi bilo, da bi vsi bujni parki, zelenice in nasadi pognali kar tako,, sami od sebe ... in da bi tudi rasli brez nadzora in skrbne nege.
»KOMUNALA«, ustanova splošne komunalne dejavnosti Nova Gorica, ima na skrbi tudi zeleno odejo mesta.
Rekli smo: tudi.
Kajti »Komunala« se ne ukvarja samo z zelenjem.
Ozrimo se nazaj. Nazaj v leto 1952. Tega leta so v Novi Gorici ustanovili Gospodarsko komunalno ustanovo.
GLAVNI ORODJI: LOPATA IN KRAMP
Seznam osnovnih sredstev Gospodarsko komunalne ustanove leta 1952 je bil neznansko skromen. Kramp in lopata sta bila glavni orodji. Nizka strokovna struktura zaposlenih, nizki osebni dohodki, skromna osnovna sredstva so osnovne značilnosti tedanje Gospodarske komunalne ustanove.
Upravni odbor je bil delno sestavljen iz članov kolektiva, večino članov pa je imenoval občinski ljudski odbor iz vrst delovnih kolektivov različnih podjetij.
Gospodarska komunalna ustanova je, razen za zelenje, skrbela tudi za prvih šest stanovanjskih blokov v Novi Gorici. Prvi proračun je znašal komaj 941.134 dinarjev, bremenil pa je občinski in, v manjši meri, okrajni proračun.
PREIMENOVANJE USTANOVE
Potrebe po močnejši in bolje organizirani komunalni službi so v naglo se razvijajoči Novi Goric; nenehno naraščale. Občinski Ij; dski
odbor je dajal naloge neposredno ustanovi in ji tudi nakazoval potrebna sredstva iz prora čuna.
Ob letnem zaključnem računu se je presežek dohodkov nad izdatki prenesel v dobro proračuna za naslednje leto. V nasprotnem primeru (negativni bilanci) se je primanjkljaj prenesel v breme proračuna za naslednje leto.
Tak, v bistvu povsem proračunsko finansiranje in gospodarjenje, ki je ostalo v ustanovi vse do leta 1961.
Leta 1956 se je Gospodarska komunalna ustanova preimenovala v »KOMUNALNO USTANOVO NOVA GORICA«.
Kljub preimenovanju pa je ostala organizacija dela na isti ravni.
NOVE NALOGE — NOVE PRISTOJNOSTI
Z razvojem mesta in občine so se množile naloge in potrebe javnih služb. Naraščale so tudi pristojnosti. Nova podjetja, ki so se začela razvijati v Novi Gorici in okolici, so terjala tudi usluge urbanističnega značaja — urejanje dvorišč, vrtov ob stavbah in podobno.
Vrednost storitev, ki niso bile finansirane iz občinskega proračuna, je nenehno naraščala. Še leta 1960 je občina plačala iz svojega proračuna 86 % celotne realizacije ustanove (ki je tedaj narasla že na 73,4 milijone dinarjev!), leta 1964 pa je razmerje opravljenih storitev, ki jih je finansiral občinski proračun in druge stranke že 50:50.
»KOMUNALA« DANES
Kaj je »Komunala« danes?
Odgovor na to vprašanje zahteva precej prostora: razlog je v izredno pestri dejavnosti marljivega kolektiva, brez katerega bi Nova Gorica najbrž ne bila tako veselo, prijazno in čisto mesto.
Ustanova (ki je urejena in posluje po gospodarskih načelih) je ena sama ekonomska enota; ker so njene dejavnosti tako pestre in izrazito uslužnega značaja, da bi bila orga-
nizacijska delitev (in proizvodnja) na enote nemogoča in neprimerna. Razdeljena je na delovne skupine, ki opravljajo določeno delo. Taka organizacija omogoča boljše delovne rezultate in delitev po delu.
Delovnih skupin je devet:
Cestarstvo.
Vrtnarska dejavnost (zunanja ureditev ob stavbah, urejanje parkov, zelenice, vzgoja okrasnih rastlin).
Služba mestne snage (snaženje mestnih ulic, sejmišč, tržnic, igrišč, parkirnih prostorov, odvažanje smeti).
Gradnja in adaptacija komunalnih objektov (mostov, podpornih zidov, prepustov in podobnih nizkih gradenj).
Komunalne prevozne storitve.
Pogrebna služba in vzdrževanje pokopališč.
Kamnolomna dejavnost (gramoznica).
Kamnoseštvo.
Delavnice (kovaška, mehanična, mizarska, cementninarska).
Od 1 do 97.
Leta 1948 je za snago v Novi Gorici skrbela samo ena ženska, ki je tedaj predstavljala vso »komunalno dejavnost« v mestu. Danes ima »Komunala« 97 zaposlenih, med katerimi ne manjka inženirjev in tehnikov.
Vrednost osnovnih sredstev (nekdaj le krampi in lopate!) znaša sedaj že 87 milijonov dinarjev, na seznamu osnovnih sredstev pa so tovornjaki, traktorji, avtocisterna, kosilnice, buldožer, valjar ...
Kolektiv raste skupaj s svojimi uspehi: delavsko samoupravljanje ni več samo fraza in geslo, marveč neposreden življenjski spremljevalec »Komunale«.
Razprave na sejah delavskega sveta so, čeprav včasih burne, konstruktivne: člani se potegujejo za najboljša stališča, ki jih skuša kolektiv uresničiti.
»Komunala« je zares sestavni in neločljivi del novogoriške komune!
Naziv firme tega 38-članskega kolektiva bi utegnil koga zavesti: resda je ena izmed njegovih dejavnosti promet z različnimi vrstami kuriva, vendar pa opravlja podjetje tudi promet z gradbenim materialom, kot so salonit, opečni izdelki (zidaki, votlaki), les, apno, mivka, gramoz ipd. Podjetje išče tudi vire, da bi prišli do cenejših gradbenih elementov, kar bi znatno pospešilo individualno gradnjo, ki postaja na tem območju spričo hitrega razvoja turizma čedalje zanimivejša. V perspektivi namerava »Kurivo Gorica« odpreti tudi trgovino z gradbenim materialom v Novi Gorici s širšo iz-
biro različnih izdelkov za sanitarije (sifoni, keramične plošče in oprema za kopalnice itd.). Danes ima podjetje redno zaposlenih 38 delavcev, poslovalnice pa v Šempetru, Ajdovščini, Postojni in Novi Gorici.
Kolektiv »Kuriva« tudi nenehno išče notranje rezerve, pri čemer so že tudi zabeležili uspehe: delno so uredili skladišče za salonit, mehanizirali natovarjanje in raztovarjanje premoga in s tem močneje angažirali prevozna sredstva. Slaba pa je oskrba s plinom, po katerem se je povpraševanje močno povečalo. Da bi zadovoljili vse potrebe, bi potrebovali 20 milijonov din kredita.
: A



»Komunala«, ustanova splošne komunalne dejavnosti Nove Gorice ima na skrbi tudi zeleno odejo mesta
!
<
o
N*
P6
O
a
c
»>
o
S5
H
Z
p
S
O
z
s
o
►
NN
H
K-
W
P
O
z
p
o
H
w
a
o
0 s
01 m
Z
<
BS
P
05
a
h
I
________—--------
PRAVOČASNO NAČRTOVANJE V LJUBLJANSKEM PODJETJU »TERMIKA«
Ob rob pomembne seje delavskega sveta
Vse seje delavskih svetov so pomembne. Vendarle pa so med temi tudi pomembnejše, predvsem tiste, ki obširneje seznanjajo delovno skupnost z nadaljnjim načrtovanjem proizvodnje. Takšnim zasedanjem delavskih svetov velja še posebej prisluhniti.
Zatorej nič nenavadnega v odločitvi, ki nas je zadržala ob zadnjem zasedanju delavskega sveta podjetja »TERMIKA«, delovne organizacije s sedežem v Ljubljani, s svojo dejavnostjo pa močno zasidrani v jugoslovanskem gospodarskem prostoru.
V izvozu daje »Termika« — kot kooperant v ladjedelništvu — precejšen
delež naši skupnosti
»Termika« sodi v vrsto podjetij, ki so osvojila proizvodnjo mlajšega datuma: izolacijo! Kot je beseda skromna, je njena vsebina bogata. Podjetje je namreč osvojilo proizvodnjo raznih izolacijskih materialov, je vešče v izdelavi načrtov za izolacijske naprave, je usposobljeno v montažnih opravilih. Več kot 1000-članski delovni kolektiv predstavlja podjetje, ki začenja svojo osnovno proizvodnjo v Bodovljah, kjer izdeluje v zapletenem tehnološkem postopku kvaliteten izolacijski material — mineralno volno; in finalne proizvode v Poljanah, kjer proizvaja specialna vrata za ladijske hladilnice ipd.; v Zrenjaninu (nekoč »Izoterma« in pozneje »Mip«), kjer pripravlja proizvodnjo- specialnih izolacijskih materialov, nadaljuje in obenem izpolnjuje svoje proizvodne programe v naših ladjedelnicah — Reka, Pula, Split, Trogir, Kraljeviča — sodeluje pri izgradnji kot monter izolacijskih naprav pri ljubljanski Toplarni, sodeluje pri izgradnji Termoelektrarne v Beogradu, je sodeloval v izgradnji Zagrebške organske kemijske industrije, sodeluje pri izgradnji številnih objektov širom Jugoslavije. In, kar velja podčrtati: s svojo kvaliteto in sposobnostjo si je delovni kolektiv »Termike« znal odpreti vrata na tuja tržišča, saj opravlja vse več naročil interesentom v daljni Holandiji in izvaža izolacijske materiale lastne proizvodnje.
Pravimo — proizvodnja v podjetju sodi v proizvodne zvrsti mlajšega datuma. Res! V vfsti drugih industrijskih dejavnosti je proizvodnja izolacijskega materiala in sploh projektiranje, izdelovanje in montaža izolacijskih elementov nekaj dokaj novega v zadnjih letih, vsekakor novega, za čemer se obrača sodobna industrijska proizvodnja. Spet v ilustracijo: podjetje »Termika« se je na letošnjem velesejmu v Zagrebu predstavilo potrošnji z novim izolacijskim in gradbenim materialom perlit, peščeni material, ki je lahak, kot gradbeni material izredno trd in odporen ter zadržuje vse akustične in toplotne izolacijske kvalitete. Povpraševanje po tem novem proizvodu je bilo že doslej dokajšnje in je zatorej razmišljanje delavskega sveta podjetja ob razpravi o proizvodnih programih za leto 1966 povsem upravičeno lahko naklonjeno investicijam, ki podjetju lahko omogočijo proizvodnjo perlita.
Ob tej ilustraciji, ki je hkrati za našo javnost tudi razveseljiva vest, velja sicer skrb podjetja elitnejši proizvodnji in so zategadelj umevni pogosti pogovori na zasedanjih delavskega sveta o kvalificiranih delavcih, inženirjih, ekonomistih, ki jih podjetje zaposluje. Obenem s prizadevanji, da podjetje kvalifikacijsko uredi nivo svojih zaposlenih, pa velja poudarek utrjevanju delovne discipline. V odnosu do dela ni kompromisa! Tudi bi bil vsak kompromis, vsako popuščanje s strani delavskega sveta, ki o tem odloča, škodljivo za ugled podjetja, ki se je začelo s pridom uveljavljati v tujini. Saj ob tem nikakor ni odveč pripomba, da medtem, ko je na svoji zadnji seji delavski svet razsojal o odpustu nediscipliniranih delavcev, je tudi odločal o približno 100 delavcih, ki bodo postopoma odšli na delo v Holandijo. Nedvomno, v Holandijo bodo odšli edinole dobri in prizadevni člani delovne skupnosti podjetja.
Pogovor o uspešno izvršenem planu — podjetje je letos za 80 milijonov prekoračilo plan z rebalansom — je bil osnova za diskusijo o investicijah, ki jih bo podjetje v prihodnjem letu namenilo nadaljnji razširjeni reprodukciji. Na prvem mestu je bila investicija v proizvodnjo perlita, pa v naprave za sušenje plošč mineralne volne, za povečanje skladiščnih prostorov v Bodovljah .. to je začetek rekonstrukcije obrata v Bodovljah. Pogovor o investicijah seveda pogojuje razsojanje o razmerah na trgu po uveljavitvi nove gospodarske reforme. To razsojanje je bilo sila obsežno, saj se je zadrževalo pri oceni ponudbe in povpraševanja, pri analizi lastnih proizvodnih zmogljivosti, ki bi se morda lahko začele vključevati v kooperantske odnose s sorodnimi industrijskimi podjetji — mizarstvo Poljane; beseda je bila o spremembah strukture ladjevja v prihodnjem letu, kar bo spet terjalo od kovinskega obrata določene spremembe v proizvodnji. Ob tem, da ne sežemo podrobneje v izmenjavo mnenj o nekaterih planskih številkah, pri čemer so se člani delavskega sveta potegovali za večje, je na na kraju ob sklepu, da ob delitvi čistega dohodka še zmerom 81:19, delavski svet sprejel plan zunanje in notranje realizacije za prihodnje leto po obratih kot za celotno podjetje.
Pri tem so ga vodili rezultati realizacije plana za 3. tromesečje, ki
je zaključeno uspešno in je realna osnova za planiranje V naslednjem letu. Sicer težavno in odgovorno nalogo je delavski svet laže rešil zato, ker je razpolagal s podatki na osnovi mesečnih in dnevnih pregledov, planskih kazalcev. Ti so zagotavljali, da se predvidevanja realizacije plana doma in na zunanjem tržišču uresničujejo.
Tudi nova organizacija podjetja, ki so jo skrbno pripravljali v obdobju pred reformo, je močno pripomogla, da se je podjetje lahko hitro prilagodilo novim gospodarskim ukrepom. Saj je na tem novembrskem zasedanju, ki je drugo po vrsti, odkar delovne organizacije sledijo zahtevam reforme, delavski svet Termike že razpravljal o nekaterih rezultatih, ki so odraz temeljitih analitičnih priprav gospodarjenja.
Takšen je bil torej samoupravni akt, je bilo zasedanje delavskega sveta podjetja »Termika«, za katero pravimo, da je med pomembnimi najpomembnejše. Sprejeti sklepi na tem novembrskem zasedanju bodo odslej in skozi vse prihodnje leto pomenili posameznim delovnim enotam podjetja zahtevo, ki jo bo treba izpolniti. To zahtevo lahko uresničijo! Je uresničljiva zaradi sistema v pripravljanju planov, investicijskih in proizvodnih, tehnoloških in izvoznih, ki so nastajali zadnje mesece v posameznih obratih podjetja, ob izpolnjevanju vsakodnevnih proizvodnih nalog podjetja.
Malone smo postali že vajeni, da naše delovne organizacije sprejemajo svoje proizvodne plane pozno v decembru, če ne celo v prvih mesecih novega leta. Ob lej navajenosti je srečanje z vsebino zasedanja delavskega sveta podjetja »Termika« 15. novembra letos toliko bolj razveseljivo in nas po svoje prijetno preseneti! Odveč je kakršnakoli razlaga — zakaj — ker so bile pač takšne in podobne razprave že stokrat povedane. Bržkone pa ni odveč poudarek misli, da bi bili vsi naši plani in vsa naša načrtovanja na nivojih od Zveze do republike in komun lahko neprimerno bolj oprijemljivi, če bi nastajali pravočasno, če bi nastajali s temeljitejšim premislekom. Pravočasno in solidno izdelane programe se da tudi realizirati. Res pa je naposled, da je vsa pravočasnost naših skupnih programiranj v popolni odvisnosti od pravočasnega odločanja o svojih planih v posameznih delovnih organizacijah.
!
<
a
a
M
H
*
H
H
»a
Q
O
Bh
O
H
en
a
o
te
o
H
Cfi
o
te
<
f-
^ ,, ................... ...........'
ČESTITAMO ZA PRAZNIK REPUBLIKE
.	■	. .	. ..	..	.. :	M
;:ilgr::.......f f::...	.
. ...........•••— ■"
‘"U............'r...............^
4^
%
za PHUZNIIC REPUBLIKE ČESTITIIMO VSEM
MIŠIM SELOVMIM HUDIM, VSEM SSMO-UPRIVLJIVCEM Z ŽELJO, M BI SVOJI SI-MOUPMVNfl PRIZIDEVMJI -
O

M BOSEMNJIH USPEHIH IN IZKUŠNJAH V BODOČE ŠE BOLJ UVELJAVLJALI TFR DOSEGLI KAR NAJVEČ DELOVNIH USPEHOV
/v

D

OBČINSKI SINDIKALNI SVET MARIBOR - CENTER
Z VSEMI SVOJIMI SINDIKALNIMI PODRUŽNICAMI

.V

»JEKLO«
TOVARNA KOVANIH IZDELKOV
RUŠE PRI MARIBCEU
IZDELUJE
vse vrste sekir, krampov, cepinov, tesel, kakor tudi drugo kovano orodje in odkovke. Zaščitni znak »JEKLO« — RUŠE jamči za dobro kvaliteto
Mariborska livarna
^0^ Maribor
PROIZVAJAMO:
•	medeninaste palice za avtomatsko obdelavo v kvaliteti Ms 58
•	odlitke barvastih kovin
•	tisnjence, otreske in odkovke iz barvastih kovin
•	vodovodne, parne in sanitarne armature
Sindikalna podružnica
KERAMIČNE TOVARNE
KERAMIKA
NOVO MESTO
Občinski sindikalni svet
Domžale
Sindikalna podružnica
TRGOVSKEGA PODJETJA
NAPREDEK
DOMŽALE
SINDIKALNA PODRUŽNICA
PEKARNA IN SLAŠČIČARNA
NOVO MESTO
GOZDNO
GOSPODARSTVO
NOVO MESTO
s svojimi obrati:
CRMOSNJICE
METLIKA
PODTURN
TREBNJE
GRADBENI OBRAT v Novem mestu
•	ČRNOMELJ
•	NOVO MESTO
•	STRAŽA
•	OBRAT ZA GOZDNO » NAČRTOVANJE
ZDRAVSTVENI DOM BOLNICA ZA GINEKOLOGIJO IN PORODNIŠTVO
ZAVOD ZA ZDRAVSTVENO VARSTVO
KRANJ
Člani delovnega kolektiva
VODNA SKUPNOST GORENJSKE
ČESTITAJO VSEM DELOVNIM LJUDEM OB PRAZNIKU REPUBLIKE
29. NOVEMBRU
SINDIKALNA PODRUŽNICA PRI
VODNI SKUPNOSTI GORENJSKE Kranj
KOMUNALNI SERVIS
KRANJ
tudi za vas
JE C AS DRAGOCEN! ZATO - NAKUP NA ENEM MESTU V NAJKRAJŠEM ČASU
N O N STOP
8-2 1
3SUPERMARKET
LJUBLJANA, PASAŽA NA AJDOVŠČINI
•	SODOBNA BLAGOVNA HIŠA
•	12.000 ARTIKLOV
•	VSE PREHRAMBENO BLAGO
•	BLAGO ŠIROKE POTROŠNJE
•	BIFE S KUHINJO
VSE
Z A
VAS!


podjetjem}, ustanovam, proizvajalcem, in uslužbencem.
■	'	" ■	:	Cm	Div ■	■	■	:	/■ >	'-A'	:v ' . '''V /	t	V V- V	;■	■	;;	. ..	.v. O..-Sv;.;:	• ,v.;,	. S;.;.:-V
i;5f

Sladkogorska tovarna kartona in papirja
Sladki vrh - p. Šentilj v Slovenskih goricah
PROIZVAJA:
® KLOBUCNI beljeni papir © KLOBUCNT nebeljeni papir ® OVOJNE NETIPIZIRANE PAPIRJE © SUROVI STRESNI KARTON © IZOLACIJSKI KARTON
DOLGOLETNE IZKUŠNJE SO JAMSTVO ZA KVALITETO NAŠIH PROIZVODOV
Tovarna umetnih brusov
MARIBOR - TRŽAŠKA CESTA 60
PROIZVAJA UMETNE BRUSE POD ZAŠČITNIM ZNAKOM NA OSNOVI KERAMIČNEGA, BAKELITNEGA IN SELAK VEZIVA
SE PRIPOROČA S SVOJIMI KVALITETNIMI PROIZVODI
" .....................

Avtopromet tuzemska špedicija
»Gorjanci«
Novo mesto — Straža
Splošno gradbeno podjetje
PROJEKT
KRANJ
»SVILA«
tekstilna tovarna MARIBOR - POBREŽJE
Tkanje, oplemenjevanje umetno-svilenih, na-ravno-svilenih, sintetičnih, bombažnih tkanin ter tkanje mešanic raznega tekstilnega materiala na industrijski način
Zavod
za zaposlovanje delavcev
Gostinsko podjetje
Astona - Maribor
s svojimi obrati
O Kavarna ASTORIA — Maribor
•	KOLODVORSKA RESTAVRACIJA Maribor e MESTNA RESTAVRACIJA Maribor
«* Gostilna PRAVA Maribor » Gostilna PRI GROZDU Maribor
vam nudijo domače specialitete tudi v obratih
•	PLAČ — Jareninski dol
•	v PESNICI, VELKI, ŠENTILJU in TRATE

SPLOŠNA
BOLNIŠNICA
Maribor
ŽELI
VSEM DELOVNIM LJUDEM,
POSEBNO NA OBMOČJU MARIBORA MNOGO ZADOVOLJSTVA IN ZDRAVJA
INDUSTRIJI METALNIH POLIZDELKOV SLOVENSKI BISTRICI
Impol
PROIZVAJA
\
® pločevino, trakove, rondele in rondelice, palice, cevi in profile
9 žico, varilno žico in pletene elektro-vodnike, okna, vrata, fasade in nosilne konstrukcije iz aluminija in vseh standardnih aluminijskih zlitin
podjetjem
1 J J 1

* m i
DELAVSKA ENOTNOST — Št. 46-47 — 25. novembra 1965	- STRAN 19
IST0L
Veletrgovina
Živila
KRANJ
GRADBENO
PODJETJE
STEKLARSKO PODJETJE
LJUBLJANA - VILHARJEVA 45/a telefon 315-102
GRAVIRANJE - ORNAMENTIRANJE STEKLA IN STEKLARSKIH PREMETOV - ZASTEKLJEVANJE STAVB IN IZLOŽB - NOTRANJE
G -EME	Zaloga vseh vrst stekla v ploščah — SITOTISK
BEŽIGRAD
LJUBLJANI, FGBMLŠČAKGVA 24
Papirnica Količevo
Količevo — pošta Domžale
•SE S SVOJO PROIZVODNJO:
©PAPIRJA,, © K A R T 0' N A © LEPENKE © LESOVINE
PRIPOROČA ZI CENJENA NAROČILA
Oeološki zavod SRS
•V ir*
> S
so es S w
S r'
.	1-1
M
M
GeonMiu. na delu v Alžiriji
Vsem delovnim ljudem, še posebno pa občanom ptujske komune želi novih delovnih zmag
OBČINSKI SINDIKALNI SVET
PTUJ
TEKSTILNA TOVARNA
p. Begunje na Gor.
Cestno podjetje
v Kranju
Tovarna usnja
Kamnik
iskreno čestita vsem svojim poslovnim sodela^cem ob dnevu republike in jim želi še mnogo delovnih uspehov!
Kamioni,
avtobusi,
specialna vozila,
komunalna
vozila,
motorji,
rezervni deli za vsa vozila TAM
Tovarna avtomobilov in motorjev
5¥laribor
podjetjem, ustanovam, proizvajalcem in uslužbencem
SPLOŠNO
GRADBENO PODJETJE
SAVA
JESENICE NS GORENJSKEM
SKUPŠČINA OBČINE
OBČINSKI ODBOR SZDL. OBČINSKI SINDIKALNI SVET
OBC. ODBOR ZB NOV OBČINSKI ODBOR ZKS OBČINSKI KOMITE ZMS
in ostale množične organizacije
Jesenice na Gorenjskem
KLIMATSKO ZDRAVILIŠČE FRANC ROZMAN
GOZD MARTULJEK
Trgovsko podjetje
ZARJA
JESENICE NA GOR.
S svojimi mizarskimi, ščetinarskimi in tesarskimi proizvodi se za cenjena naročila priporoča
OBRTNO PODJETJE
S L O G* A
Moste pri Kcmencli
\/ N/ S/
SLASCICARNA-KAVARNA
KRANJ
se priporoča za cenjeni obisk
;
SKUPŠČINA
OBČINE
Z VSEMI SVOJIMI
DRUŽBENIMI
ORGANIZACIJAMI
TREBNJE
ŽELEZARNA JESENICE
JESENICE M GORENJSKEM
Ob praznovanju DNEVA REPUBLIKE želimo vsem poslovnim prijateljem, sodelavcem in vsem delovnim ljudem mnogo zadovoljstva in mnogo delovnih uspehov!

GOSTINSKO PODJETJE
TURIST
HOTEL
MARIBOR
priporoča otnsk v svojih ? obratih:
•	VELIKA KAVARNA
•	GOSTILNA TURIST
•	RESTAVRACIJA IN HOTEL TURIST
•	GOSTILNA PRLEK e BIFE GRAD
•	BIFE POSTA
•	BIFE GREENWICH
•	BIFE MELJE
•	BIFE DALMATINEC 9 BIFE
OKREPČEVALNICA 9 BIFE POBREŽJE
NE MAŽEJO NE PRASKAJO NE PUŠČAJO SLEDOV
<&?
■m'
sri v
-	V POKLICU
-	V URADU
-	V ŠOLI
Zditevojte kvalitetne radirke	|
Sodo.

IZDELUJEMO:
navadne
vdolbne ključavnice za vrata dozične in cilindrične obešanke — navadne in cilindrične aparate za gospodinjstvo — mesoreznice, mlinčke za kavo, mak in orehe fitinge — črne in pocinkane odlitke iz temper litine
Za cenjena naročila se priporoča
©
©
»TITAN«
TOVARNA KOVINSKIH IZDELKOV IN LIVARNA
Kamnik
PODJETJE ZA SERVISNA POPRAVILA, ZAMENJAVO SKLOPOV IN REMONT TOVORNIH VOZIL
AVTOOBNOVA
LJUBLJANA, TITOVA 136
čestita vsem koristnikom kamionov in avtobusov za praznik republike ter se jim priporoča s svojimi uslugami, ki jih opravi hitro — kvalitetno in po zmernih cenah v svojih novih delavnicah v Ljubljani, Titova 136, telefon št. 31-05-94 in 31-18-43
PROJEKTIRA IN MONTIRA:
•	instalacije centralnega ogrevanja, sanitarnih naprav, plina, prezračevanja in klimatskih naprČV
•	naprave za kotlovnice na trdo in tekoče gorivo, komunalne naprave tople vode električne instalacije za razsvetljavo, moč, signalizacijo za industrijo in družbeni standard komandne in ostale razdelilne naprave za procesno industrijo kalorične in regulacijske naprave za industrijo in komunalne zgradbe
PROIZVAJA:
termične posode, cisterne, rezervoarje in vse vrste tlačnih posod
cirkulacijske črpalke temperaturne regulatorje, elektronske regulatorje centralne kurjave
naprave za regulacijo pritiska in nivoja vode
■ komandne omare in pulte za industrijo
razdelilne baterije in omare za n. n. mrežo
svetlobno klicne naprave tranzistorske megafone antenske skupinske naprave in TV pretvornike
elektronske merilce nivoja za tekoče in zrnaste medije varnostne naprave proti požaru in vlomu
mavčne plošče za ventilacijo in dekoracijo
v lastni livarni vse vrste odlitkov sive litine, ki jih po želji obdelamo.
iiMRIS.iO
MOliTAŽ!
PODJEIJE
Ljubljana
Eden sistemov centralne kurjave
DELAVSKA ENOTNOST — St. 46-47 — 25. novembra 1965	- STRAN 21
Kmetijsko
živilski
kombinat
KRANJ
s svojimi delovnimi enotami:
OLJARICA - KLAVNICA - MLEKARNA
IZDELUJEMO:
• STROJNO KLEKLJANE ČIPKE IN STROJNE VEZENINE,
® VSE VRSTE ŽENSKIH ROKAVIC,
KI VAM JIH NUDIMO PO KONKURENČNIH CENAH
Tovarna čipk in vezenin
BLED
POSLUŽUJTE SE NASE BOGATE IZBIRE!
LIP
Lesno industrijsko podjetje
Radomlje
INDUSTRIJSKI NOŽI - KOLESNI STAVKI - VZMETI - GRELNA ŽICA - VALJI ZA HLADNO VALJANJE KOVIN - VALJI ZA VALJANJE BREZ-ŠIVNIH CEVI
Brzorezno orodje:
—	strugarski noži
—	spiralni svedri
—	rezkarji iz kvalitete »Elomax«
—	krožne žage za hladno rezanje kovin
Termična obdelava:
kaljenje, poboljšanje, cementiranje
Mehanska obdelava:
groba in fina za ulitke in odkovke
Informacije in navodila za izbiro, obdelavo, predelavo in termično obdelavo ter uporabo naših jekel
Strokovni tečaji za brusilce industrijskih nožev in za kalilce.
ZA PRVO KVALITETO JAMČI:
ZNAK OZIROMA FIRMA Z NAD 300-LETNIMI IZKUŠNJAMI V IZDELAVI ŽLAHTNIH JEKEL

Komunalna banka
MARIBOR - OROŽNOVA 2
IN NJENE EKSPOZITURE:
— MESTNA HRANILNICA MARIBOR, Trg Svobode 6 — LENART V SLOVENSKIH GORICAH — ORMOŽ
— GORNJA RADGONA
Sprejema hranilne vloge in otvarja žiro račune privatnim osebam. — Hranilne vloge se obrestujejo po 5—7 % letno. — Tajnost hranilnih vlog je zajamčena. — Za obveznosti iz hranilnih vlog jamči federacija.
K O S T R O J
TOVARNA USNJARSKIH IN ČEVLJARSKIH STROJEV SLOVENSKE KONJICE
^ Kmetijska zadruga Črnuče pri Ljubljani
Telefon 341-085
s svojimi obrati:
• KOLARNICA, MEHANIČNA DELAVNICA, ZADRUŽNI MLIN, DROBILEC ŽITA
GOSPODARSKO PODJETJE
^hladilnica
MARIBOR - Ul. Heroja Šlandra
Novomeška opekarna
ZALOG pri Novem mestu
SE PRIPOROČA ZA CENJENA NAROČILA
GRAFIČNO PREDELOVALNO PODJETJE
EMBALAŽA
MARIBOR - MELJSKA C. 38
IZDELUJE:
•	vse vrste tekstilnih cevk za potrebe tekstilne industrije
•	vse vrste prevlečenih in neprevlečenih škatel (embalaža prodajna in transportna)
KOLEKTIV SE PRIPOROČA S SVOJIMI IZDELKI!
cnKirna
IZDELUJE: yse vrste lepenke v specialnih formatih KUPUJE:
vse vrste papirnih odpadkov preko podjetij za promet z odpadki
ZATO zbirajte papirne odpadke, ki so važna surovina za izdelavo lepenke; vnovčite star papir, stare knjige, stare časopise itd. pri naj bližjem podjetju za promet z odpadki
ES !