SVOBODNA SLOVENIJA LETO (ANO) LI (45) štev. (N8) 2 ESLOVENIA LIBRE BUENOSAIRES 16 de enero -16. januarja 1992 Ker smo preživeli domobranci kristjani, ki jih odpuščanje veže in ker zaradi sebe kot udeležencev državljanske vojne nimamo razlogov za maščevanje in re-vanšizem, smo mnenja, da pobitim dolgujemo vsaj to, da s pričevanjem in argumenti razgrnemo resnico o državljanski vojni in s tem dokažemo krivico in zločin, ki sta bila storjena nad njimi. Kot drugi dolg smo sprejeli zavezo, da bomo poiskali posamične in množične grobove in grobišča, ugotovili imena padlih v državljanski vojni in pobitih po vojni ter tiste, ki še nimajo groba, krščansko pokopali, zaznamovali njihova imena na pokopališčih ali cerkvah, z izrecno zavezo, da bomo skrbeli in vzdrževali njihova grobišča, spominske plošče in druga obeležja. Kot tretji dolg smo sprejeli zavezo, da bomo evidentirali civilne in vojaške udeležence državljanske vojne tudi na protikomunistični strani in ugotovili socialno in zdravstveno stanje še živečih udeležencev ter jim v okviru možnosti pomagali materialno in strokovno pri uveljavljanju njihovih pravic, tako tistih v domovini kot tistih v tujini. Poznamo namreč vrsto socialnih problemov zlasti ostarelih udeležencev, izhajajočih prav iz udeležbe v državljanski vojni. In še četrti dolg smo sprejeli. To je ..S m zavezo, da bomo ohranjali ideale, za katere so padli in pobiti dali svoja življenja, ter jih prenašali v novi čas in na nove rodove z namenom, da se dogodki državljanske vojne ne bi nikoli več ponovili. Preživeli udeleženci državljanske vojne smo menili in menimo še danes, da so navedene štiri zaveze naša človeška, moralna in pripadniška dolžnost. In če kdo še danes meni, da je njihovo opravljanje oživljanje fašizma in belogardizma, ne ve, ali noče vedeti, kaj je evropska kultura življenja, ne ve, kaj je evropska demokracija, in zavestno odklanja spravo med slovenskim narodom. Da bi preživeli soborci te naloge lahko opravili, zlasti pa, da bi nasprotni strani ponudili enakopravnega sogovornika v morebitni dobri volji za dosego medsebojne sprave, smo se preživeli udeleženci protikomunistične strani v državljanski vojni povezali in ustanovili svoje interesno društvo z imenom, ki delno izhaja iz medvojnega protikomunističnega gibanja v Sloveniji in iz naših novih štirih zavez, to je „Nova Slovenska zaveza". Iz članka Staneta Štrbenka: Je to merilo demokracije pri nas v št. 3 (december 1991) revije ZAVEZA. Zadnji dogodki v Sloveniji Prelet vojaškega letala MIG 21 Začetek leta 1992, ki bo po napovedih že v sredini prvega meseca prinesel obljubljeno mednarodno priznanje, je obeležila provokacija JA kot dokaz, da še ni pozabila na Slovenijo. Pravzaprav je šlo le še za eno v nizu kršitev, ki se po pričakovanjih slovenskega obrambnega ministra Janeza Janša, predvsem po zamenjavi v armadnem vrhu, še ne bo končal. Letalo JA MIG 21, ki je 3. januarja nekaj pred 16. uro kršilo slovenski zračni prostor, je pri preletu osrednje Slovenije sicer povzročilo le pokanje šip, sprožilo pa je vrsto vprašanj o učinkovitosti slovenske protizračne obrambe, na katera je slovenski obrambni minister odgovoril 8. januarja. Pojasnil je, da Teritorialna obramba nima ustreznih tehničnih sredstev. Nadaljevanje mirovne konference in sestanek dvanajsterice Plenarno zasedanje se je končalo optimistično. Vsi predsedniki republik bivše Jugoslavije so izrazili podporo prihodu mirovnih sil, konferenca pa bo že naslednji teden nadaljevala delo po skupinah ekspertov. Ker je realno pričakovati, da bo na sklepe ES s 15. januarjem prišlo do priznanja vsaj Slovenije, če že ne tudi Hrvaške in Makedonije, bo Slovenija v nadaljevanju konference sodelovala kot neod-i samostojna država, ki želi tvorno prispevati predvsem glede vprašanja sukcesije in pravnega nasledstva Jugoslavije. 10. januarja so jugoslovansko krizo obravnavali tudi na sestanku dvanajsterice v Bruslju. Evropski ministri so po zagotovilu črnogorskega predsednika, da njegova republika namerava slediti mirovnim prizadevanjem ES, razveljavili gospodarske sankcije tudi proti Črni gori. Sankcije veljajo le še proti Srbiji. Slovenija v povezavi s svetom 7. januarja je po več kot dva meseca trajajočem prisilnem premoru spet poletelo letalo Adrie Airways. Žal le poskusno. Redna letalska proga Celovec-Frankfurt naj bi bila ponovno odprta že v sredo, 8. januarja. Jugoslovanske oblasti so namreč konec minulega leta izpisale slovenska letala iz registra civilnih letal. Slovenija je letala vpisala v svoj register, vendar s tem težav še ni konec. Zaradi nedokončanih postopkov urejanja dokumentacije in usklajevanj z letalskimi progami drugih držav je bila slovenska letalska družba prisiljena prvi polet prestaviti še dvakrat, na koncu na težko pričakovan 15. januar. Nova Jugoslavija in nove republike V petek, 3. januarja, se je ponesrečil poskus ustanovitve t.i. nove Jugoslavije, ki naj bi jo razglasili 5. januarja. V poslopju Predvolilni boji so se že pričeli Sporazum v Dolskem, na katerem so se voditelji Demosovih strank dogovorili o nekaterih ključnih dogodkih, s katerimi bi vladno koalicijo pripeljali do njenega čim bolj normalnega konca, je postal vprašljiv že kmalu po njegovem sestanku. Demokratska (Ruplova) stranka je od njega odstopila le nekaj dni po sestanku v Dolskem, saj naj bi bil po njenem tolmačenju eden njegovih glavnih sklepov ravno izvedba volitev do konca aprila. Ker naj bi bilo to (po mnenju drugih) nemogoče, je tudi prišlo do velikega razkola, hkrati s tem pa tudi do obnovitve sporov na dveh glavnih slovenskih linijah — med Slovensko krščansko demokratsko stranko in Demokratsko stranko. Dogodki v zadnjem času nas zgovorno prepričujejo, da so se predvolilni boji na Slovenskem že začeli. To pa bo tudi obdobje sklepanja novih koalicij, saj je zelo malo verjetno, da bi katera od strank lahko sama dobila potrebno večino za oblikovanje vlade. Pri tem se bodo vse stranke učile tudi iz rezultatov preteklih volitev, ki so bile za marsikoga veliko presenečenje. Tedaj je stranka SKD dobila več glasov od tedanje SDZ, čeprav je bila slednja medijsko in tudi intelektualno močnejša oziroma glasnejša v javnosti. Za razliko od nje pa so imeli krščanski demokrati izredno izdelano taktiko (tihega) terenskega kadrovanja, ki jim je na koncu tudi prinesla potrebno število glasov. Znano je, da je SDZ po volitvah (predvsem zaradi omejene moči na področju medijev in intelektualnega dela) dobila več pomemebnih mest, kot bi jim jih sicer pripadali po volilnih rezultatih. Ta volilna izkušnja je bila vsekakor dovolj veliko opozorilo za vse sodelujoče na političnem prizorišču, ki bodo morali v prihodnje še posebej paziti na kombinacijo prav vseh oblik pridobivanja volilnih glasov. Slovenska javnost, ki zaradi dolgoletnega „volilnega mrka" še ni ravno vajena predvolilnih bojev, pa se je v zadnjem času (če ima vsaj nekaj zgodovinskega spomina) naučila tudi tega, da čas po volitvah pogosto prinaša zavezništva tudi med tistimi, za katere je pred njimi izgledalo, da so popolni nasprotniki. Demokracija na Slovenskem je še mlada. Resda je uspešno končala „prvi razred", toda do konca osemletke je še veliko časa. Marko Jensterle Ljubljana, 14. januarja jugoslovanske skupščine so se zbrali, po uradnih podatkih, predstavniki 159, v večini primerov nepomembnih, obrobnih strank, združenj in organizacij, ki naj bi podpisali konvencijo o ureditvi nove Jugoslavije. Nova država naj bi bila suverena, njeno ozemlje enotno, meje pa nedotakljive, za kar bi skrbele jugoslovanske oborožene sile. Jugoslovanski narodi naj bi o novi državi odločali s plebiscitom. Konvencijo so podpisale 104 stranke in združenja, nova Jugoslavija pa vseeno ni bila razglašena. Poskus oživitve nečesa, kar je že zdavnaj minulo, je izzvenel kot strel v prazno. Kdo ve kako bo končala Republika srbskega naroda v Bosni in Hercegovini, ki so jo razglasili 9. januarja v Sarajevu. V deklaraciji o razglasitvi piše, da je novoustanovljena republika federalna enota zvezne države Jugoslavije s sedežem v Sarajevu, do sprejetja njene ustave pa bodo na območju te republke veljali zvezni zakoni in tisti republiški zakoni, ki jih srbska skupščina ni razveljavila. Srbski predsednik Slobodan Miloševič je januarja predsedniku republike samozvane Srbske Krajine poslal oster protest, v katerem je Babičevo zavračanje mirovnega načrta OZN ocenil kot skrajno neodgovorno dejanje. Babič je torej izgubil Miloševi-čevo podporo. Mirovni načrti OZN že pripravljen Varnostni svet je 8. januarja soglasno sprejel resolucijo 727, s katero je odobril poročilo in namen generalnega sekratarja dr. Butrosa Galija, da na krizna jugoslovanska področja pošlje 50 vojaških oficirjev z zavezo kot predhodnico mirovnih sil. Glede prihoda okoli 10.000 modrih čelad v Jugoslaviji pa generalni sekretar meni, da čas še ni napočil. Mirovna operacija OZN, katere cilj je demilitarizacija področij, ki bodo pod varstvom modrih čelad, ter odhod enot JA in vseh paravojaških enot s celotnega Vatikan priznal Slovenijo Ljubljana, 13. jauarja, STA Ministrstvo za zunanje zadeve je informiralo, da je prejelo uradno pismo Vatikanske države, v katerem ta priznava državo Slovenijo ter obenem predlaga, da se čimprej vzpostavijo diplomatski odnosi med obema državama. Vatikan je priznal tudi Hrvaško, pripravljen pa je priznati tudi Srbijo pod istimi pogoji. Srbi so zagrozili Vatikanu in napovedujejo represalije. To priznanje in praktični predlog o diplomatskih stildh je gotovo prvi korak za priznanje mlade slovenske države. Republika Nemčija, ki je pred kratkim priznala Slovenijo sicer le deklarativno, pa bo 15. januarja v Ljubljani v vili Podrožnik podpisala sporazum o navezavi diplomatskih stikov in odpravi vizumov med Nemčijo in Slovenijo. Ta sporazum bosta podpisala slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel in posebni odposlanec Nemčije dr. Hans Peter Klieber. ozemlja Hrvaške, je že pripravljena. Mirovni poseg naj bi trajal 6 mesecev. Mirovne sile, ki jih bo sestavljala pehota OZN in civilni policijski opazovalci, bodo hkrati razporejene na treh področjih: v vzhodni Slavoniji, zahodni Slavoniji in Krajini. Sedež poveljstva mirovnih sil lx> v Banja Luki, s pisarnama v Beogradu in Zagrebu. Po demilitarizaciji predelov na Hrvaškem naj bi vojaški opazovalci odšli v BiH. Nad. na 2. str. Zadnji dogodki v Sloveniji llltl Ji Tone Mizerit IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI Igor Bavčar - predlagani novi madatar Z letom 1991 se je poslovila tudi koalicija Demos. Na prvem sestanku predsednikov parlamentarnih strank, ki ga je vodil predsednik Zelenih dr. Dušan Plut, so se odločili, da je treba najkasneje v aprilu pripraviti volitve in s tem v zvezi čimprej pripraviti in sprejeti pet zakonov: o volitvah v državni zbor, o volitvah v državni svet, o volilnih okoliših, o volilni evidenci in o volitvah predsednika države. Napoved aprilskih volitev je bila vsekakor preuranjena. Že na tem sestanku pa je bilo jasno povedano, da so Demokrati (Rupel), Socialdemokrati (Pučnik) in Zeleni (Plut) sklenili, da ne bodo več podpirali sedanje vlade. Demokratska stranka, se je izrekla za konstruktivno nezaupnico vladi in za mandatarja bolj ali manj enotno predlagala notranjega ministra Igorja Bavčarja, ki je 9. januarja povedal tudi to, da je stranka že pripravila vladni program in konkretne predloge za kadrovske spremembe v vladi. Sledijo ugibanja, kateri bodo predlagani Zakon o denacionalizaciji, Uradni list št. 27/91 določa obliko in način vloge za vrnitev odvzetega premoženja. Pri tem je treba poudariti, da morebitne dosedanje vloge niso zadostne, zato morajo vsi upravičenci vložiti svoje zahteve na novo. Kdo lahko vloži zahtevo? Zakon določa, da lahko zahtevo za vrnitev premoženja vloži vsakdo, ki ima pravno korist. To pomeni, da so to lahko otroci ali vnuki ali drugo sorodstvo razlaščenca pa tudi druge osebe, ki imajo pri tem pravno korist. Kakor vidimo, je torej krog oseb, ki so upravičene za začetek postopka, precej širok. mandatarji ostalih strank. LDS naj bi predlagala dr. Janeza Drnovška, ki pa se še vedno ni odločil. Po nekaterih predviden-jih bo Drnovšek na prihodnjih volitvah kandidiral za predsednika države. Kandidaturo za predsednika je potrdil tudi Kučan. „Jugoslavija" ne bo priznala republik Čeprav bo Evropska skupnost 15. januarja morda priznala kakšno jugoslovansko republiko kot samostojno državo, tega Jugoslavija in njeni zvezni organi ne bodo potrdili. „Politika" tudi piše, da bo Jugoslavija priznala posamezne republike šele, ko bodo natančno in dokončno začrtane nove državne meje, ko bo pripravljena bilanca za razdelitev državnega premoženja, ko bo ugotovljeno, kdo koliko dolguje tujini in ko bodo zaščitene državljanske in vse druge pravice državljanov SFRJ, ki bodo ostali v odcepljenih republikah, niso pa pripadniki večinskega naroda. STA, Slovenska tiskovna agencija Pred vložitvijo zahtevka za vrnitev odvzetih nepremičnin pa je treba pridobiti pri uradih še tri važne dokumente. Ti dokumenti so naslednji: 1) Zemljiško katastrski podatki o legi površin in vrsti rabe parcel po stanju v času podržavljenja. To so razne mapne kopije in podobni geodetski podatki. Po te dokumente je treba iti h geodetski upravi in sicer tam, kjer se nahaja podržavljena nepremičnina. Ker priprava teh dokumentov vzame nekaj časa, je priporočljivo, da se brez odlašanja obrnete na kataster. Zavodi za kataster niso na sodiščih, temveč so to samostojni upravni organi. S seboj prinesite Ni treba posebej poudarjati, saj je že dovolj znano, da politika ni le dogajanje v življenju strank, marveč da vsebuje celotno delovanje neke skupnosti. Zato je skoraj protislovje pisati o „politiki" in o „gospodarstvu" kot o dveh različnih pojmih. Vendar dobro vemo, da ima vsaka beseda več pomenov, in zato smo včasih kar primorani ločiti, kar je vrsta ukrepov, dosežkov in pomot neke vlade na področjih, ki nimajo nič opraviti s finančnimi zadevami, in pa z odvijanjem proizvodnje, cen, financ, itd. V SLOGI JE MOČ Da je neka vlada „uspešna", to je, da družbo vodi po poti, ki ji zagotavlja „mir in srečo", vsaj kolikor je to človeško mogoče, je nujno potrebno, da se taka „politika", kot „gospodarstvo" uspešno in složno razvijata. Od te sloge je odvisna tudi trdnost vlade. O tem imamo dovolj primerov v argentinski zgodovini. Domala vse vojaške vlade so začele svoja delovanja z veliko politično stabilnostjo. Pa so pričele izgubljati svoj vpliv v družbi vsled nesposobnosti za razrešitev gospodarsko-so-cialnih problemov. Trenutno imamo pred očmi drug zanimiv primer: ves politični kapital, ki ga je dosegel severnoameriški predsednik Bush z zmago v vojni v Perzijskem zalivu, se bliskovito krči vsled domače gospodarske krize, ki ji ne najde izhoda. Včasih pa se dogaja obratno: gospodarski uspeh je ogrožen vsled politične neresnosti, ali drugih notranjih problemov. To je trenutno primer argentinskega gospodarstva. Sicer je res ta nestabilnost še v povojih; a prav zato jo je treba podpirati s političnega polja s čim večjo zaslombo vestnosti in poštenosti. In prav tega trenutno manjka. Po eni strani notranji spori, po drugi pa primeri korupcije v visokih vladnih krogih. O notranjih sporih smo že večkrat pisali, tudi v naši zadnji številki. To je gotovo pojav, ki ga je zaslediti po vseh deželah sveta. Očividno je lastno sploh človeški naravi, da nenehoma teži po čim večji oblasti.Več ima, več hoče, pa naj gre za oskrbnika ali za skupine. In v tem oziru je stanje peronizma hujše kot katere koli druge argentinske stranke. Notranji spori, nenehni in neusmiljeni, so tradicija v pe- čim več podatkov o odvzetem premoženju. 2) Zemljiško-knjižni izpisek z vsemi vpisi in izbrisi od 15.5.1945 dalje do dneva vložitve zahtevkov in sicer za vsako nepremičnino posebej. Te dokumente dobite na zemljiško-knjižnem uradu, ki se nahaja na sodišču. Številni razlaščenci so tu že bili in so tudi marsikaj dobili, vendar najbrž ne vseh podatkov, tako kot jih zahteva zakon. Zato priporočamo vsem, da tudi te dokumente zahtevajo na novo. 3) Potrdilo o vpisu osebe, ki ji je bilo premoženje odvzeto, v evidenco o državljanstvu. To potrdilo se dobi pri občinskem sekratariatu za notranje zadeve in sicer tam, kjer je ta oseba živela. Šele potem, ko boste zbrali vse te podatke (to bo vzelo najmanj en mesec časa) je mogoče pripraviti in vložiti zahtevo za denacionalizacijo pri pristojnem občinskem organu. Dr. Lovro Šturm v „Slovencu" 10.1.92 ronizmu; morda zato, ker se ni rodil kot „stranka", marveč kot „gibanje". In tudi zato, ker kot pod Peronom tako sedaj por Menemom (kdo še dvomi, da to ni več peronizem, marveč menemizem), sistem „pesonalizma" dopušča in celo podpihuje take pojave. Ko pa ti pojavi pridejo na dan, se narod strezni in se kaj hitro naveliča tega, da se sile tratijo v medsebojnih sporih, namesto da bi jih usmerili v napor za skupen blagor. Korupcija je tudi sličen pojav. In zato hitri posegi, da bi se vsaka afera čim prej razjasnila in bili krivci kaznovani, da se narodu pokaže vsaj volja končati s temi zadevami. Tako smo prisotvovali bliskovitemu zatonu zvezde do pred kratkim vsemogočnega sindikalista Triacca, ki že sedaj stoji pred sodno preiskavo; in pa kako je kljub vsem naporom interventor v PAMI in Menemov „prijatelj" Miguel Nazur moral pobrati šila in kopita in prav tako sodno raziskujejo njegove storitve. POSEGI, SAMI POSEGI A vrnimo se k notranjim sporom. Eden vzrokov, zakaj se je vlada tako bala preteklih volitev, poleg prej nestabilnega gospodarskega stanja, je bila razkrojenost v stranki v številnih provincah. Da si zagotovi volilni uspeh ali vsaj ne prehude poraze, je stranka na pobudo Menema intervenirala v življenju kritičnih volilnih okrožij. Odstavila je krajevna vodstva in z odločnim posegom poslala tja zvezne komisarje z nalogo, napraviti red in voditi stranko do volitev. Kako hudo je bilo stanje, govore številke: kar sedem provinc je bilo interveniranih, kar je skoraj tretjina argentinskih volilnih okrožij. Kako uspešen pa je bil ta poseg, tudi govore številke: kar v petih je zmagal peronizem, v nekaterih povsem nepričakovano, kot je primer province Santa Fe, kjer so do zadnjega napovedovali zmago radikalov. Sedaj so seveda volitve mimo in želja vlade (in stranke) je, da se ta okrožja vrnejo v naravno legalnost, to je, da si člani stranke sami volijo vodstva, to pa je zapleten razvoj, kajti stari spori hitro ožive. Treba je tudi nekaj časa, zlasti še, da zmagoviti guvernerji najprej ustalijo delo v provincah in ne tratijo moči v novih notranjih sporih. To bo počasen ra voj, kajti sicer lahko propade vse naporno delo, izvedeno v zadnjem letu. Istočasno pa trenutno vlada naletava na zaskrbljujoče inflacijske sunke. Zlasti zdravila so poskočila in vlada ne ve, ali bi posegla in jih zbila s silo ali ostala zvesta svoji ideologiji, pa čeprav bi se potem ob koncu meseca poznalo pri procentih in v žepih in bi trpel njen ugled. Drug podoben primer je s kruhom. Peki trdijo, da morajo povišati, češ da se je cena moki izredno dvignila. Vlada odgovarja, da je avgusta cena padla, peki pa da niso tedaj znižali cene kruhu. Res je, da se je cena žitu izredno dvignila, čeprav je argentinsko žito najcenejše na svetu. Konec tega bo verjetno isti kot vedno doslej: zadnji, ki plača razbite krožnike, je vedno ubogi kupec in vemo, kaj kruh pomeni za najrevnejše sektorje prebivalstva. Enako po lekarnah trdijo, da odkar se je pričelo to poraščaje cen zdravilom, vedno manj prodajo: največji odjemalci zdravil so upokojenci; vemo, kako so prizadeti zaradi krize, katero prav oni najdražje plačujejo. Tukaj vlada ni tako hitro posegla kot tedaj, ko je v stranki šlo za volilne rezultate. Pariz, 24. decembra 1991 Gospod Lojze Peterle Spoštovani gospod prvi minister! Ob prvi obletnici plebiscita, s katerim se je slovenski narod izrekel za samostojno državo, vam Slovenci iz Francije pošiljamo pozdrav za dosežke, ki so v tem letu ob vašem prizadevaju znatno pripomogli h krepitvi slovenske državnosti in začeli uresničevati tisočletni sen njene samostojnosti! Žal vam'teh naših naporov Slovenija danes še na zna množično priznati; dovoljuje pa, da vašim zdravim ukrepom ostanki propadlega sistema z neizrekljivim cinizmom nasprotujejo. Priče smo bili, ko ste kljub domačim nasprotovalnim viharjem kritik utirali pot do tujih, takrat še brezbrižnih ali celo sovražno zadržanih državnikov, da bi jim predstavili slovenski državniški program in jim v imenu slovenske demokratične izvoljene vlade prvi predložili prošnjo za priznanje države Slovenije. Opažamo, da ob prvi polovici plebiscita, s katerim se je slovenski narod v celoti moralno zavzel za služenje slovenski državi, opozicija s svojim anahronizmom še vedno zavira normalno družbeno, pravno in ekonomsko ureditev z načrtnim preprečevajem ukrepov, ki so nujni za čimprejšnji vstop v mednarodni zbor uglednih in uspevajočih držav. Na žalost opozicija ne izvaja samo neprekinjene akcije proti notranji ureditvi slovenske države, ampak se je izkazala tudi za popolnoma nezmožno pri naporih za njeno mednarodno priznanje. Obžalujemo, da tega slovenski narod še ni docela razumel, čeprav je bila v očeh svetovnih opazovalcev današnja slovenska opozicija že davno ocenjena kot negativni element v slovenski demokraciji. Ugotavljamo pa tudi, da je oranje ledine, ki ste ga začeli takoj po vaši izvolitvi, za priznanje Slovenije, ko v mednarodni areni še nihče ni poznal drugih predstavnikov slovenske vlade, ostaja po eni strani v medijih namerno prikrito, po drugi strani pa si dosežke teh prizadevanj mnogi neupravičeno lastijo za svoj notranji politični ugled. Neizpodbitno je, da so v Evropi in po svetu krščanski demokrati prvi postali pozorni na klice slovenske demokracije. Danes so še vedno oni, ki prednjačijo s pobudami in z dejanji za priznanje slovenske države. Ob prvi uresničitvi tega priznanja naj božji blagoslov spremlja vas in vaše somišljenike in nam vliva poguma, da boste izpeljali slovenski državniški program in pripeljali slovensko državo do trdnih bregov miru, pravice in napredka. Slovenci v Franciji božič 1991 Kako do odvzetega premoženja? PAVUNKA K. KOCMUR SVOBODNA SLOVENIJA _ _____ ■ "••«cress?:? :®«sg MAŠA NA SV. URHU Cerkev, spremenjena v muzej, je spet božja hiša V nedeljo po prazniku vseh svetih je bila maša na sv. Urhu, tokrat ne zunaj kot lani, temveč v cerkvi. Po 46 letih je cerkev sv. Urha znova odprla svoja vrta, da bi služila svojemu namenu. Komunistično nasile je spremenilo sveti kraj v sramotno, lažnivo propagando proti domobranstvu in proti Cerkvi. Maša je bila napovedana za vse, ki počivajo na zravnanem — v park spremenjenem pokopališču, in tudi za vse žrtve revolucije med drugo svetovno vojno. Ljudje so prihajali in iz nizkih oblakov je pršilo. Zato je sostrški župnik p. Vid s svojim kaplanom, bogoslovcem in ministrantoma pripravil oltar sredi cerkve. Na njem je Kristus na križu znova blagoslavljal prostor. Sestrski cerkveni zbor nas je z doživetim petjem s kora vabil k maši. P. Vid je navzoče uvedel v sveto opravilo, rekoč: „Zbrali smo se na svetem kraju, kjer so naši verni predniki častili Boga, oblikovali krščansko osebnost in goreli v skrbi za dom in rod. Usoda pa je hotela, da je poštenje bilo izrinjeno in na oltar češčenja se je postavila laž... Že otrokom je znano, da v pravljicah dobro vedno zmaguje. Tudi v zgodovini poštenost, pravica in resnica dobe nekega dne pravo razodetje. Danes smo na mestu, kjer je do nedavnega samo močnejši lahko povzdigoval svoj glas spletk in načrtov. Skromnejši, krščanski, pošteni in rodoljubni duh pa je moral molčati." „Naš shod tukaj naj pomaga resnici na svetilnik. Molitev naj ponuja tolažbo nasilnim vojnim žrtvam na telesu in duhu. Skupno premišljevanje in poslušanje božje besede pa naj nas poveže med seboj, da bomo ostali pokončni Slovenci." „Že na začetku te maše v duhu trdne odločnosti sklenimo: Grajo premagati z razumevanjem, prepir z dialogom, brezbrižnost z odgovornostjo, maščevalnost z odpuščanjem, razuzdanost s krepostmi, laž s čisto resnico, ozkosrčnost s široko odprtostjo in plehkost z večnimi vrednotami. Zakaj človek velja le toliko, kolikor srca ima!" V tem molku je navzoče vodil v tihi molitvi za vse, ki ležijo na sv. Urhu, nakar je razjasnil do sedaj prepovedano zgodovinsko resnico: „Danes smo se zbrali na tem Urhovem hribu, da bi molili za vse tu pokopane. Tu okrog cerkve ležijo naši očetje, matere, sestre, bratje Dobrunjci, ki so zaspali v Gospodu in so do leta 1945 tu našli svoj zadnji počitek. Tukaj ležijo tudi žrtve, ki so jih postrelili Italijani ob partizanskem izzivanju. Tu ležijo prve žrtve revolucije zavednih Slovencev, ki so jih španski borci po mučenju usmrtili, ko še ni bilo domobranskih straž; svojci so jih prepeljali v žegnano zemljo. Na tem hribu počiva tudi 36 partizanov, ki so padli 18. septembra 1943, ko so napadli domobransko postojanko. Tu zraven je tudi nekaj naključnih žrtev domobrancev med revolucijo. Največ pa tod leži zavednih Slovencev, ki so bili po vojni pobiti tu ali kje drugje od naših „osvoboditeljev" in prinešeni sem, da bi se tedanja nova oblast čim bolj utrdila, prekrila svoje zločine in tako očrnila domobranstvo in katoliško Cerkev. Za vse te želimo moliti in jim priznati človeško spoštovanje ter hvaležnost za čiste namene in poštene življenje. Pisatelj knjige „Sv. Urh — druga plat zvona", Ivan Korošec pravi za tukajšnjo, postojanko takole: Bili smo postojanka kot toliko drugih. Postojanka dobrih in manj dobrih fantov. Toda postojanka z namenom straže in obrambe. Nismo bili ljudsko ne proti-ljudsko sodišče in ne stara cukrarna. Trdno sem veroval v dan, ko bo tudi resnica spregovorila, pa ne na drugi ekstrem, temveč preprosto, odločno in dobrohotno, kot so ljudje pod Urhom." Pater Vid je nekoliko postal in premeril tišino navzočih, potem pa nadaljeval z recitacijo odstavkov iz knjige „Sv. Urh — druga plat zvona": „Dokler so bili domobranci na sv. Urhu, je bila cerkev hiša molitve, še v nedeljo, 6. »mmsm Franc Šenk 80-letnik Visok življenjski jubilej je med nami doživel še vedno živahni in čili Franc Šenk iz Carapachaya. Navkljub svojim letom se redno udeležuje slovenskega življenja v svojem okraju in po raznih prireditvah drugod, kakor tudi njegova družina, ki jo je vzgojil zavedno slovensko.. Slavljenec se je rodil 1. januarja leta 1912 na Suhi ob Predosljah pri Kranju. Oče mu je padel v prvi svetovni vojni, tako da je zanj morala skrbeti mama. Solo je obiskoval v fari, pozneje pa je dokončal kmetijsko šolo na Grmu pri Novem mestu. Kot mladenič je rad sodeloval pri prosvetnem in kulturnem življenju maja 1945. Da bi partija prikrila svoje zločine ter zavedla javno mnenje, se je poslužila stare taktike: »Naprti svojemu sovražniku zločine, ki si jih sam izvršil. S tem ga prisiliš, da se brani, namesto da bi te tožil«. " „Meseci maj, junij in julij 1945 so bili meseci grozot mučenja, klanja, sekanja udov in glav za uradno pripravo morišča. V cerkvi so razbili oltarje, prižnico, obhajilno mizo, klopi, spovednico, pokradli slike, lestence, posodo in razbili zvonove. Ko so preuredili cerkev v muzej laži, je bilo potrebno obenem podreti novo zgrajeno mežnarijo. Tudi klet so znova zgradili, da bi dala videz neke grajske ječe, kjer je vse močno omreženo. Prvotna klet je bila pol-pritlična soba z velikimi omreženimi okni. Nihče od zaslišanih ni mogel priznati, da je videl ali vedel za domobranske morije. Junaška mežnarjeva mati je na vse obtožbe in podtikavanja izjavila pred „ljudskim sodiščem": „Kar Boga in sveče prinesite, pa bom prisegla, da domobranci niso nikogar mučili in pobili na sv. Urhu!" „Pa tudi če bi," je pripomnil p. Vid, „kaj je to proti deset tisočem nedolžno pobitih ob mučenju v Teharjih, Šentvidu, Škofji Loki, Krimski jami, Toškem čelu, Rogu, Dravskem polju in drugod." „Sedaj, ko opravljamo molitve za pokojne, se naši vzdihi obračajo k velikemu Bogu, da pokojnim podeli nedoumljivo srečo božjega življenja, nam pa da zasluž-enje po njihovi priprošnji." Ob koncu je p. Vid pozval k prizadevanju: „Ne čakajmo na nove in drugačne čase, marveč sprejmimo izziv nase in poizkusimo spremeniti že današnji dan — naše življenje, z več vestnosti, delavnosti, z več razumevanja bližnjih, z več pripravljenosti za odpuščanje, poštenost, ljubeznivost in solidarnost. Z več molitve in tudi sprejemanja križev. Tako si bomo pripravili največji zaklad dobrega človeka, farana in državljana, resnici pa pomagali na svetilnik." Po končani sv. maši je p. Vid povabil hčerko avtorja Ivana Korošca, da je recitirala njegovo poezijo „Domovina", ki je izbruhnila iz njega ob snidenju s Slovenijo po 46-letnem eksilu. Zakon o denacionalizaciji svojega kraja, kot pevec je nastopal pri krajevnem zboru, sodeloval je pri gledališkem odseku in pri Orlih. Pozneje je bil poslan v Prago, Budimpešto in Beograd, deloval pa je tudi v Slovenski ljudski stranki. Leta 1940 se je poročil z Anico Šink, s katero je imel 9 otrok, od katerih so trije že pokojni. Ko se je pričela revolucija, je bil med prvimi pri ustanovitvi gorenjskih domobrancev, poveljnik njihove postojanke in velik nasprotnik komunizma. Ko je leta 1945 zapustil domovino, je šel skozi Vetrinje, Peggez, Spittal, leta 1948 pa je odšel v Argentino, kjer si je postavil svoj dom v Carapachayu. Sodeloval je pri akciji za Slovensko hišo, za slovenske misijonarje, redno prebira slovenske publikacije in knjige, med njimi je tudi redni naročnik našega lista. Po 46 letih se je lani na dan Samostojne Slovenije prvič vrnil v domovino na obisk, ko je bil njegov sin France posvečen v duhovnika in je v domači farni cerkvi pel novo mašo. Ko je sedaj doživel svojo 80-letnico pri polnih močeh, je slavje preživel skupaj z ženo, otroki in vnuki ter dobrimi prijatelji. Tudi naš list mu želi še dolgo vrsto let zdravja in moči v krogu svoje družine! Ta zakon je bil izglasovan in objavljen v uradnem listu RS dne 29. novembra 1991. Zakon določa vrnitev krivično zaplenjenega premoženja. Öen 3. „Upravičenci so samo fizične osebe." Edina izjema je slovenska Cerkev. Te sreče, izgleda, ne bodo imeli razni kulturni in telovadni domovi, bivša last Orlov, Slovenskih fantov in deklet, katoliških skupnosti. Isto velja za sokolske domove. Med upravičenci za povračilo tudi ni specifično navedena skupina Slovencev, ki so bili prisiljeno izseljeni 1945-6 pod lažno pretvezo, da so tujega pokolenja. Minister dr. Rajko Pirnat v obvestilu, ki je dospelo med izseljence, o tem zakonu navaja 9. člen: „Niso upravičenci fizične osebe, ki v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, niso bile vpisane v evidenco državljanov (državljansko knjigo), razen v primeru, ko je bil posameznik zaradi verskih ali drugih razlogov interniran ali se je boril na strani protifašistične koalicije (2. odstavek 9. člena)." Gornje bi bilo za politične begunce usodno, vendar začuda dr. R. Pirnat ne navaja 3. odstavka 9. člena, ki pravi: „Če je bilo premoženje podržavljeno kot posledica prenehanja državljanstva z odvzemom se šteje, da je bilo podržavljeno jugoslovanskemu državljanu." Ta pravi rek bi moral razveljaviti gornji drugi odstavek glede državljanstva. Zanimiv je stavek iz drugega odstavka: „Zaradi verskih ali drugih razlogov interniran ali se je boril na strani protifašistične koalicije." Močno diši po diskriminaciji, poznani iz dobe enoumji 16. člen. „Premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb." Ta odločba more biti za emigracijo usodna. Gre za posestva in. premoženje velikega števila predvsem političnih emigrantov, domobrancev. Po zaplembi so jih dobili največji podporniki revolucije, partizani in partijci. Ti so seveda poskrbeli za „ilegalni " prenos lastnine, vpisane danes v zemljiške knjige. Gre za poznani argument, predebatiran v zvezi z tem zakonom, da se starih krivic ne more popraviti z novimi krivicami. Argument je seveda povsem ničev, nikjer na svetu poznan in uporabljen. Ni pravne države, ki ne poskrbi za povrnitev krivično odzvete in ukradene imovine v last in posest! Kupec, ki sam ali preko advokata ne preveri lastninske pravice prodajalca, je takemu riziku izpostavljen. V Sloveniji se je še kako dobro vedelo, da je posredi ilegitimna, krivično pridobljena zemlja in imovina! Kaj bi rekli naši izseljeni Korošci in Brežičani, ko so se vrnili leta 1945 iz pregnanstva, če ne bi dobili nazaj svojih posestev, ker je oblast poskrbela za „ilegalno" prevknjiženje. Člen 87. „Ne glede na določbe tega zakona niso upravičenci do denacionalizacije prejšnji lastniki premoženja, ki je bilo podržavljeno po zakonu o odvzemu vojnega dobička." Človeki ob tej krivici zastane sapa. Kdorkoli je imel med vojno odprto trgovino, podjetje (povsem normalna zadeva) in je bil sorazmerno bogat, ga je partija pritisnila in kaznovala s tem krivičnim zakonom. V tej kategoriji so bili namreč bogataši, katerih premoženje, lepe vile v Ljubljani, so si hoteli prilastiti najvišji funkcionarji KPS. Ti še danes tam živijo! Kako so mogli Demosovi poslanci in vlada pristati na gornji člen, je nerazumljivo. Zakon o denacionalizaciji bo popravil marsikatero krivico. Najmanj sreče imajo po tem zakonu politični begunci. Zanje bo le malo krivic popravljenih. Kar je še slabše, večina krivic bo ostala in brez velikega upanja na pravično rešitev. Nekaj upanja bo v novi slovenski ustavi. Člen 8: „Zakoni morajo biti v skladu z veljavnimi načeli mednarodnega prava" in člen 15: „Zagotovljeno je sodno varstvo in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve." Po gornjem se vidi, da si je levi blok zagotovil, da ne bodo zgubili krivično nagrabljenega premoženja. To premoženje pa je bilo v glavnem v rokah politične emigracije. Človeka prevzema sum, da je emigracija ona, ki plačuje domače politične račune. Ati naj solidarnost emigracije do nove slovenske oblasti gre tako daleč? Dr. Peter Urbanc za resnico in vrnitev cerkve na Sv. Urhu Pogovor z župnikom patrom Vidom Prizadevanje Ob dogodku, ko je po 46 letih bila znova maša v cerkvi na sv. Urhu in se je tako dolgoletni muzej za nekaj ur spremenil v hišo božjo, smo čutili dolžnost pogovora z odgovornim za cerkev sv. Urha, župnikom patrom Vidom Jungerjem. Sprejel nas je v župnišču v Sostrem, mlad človek, minorit, doma iz Podhlednika pri Ptuju. Kot pristen Štajerec je poln življenja, veseljak in silno delaven. Človek, ki se z iskreno ljubeznijo zanima za sočloveka, zato je tudi deležen priznanja in ljubezni svojih faranov. Koliko časa ste že v Sostrem? Kot župnik že pet let. Prej pa sem bil pet kot kaplan. Kako in kaj ste vedeli o sv. Urhu? Za dogajanja na sv. Urhu in za življenje v tukajšnjem kraju sem zvedel, ker sem tukaj študiral kot bogoslovec od leta 67. Takrat sem se s to problematiko prvič seznanil, naravno, s tako imenovane Cme strani. Nikoli pa se ni govorilo — glasno — o pravi resnici, ki zadnje čase prihaja na dan. Ko pravite o „s črne strani", mislite na zgodovinsko razlago? Torej tako kot je komunistična partija „zrežirala" svoje načrte. Tako, kot se je smelo slišati in kot so razlagali razni vodiči, ki so vodili skupine na sv. Urh. Izdali so tudi neko knjižico o Urhu. Od tam sem najprej izvedel, ker na Štajerskem se o tem ni govorilo. Čeprav sedaj odkrivajo razne stvari, mislim, da bo preteklo še nekaj časa, da se bodo ljudje upali in povedali svoje mnenje. Kaj pravijo ljudje tega okolja o sv. Urhu? Ljudje težko govorijo, ker so bili osebno zelo prizadeti z izgubo svojih najdražjih: Starši svojih sinov, sestre in dekleta svojih fantov. Ti ljudje so bili po vojni zastra-hovani in postavljeni „na stranski tir". Niso si upali niti smeli govoriti resnice v javnosti o tem. Medtem pa je komunistična stran poveličevala svoje žrtve in blatila nasprotnike v isti luči, kot je prikazano v knjigi Štefanije Podbevšek „Sv. Urh". Ko smo imeli lani prvikrat mašo na sv. Urhu in je bila v časopisju novica, da bo prava resnica šele prišla na dan, se je oglasila neka gospa, kateri so očeta ubili partizani, mater pa „naj bi" domobranci. Vendar je za partizane našla opravičilo, za mater pa, ki je izginila le pod domnevo, da so jo ubili domobranci, je pa izlila ves srd na protikomuniste. To je tipično, kako ljudje presojajo. Alenite, da so bili in so morda še pod močno propagando? Ja, pod tako močno propagando in terorjem, da je vse, kar je bilo domobransko ali cerkveno, moralo biti črno, kar pa je bilo partizansko, četudi zgrešeno, je moralo biti sprejemljivo. Kako ste prišli do tega, da naj bi bila maša na sv. Urhu? Ko se je začela odjuga zaradi demokratičnega vzdušja tudi po okoliških deželah, sem rekel: „Enkrat bo treba začeti z mašo na sv. Urhu, ker računamo, da bomo dobili cerkev nazaj. Če ne začnemo sedaj, bo možnost vedno težja." Mislil pa sem, da so „vsi sveti" in dan „vernih duš" najprimernejši, ker ravno zaradi mrtvih je toliko „pompa", če se tako izrazim. Nekateri so mi odsvetovali, pa mi je nekaj šepetalo naj vztrajam. In tako sem dober mesec pred praznikom oddal prošnjo na oddelku za notranje zadeve. Nepričakovano hitro sem dobil odgovor in dovoljenje za mašo. Medtem pa sem se nekako zavaroval, če bi se kaj zaostrilo. Prosil sem za podporo Krščanske demokrate, Demos, obvestil nadškofijo, naš minoritski provinciat, občino, krajevno skupnost. Nobene stvari, ki jo podvzamem v širšem obsegu, ne delam brez vednosti predstojnikov in oblasti. Letos se na to nisem oziral, ker je bila zadeva čisto verskega značaja in ni nikogar več motilo. Okoli cerkve je bilo nekoč pokopališče, kaj seje z njim zgodilo? Po vojni so ga zravnali, ko so urejali park. Vaščani Dobrunj so tu pokopavali svoje pokojne. Nekaj zidu, ki je ostalo, še spominja na božjo njivo. V zemljiških knjigah stoji zapisano, da je to še vedno naša, cerkvena last. Potem, ko dobite cerkev nazaj, avtomatično vam pripada tudi zemljišče? Seveda, cerkev in vse, kar spada k njej. Ali imate pri tem prizadevanju kakšne težave? Ko smo tu imeli prvo mašo, so se takoj oglasili liberalni demokrati iz občine Moste-Polje. Maša je bila popoldan. Dopoldan pa so oni priredili na sv. Urhu tiskovno konferenco. Udeležili so se je le trije časnikarji. Ko sem prišel, da bi pripravil za mašo, in sem uvidel njih namen, sem jim dejal: „Jaz sem tukaj župnik. Ne vem, zakaj se prizadevate, da bi ostalo last občine, kar je cerkveno? Razumite vendar, da je sedaj naš glas enakopraven z vašim." Odgovorili so mi, da hočejo prostor za kulturne prireditve, pa sem jim odgovoril, da imajo zato dvorano v Zadvoru. Potem za koncerte, za rekracijski prostor. „Za koncerte je dovolj dvoran, ki čakajo prazne, rekreacijo pa lahko vsak prakticira tu po gozdu in nihče ne bo branil." So to razumeli in sprejeli? Razumeli morda niso, temveč so spoznali svoj položaj v času. Včasih so rekli „tako", udarili po mizi in „takö" je moralo biti. Nihče ni smel ugovajati. Zdaj pa gremo počasi demokraciji naproti, novim časom in mislim, da je prav, da se reči pretehtajo. Kako je bilo ob 26. juniju? Ta dan smo prav tako imeli mašo na sv. Urhu, za domovino, ker je bilo svetovano od nadškofije in tudi od sekretariata za propagando, da naj bi osamosvojitev proslavili na različnih krajih. Demos je nameraval pripraviti kres na Kašeljskem hribu, ki pa je težko dostopen, zato sem prišel na idejo, da bi pripravili na sv. Urhu, z mašo. Na začetku maše so nas dvakrat preleteli avioni tako nizko, da je kar bobnelo. Čeprav smo se prestrašili, je bil po maši kratek program, da osvežimo našo slovensko zavest do domovine: Nekaj pesmi, recitacije in govor. Po proslavi je bilo kresovanje, kjer smo s sodelovanjem dobrih ljudi in župnijske kleti pogostili navzoče. Dobra ozvoče-nost je privabila mnogo Dobrunjcev. V pri- jetnem vzdušju je narodna zavest osvojila prvo mesto in družabno prijateljsko razpoloženje je trajalo pozno v noč. Cerkev sv. Urha je dobrunjska cerkev. In ves ta povojni čas, ko je bila zaplenjena, so bili vaščani brez cerkve? Seveda. Sv. Urh je podružnica fare v Sostrem. Vse cerkve imajo svoj letni praznik — žegnanje. Ko so to podružnico spremenili v muzej, so bili Dobrunjci prikrajšani za svoj cerkveno-vaški praznik vse 46 let. Bila pa je vsako leto zahvalna maša vasi Do-brunje tu v fari. Tudi k maši prihajajo v farno cerkev, vendar njihova srca so vedno želela k svoji cerkvi na grič. Svoj čas je Sostro spadalo pod pra-župnijo Šmarje Sap na dolenjski strani, dočim je bil sv. Urh podružnica fare sv. Petra v Ljubljani. Ta famo-zgodovinska meja je zaznavna še sedaj. Ali se tudi Dobrunjci prizadevajo, da bi dobili nazaj svojo cerkev? Seveda. Ponosni so na svojo cerkev in veseli, da se nekaj premika. Kar naprej sprašujejo: „No, kdaj bo že vendar na sv. Urhu prostor v cerkvi samo za molitev? Ali ne bi tudi mi naredili odločno, kot so komunisti leta 1945? Oni so postavili zvezdo nad cerkvijo, razbili oltarje, opremo zmetali v gozd in uničili. Zakaj tudi mi ne pometemo sedaj z muzejem brez vrednosti, ki ne prenese zgodovinske kritike?" Kaj pa muzej pravi k temu? Muzej si prizadeva, da bi bila razstava ne več v cerkvi, temveč v mežnariji, kar je ostalo podrtije pritličja. Razstava z novo rdečo nitjo, z novo vsebino. To „spremembo" naj prenesejo v Tivoli, saj imajo tam celo stavbo posvečeno NOB. Poleg tega pa morajo vse spremeniti, kajti to, kar je tu, ne odgovarja več resnici. Mi smo že od prve maše vodili pogovore z občino, muzejem in zavodom za spomeniško varstvo. Težišče na teh sestankih je bilo vedno, da bi mi uredili novo razstavo na svoje stroške. Kako naj bi jaz duhovnik delal propagando in blatil samega sebe? Mislim pa, da vse, kar smo do sedaj storili, bi morala biti zavzetost ne samo na župnijski ravni, temveč tudj na škofijski in vseslovenski, da bi izmili madež na domobranstvu in katoliški Cerkvi, Kako je bilo z duhovnikom, ki je bil med vojno župnik te fare? Od leta 35 de 65 je bil tu župnik Vrče Franc. To pomeni, da je vodil zelo modro dušno pastirsko politiko. Če bi on delal, kar so mu hoteli naprtiti, bi bil že med vojno premeščen, po vojni pa zaprt ali ustreljen. On ni bil niti en dan zaprt. Kako se vsklada „zgodovinska resnica o sv. Urhu"z dejstvom, da župnik te podružnice ni bil zaprt? Nikoli ni bilo postavljeno to vprašanje. Oni so pač zasnovali svoj načrt. Morali so prekriti žrtve v Rogu, Teharjah, Krimski jami, Šentvidu, Škofji Loki in kdo ve še kje. Oni so morali najti krivca, kateremu bi naprtili te svoje zločine. Zato so morali kazati s prstom dovolj močno, dovolj glasno in dovolj blizu Ljubljane, da bi lahko vsi, ki bi prihajali v slovensko središče, to opazili. Zato so izkoristili cerkev sv. Urha, ker je bila poleg postojanka, da so očrnjevali Cerkev in domobranstvo. Alije bila med vojno maša na sv. Urhu? V Dobrunjah je stanoval domačin, s Štajerske preseljeni duhovnik profesor Anton Selan - Pajsarjev. On je vsak dan maševal v cerkvi na sv. Urhu. Razne obtožbe pravijo, da so domobranci v cerkvi mučili, ubijali, da so imeli pod korom mesnico itd. Če bi od tega bilo kaj res, bi bil škof prvi, ki bi zabranil maševanje v taki cerkvi. To so bile iz trte zvite laži, ki sedaj izgubljajo noge. Redna maša je bila celo tisto zadnjo nedeljo, 6. maja 1945 pred Odhodom. To je najboljši dokaz, da je cerkev ostala neomadeževana. Ali je ka teri zgodovinar že skušal dognati resnico o sv. Urhu? Žal takšnih zgodovinarjev ni, ker vsi, ki se ukvarjajo z zgodovino so ali bili v službi režima ali pa so bili po vojni vrnjeni ter bili vzgajani v socialističnem duhu. Lani sem govoril z nekim pravnikom, ki mi je zaupal: „Čeprav intelektualec, moram reči, da sem izvedel za Kočevje in Teharje Sele pred nekaj leti, ker sem bil pač vedno v krogu režima. Nihče ni povedal resnice! Če bi pa kdo kaj „brskal", bi bilo takoj prepovedano." Takq da avtentičnih zgodovinarjev nimamo. Kar je sedaj velika zasluga, je edino knjiga pisatelja Ivana Korošca, ki je kot očividec priča dogodkom. Pokojni župnik Vrče je prebral Pod-bevškovo knjigo o Urhu. Ob robu je zaznamoval odstavke: „To je res. To ni res. To je laž." Vso knjigo je dopolnil s svojimi pripombami. Ko je on šel v pokoj v Devici Mariji v Polju, je ta knjiga izginila. Prej ste omenili proti da smo pač že imeli svoj prestol, torej državno tvorbo, in dati to pod nos bivši Jugoslaviji in nepoučanim v vednost nikakor pa ne Avstriji. Svojčas nas je predhodnica te države spremenila v nekakšno tujsko legijo in tujce na lastnih tleh, da se tega niti nismo dovolj dobro zavedali. Toda zadosti, kajti to je že resnica in torej ne več politika... Zato recimo raje, da se tukaj od „nekoč" nadaljuje nekakšna pravljična drama z naslovom „Razžaljena mačeha", ki Zahvala Deset dni svojega dopusta sem nepozabno preživela v Argentini. Še v mladih letih sem premišljevala, kje neki je ta Argentina, kjer živi moja teta Urška Boštjančič. Predstavljala sem si, da je skrita nekje na južnem delu Amerike in vedno sem si želela, da bi obiskala mojo teto. A letos smo imeli to srečo, da sem lahko obiskala to lepo deželo, ki ni nič manj vredna kot druga, a slovenski ljudje, ki v njej živijo, pa so še več vredni kot drugod, saj so bili do nas nepopisno prijazni in vljudni. Tako se morava posebej zahvaliti Andreju Kostelcu. Brez njega bi bilo težko preživela teh deset dni, saj nama ni bil le dober prijatelj, ampak tudi brezplačen šofer. Zato se mu iz vsega srca zahvaljujeva za vse, kar je storil za naju. Čestitamo slovenski mladini, ki tako lepo govori slovensko. Starši, bodite ponosni na svoje otroke, a otroci tudi na starše. Čestitava igralski skupini, ki sva jo videla, kako je igrala Cvetje v jeseni. Prav lepo se zahvaljujeva za vso prijaznost in gostoljubje prijateljem očetu Tonetu Kostelcu, enako tudi sinu Tonetu in Mariji Kostelec, gdč. Olgi Skubic, ge. Nežki in g. Lojzetu Skubicu ter zakoncema Repovž, enako pozdravljava tudi družino Kržišnik ter vse Oblakove. Tudi skupino, s katero smo balinali ter druge, s katerimi sva se srečavala v obeh slovenskih domovih in se njih imen žal nisem zapomnila. Pozabila pa nisem na nepozabno folklorno skupino, ki mi je tako prirastla k srcu. Kar pogumno plešite naprej in upajmo, da na svidenje! Ob tej priliki vam vsem želiva blagoslovljene božične praznike ter sreče in zdravja ter obilo božjega miru v novem letu 1992. vaša prijatelja Branko in Albina Kalc iz Avstralije REŠITEV KRIŽANKE: VODORAVNO: 1. Edin. 5. Mati. 9. Kis. 12. Novec. 14. Gaspari. 16. Marela. 18. Točaj. 20. Nosi. 21. Solun. 22. Ara. 24. Amen. 26. Krst. 28. Ki. 29. Prodaja. 31. Ko. 32. Obri. 34. Noža. 35. Vod. 36. Norma. 38. Ivan. 40. Pisal. 41. Zmoten. 43. Oceniti. 45. Rotor. 47. Lan. 48. Neda. 49. Soča. NAVPIČNO: 2. En. 2. Dom. 3. Ivana. 4. Nero. 6. Aga. 7. Ta. 8. Isto. 9. Kačur. 10. Iransko. 11. Sij. 13. Česar. 15. Polka. 17. Limona. 19. Jako. 21. Snažim. 23. Ribnica. 25. Edo. 27. Toda. 29. Piran 30. Javor. 33. Rosen. 35. Vneto. 37. Mlin. 39. Atos. 40. Pol. 41. Zid. 42. Noč. 44. Te. 46. Ra. se, kot vse začne „nekoč je bilo", danes pa moramo pač razumeti, da se nekdo pa čeprav visoko v varnem gnezdu počuti nelagodno, kadar zasliši potujočega pevca peti, da se je izlegel iz kukavičjega jajca. Se zlasti, ko sliši, da je mati legla takrat, ko je v gnezdu že bilo eno jajce in en mladič. Kadar se temu mladiču še vedno zapoje tako, kot je slišal svojo pravo mamo, ga nihče ne more prekositi. Prav to pa je bolečina: vsake mačehe in tako velika, da postane huda, sester, da postanejo hudobne, pastorke pa, da se zave svojega uboštva in krivice. Takrat mačeho popade paničen strah, da pastorka spozna resnico o kukavičjem jajcu in gnezdu ter bi jo zato zapela vsemu svojemu zasužnjenemu rodu, kot jo zna v svojem čudovtem jeziku, kajti takrat bi se spremenila v prečudovito mlado kraljično, ki že čez tisoč let zakleta blodi s svojim ljudstvom vred. Njena pesem „gor čez izaro, gor čez gmajnico..." bi odvzela sužnjosti vse, ki bi jo razumeli... Miran Mihelič, Bovec, Slovenija Posredoval Vinko Levstik SLOVENCI V ARGENTINI SAN LÜIS VILLA MERCEDES V Villa Mercedes, San Luis, nas je le malo, toda za božične praznike se zberemo in skušamo našim mladim prikazati ves čar naših starih navad. Vsako leto pridružimo temu prazniku tudi zaključek šole Mirka Kunčiča. šolski otroci so pod skrbnim vodstvom Jožice Zupančeve in Marije Urbančičeve dovršeno zaigrali Sneguljčico. Odobravanja ni bilo ne konca ne kraja. Scenerijo je mojstrsko priredil Božo Urbančič. Po kratkem odmoru se je pred začudene in pričakujoče otroške obraze spustil iz nebes sam sv. Miklavž s spremstvom. Pridne je obdaril, manj pridni pa so imeli opravka s parkelji. Po Miklavževem odhodu so mlajši in starejši občuteno zapeli nekaj božičnih pesmi. Prav za konec pa so otroci dobili šolska spričevala. Letos nam je prostor še enkrat nudilo podjetje bratov Oblak — Cerra-mientos Martin. Čeprav sta naša skupnost in tudi slovenska šola bolj skromni (šolo obiskuje 10 otrok) z veseljem spremljamo utripe slovenstva v Buenos Airesu in tudi v matični domovini. F. S. Fundador: MILOŠ STARE Director: Valentin B. Debeljak Propietario: Eslovenia Unida Redacción y Administradón: RAMON L. FALCON 4158 (1407) BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono y Telefax: (54-1) 643-0241 Glavni urednik: Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj Correo Argentino Central (B) FRANQUEO PAGADO Concesión N2 5775 TARIFA REDUCIDA Concesión N2 3824 Registro Nac. de la Propiedad Intelectual N2 85.462 Naročnina Svobodne Slovenije: za Argentino S 50; pri pošiljanju po pošti pa $ 55; ZDA in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 100 USA dol.; obmejne države Argentine 90 USA dol.; Evropa 110 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 120 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 75 USA dol. C Čeke na ime „ESLOVENIA LIBRE Stavljenje: MAUVILKO Talleres Gräficos "VILKO" S.R.L., Estados Unidos 425 (1101) Buenos Aires - Tel.: 362-7215 D C Nova telefonska številka v Slovenski hiši OBVESTILA ČETRTEK, 30. januarja: Sestanek zaupnikov SLS v Slovenski hiši ob 20. Slovenska ljudska stranka vabi na sestanek zaupnikov in somišljenikov Poročilo o delu SLS in o političnem položaju v Sloveniji. V četrtek, 30. januarja, ob 20. uri v mali dvorani Slovenske hiše. t Vsem znancem sporočamo, da je umrla v Slovenski vasi v Lanusu gospa Marija Goljevšček por. Berčič Zahvaljujemo se vsem, ki so prišli kropit in jo spremili na zadnji poti na pokopališče v Lanusu. Žalujoči: mož Darko, sinovi Fabijan, Damijan in Femando, mati Olga, sestra Ivanka, bratje Andrej, Marijan in Pavel, tast Lovro in tašča Marija Berčič, svakinji Lea, Gabrijela in svak Frančišek ter ostali sorodniki Pogrebni zavod Parana, 207-8916; 254-0547; 208-2302