UDK 316.323.72:331.107.8
Miroslav Stanojevič
DRŽAVNO INDUSTRIALIZIRANA
DRUŽBA KOT NEDOKONČANA
MODERNOST
Opis ključnih virov oligarhične moči profesionalne uprave jugoslovanske
delovne organizacije (podan v kontekstu raziskovanj distribucije moči znotraj ju-
goslovanskega »podjetja«) nedvoumno kaže, da je poglavitni vir te moči (obstoje-
či) jugoslovanski politično-institucionalni sistem . Takšen vir moči razkriva dolo-
čen netržen način strukturiranja (socialnega sistema) jugoslovanske delovne or-
ganizacije ter potrjuje tezo, da je tudi jugoslovanska družba v celoti zgodovinsko
strukturirana po načelu netržnega posredovanja produkcije in porabe .
Znotraj tega načela strukturiranja je dosegljiva le delna modernizacija druž-
be. Zaradi tega je osnovno vprašanje strategije razvoja takšne (na ta način struk-
turirane) družbe sprememba osnovnega načela družbenega strukturiranja kot
ključnega pogoja dokončanja modernosti .
The discription of the principal sources of oligarhic power of pro fessional
management in the Yugoslav work organization (presented in the context of po-
wer distribution research within Yugoslav »enterprise«) shows unambiguously
that this power has ist main source in the (existing) Yugoslav political institucio-
nal system. Such source of power reveals a certain nonmarket pattern of structu-
ring (the social system of) the Yugoslav work organization and confirms the the-
sis that Yugoslav society, too, is historically structured entirely on the principle of non-market mediation of production and consumption.
Within this principle of structuring only partial modernization ofocie y can
be achieved. Therefore the basic issue of the development strategy of such a (thus
structured) society is in shanging the basic principle of social structuring as a
crucial condition of completion of modernity.
industrijska družba, delno modernizirana družba, podjetje, moč
I .
Najrazličnejše teorije industrijske družbe poudarjajo, da je primarna in-
stitucija industrijske družbe industrijsko podjetje, osrednje načelo družbe-
nega organiziranja (»os« družbe) pa hierarhija, ki je izpeljana iz organizacije
dela, primerne strojni produkciji (Bell, 75) . Sama organizacija strojne produk-
cije implicira neko rigidno hierarhičnost, s katero se - ponavadi - istoveti in-
dustrializem . 1
Zgodovinsko gledano je ta hierarhija produkcijskih aparatov industrijske
družbe vzpostavljena - ter reproducirana - kot vitalni del »mehanizma« ra-
cionalne, tržno naravnane produkcije : ta hierarhija (je) »prevaja(la)« prisilo
trga v produkcijo? Iz te značilnosti geneze racionalne hierarhije modernega
industrijskega podjetja - da je pač nastala v interakciji s trgom - izhaja ugoto-
vitev, daje tudi reprodukcija njene racionalnosti možna samo v tej interakciji,
namreč le v tržnem kontekstu. Konsekvenca te ugotovitve je, da ni vsaka (ri-
gidna) hierarhija industrijskega produkcijskega aparata moderna hierarhija .
51
Moderna je samo tista, ki je tržno naravnana : modernost hierarhije indu-
strijskega produkcijskega aparata je vsebovana v njeni navezavi na
trg . .
Trg je šifra modernosti . Seveda, ne kakršenkoli trg, temveč (kategorial-
no avtonomna) sfera razvitih menjalnih razmerij, ki korespondira zgodovin-
sko prvi generalni ločitvi produkcije in porabe: tej ločitvi odgovarja vmešča-
nje - prav zaradi njene splošne narave - tokrat osrednjega posredujočega
»mehanizma« - trga.3 Šifra modernosti je torej takšno tržno posredovanje
produkcije in porabe, ki deluje kot generalni princip (re)produkcije družbe .
Splošnost produkcije za trg implicira mehaniziranost te (masovne) produkci-
je : vsaka moderna družba je industrijska družba . Nasprotno pa: vsaka in-
dustrijska družba ni nujno tudi moderna družba. Industrializem je namreč
nujen, ne pa tudi zadosten pogoj modernosti . Modernost se nanaša » le«na ge-
neralnost blagovne produkcije, torej na producijo za porabo prek trga kot do-
minirajoče načelo strukturacije družbe 4 Struktura modernosti izhaja iz te
točke: relativna kategorialna avtonomnost trga (raz)ločuje sfero produkcije
in porabe, obenem pa ti dve sferi integrira in loči od države . Država je tu sicer
navzoča, vendar izključno s posredovanjem trga . Kategorialna avtonomnost
trga vsebuje (konstituira, omogoča) torej razlikovanje družbe in države . Vse
značilnosti modernosti se lahko seveda izpeljejo iz te točke . . . Temeljna zna-
čilnost moderne industrijske družbe je torej generalnost blagovne produkci-
je . . .
Seveda -čisto- menjalno razmerje, trg kot izključna oblika posreodvanja
produkcije in porabe, »čisto ržno gospodarstvo« zgodovinsko nikoli ni obsta-
jalo . Razvito menjalno razmerje je prav od začetka vključevalo določene obli-
ke državnega delovanja. Prav ta navzočnost države (prav od začetka) v polju
posredovanja generalno ločenih sfer produkcije in porabe odpira neko logič-
no možnost vzpostavljanja določenega alternativnega načela družbenega
strukturiranja. Sama ločenost produkcije in porabe namreč » išče«nekakšno
obliko posredovanja, ki je lahko - ne pa tudi nujno - tržna. Načeloma torej ta
(raz)ločenost sploh ne izključuje možnosti »ne-tržnega«, čisto državnega po-
sredovanja produkcije in porabe .
Prav to možnost so materializirale socialistične revolucije 20 . stoletja :
substituirale so tržno z državnim posredovanjem produkcije in porabe . Ta
substitucija seveda nikoli ni bila popolna . Le v najradikalnejših fazah posa-
mičnih revolucij je bila dosežena točka nekakšnega »čistega« državnega na-
domeščanja trga, praviloma pa je bila - kot empirično nevzdržna ter po nepo-
srednih konsekvencah katastrofična - zelo hitro opuščena . To, kar velja za
trg, velja tudi za državo : nobena od teh oblik ni (bila) zgodovinsko možna kot
čista oblika posredovanja produkcije in porabe .
Program tistega dela socialističnih intervencij v zgodovino, ki so se doga-
jale kot intervencije v nekakšen rob modernosti ali celo predmodernosti, je
bil program modernizacije, ki je bil formuliran v terminih ukinitve kapitala
oz. ukinitve blagovne produkcije nasploh . Resnični rezultat tega »segmenta«
socialističnih intervenc v zgodovino so bile različne kombinacije državnega
in tržnega posredovanja; tem kombinacijam je bila skupna primarnost dr-
žavnega posredovanja . Prav ta primarnost državnega posredovanja - primar-
nost, ki implicira marginalizacijo trga - je differentia specifica socialističnega
industrializma.5
Ker se je vdor države v polje posredovanja produkcije in porabe dogajal
na robu modernosti, torej (praviloma) v družbah, ki so bile na pragu industrij-
skega razvoja - v družbah, ki niso imele ne razvitega trga ne industrijsko
52
»konstituirane« sfere produkcije - ta vdor konkretno zgodovinsko gledano v
večini primerov ni pomenil substitucije trga : razvitega trga v teh družbah na-
mreč (praviloma) sploh ni bilo . Država je - kot glavni agent industrializacije v
teh družbah - delala na modernizaciji teh družb: (raz)ločevala je produkcijo
in porabo ter na ta način (kot subjekt tega razločevanja, kar spotoma) spro-
ducirala tudi zgodovinsko popolnoma nov prostor posredovanja teh sfer : pro-
stor netržnega posredovanja produkcije in porabe . Prav ta prostorje - kot os-
novni rezultat realiziranega segmenta ambicioznega projekta ukinitve bla-
govne produkcije (v tej perspektivi formuliranega programa modernizacije) -
zgodovinsko fiksiran v ključno značilnost nekega posebnega tipa industrijske
družbe; le-to lahko prav v soglasju s to ključno značilnostjo opredelimo kot
omejeno ali delno modernizirano družbo .
Večina teh družb je (danes) industrializirana, kar je nedvomna značilnost
modernosti ; nikoli pa niso dosegle stopnje generalizirane blagovne produkci-
je, ki je resnična šifra modernosti . Te stopnje blagovne produkcije niso dose-
gle prav zaradi določenega načina industrializacije : rezultat državno posre-
dovane (izredno hitre, zgoščene) industrializacije je lahko le delna, enodimen-
zionalna modernizacija. Na koncu procesa državno posredovane (iz-
redno hitre, zgoščene . . .) industrializacije se izkaže, da je problem v produ-
centu te delne modernizacije : kreator modernizacije onemogoča stik z mo-
dernostjo .
V primeru državno industrializirane oz . delno modernizirane družbe gre
(očitno) za vzpostavitev strukturalne nemožnosti dokončanja procesa moder-
nizacije: brez kategorialne avtonomnosti trga se država neposredno naveže
na (industrializirano) produkcijo . To je seveda najtežavnejši problem delno
modernizirane družbe. To ni (samo) problem (zgodovinsko neakumulirane)
moči neke posebne družbene skupine (politične birokracije), temveč pro-
blem načina strukturiranja celotne družbe ; neomejene rigidnosti organizacije
industrijskega dela, ki se brez prekinitev, kontinuirano razpotegne iz indu-
strijskega obrata na celotno družbo . Ta enotnost produkcije in države oz .
to nerazlikovanje države in družbe, utemeljeno (kar) v »likvidaciji« trga,
je vitalni princip strukturne nemožnosti dokončanja modernizacije dr-
žavno industrializirane, torej delno modernizirane družbe . . .
V skladu s pravkar orisanim konceptualnim razlikovanjem delno moder-
niziranih in modernih družb je tudi (v analitične namene seveda poenosta-
vljeno) razlikovanje med dvema osnovnima tipoma industrijskega produkcij-
skega aparata: politično-birokratsko in tržno naravnano različico tega apara-
ta. Gre seveda za proizvodne organizacije, ki delujejo v državno/socialistič-
nem in tržnem kontekstu . . .
Že iz dosedanje izpeljave je razvidno, da se (ob mnogih formalnih podob-
nostih) te organizacije bistveno razlikujejo med seboj . Tako so na primer v
obeh primerih te proizvodne organizacije hierarhično strukturirane, vendar
pa je narava teh »notranjih« hierarhij povsem različna : v prvem primeru je
neposredni kriterij hierarhjčne organizacije optimalna reprodukcija politič-
ne moči in seveda mehanizma reprodukcije te moči - kontinuuma državno-
partijske hierarhije kot priključka rigidne organizacije industrijskega dela, v
drugem primeru pa je neposredni kriterij te formalno enake (ali podob-
ne) organizacije princip rentabilnosti . Država je seveda tudi v tem (druge-
m) primeru hierarhično organizirana, ta hierarhija pa ni v neposrednem stiku
z notranjo organizacijo industrijskega dela: med ti dve hierarhiji se vmešča
kompeticija tržnih subjektov . . .
Glede na pravkar (konceptualno) identificirana kriterija, ki izhajata iz
53
kvalitativno različnih okolij teh organizacij, se strukturirata tudi dva bistve-
no različna tipa hierarhije : racionalna, tržno naravnana hierarhija ; značilna za
moderni industrijski produkcijski aparat oz . za industrijsko podjetje in rigid-
na državno-partijsko naravnana hierarhija »podjetja« v socializmu .
Le znotraj prvega tipa (racionalne, tržno naravnane hierarhije) se obliku-
je industrijski profesionalec . Gre za agenta podjetja, ki združuje v sebi določe-
na organizacijska in strokovna (sistematična, teoretična) znanja. Ta znanja so
vitalna oblika posredovanja, (reprodukcije) racionalne hierarhije ; prek spo-
znanj (le-ta ga definirajo kot profesionalca) profesionalec (tudi) oblikuje ra-
cionalno hierarhijo : industrijski profesionalec je zasidran v svojo profesijo, ta
pa v racionalno hierarhijo . Skratka, proces profesionalizacije je (tudi) proces
permanentne racionalizacije hierarhije . To, kar se s stališča posameznika iz-
kaže kot profesionalna kariera, je s stališča organizacije reprodukcija racio-
nalne hierarhije organizacije . . . Seveda je za vrhunskega industrijskega pro-
fesionalca rezervirano specialno mesto : vrh industrijskega podjetja . Vrhunski
profesionalec je torej »zaključek«racionalne industrijske hierarhije. Drug
stran tega »zaključka«je totaln  deprofesionalizacija, ki se kaže v območju
razkosanega dela kot usoda delavca-operaterja . . .
V netržnem kontekstu totalni deprofesionalizaciji v območu razkosanega
dela iz »struktu(ral)nih razlogov« ne ustreza profesionalizacija elite : pripad-
nik te elite svojo funkcijo opravlja kot funkcijo, ki je prehodna faza neke po
naravi drugačne, državno-partijske kariere . V tem primeru je območje giba-
nja nosilcev funkcij koordinacije industrijskega dela neprimerno širše, zaradi
tega pa skupni imenovalec teh funkcij (tudi) neprimerno ožji (oz . nižji) . Njiho-
vo delovanje znotraj produkcijskih aparatov je samo predigra karier, ki impli-
cirajo deprofesionalizacijo . . .
Nasprotje, ki v modernih industrijskih družbah izsiljuje organski prehod
v postmodernizem, je nasprotje industrijskega reda, hierarhične organizacije
in nasploh funkcionalne moči po eni, ter teoretičnega znanja oziroma stro-
kovnega, profesionalnega razvoja vsakega posameznika po drugi strani . To je
konflikt, v katerem se oblikuje nekakšen nov, postindustrijski - za sedaj še
zmeraj le latentno neelitistični - profesionalec. Premik težišča proizvodnje na
teoretično znanje pomeni notranje spreminjanje narave profesionalne elite :
odpira se proces (možnost procesa) produktivnega razpada tradicionalne in-
dustrijske elite .
V netržnem kontekstu pravkar orisano nasprotje sploh ni mogoče : indu-
strijski profesionalec se (sistemsko) deprofesionalizira kot nabornik ali kot
kandidat državno-partijske elite . . .
To so izhodišča, s katerih bomo poskušali tematizirati (način) tematizira-
nja jugoslovanske družbe v naši (kritični) sociologiji .
Naša teza je, da se v naši (kritični) sociologiji ne upoštevajo dovolj naštete
odločilne značilnosti (tradicionalnega) socializma. To neupoštevanje pa vpli-
va na naravo strateških implikacij, ki se izpeljujejo iz socioloških raziskav .
Po neki implicitni predpostavki socioloških raziskav je modernost - z do-
seženo stopnjo industrializma - zgodovinsko že instalirana v jugoslovansko
družbo. Najbolj znani izraz te predpostavke je teza o obstoju racionalne hie-
rarhije (oz . strukture podjetja) v jugoslovanski delovni organizaciji, ki pa se
zaradi politično-institucionalnih blokad ne more izraziti kot racionalna orga-
nizacija. Problem je torej (le še) v (etatističnih) blokadah modernosti. Iz tega
izhodišča izpeljujejo strategijo deblokade modernosti (podjetja), kot prvi po-
goj te deblokade pa identificirajo »uvajanje tržnega sistema« .
54
Po mojem mnenju iz .rezultatov empiričnih raziskav, na katere se nasla-
njajo nekatere od najbolj značilnih ugotovitev kritične sociologije - celo iz ve-
čjega dela teh ugotovitev samih - sledi, da je največji problem (strategije) de-
blokade prav njen prvi pogoj - uvajanje tržnega sistema . . .
Osnovna značilnost (jugoslovanskega) socializma je zgodovinska strukturira-
nost prostora posredovanja produkcije in porabe kot prostora netržnega po-
sredovanja teh sfer: prav ta strukturiranost determinira proces reprodukcije
družbe kot proces reprodukcije določene družbene strukture in določene
stratifikacije družbenih skupin . Določenost je v kontinuumu birokratske hie-
rarhije in njegovi vpetosti v vse dimenzije družbenega življenja (vključno z
vsakdanjikom družbenih slojev, ki so osnova te hierarhije) . Iz območja tak-
šnega tipa (strukturiranja) družbe(nega) se ni možno vključevati v epohalno
tendenco postindustrializma oz . v konkurenčno profesionalizacijo dela . Te-
meljni pogoj produktivnega, neinferiornega vključevanja v epohalno tenden-
co postindustrializma je doseganje (nivoja) modernosti . Vprašanje doseganja
modernosti v družbah, v katerih je - v zgodovinsko izredno zgoščeni obliki -
že realiziran program delne modernizacije (oz. državne industrializacije), pa
je vprašanje spremembe tipa (strukturiranja) družbe(nega) .
II.
Sociološke raziskave (ki bolj ali manj kontinuirano potekajo od konca
šestdesetih let) so prepričljivo pokazale, da je oligarhično strukturirana moč
stalna in bistvena značilnost socialnega sistema jugoslovanske delovne orga-
nizacije . 6
Iz teh raziskav izhaja, da ima ta moč dva glavna vira : (l .) samo »klasično«
organizacijo, ki je značilnost vsakega industrijskega produkcijskega aparata,
in (2.) aktualno politično institucionalno »okolico« jugoslovanske delovne or-
ganizacije .
(l.) Eden najpomembnejših in splošnih virov moči profesionalne uprave,
tako v jugoslovanskem kot tudi v kateremkoli drugem industrijskem produk-
cijskem aparatu, je sama notranja organizacija tega aparata, ki se oblikuje v
interakciji - ter vzpostavlja kot matrika interakcij - tehničnega in socialnega
sistema tega aparata . Gre namreč za značilno industrijsko delitev dela zno-
traj procesa proizvodnje : tipična industrijska porazdelitev različnih fragmen-
tov nekega produkcijskega procesa na različne individue se lahko poveže v
enoten produkcijski proces le ob pomoči - tej fragmentarnosti odgovarjajoče
- ekstremne koncentracije integrirajoče/upravljalske dejavnosti v eni sami
točki »delovnega telesa« . Horizontalna specializacija (porazdelitev različnih
operacij na delavce oz. proizvodna delitev dela) po eni strani ter upravljalski
kontrapunkt te delitve dela po drugi strani sta pola kvantitativno in kvalita-
tivno neenake delitve dejavnosti v industrijskem obratu . Prav ta bistveno ne-
enaka porazdelitev (porazdelitev kvalitativno neenakih dejavnosti na različne
individue) je interakcijska matrika tehničnega in socialnega sistema, po ka-
teri se oblikuje upravljalska piramida - rigidna industrijska hierarhija kot na-
čin (re)produkcije moči uprave industrijskega produkcijskega aparata .?
Pravkar orisana značilnost delitve dela torej utemeljuje rigidno hierar-
hično strukturo socialnega sistema tega aparata in temu primerno kopičenje
moči v rokah uprave . Ta koncentracija moči je preprosto bistven pogoj za vz-
postavitev in delovanje industrijskega sociotehničnega sistema kot produk-
cijskega sistema .
Prav fragmentacijo dela ter iz nje izpeljano diferenciacijo druge stopnje
(»po vertikali« delovnega telesa) je Braverman identificiral kot vitalni princip
55
organizacije modernega podjetja, ki je v funkciji procesa oplajanja vrednosti
(Braverman, 1974) . Pojem taylorizma - v Bravermanovi interpretaciji - se
»omejuje« prav na tako razumljen vitalni princip organizacije modernega po-
djetja . .
Zanimivo je, da je - pogosto sicer neeksplicirano - izhodišče naših socio-
loških raziskav prav podmena o tayloristični organiziranosti naših delovnih
organizacij . Tako se, na primer, iz raziskav delovnih motivacij, ki prevladujejo
v našem gospodarstvu, izpeljuje teza, da je tradicionalni tayloristični model
kot motivacijska osnova vgrajen v naš samoupravni sistem. 8 Temu se -
seveda popolnoma upravičeno - dodaja, da ta model implicira tehnokracijo,
kajti »taylorizem je tehnokratizem par excellence« (Županov, 1986; 240) . In
ker je - v organizacijskem smislu - taylorizem (rigidna) hierarhičnost, .ki je
»vgrajena v naš samoupravni sistem«, so tudi naše gospodarske organizacije
dejansko tayloristično-hierarhične organizacije . 9 Če začasno pustimo ob stra-
ni večpomenskost termina taylorizem ter se omejimo na njegov pojem (ka-
kor ga je opredelil Braverman), lahko ugotovimo, da je delitev »po vertikali«
našega »podjetja« v naši sociologiji razumljena kot mehanizem deriviranja
(naše) tehnokratske moči. Prav to pa je sled nekega (sicer neekspliciranega)
interpretacijskega obrazca, po katerem je taylorizem, oz. tehnokratizem par
excellence, torej racionalna, moderna organizacija industrijskega podjetja
zgodovinsko že vgrajena v naše gospodarske organizacije . . .
(2 .) Drugi ključni vzrok oligarhičnega strukturiranja moči na ravni jugo-
slovanske delovne organizacije je njeno dominantno okolje : naš aktualni po-
litično-institucionalni sistem .
Naš politični sistem sestavljata - po ugotovitvah Jerovška in Županova
(1986) - dva različna segmenta: sistem socialistične demokracije (njegovo
organizacijsko načelo je decentralizacija, organizacijska struktura sistem de-
lavskega samoupravljanja, vrednostni okvir pa demokratičnost) in sistem
diktature proletariata (katerega organizacijsko načelo je demokratski cen-
tralizem, organizacijska struktura leninistična partija in država, vrednostni
okvir pa avtoritarnost) (prav tam, 151) . Naš politični sistem je torej duali-
stičen . Z materializacijo tega konceptualnega dualizma je sistemsko aktivira-
na kolizija dveh protislovnih prijemov za organiziranje družbenega življenja
(samoupravnega, ki favorizira trg, in državno-partijskega, ki favorizira pove-
zovanje prek enega centra) . Rezultat te kolizije je aktualni politični sistem, ki
ga v glavnem označujejo (l) neposredne, vendar netržne zveze in (2) policen-
trizem državnopartijskega kompleksa .
Jerovšek in Županov sta identificirala nekaj osnovnih učinkov oziroma
načinov delovanja takšnega političnega sistema na gospodarstvo . Čeprav ne-
posredno tematizirata (velike) integracije, gre v bistvu za neke ključne lastno-
sti političnega »faktorja«, njegovega delovanja in vpliva na strukturiranje ju-
goslovanske delovne organizacije .
Na osnovi grobega povzetka rezultata njunih izvajanj lahko rečemo, da
naš politični sistem ali preprečuje integracije ali pa privede v ekonomsko ne-
utemeljene »integracije« (prav tam, 157) . Prav zaradi dominantnega okolja
naših delovnih organizacij le-te ne morejo biti skladna, federativna koordina-
cija specializiranih skupin (tozdov), sozdi ne morejo biti strateški manage-
menti, integracije se ne morejo organsko razvijati . . . Razumljivo je tudi, da
ima empirična velikost naše delovne organizacije v razmerah nestabilnega in
nepredvidljivega okolja zelo malo zveze z optimalno velikostjo organizacije,
ki je v tržnem kontekstu dimenzionirana na podlagi izračunavanja dejanskih
stroškov proizvodnje . . . Naravna posledica ukinjanja trga je porast birokraci-
56
je (na teritorialni ravni), tako po moči kot po številu (prav tam, 168-169) . . .
Sistemsko zaokrožen tip alokacije resursov (viri sredstev občinskih pro-
računov, kadrovanja na ravni občine in podobno) vpliva na »decentriranje«
vsakega našega velikega gospodarskega sistema ter na njegovo razpršenost
na teritorialne centre moči (občine) : k tem centrom »gravitirajo« posamezni
deli naših velikih gospodarskih sistemov . . . »Distribucija moči je v skladu s
teritorialno in ne funkcionalno delitvijo dela« (prav tam, 170).
Opisano decentriranje velikih gospodarskih sistemov je posledica, pa
tudi - ko je že tu - sorazmerno samostojen vzrok za instaliranje interesov (lo-
kalnih) političnih struktur v strukturo teh velikih gospodarskih sistemov .
Drugače povedano, naša delovna organizacija je »trajno priključena na širši
družbeni sistem, s katerega priteka v organizacijo politokratska moč« . Ta
»priključenost« ima svojo konkretno sociološko vsebino v trdni povezavi med
direktorjem in lokalnim državno-partijskim centrom : »Glavni kanal . . . (dote-
kanja politokratske moči) je direktor podjetja« (prav tam, 175) . 10 Ta proces
stapljanja in prelivanja moči je najbolj očiten v empirično razširjeni praksi t . i .
horizontalnega kroženja kadrov in ima - sodeč po raziskavah tega proces -
vsaj dve pomembni implikaciji: prvič, posega v proces globalnega strukturira-
nja jugoslovanske družbe in po nekaterih avtorjih celo predstavlja eno od vi-
talnih točk procesa strukturiranja velikih družbenih skupin v Jugoslaviji, 1 I in
drugič, bistveno vpliva tudi na način strukturiranja in koncentracije moči v
jugoslovanskem podjetju .
Tu nas za zdaj zanima samo druga implikacija povezanosti - povezanost
profesionalne uprave podjetja z lokalnim državno-partijskim centrom . Iz
predstavljenih analiz (posebno npr. Rus, Adam, 1986) lahko sklepamo, da
znatna povezanost uprave podjetja z »občino« onemogoča profesionalizacijo
te uprave, vpliva na njeno obnašanje pri oblikovanju koalicij v delovni organi-
zaciji, na pretirano politizacijo sporov in končno na blokado in birokratizacijo
organizacije . Zato je tudi razumljiva kritika, ki se s polja sociologije usmerja k
horizontalnemu kroženju kadrov (s političnih na gospodarske in strokovne
funkcije ter obratno) kot najbolj izraziti manifestaciji te povezanosti . »Prav to
kroženje ustvarja tako imenovano meritokracijo, ki nima niti ustreznega pro-
fesionalnega znanja niti dovolj političnih kvalitet, pa zaradi tega manipulira
tako s strokovnim znanjem kot tudi s politično močjo«(Rus, v: Rus, Adam,
1986, 120) .
Prav opisane ugotovitve o implikacijah povezanosti uprave podjetja in
»občine« na procese strukturiranja socialnega sistema delovne organizacije
potrjujejo tezo, da je drugi poglavitni vir moči profesionalne uprave jugoslo-
vanskega »podjetja« dominantno (neposredno) okolje te organizacije, namreč
naš aktualni politično-institucionalni sistem (v svoji empirični, posebej pa v
lokalno-občinski izdaji) . Prek tega drugega osnovnega vira svoje moči se pro-
fesionalna uprava jugoslovanskega podjetja vzpostavi kot specifična, bistveno
netržna, na lokalni politično-partijski center orientirana oligarhijska moč .
Tako utemeljena moč profesionalne uprave jugoslovanskega podjetja
ima drugo stran medalje v zatrtosti in zablokiranosti tehnične inteligence, ki
se kaže v nerazvitosti inovativnih podsistemov, v nemoči in/ali pasivnem od-
poru delavcev ter v vsesplošni demotivaciji za delo . . .
Položaj tehnične inteligence je v naši sociološki literaturi najbolj nazorno
opisan skozi kritiko stanja inovativnega dela v naših delovnih organizacijah .
Stanje inovacij v naši industriji je v primerjavi s svetom porazno: za razvi-
tim svetom zaostajamo v tem pogledu kvantitativno in kvalitativno (Kos,
1986; 38) prepričljivo najslabši pa smo tudi, če se primerjamo - vsaj kar zade-
57
va motivacijo za inovativno delo - z deželami, s katerimi se lahko primerjamo
po stopnji razvoja (ne glede na to, ali so te države na zahodu ali vzhodu) (Žu-
panov, 1986; 250) . Znajdemo se v paradoksni situaciji : tehnična inteligenca se
fizično veča, število patentov pa se zmanjšuje . Priče smo krizi tehnične inteli-
gence v Jugoslaviji. Kaj so vzroki te krize? »Kako pojasniti to bedno in skrajno
zaskrbljujoče stanje na področju inovativnega dela?« (prav tam, 252) .
Sodeč po opisih pritiskov, pod katerimi deluje tehniška inteligenca (in
nasploh možnosti za inovativno delo), je temeljni vzrok njene krize (oziroma
krize inovativnega dela) v skrajni birokratizaciji naše proizvodne organizacije
oziroma v takšni distribuciji moči (ter v prej opisanih izvorih moči), ki po svo-
ji naravi kot posebna, politokratsko impregnirana oblika oligarhične . moči
»po definiciji« blokira inovativno delo . Ta blokada se vzpostavlja s posredova-
njem egalitarističnega pritiska okolja, in sicer pretežno v obliki materialne in
intelektualne uravnilovke .' 2
Iz fragmentarnih opisov subjektov pritiska, za katere gre, lahko zasluti-
mo tudi obrise vertikalnih, ad hoc koalicij, ki so imanentne načinu reproduk-
cije moči profesionalno nekompetentnih vodstev (vezanih na lokalne držav-
no-partijske centre moči). Po teh opisih se neposredni producenti pritiskov
»rekrutirajo« iz vrst administrativnih delavcev in iz vrst delavcev v spremlje-
valnih službah (mojstrski »sloj« z nižjo šolsko izobrazbo) . Te skupine se pove-
zujejo z večino najnižje plačanih delavcev . To je socialna opora levičarsko-
sektaškim spletkam in šikaniranju, ti s svojim pritiskom naredijo inženirje za
birokrate (Kos, 1986; 56) . »Protiprofesionalizem in protiintelektualizem sta
brata, otroka primitivizma in dogmatizma« (prav tam, 56) . Obstajajo celo pri-
čevanja o tem, da so bili inženirji in konstruktorji prvi na udaru, ko so v začet-
ku osemdesetih let podjetja tonila v izgube . »Mnoge inženirje so poslali za
stroje, ker lahko bojda nesrečo prebrodimo edino z zaposlovanjem nepro-
duktivcev« (prav tam, 55) . »Trdimo lahko, da je bila na začetku krize, v letih
1981 /82, razbita večina inovacijskih centrov v proizvodnih delovnih organiza-
cijah« (prav tam, 53) .
Celotno »podobo« socialnega sistema naše delovne organizacije dopol-
njujejo podatki o osnovnih lastnostih (strukturi zavesti) delavcev .
Empirične raziskave, izvedene v sedemdesetih letih, kažejo »zelo veliko
avtoritarnost« delavcev (ta se kaže v njihovih stališčih do vzgoje otrok, do vlo-
ge žene ipd .) . Delavci so najmanj participativno usmerjeni in najmanj pripra-
vljeni sprejemati družbene spremembe (Arzenšek, 1984 B; 420) . Empirična ra-
ziskovanja so potrdila, da je »odsotnost socialistične solidarnosti pogostejša
pri delavcih in pisarniškem osebju« kot pri strokovnjakih in vodilnih osebah,
pa tudi apolitičen odnos do socializma je prav tako najpogostejši pri delavcih .
Zaporedje najvažnejših motivov za delavce je : stalna zaposlitev, dobri so-
delavci, osebni dohodek in dobri predstojniki . Delavci imajo za najmanj po-
membne motive motive v zvezi z izražanjem osebnosti in samoupravljanjem .
Motivi v zvezi z avtonomijo so na splošno v skupini najmanj pomembnih mo-
tivov v vseh kategorijah zaposlenih . Večina delavcev je odtujena od dela : delo
jim je sredstvo za življenje ; v razmerah obstoječe industrijske delitve dela » po-litična aktivnost delavcev ne zmanjšuje občutka odtujenosti od dela« (prav
tam, 428) . Odtujenega dela pa delavci ne občutijo kot frustracije : »Neugodna
primarna socializacija in fragmentarne delovne izkušnje oblikujejo vred-
nostno orientacijo delavcev, tako da le-ta otežuje doživljanje odtujenega dela
kot frustracijo« (prav tam, 429) .
Med delavci je najpogostejša egalitarna orientacija (večina se jih ne stri-
nja z nagrajevanjem po delu) ; »delavci izkazujejo tudi večji etnocentrizem kot
58
druge socioprofesionalne skupine« (prav tam, 431) . . .
Sociološke raziskave očitno kažejo, da je jugoslovanska delovna organiza-
cija v večini primerov zbirokratiziran, neinventiven in, s stališča tržnih krite-
rijev (v primerjavi z organizacijami, ki delujejo v tržnih razmerah), neracional-
no organiziran produkcijski aparat . Največjo moč v tej organizaciji ima profe-
sionalna uprava . Ta moč sicer izhaja iz mesta v delitvi dela, ki ga uprava za-
vzema v delovni organizaciji, njena prava »narava« pa se oblikuje v interakciji
s specifičnim okoljem - našim obstoječim politično-institucionalnim siste-
mom (povezava direktorja z lokalnim državno-partijskim centrom) .
V oligarhično strukturiranem socialnem sistemu jugoslovanske delovne
organizacije dejansko obstajajo (in delujejo) različni samoupravni organi ; ra-
ziskave ugotavljajo nedvoumno razširjenost in - v primerjavi z drugimi obli-
kami participacije - visoko intenzivnost »samoupravnih aktivnosti« v jugoslo-
vanski delovni organizaciji . Za sociologe je pravzaprav nesporno, da je prva in
tudi najočitnejša specifičnost jugoslovanske delovne organizacije prav (insti-
tucionalno) samoupravljanje .
V novejšem času pa je znotraj sociologije opaziti znake bolj radikalnega
in poglobljenega preverjanja (rezultatov) samoupravljanja v jugoslovanskem
»podjetju« . Glede na to, da je bilo samoupravljanje - posebno po institucio-
nalnih reformah iz prve polovice sedemdesetih let - konceptualno usmerjeno
v prerazpodelitev moči v delovni organizaciji in ker do takšne prerazpodeli-
tve moči medtem ni prišlo (glej npr .: Arzenšek, 1984 A), je jasno, daje v ospre-
dje prišlo vprašanje dometa, dejanskih funkcij in potenciala takšnega (institu-
cionalnega) samoupravljanja .
Večina sociologov je sprejela ugotovitev, da označuje jugoslovansko de-
lovno organizacijo dualistična organizacijska shema - participativna (samo-
upravni kolektiv) in hierarhična (podjetje) (Županov, 1983) .
Poglejmo, kakšne teoretične in politične posledice so sociologi izpeljali iz
te ugotovitve .
Glavno vprašanje je zadevalo način reguliranja razmerja med participa-
tivno in hierarhično komponento (organizacijsko shemo) jugoslovanske de-
lovne organizacije .
Po vsem sodeč - tako (v glavnem) sklepa kritična sociologija - razmerje
med dvema organizacijskima komponentama konceptualno ni dobro posta-
vljeno: koncepcija samoupravnega podjetja pojmuje delovno organizacijo kot
nediferencirano in harmonično skupnost . Normativna distribucija moči je ig-
norirala dejansko distribucijo moči v jugoslovanskih delovnih organizacijah .
Institucionalni sistem je namreč dodelil podjetniško funkcijo samoupravne-
mu podjetju (pravzaprav : kolektivu) . Te funkcije delavski svet, nosilec legi-
timne moči, ni mogel (ni bil v stanju) sprejeti : zadel je ob meje, ki izhajajo iz
splošnega načela organizacije vsakega industrijskega produkcijskega aparata .
»Eden glavnih razlogov, da je vodstvo (management) de facto izvajalo to funk-
cijo, je preprosto v strokovni ekspertizi in tehnični delitvi dela, ki je neizbežen
moment industrijske organizacije in industrijske družbe nasploh« (Adam, v :
Rus, Adam, 1986; 198). Uprava ima torej nelegitimno moč, legitimnost priskr-
bi tej moči prek delavskega sveta . Koncepcija samoupravne delovne organi-
zacije, ki je ignorirala dejansko distribucijo moči oziroma bistvene lastnosti
socialnega sistema vsakega industrijskega produkcijskega aparata, je bila iz-
raziteje materializirana v sedemdesetih letih. Materializacija te koncepcije je
dala sinkretično in konfuzno socialno harmonijo .
Zdi se, da je med sociologi na splošno sprejeto stališče o (dosedanji) ne-
adekvatni regulaciji dveh načel (samoupravljanja in hierarhije) kot poglavit-
59
nem viru blokade (»samoupravne birokratizacije«) jugoslovanskega podjetja .
Zato pa tudi iščejo rešitve v območju (spremembe načina regulacije)
medsebojnega razmerja teh dveh temeljnih komponent (ali organizacijskih
shem) jugoslovanskega podjetja. Rekli bi lahko, da je temeljna postavka za
razrešitev kolizije med dvema organizacijskima principoma (ki jo implicitno
ali eksplicitno predlagajo) opredeljena v nujnosti po legalizaciji skupin-
skih (profesionalnih) interesov v jugoslovanski delovni organizaciji . 3
Ta zahteva za legalizacijo pluralnosti socialne strukture jugoslovanske delov-
ne organizacije je logično eksplicirana tudi kot nujnost (a) institucionaliza-
cije industrijskega konflikta, oziroma precizirana kot (a/1) neobhodnost
sindikalizacije delavstva in njegove avtonomne samoregulacije na eni in (a/2)
profesionalizacije managementa in legitimizacije njegove moči na drugi stra-
ni.
Šele na teh predpostavkah je mogoče prerazporeditev moči in razvijanje
participativne strukture, ki bi bila v funkciji racionalizacije in s tem tudi raz-
voja (organizacije) . Del sociologov implicitno ali eksplicitno zastopa mnenje,
da je mogoče razviti takšno participativno strukturo ob »opiranju« na obsto-
ječe samoupravljanje: sedanja participativna struktura predstavlja »most«, či-
sto dobro oziroma sprejemljivo obliko posredovanja prehoda k racionalni or-
ganizaciji . Drugo, radikalnejše mnenje, implicira neki bolj skeptični odnos do
potenciala strukture obstoječega institucionalnega samoupravljanja . . .
III.
Ob (prej skiciranih) predlogih za racionalizacijo socialnega sistema jugo-
slovanske delovne organizacije odpira diagnoza o oligarhičnosti in dvojnosti
jugoslovanske delovne organizacije tudi vprašanja, ki segajo v polje diskusije
o ključnih lastnostih ali »naravi« (tradicionalnega) socializma . Tako na pri-
mer že sama diagnoza oligarhične distribucije moči v (socialnem sistemu) ju-
goslovanske delovne organizacije »vsiljuje« tudi vprašanje o izvoru te moči .
Brez tematiziranja »narave« jugoslovanske družbe, načina reprodukcije
(strukture) te družbe, itd . seveda na to vprašanje ni mogoče zadovoljivo odgo-
voriti . . .
Iz perspektive koncepta »delno modernizirane družbe« oz. naše interpre-
tacijske sheme (kakor smo jo pač orisali na začetku tega teksta) je možno
oblikovati nekaj osnovnih kritičnih pripomb »na račun«dosedanjih raziskav
socialnega sistema jugoslovanske delovne organizacije . Te pripombe seveda
predvsem zadevajo (večinoma implicitne) odgovore na »večja« vprašanja (o
»naravi« socializma nasploh in jugoslovanske družbe posebej), ki so vsebova-
ni v teh raziskavah. Naše branje teh raziskav razkriva potrebo po določenih,
vsaj minimalnih, spremembah »v poudarkih« nekaterih ključnih tez in (teore-
tičnih in strateških) implikacij, ki so bile doslej, vsekakor korektno in dosled-
no, izpeljane iz teh tez.
1 . Po eni od ključnih tez raziskovanj, ki smo jih tematizirali v tem prika-
zu, jugoslovansko podjetje bistveno označuje neadekvatno regulirano raz-
merje in odtod kolizija med dvema (protislovnima) organizacijskima načelo-
ma. Ta kolizija je opredeljena tudi kot (osnovni) vzrok krize (blokade oziroma
»samoupravne birokratizacije«) jugoslovanske delovne organizacije, rešitev
pa - v skladu s to ugotovitvijo - iščejo v novih načinih reguliranja medseboj-
nega razmerja teh dveh organizacijskih principov (participativnega - samo-
upravni kolektiv in hierarhičnega-podjetje) .
Iz predloga novih načinov regulacije razmerja med njima (npr . legalizaci-
60
ja managementa ipd.) nedvoumno izhaja, daje sama po sebi razumljiva, neref-
lektirana predpostavka teh izvajanj teza o obstoju racionalne hierarhije ju-
goslovanskega podjetja, ki pa se zaradi institucionalnih blokad (kot npr. nedi-
ferenciranih pristojnosti uprave in samoupravnih organov podjetja) ne more
izraziti kot racionalna organizacija .
Toda prav raziskovanja distribucije moči v jugoslovanski delovni organi-
zaciji in še posebej opis ključnih virov te moči nedvoumno kažejo, da hierar-
hija jugoslovanskega podjetja nikakor ne more biti uvrščena v kategorijo - ali
tip - racionalne hierarhije .
2. Po dokaj podrobni in zvesti rekonstrukciji osnovnih virov moči profe-
sionalne uprave jugoslovanske delovne organizacije lahko namreč sklenemo,
da je - poleg kompleksnosti industrijskega, socio-tehničnega sistema delovne
organizacije (in zahtev, ki izhajajo iz njega) - drugi ključni vir moči profesio-
nalne uprave jugoslovanskega »podjetja« državno-partijska »struktura« . Če je,
ob razumljivih empiričnih odstopanjih, ta vir moči v jugoslovanskem »prime-
ru« vseeno toliko pomemben, da ima odločilen vpliv na procese strukturira-
nja socialnega sistema - oziroma distribucije moči - v jugoslovanski delovni
organizaciji, potem je tudi povsem gotovo, da pripada jugoslovanska delovna
organizacija tistemu tipu proizvodnih aparatov, ki jim je imanentna politično-
birokratska organizacija industrijskega dela . Zdi se, da rezultati empiričnih
raziskav na tem področju ne puščajo dosti dilem : za jugoslovansko »podjetje«
je značilna »rigidna« (na poseben, »ovinkast« način) državno-partijsko narav-
nana hierarhija, ki po definiciji nima veliko zveze z racionalno, tržno usmerje-
no hierarhijo modernega (industrijskega) podjetja.
3. Iz tega sledi, da pomeni diagnoza o dvojnosti organizacijske zgradbe
jugoslovanskega »podjetja« nekakšno zamenjavo tez : dvojnost namreč zares
obstaja, vendar pa ne kot dvojnost racionalne hierarhije (tržno naravnani in-
dustrijski aparat) in participativne strukture, marveč kot dvojnost hierarhije
državno-partijsko naravnanega proizvodnega aparata in participacije delav-
cev v tako urejenem aparatu . Razlika je seveda kardinalna . 4
4. To so ugotovitve, ki »sugerirajo« potrebo po razvijanju in uporabi
neke »alternativne« (tem ugotovitvam primernejše) interpretativne sheme .
Če je jugoslovanska delovna organizacija bistveno državno-partijsko na-
ravnana organizacija - torej organizacija, ki ji je sicer imanentna rigidna, ne
pa tudi racionalna hierarhija - potem imamo v primeru jugoslovanske družbe
opravka z obliko družbe, ki je zgodovinsko strukturirana po načelu netržnega
posredovanja produkcije in porabe . To pa je poseben tip industrijske druž-
be, ki mu je - prav zaradi zgodovinsko specifičnega načina lastnega strukturi-
ranja - načelno nedosegljiva raven razvite - tržno generalizirane - blagovne
produkcije: jugoslovanska družba je omejeno modernizirana družba .
Prav v primeru Jugoslavije je imel vdor države v polje posredovanja pro-
dukcije in porabe (skorajda) paradigmatično naravo : Jugoslavija je bila v času
tega vdora resnično na robu modernosti oziroma na pragu industrijskega raz-
voja. Bila je ujeta v zanko upočasnjene kapitalistične industrializacije . Način
razrešitve tega problema oz . »pobega« iz (sveta) roba modernosti - državno
vodena industrializacija - je sicer omogočil radikalno diferenciranje sfer pro-
dukcije in porabe, istočasno pa se je vzpostavil kot struktur(al)na ovira za do-
končanje procesa modernizacije v Jugoslaviji .
Raziskovalci socialne strukture razkrivajo isti problem na neki drugi rav-
ni . V luči njihovih raziskav lahko obstoječo socialno strukturo jugoslovanske
družbe, kot tudi »hierarhični odnos med posameznimi elementi te strukture«,
razumemo kot svojevrstno ,povračilo«za (način) preboj(a) prve velike bloka-
61
de jugoslovanske družbe - upočasnjene kapitalistične industrializacije (Mrk-
šič, 1987). Cena tega prvega preboja se izraža kot nova, »deformirana« social-
na struktura in kot - v skladu z njo - druga velika blokada .
Natančni analizi, ki ugotavlja deformiranost socialne strukture jugoslo-
vanske družbe (Mrkšič), je komplementarno nekoliko bolj abstraktno, a me-
todično produktivno vztrajanje pri določanju pravega bistva, »narave« jugo-
slovanske družbe (Lazič, 1987) . Komplementarnost je videti v tem, da pripa-
da morda identificirana »deformacija« samemu bistvu, ki ga išče Lazič: kar se
s stališča norme 15 kaže kot deformacija, je samo materializacija vitalnega
principa strukturiranja zgodovinsko opredeljenega tipa družbe .
Med najbolj razpoznavnimi sledmi materializacije tega vitalnega principa
(strukturiranja nekega zgodovinsko opredeljenega tipa družbe) je fragmenti-
ranost socialne strukture jugoslovanske družbe . Sociologi prištevajo med
ključne vzroke te fragmentarnosti odsotnost močnih profesionalnih in raz-
rednih organizacij (kar je seveda res) . Edina ),težava«je le v tem, da je ta »od-
sotnost« v popolnem soglasju z vitalnim načinom strukturiranja (vsake) ome-
jeno modernizirane - torej tudi jugoslovanske - družbe: v zgodovinsko struk-
turiranem prostoru netržnega posredovanja produkcije in porabe je profesio-
nalizacija disfunkcionalna . Življenjske kariere latentnih profesionalcev po-
tekajo v obliki (spiralnega) kroženja kadrov »navzgor«, po tirih hierarhije, ki
je brez prekinitev, kontinuirano razpotegnjena iz industrijskega obrata na ce-
lotno družbo. Tu gre za načelo strukturiranja, ki izničuje razliko(vanje) med
državo in družbo : mehanizem proizvajanja trans-civilno-družbene in trans-
politično-državne, oligarhične moči . . .
5. Sprememba perspektive (ali načina) branja nekaterih rezultatov dose-
danjih socioloških raziskav, ki jo tukaj predlagamo, seveda ne zmanjšuje po-
mena - in polne upravičenosti - zahtev po legalizaciji pluralnosti socialne
strukture jugoslovanske delovne organizacije . Prav gotovo pa vpliva na oceno
rezultatov, ki jih od teh sprememb lahko pričakujemo: preprosto priznanje
dejanske distribucije moči v jugoslovanski delovni organizaciji - glede na
identificirane poglavitne vire te moči - bi najverjetneje pripomoglo k utrjeva-
nju nekakšne različice v bistvu netržnega »komuniciranja« . Gre za dokaj trivi-
alno spoznanje, da management v naših organizacijah v resnici ne obstaja : ta
»neobstoj« je najbrž dovolj prepričljiva razlaga, da njegovo osvobajanje ni
možno »s priznavanjem dejanskega stanja« . Tisto, kar se iz takšnega priznava-
nja lahko neposredno osvobodi, ima povsem drugačno socialno vsebino .
Glede na naravo moči, ki bi bila (z legalizacijo stanja) lahko osvobojena,
so popolnoma racionalni tudi razlogi, ki v takšni ali drugačni različici govore
o nujnosti osvobajanja delavske protimači kot možnega pomembnega »ko-
rektorja« legalizirane moči uprave delovne organizacije . A tudi to zahtevo po
avtonomni sindikalizaciji delavstva bi morali soočiti (vsaj) z dvema kapitalni-
ma dejstvoma : gre za delavstvo, ki mu je izkušnja v zvezi z nekaterimi »najne-
prijetnejšimi« funkcijami trga dela, popolnoma tuja in za delavstvo, ki odsot-
nost teh funkcij »nadoknadi« s sorazmerno mirnim prenašanjem vloge objek-
ta oligarhične moči znotraj delovne organizacije . 16 Povsem je jasno, da se so-
ciopsihološka matrika tega delavstva ne more ujemati s socialno psihologijo
in obnašanjem delavstva znotraj (klasičnega, zgodovinsko oblikovanega) in-
stitucionaliziranega industrijskega konflikta . Iz sindikalizacije objekta oligar-
hične moči in - morda - subjekta pasivnega odpora, iz takšnega »socialnega
substrata« - najverjetneje - ne more neposredno iziti institucionalizacija in
racionalizacija industrijskega konflikta . . .
Vsa ta opozorila so usmerjena pravzaprav k vprašanju, ki ga lahko upora-
62
bimo za vse socialistične družbe : Kakšen je pluralizem interesov, zgodo-
vinsko proizveden v socializmu? Kakšna je vsebina interesov, ki so bili
zgodovinsko homogenizirani v državno-partijskem »kotlu«?
6. Seveda, legalizacijo obstoječe strukture moči v jugoslovanski delovni
organizaciji ter odpiranje možnosti za oblikovanje delavske avtonomne proti-
moči je treba kombinirati s takšnim »decentriranjeme vodstev jugoslovan-
skih delovnih organizacij, ki bi njihove življenjske kariere usodno vezalo na
delovne organizacije (oz . jih navezalo na usodo delovnih organizacij). Predpo-
stavka takšne blokade tradicionalne socialistične »naveze« (povezave direk-
torja in - lokalnega - državno-partijskega centra) ter s tem tudi procesa hori-
zontalnega kroženja kadrov pa je dekoncentracija moči (lokalnega) državno-
partijskega centra (njegova pluralizacija) . . . Šele kombiniranje teh spre-
memb lahko odpre proces izpeljave prvega pogoja deblokade - tistega, ki
enostavno znotraj zgodovine tradicionalnega socializma do zdaj nikjer ni (bil)
izpeljan .
Gre seveda za poseg v vprašanje načina struktuiranja celotne jugoslo-
vanske družbe : gre za strateško implikacijo, ki zadeva samo bistvo (struk-
tuiranja moči) jugoslovanske družbe . To ni vprašanje prestruktuiranja gos-
podarstva (iskanje nekakšne »prave« strukture gospodarstva), temveč vpra-
šanje prestruktuiranja »mehanizma« strukturacije jugoslovanske družbe .
Profesionalizacija uprave podjetja oz . samoproizvajanje managementa v pro-
cesu osamosvajanja jugoslovanske delovne organizacije ter sindikalizacija de-
lavstva (seveda) ni nobeno »osvobajanje trga« . Del je neprimerno težavnejše-
ga (in večjega) procesa proizvajanja trga, restrukturacije polja posredovanja
produkcije in porabe : velika substitucija državne oblike s tržno obliko posre-
dovanja teh sfer .
Le takšna prestrukturacija je pogoj (raz)vidnega ločevanja države in druž-
be-točka prehoda omejeno modernizirane družbe v moderno družbo . . .
OPOMBE
1 Lahko omenim teorije St . Simona, Durkheima, Webra, Colina, Clarka, Arona itd . Med ključne
značilnosti modernosti Weber nedvomno všteva racionalno oz. po računu kapitala orienti-
rano podjetje . Glej npr. : Weber M ., I976, str. 65 . Prav moderno podjetje pomeni po Webrovem
mnenju oblast strokovnjakov in skladno s to oblastjo načelo hierarhične organizacije vseh in-
stanc . Ta osnovna lastnost upravljanja sodobnega podjetja se razteza na vso družbo: kot je ra-
cionalno moderno podjetje, tako je racionalna tudi sodobna družba in zato hkrati (nujno) tudi
birokratska.
2 Materializira(la) jo je kot natančno horizontalno specializacijo oz . kot nize preprostih rutin-
skih opravil industrijskih delavcev. Na ta način - z (raz)kosanjem dela - (je) ta hierarhija prav-
zaprav producira(la) temelj svoje lastne rigidnosti .
3 Znano je Marxovo razlikovanje družbenih odnosov neposredne osebne odvisnosti in tržno po-
sredovane odvisnosti (oz . osebne neodvisnosti): produkcija na osnovi menjalne vrednosti (trž-
no posredovana odvisnost oz. odvisnost od stvari) je temeljna značilnost moderne industrijske
družbe. Z razvojem menjalnih odnosov izginja patriarhalni red ter nastaja sodobna družba .
Glej: Marx K., I977, str. 55 .
Produkcija za druge porabnike oz . ločenost produkcije in porabe ter nujno posredovanje z me-
njavo seveda ni bilo neznano, ni pa imelo osrednjega pomena za »predmoderne« družbe . V
tem tekstu uporabljam -sliko- generalne delitve produkcije in porabe kot povzetek ali
koristno »skrajšavo« icer neprimerno bolj zapletene »zgodbe«geneze generalizirane blagov-
ne produkcije . To sliko si sposojam pri Toflerju (1983) .
4 Izvajanja v tem tekstu v dobršni meri izhajajo iz konceptualizacij razredne (kapitalistične) ter
razredno razdeljene družbe, ki jih v kontekstu (svoje) teorije strukturacije razvija A . Giddens
(Giddens I973 in 1984) .
5 » . . . socializem zmeraj bo imel toliko tržišča, kolikor ga mora imeti - manj kot ga je treba in
več kot je dovoljeno«, Gligorov V., 1985, str. 255 .
Gligorov je tudi avtor pomembnega pregleda konceptov industrializacije v socializmu . glej:
63
Gligorov V., 1984.
6 V šestdesetih in sedemdesetih letih so se s tovrstnimi raziskavami ukvarjali Zupanov, Rus, Ar-
zenšek, Obradovič idr . Glej o tem : Zupanov (1983A), Arzenšek (1981) in Adam (v : Rus, Adam
1986).
7 Natančnejšo razlago tega vprašanja sem poskušal dati v tekstu : Specializacija in integracija
dela v industrijskem obratu, Vestnik ZRC SAZU, Ljubljana 1987 .
8 Sociološke raziskave razkrivajo znatno spremembo hierarhije delovnih motivacij v našem gos-
podarstvu v zadnjih 25 letih (Zupanov, 1986, 237) . Osebni dohodek kot motiv se je prebil na
prvo mesto in z njega izpodrinil internistične motivacije . Županov pojasnjuje to spremembo s
širjenjem »razdrobljenega dela« oziroma s širjenjem mehanizacije in parcelizacije delovnih na-
log (kar povzroča premik interesov z dela na potrošnjo), pa tudi s prilivom delovne sile iz vasi
(za katero je denar izključni motiv za delo v industriji), poleg tega pa še z našimi »podstandar-
dnimi zaslužki« . Izmed teh dejavnikov postavlja Zupanov na prvo mesto priliv delovne sile s
podeželja. Toda neodvisno od pomembnosti enega ali drugega dejavnika prevladuje (danes)
pri nas nedvomno ideologija o denarni motivaciji kot primarni (in sploh edini) motivaciji vsa-
kega posameznika. To pa pomeni - pravi Zupanov - da je tradicionalni, tayloristični model
kot motivacijska osnova vgrajen v samoupravni sistem (prav tam, 240) .
9 Te naše tayloristično-hierarhične organizacije - ugotavljata npr. Jerovšek in Zupanov (I986) -
so istočasno institucionalno definirane kot nehierarhične organizacije . Ta problem kolizije
dveh organizacijskih principov bom tematiziral pozneje .
10 Ceprav je moč direktorja jugoslovanske delovne organizacije pretežno politokratska, razisko-
valci ne izključujejo možnosti, da obstajajo »alternativni« viri te moči . Ce je direktor vključen v
krog lokalnih funkcionarjev, je njegova moč politokratska; če pa ni vključen v ta krog, potem
je njegova moč tehnokratska (Jerovšek, Zupanov, 1986 ; 175) .
11 Raziskovanja vertikalne gibljivosti znotraj »razreda kolektivnih lastnikov« kažejo, da se »di-
rektorji« ( . . .) oblikujejo v glavni (neposredni) rekrutni nabiralnik za sloj političnih voditeljev«
(Lazič, 1987; 128).
12 Po tipičnem stališču (ideologije) materialne uravnilovke je denarna nagrada možna samo za
»konkretne«, fizično »merljive« učinke. I telektualna uravnilovka izhaja iz »teorije« enakih
sposobnosti, forsirajo pa jo - nekompetentni - strokovnjaki in - slabi - vodilni ljudje . Po teh
ideoloških racionalizacijah je inovativno delo sicer treba nagraditi, ni pa ga mogoče nagraditi
dvakrat : inovacija je redna delovna naloga (Zupanov, 1986 ; 253) . Podlage takšnemu stališču je
v izenačevanju kreacije in rutine : razmišljanje ni delo . Konkretne oblike, v katerih se preide
z besed (»pravilno nagrajevanje«, »enake sposobnosti«) k dejanjem, so neizčrpne . Inovatorji so
na primer v postopku ocenjevanja inovacije pogosto podvrženi pritisku dolge procedure, ki
meji že na trpinčenje. Pri takšnem ravnanju celo izjemno visoka denarna nagrada (ki pa sploh
ni pravilo) pristane na simbolični vrednosti (Zupanov, 1986 ; 254) . Inovatorje poleg tega pogo-
sto tudi žrtev spletk in obtožb (»filozof«) . Ce se posveti svojemu (inovativnemu) delu, se izpo-
stavi nevarnosti, da dobi - v »terapevtske« namene - operativne in rutinske posle, ki jih ne
more dobro opravljati . To je seveda najkrajši in najučinkovitejši način za utemeljitev dokaza o
njegovi evidentni nekoristnosti . Da bi se ubranil, si prizadeva pridobiti na svojo stran ljudi . Za-
radi tovrstne aktivnosti seveda trpi njegova strokovnost . . . In tako dalje . Gre očitno za takšen
(konkreten) kontekst, v katerem pomeni strokovnjak zelo malo (ali nič), če nima visoke inte-
rakcijske sposobnosti (Adam, v : Rus, Adam, I986; 168) .
13 To je pravzaprav bistvo vseh strateških implikacij, ki izhajajo iz prikazanih diagnoz stanja jugo-
slovanske delovne organizacije .
14 Podoben sklep sem že izpeljal v svoji diskusiji za okroglo mizo na temo »Teorija dela in pre-
obrazbe dela-, »Teorija in praksa« 9-10, 1988 .
15 ,Normo« oblikujejo značilnosti socialne strukture tistih sredozemskih dežel, ki so približno na
isti stopnji razvitosti kot Jugoslavija .
I6 Gre v bistvu za koalicijo fizičnih delavcev in politične elite . Glej : Zupanov J ., 1983 B .
BIBLIOGRAFIJA
- Arzenšek V . (1981) : Samoupravljanje i struktura moči : stabilnost sistema dominacije, »Revija za
sociologiju«, vol . XI, št . l-2, Zagreb .
- (1984 . A), Struktura i pokret, Institut društvenih nauka, Centar za filozofiju i društvenu,teoriju,
Beograd .
-(I984. B), Alijenacija rada, v : V . Rus, V. Arzenšek, Rad kao sudbina i kao sloboda, SNL, Zagreb .
- Bell D . (I973) : The Coming of Post-Industrial Society, Basic Books, New York .
- Braverman H . (1983) : Rad i monopolistički kapital, Globus, Zagreb (prva izdaja 1974) .
- Giddens A . (I973): The Class Structure of the Advanced Socicties, Hutchinson, London .
- (1984) : The Constitution of Society, Polity Press, Cambridge .
- Gligorov V. (1985) : Činioci proizvodnje, Ekonomska politika 1723 .
64
- (1984) : Gledišta i sporovi o industrijalizaciji u socijalizmu, Institut društvenih nauka, Beograd .
- Jerovšek J., Zupanov J. (1986): Blokade u formiranju velikih privrednih sistema, v : Kolektiv
autora, Kriza, blokade i perspektive, Globus, Zagreb .
- Kos M. (1986) : Kriza inovacija - kriza tehničke inteligencije, v : Kolektiv autora, Kriza, blokade i
perspektive, Globus, Zagreb.
- Lazič M. (1987), U susret zatvorenom društvu, Naprijed, Zagreb .
- Marx K. (1974): Temelji slobode (Grundrisse), Naprijed, Zagreb .
- MrkšiČ D . (1987): Srednji slojevi u Jugoslaviji, Istraživačko-izdavački centar SSO Srbije, Beo-
grad .
- Rus V . (1984) : Podjela rada, v: V . Rus, V. Arzenšek, Rad kao sudbina i kao sloboda, SNL, Zagreb .
- Rus V., Adam F. (1986) : Moč in nemoč samoupravljanja, Cankarjeva založba, Ljubljana .
- Županov J . (1983 A) : Marginalije o društvenoj krizi, Globus, Zagreb .
- (1983 B) : Znanje, društveni sistem i »klasni- interes, Naše teme, Zagreb .
- (1986): Motivacija za rad - teorije, modeli i problemi, v : kolektiv autora, Kriza, blokade i pers-
pektive, Globus, Zagreb .
- Tofler A . (1983) : Treče talas, »Jugoslavija« - Prosveta, Beograd (prva izdaja 1980) .
- Veber M . (1976) : Privreda i društvo I, Prosveta, Beograd .
65