Giacinto Spagnoletti
118
Giacinto Spagnoletti LJUBEZEN V STAROSTI
i
Nikoli več se ne bi spravil spet k pisanju
pesmi po vseh letih kritiških
zased, navajen, da o knjigah silijo
me govoriti druge knjige,
o časopisih drugi časopisi,
absurdni pas razuma, da bi se izognil
prispodobam, vzletom pod nebo, sinjinam,
zbeganim besedam... toda danes, ta
deževni dan pred dnevom mrtvih
sem znenada se prikazal tistemu,
ki več kot pred štiridesetimi leti,
sklonjen nad pisalno mizo,
je pisaril pesmi o ljubezni
mali prekljasti punčari iz zgornjega nadstropja,
z rahlim trkanjem na moja vrata
in s pogledom, ki je ubijal, je prihajala
po pisma in pesmi, ne zato, da bi jih brala,
le iz nečimrnosti, in že je stekla po stopnicah
ne meneč se zame, ki sem plašno čakal
na odgovor njenega pogleda,
ne da bi kaj rekel.
V
Ker sem se do kraja že predal
tem mislim, si poskušam reči,
da pisanje pesmi le ni isto kot ljubiti se,
cilj, ki osvojiš ga v dvoje,
drug drugemu iz ust kaplaje,
preboden, a z žarom, v slednjem delu
svojega telesa...
119___________________________                            LJUBEZEN V STAROSll]
Toda z lažnimi resnicami,
ki jih seštevamo v ljubezni, je tako
kot z lažnimi resnicami v pisanju pesmi,
poezija dviga nas v ekstazo,
kdaj pa kdaj v zavest, da res živimo,
a vse skupaj je samo slepilo,
z njo obračamo se proti samim sebi
v šifrah govorice.
VI
Kamor seže mi pogled s terase,
v temno zelenilo listov
vrača se bleščava travnika.
»Naslikal sem vam šopek žensk,«
Murillo ljubko pojasnjuje,
»ljubosumje in prevaro zbujam,
noge in roke ene
rastejo iz trupa druge.«
Kakor debla figovih dreves tam spodaj.
Prijatelj dragi, mon cher maitre,
po tem tihem, žalostnem prehodu
iz zrelosti v starost
si malo ali nič lahko spet priborimo:
ne nekdanjega utripa, ne strasti
plamtečih, ne viharnega pričakovanja,
ne radostnih skrivnosti,
niti ne prebliska kakega pogleda,
le imena, imena, imena.
VII
In če izrečeš kako ime,
ni tisto, ki si hotel ga povedati.
Pritiska ti na druga imena, kot
neznani ali komaj znani obrazi,
kot poljub na prsi, roka,
ki se komaj te dotakne v množici,
ponavljajoči se pogledi, a za koga,
kdaj? Resnični kje
je samo v tem razdrtem gnezdu v glavi
med ostanki suhih vejic
in letečim perjem.
Giacinto Spagnoletti
VIII Bolje, da ne bi prišel sem gor, da ne bi videl, da se ne spomnil. A od ljubezni se ne posloviš nikoli: od vseh resničnosti je ta morda edina v zavesti lažni, da živimo.
(Rim-Gaeta 1984-85)
Hudomušno in skrivnostno
za P. Bolj stvarno od sanj, a mnogo bolj počasno, prihajali so in odhajali, posamič in v skupinah, moški in ženske, iz neke velike knjigarne, nekatere z otroškimi vozički pred seboj. Vsi s knjigami v naročju tekali so mimo mene, se dobrikali, kot da želijo mojega soglasja za svoj izbor. Jaz pa sem ta zanos občutil kot nekakšno sramotenje, hudobno snubljenje, ker jaz sem bil zbujen, moj Bog, ves tam! Iztegoval sem se na prste, praskal se po prsih, nogah, potem pa k tebi se obračal, te klical na pomoč. Zdaj se sprašujem: zakaj vsi ti strahovi pred -literaturo?
(1990)
120