šolski prijatel.
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 fl. 12 kr. po pošti, 1 fl.
36 kr. brez pošte.
_________
Cislo 48: v torek 5. decembra 1854. III. tečaj.
O sadjoreji.
(Dalje.)
Kis ali jesih iz sadnega vina. Dober kis pri hiši je velika dobrota in neobhodna potrebšina. Kdor ima sadja, si ga lahko pripravi za domačo rabo in še za oddajo, kar mu zopet denar prinaša.
Pripravi si po svoji potrebšini posodo, veči ali manjši sod. Vzemi izčistenega sadnega mošta, kojega u kotlu ali pološe-1 nih piskrih pri ogenji zogrej, da bo mlačen in vlij ga u sod toliko, da bo tretina ali štertina posode prazna, kojo hitro za-1 vehaj, in na topel kraj postavi. Drugi dan se odveha, in še1 na dveh straneh za dlan pod verhom sod preverfa, da sapa: skoz vleče, duški se pa s sitovno ali redkim platnom pre-11 gernejo, da prah ali kaka žival u posodo ne pride. Tako bo o 3 — 4 tednih prav hud kis. Kdor ga hoče še pred imeti, naj ga vsak dan nekoliko odtoči, zgreje in mlačnega nazaj vlije.
Iz gnjilega sadja se tudi dober kis napravi.	1
Kedar je dokaj sadja, se ga tudi veliko spridi, sognjije. Tako sadje naj se od jeseni in skoz celo zimo u kako posodo, ktera ne toči, zbira; tudi lupine in vse, kar ostane od sirovega povžitega ali kuhanega sadja, naj gre u tisto posodo. : Kedar nabera neba, se nabrana roba u snažnem koritu sfolče in zmučka in po tem u stiskavnici stlači ali spreša. Mošt se u kadi, čebru ali vedru stati pusti, dokler penasti sverš na 1 verh ne stopi, kteri se posnemati mora; po tem pa delaj [ s moštom, da se u kis spremeni, kakor smo od spervega govorili — kis iz sadnega vina delati.	(Dalje sledi.) '
Franc Ksaver Lušin,
knezonadškof Goriški. 1	(Dalje.)
li Serčna in sveta ljubezen je vezala knezoškofa Lušina in v njegovo čedo Tridentinsko. Človek bi si mislil, da se ta sladka j in terdna zveza nikolj ne bo razrešila. Pa bilo je drugači. j Spraznila se je stolica mefropolita v Lvovu in primaza za Galicijo in Vladimirijo. Potreba je bila najti za to imenitno in težavno mesto pravega in sposobnega moža. Presvitli cesar t Franc 1. je hitro in bistroumno spregledal, da je njegov ljubej Franc Ksaver Lušin pravi mož za to mesto. 10. februarja 1834 je bil Lušin od cesarja za knezonadškofa v Lvovu imenovan. Na to je Lušin 23. avgusta tistega leta Ijubleni Trident zapustil in 6. novembra v Lvov prišel. Pa koj že pri slovesnem vpelovanji na to novo mesto in koj o začetku svojega pastir-stva je Lušin s žalostnim sercom sprevidil, da tukaj ne bo za-nj veliko opraviti in dolgo ostati. Ni bilo tukaj tiste serč-nosti in ljubezni, na ktero se je bil Lušin v Tridentu navadil. On je tudi tukaj hotel biti ljubezni polni, dobromisleči in skerb-i Ijivi višjipastir in oče, — in si je tudi pričakoval serčno vdane, ( <zveste in dobre verne ovčice. Prosil je toraj presv. cesarja, ( da naj mu kako drugo, še tako nisko mesto odkazati blago-I voli. Po božji previdnosti je bila škofijska stolica v Gorici j 'izpraznjena. Cesar Franc ponižno prošnjo svojega Lušina •vsliši in ga za knezonadškofa Goriškega in metropolita llirske-ga postavi. To se je zgodilo 9. januarja 1835. Sveti oče v Rimu je to 9. aprila 1835 poterdil in Lušin je bil 22. avgusta , potem kot knezonadškof slovesno in s veseljem v Gorico , vpeljan. Fr. Ks. Lušin je bil za to novo mesto v resnici pravi ; mož: zakaj razun tega, da je on dobro znane in velikokrat . iskušene lastnosti apostoljskega škofa seboj prinesel, je tudi, I kar je za Goriško škofijo silo potreba, znal govoriti vse tri i jezike imenovane škofije, znal je nemški, slovenski in talian-: ski. Bil je toraj v stanu, vsim vse postati. ? Celih 19 let je bil Lušin knezonadškof v Gorici. Kako zvest in ljubezniv nadpastir je svojim ovčicam bil, vse to popisovati,
bi bilo preobširno in mi bi le to imeli ponoviti, kar smo zgorej i slavnega od njegovega pastirovanja v Tridentu povedali. Mi toraj hočemo le samo to v misel vzeti, kar se je tukaj po- . sebnega prigodilo. Francozki prekucneži so svojo staro kraljevo i. rodovino pregnali. Kari X., francozki kralj, njegov sin vojvoda Angoulemski in njegova žena, Maria Terezia, nesrečna hči se \ nesrečniše kraljice Antoinette, vnukinja naše nepozabljive ce- ' sarice Marie Terezie, in grof Chambord, prsetendent francozki,' so pobegnili narpred v Holyrod- Castle v Edinburgu, potem pa se preselili v Prag. Velika nesreča kraljeve rodovine, nje serčna in resnična pobožnost, nje dobrotljivost in ponižnost je storila, da so jo sčasom ljudje omilovali in spoštovali. Kraljeva rodovina se je preselila v Gorico ravno tisti čas, ko je Lušin v Gorico dospel. Se le viditi so se hitro spoznali, sprijaznili, in ljubili. Lušin je odslej bil kraljeve rodovine zvesti tolažniki in ljubljeni prijatel. Kolikor so mu dela in opravila dopustile,! je bil v kraljevej družini. Kari X. je bil le eno leto v Gorici. Zadela ga je tista osoda, ki čaka vse otroke Adamove —. kralja na zlatem prestolu, in berača na gnilej slami: Kari je.; vmerl. Bili so ti dni za celo rodovino dni polni žalosti in-bridkosti. Lušin se je tudi sedaj izkazal iskrenega in zveste--{ ga prijatela, — ni zapustil te nesrečne rodovine, dokler je, stanovala v Gorici. In med tem, kar milodarni Lušin ni razdajal, temuč za seboj zapustil, se bo gotovo marsikteri blagi in dragi spominek našel, s kterimi je kraljeva rodovina svo-1 jega duhovnega prijatela in tolažnika večkrat obdarovala in počastila.
(Konec sledi.)
Medved in volk.
(Po ilirskem.)
Neki medved sprijatelji se z volkom, ter ugovori ž njim, da če jeden drugemu pomagati, gde bode mogel. Kakor sta si obrekla, tako sta tudi činila, in živela sta med seboj kakor brata brez vsega prepira in pričkanja.
Dogodilo se je, da nekega dne volk pred medvedji jami je zaspal. Medved sede pokraj njega, da ga čuva; pa kaj če početi od dolgega časa? Jame tedaj muhe braniti svojemu pri— l(jatlu, da bi bolje spaval. Ena muha bila je posebno derzovita, vda je neprestano volka v oči napadala. Zastonj jo je medved p več stokrat svojoj tacoj odgnal, vedno je priletavala nazaj. aKader jo je od jednega očesa poplašil, letela je ona na drugo. To razpali medveda tako, da serdit zarenči: „0akaj, skote, vidila boš, kaj se pravi medvedu nagajati."
'' Na to skoči od mesta, pograbi velik kamen, kterega je komej dvigniti mogel, pa zadervi ga za muho volku na glavo ■tako, da jo vso zdrobi.
Ko vidi medved volka vsmertenega počne javkati: „A jaj meni, kaj sem storil! Dragi brate, mili volče, jez sem tebi pomagati hotel, pa lej, ubil sem te. Prekleta moja nepremišljenost !"
Ako pomagaš, pomagaj pametno!
J. Šubic.
<-	Blagi sinek.
Mati so zboleli ino so v velikih bolečinah v postelji ležali. Otročiči so po izbi klaverno sem tertje tavali, pa še pokleknili in Boga prosili, da bi materi zopet ljubo zdravje dal. Naj "mlajši fantek pa je celi dan pri postelji bolne matere stal in 'popraševal: Mamika! kdaj bote ozdraveli?
Ko jedno jutro omenjeni preblagi sinek zopet k materi prileze, lek zagledavši pobara: „Mamika! kaj pa je leto?" Moj vbožek! leto je nekaj silo grenkega; pa vender moram piti, če ozdraveti čem, mati odgovorijo: „Mamika! reče sinek, če je grenko, bom pa jaz pil, da bote se vi ozdravili." In ova ljubezen otročičev je mater tako razveselila, da so od ure do ure terdnejši postajali. V malo dneh so ozdraveli, in mile i materne roke so otročičem zopet ljubi kruhek rezale.
Drobtiučica.
*	V Ljublani ste na svitlo prišle dve nove knjižici: Koledarček slovenski za 1. 1855, ki ga je na svitlo dal Dr. Blei-\veis. Zapopadek tega slovenskega Plutarha je res izversten in zunajna oblika prekrasna. Dva slavna Slovenca: Baron Žiga Zois in Stanko Vraz stojita tamkej pred nami v zalih podobah. Dalje: Koledar za Slovence s podobami k poboljšanju katoljškiga duha za 1. 1855. Ideljan je ta koledar po nemškem koledarju slavnoznanega Dr. Jariš-a. Njegov zapopadek je prav podučljiv in mikaven ter poln pravega katoljškega duha. Verh tega je tudi s prav lepo podobo presvitle cesarice Elizabete in 40 drugimi v les izrezanimi podobami ozaljsan.
Društvo sv. Mohora.
*	Presvitli gospod knezoškof Lavantinski hočejo nek po-i staviti krono Svojemu neutrudljivemu prizadevanju in svoji delavnosti za blagor mile Slovenje. Njih blaga misel, ki stei jo nam v „Šolskera Prijatlu" naznanili, nas je z neizrekljivim-veseljem navdala.	;
In komu bi serce radosti ne poskakovalo, slišati, da je< mogoče, da se bodo naše tihe želje že tako v kratkem spol-, nile; zakaj nad uspehom ne dvomimo. Dolgo smo premišljevali, po kaki poti bi se dalo to važno delo dognati, pa vidimo, da zadnje bo morala vender le gos. Janežičeva obveljati. Ako se bodo pa vsi ali skorej vsi naši družtveniki na sv. pismo naročili — in se nadjamo, da bodo, kjer imajo že 1. del bukev v rokah — potem bilo bi pa želeti, da bi se saj toliko svetopisemskih pol iz društvenega premoženja plačalo, kolikor znese polovica pol, ki se navadno vsako leto družtvenikom dajajo. Te pole naj bi se jim mesto druzih bukev za vsako leto zarajtale. Tako bi se društvenikom naročnina enmalo znižala in marsi-kteremu godernjavcu bi se usta zamašile, ker se namreč gotovo ne manjka tacih nevedenih in termastih družtvenikov, ki bodo berž hrup zazgnali, da smo sleparji, da jim hočemo le dnarje izpuliti, da saj smo jim sv. pismo obljubili itd. Pač
■elika težava je imeti opraviti s tacimi ljudmi. Naj bi tedaj Jružtveniki sveto pismo boljši kup mimo druzih naročnikov jidobivali.
j • Še neke reči moramo pri tej priložnosti v misel vzeti. vfisk t. j. pismena, družtevnih bukev nam nočejo nič kaj do-jjasti. In reš ako jih z BJaznikovimi ali kterimi koli drugimi primerimo, so nar bolj nesrečni rozicki, ki Celovškemu tisku epoto kazijo. (Boljše bi bilo res, ako bi se na mesto nerod-jih rogov kakšno drugo bolj leposlovno znamnje bilo vpeljalo.) j, Je niso rožiči prav lično in pristojno narejeni, silno žalijo oko. Tedaj bi bilo svetovati gospod Leonu naj bi si druge pismcno-'evarnice poiskal, ki je 19. veku kos. Kar sv. pismo zadene 'i se lahko tudi pri gos. Blazniku tiskati dalo, kakor 1. Mojz. iukve. Naj se rajše kaj več plača za tiskano polo, pa tisk laj bo lep in prav dopadljiv. Nobeden ne bo tajil, da tudi psk je važno sredstvo pridobiti slovstvu našemu veljavo in tpoštovanje sosebno pri Nemcih, ki zapopadka ne poznajo. Večkrat sim bral v knjižestvinih listih, da, kar čednost tiska n zvunajnost sploh zadene, sosebno madjarske bukve slovijo, 'a tudi človeka bolj mika brati, ako je vse čisto in lepo. Pokažimo svetu in njim, ki bi nas radi popihnili iz sveta, da imo v vsili rečeh korenjaki, ki se njih kar nič ne vstrašimo. Tako bodemo pazljivost sveta nase potegnili. 1 Dalej naj bi bile družtvene knjige izgled občnoveljavne olovnične pravosti, ker namen našega družtva mora gotovo (tudi biti pospeševanje omike jezika.
i Čudno nam se tudi zdi, da »Šolski prijatel" pri nas malo prijatlov šteje, menda zato, kjer se po svoji naloži le skoz z zadevami začetnih šol peča in na njih potrebe ozira, to pa mnogim bravcom ni zanimivo. Tudi naša misel je, da bi se Šolski prijatel vprihodnje kaj prenaredil. Naj bi se mu oblika „Novic" ali rajnke „Bčele dala, da bo bolj možk.
Naj bi se na vse šolske zadeve tudi gimnazialne in realne, posebno glede na slovenščino, oziral in razglase ministerialne in druge šole zadevajoče razpise donašal. Tretji del prostora bi utegnil sploh za vse to zadostiti. Drugi prostor naj bi se
odločil za prostonarodno podučevanje v koristnih rečeh, zi> pravljice itd. Se ve, da bi se moralo kaj naročnine doplačat in morebiti še kacega pisatelja poiskati.
H koncu še nekaj. Nekteri družtveniki so tak sitni, da.,, zmiraj poprašujejo, kadaj bodo kaj bukev vdobili. Zatoraj,_ prosimo, naj bi se čas odločil, ob kterem se bodo (sploh)', navadno knjige razpošiljale. Nar priložniši čas bi utegnil po^ našem mnenji biti koj po novem letu in pa perve dni mesca^ julija k prazniku sv. Mohorja.	I
Želimo tudi, naj bi se gospod Kafolove pridge, ako' je le mogoče, ukupile, morebiti se bo dalo s gospodom spisa-' teljem pogoditi.
Kar matico zadene, pričakujemo le priložnega časa, d% bomo iskren poziv na naše Goričane sosebno razpisali.
Prosimo, nikar nam ne zamerite, ako smo svoje in naših' Slovencov želje preveč odkritoserčno razodeli: blagor narod^1 nam na sercu leži.	Goriški odbor.
® Veselo je viditi, kako še zmiraj novi družtveniki pri-V. stopajo. Mislimo, da jih veliko slavna knjiga: „Djanje Svet-t1 nikov" privabuje. Oznaniti toraj moramo, da je nam „Djanje' Svetnikov" že poteklo. Naj se vsi družtveniki, ki so še
lec1
v poslednjih tednih k družtvu pristopili, društvenih knjig pa' niso dobili, pri nas oglasijo, ako hočejo vendar le pri družtvu' ostati in na drugi natis »Djanje Svetnikov" čakati, alj pa da imamo jim poslane dnarje nazaj poslati.	t
Une knjige pa še vse dobiti morejo za vse tri leta. — r Da bojo pa vsi gg. družtveniki vedeli, kaj jim po pravici gre, sem postavimo, ktere bukve so bile od družtva vsako leto izdane, r Leta 1852: I. del Gofiine, Blagomir, šola veselega petja,; I. del domačih govorov Kaffolovih (povestnica Goriške nad-škofije je nam potekla.)
Lela 1853: Božidar, zgodovina starega zakona s podobami, i stari Urban, II. del domač, ogovorov in družt. imenik in račun i za leto 1852.	,
Leta 1854: I. del Djanja Svetnikov, II. del Goffine, 2. in 3. Mojzesove bukve, in račun za leto 1853.
Oglas.
1 * »Šolski prijatel" bode skoraj že 3 leta star. S novim (;letom ga bomo enmalo spreoblekli. Več rodoljubov in družt-,|venikov je nas prigovorilo na to. Zatorej bomo »šolskega prijatela" takole spremenili:
a)	Izhajal bode vsak mesec le enkrat, in scer na dveh in, ako se dosti naročnikov oglasi, na dveh do treh tiskanih polah ter 15. den vsacega mesca.
b)	Donašal bode narprej različne poezije, zgodovinske in druge povesti izvirne in prestavljene, životopise imenitnih Slovanov, poto- in krajopise, sostavke iz zgodovine, narodopisja, basno-in naravoslovja, slovstveni pregled, kjer se bodo nove slovanske knjige naznanovale in kratko presojevale, nekaj od
i šolskih reči, različne drobtinčice in vse, kar naše družtvo | zadeva. Vsak mesec bomo na znanje dajali, kdo je na novic i pristopil, kdo je plačal alj kej podaril itd.
Pisalo se bode vse v lahko razumljivej pa vendar čistej slovenščini, kakor jo v novih berilih za gimnazialne šole nahajamo.
c)	Veljal bode zanaprej: za družtvenike 1 fl. sr., za nedružt-venike pa 2 fl. 12 kr. na leto.	*
Vse dosedajne gg. naročnike lepo povabujemo, da nam tudi prihodnje leto zvesti ostanejo; posebno mislimo, da nobeden naših gg. družtvenikov ne bode gledal na eden goldinar, s kterim bode naš edini lepoznanski časopis podpiral in si za majhen dnar kej mikavnega in koristnega za celo dolgo leto prikupil.
Vas pa, častiti spisatelji in domoljubi! vas lepo vabimo, podpirajte nas marljivo! Kar rokopisov že imate alj jih napravite: pošiljajte jih v Celovec pod naslovom podpisanega vred-nika. Za vse, kar se tiskalo bode, hočemo radi in pošteno plačevati. Tistim gg. pisateljem pa, ki za svoje sostavke plačila ne tirjajo, bomo poštnino povračevali in eden alj dva iztisa »šolski prij." pošiljali. S Bogom! Andr. Einšpieler.