zaliv ☆ Evropeizem da ali ne it Slovenski spodrsljaj ☆ Evropski letak it Državnemu sekretarju Josip Merku Fatti di luglio (II.) Bertrand Russell Glosa o državnem socializmu tret 1870 4. st. 26-27 Svetlana Makarovič Sojenice, Kamnarji Irena Žerjal - Pučnik Tragedijica na grobljah Pavle Merku Slovenska glasba od potresnega blaga do kulturne dobrine Alojzij Res Pisma Bevku b. p. In memoriam Nevenka Mandič Razkošje I., II., Medenina, Vzdolž ulice X Milan Lipovec Koledniki 1967-68 Vera Tuta Prispevek o Preglju Radoslava Premrl Moj brat Janko- Vojko R. Kolarič O. B. Radoviču Beno Zarnik Donkihotska zgodba Odmevi Dokumenti Janez Trdina Pripomba Primorski dnevnik Pismo »Dialogom« ir Nekaj o živalskem humorju Dva tlorisa in grafika Zore Koren zaliv december 1970 ■ štev. 2«-27 Revija za književnost in kulturo; izhaja štirikrat na leto, odprta je vsaki razsodni slovenski besedi, za katero si upa avtor prevzeti odgovornost. Člani uredniškega odbora se prištevajo med sodelavce. Njih imena so navedena zgolj zato, da se ustreže formalnosti. Rokopisi ostanejo v lasti revije. Registrirana na sodišču v Trstu, pod št. 317 Uredili. Danijela Nedoh, Milan Lipovec, Boris Pahor, Irena Žerjal - Pučnik Odgovorni urednik; Milan Lipovec Naslov uredništva: Danijela Nedoh Čampo S. Giacomo 9, tel. 756-435 - TRST Celoletna naročnina 1600 'Mr. Za druge države 4 dolarje Poštni tekoči račun št. 11/9236, D. Nedoh Čampo S. Giacomo 9 - Trst-Trieste Revijo so podprli: dr. ing. Peter Merku, Marija Bogataj, dr. Sonja Mašera, Stanko Pertot, Ema Tomatič, J. M. Slobodan Polojaz, Ugo Margon, dr. Dorče Sardoč, Leopold Aiman, Pavla Volčič, Evelina Pahor, Edvard Furlani, N. N., Just Colja, dr. Drago Martelanc, Boris Cek, g. Hočevar, dr. Vladimir Turina, J. G., Polda Gruden, Marjan Komjanc, Z. Mozetič, R. B., Jote Kumer, dr. Vera Sardoč. Alojz Udovič, N.R., prof. Vera Vesel, dr Edmund Zetko Cena posamezne številke 400 lir Tiskala Tiskarna Graphis EVROPEIZEM DA ALI NE Daljnovidni evropski duhovi zmeraj bolj odločno po udarjajo, da se bo Evropa lahko rešila v jutrišnji dan, samo če bo znala zaživeti kot razvit federalistični organizem. Naravno je, da tega pomembnega cilja ni mogoče doseči, ne da bi države žrtvovale del svoje suverenosti v prid skupnemu sožitju. Vsekakor pa — poudarjajo pisatelji in znanstveniki kot Robert Lafont, Denis de Rougemont, Guy He-raud, Alexander Marc, Claude Nigoul in drugi — je prvi pogoj, da se nova Evropa ostvari, sprememba dosedanje centralistične države-naroda v državno obliko, primerno za popolno samobitnost narodnosti, ki jih danes še raznaroduje etat-nation. Take evropske države, ki enačijo državno pripadnost, državljanstvo z narodnostjo, so Francija, Španija, Italija, Avstrija, Belgija, če naj omenimo samo najbolj izrazite primere. In tako je sodobni človek prav v srcu Evrope nepričakovano odkril, da ni mogoče priti do nikakršnega poštenega in zato trajnega sporazuma, dokler niso odpravljene vse vrste duhovnega, kulturnega genocida na evropskih tleh. Zgodilo se je to, česar stehnizirani in skibernetizirani ali planetarni, kakor ga zelo radi imenujejo nekateri slovenski psevdofilozofi, človek ni pričakoval. Proti liveliza- ciji industrijske civilizacije so se kot duhovni dejavniki vzdignili narodni subjekti. In zanimiva je, da so se v tem boju za rešitev iz alienacije v prvih vrstah pojavile prav etnije, o katerih komaj zdaj vemo, da so bile v katalepsiji, a smo do včeraj mislili, da je bila smrtna obsodba njihove bitnosti dokončna. Vse te ugotovitve niso nove in slovenska javnost je imela priložnost, da je zadnja leta o njih večkrat slišala. Slovenska javnost je, ko je bil govor o odprtih mejah in prijateljskih odnosih, celo verjela, da se prav v obeh državah, kjer živijo deli slovenskega narodnega telesa, začenja uveljavljati novi evropski duh svobodne in široke in pravične človeške in narodne sproščenosti. Lahkoverna slovenska duša je zaplavala v zlatih sanjah o čudoviti odprtosti, ki so jo pri nas napovedovali glasniki uradne in poluradne politike. Vendar je tudi res, da se je v slovenskem človeku, ko so mu obljubljali dobroto namesto zla, počitek in mir v zameno za nenehno budnost in obrambno prežanje, vztrajno oglašal dvom v resničnost slovesnih obljub. Kajti tako v Italiji kakor v Avstriji je pet in dvajset let po koncu vojske uresničitev enakopravnosti slovenske narodne skupnosti še zmeraj v embrionalnem stanju. Zadnje čase pa so tako v Italiji kakor v Avstriji takti ziranja in uspavalne praške zamenjala groba dejanja, ki prikazujejo položaj v anatomsko jasnih potezah. Mazanje spomenikov na tržaškem podeželju, zborovanje na tržaškem glavnem trgu, napadi na slovenske dijake, protislovenski in protijugoslovanski mimohod v Celovcu, policijski aparat, ki se je na Koroškem sprožil, da poišče krivce, ki so na table s krajevnimi imeni poleg nemškega pripisali še slovensko ime — vse to dokazuje, da se s Slovenci lahko postopa kakor z ljudmi brez časti, ki bodo na eni strani sprejeli vsakršno ponižanje, na drugi strani pa sveto verjeli v novo Evropo. Predstavnik izvrš. sveta Slovenije je na javnem srečanju s slovenskimi političnimi predstavniki iz. zamejstva v Ljub- Ijani rekel, da matična država pri pogovorih s sosedi zmeraj poudarja pravice slovenskih skupnosti, ki živijo v Italiji in v Avstriji, ne postavlja pa uresničitve teh pravic kot Pogoj pri pogovorih. Iz tega sledi, da smo za stanje, kakršno je danes, krivi tudi Slovenci sami, saj je bilo videti, da smo vneti z.a dobre odnose med sosedi tudi za ceno svojega dostojanstva, in da v imenu mirnega sožitja sprejemamo genocidna dejanja, proti katerim se v Evropi vzdigujejo celo take etnije, ki so bile dolga stoletja brezpravni humus. Posebno slavje ob obletnici koroškega plebiscita, te dobro inscenirane tragikomedije, ki se je odigrala na koroški zemlji in s koroškimi slovenskimi ljudmi, — posebno slavje ob obletnici plebiscita, pravimo, je postavilo vse Slovence, ki hote zapirajo oči pred stvarnostjo, pred dokončno izbiro. Tako zdaj ni več mogoče z roko v roki slepomišiti s sosednimi partnerji na naš račun, na slovenski račun. Na letakih, ki so jih trosili po koroških mestih in vaseh slovenski ljudje, ko so z. nitrolakom na skrivaj dajali tudi slovensko ime poleg nemškega na obcestnih tablah, piše: »• ■. pod krinko navidezno demokratičnih fraz (se) skriva najbolj uspešna duhovna kolonizacija v srednji Evropi.« Žal imamo v Beneški Sloveniji trpek primer take stoletje trajajoče duhovne kolonizacije ali, z drugimi besedami, duhovnega rodomora; zato se zavedamo, kako pretresljivo je bilo spoznanje slovenskih ljudi, ki so se na Koroškem odločili, da se zbudijo iz letargije, da bi rešili svojo slovenstvo in tako bili vredni, da ostanejo Evropejci. Z vsem srcem smo jim ob strani, trdno zaverovani v temelje slovenske kulturne tradicije, ki je tradicija grške Polis, demokratičnih in mirnih državljanov, a hkrati tradicija ponosnih subjektov, evropskih ljudi, ki so pripravljeni kot prosti in enakopravni s prostimi in enakopravnimi graditi jutrišnjo Evropo, a so prav tako pripravljeni Postaviti se po robu vsakomur, ki bi skušal skruniti naše človeško in narodno dostojanstvo. SLOVENSKI SPODRSLJAJ AVSTRIJCI SO PRAZNOVALI 50-LETNICO PLEBISCITA NA KOROŠKEM KAKOR DA SLOVENSKE NARODNOSTNE MANJŠINE NI Sobotni dan, ki je vzbudil pri — vsaj starejših — Slovencih obilo grenkih spominov, je nemško govoreča večina na Koroškem spremenila v velikansko manifestacijo. Ob koncu prireditev ob petdesetletnici plebiscita, ki se je leta 1920 za Jugoslavijo tako nesrečno iztekel — trajajočih na Koroškem vse leto, so v soboto, na dan, ko se je pred petdesetimi leti odločala usoda te dežele, v Celovcu pripravili pravcati show. Na častni tribuni pred mestno hišo se je zbrala avstrijska politična prominenca: predsednik republike Franc Jonas, celotna zvezna vlada s predsednikom dr. Brunom Kreiskim na čelu, vrhovi obeh opozicijskih strank, zvezni poslanci dežel in glavarji vseh avstrijskih dežel, in še mnogi drugi. Pred njimi se je zvrstil tri ure trajajoči in blizu devet kilometrov dolg sprevod, v katerem je hodilo nad 15.555 ljudi, 75 godb na pihala, nosili so nad 400 praporov, sodelovalo pa je več kot 200 alegoričnih voz. Česa vse ni bilo videti v tem sprevodu! Od obrambnih borcev (abwehrkampferjev) — ki so imeli kajpak vso pravico korakati na čelu sprevoda, ker so se na svoji strani in za svoja načela prav tako pogumno borili kot na naši strani slovenski borci — člani Heimatdiensta, burševskih organizacij, kameradschaftsbundov (1914-18, 1939-451!) do donavskih Švabov, sudetskih Nemcev in Kočevarjev, ki so bili v tem sprevodu res odveč in samo za zelo slab vtis! Da ne pozabim: za transparentom, na katerem je bil napis »Spodnji Štajerci in Mežičani« je tudi korakalo osem že dokaj prilet- nih mož! Najlepše, kar je bilo videti v sprevodu, so bile čudovite koroške narodne noše. Prav teh pa je bilo v sprevodu nekaj tisoč. Konec sprevoda so tvorile enote poklicnih gasilcev, finančne straže, orožništva, policije in vojske. Na alegoričnih vozovih je bilo videti mnogo prizorov, ki so dokazovali zvestobo Korošcev do svoje domovine. V sprevodu so vozili dva velika »plebiscitna« zvonova, celovškega zmaja »sloviti« kamen, ki stoji sredi Porečaja in na katerem je napisano »Bis her und nicht vveiter kamen die serbischen Reiter« (Do sem in ne dalje so prišli srbski konjeniki), vojvodski prestol (ki ga imamo Slovenci običajno za svoj simbol na Koroškem), le Gospe Svete na alegoričnih vozovih ni bilo najti. Na enem od vozov je bil naslednji groteskni prizor: sredi voza je bil postavljen zid, ki naj bi predstavljal demarkacijsko črto iz leta 1920, na desni strani zidu je bil napis »Demarkationslinee 1920«, ob njem pa strumni koroški (avstrijski) vojak. Na drugi strani zidu pa je bilo napisano »De-mokratijska črta 1920« (namesto demarkacijska črta), ob njem nekakšen jugoslovanski vojak s srbsko šajhačo, ki pa je bil — po barvi uniforme še najbolj podoben nedeljskemu lovcu. Po napisu na zidu (v kotu je bila še parola »Živijo Maister«) sodeč, je bilo v času plebiscita na jugoslovanski strani več demokracije kot na avstrijski. Po končanem sprevodu so množici — v Celovcu se je Preteklo soboto zbralo okoli 100.000 ljudi iz vseh koncev Koroške — na Novem trgu spregovorili politični veljaki. Če je prvi govornik, major v pokoju in eden od vodij obrambnih borcev v letih 1919-20 Franc Xaver Kohla govoril v duhu nekdanjih borcev, to še nekako razumemo. Da je koroški deželni glavar Hans Sima posebej poudaril zasluge dr. Hansa Steinacherja, hudega sovražnika Slovencev na Koroškem in medvojnega nacističnega funkcionarja, je že dokaj bolj čudno. Naravnost nerazumljivo pa je, da niti on niti predsednik vlade dr. Bruno Kreisky (razen pripombe, da je za vse, torej tudi za Slovence na Koroškem, dovolj prostora) niti predsed- nik republika Franz Jonas — vsi pripadniki socialističn stranke — niso v svojih govorih niti z besedico omenili, da živi na Koroškem poleg nemško govoreče večine še dokaj močna slovenska manjšina. Niti ene same besede niso povedali v zvezi z dobrimi sosedskimi odnosi z na stežaj odprtimi me jami na tem področju. To pa je bil velik politični spodrsljaj na sobotni celovški manifestaciji ob 50-letnici koroškega plebiscita. BRANKO SENICA »Večer«, 12.X.70 Velik politični spodrsljaj — in ne samo spodrsljaj■ — pa je, da je slovensko matično vodstvo vneto zagovarjalo vključitev naprednih koroških Slovencev v socialistično stranko Avstrije. In pri tem je vztrajalo in vztraja kljub temu, da je vedelo, da je bil avstrijski socializem v nacionalnem vprašanju vedno zelo nejasen, koroški socializem pa vedno močno idejno odvisen od meščanskega, trdno na ponemčevanje in asimilacijo slovenstva usmerjenega nacionalizma. Že leta 1953 je tedanji načelnik II. oddelka Instituta za narodnostna vprašanja opozarjal odgovorne forume na to dejstvo, a je s tem dosegel samo, da so ga zamenjali. Sadove take politike nabirajo zdaj koroški Slovenci; zgodovina pa bo sodila, kdo je odgovoren, da je položaj naših ljudi v Avstriji tako klavrn, medtem ko so Južni Tirolci dosegli to, kar evropskemu državljanu, ki je spoštovanja vreden, pritiče. EVROPSKI LETAK OPOMINJAMO 100 let XIX. člen državnega temeljnega zakona o splošnih pravicah državljanov (21. 12. 1867). 50 let Senžermenska mirovna pogodba, lil. del, V. odstavek (zaščita nacionalnih manjšin) (10. 9. 1919). 50 let Slovesna obljuba Koroškega deželnega zbora koroškim Slovencem z dne 28. septembra 1920. 15 let Avstrijska državna pogodba (VII. člen) z dne 15. maja 1955. Zahtevamo: dvojezične krajevne napise! NEUPOŠTEVANJE ENAKOPRAVNOSTI JE RAZNARODOVANJE RAZNARODOVANJE JE DUHOVNA KOLONIZACIJA NAŠ PRISPEVEK ZA 10. OKTOBER Nocoj smo krajevnim napisom tega kraja dodali slovenski napis. S to akcijo hočemo opozoriti na zatiranje slovenske narodne skupnosti na Koroškem. To zatiranje ni krvavo. Zatiranje je skrito pod debelim plaščem navidezno demokratičnih ukrepov oblasti. Oblast sama si svojih prstov seveda ne umaže, ker izvaja svoja zatiralna stremljenja s pomočjo javnega mnenja. Če slovenski občinski odborniki ali drugi zastopniki koroških Slovencev zahtevajo dvojezične napise, jih ožigosa javno mnenje za kršitelje miru. Manjšinske pravice žrtvujejo navideznemu »mirnemu sožitju« in »dobrososedskim odnosom« med državama. Isti način zatiranja zasledimo pri vprašanju dvojezičnega pouka. Starši naj izbirajo: če otroka ne prijavijo, je s tem povezano priznanje sovražnega okolja, če pa ga prijavijo k dvojezičnemu pouku, se izpostavijo nenaklonjenosti delodajalca, predstojnika ali soseda. Sama akcija, ki podre okvir tega, kar dovoljuje javno mnenje, more pokazati, da se pod krinko navidezno demokratičnih fraz skriva najbolj uspešna duhovna kolonizacija v srednji Evropi. Upamo, da bo naša akcija dala misliti oblastnikom. Upamo, da bodo v kratkem tudi ostali krajevni napisi na južnem Koroškem dvojezični. Sicer se bo naš konstruktivni odnos do oblasti občutno spremenil. BREZ ENAKOSTI NI ENOTNOSTI Komite za odkrivanje skritih konfliktov Delovni odbor za južno Koroško To je besedilo letakov, ki so jih trosili slovenski aktivisti pri popravljanju nemških napisov. državnemu sekretarju, Za ZUNANJE ZADEVE BEOGRAD 1- - Večkrat smo na različnih mestih pisali in opozarjali, da je manjšinska politika Avstrije daleč od politike pomiritve in sprave v dvonarodnem prostoru in da v svojih prizadevanjih na Koroškem sledi logiki prisilne raznaroditve slovenskega prebivalstva. Zadnje potrdilo naših trditev je bilo veliko slavje 10. oktobra 1970 v Celovcu ob petdesetletnici koroškega plebiscita, ki se je nedaleč od meje končal z več kot petdeset let starimi velikonemškimi gesli in vojaško parado. Ta manifestacija nemškega konzerv at ivizma in nacionalnega primitivizma je v sodobnem svetu vsesplošne integracije gotovo smešen preostanek preteklosti. Zdi pa se nam, da je s prisotnostjo in aktivno udeležbo predsednika republike Avstrije Franza Jonasa in predsednika vlade Bruna Kreiskega postala ta manifestacija ne le informacija o stopnji notranjega razvoja avstrijske družbe, pač pa tudi več'kot formalno potrdilo o nestrpni diskriminacijski nacionalni avstrijski politiki, ki je tako namesto lokalnega dobila tudi državno obeležje. Avstrija in Jugoslavija sta obe podpisnici avstrij-ske državne pogodbe iz leta 1955, ki ureja tudi manjšinsko vprašanje. Zvezni in slovenski izvršni svet vztrajno kažeta svojo voljo za najboljše odnose, avstrijska politika pa nikakor ne gre v tej smeri. Na to nas še posebej opozarjata resolucija Zveze slovenskih organizacij na Koroškem z dne 26. oktobra 1970, poslana kanclerju Kreiskemu ter koroškemu deželne- mu glavarju Simi, ter pismo Narodnega sveta koroških Slovencev z dne 8. novembra 1970, poslano voditeljem obeh vodilnih avstrijskih političnih strank Pittermanu in Korenu, kakor tudi pisanje naprednejših avstrijskih časopisov, ki so proslavo 10. oktobra označili kot nestrpno in nedmokratično. Z ozirom na izredno skope in pomanjkljive informacije v zvezi z vašo letošnjo dejavnostjo vas prosimo, da nas seznanite z vašimi prizadevanji za reševanje perečega manjšinskega vprašanja, z vašim stališčem do dogodkov ob petdeseti obletnici plebiscita ter z vašim bodočim delovanjem v zvezi s tem problemom. 2. - Kljub temu, da se odnosi med Jugoslavijo in Italijo neprestano izboljšujejo in se na obeh straneh pojavlja težnja odpraviti ostanke problemov, ki so dolgo kalili meddržavne odnose, obstajajo še vedno sporna vprašanja, preko katerih nikakor ne moremo Z mirno vestjo. Pri tem mislimo zlasti, na dejstvo, da Italija še danes ni pripravljena ratificirati Londonskega sporazuma iz leta 1954, da ni uresničila vrste temeljnih določb sporazuma, nanašajočih se na slovensko šolstvo, uradovanje v slovenščini in na javne napise v slovenščini, da puščajo italijanske oblasti nekaznovane vrsto izpadov proti slovenski manjšini, skrunjenje spomenikov in slovenskih objektov. Zadnji primer je premazanje slovenske šole s kljukastimi križi v Gorici v noči od 14. do 15. novembra 1970. Podobno kot za Avstrijo vas prosimo, da nam pred nameravanim obiskom predsednika Tita v Italiji sporočite, kakšna so bila vaša letošnja prizadevanja, kakšna so vaša stališča in kakšni nameravam koraki za razreševanje problema slovenske manjšine v Italiji. 3. - Hkrati vas prosimo za informacijo, če je bil v diplomatskih kontaktih zadnjega časa dosežen kakšen napredek glede položaja porabskih Slovencev. Menimo, da je razreševanje odprtih manjšinskih vprašanj eden izmed bistvenih pogojev za dobre sosedske odnose. V Ljubljani, 18. novembra 1970. Za Mednarodni odbor Peter Kuhar, 1. r. JOSIP MERKU’ FATTI Dl LUGLIO (II) (1868 - Okoličansk! bataljon) II. Pred namestniško palačo je množica vpila »viva Giskra« (minister za notranje zadeve) in »abbasso Bach«; šla je nato pred škofijsko palačo, kričala »abbasso il papa« ter pobila nekoliko šip. Od tod sc je podala pred papeški konzulat, kjer je ponovno vpila »abbasso il papa« in razbila papeški grb. Potem so demonstranti šli na Montuzzo in, ko so kapucini videli, da jim množica postaja nevarna, so začeli biti plat zvona. Čete vojaških stražnikov, civilnih policajev in miličnikov (brambovcev), z nasajenimi bajoneti so demonstrante zapodile: pet oseb je bilo laže ranjenih. Kasneje so se demonstranti zopet zbrali, in okoli 22. ure so kričali pred sti'ažnico okoličanske milice »abbasso i baucoli«, kar je kajpada miličnike užalilo. Stražnica je bila na desni strani pročelja »Locanda grande« (10), z vhodom od Trga sv. Petra (Piazza grande). Dozidek levega krila »Locande« je bil v ozki ulici, ki je še danes tam (Via dello Squero vecchio). Pročelje »Locande«, obrnjeno proti magistratu oz. Loggi, je tvorilo oster kot s Pitterijevo stavbo (prej palača grofa Jovovicha) (11). Za »Locando« je nekaj let prej še pljuskalo morje v notranjem pristanišču (Mandracchio): to pa se je razprostiralo med staro vladno palačo ter krajem, kjer stoji danes pro- č<-'lje Lloydove palače. Na mestu zasutega notranjega pristanišča je od leta 1865 (12) do leta 1919 bil javni vrt (13). Z žaljivo besedo »baucoli« (bacoli — ščurki) so zasramovali miličnike (14) zaradi njih črne narodne noše, ki je P° predpisu bataljonskega pravilnika bila službena oble-’a (15). Gianni Pinguentini, na str. 11 svojega »Dizionario el dialetto triestino« - Ed. Borsatti Edit. 1954 - pove med rugim: »A Venezia ed altrove — anche Žara — (il bacolo) e detto »s'ciavo«. Občinska komisija, ki je bila ustanovljena, da ugotovi >)Zr°ke in potek demonstracij, je o tem dogodku zapisala: •••appare a sulficienza descritta la esacerbazionc nodrita fatf tcrr‘toriali gia in quella sera, notando comc fosse af-b- ° iy°ri di luogo 1’invettiva ingiuriosa di 'abbasso i t(fUc°li framezzo a una dimostrazione conlro la prepo-j nz^ del clero e dclla burocrazia retriva, ciocche appunto ar j6 be insorgere il sospetto ch'ella sia stala lanciata a d r e da qualche mestatore per preparare gli animi e susci-arvi fincendio« (16). in nadaljnjem se tisti večer ni zgodilo nič posebnega Uc 1 sobota 11. julija je potekla mirno. H ^va meseca prej (5. maja) se je v Teatru Filodramma-pt.UrZ v°litvami aktiviziralo politično društvo »Societa del m^r®sso<<- kateremu je bil vodilni odbor: Francesco Her-Se°l i 0t Predsednik, dr. Massimiliano d’Angeli podpred-eu -flkJn Francesco Carlo Ferrari, dr. Carlo Machlig, Au-cen ° oSCOvich’ D‘ G- Benporat, dr. Moise Luzzatto, Vin-„ ,.z.° Fuschi, Giuseppe Savorgnan, kot člani. Hermet, d’An-1 m Luzzatto so bili mestni (in deželni) svetovalci. Oiulio Cesari piše o ustanovitvi še drugega društva: a “V izpolnjevanju mirovne pogodbe je Avstrija podelila ^ nestijo in ob koncu 1866^ ter v ,etu 1867. se pomiloščenci ootnjevanju mirovne pogodbe je Avstrija podelila v v . 'n ob koncu 1866. ter v letu 1867. se pomiloščenci ' ih^m-0 V l rsl' Mesto gleda z naklonjenostjo na 'rdeče’ (ga-aidmce, j. m.)...; Giuseppe Caprin se je vračal iz Bez-^on ’ in, Rascovichi, Elisei, Vcnierji, Bertini, Del Beni, a8gi. Rdeče srajce’ se zbirajo v kavarni Chiozza, ki jo drži sam (podčrtal J. M.) Ferrari, ravnatelj društva 'del Progresso’; e sono il terrore permanente deda polizia. »V tržaškem mestnem svetu, v pomanjkanju boljšega, zahtevajo odpravo konkordata. Medtem postane življenje političnih društev živahnejše. Societa del Progresso je središče vse dejavnosti, vtem ko rdeči pripravljajo (društvo) Societa Operaia Triestina in razmišljajo o drugih orga-nizativnih dejavnostih. »Vsi ustanovitelji Societa Operaia Triestina so bili zvesti nacionalni stvari-------------------. Allora la citta era tutta nelle mani di quegli audaci, che pur essendo un piccolo gruppo, non evitavano ad affrontare le ire della polizia e ad affermare il diritto italiano su queste terre. »Čudno je bilo,« pravi Cesari, »molčeče razumevanje, ki je do tedaj družilo Slovence in Italijane v tiho zavezništvo proti germanizatorskemu centralizmu. A koristno bo pojasniti, da se je italijansko-slovenska solidarnost mogla razodevati le, dokler so Italijani bili voljni delovati na tako imenovanem legalitarnem terenu. Ko so pa zadnji, namesto na Dunaj, gledali v Turin ali Firence (in nato v Rim), so takoj imeli v Slovencih najnevarnejše nasprotnike. »Julijski dnevi 1868. leta so na najbolj hrupen način pokazali nezdružljivost italijanskih in slovenskih čustev. Italijani so se pokazali kot nacionalisti in protiklerikalci, nasprotni papežu; a Slovenci so se takoj zavzeli za Avstrijo in papeža; tako da od tistega časa so besede Slovenec in klerikalec, Slovenec in avstrijakant, Slovenec in protiitali jan postale soznačice.« V nasledku piše Cesari tako: »Nel 1868 essa (citta, J. M.) avra anche un sussulto di rib el l ione, (podčrtal J. M.) e i suod primi morti per la causa nazionale. I reduci da Bezzecca e da Mentana, Tloris s Trgom S. Pietro l. 1820 (Arh. O. Lantieri) ► cf JJJ?# .. ' 'Zv"Z--'t 7y7I~. __ . f. "6: -* 1 KH Ha r*^ ~~ - J;• « • • f ■ -■••)■•»•... ; yh*x, - PM3 V j,XwV4. ; i - X č'«='6l i -—i L_ ;-%SHr 'V' j ja; L?w 31^ X- *•• -L*J--- " „ .V c’,, * • * ■ m j 4 ,/tt ,x b jrl - /z X •> t' (?■■'*/ r« ICO ft/lJjL. C^ri/A, -V ŽeTtrjHp/^4 <£*•««** tornati alla loro citta, convinti che si dovesse 'lavorare a preparane 1’avvenire immancabile’ trovarono che c’era molto da fare, tanto piu che mentre lTtalia e gli Italiani erano assorbiti dal pensiero di rifarsi la časa, altre idee correvano 1'Europa e le agitavano fino nei piu profondi strati sociali. La costituzione o 'Legge fondamentale dello Stalo’ del dicembre 1867 dava cittadinanza a quelle idee e preparava nuovi movimenti e nuovi fenomeni. I garibal-dini triestini compresero il nuovo tempo e i nuovi doveri, Paurosi delTavvenire e desiderosi di adoperar quelle leggi a pro della causa nazionale, idearono la creazione d'un so-dalizio che raccogliesse nel suo seno, come in una grande famiglia, la classe lavoratrice di Trieste. E’ da quella idea che nacque la Societa Opcraia Trie-stina«. (1869, J. M.) (17). ☆ Volti di Chiozza! Prav tam, na križišču Corsia Stadion - Via del Torrente (danes Via Cesare Battisti - Via Gio-sue Carducci) so se odigrali 13. julija 1868. zvečer krvavi dogodki. Na istem križišču sta se nekdaj spajala pod milim nebom potoka Staribreg in Ključ. Njuni imeni sta zaznamovani v starih dokumentih in knjigah tukajšnje zgodovine kot Starribrech, Staribrech, Staribrek, Starebrech, Stare-breck, Klutsch, Klutz, Cluz, Kluc in celo Kluč! (18) Svetoivanski Staribreg je cepil današnjo ulico Cesare Battisti v svojem teku proti ulici del Torrente (Carducci) v dva brega; na eni strani, kjer je danes Tcatro Penice, se je ulica imenovala Via Molin grande; na nasprotni strani, kjer stoji industrijska šola »Volta« (bivša »Caserma« Do-bler) pa Via di San Pelagio — »in dialetto, San Polai«. (19) Po prehodu pod lesenim mostom Chiozza se je Staribreg izlival v Ključ. Ta je pritekal iz Rocola (če gledamo v smeri tekoče vode) po levi strani ulice del Torrente ter zapuščal za seboj več mostov ali mostičkov; med njimi °ntc della Fabra. Po spojitvi s Starimbregom pri Chiozzi !e tal(0 narastel potok Ključ hitel proti ulici Commerciale ln nato zavil na levo v ulico Ghega. Nadaljeval je svojo Pot proti morju delno pod hišami na levi strani te ulice, i se je pa tedaj tudi tamkaj imenovala del Torrente. Potok se je končno iztdkel v morje med ladjedelnico Panfili jn bivšo staro klavnico (20), ob istoimenskem pomolu Ključ. Leta 1850. je bil potok v mestu že pokrit (21). Pomol Pa zasuli med gradnjo nove luke (Porto nuovo), ki je rajala od 1868. do 1883. leta (22). Nastali breg (podolžna lužna stran pomola) je imenovan v načrtih za dokončno ureditev in opremo luke od leta 1885, »Riva del Klutsch« (načrti Barret, Boemches, Generalna inšpekcija avstr, že-kznic itd.) V istem letu (1885) je Giglio Padovan (s psevdonimom olilemo Acca) objavil sonet, v katerem oponaša besede judstva, z značilnim naslovom »L’Eco del Klutsch«. (Po-niol je zasut, potoka ni več). Le »odmev« je še tu — a * Jegher e ’1 patok no se fa scola«. »Z jagrom« in »pankom« ne boš ikaj prida počel. Pomemben sonet, je tale: L'ECO DEL K L UTSCH Zajc, gripizze c slaif; ciiceri ostieri Furmani e stranghe, e sanze erte e massizze; Semelze e chifel, zvanziche e petizze, Pesterne e sufi, saiteli e chelneri: O fraile, o juzehe, o mlechcrz.e, o breschizze, Pech, pinter, clanfer, bogneri e sinteri; Ciiguluf, presniz, crapfeni e sparheri, E zvitichi e giarizzi, e cluciie e s pizze: Come a Vampia, scojosa adriaca sponda Rompe tra mile flozche e de capoto Si desclocia la smetena de fonda La petecchiante slapara parola Si smorza in bocca al zivico faloto: Cal Jegher e 'l patdc no se fa scola. Polifemo Acca (Giglio Padovan) »Rime triestine e istriane« Tip. Balestra 1885, str. 183 PREVOD »BARBARIZMOV« (*) SONETA Nemške Gripizza po Padovanovi razdelitvi kočijica za dve osebi Slaif — zavora Cucer — kočijaž Furman — voznik Stranga — drog, pregraja San za — trdnjavica Semelza žemljica Chifel — rogljič (pecivo) Zvanzica — avstrijski srebrni kovanec (20 krajcarjev) Suf — mlečni močnik Saitel — mera za pivo; pribl. 1/4 litra. Chelner — natakar Fraile — gospodične Pech — pek Pinter — sodar Bogner — kolar Sinter — psoderec Cuguluf — vrsta sladke pogače Crapfen krofi (*) ROSAMANI Enrico - Vocabolario Giuliano - Cappelli Ed. - Bologna 1958, str. 116'II. Delni tloris pristanišča iz leta 1852 s pomolom »Kljusch« (Arh. O. Lantieri) * i r -r r. Sparher Spizza Jegher Clanfer štedilnik konica ali dračje Lovec (letovišče pri Trstu, danes v mestni periferiji) klepar Onomatopeična Flozca — batina (po zadnjici) Pad. misli na butanje valovja ob školje Tržaške Clocia Scdjdsa De capo to Slaparo Falo to mehurček, n.pr. milni. Desclocia: ko se smetana (mehurčki) valovja, razblini v nič (obala) posejana s školji takoj človek s hribov (s smislom psovke) falot Slovenske Klutsch Petizza Pestema Juzca Mlecherza Breschizza Presniz Zvitich Smetena Petecchiante Patoc Ključ, potok v mestu, na JVZ strani avstrijski kovanec (15 krajcarjev); enakovreden 5 kovancem po 3 krajcarje pestunja Juca, Jucka; kmetica s tržaške okolice. Pa-dovan meni, da je morda beseda nernško-slovenska (Junges Madel) kmetica s trž. okol., ki prinaša in prodaja mleko v mestu brežkica; kmetica iz Brega (žaveljska dolina).**) Prinaša in prodaja kruh v mestu. (***) polžasti zavitek iz krhkega testa, prenapolnjen s sladkarijami svitek smetana smrdeča po žganju; Padova n domneva, da ji je izvor beseda »peteš«, alkoholna pijača, in da ta morda izhaja iz (velelnika) pite potok (**) SILA Matija - Trst in okolica - Tisk. Franc Huala 1882, str. 10-11. (***) Ščedenke so prihajale v mesto na osličku in prinašale tako imenovano bigo. Biga je bila žemlji podoben, slasten kruh; imel je nekaj rogljičev (ali tudi ne) in bil dobro pečen, z nekoliko trdo, a zelo svetlo skorjo. Sredica je bila snežnobela). Latinska Cluca kljuka; mislijo, da je slovenska, a morda izvira iz latinske claudo (Padovan) Furlanska Zaja štirikolesni voz s podolgastim, iz vrbovih šib pletenim košem. Po Padovanu velja beseda za slovensko, a je izpeljana iz furlanske: zaje Beneška Giariz korec Brez identitete Ostieri s smislom: preklinjevavci Padovan omenja v opombah besedo »Inzumbarse«, ki je v sonetu ni; zato je tukaj izpuščena. Prezrl pa je besedo »Clan-Ier«, ki jo je dodal J. M. K tamu bi rad še nekaj doda1!: Enrico Rosamani v omenjenem slovarju pravi, da je Padovan pretiraval. Natrpati 44 »barbarizmov« v en sonet je morda res Pretirano. Toda ni pretirano reči, da je bilo v tržaškem narečju takih besed v izobilici. Dnevno sem rabil te in podobne besede do prve sve-tcvne vojske in še dalje; izvzemši seveda starejših, kakor s° n.pr. cvancfke in petice, ki jih pa dobro poznam iz ust Svoje stare matere. Tako je govorilo ljudstvo, dokler se ni spremenilo. V začetku knjižice svojih poezij opozarja Padovan: »II trieslino (meni tržaško narečje) e qucllo del la borghe-j’!a<<• Njegove poezije niso torej pisane v dialektu večine judstva, katerega »barbarizme« poudarja v sonetu. Kar se tiče slovenskih besed, mislim, da število ljudi, faradi katerih so se slovenski izrazi udomačili v govorici 1 žaških Italijanov, nikakor ni moglo biti skromno. A statistika tukaj odpove! Za »talko« govorico mislim, ni razprav. Zato lahko samo brskamo, po starih časopisih, da jo najdemo. Ko ni bilo namreč dovolj člankov za izpolnitev časopisa, so uredniki brž izrabili priložnost s kakim »hvaležnim« argumentom v narečju in pri tem pogostorna smešili ali zasramovali Slovence. Mi pa moramo biti Padovanu hvaležni za njegov sonet; pričal bo vsaj o resnici iz starih, izzvenelih časov. (nadaljevanje sledi) BIBLIOGRAFIJA (II) Če ni omenjeno ime kraja tiskarne ali založništva, naj se bere: Trst. (10) GENERINI Ettore - Trieste antica e moderna - Tip. Mor-terra, 1884, str. 404, 412. (11) SCUSSA Vincenzo - Storia cronogr. di Trieste (K.) - Coen, 1863, str. 166/11. (12) RAVASINI Oscarre - Toponomastica stradale - Edit. Li-braria, 1929, str. 195. (13) RUTTERI Silvio - Antiche stampe di Trieste - Ediz. LINT, 1967, str. 39. (14) LORENZUTTI Lorenzo - Granellini di sabbia - Tip. Lloyd, 1907, str. 128. (15) MAGISTRATO CIVICO - Regolamento per il battaglione della milizia civica terri to riale - Tip. Lloyd, 1860, str, 8, 27. (16) VERBALI SEDUTE DIETA PROVINCIALE - Sessione 1868 -Tip. Lloyd, str. 40/1. (17) CESARI Giulio - Sessanfanni di Vita italiana - Tip. sociale, 1929, Str. 13, 14, 15, 17, 18, 20. (18) VERBALI SEDUTE DELEGAZIONE MUNICIPALE - 1861 e 1862, II parte - Tip. Lloyd, 1863, str. 36; 22, 33, 34, IX. (19) RAVASINI - ibid. - str. 133. (20) AGAPITO co. Girolamo - Descrizione della fedelissima citta ecc. - Tip. ved. di A. Strauss; Vienna, 1830, str. 8. (21) GENERINI - ibid. - str. 327. (22) BABUDIERI FulVio - I po rti di Trieste e della Regione Giu-lia dal 1815 al 1918 - Roma MCMLXC; Archivio Econ. del- 1’unlficaz. Ital., Serie I - Vol. XIV, fasc. 2, str. 51. 8ERTRAND RUSSELL glosa o državnem SOCIALIZMU Pripominjamo, da je B. Russell napisal knjigo Political Ideals že leta 1917. V posebnem članku razmišlja tudi o nameravanem podržavljenju angleških železnic in prikazuje negativne strani takega ukrepa. Presenetljivo je, kako precizno je orisal psihološke značilnosti, ki so se pozneje razvile v birokratskem ustroju socialističnih držav. Namesto proti ravnateljem privatnih podjetij, z možnostjo aPela na vlado, bi se morali uslužbenci odkrito boriti proti sami vladi. Izkušnje kažejo, da ministrstvo ne ravna s poseb-n° nežnostjo s svojo delovno silo. Če delavci stavkajo, imajo Proti sebi ves državni aparat. Njihov boj ima možnost uspeha ce imajo za seboj močno javno mnenje. Ker pa državni stroj lahko izvaja velik pritisk na časopisje, bo javno mnenje delavskim zahtevam nasprotovalo, še posebno, če je na oblasti nominalno progresivna vlada. , Prvo, kar moramo upoštevati je, da so v vsaki široki organizaciji in predvsem v veliki državi, funkcionarji in zakonodajalci običajno zelo daleč od ljudi, katere upravljajo, in nimajo neposrednih skušenj o življenjskih razmerah, katerim je njiho-va odločitev namenjena. Zato marsikaj tega, kar bi morali ve-~fti, ne vedo, tudi če so prizadevni in skušajo spoznati vse, nar se človek lahko nauči iz statistik in raznih belih knjig. Edina stvar, ki jo temeljito poznajo, je pisarniška rutina l.n upravna pravila. Iz tega se poraja zgrešena želja po izena-°evanju. Pravili so mi o nekem francoskem ministru za šolstvo, ki je potegnit uro iz žepa in pripomnil: »Ob tej uri vsi Jjancoski otroci te in te starosti obravnavajo to in to snov.« ak je ideal upravljalca, ideal, ki je usoden za vsak svoboden razvoj, za vsako iniciativo, raziskovanje in novost. Lagodnost ni lastnost, ki bi bila sprejeta v tekste političnih eon/, ker se zdi vse, kar vemo o človeški naravi, nevredno “Siedo teh spisov. In vendar vemo, da je prav lagodnost močno snbalo za vsakogar. Le zelo nepomembna manjšina je od tega izvzeta. Žal je v našem primeru lagodnost še ojačena zaradi sle po oblasti, ki navaja odločne funkcionarje, da uvajajo take sisteme, kakršnih se lagodni funkcionarji radi poslužujejo. Odločen funkcionar neizbežno preganja vse, česar ne more nadzorovati. Zato si mora posameznik za vsako svoje dejanje izposlovati najprej funkcionarjevo odobrenje. Tak funkcionar hoče uživati oblast in jo dati tudi čutiti. Če je vesten, bo iznašel enoten in trden sistem, ki se mu zdi najboljši, in ga potem vsilil brez usmiljenja. Tudi če bi pri tem pokončal mnogo obetajoče poganjke — vse zaradi zaverovanosti v simetrije. Neizbežen rezultat spominja na dolgočasnost in enoličnost novih, z ravni-nom zgrajenih mest v nasprotju z lepoto in bogastvom starih mest, ki so se razvijala z življenjem in značilnostmi mnogih rodov. To, kar je spontano zraslo, je vedno bolj življenjsko od tistega, kar je bilo dekretirano. Seveda bo odločen funkcionar bolj cenil red, ki ga je sam uvedel, kakor pa navidezen nered samonikle rasti. Izvajanje oblasti ustvarja ljubezen do oblasti, kar je zelo nevarno, ker je edini zanesljiv dokaz oblasti v tem, da drugim prepreči ravnati po lastnem preudarku. Vsako novo raziskovanje političnih akcij dokazuje, da je pri vseh, ki imajo možnosti za politično uveljavljanje, sla po oblasti celo močnejši pobudnik kakor osebna ekonomska korist. Sla po oblasti je ustvarila velike milijarderje, ki imajo več denarja, kakor ga sploh morejo porabiti, a vseeno še naprej kopičijo kapital, da bi obvladali ali nadzorovali čim večji del svetovnega gospodarstva. Sla po oblasti je očitno prevladujoče gibalo pri mnogih politikih. Seveda je tudi glavni vzrok vojn, ki so v pogledu materialnih koristi skoro vedno zgrešene špe kulacije. Zaradi tega vsak nov ekonomski sistem, hi se bori le proti ekonomskim gibalom in pri tem zanemarja problem koncentracije oblasti, ne bo prinesel človeštvu nobenega dejanskega izboljšanja. To je glavni razlog, da z nezaupanjem gledamo na državni socializem. ♦ Tiranija večine je realna nevarnost. Zgrešeno je misliti, da ima večina vedno prav. Narobe: pri vsaki novosti večina nima prav. Vsa preteklost potrjuje, da je večina pred vsakim novim problemom zavzemala zgrešeno stališče, ker je večina vedno pod vplivom navad in predsodkov. Zato je zelo važno, da se večini onemogoči vsiljevati svojo voljo tam, kjer »uravnilovka« ni kategorično nujna. ♦ ♦ ♦ Družba ne more obstajati brez reda in zakonitosti, a tudi ne more napredovati brez pobud pogumnih novatorjev. Naravno, da sta zakon in red vedno nasprotna novotarijam, ka- kor so novatorji vedno do neke mere anarhični. Tisti, katerih miselnost obvladuje strah pred vrnitvijo v barbarstvo, bodo verjeli v pomembnost reda in zakonov, medtem ko bodo vsi, ki zaupajo v napredek in višjo civilizacijo, čutili potrebo po večji mdividualni iniciativi. Eni in drugi so potrebni, in prava modrost bi bila v tem, da se obojim omogoči svobodna dejavnost, kjerkoli je koristna. Toda tisti, ki zastopajo red, ne potrebu-lejo posebne opore, ker imajo na svoji strani že ustaljene navade. Le novatorji srečujejo ovire pri svojem delu. Vsaka gene-racija misli, da so take težave že stvar preteklosti, vendar je vsaka generacija strpna samo do novatorjev preteklosti. V sedanjosti pa. na enak način, kakor v preteklosti, odklanja vsako sPremembo, kakor da bi o strpnosti še nikoli ne bilo govora. Izbral in prevedel UBALD VRABEC Zora Koren - Petelin (linorez) SVETLANA MAKAROVIČ SOJENICE I. Tisto noč, ko si se rodila, niso zasadili noža v prag, zato so priletele nore sojenice. Lebdele so, bolščale in sodile kazen: Gledati s suhimi očmi in videti skozi stvari. Sodile so te v prežečo samoto, storile so ti same predsmrtne dni. TI. Vidiš vrbo-kraljeviča, ki ti ni bil sojen, vrbjo glavo z ozkimi očmi, odsev, ki ga voda ne more odnesti. V očeh ti kačja riba pušča bleščeče ikre. Odhajaš, z vrbovim sokom zavdana, ko se ikre strahu izlegajo. III. Padla bo noč sredi živega dne, vrisnil bo glas tretje sojenice. V temi te vihti gugalnica groze, ne moreš zamižati. Vidiš: gugalnici sledi kačji pastir, kačji pastirji prihajajo, kačji pastirji, kačje pastirice, kačje pastirice, kačje sojenice. KAMNARJI I. Granit se v dežju lesketa, lesketa. To je kamnita dežela. Tukaj je vsaka beseda kamen, tukaj je vsak kamen beseda. Kamnar mora živeti sam, zato k nam le malokdo zaide. Mi pa, kar nas je, klešemo granitni most, ki ne bo nikdar dokončan. II. Granit se v dežju lesketa, lesketa. Pridi v mojo deželo, če si upaš. Kajti vedeti moraš: tu pade mrak v trenutku, ko ga najmanj pričakuješ, in prav lahko zgrešiš pot nazaj. Postati boš moral kamnar, tudi ti boš klesal most. Si upaš priti v mojo deželo? III. III. Granit se v dežju lesketa, lesketa. Mi vemo, česar oni ne vedo, nikoli ne bodo vedeli, kar vemo mi, ne slišali, kaj poje srce kamna. Nam pa v mraku kamnata polja zapojo: takrat zagledamo drug drugega. In noč za nočjo postajamo drug drugemu nagrobni kamni. IRENA ŽERJAL - PUČNIK TRAGEDIJICA NA GROBLJAH ZARUMENELI LISTI Pot, ki je vodila od enega spoznanja do drugega, je bila v vsej razsežnosti pošastna. V velikanskih polkrogih so se gnetle prispodobe nekega davnega življenja, ki je umiralo ali pa je že davno izumrlo. V polkrogih časa, v neverjetnih distancah so se oglašali čudni nevsakdanji glasovi, ki so povzročali bolečino. Nova bolečina je bila zamolkla in v tem so se vrtinčile vsemogoče prispodobe, ki so prihajale iz silhuete, katero je Anita opazila v steklu omare. Njena podoba je bila v steklu prej podobna silhueti bajne prikazni kot človeškemu bitju. V njej je bilo nekaj mističnega, nekaj vdanega in spojenega z okoljem, kar jo je pomirjalo in vznemirjalo hkrati. Stanovala je v pritlični hišici, ki se je v predmestju košatila z vsemogočimi odpadki. Pred kakšnim desetletjem, ko se je bila ob nedeljskih popoldnevih peljala tam naokrog, je bilo vse zgledno urejeno: gredica z gredico zleknjena v rožni grm, narcise spomladi, vrtnice poleti, jeseni pa dalije in kopice rožnih grmičkov, zraven pa čudovito obzidane potke, posute s peskom in nežno urejeno ob vsakem času. V tisto idiliko pa so se lepega dne ulile pomije, lonci in krožniki pripravljene hrane, že nekaj dni po njenem prihodu sta med gredicami ležala dva cela krožnika, naslednje dni pa kozarci, čez teden kopica steklenic, iz katerih se je cedil dober liker. Hišica je sicer zažarela od nje, plavolasega bitja, ki je nežno vzplavalo čez gredice, toda listje se je kopičilo ob potki in trava je bohotno rasla preko vsemogočih gredic: to se je primerilo, ko se je vselila v svoje novo prebivališče. V svoji neskrbnosli ali raztresenosti je gostila prijatelje, kot bi ji šlo za sekularno stavo. Ponoči je pisala potopise, podnevi tipkala ter menjavala sobam in kuhinji pohištvo, obenem je neprestano prebirala in nabirala stare in novejše knjige. Časopisi so se kopičili vsevprdk v sobi, predsobi, kuhinji in salončku, ob postelji v spalnici pa je bila prava grmada razvejanih papirnatih ptic in kopica najrazličnejših svinčnikov, kuli-jev, nalivnikov, radirk, notesov in zvezčkov, papirčkov; Anitino stanovanje je bilo podobno papirnici-knjigarni, v kateri se je razviharil orkan. Prav v tistem papirnatem in pisarskem templju je neutrudno ropotal tipkalni strojček, ki ga je večkrat na leto potrpežljivo popravil mehanik in jo bodrilno karal, naj vendar pazi na zdravje in red pri hiši. Nekaj dni po njegovem odhodu so se hribčki časopisov nekoliko ustalili, čez teden dni pa se je ponovno vse razviharilo, ker je mlada publicistka spet iskala biserne podatke za svoje članke. V redakcijah časopisov so se čudili, kje najde, nedostopna kot je bila, toliko šokantnih izjav, primerjav in podatkov, ona pa je kot sfinga skrivnostno nabirala material, ki je delal preglavice marsikateri ustanovi in včasih celo javnemu redu. Tako so se ji kopičile gore snovi in v iskanju skritih logičnih zvez se ji je gnetla strast, da najde vse najrazličnejše podrobnosti, ki bi sicer komu drugemu, ki se s stvarjo ni tako temeljito ukvarjal kot ona, ušle. Iskala je vedno mirno, premišljeno, nežno, kot bi se bala, da se izneveri svojemu iskalnemu instinktu. Nekega dne je sredi kopičastc gore časopisov izpadel list. že ga je mislila vstaviti, ko je tista stran vzbudila v njej radovednost. Bila je zarumenela ladja, ki jo je spomnila na preživet dogodek. V zarumeneli ladji je bila zapečatena njena zgodba. Zgodba tistih let, ki so viharila skozi njeno mladost. Našla je sebe. Podatke o sebi v tisti časopisni anarhiji, kjer je moralo biti vse zabeleženo, kako je ladja odplula v Avstralijo. Pred davnimi leti je na krovu zamišljeno prisluhnila bitju zvona, ki naj bi ga odklenkala Mihec in Jakec. Medtem so na ladji zbijali obešenjaške šale, poskušali kmalu po odhodu s polomljeno angleščino, potem ko so od nekod privlekli cele steklenke vina in prepevali, strastno prepevali ponočnjaške pesmi. Tudi takrat se je je polaščala tesnoba, ob kateri moraš nekaj storiti, nekaj ukreniti, da ti ne stisne grlo krč in ne odreveni nobena mišica. Skrito pismo ji je navrglo tople Stojanove besede: »Kdaj se bova našla, Anita? Kje se bova našla? Bila sva eno in naju je množica ločila. Kje se bova našla, če te je odplavil ocean in so te zvabile tuje obale. Kje se bova našla? Se bova kdaj, če trdiš, da ni večnosti in je sama pusta neskončnost? Kako bova našla pravo smer, če sva vsak na svoji obali, kjer nobeni ni konca? Ampak enkrat se morava najti, Anita, tudi če so mesta labirinti in vasi organsko skrite, tudi če v kleteh ne bo prostora. Kje se bova našla? V temi ali svetlobi, v svetlobnih letih ali v somraku...« Tam je bila njena zgodba. Kot bi zarumeneli papir še vpraševal: »Kje se bova našla?«. V hibridnem iskanju služb, tovarišij, v letanju iz Melbourna v Sydney, na tistih širdkih pločnikih, je seveda zbledelo tako sentimentalno pismo. V vsakodnevnem prevažanju v službo ni med intrigami moderne družbe niti utegnila pomisliti, iz kakšnih globin so prihajala Stojanova vprašanja in s kakšnim težkim hrepenenjem so bila napisana.. Bila je malomarna do čustvenih ljudi. Malokrat se ji je primerilo, da je počasi premerila vrstice, besedo za besedo in se zamislila. Kje je že bila tista ladja! Tako pritajeno sc je zagugala in tako nenavadno so odmevale ure po Velikem trgu. Pozabila je na tista vprašanja. Povsod je pozabljala nanje. Razpršila so se nad oceanom, ko so pluli na odprtem morju in se ji je dozdevalo, da odhaja iz starinske, zaprašene sobe nekam čista, svetla, kot kristalizirana v prostovoljno izgnanstvo. Kaos se je nenadoma še bolj razlezel čez divane na okenske police, v predale, na omarice. Vdiral je ob njej v vežo, nepospravljene knjige in časopisi pa so pričali, da se njeno življenje za vedno ugonablja v dinamiki iskanja. Pisala je, sama v razgaljenih dejstvih preteklosti. Nemirno je trgala stavke, jih obnavljala, trgala iz beležke list za listom in pisala dolge periode, jih popravljala in začela znova. Pljuski morja in umirjena modrina v daljavi. Nič tistega ni bilo več, po čemer je včasih hrepenela. Nič vzhičenja. Vse je tonilo v prisiljeno nirvano. TETOVIRANJE II. Rekli so mu, da je huligan. Zabingljal je s svojimi lasmi, zmignil z rameni in temno pogledal. »Zapravili ste mi pol domovine, pozabljali dvajset let na svojo domačijo, zdaj pa me pustite, da se potepam in Premerim ta košček koroške zemlje. Spal bom kje na podstrešju, pogovarjal se bom s previdnimi duhovniki, potem Pa pridem k vam v mesto s polno beležko gradiva, s svojo oguljeno kitaro in vas niti ne bom motil. Še prej jo mah-nem na Triglav ali na Peco, objel bom kakšno pametno dečvo in ji zapel podoknico.« »Sumljiv si, ptiček moj!« »Sumljiv? Še fotografskega aparata nimam s sabo, otroke puščam v miru, štopam, če mi kdo ustavi, pogovarjam se o vsem, najraje pa poslušam glasbo. Spaja me z nebom in peklom. »To bo tičalo v tebi. Pa ni kljub temu nič življenjskega v tvojih pohajanjih. Bojim se tvoje samote. Starši te mo 'ajo kar tako puščati na pot. Neorganiziran si. študiraš? rtna. študiraš. Vse skupaj je neodgovorno. Kaj pa bo Potem, ko boš študij končal? Boš mlatil nov šop prazne slame. Boš kar naprej štopal ali mala'1, he, slovenske nagrobnike? Hodil v goste k ostarelim duhovnikom in obje- mal rosne dečve, ker bodo mislile, da znaš igrati na kitaro? Se počutiš srednjeveškega?« »Trubadurji? Ne. Ne trubadurim. Goslam. Daroval se bom za domovino ali pa za Evropo. Za drobne božičke. Trubadurjev pa ne posnemam. Glejte — špegelce imam. Sleparim. Igram. Barvam si oči. In lase; prepevam v najmanj sedmih jezikih. Ce me zapeljete kam daleč, kamor sem namenjen, vam zapojem v šestih jezikih.« »O čem pa prepevaš?« »Tudi o kanibalizmu ali v črnskih songih.« »Če poješ o vsem, nimaš hrbtenice.« »Jo imate vi? Pokažite jo!« »Sumim, da bo hrbtenica moja žena ta čas. Vi pa še tega ne boste premogli! Resno me poslušajte in ne obnašajte se kot sveti duh!« »Poslušam.« Huligan je stopil v avto. »Avtomatizacija je resna gospodarska panoga.« V zadnjih sedežih se je nekdo nasmehnil. »Nikar ga ne poslušajte, ljubi fant! Saj se samo šali, saj tudi on nič resnega ne misli. Fant, zabrenkaj, da bomo veseli! Nekaj otožnega ali poskočnega.« »Pusti mu do besede!« se je oglasil nekdo drug. Potem so utihnili. Huligan ni vedel, s kom se vozi. Mnenja so bila tako deljena, da ni utegnil uganiti, kaj bi bilo najbolje. Drveli so mimo jesenskih pšeničnih polj, požirali cesto in se previdno pomikali okrog nevarnih ovinkov. »Tod sem pred leti videl črn sprevod z belo krsto,« je zamrmral huligan, ostali pa so postali pozorni. »In si zagotovo copral pri sebi kaj demonsko simboličnega! Pri vas je vse simbolično. Lasje, verižice, tetovirana oprsja, pritišano prepevanje, španske ali guslarske kitare. Dneve zapravljate s copranjem.« »Jaz sem imel priliko spoznati tako dekle, ki bi vam bila lahko sestra. Je tudi govorila šest jezikov in molila k sedmim božanstvom, povedala mi je dvanajst svojih imen, vendar se ni nič razumela na politiko. Bal pa sem se je prav zato, ker je s sabo nosila neke knjige, kakršnih še nikoli nisem videl. Nekakšna mistika ali nečista Luciferjeva biblija. V svoji nenavadnosti me je prav zastra-šila.« »Saj se šali! Nikar ga ne poslušajte! Kaj bi opletal s politiko! Politika! Kot da je nismo že vsi siti. Ne vem, kaj imajo ljudje od nje. Pred časom je pri nas prespala Sošolka moje žene. Prišla je k nam, hm, z nekega skrivnostnega tavanja. Trdila je, da je novinarka, za katero se vsi Pulijo, oblečena pa je bila tako kot kakšna ciganka, žena ji je prigovarjala, naj se spametuje, naj se odedi, ona Pa — nič. Pleteničila je o nekih političnih idealih, potem Pa zaspala. Preskrbeli smo ji hišico v predmestju, toda vse je spravila v totalen nered, v totalno anarhijo. Pohujš-ijivo. Naravnost pohujšljivo.« »Kje so starši teh nesrečnih otrok!« »Starši! Če jih imajo! Če se jim dokončno ne odrečejo. Da potem neresno tavajo čez gmajne. Oh, huligan, zabrenkaj nam nekaj novega, nekaj, da bomo pozabili na te počasne ovinke!« Huligan je zaigrali. Pritišano in polglasno. »Dež moje peščene obale nikoli ne izpere' briše s stekla njene dolge lase tipa v okno neusmiljeno potaplja noč peščene moje obale ne izpere...« »Noč, obala, okensko steklo... Vse to je lepo. Toda, °d česa živiš? S čim se hraniš?« »Od česa je živel Gandi?« »Ne plaši svetnikov! Povej raje kaj o sebi! Zakaj van-draš ravno po Koroški? Ta zemlja ne bo nikoli več prestolnica nobenih knezov. Knezi so izumrli. Celo pozabljeni so. Posnemaš Indijance? Toda oni nimajo države, mi pa j° imamo. Kaj še hočeš? Pleteničiš? Vohuniš? Za koga?« »Zase.« »Kam želiš, da te peljemo?« ga je zamolklo vprašal glas z zadnjega sedeža. »Kamor želite. Lahko me zapeljete v vaše mesto.« »Potem pa brenkaj! Zabrenkaj nekaj otožnega, nekaj resničnega. Ti, iskalec!« Zaigral je. Prepeval je o dežnih kapljah, o soncu in o osamelih svetovih. Brenkal je slovenske poskočne in o duhu prastarih ljudstev. Potniki so ga poslušali. Všeč jim je bil njegov glas in tudi upali so, da jim bo v kratkem zelo koristen. Bil je popolnoma svoboden. PAVLE MERKU’ SLOVENSKA GLASBA OD POTROŠNEGA BLAGA DO KULTURNE DOBRINE II. Osnovna mass-media so se pri nas Slovencih razvila enako kot drugje: to velja za radio, televizijo, kinematografijo, gledališče, reklamo. Glasbeno založništvo je manj razvito in se po založniških kriterijih in organizaciji propagande ne krije s sistemom velikih glasbenih založb na Zapadu: založniški kriteriji so namreč zelo široki, prej kulturni kot komercialni, in to dela čast Društvu slovenskih skladateljev, ki skrbi v glavnem za tisk večine kolikor toliko zanimive in kvalitetne produkcije večine članov (v 15 letih čez 400 del od klavirskih do zborovskih skladb do simfoničnih partitur); organizirana propaganda pa je zelo pomanjkljiva, na nekaterih področjih je sploh ni. Vendar je v poslednjem času najti čedalje pogosteje imena slovenskih skladateljev, posebno mladih, v katalogih založnikov v Nemčiji, Franciji, Avstriji, na Nizozemskem, v manjši meri tudi v Italiji. Citiram naj prvenstveno ta ime-tta: Primož Ramovš, Vinko Globokar, Janez Matičič, Ivo Petrič, Milan Stibilj, Jakob Jež. Tudi domače tvordke plošč izdajajo veliko domače glasne-. Seveda prednjači lahka glasba, posebno takoimenovana “narodnozabavna« glasba. To ni ne pristna, etnološko upravičena ljudska glasba, pa tudi ne žlahtna priredba. To je mbridna, lažna oblika domače glasbe, ki igra prvenstveno Pri starejših ljudeh na našem podeželju — pa tudi v mestu v veliki meri — isto vlogo kot popevka pri mladih. Ti glasbi je lastna velika bornost. Potrošno blago je, ki pride prav domači industriji. Lahko je ugotoviti, da gre te vrste glasba v dober kup samo v onih tujih deželah, ki še same imajo enako obliko glasbenega kiča: to sta predvsem Avstrija in Bavarska. Nato je tu lahka glasba z vsemi svojimi pisanimi vrstami. Tu in tam se povzdigne kako ime, ki sili iz potrošnih plitvin na višjo raven: pa tudi v teh primerih je prej moč govoriti o izpopolnjeni ustvarjalni in izvajavski tehniki, o večji sposobnosti, kakor o umetniško veljavnem izrazu. Vsekakor pa skladatelji kot Bojan Adamič, Jurij Robežnik in Urban Koder (kar in kolikor jih poznam; ko bi slovensko lahko glasbo bolje poznal, bi verjetno lahko omenil še koga) se vsak v svojem žanru postavljajo pred našo pozornost kulturnikov. Med izvajavci smo pozorni na pristno muzikalnost in temperament Atija Sossa, Alenke Pin-teričeve in — pri nekaterih realizacijah — tržaških 5 fans. (Spet: kar in kolikor jih poznam; gotovo so še druga imena, ki imajo enako ali še večjo pravico, da bi jih tu omenil; če tega ne naredim, je krivo le moje borno poznavanje lahke glasbe.) Končno smo pri tako imenovani učeni glasbi. Kaj je v sodobni slovenski glasbi te vrste potrošno blago in kaj kulturna dobrina? V sodobnost spadajo po kronološkem kriteriju vsi živeči skladatelji in vsi oni, ki so kaj ustvarili v času od 1. 1950 dalje (rojstna letnica glasbene avantgarde nam lahko orientativno služi kot spodnja meja sodobnosti.) Tako bi vam moral na primer govoriti o Lucijanu Mariji Škerjancu, ki je v vsem tem času bil zelo ploden; v resnici pa spada Škerjanc po svoji govorici v predzgodovino sodobne glasbe in njegove skladbe so potrošno blago za ono občinstvo z davno kristaliziranim okusom in tržnimi zahtevami, ki kupuje kvečjemu ploščo Čajkovskega in si hoče dokazati, da imamo tudi mi nekaj podobnega. Še jasnejši potrošni značaj imajo na primer dela Rada Simonitija s svojo osladnostjo puccinijevske derivacije: njihovo tržišče so komemoracije in popularne prireditve, njihova kulturna cena je blizu boljše lahke glasbe. To gotovo niso dela in kvalitete, s katerimi se današnja slovenska glasbena kultura lahko ponaša. Toda mimo teh pojavov je pozicija sodobnih slovenskih skladateljev v današnji evropski koidfclaciji izjemno dobra. Kulturni humus ji je pripravila prejšnja generacija, ki se je posebno s Kogojem in Ostercem vzdignila do evropskega pomena. Domača industrija in skromno domače glasbeno tržišče ne pogojujeta negativno njih produkcije: zato je njen ustvarjalni razpon širok in svoboden. Že število aktivnih ustvarjalnih glasbenikov med Slovenci je sorazmerno visoko in enako visok je med njimi vsemi odstotek onih, ki s svojimi deli izpričujejo resno in kvalitetno kulturno hotenje. To je dajanska kulturna angažiranost, ki ima visoko ceno in velik pomen. Pri številnih delih — pojav je neizogiben — zaznavamo tudi napor po tehnični angažiranosti: če je tak napor močnejši od moči izpovedi ali od kulturne zavesti, potem se tako delo lahko izrodi v eksperiment, ki ne bo mogel živeti, ne bo mogel torej postati kulturna dobrina. Toda skladateljem so taki eksperimenti potrebni. Vendar mnogim skladateljem uspe vskladiti eksperimentalni, tehnično angažirani značaj skladbe s kulturnim izpričevanjem ali z močno izpovedno vsebino; pri drugih spet prevladuje izrazni moment nad tehničnim, vendar očituje tudi slednji skrb za razvoj in za svobodo pred onimi shemami, ki so dejansko pečat široke Potrošnje. Na ta način nastaja vsako leto mnogo zanimivih, tehtnih, lepih del, ki jih je vredno poslušati in ki je o njih vredno razpravljati. Imenom, ki sem jih prej citiral v zvezi s tujimi glasbenimi založbami, je treba dodati imena številnih predstavnikov starejše (Marijan Lipovšek, Pavel šivic) in mlajše generacije. Taka dela pomenijo zanesljivo kulturno dobrino. Njihova količina je Slovencem v čast. (Tuje žirije za izbor jugoslovanske glasbe za festivale sodobne glasbe v številnih državah so v poslednjih letih izbrale največ del slovenskih skladateljev.) Najbolj razveseljivo je še dejstvo, da vsako leto lahko nazdravimo nastanku skladb izrednih umetniških in kulturnih kvalitet med vrstami slovenskih skladateljev. To so ona redka dela, ki pomenijo v festivalskem obsegu pravo odkritje, ki prevzemajo poslušavce in kritike in ob njih takoj veš, da stojiš pred izredno umetniško storitvijo, pred kulturno dobrino največjega pomena: v poslednjih dveh letih smo na Jugoslovanski glasbeni tribuni v Opatiji, to je letni pregled ustvarjanja vseh jugoslovanskih skladateljev, lahko pozdravili dve taki mojstrovini izpod peresa slovenskih skladateljev: SIMFONIJA 68 Primoža Ramovša in KORANT Lojzeta Lebiča. Pretresljivi skladbi, ki pričata o izjemni vitalnosti in o visoki kulturnosti današnjega slovenskega glasbenega ustvarjanja. ALOJZIJ RES PISMA BEVKU 32. Srpenica, 29/VII, 25 Dragi moj! Sem tu in Te čakam! Prinesi, če moreš, julijsko štev. Zvona in pa prevod Cankarjevega »Hlapca«, (188) me zanima. Pridi čimprej. Tvoj Res Alojzij Razglednica, Fotografija: V Koritih pri Tolminu - preš-So Tolmino. Naslov: Gospod / France Bevk / Via Carduc-Cz> 7 / Gorizia. Datum poštnega pečata: Serpenizza Friuh 29.V 11.25. Gorizia centro Friuli / 29.7.25.20. Dve znamki po 20 stotink. (188) Težko je reči, kateri prevod Cankarjevega »Hlapca Jerneja« ima v mislih Res, to pa zato, ker sta se v istem letu (1925) pojavila kar dva prevoda. Prvemu je avtor Giovanni Lo-renzoni. Knjiga je izšla v Gorici pri Paternolli-ju v mali osmerki (17,3x12,2) z naslovom »II servo Bortolo e i suoi dritti«, druge-mu Pa sta prevajavca Ivan Regent in G. SuSsek. Ta poslednji Prevod je izšel pod rahlo različnim naslovom (»II servo Bortolo ® il suo diritto«), in sicer v Trstu pri Časa editrice »Parnaso« 'tip. Moderna M. Susmel & Co.) Izšli sta pravzaprav dve izdaji tega tržaškega prevoda: ena je namreč bibliofilska, oštevilčena ter z Bambičevimi ilustracijami. 33. Benetke, 22/IX Dragi moj France! 25 „ Na Srpenici sem Te zaman čakal, kakor sem zaman cdkal na Tvoje pismo. Kako to, da nisi prišel? Ali naj Te čakam tu potem, ko bo šel mimo pričetek šol? Pridi, da se spočiješ in da mi napraviš veliko veselje! Prof. Debevec mi piše, da je poslal 13. okt. 1923 na Tvoj goriški naslov zame Vodnikovo »Povjest hrv. književnosti«, (189), ki jo rabim kot vsakdanji kruh. Ti najbrže nisi vedel, da je delo moje, Debevec (190) (ki sem ga v Ljubljani videl) me ni obvestil in odtod skrb in strah. Te prosim, pošlji mi ga čimprej z zadnjo štev. Zvona. In povej, kdaj prideš! Tvoj Gigi S. Gregorio, 187 Dopisnica. Naslov: Gospod / France Bevk / Via Car-ducci, 7 / Lihreria Nazionale / Gorizia. Poštna žiga: Vene-zia ferrovia / 22-23 / 22.1X/1925. Gorizia centro (2 A) / 23.9.25.12. Znamka za 40 stotink. Dopisnica ima tiskano glavo zavoda in grb sv. Marka. (189) Branko Vodnik: Povijest hrvatske šnjiževnosti, I. dio, Zagreto, M alti ca Hrvatska 1913. (190) Jože Debevc, duhovnik, prevajavec »Divine Commedie« (1867 - 1938). 34. Benetke, 19/IX. 25 Dragi! Sestra (191) mi piše, da niti ne veš, kako je naslov knjigi, ki mi jo moraš poslati. Ne vem, ali se briješ norca ali pa si res pozabil. Hočem verjeti prvo; tu imaš naslov: B. Vodnik »Povjest hrvatske književnosti« izd. Matica Hrvatska (192). Ti veš, kaj je knjiga meni, zato Te rotim, da je končno poiščeš in mi jo nemudoma pošlješ! — »Zvona« si pozabil poslati mi 8. številko, priloži še publikacije Gor. Matice in oglasi se čimprej! Tvoj Res Alojzij Dopisnica. Naslov: Gospod / France Bevk / Via Carduc-ci, 7 / Gorizia. Poštni pečat: Venezia ferrovia / 22-23 / 19.XI/1925. Znamka za 10 stotink. (191) Gusti Res - Trebše. (192) Glej opombo 189. 35. Lido, 3.1.1926 [pravilno: 3.II.] Dragi! Končno si se odločil! Zvezo z Lidom (193) imaš celo noč (od 22.40 do 6.40 zjutraj vsako uro). Toda piši mi ekspresno karto, da Te pridem čakat na kolodvor, tako pojdeva skupaj na Lido. Ker hiša še nima hišne številke, bi jo sam tudi težko našel. Toda sporoči mi natančno, kdaj prideš, da ne bom zaman hodil na kolodvor. Tvoj Gigi Prinesi s seboj »Zvon«. Dopisnica. Naslov: Gospod / France Bevk / Via Car-ducci, 7 / Gorizia. Poštna žiga: Venezia ferrovia / 22-23 / 3-11./1926. Gorizia centro Friuli / 4.11.26. 6. — Res se je v datiran ju očividno zmotil, da je zapisal januar, namesto februar, za kar govorita oba poštna pečata. (193) Res si je bil kupil tam hišo na Lidu v Via Duodo. Glej še naslednje pismo št. 36. 36. Benetke, 19*X. 25 Dragi France! Dr. Debevec (194) mi piše danes, da je končno iztaknil. kje se nahaja »Povjest hrvatske književnosti«. Zakaj 1111 nisi tozadevno odgovoril, ko sem Ti pisal: vsaj pomiril ki ni e bil! Vem, da si v knjigarni čez mero zaposlen, saj je Pričetek šolskega leta, a dve vrsti bi mi le utegnil napisati. Čakal sem Te zaman vse pretekle tedne. Ali res nočeš priti. Ali veš, da sem po dveletnem iskanju našel stanovanje jn da se o Božiču preselim na Lido? (195) Do zdaj nisem se okusil sladkost doma, svoje sobe in komaj čakam, da se življenje po mebliranih sobah konča, kjer nisi gospodar m nisi niti trenutek sam. Tedaj prideš? Da molčim kot grob, boš uvidel: zbrati moram s trudom par tisočakov, da zmorem ogromne stroške. Piši, pošlji mi knjigo in Zvon čimprej! Tvoj Gigi Naslov na kuverti: Gospod / France Bevk / Gorizia / Via Carducci, 7 / Libreria Nazionale. Poštni žig: Venezia ferrovia / 14-15 / 20.X / 1925. Znamka za 60 stotink. Na hrbtni strani žig: Gorizia centro (2 A) * 20.10.25. 2. (194) Glej opombo 175. (195) Glej opombo 193. 37. Firenze 21/XII. 25 Predragi! Ali si mi poslal, kar sem Te prosil? (Na razsvitu in Povjest) (196). Na Štefanovo sem zopet v Benetkah in če boš januarja le količkaj utegnil, pridi! Blagoslovljene praznike Tebi in Tvojim! Tvoj Gigi Dima Resova. Razglednica. Naslov: Gospod / France Bevk / pisatelj / Gorizia. Poštni pečat: Firenze ferrovia / 20.-2. / 22.XII-1925. Znamki za 40 stotink. Razglednica predstavlja: Firenze - Cortile del Bargello. 38. Lido, 31-1-1926 Predragi! Januar je minil, a Tebe ni bilo. Čakal sem Te vse dni in ker ni bilo Tvojega pisma, sem bil prepričan da prideš. Ali boš kaj prost za pust? Jaz imam par dni počitnic: pridi! Ali se še spominjaš, da sva se menila o mojem prevodu Fiorettov (197) za Gor. Matico? Ti si mi bil že napol obljubil, posebno ker si oljubil letos knjigo o sv. Frančišku. (198). Skliči torej takoj odbor (199), da definitivno sklenete o tem: čas beži in jaz moram vedeti, kdo delo priobči. Stavim sdedeče pogoje: 1) Knjigo ilustrira Tone Kralj (vinjete in platnice — risba ali lesorez) (200). 2) Poleg daru članom naj se tiska na dobrem papirj11 še 1500 izvodov za knjižni trg, od katerih dobim 10% za vsak prodan izvod. 3) Honorar (1500 Lir) dobim takoj, ko izvršim rokopis 111 lo najkasneje 30. junija t.l. 4) Prevodu dodam obširen uvod in opombe na koncu dela. (201) Vidiš, da so pogoji skromni za to klasično delo srednjeveške literature. čakam Tvoj odgovor in pa pogodbo najkasneje do onca prih. tedna. Stori vse, da se bo vse hitro rešilo. Vem, a bi mi Splošna knjižnica (202) plačala skoro dvojen honorar: a moja misel je na tej strani (203) in rad bi, da bi ddlo tu izšlo. Se enkrat: pridi čim prej Ti je mogoče! Tvoj Res Alojzij Naslov: Lido di Venezia, Via Duodo. Ali je »Zvon« že izšel? Kuverta ni ohranjena. SD [}961 Glej opombo 189. »Na razsvitu«. Iz ohranjene kore-deln fr^Ce n! razvidno, da bi bil Res prosil Bevka tudi za to ne- ' stegnejo pa manjkati še kakšni Resovi dopisi. (197) Toč-svet Fioretti di San Francesco«, ki jiih Ije Res kot »Rožice Fra-n-r1 , rančiška« izdal leta 1927. (198) Bevkovo delo »Brat je izr'' ga 1® Pisatelj napi al v goriških zaporih. Doživelo čiška e,n usPeh zaradi takratnega splošnega vzdušja ob franki nskem jubileju, tako da je bilo prav kmalu razprodano in Pri pV Fnnubsu. (199) Goriške Matice. Knjiga potem ni izšla lustrQ°-- ' Matici, pač pa pri Naši založbi. (200) Oprema in na nf,C1)K /nmkorezi in ne risbe ali lesorezi, kakor piše Res) PriraiSebJ*'b Prilogah so res delo Toneta Kralja. Ti podatki nam Res °V - do )anuaria 1926 Kralj še ni imel — kakor tudi ne le air.mtocne Predstave o likovni podobi knjige. Bila sta morda viniptp en,ena za ilustriranje. Res je gotovo želel imeti tudi kakor-6 m moz"da umetniško, ne le grafično dblikovane platnice, sega h v resnici. (201) Uvdd z naslovom »Asiški ubožec« ob in D , strani, opombe zadaja dve in pol strani ter še eno stran Ska nnnviema “Nekaj frančiškanske bibliografije«. (202) Serij-Sarne D11kacija (šteta knjižna zbirka) Tvezne tiskarne in knjigami Ljubljani, nekaka slovenska »reclamka«. Zbirka je štela *Gt,a 1923 in je do Resovega sporočila v tem pismu tovnih „,nad 50 zvezkov. Močno so bili zastopani prevodi iz sve-lovstev. (203) Na Primorskem. Ob izgubi pomembne primorske osebnosti se občutku trpke zavesti človekove neodložljive minljivosti, občutku o grozljivem nihanju narodove usode nujno priliva tok osebnih reminiscenc, spoznanj in odzivov. In če je zgodba o ribičih in o viharju medium, ki poveže mladega človeka z bregom, katerega skrunijo koraki mož z bodali za pasom in črnim čopom, bingljajočim z mlahavega fesa, je pisateljeva postava, ki se pojavi sredi študentov, na skrivaj učečih se slovenščine, jamstvo, da odpor ni utopistič-no zanesenjaštvo. Prav tako če je prikaz evangeljske čistosti Čedermaca, ki je sam proti vsi oportunistični cerkveni hierarhiji, potrdilo vere v zmago resnice, je odhod v zaporu in internaciji preizkušenega pisatelja med upornike, ki so zaslutili, da ne zadošča več pisati pesmi o slovenski zemlji in jo častiti v glasbi in na platnu, simbol dokončne spremembe toka slovenske zgodovine. In zato, ko te potem po koncu katastrofe v francoskem sanatoriju, kjer si skušaš izlizati poškodbe, ki jih je pustila kazen za zvestobo, zateče njegovo vabilo za sodelovanje pri pravkar rojeni tržaški reviji, začnejo navzdol po Marni pluti starodavni čolni, ki bodo pristali v vijugi tržaškega brega kakor v pristanu mladostnih sanj. Manj spodbudna je pisateljeva podoba, v povojnih letih, ko se zgodovina za nas spet zavozlja in laični, a omejeni in neizprosni ekumenizem ogroža našo narodno vest in žitje na zemlji naših očetov. Takrat je človek razočaran in ponižan ob pisateljevi nemoči, ko trdi: »Nič se ne da napraviti,« takrat skorajda podvomiš, da se je izpod njegovega peresa rodil tisti Čedermac, ki se je postavil po robu organiziranemu vsemogočnemu kolosu. Zakaj ena sama jasno in glasno izrečena beseda bi suhoparne in hladne ne- dialektične dialektike postavila pred resnico, mimo katere ne bi mogli. Morebiti je pisatelj verjel v modrost vsevednih tovarišev, ki so znali tako imenitno organizirati napade in Zasede? Je botrovala prvinska pisateljska naivnost na videz tnirnemu sprejemanju ne-narodnega ali vsaj a-narodnega Početja komunističnega vodstva? Ne vem, ker ga o tem nisem spraševal; prvotnemu uporu je sledila odmaknjenost, vse dokler ni začel izhajati ^aliv in se je reviji ponudila priložnost, da začne objavljati Resova pisma. Tedaj je korektnost zahtevala, da za objavo njemu napisanih pisem v oblastem tako nepriljub-lcni reviji dd pisatelj privolitev. Vozil se je tedaj v polet-ne,n popoldnevu po blejskem jezeru v čolnu z Majo in Adri-lanom in Rado, ki so se vsi trije čudili, kako da se avtor iharja boji vode in čolna. No, in takrat sem ga vprašal, če vna ^j proti temu, da Zaliv objavi Resova pisma. Pa ni l'Uef nobenega pridržka, tako da se mi je jezero zdelo še °]j čudovito. In prijetno mi je bilo tudi kasneje, ko so nu povedali, da je iz Rožne doline šel sam kupit Zaliv v orico, ko naša nezavidljiva kolportaža ni pravilno delo-Vaa uli pa celo pozabila nanj. Zato se mi zdaj zdi samo po sebi umevno, da ni postal c an stranke, ki bi ohromila njegovo osebnost. In si pra-\tln’ du ie kljub vsemu sprejemanju uradnih tez prav na !>u vendar ostal zvest svoji pisateljski resnici. Tako se te ni; ko primorski človek žaluje zavoljo njegovega odhoda, a\rajši ustavim pri podobi čolna, ki mu tržaška šolarčka Prisrčno iščeta ravnovesje, da bi se stopalo priletnega mo-a kolikor mogoče varno položilo na njegovo krmo. b. p. NEVENKA MANDIČ RAZKOŠJE I. Rezervirana je naša pot v neznanost imenovano življenje razpadajoče drobce naglo dobimo v anatomske podrobnost’ potem se vse zgublja v zavest ki tudi vsiha upada blesk preplavlja vsakršno pot vse je zasuto s sončnim bleskom izžari ploskve prazne prostore kupole večnosti življenje je dragocena sestavina neverjetno krhka nikoli ploščad sanj in hrepenenja nikoli opredeljena ploskev preveč se predaja zavisti moči pohlepu preveč je strnjenega v strasti klokotajočega v hrupnost Vse prevlada v otipljivosti usodne meje so nezaznavne skrivnostno skrite v obžarjenih drobcih ni vsem dovoljena vidnost stopenj obžarjenosti vidnost kipenja se od pamtiveka plačuje s trpljenjem tako ostarelo besedo tako razveljavljenim pojmom To je bilo v Odesi bilo je v Marseillu bilo je v Trstu v obmorskih mestih kot v ugankarskih spletkah ^ometanih v krogoteku stoletij v krčnih sestavinah smešno jasno smešno odkrito kot klofuta zgovorno v živopisnih načičkanih barvah Z bombastično govorico ki si jo privošči barok Bilo je v Trstu v dneh fantastičnih filmov v žgočih poletnih večerih v samo enem takem večeru nametanem kot zrnce v večnost Prišlo je neznansko vživetje v ognjeno kroglo nesramno bleščečih besedi Vse opleskano z nebom in pritiklinami bohotnega mesta za nameček karikiranega Pr°padajočega v obdobju vznesenih vprašanj kako je mogoče v Pljuskih odgovorov in besednih bitk vzhoda z zahodom Približno petindvajset let tako opredeljenega sveta tega preplačanca rnorda krilatega ali rogatega Za večnost nima pomena »ročih zubljih topel glas... a, vse se ponavlja enako bohotno in krivoversko c