PODOBE MOJEGA  TEDNA
Pavle  Zidar
P"RIHAJA DAN
S čim,
o, s čim bom^o nosili luč?
Roke
so vetrovi posekali,
za sabo
so nas jezdeci visoki
posejali.
Kot listje
nas zbira zdaj zima
in z nami le noč
govori.
Plazi po stenah
se mojih,
od vsepovsod
slišim njen dih:
kdaj se boš ganil
od sebe
in se z zemljo
in nebom opral?
Ne kliči miru
nad valove
in v mescu
ne glej svoje duše,
prah
si se s prahom spečal.
Prihaja dan, strm kakor sončni žarek, tudi tvoj obraz bo zadela njegova sodba.
740
KJE SI, OBRAZ
2remo ...
Pamet se je potuhnila.
Tudi svet neba nas zapušča.
V mizi in v mesu
so tvoja in moja upanja.
To je vera psov,
ogenj,
ki ogreva le noge.
Kje,
kje si obraz,
tisti, ki ga je luna nosila
skozi večerno puščavo,
kam si se zgubil glas
kot posteljica bel?
DOLENJSKI BAJTARJI
Noben bog in nobena zver ne more do njih s svojim gobcem, divje kakor cvetovi regrata odhajajo na vse strani.
Dolga, samotna pota jih obhajajo s sanjami, vsa duša je že trhla od te žalosti.
Jutro za jutrom jih odgrinja
zemlja in zvon,
glas, ki jim budi žejo,
žejo.
Potem gredo mimo mlinov, mimo rek, mimo vsega na svetu do svojega prosa, ki jim ne da umreti.
741
o cvetovi regrata, tudi za vas bo še miza, samo da sveti Jožef večjo žago dobi.
GLAS
Uporni glas,
ki ga je zima osamila,
se zateka v odmev
po pomoč.
In vesel je, da je še nekje,
nekje v daljnem zraku,
in da mu gora
bliže kot včeraj
govori.
O gora, ti plaz
nepodkupljivi,
v najtemnejšem snu me h koreninam
svojim^ kličeš!
Ne voda,
ne veter,
kamenje nas mora pokriti.
Potem šele bo ena sama pot
za nas in svetnike.
SIHTARJI
Rana ura hiti čez nebo, Stol in Mežakla vzdigujeta čelo, nad cesto že lomi se mrak, že sliši pod njim se korak.
Pri Sodju vsi kolnejo, kangle kofeta rožljajo čez most, zbudile bodo hudiča, hudiča iz Save narasle.
742
Temni hrbti se v breg ženo,
usta so stisnjena
kot ob smrti,
z grmovja se oglaša vrabcev kljun,
plotovi so polni cunj.
Kašelj pregiba subo postavo, stari Slamnik bo izpljunil srce, saj ni vredno počenega groša to srce, zdaj ugaša, zdaj spet gre.
PESEM ZA GOSPODA ŽUPNIKA
Povej sinu božjemu, tudi če si že v postelji in svetejši od miru, da ga jaz in še nekateri čakamo...
Sem mora priti ta, ki si je noge
v Jordanu pral,
z vejico oljke ali krivačko,
sam ali z oblaki.
In tu bo potem, na tej zemlji,
povedal, kdo smo.
In če sem zašel,
nisem sam.
Rusi so začeli s sputniki
in Amerikanci z bombami.
Jaz pa sem poskušal
le kdaj pa kdaj krasti.
Ti pa, moj dragi stari gospod, ki si me obrezal in mi dal ime, molči, ko pride dol, molči in ne čenčaj,
česar ni!
743