Izvanredni zbor ,,katoliškega pol. društva v Konjicah." Prevažni dogodki na cerkvenem, kakor na političnem polju so nagnili društveni odbor, da je sklical pred časom zbor katol. polit. društva v Konjice. V to svrho je bil odbral nedeljo, 16. junija 1.1. posebno zato, ker je ta dan napočilo petdeseto leto, odkar so bili kardinal Janez Marija grof Mastai-Feretti izvoljeni za papeža in so vsprejeli preslavno ime Pija IX. Velečastiti g. prvomestnik je otvoril ob treh popoldne zbor v okinčanih drušlvenih prostorih s kRščanskim pozdjavonij je ob kratkem omenil zgodovinsko važnega dne in je dal besedo č. g. vikariju Kukoviču za slavnostni govor. Ta je v kratkih, ali jedernatih obrisih popisal življenje in trpljenje, velikost in imenitnost nepozabnega papeža Pija IX. Ker je drugi govornik bil službeno zadržan, je veleč. g. prvomestnik zborovalcem predočil najvažnejše dogodke po smrti papeža Pija IX. in ob izvolitvi kardinala Joakima Pecci, slavno vladajočega papeža Leona XIII. V spomin nam je poklical nekaj najimenitnejših okrožnic in naredb našega sv. očeta ter nam je razložil prevažni pomen papeževih poslancev ali nuneijev po vesoljnem svetu. Poročal je nadrobno, kako neosnovano da so bili napadli in razžalili milostlj. gospoda nadškofa Agliardija, ki zastopajo vlado sv. očeta na dvoru našega svetlega cesarja v Beču. Nato je pa predlagal, da naj po vzgledu najodličnejših in najodločnejših katoliških društev našega cesarstva tudi naše društvo sklene sledečo resolucijo ali sklep, ki priča o naši udanosti do sv. očeta in o našem spoštovanju do njihovih poslancev. Glasi se tako-le: R e s o 1 u c i j a. Od pokojnega papeža Pija IX. s posebnim pismom (breve) odlikovano, od slavno vladajočega papeža Leona XIII. s posebnim blagoslovom obdarovano »katol. polit. društvo v Konjicah« je dne 16. junija 1895 v Konjicah zbrano izreklo svoje bridko obžalovanje, da so papeževega poslanca nadškofa Agliardija tako nedostojno napadli in hudo razžalili. Soglasno izpoznavajo vsi zborniki svojo neomabljivo zvestobo in prepokorno udanost do sv. očeta papeža Leona XIII., kakor tudi svojo neomajeno spoštovanje do papeževega poslanca, nadškofa Agliardija. Oni odločno terjajo, da naj nihče ne skuša kratiti sv. očetu nedotakljivih pravic, po svojem poslaniku se razgovarjati s škofi in verniki vsega našega cesarstva o vseh vprašanjih, naj te zadevljejo samo cerkvene reči ali pa cerkev in državo skupaj«. Ta resolucija se je vsprejela z velikim navdušenjem ler se je odposlala prevzvišemu nadškofu Agliardi-ju na Dunaj. Odbornik g. dr. Rudolf je na to 'poročal o »celjskem vprašanju«, okoli katerega se zdaj suče ves drŽavni zbor. Bomo-li že to leto dobili v Celju slovenskonemško gimnazijo, še ni vedel povedati — da jo dobimo, ni več dvomiti — pa predlagal je govornik gg. Mih. Vošnjaku, grofu Hohemvarthu in vsem onim poslancem, ki se tako možato poganjajo za ta nam neobhodno potrebni učni — ne politični — zavod, izreči zaupanje našega društva. Tudi to se je zgodilo s telegramom na gospoda poslanca Vošnjaka. Poprej se je pa še v Gradec odposlal poseben telegram, v katerem je naše društvo tiajspodobneje častitalo Njih ekscelenci gosp. cesarskemu namestniku baronu Kiibeck-u k petindvajsetletnici v nja visoki službi ter se mu najdostojneje poklonilo. K sklepu zborovanja je Se velečastiti gospod prvomestnik povzel v tretjic besedo ter opomnil mnogoštevilne zbornike, da ta izvanredni zbor, ki se je sešel v proslavo papežev Pija IX. in Leona XIII., ne more raziti, da ne bi se ob enem hvaležno spomnil našega svetlega cesarja, ki z nami očetovsko delijo žalost in veselje. V kralkih besedah je omenil, da so od zadnjega zbora sem naš svetli vladar obiskali nesrečno Ljubljano, da njene prebivalce potolažijo po strašnem potresu ter jih h krepkemu delu spodbudijo, da so obiskali tudi nemški Gradec, da so slovesno vložili zadnji kamen v novo vseučilišče. Z velikim veseljem so zborniki vsprejeli veselo novico, da so naš milostljivi knezoškof Mihael od predolge bolezni že toliko okrevali, da so na praznik presv. Rešnjega Telesa slovesno procesijo vodili po mestu mariborskem. S trikratnim navdušenim »živio«-klicem na te naše najvišje poglavarje se je zbor razšel še le proti peti uri zvečer v najlepšem redu.