DR. MARIJAN ZADNIKAR Ob sedemdesetletnici 27. decembra 1991 bo prestopil um et­ nostni zgodovinar dr. M arijan Z ad­ nikar sedemdeseti prag znanstveno bogatega življenja. Generacija um etnostnih zgodovi­ narjev, ki ji pripada, je doživljala posebno usodo. Sredi univerzitetnih študijskih let jo je udarila druga sve­ tovna vojska. Revolucionarni boj za svobodo, ječe, internacije, zaprtje Univerze in prem nogi drugi sprem ­ ljevalci so ji zavirali študij. Strokov­ no delo na terenu je bilo onem ogo­ čeno, razpoložljiva strokovna litera­ tura je bila skopa in zastarela, upanje na kakšno poznejšo službo zelo maj­ hno. Toda univerzitetni učitelji so bi­ li im enitni in študentje tudi v najhuj­ ših časih niso izgubili z njimi stika. Predavanja in seminarji prof. dr. Fran­ ceta Steleta, ordinarija um etnostno zgodovinskega oddelka, so temeljila na izročilu dunajske šole prof. M aksa D voraka, srečno so jih vsebinsko in me­ todološko dopolnjevali razgledi po bizantinskem um etnostnem krogu prof. dr. Vojeslava M oleta, prof. dr. France Mesesnel je do začetka vojne odpiral okno v svet m akedonske stare um etnosti. Posebno dragocen pa je bil »višji seminar« prof. Steleta, a ta je bil povezan s posebnim povabilom , temelječem na študentovi zavzetosti in razgledanosti. Tudi jubilant se je km alu vključil v ta seminar. Za naloge, ki so tedaj čakale slovenskega um etnostnega zgodovinarja, bi ne mogli najti boljšega akadem skega učitelja od prof. Steleta. Študentom je znal vcepiti spoštovanje in ljubezen do dom ače um etnostne preteklosti, ki je s svojo kulturnogeografsko in etnično situacijo narekovala posebno delovno m etodo, predvsem pa je bilo treba spoznati spom enike same na terenu, kjer je bilo za raziskovalca še m nogo belih lis. Profesorju je bilo kar nepojmljivo, da bi si um etnostni zgodovinar vzel poletni dopust v mesecih, ki so bili za te­ rensko delo najprim ernejši, še posebej pa naj bi to veljalo za konservatorje. M nogokrat, tudi v sem inarju, je poudaril, da mu je samemu bila začetna konservatorska služba najboljša šola in izhodišče za študijska spoznanja, s katerim i je oživil poprej gluho lozo naše starejše um etnosti. N ekateri slušate­ lji so si ta napotila resno vzeli k srcu, med prvim i tudi Zadnikar, ki je veselje do »starin« že podedoval, zraven pa bil poln dom ovinskega navdušenja in spoštovanja do dom ačih um etnostnih spom enikov. D elovno vnemo pa mu je prej in slej podpirala še velika discipliniranost. Poznejša konservatorska služba, v kateri se je m oral spopadati m nogo­ krat z gluho, še večkrat pa s »prisluškujočo« birokracijo in z bolečo brez- m očnostjo sprem ljati um iranje in celo uničevanje prenekaterih spomenikov, je po drugi strani Zadnikarju vendarle odpirala pot do dom ačih in tujih spo­ m enikov in mu om ogočala stike z evropskim i spom eniškim i ustanovam i in kolegi. Božanstvo »ugodnega trenutka«, begljivi Kairos, se mu je rado pustilo ujeti, tudi um etnostnozgodovinski stroki v korist. * * * D r. M arijan Z adnikar se je sicer rodil v Novem m estu, a že v njegovih otroških letih se je družina preselila v Ljubljano, kjer je sprejel ljudskošolske in gimnazijske nauke in se vrasel v rom antično okolje K rižank in krakovske­ ga obrežja. Leta 1940 se je vpisal na um etnostnozgodovinski oddelek Filozof­ ske fakultete in po vseh življenjskih stiskah m edvojnih in prvih povojnih let v jan u arju 1949 dvignil diplom o. Že pred tem pa je opravil nujno, a ne lahko delo v skupini, ki je evidentirala še ohranjene, poškodovane in uničene sa­ kralne stavbe na Kočevskem. Večino v popisu zajetih, je uničil vandalizem naslednjih let. Zadnikarjev ciklostirani topografski katalog teh objektov ima danes pravo dokum entarno vrednost. Leta 1947 je nastopil Z adnikar službo asistenta-konservatorja na Repu­ bliškem zavodu za varstvo kulturnih spom enikov. K ot konservator je prejel 1972 naslov znanstvenega svetnika. Leta 1982 je stopil, še poln delovnih načr­ tov, v pokoj. Leta 1955 je prom oviral na Univerzi v Ljubljani pod m entorstvom prof. Steleta s tezo o rom anski arhitekturi na Slovenskem. To poglavje je bilo do­ tlej kom aj načeto in le skrom no dokum entirano. Ob redkih prepoznanih ar­ hitekturah, predvsem sam ostanskih in nekaterih večjih pražupnijskih cerk­ vah, je bila m nožica skrom nejših podružnic še nepregledana in slogovno nedoločena. Zadnikarjeve terenske raziskave so med njimi odkrivale nove in nove rom anske elemente, ki so bili največkrat skriti pod novejšimi ometi ali v tleh pod poznejšimi prezidavam i. Prva doktorandova naloga je bila ugotoviti posam ične zvrsti in stavbne tipe od zgodnjega srednjega veka do prve polovi­ ce 14. stoletja, ko se je trdoživa rom anska tradicija m orala um akniti tudi v najkonservativnejših okoliših gotskem u slogu. Seveda je razum ljivo, da je ve­ ljala največja skrb najprej sam ostanskim cerkvam ; ob teh so se mu razbistrile nekatere tehnološke značilnosti, ki so nato omogočile natančnejše opredelitve tudi slogovno skrom nejših spomenikov. Z Zadnikarjevo disertacijo, k ije izšla leta 1959 v tisku pod naslovom Romanska arhitektura na Slovenskem, smo dobili prvi m etodološko temeljit pregled arhitekture prvih treh stoletij našega tisočletja in z njim dokaz, da je slovensko ozemlje z zrelo, dasi le redko tudi z m onum entalno form ulacijo odgovorilo um etnostnim klicem visokega sred­ njega veka. Seznam rom anskih stavb pa se je množil in priklical 1982 drugo, obsežnejšo in poglobljeno knjigo Rom anika v Sloveniji, v kateri pa se je avtor smiselno omejil le na cerkveno arhitekturo in opustil tedaj še nedozoreli pre­ gled profanih, grajskih stavb, ki jih je v prvo knjigo še pritegnil. Spomenike je uredil po um etnostnogeografskih in tipoloških skupinah in s tem ter z na­ tančnim i opisi in s skrbno dokum entacijo ustvaril temelj za vse poznejše obravnave tega gradiva. Veliki kompleksi meniških redov visokega in zrelega srednjega veka so narekovali še posebne raziskave, ki so jih m orali reševati tudi pravcati »arheo­ loški« posegi v zidove in tla. Med prvim i objekti te vrste je klicala k reviziji dotedanjih ugotovitev stiska cistercijanska bazilika. Sleherna sonda v tleh ali stenah je prinesla nova odkritja, kot najpom em bnejšo pa nepričakovano ugo­ tovitev, da je ta cerkev predfonteneyskega redovnega tipa na vzhodni strani izzvenela ne sam o s trem i, marveč s peterim i apsidami: ob glavni še s po dvema apsidam a kapel prečne ladje; to je Stični še povečalo evropsko po­ m em bnost v razvojni genezi cistercijanske arhitekture. Prve stiške rezultate je dr. Z adnikar objavil že leta 1957 (Romanska Stična), dvajset let pozneje pa je v nadrobni m onografiji z zgovornim naslovom Stična in zgodnja arhitektura cistercijanov predstavil zadnje dosežke raziskav v našem najstarejšem ohra­ njenem sam ostanu. Študij je terjal tudi poglobitev v sam ostanska pravila, v krogotek redovnega življenja in prakse, v ureditev in lokacijo posam ičnih sam ostanskih prostorov itd., kar je avtorja dozorilo v pravega m onasteriolo- ga in preseglo zgolj um etnostno določene meje. Zdaj je bil sam o še korak do druge pom em bne srednjeveške sam ostanske skupnosti, do kartuzijanov in njihovih sam ostanov pri Žičah, v Jurkloštru, Bistri in Pleterjah. Tip kartuzijanske sam ostanske ureditve se razločuje od drugih meniških kom pleksov, ker določa m enihom po puščavniškem zgledu posam ične, vzdolž dolgega hodnika, »velike galileje«, razvrščene hišice z vrti- čem in delavnico, ob enotni vzdolžni cerkveni stavbi pa križni hodnik. Žički sam ostan, najstarejša kartuzija v nekdanjem nemškem kraljestvu (ustanovljen 1182, pozidan pod konec 12. stoletja), se je z »gornjim sam ostanom « in »ve­ liko cerkvijo«, nam enjenim a m enihom duhovnikom , in s »spodnjim sam o­ stanom « konverzov (v današnjem Špitaliču) izkazal kot enkraten spom enik kartuzije rom anskega tipa, dasi je v 14. stoletju doživel občutno prezidavo. Skupaj z drugim i trem i kartuzijam i na Slovenskem, od katerih pripada ple­ terska že zgodnjemu 15. stoletju, je ta arhitektura na našem ozemlju enkratno pričevalna in vredna soočenja z množico drugih evropskih kartuzij. D r. Z ad­ nikar se je usmeril tudi na to vabljivo pot in izsledke objavil 1972 v knjigi Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije, sintetično pa jih je ponovil v osrednji razpravi »Die frühe Baukunst der Kartäuser« v zborni- ku, ki ga je izdal skupaj z A dam om W ienandom 1983 v Kölnu (Die Kartäu­ ser. Orden der schweigenden Mönche). Tudi pri Žički kartuziji in v Pleterjah je avtor kot raziskovalec in kot konservator m oral arheološko poseči v temelje stavb, pri čemer ni bila najm anj interesantna ugotovitev, da je bil »pevski kor« stare pleterske cerkve v resnici k zahodni steni prem aknjen nekdanji »letner«. Po Zadnikarjevi zaslugi so ga ob restavraciji cerkve vrnili na prvot­ no mesto. Z novimi spoznanji v Stični in v razvalinah Žičke kartuzije je dr. Z adni­ kar določil tem a sam ostanom a odlično razvojno mesto v evropski m onastični arhitekturi in hkrati v razvoju naše rom anike in gotike. Njegov trud je našel m ednaroden odmev in priznanje. D a se jubilant še zadnji čas nenehno vrača k stiški problem atiki, kaže knjiga o stiškem križnem hodniku (1988), v kateri je poskusil razrešiti tudi zapleten ikonološki problem njegove zgodnjegotske poslikave, in druga (1990), ki posega še čez srednji vek z opisom gotske, renesančne in baročne usode cerkve in sam ostana ter njune oprem e (Stična - Znamenitosti najstarej­ šega slovenskega samostana, 1990). Bralcu je žal, da ni besedilo daljše. T oda to delo pač ne želi reševati posebnih problem ov; nam enjeno je predvsem kul­ turnem u obiskovalcu sam ostana. Ob prem nogih poteh po slovenski zemlji dr. Zadnikar ni mogel prezreti tistih izredno m ikavnih spom enikov, ki kot žlahtni pom niki varujejo vasi in dom ačije, poljske steze in velike ceste, rom arske poti in mestne trge - znam e­ nja, ki se kot poseben cvet verske kulture, po srečni avtorjevi formulaciji, uvrščajo med ljudsko in stilno um etnost. Posebno skrb je posvetil njihovim starejšim , gotskim in renesančnim prim erkom , tem je pridružil najslikovitejša baročna znam enja, novejših pa se je dotaknil le mimogrede. K ulturnogeo- grafska in tipološka m etoda, ki jo je dr. Z adnikar s pridom porabil pri obde­ lavi rom anskih spom enikov, se m u je spet izkazala kot najprim ernejša za opredelitev teh na prvi pogled preprostih, v resnici pa zelo zgovornih doku­ m entov ljudske oblikovne volje in občutja za njihovo vraščenost v pokrajino. N abral je velikanski grozd zidanih, kam nitnih in lesenih znam enj, jih slogov­ no in tipološko razvrstil, doživljeno popisal in s toplo besedo dvignil vsem v zavest. Knjiga Znamenja na Slovenskem, k ije prvič izšla leta 1964, je doživela 1970 drugo izdajo, nato pa še tretjo varianto ter bila med bralci ljubo spreje­ ta. Posebej je treba om eniti srečno nom enklaturo posam ičnih oblik znamenj kot npr. stebrno in stebrasto znam enje, zidano slopno in slopasto, zaprta in odprta kapelica, kapelica-zvonik. K ar začudenje pa je vzbudila precej verjet­ na ugotovitev, d a je kapelice odprtega tipa s stebriči rodil šele klasicizem 19. in ne že barok 18. stoletja. Leta 1985 je izšel s slikami bogato oprem ljen album Lepote slovenskih cerkva. D r. Z adnikar ga je posprem il z odličnim in jedrnatim uvodnim bese­ dilom o življenjskem utripu sakralne um etnosti na Slovenskem od pozne an­ tike in predrom anike do Plečnikovih m ojstrovin, posam ičnim reprodukcijam um etnin pa je dodal še posebne glose. Ker počiva glavna teža razvoja naše li­ kovne um etnosti vse do 19. stoletja v veliki m eri na cerkvenih spom enikih, posredujejo ta besedila bralcu živo sintezo dotedanjih dognanj slovenske um etnostne zgodovine, v katero je avtor sam vgradil prenekateri kamen. Najširšim ljubiteljskim, nič manj pa strokovnim krogom je dr. Z adnikar ustregel z vodniki po izbranih spom eniških objektih, med katerim i seveda spet ne m anjka Stične in Žičkega sam ostana, zraven pa so še pleterska kartu­ zija, G ospa Sveta, Domanjševci, Ptujska gora, Spodnja M uta in drugi. H va­ ležno so bile sprejete knjige Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti I. in II. (1973 in 1975), M ed umetnostnimi spomeniki na slovenskem Koroškem (1979) in Po starih koroških cerkvah (1984), ki so mnogim spremljevalke ob obiskih teh spom eniških dragotin. Pom urju se je oddolžil s knjižico Umet­ nostni spomeniki v Pomurju (1960), še posebej pa z vodnikom a (rom anska) Rotunda v Selu (1967) in Martjanci (1968). K ar večkrat je zapel hvalnico arhi­ tekturi in freskam Ivana iz Kastva v istrskih H rastovljah. Po različnih dom a­ čih in tujih strokovnih in lokalnih glasilih in zbornikih je razsul množico štu­ dij, razprav in opisov, med katerim i so tudi nepogrešljiva tem eljna dela kot npr. o m inoritski cerkvi v Ptuju, o rom anskih »vzhodnih zvonikih«, o pro­ blemu »laške arhitekturne skupine«, o kripti v H očah - toda o vsem tem nas seznanja obširna, tule dodana bibliografija, dasi bi bilo vredno marsikatere izsledke natančneje razložiti in se ob njih analitično pom uditi. Za uveljavitev naše kulture in spomeniškega bogastva v tujem strokovnem svetu so drago­ cene Zadnikarjeve objave v nemških, francoskih, švedskih in angleških glasi­ lih, prav tako pa mnoga predavanja, s katerimi je približal problem atiko naše srednjeveške in monastične um etnosti kolegom na m ednarodnih simpozijih. Seveda bi mu prenekateri stik s tujino ne bil mogoč brez m ednarodnih stro­ kovnih forum ov, ki so mu raziskovanja in študijske poti omogočili s šti­ pendijami kot npr. D eutscher akadem ischer Austauschdienst (Bonn), Centre d ’Etudes superieures de civilisation medievale (Poitiers), The Am erican phi­ losophical society - Penrose fond (Philadelphia). Se neke dr. Zadnikarjeve kvalitete ne smemo prezreti - izredno tekočega in jezikovno čistega sloga njegovih tekstov, tudi najbolj strokovnih. Pogosto so osebno čustveno obarvani in dobesedno v življenje vpleteni. Beseda zveni včasih kar poetično, kar tudi nestrokovnjaku olajša branje in mu omogoči in­ timnejše podoživetje spomenikov. O um etninah in likovnih ekskurzih, ki mu osebno niso blizu ali ne verjame v njihovo um etniško iskrenost, pa ne izgub­ lja besed in zato tudi »moderno« um etnost raje prepušča kritikom . S pravim konservatorskim delom, kolikor je bilo sploh na program u v uradniško prakso uklenjenega Zavoda, se je dr. Zadnikar ukvarjal predvsem ob omenjenih terenskih arheoloških in zavarovalnih posegih, ob topografskih nalogah in številnih problem skih posvetih, ne nazadnje pa tudi s teoretičnimi in načelnimi spisi o varstvu spom enikov. Njegov interes in pero sta sicer za­ jem ala vsa starejša stoletja naše um etnosti, pravo osišče dela pa je našel ven­ darle v kom pleksu srednjeveške arhitekture. K akor pa ima vsakdo še poseb­ no nagnenje, tako je tudi dr. Zadnikarjeva znanstvena misel usm erjena bolj proti Severu kot proti M editeranu. V pravljicah spregovorijo tudi mrtve reči. Dr. Zadnikarju so kam ni ne sam o spregovorili, marveč zapeli. Ne odkriva sam o m aterialnih temeljev sto in stoletnih svetišč, marveč je tudi sam pionirsko utrdil temelje um etnostnega življenja rom anskega časa, ki je slovenske dežele dvignil na visoko planoto evropske kulture, s katero je tedaj slovenski človek prvič ustvarjalno zadihal. E.C. Ljubljanski nadškof in slovenski m etropolit dr. Alojzij Šuštar izroča dr. M ari­ janu Z adnikarju odličje sv. Cirila in M etoda, najvišje slovensko cerkveno pri­ znanje za njegovo življenjsko delo na raziskovanju krščanske um etnostne kul­ ture na Slovenskem.