Vinko Košak / Na pragu bodočnosti
srce bi se ustavilo, vlak pa hiti — težko mu, ki ob tej uri samuje.
Srce bi se ustavilo in potopilo
v tiho molčanje temnih dolin,
ustavilo bi se in bi se skrilo
pred grozo, ki jo izvablja spomin,
še dekle v koči bi ugasilo
luč pred tem strahom neznanih daljin.
Korak, ki odmeva
Korak, ki odmeva v to noč temno, najsi je poln veselja, on ne zveni; v duši je tiho in temno — kam bi hotele te plahe oči?
Ali boje se strmeti naprej
kakor boji se stopinja odmevati v noč,
ker mi srce ni več Prometej,
Bogu uporen, svet podirajoč? ...
Čudni so, čudni hrami srca,
ko rad bi zaprl jih pred svetom,
odmrl drhtenjem, trepetom,
ustvaril rad novo obliko sveta —
takrat omahne ti bolna perot,
in ti se skloniš in padeš na pot...
Vinko Košak / Na pragu bodočnosti
Zaprli smo svoje misli in čuvstva Odprimo vrata, okna na steza j,,
v katedrale samote,                        zrušimo oltarje samotnih jazov.
jim s kadili samoljubja kadili,    Zunaj je solnce, pomlad,
v temi jih vzgojili                           zelena pokrajina,
v mistične rože —                          divjih slapov šumenje,
v njih malike molili.                      nad njimi jasno nebo.
Bratje,
naj roka objame roko,
naj misli in srca naša pojo
novo pesem,
v en glas ubrano,
naša, nas vseh bo zemlja,
nad njo jasno nebo.
484