KRESNI SPOMIN. ZORANA.
(Prijateljici.)
Tožno v samostanskem vrtu
bleda luna je sijala ;
a na vinorodnem griču
je gromada pla|iolala . . .
Tam ob oknu v polutemi,
pa skrivaj midve sve stale,
o svete neznanem čaru
v mladih srcih sve sanjale . . .
Kje so sanje, kje so nade
porojene v kresni noči ? —
Kje gradovi sO prelestni,
upi v srečo bajno vroči ?
V duhu gledam tvoj obrazek,
v temni samostanski halji . . .
V svet nadeje le kot vešče
so blisčale nama v dalji . . .
222