NOVA SINTEZA O POLJSKIH DIALEKTIH
Vsak slavistični kongres predstavlja razen možnosti za neposredno konfrontacijo dosežkov posameznih znanstvenikov ter šol vedno tudi pomemben založniški dogodek. Tudi varšavsko srečanje je prineslo vrsto zanimivih izdaj, med katerimi je nedvomno na vidnem mestu delo Karola Dejne Dialekty polskie (Poljski dialekti)'.
Knjiga, ki je zasnovana kot univerzitetni priročnik, ni monografski prikaz sodobnih poljskih govorov, temveč, kot navaja avtor, »obravnava predvsem vprašanja nastanka, širjenja ter dokončne ustalitve območij posameznih dialektičnih inovacij, skuša kolikor mogoče enostavno in hkrati izčrpno definirati bistvo opisane inovacije, določiti čas in vzroke njenega nastanka, navesti natančnejše podatke o času, ko se je pojavila v pismenstvu, ter ugotoviti, kako in v kolikšni meri je ustalitev kake dialektne značilnosti vplivala na spremembe v fono-loškem sistemu govorov, ki jim je skupna.<.2 Tako formuliranje naloge in sama zasnova dela so avtorju narekovale tudi ustrezno metodologijo, katere osnovna načela so prikazana v razdelku I: Osnovni pojmi let termini dialelitologije in dialektogralije. Kot je razvidno že iz navedenega naslova,
deli Dejna tradicionalno dialektologijo, obravnavano doslej kot jezikovno vejo, ki proučuje govorno diferenciacijo kakega terena ter raziskuje vzroke in procese, ki so to diferenciacijo povzročili, na dva dela: dialektografijo in dialektologijo. Ker je to nedvomno novost, če že ne vsebinska, pa vsaj terminološka, kaže povedati nekaj besed o posameznih delih.
Dialektografija naj bi po mnenju Dejne bila »uvodna faza narečnih raziskav; narečno stanje v določenem času na določenem jezikovnem ozemlju naj bi predstavila sin-hronično opisno, kartografsko oziroma s klasificiranimi zbirkami gradiva, ne da bi pri tem upoštevala genezo in evolucijo jezikovne členitve, z eno besedo — dialektografija je opisna vsota vedenja o fonetičnih, slovničnih in slovarskih značilnostih posameznih govorov, je sistematizirana zbirka podatkov o koncentriranju in obse-
' K. Dejna, Dialekty polskie. Warszawa 1973, s. 283 + 70 zemljevidov. Razen tega imajo Poljaki še dva univerzitetna dialektološka priročnika: K. Nitsch, Dialekty j^zyka polskiego 1915, zadnja 1957, in S. Urbanczyk, Zarys dialektologii polskiej. Warszawa 1959.
' K. Dejna, n. d., str. 9.
233
gu diferenciacij danega jezikovnega območja.«^
Z dialeklografijo so tesno povezani pojmi: dialektična značilnost, skupna večjemu številu govorov, in značilnost posameznega govora (kar razumemo kot jezikovni neo-logizem oziroma arhaizem), govor in narečje.
Dialektografski sinhroni opis govora ali narečja je izhodišče dialektološkim raziskavam, ki skušajo »pojasniti potek diferenciacije jezikovnifi značilnosti, določiti vzroke za te procese in pogoje, v katerih potekajo, skratka — ugotavlja njihovo genezo, razvojna načela in formulira na osnovi teh raziskav sintezne posplošitve in zaključke. Dialektografija obravnava dialekt-na jezikovna dejstva diahronično, v časovnem prerezu, pri čemer uporablja primerjalno metodo.«''
Dialektografija operira s pojmoma dialekt-na značilnost ter dialekt. Termina dialekt ne uporablja kot sinonim za narečje, temveč označuje z njim tip jezika, katerega značilnosti določamo s specifičnimi diahro-ničnimi metodami: s filološko, notranjo rekonstrukcijo in zgodovinsko primerjalno metodo. Teritorialno naj bi dialekt ustrezal območju plemenske skupine.
Po avtorjevem mnenju sta dialektografija in dialektologija med seboj v enakem razmerju kot leksikografija in leksikologija, petrografija in petrologija.
Ob doslednem upoštevanju navedenih dia-lektoloških načel je Dejna podal novo sintezo poljskih dialektov z diahroničnega stališča (X. poglavje — 100 paragrafov). Med uvodnimi poglavji (I—IX) jih šest (IV—IX) obravnava indoevropske, balto-slovansko in praslovansko dediščino. Precejšnjo pozornost je posvetil avtor etnogenezi Slovanov in inovacijam lehitske jezikovne skupine.
Poglavje XI {Poljski dialekti] je nekakšen povzetek, ki vsebuje natančen popis dia-lektnih značilnosti v osnovnih petih poljskih dialektih: kašubskem, mazoveckem, velikopoljskem, malopoljskem in šlezij-skem.
Osrednje mesto pripada poglavju X (Poljske dialektne značilnosti). Vsebuje fonološko in sistemsko interpretacijo skoraj šeststotih inovacij, ki členijo poljsko jezikovno ozemlje v pet velikih dialektnih kompleksov. V izboru obravnavanih dia-
lektnih značilnosti prevladujejo tiste z značajem sistemskih pojavov, ki se v nekih pogojih pojavljajo regularno in imajo v danem dialektu veljavo jezikovne norme. Spisek dialektnih značilnosti obsega predvsem fonetično — fonološke spremembe (par. 1—67), izbrana morfološka vprašanja (par. 68—79) ter fleksijsko-skladenjske probleme (par. 80—100).
Nesorazmerje med fonetično-fonološkimi ter ostalimi inovacijami je nastalo, ker se je avtor v težnji, podati sistemsko razlago dialektnih sprememb, moral opreti na natančen dialektografski opis dialektnih značilnosti, znano pa je, da sta bili domena tradicionalne dialektologije predvsem fonetika in deloma leksika, ki pa ni katego-rialni sistem.'' Zato pa je v obravnavanem delu tudi tako malo prostora posvečenega besedotvornim in morfološko-skladenjskim problemom. Leksika kljub svoji nedvomni vlogi pri dialektni členitvi sploh ni obravnavana.
Med fonetično-fonološkimi inovacijami so Je zlasti zanimive in novatorske interpretacije vokalnih sprememb. Dejna izhaja iz splošne predpostavke, da diferenciacija vo-kalizma v poljskih dialektih (po izgubi kvantitete) temelji na fonologizaciji horizontalnega giba jezika (pomik naprej || pomik nazaj) ob hkratni redundanci drugega artikulacijskega faktorja (položaj ustnic: zaokrožitev !| sploščitev) na nekaterih območjih poljskih dialektov, oziroma obratno na drugih območjih (fonologizacija lege ustnic ob redundanci giba jezika). Pred de-fonologizacijo kvantitete (do XVI. stoletja), ki je bila razen polnosti glasu (Klangfülle) odločujoča fonološka značilnost poljskega vokalizma, so imeli prej omenjeni artikulacijski faktorji redundantno vrednost.^
Neenaka fonološka vrednost jezikovnega giba in oblikovanosti ustnic je razbila poljsko jezikovno ozemlje na dve veliki dialektni območji: medtem ko je na severnem in vzhodnem ozemlju (Kašubi, Mazovše) fonološka značilnost razen stopnje odprtosti ustne votline še horizontalni jezikovni gib, drugotna, redundantna pa oblikovanost ustnic, je na ostalih področjih (Velikopolj-
' K. Dejna, n. d. str. 12. • K. Dejna, n. d., str. 13.
' Plim.; Z. Golgb, A. Heinz, K. Polartski, Slowiiik terminologu jQzykoznawczej. Warszawa 1968, 559. ' Prim,: K. Dejna, O niektörych procesach rožnico-wania siQ wokalizmu. Rozprawy Komisji JQzykowej LTN. XIV, 1968. SU. 181—208.
234
ska, Malopoljska, Slezija) stanje ravno obratno.
Takšna sistemska fonološka razlaga je avtorju omogočila, da se je izognil utemeljevanju dialektnih pojavov z vplivi sosednjih dialektov, kar se je tako pogosto dogajalo pri starejših interpretatorjih. Načela kategorialnih razlag se drži avtor tudi pri konzonantnih inovacijah.
Po obravnavi sprememb, ki so povzročile fonološke premike v vokalnem in konzo-nantnem sistemu, je dosledno prikazal tudi grafično novi sistem, nastal po realizaciji obravnavane spremembe.
Ob razlagi posameznih pojavov je večkrat uporabljeno primerjalno gradivo s področja sosednjih polabskih, lužiških, čeških in slovaških dialektov ter s tem prekoračuje zgodovinske meje poljskih dialektov.
Kljub ožji zasnovi svojega dela (priročnik) avtor pogosto izkoristi priložnost za polemičen pregled dosedanjih mnenj o nekaterih dialektnih spremembah.
Vse v delu obravnavane dialektne značilnosti so ponazorjene na 70 zemljevidih ob koncu knjige (skupno je v delu 86 zemljevidov, 16 jih je umeščenih med besedilom). Zal pogrešamo zemljevid z natančnejšo razdelitvijo poljskih dialektov (prim. zemljevid št. 3 v: Zarys dialektologii polskiej S. Urbanczyka), saj je zemljevid št. XVI brez navedenih krajevnih imen premalo pregleden. Drugi pomislek se nanaša na leksiko, ki v delu ni upoštevana. Čeprav bi lahko to opravičili s težnjo po natančnem kategorialnem prikazu dialektnih pojavov, bi vendar pričakovali, da dosedanje obravnave besedja v poljskih govorih omogočajo dialektološko obravnavo vsaj zanimivejših leksikalnih enot.
Pričujoče poročilo ne želi le opozoriti na dosežek poljskega jezikoslovja, temveč skuša prikazati študentom slavistike povsem sodobno, sintezno obravnavo govorov enega slovanskih jezikov, obravnavo, ki bo nedvomno koristila vsakomur tudi nri študiju primerjalnega slovanskega jezikoslovja.
K a z 1 m i e r z  W o ž n j a k Filozofska fakulteta v Ljubljani
235