PABLO NERUDA Sodobnost 2004 I 856 Predstavljamo Pablo Neruda se je rodil 12. julija 1904 v mestecu Parral na jugu Čila z imenom Neftali Ricardo Reyes Basoalto. Po študiju francistike se je zgodaj zaposlil v čilski diplomatski službi, ki ga je najprej peljala v Azijo (Cejlon, Java, Indija, Singapur), pozneje v Španijo, Francijo in države Latinske Amerike. Doma je zaslovel zelo zgodaj s knjigo pesmi Dvajset ljubezenskih pesmi in pesem obupa, v tridesetih letih pa tudi v Evropi. Njegova sprva intimistično intonirana poezija je v neposrednem angažiranem dialogu z zgodovinsko in politično resničnostjo. Takšna je zbirka Španija v mojem srcu, nastala ob grozotah španske državljanske vojne, v kateri je Neruda izgubil med drugimi tudi enega najtesnejših duhovnih prijateljev, Federica Garcio Lorco, predvsem pa Veliki spev, impozantna pesnitev o elementarnih filozofskih, zgodovinskih in družbenih vprašanjih Latinske Amerike. Neruda, kije bil po prepričanju socialist, je leta 1945 vstopil v komunistično stranko Čila. 1948. gaje konzervativna oblast pregnala, pesnik je pobegnil v Evropo. Šest let pozneje, ob vrnitvi v domovino, pa so ga slavili kot narodnega heroja. V tem času se je Neruda tudi oddaljil od stalinističnega režima, ki mu je bil v prvih povojnih letih zelo blizu, vendar je ostal vseskozi predan socialni ideji. Leta 1969 je nastopil kot predsedniški kandidat, vendar je pozneje kandidaturo umaknil v prid Salvadora Allendeja, v katerem je videl velikega preroditelja čilske družbe. Neruda je zapustil impozanten pesniški opus, ki obsega več kot dvajset samostojnih, večinoma precej obsežnih pesniških zbirk. Leta 1971 je prejel Nobelovo nagrado za književnost. Pričujoče pesmi so iz izbora Nerudove poezije, ki bo letos izšel v zbirki Klasiki lirike pri založbi Mladinska knjiga. Pablo Neruda Vdovcev tango O Zlobnica, zdaj si že morala najti pismo, zdaj si že zajokala od besa in onečastila spomin na mojo mater, ji rekla gnila psica in mati pasja, zdaj si že popila, sama, osamljena, večerni čaj, s pogledom, uprtim v moje stare čevlje, ki bodo ostali za vedno prazni, ne boš si več mogla priklicati v spomin mojih bolečin, mojih polnočnih sanj, mojih jedi, Sodobnost 2004 I 857 Pablo Neruda ne da bi me ob tem na ves glas preklela, kot da bi bil še vedno tam, kot da bi se še vedno pritoževal nad tropi, nad coolies corringhis1, nad strupenimi mrzlicami, ki so mi zadale toliko muk, in nad groznimi Angleži, ki jih še zmeraj sovražim. Zlobnica, v resnici pa, kako velika je noč, kako sama je zemlja! Vrnil sem se v samotne spalnice, k hladnim večerjam po restavracijah, in kot nekoč odvržem hlače in srajce kar na tla, v moji sobi ni obešalnikov in nikogaršnje podobe ne visijo po stenah. Koliko od senc, ki prebivajo v moji duši, bi dal, da bi te dobil spet nazaj, in kot grožnje se mi zdijo imena mesecev, in beseda zima kot zvok otožnega bobna. Pod kokosovo palmo boš pozneje našla pokopan nož, ki sem ga tam skril iz strahu, da me boš ubila, in sedaj si nenadoma želim čutiti njegov vonj po kuhinjskem jeklu, kije bil vajen teže tvoje roke in leska tvojih nog: pod vlažno prstjo, med gluhimi koreninami, bo, revež, med vsemi človeškimi jeziki poznal le tvoje ime, in zbita zemlja ne razume tvojega imena, narejenega iz nedoumljivih božjih snovi. Zato me boli misel na jasni dan tvojih nog, zleknjenih kot zajezena, težka sončna voda, in na lastovico, ki, speča med letom, živi v tvojih očeh, in na podivjanega psa, ki mu ponujaš zavetja v tvojem srcu, zato tudi vidim vse smrti, ki so med nama od tega trenutka, in vdihujem pepel in uničenje v zraku, ta silovit morski veter bi dal za tvoje naglo dihanje, velik, samoten prostor, ki me za vedno obdaja. Ta silovit morski veter bi dal, da bi slišal tvoje naglo dihanje v dolgih nočeh brez primesi pozabe, ko postaja eno z vzdušjem kot bič s kožo konja. In da bi slišal kako, v mraku, uriniraš na drugem koncu hiše, kot da bi curljal tanek, potresavajoč, srebrnkast, trmast med, kolikokrat bi želel izročiti zbor senc, ki jih imam, in žvenket nekoristnih mečev, ki ga je slišati v moji duši, in golobico iz krvi, ki biva sama v mojem čelu, 1V 18. in 19. stoletju so s coolies corringhis Angleži označevali azijske služabnike in delavce najnižjih razredov (op. prev). Sodobnost 2004 I 858 Pablo Neruda kličoč reči, ki so izginile, bitja, ki so izginila, snovi, ki so čudno neločljive in izgubljene. Walking around Pripeti se, da se naveličam biti človek. Pripeti se, da vstopim h krojaču ali v kino uvel, odljuden, kot labod iz bele klobučevine, da krmarim po izvirski vodi in pepelu. Ob vonju brivnic zajočem na glas. Želim si le počitka kamnov ali volne, Želim si le, da mi ne bi bilo treba gledati ne štacun, ne vrtov, ne tržnega blaga, ne očal, ne dvigal. Pripeti se, da se naveličam mojih nog in mojih nohtov in mojih las in moje sence. Pripeti se, da se naveličam biti Človek. Čeprav, izvrstno bi bilo prestrašiti notarja z odrezano lilijo, ali pokončati nuno z udarcem ušesa. Bilo bi krasno pohajkovati po ulicah z zelenim nožem in vpiti, dokler ne umrem od mraza. Nočem več biti korenina v meglah, oklevajoč, iztegnjen, drgetajoč od sna, na poti navzdol, v vlažno črevesje zemlje, ki dan za dnem vpija, razmišlja in je. Nočem več biti deležen tolike nesreče. Nočem biti nadaljevanje korenine in groba, samotnega podzemlja, kleti polne mrličev, ves prezebel, umirajoč od žalosti. Zato se ponedeljek vname kot petrolej, ko me zagleda prispeti z zaporniškim izrazom na licu, in tuli kot ranjena guma v svojem minevanju, in stopa z vročičnimi koraki krvi skozi noč. Sodobnost 2004 I 859 Pablo Neruda In me potiska v zakotja, v hiše polne vlage, v bolnice, kjer kosti odhajajo skozi okna, v prodajalne čevljev, ki smrdijo po kisu, v ulice, srhljive kot razpoke. Tam so ptice barve žvepla in grozna drobovja, obešena na vrata hiš, ki jih sovražim, zobne proteze, pozabljene v kavniku, ogledala, ki bi morala zajokati od preplašenosti in sramu, vsepovsod dežniki, in strupi, in popki. Stopam z mirom, z očmi, s čevlji, z besom, s pozabo, grem, mimo uradov in trgovin z ortopedskimi pripomočki, in mimo dvorišč, kjer na žicah visi perilo: spodnjice, brisače in srajce, ki jočejo počasne umazane solze. Ni pozabe (sonata) Če me povprašate, kod sem hodil, vam bom moral reči "Se zgodi". Moram govoriti o kamnih, ki temnijo tla, o reki, ki se uničuje z lastnim tokom: ničesar ne poznam, le reči, ki jih izgubljajo ptice, morje, ki sem ga pustil za sabo, ali mojo objokano sestro. Čemu toliko pokrajin, čemu se spaja z dnevom dan? Čemu se črna noč nabira v ustih? Čemu mrtvi? Če me povprašate, od kod prihajam, bom moral govoriti s polomljenimi rečmi, s preveč trpkim jedilnim priborom, z zvermi, ki se pretvarjajo v mrhovino, in z mojim užaloščenim srcem. Niso spomini, ki bi se mi prikradli v misli, ni rumenkasta golobica, ki spi v pozabi, so obrazi, polni solz, prsti, potisnjeni v goltanec, in kar ostane od odpadlih listov: Sodobnost 2004 I 860 Pablo Neruda mrak pravkar minulega dne, dne, ki se je hranil z našo žalostno krvjo. Tu so vijolice, lastovke, kar koli imamo radi in se nam prikazuje v dolgih vrstah bonov za sladkor, skozi katere postopata sreča in čas. A ne brskajmo dlje kot do teh zob, ne zagrizimo v lupine, ki jih nabira tišina, in ne vem, kaj odgovoriti: toliko mrtvih je, in toliko pristanišč, ki jih rdeče sonce razkolje, in toliko glav, ob katere butajo ladijski trupi, in toliko rok, ki niso odposlale poljubov, in toliko reči, ki bi jih rad pozabil. Nebeški pesniki Kaj ste počeli, vi gidejanci, razumarji, rilkejaši, zamegljevala, lažni eksistencialistični čarodeji, nadrealistični mak, ki zardeva v grobu, evropeizirana trupla po zadnji modi, bledi črvi v siru kapitalizma, kaj ste počeli iz oči v oči z vladavino tesnobe, vpričo tega mrakobnega človeškega bitja, tega obrcanega dostojanstva, te v gnoj zarite glave, te esence poteptanih grobih življenj? Nič niste počeli razen bežali: prodajali ste nakopičene smeti, iskali nebeške lase, ubogljive rastline, polomljene nohte, "čisto lepoto", "preroštvo", dela preplašenih revežev, da bi se izmuznili očem, da bi zmedli tenkočutne Sodobnost 2004 I 861 Pablo Neruda zenice, da bi preživeli s krožnikom ogabnih pomij, ki so vam jih odvrgli gospodarji, ne da bi prodali kamen v agoniji konca, ne da bi obranili, ne da bi osvojili, bolj slepi od vencev na pokopališčih, ko pada dež po nepremičnih rožah, ki gnijejo po grobovih. Pesnikova dolžnost Njim, ki to petkovo jutro ne poslušajo morja, njim, ki so v eni od teh hiš, uradov, tovarn ali žensk, ali ulic ali rudnikov ali hladnih zaporniških celic: njim prihajam na pomoč in ne da bi govoril ali videl prihajam in odpiram vrata ječe in zasliši se brezkončno število reči v nerazločnem vztrajanju, velik prelomljen grom se priklene ob težo planeta in morske pene, iz oceana pritečejo bobneče reke, zvezda niha uročeno v rožnem grmu in morje utripa, umre in traja dalje. Gnan s svojo usodo moram zato neutrudno prisluškovati in ohranjati morsko tožbo v svoji vesti, občutiti udarec težke vode in ga zajeti v brezčasno čašo, da bi tam, kjer je zapornik, kjer prestaja kazen jeseni, bil navzoč s tavajočim valom, krožil bi skozi okenske rešetke celice, in ko bi me slišal, bi dvignil svoj pogled, rekoč: kako naj se približam oceanu? In ne da bi kar koli odgovoril, bom prenesel počene odmeve vala, lomljenje morske pene in peska šepet soli, ki se umika, siv klic morske ptice. Sodobnost 2004 I 862 Pablo Ner uda Tako bosta skozme svoboda in morje dala odgovor temi, ki je zajela srce. Poezija In bil sem v teh letih ... Prišla je poezija in me poiskala. Ne vem, ne vem od kod je prišla, iz zime ali iz reke. Ne vem, kako, ne kdaj, ne, niso bili glasovi, niso bile besede, ne tišina, poklicala me je z ulic, iz vejevja noči, kar naenkrat med drugimi, med nasilnimi ognji ali ko sem se vračal sam, bila je tam brez obraza in se me dotaknila. Nisem vedel, kaj reči, moja usta niso znala imenovati, imel sem slepe oči, in nekaj je plalo v moji duši, vročica ali izgubljena krila, in sem poiskal svojo pot, razvozlavajoč to opeklino, in zapisal prvi majav verz, okoren, brez telesa, čisto neumnost, čisto pametovanje nekoga, ki nič ne ve, in naenkrat sem zagledal nebo, prečiščeno in odprto, planete, utripajoče plantaže, preluknjano senco, prestreljeno Sodobnost 2004 I 863 Pablo Neruda s puščicami, ognjem in rožami, noč, ki vse preplavlja, vesolje. In jaz, neznatno bitje, pijan od velike zvezdnate praznine, narejen po podobi skrivnosti, sem se čutil čisti del brezna, zakotalil sem se z zvezdami, moje srce se je razvezalo v vetru. Religija na vzhodu Tam, v Rangunu, sem doumel, da so bogovi, enako kot Bog, sovražniki ubogega človeškega bitja. Bogovi v podobi belih kitov, zleknjeni v alabaster, bogovi, pozlačeni kot klasje, kačja božanstva, ki ovijajo zločin biti rojen, gole in elegantne bude, ki se smehljajo v koktejlu prazne večnosti, kot Kristus na svojem grozljivem križu, vsi pripravljeni pretrpeti vse, nam naložiti breme svojega neba, vsi z ranami ali pištolo, da bi kupili pobožnost ali nam zažgali kri, bogovi, ki z okrutnostjo do človeka prekrivajo strahopetnost, in vse je bilo takšno, tam, vsa zemlja je zaudarjala po nebu, po nebeški trgovini. Sodobnost 2004 I 864 Pablo Neruda Enost Nekaj gostega, sprijetega leži na dnu, ponavlja svoje število, svoje edinstveno znamenje. Očitno je, da so se kamni dotaknili časa! V njihovi občutljivi snovi je vonj po starosti, in voda, ki jo prinaša morje, voda soli in sanj. Eno in isto me obkroža, eno samo gibanje: teža minerala, svetloba kože se lepijo na zven besede noč: črnilo žita, črnilo slonove kosti, črnilo tožbe, reči iz usnja, iz lesa, iz volne, postarane, zbledele, med seboj podobne, me oklenejo kot stene. Delam v tišini, krožim nad sabo, kot krokar nad smrtjo, krokar, oblečen v črno, razmišljam, osamljen v skrajnostih letnih časov, na sredi, obdan s tišinasto pokrajino: dežni oblaki na nebu, skrajni imperij reči v zmešnjavi se združi okrog mene. Oda na samoto O samota, krasna beseda, divje zeli ženejo med tvojimi zlogi! A v resnici si le bleda beseda, lažno zlato, izdajalski kovanec! Samoto sem opisal s prispodobami literature, ji nadel kravato, vzeto iz knjig, ji oblekel srajco iz sna, a poznal sem jo le, ko sem bil sam. Sodobnost 2004 I 865 Pablo Neruda Nisem videl zveri, ki bi ji bila enaka: podobna je dlakavemu pajku in muhi gnojnih jam, a na njenih velblodjih nogah ima seske podvodnih kač, od nje se širi kužni smrad kleti, v kateri stoletja trohnijo sive kože tjulnov in podgan. Samota, nočem, da še naprej lažeš iz ust knjig. Pride mrki mladi poet in da bi zapeljal sanjavo gospodično, poišče črni marmor in ti postavi droben spomenik, ki ga bo na poročno jutro pozabil. Toda v zarji zgodnjega otroštva jo srečamo in jo imamo za črno boginjo, ki je bila prinesena z otokov, igramo se s torzom in mu izkazujemo čaščenje čistega otroštva. Samotna ustvarjalnost je laž. Seme ni samo v zemlji. Brezštevilne klice hranijo globoki koncert življenj in voda je le prozorna mati nevidnega potopljenega večglasja. Samota prsti je pustinja. In tako jalova je človeška samota. Iste ure, dnevi, noči ogrnejo vso zemljo Sodobnost 2004 I 866 Pablo Ner uda s svojim prtom, a v puščavi ne zapustijo ničesar. Samota ne sprejme semen. Barka sredi oceana ni zgolj lepa: njen golobičji let čez vode je rezultat čudovite tovarišije ognja in kurjačev, zvezde in mornarjev, združbe rok in zastav, skupnih ljubezni in usod. Da bi se lahko izrazila, je glasba poiskala zborovsko neomajnost oratorija, in zapisal je ni le en sam človek, marveč cela vrsta njegovih glasbenih predhodnikov. In ta beseda, ki jo tu obešam na vejo, ta napev, ki ne išče nobene samote, temveč tvoja usta, da ga ponoviš, zapisuje zrak skupaj z menoj, življenja, ki so bila pred mojim, in ti, ki prebiraš mojo odo proti samoti, ti sama si jo vodila, in tako so jo, z mojimi rokami in ne da bi me poznale, napisale tvoje roke. Oda na nogavice Mara Mori mi je prinesla par nogavic, ki jih je spletla s svojimi pastirskimi rokami, dvoje nogavic, mehkih Sodobnost 2004 I 867 Pablo Neruda kot zajca. V njiju sem potopil nogi kot v dva etuija, stkana iz niti prvega svita in ovčjih kožuhov. Nasilne nogavice, moji nogi sta postali dve ribi iz volne, dva velika ultramarinasta morska psa, prešita z zlato kito, dva orjaška kosa, dva topa: na ta način sta moji nogi bili počaščeni s temi nebeškimi nogavicami. Bile so tako čudovite, da sta se mi moji nogi prvič zdeli nesprejemljivi kot dva gasilca na napačnem mestu, gasilca nevredna tega spletenega ognja, teh svetlečih nogavic. Kljub temu nisem podlegel Sodobnost 2004 I 868 Pablo Neruda močni skušnjavi, da jih spravim, kot šolarji hranijo kresnice, kot učenjaki zbirajo neprecenljive listine, nisem podlegel brezumnemu impulzu, da jih odložim v zlato kletko in jih vsak dan krmim s ptičjo krmo in rožnatim mesom melone. Kot raziskovalci v pragozdu, ki izjemno redko zeleno košuto izročijo ražnju in jo pojejo z grižnjo vesti, sem iztegnil nogi in si nataknil lepi nogavici in čeznje še čevlja. In to je nauk moje ode: lepota je dvoja, in kar je dobro, je dobro dvakrat, ko gre za par volnenih nogavic sredi zime. Sodobnost 2004 I 869 Prevedel Aleš Šteger Pablo Neruda Pablo Neruda O nečisti poeziji Zelo koristno je, če se ob nekaterih urah dneva ali noči globoko zazremo v mirujoče predmete: kolesa, ki so prevozila dolge, prašne razdalje, prenesla velike tovore rastlinja ali rudnin, žaklje oglja, sode, jerbase, ročaje in držaje tesarjevega orodja. Dotik človeka in zemlje veje iz njih, nauk za izmučenega liričnega pesnika. Zdelane površine, obraba, ki sojo stvarem prizadejale dlani, pogosto tragično in vselej patetično ozračje, ki diha iz teh reči, navdajajo z nezanemarljivo privlačnostjo do stvarnosti sveta. V njih je opazna zmedena nečistost ljudi, opazni so kopičenje in razvrščanje, raba in neraba snovi, stopinje in prstni odtisi, stanoviten pridih človeškosti, ki od znotraj in od zunaj preveva stvari. Takšna naj bo poezija, za kakršno si prizadevamo: razjedena od ročnega dela kot od nekakšne kisline, prežeta z znojem in dimom, z vonjem po urinu in lilijah, oškropljena od vseh mogočih poklicev, ki jih ljudje opravljajo znotraj in zunaj zakona. Poezija, nečista kot obleka, kot telo, omadeževana od hrane in sramotnega vedenja, polna gub, opažanj, sanj, budnosti, preroštev, izjav ljubezni in sovraštva, beštij, pretresov, idil, političnih prepričanj, zanikanja, dvoma, trditev, davkov. Sveti zakon madrigala in določila otipa, voha, okusa, vida, sluha, želja po pravici, spolna sla, bučanje oceana, ne da bi bilo kar koli hote izključeno ali hote sprejeto, potop v globino stvari kot dejanje brezumne ljubezni; poezija, ki iz tega izhaja, naj bo omadeževana s prstnimi golobicami, zaznamovana s sledovi zob in ledu, mogoče pomalem načeta od znoja in rabe. Dokler naposled ne dosežemo tiste blage površine neutrudno uporabljanega instrumenta, tiste neskončno trde mehkobe rabljenega lesa, ponosnega železa. In cveta, žita, vode; tudi pri njih najdemo ta svojevrstni ustroj, ta spomin na veličastje dotika. In nikar ne pozabimo na melanholijo, na obrabljeno sentimentalnost, na dovršene nečiste sadove, otrple v čudoviti pozabi, ki jih je ihtavi literat pustil za seboj; mesečina, labod v predvečerju, "srce moje" so brez dvoma osnovni, nepogrešljivi poetični element. Kdor beži pred neokusnostjo, pade v led. Prevedla Vesna Velkovrh Bukilica Sodobnost 2004 I 870 Pablo Neruda Pablo Neruda Vedenje in poezija Ko nas čas použiva s svojo vsakdanjo odločujočo strelo, ko utemeljeni odzivi, zaupljiva prepričanja, slepa vera strmoglavijo in se pesnikova povzdignjenost rada osuje kot klavrna izpljunjena biserovina, se vprašamo, ali je mar prišel čas, da podležemo nečednosti. Boleča ura, da pogledamo, kako se človek drži, kako se oklepa z golimi zobmi, nohti, interesi. In kako v hišo poezije vdrejo zobje, nohti in vejevje srditega drevesa sovraštva. Je moč starosti, ali pa morda inercije, ki povzroči, da se sadovi umaknejo s samega roba srca? Ali pa se nemara "umetniško" polasti pesnikovega srca, in namesto speva slanice, ki bi moral bruhniti iz globine valov, vsak dan gledamo bednega človeka, kako brani svoj bedni zaklad izvoljenca? Žal čas teče in nosi pepel, zrak, vodo. Kamen, razjeden od greza in tesnobe, se nenadoma razcveti s truščem razjarjenega morja, in mala vrtnica se vrne v krhki grob cvetnega venca. Čas izmiva in razpleta, ureja in nadaljuje. Kaj potem ostane za malimi gnilobami, za malimi zarotami molka, za malimi, nesnažnimi mrzlobami sovražnosti? Nič; in v hiši poezije ne obstane nič, razen tistega, kar je bilo napisano s krvjo, da bi mu prisluhnila kri. Prevedla Vesna Velkovrh Bukilica Sodobnost 2004 I 871 Pablo Neruda Govor "al alimon" Federica Garcie Lorce in Pabla Nerude o Rubenu Dariu Neruda: Gospe... Lorca: in gospodje. V bikoborbi obstaja prijem, ki se mu reče "toreo al alimon", pri katerem se dva bikoborca izmikata biku tako, da držita isto ogrinjalo. Neruda: S Federicom si bova parirala in se, zvezana z električno žico, skupaj odzvala temu ključnemu srečanju. Lorca: Na tovrstnih srečanjih je navada, da pesniki izkažejo svojo živo besedo, naj bo srebrna ali lesena, in z lastnim glasom pozdravijo tovariše in prijatelje. Neruda: Midva pa bova posadila med vas mrtveca, ovdovelega somiznika, temnega v somraku smrti, ki je večja od drugih smrti, vdovca za življenjem, kateremu je bil svojčas bleščeč soprog. Skrila se bova v njegovo gorečo senco, ponavljala bova njegovo ime, dokler njegova moč ne skoči iz pozabe. Lorca: Potem ko s pingvinjo nežnostjo nameniva objem tankočutnemu pesniku Amadu Villarju, vrževa na prt veliko ime; in prepričana sva, da se bodo kozarci razbili, da bodo vilice skočile za očesom, po katerem hrepenijo, in da bo sunek morja omadeževal prte. Izrekla bova ime pesnika Amerike in Španije: Ruben ... Neruda: Dario. Kajti, to vas vprašava, gospe ... Lorca: in gospodje... Neruda: kje v Buenos Airesu je trg Rubena Daria? Lorca: Kje je kip Rubena Daria? Neruda: Ljubil je parke. Kje je park Rubena Daria? Lorca: Kje je prodajalna vrtnic Rubena Daria? Neruda: Kje je jablana, kje so jabolka Rubena Daria? Lorca: Kje je odsekana roka Rubena Daria? Neruda: Kje so olje, smola, labod Rubena Daria? Lorca: Ruben Dario spi v svoji "rodni Nikaragvi", pod ostudnim levom iz umetnega marmorja, kakršne bogataši postavljajo pred vhodna vrata svojih hiš. Neruda: Konfekcijskega leva so mu dali, njemu, ustanovitelju levov, leva brez zvezd njemu, kije posvečal zvezde. Lorca: S pridevnikom je upovedal zvočnost pragozda; in tako kot p. Luis de Granada, poglavar jezika, je iz limone, jelenje tace in mehkužcev, polnih groze in neskončnosti, naredil zvezdna znamenja; s fregatami in sencami v punčicah naših oči nas je splavil na morje, zgradil velikansko promenado gina na najbolj Sodobnost 2004 I 872 Pablo Neruda sivem predvečerju, kar jih je kdaj premoglo nebo, po domače, na ti, pozdravil temni jugozahodnik, ves ene same grudi, kot romantičen pesnik, in z ironičnim, otožnim dvomom, doma v vseh časih, položil dlan na korintski kapitel. Neruda: Njegovega rusega imena se je treba spominjati v vseh bistvenih smereh: z njegovimi strašnimi srčnimi bolečinami, razbeljeno negotovostjo, sestopanjem v hospice pekla, vzponom na gradove slave; z njegovimi lastnostmi velikega, odtlej, poslej, za vedno nepogrešljivega pesnika. Lorca: S posluhom za univerzalnost in velikodušnost, ki ga sedanji pesniki pogrešajo, je kot španski pesnik v Španiji učil stare mojstre in otroke. Od njega so se učili Valle-Inclan, Juan Ramon Jimenez, brata Machado; in njegov glas je bil voda in soliter v brazdi tega častitljivega jezika. Od Rodriga Čara do Argensolovih ali don Juana de Arguijo španski jezik ni doživel takšnega slavja besed, takšnega trka soglasnikov, takšnih luči in oblik kot pri Rubenu Dariu. Od Velazquezove krajine do Govevega kresa, od Quevedove melanholije do uglajenega jabolčnega odtenka majorških domačink je Dario obhodil in razkazal špansko zemljo kot svojo domačo zemljo. Neruda: V Čile ga je zanesla plima, vroče morje severa, in tam ga je morje pustilo, zapuščenega na trdem, zobatem obrežju; tam ga je ocean bičal s peno in zvonovi, črni veter Valparaisa ga je posipal z zvonko soljo. Postavimo mu nocoj kip iz zraka, prepreden z dimom in glasom in okoliščinami, z življenjem, ki je, kakor njegova veličastna poetika, prepredeno s sanjami in zvoki. Lorca: Ta zračni kip pa hočem ovenčati z njegovo krvjo, kot s koralnim vencem, ki drhti v plimi; z njegovim živčevjem, enakim fotografiji viličaste strele, z njegovo glavo minotavra, na kateri je gongorovski sneg upodobljen v letu kolibrijev, z njegovimi blodečimi, odsotnimi očmi milijonarja solza, pa tudi z njegovimi hibami. S policami, ki jih je že razjedlo ščavje, po katerih odmevajo piščalne praznine; s steklenicami konjaka njegove dramatične pijanosti, z njegovo očarljivo neokusnostjo in brezsramnimi mašili, ki polnijo množico njegovih verzov s človeškostjo. Mimo norm, form in šol ostaja in živi rodovitna tvar njegove velike poezije. Neruda: Federico Garcia Lorca, Španec, in jaz, Čilenec, odvračava odgovornost za nocojšnje tovariško srečanje in se poklanjava veliki senci, kije pela više od naju in je z nevsakdanjim glasom pozdravila argentinsko zemljo, na kateri stojimo. Lorca: Pabla Nerudo, Čilenca, in mene, Španca, družita jezik in veliki nikaragovski, argentinski, čilski in španski pesnik, Ruben Dario. Neruda in Lorca: V čigar čast in slavo dvigava čašo. Prevedla Vesna Velkovrh Bukilica Govor sta Neruda in Lorca napisala dvoročno in prebrala dvoglasno med slavnostno pojedino, ki jo je v njuno čast priredil PEN klub iz Buenos Airesa, 20. novembra 1933. Prvič je bil objavljen v časopisu El Sol, Madrid, 30. decembra 1934. Sodobnost 2004 I 873