Gustav Strniša
Veverica
Razkošni moj soet je tajnostni gozd, le o njem sem užioala soojo prostost.
Nikjer ni bilo mi meja, ne zaprek, igrala sem se in poganjala v tek.
Zdaj v gajbid sivi na oknu stojitn,   . oziram o prirodo se, k nji koprnim.
Če skočim, se prožni obod zavrti, a moje soobode pa ni in je ni!
Pa naj se zaganjam po gajbi ves dan, da cvili krog mene obod okovan,
ni moči prodreti v prostrani mi log, do gnezdeca v gošči. do svojih otrok!
, Naj ludi zagrizem se v tesni obod, ne morem iz njega pod nebesni svod.
Samo hrepenenje me žene naprej, nemirna želim si vse dalje brez mej.
dokler moj obod obstal ne bo nem, ko mrtva se morda zasmilim Ijudem...
178