Temeltf bodočnosti. Dobršen del ovir naše narodne in državne konsolidacije je treba iskati v duševni razoranosti naše družbe — zlasti naše inteligence. Starejša generacija, vzgojena v tujem idejnem svetu, v ideologijah, ki niso zrasle organično iz domačih tal in niso nikdar stale v vzročni zvezi z našimi življenskimi vprašanji kot narod, se s težavo uživlja v nove razmere, ne najde trdnih tal za novo idejno orientacijo. Čudimo se drugitn, da nas ne razurnejo, govorimo o nam tuji mentaliteti, a še manj smo mi razumljivi drugim — baš zato, ker smo manj samosvoji, kakor si domišljamo. Vse to je končno razumljivo, zakaj naše narodno suženjstvo je pomenilo tudi duševno suženjstvo in ni pričakovati, da bi se dorasla generacija kedaj docela otresla neljube dedščine iz one dobe. Toda tudi pogled na našo mladino ni preveč razveseljiv, tudi v njenem du.ševnem živl.j.en.iu nogrešamo .iasirh idein h smeniic \isnkTh cil.iev. zenotene volje, resnega stremljenja po poglobljenem po.imovaii.iu narodnega življen.ia, po samospoznavanju, pogrešamo duševnesa poleta, svetlih vzorov. za ko.ie bi sc ogrevali in boievali. Tudi nie po.imovan.ie edin»tvene ideie nima one širine. globine in gorkote. ki bi dala tej ono sugestivno. prepričevalno silo. da bi premagala vse ovire in si osvoi'la vse duše. Nov rod, sebi zvest, ne oklevajoč med radikalizmom fraz in gest ter mali| kovanjem tujih vzorov in etiket, rod zasidran v domačili tleh. v svoiih ciljih edi.n, samozavesten brez samozaverovanosti in tesnosrčnosti — tak rod je treba šele vzgojiti. In šoli pripade velik del te naloge! S tega gledišča nam je treba motriti vsako vnrašanie šolske reforme. Kdor na slepo hvali vzgojne uspehe stare šole, ta ne pozna rak-rane v našem narodnem životu- ta ni resno razmišljal o vzrokih naše narodne slabosti in suženjskega duha, ki nam tiči v krvi in mozgu. Kdor vidi v nameravani reformi srednjega šolstva samo zlohoten napad na humanistično gimnazijo, ta je nezmožen gledati in motriti resen naroden problem v njegovi celoti, kdor vidi v načrtu srednje šole samo premišljen korak k centralizaciji in unifikaciji šolstva, ta je slep za težke socialne probleme sedanie dobe, ne pozna nje pedagoška stremljenja i.n ni pogiedal preko domače granice v šolsko gibanje tujih držav. Zato je treba pritrditi načelni izjavi učiteljskega društva za Mežiško dolino, da se ne sme vpi ašanje bodočega šolstva iri njegove zakonodaje smatrati kot iz- ključna zadeva učiteljev-strokovnjakov, ampak kot zadeva celega naroda in da je tieba sporazumnega dela vseh prosvetn:h in drug^h interesiranili činiteljev. da se ugoto>viio načelni pravci za zunanio in notranjo reformo celega šolstva. Dosedanja diskusija v vprašanju srednjega šolstva v naših listih je dokaz za upravičenost te zahteve. Večina' zagovornikov sedanjega sistema se v svoiih polemikah ni malo ni potrudila. da bi šla svari do dna in vtis imam, da je s svojo površno aigumentacijo svoji stvari preje škodila kot koristila. Tudi med prijatelji humanistične izobrazbe so danes cdlcčni zagovorniki reforme, ker vedo, da samo na ta način rešijo gimaiaziji njeno staro reputacijo in nreprečijo, da se DODolnoma ne odtuii živlienju in sprenienieirim živlienskPm razmeram naroda. Pozdravljati moramo zato v omenjeni izjavi načelo, ki je sicer samo po sebi limevno, a vendar pri obravnavi šolskih vjrtrašanj kaj radi pozabljamo nanj, da iriora vse šolstvo služiti rasti in napredku naroda in dižave, da moramo imeti pri vsaki reformi v očeh korist celote in da mora notranja idejna vez spajati vse šolstvo in enoten duh vladati v vsej vzgoji. S tega gledišča tudi ne gre omalovaževati nekaterih misli in predlogov, ki se nanašajo na to, da se olajša dostop k višjim šolam in študiju nadarjenim učencem iz širokih slojev naroda in, da se šolstvo prikroji agrarnemu značaju naše države in potretjarn kmetskega prebivalstva. Pri sedanjih razmerah se je inače v resnici bati, da bo dotok dijaštva s kmetov vedno bolj ponehaval in se bo prepad med narodom in izobraženci še bolj poglabljal — prav v zasmeh demokratični dobi in narodni državi. Enotna srednja šola, v nekaterih kulturnih državah že danes upeljana, pomeni v tem oziru resničen napredek in brez dvoma odpira razna vratca k študiju ne glede na to. da ustreza tudi pedagoškim izkustvom in socialni pravičnosti. A ne gre a priori zavreči tudi drugih možnosti za olajšanja študija kmetski deci, ki se predlagajo v omen.ienih rezoluciiah. Na pr. se izrekajo proti temu da bi otroci že po štiriletnem olVsku ljudske šole prestopali v srednje šole in zastopajo stališče. da bi se ob vstopu zrelejše dece iz ljudske šole lahko študijska doba vsaj eno leto skrajšala, kar danes z ozirom na te- /avno vzdrževanje dijaštva ne porneni malo. Stavijo se še drugi predlogi, vsi v tem smislu, da postanejo šole kmetski deci dostopneje — po zgledu drugih držav z razvito kulturo. Pri vsei imravičenosti rcformnjji teženj pa ne smemo pozabiti, da bi načelo enotnosti šolstva se končno vendar omejevalo na zunanji ustroj šolstva in bi se v tem oziru lahko pretiravalo. ako ne bo učiteljstvo kot nositelj vsake refonne, v idejnih ciljih edino, vso prožeto odgovornosti in duha nacionalnega edinstva, ako ne bo vse učiteljstvo od enorazrednice v samotnem selu do univerze ene misli, sledilo eni veliki ideji, delovalo roko v roki vzajeinno in solidarno. Zato moramo pritrditi zahtevi, ki se kot zadnja stavi v rezolucijah, da se mora učiteljstvo tudi po svoji izobrazbi zbližati in da se mora zlasti ljudskošolskemu učiteljstvu. kot noklicanemu vzgojitelju in voditelju širokih mas naroda dati prilika. da sj svoio izobrazbo — splošno in strokovno — poglobi in razširi in da se mu zato odprejo vrata do visoke šole. Kakšno učiteljstvo — taka šola in dasi ta ni edini vzgojni faktor, ima vendar odločilni vpliv na mladino, od koje je zavisna naša bodočnost. Naj si torej naši vzgojitelji vseh kategorij šol brez predsodkov podajo roke k skupnemu delu. k skupnemu re.ševanju nerečeli vzgojnih vprašanj in nalog sedanje dobe, naj jih druži zavest, da so en stan z eno veliko vzgojno misijo, naj jih druži skupna ljubezen do naše mladine, koje rast je narodova rast. koje propast je narodova propast — državna propast.