1923 1973 induplati konoplan Leto XXII. SEPTEMBER 1973 IZREDNA ŠTEVILKA 50-Letnica ob&ta^a, cazcoja in imeIjaivIjaziJa induplati Sliki zgoraj: gradbišče nove oplemenitilnice poslopje osnovne šole v Pečah — naš novi obrat konfekcije Sliki v sredini: pogled na restavracijo v večernem mraku industrijska prodajalna ponoči Slika desno: košarkarsko igrišče, eden od številnih športnih objektov, ki so na voljo za rekreacijo članov našega kolektiva Sl lat Im ikli Spomladi leta 1923 so zaropotali prvi stroji in stkali prve metre lanenih tkanin v Industriji platnenih izdelkov, tedaj družba z omejeno zavezo. Tovarno so zgradili na pogorišču nekdanjega valjčnega mlina Petra Majdiča, ki je leta 1922 pogorel. Lastnika mlina so poiskali industrijalci iz Češkoslovaške, iz predelov v Sudetih, kjer je bila in je še tekstilna industrija za predelavo lanu zelo razvita. Sudetski Nemci so prav hitro ugotovili, da je lega Jarš za razvoj industrije prav ugodna. Bližina železniške postaje, industrijski tir, cenena de lovna sila in še razpoložljiva voda v Mlinščici, vse to šobili faktorji, ki so vplivali na odločitve, da se bo splačalo vložiti finančna sredstva v podjetje v Jugoslaviji. Peter Majdič kot družabnik iz Jugoslavije je nudil stavbišče pogorelega mlina, zemljišče in sploh vse, kar je ostalo po požaru še uporabno. Med drugim je ostal uporaben parni kotel 100 m3 kurilne površine, parni stroj z nizko in visokotlačnim cilindrom 90 KS in Francisova vodna turbina 60 KW. Družabniki iz Češkoslovaške pa so seveda poleg strojnega parka iz svojih tovarn morali dodati še gotovino za začetni kapital in tako je na pogorišču nastala širom po Jugoslaviji znana tovarna lanenih, pollanenih in konopljenih tkanin. 4 moški v starosti od 14 — 16 let 9 moških v starosti od 16 — 18 let 51 moških v starosti nad 18 let 36 žensk v starosti od 14 — 16 let 50 žensk v starosti od 16 — 18 let 162 žensk v starosti nad 18 let ali skupno 312 delavcev brez uradnikov, katerih je bilo io. Dnevni zaslužek se je gibal v mejah od 15 do 24 dinarjev. Šele okoli leta 1928 so se odločili za nabavo nekaj novih tkalnih strojev in izgradnjo barvarne in impregnacije za težke jadrovine. Nabavili so tudi nov parni kotel, starega iz nekdanjega mlina pa so demontirali. Parni kotel je stal v prostoru, kjer je danes impregnacijski stroj, parni stroj pa v prostoru skladišča gotovih izdelkov, pod katerim so še kletni prostori bivše kondenzacijske naprave. K tkalnici so prizidali prvi del she-da že leta 1926, naslednje leto pa drugi del, katerega smo poznali pod imenom jadrovinski oddelek, nabavili so stroj za apretiranje tkanin za kanafast, za impregniranje, to je stroj, ki obratuje še danes in ga vsi poznamo pod imenom impregnacijski stroj. Mlin Petra Majdiča Do leta 1928 so izdelovali le surove izdelke, to je brez apreture, ne-barvane in samo likane na tako imenovani leseni mungi, katero so leta 1935 podrli in nadomestili z novo moderno, ki še danes obratuje. Prva leta je bil delovni čas deljen. Delalo se je samo preko dneva, in -sicer dopoldne 4 ure. potem je bil opoldanski odmor za kosilo in popoldne zopet 4 ure. Ker so bili delavci iz neposredne bližine tovarne, je bil tak delovni čas možen, saj je za kosilo stekel domov in se za popoldansko delo zopet vrnil. Prve tkalne stroje so namestili v zgornji, mali tkalnici, kjer sta danes garderoba in električna delavnica. Spodnja tkalnica se je postopoma polnila, kakor so pač prihajali stroji iz Češke. Stroji so bili že vsi rabljeni in so svojo amortizacijo že zaslužili. Iz ohranjenih podatkov je razvidno, da je bilo leta 1927 v tkalnici 12 širokih statev 180—190 cm širine in so bili nameščeni v pripravljalnici, 40 ozkih statev širine 116 cm je bilo nameščenih v mali tkalnici in 104 statve v spodnji tkalnici, to so bili stroji širine 76 do 266 cm. Podatki iz istega vira nam povedo, da je bilo leta 1927 zaposlenih: Risba tovarne iz leta 1926 Zračni posnetek Po letu 1930 je nastala svetovna finančna kriza in lastniki so se že začeli razgovarjati o ukinitvi tovarne. Nikakor se niso mogli sprijazniti z dejstvom, da je dobiček začel upadati. Naročila so se skrčila, stroji so začeli drug za drugim mirovati, delavce so odpuščali. Po letu 1933 je kriza minila in razmere so se začele normalizirati, delavce so ponovno sprejemali na delo. Cele vrste brezposelnih so stale pred vratarnico in prosile za delo. Večja naročila so začela prihajati za vojsko, za katero so izdelovali laneno šotorsko platno, laneno platno za avione za oblaganje kril in še vrsto drugih tkanin, tako da je obratovalo samo za vojsko do 60% strojev, drugi pa za široko potrošnjo. Leta 1934 je umrl ravnatelj Šetina, po rodu iz Črnomlja. Njegovo mesto je zasedel zaupnik sudetskih Nemcev, ki se je poročil s hčerko Petra Majdiča. Poleg navedenega zaupnika se je v Jaršah zadrževal tudi solastnik, sudetski Nemec, in ostal tudi tudi po več tednov. Bil je navdušen hitlerjanec in se je kasneje kljub visokim letom prostovoljno javil v nemško vojsko. V času njegovega nadzora so zgradili predilnico za laneno in konopljeno prejo, ki je začela obratovati leta 1937. Nabavili so popolnoma nove stroje iz Anglije in Irske ter nekaj tudi iz Nemčije. Začela se je postopna modernizacija strojev v pripravi dela. Počasi, vendar začetek je bil tu. Nabavili so novo hidravlično mungo in odstranili staro leseno. Laneno, konopljeno in bombažno prejo so nabavljali iz inozemskih in domačih predilnic, v velikih količinah iz Češkoslovaške, kjer so imeli lastniki svoje predilnice in so na ta način dvakrat zaslužili. Iz ohranjenih podatkov zvemo, da je bilo leta 1927 proizvedenih 920.800 tekočih metrov tkanin v povprečni širini 115 cm. Po letu 1937 so zgradili sedanje prostore oplemenitilnice, nabavili so aparaturo za beljenje lanene preje po tako imenovanem Corte po- Pogled na tovarno iz zraka okoli leta 1937 tovarne leta 1926 stopku. Ta stroj oziroma aparatura je delala vse do lanskega leta, ko so popolnoma opustili beljenje preje. No, to so bila že leta tik pred začetkom druge svetovne vojne, ko je v Nemčiji prevzel oblast največji zločinec Hitler. Prizanesel ni nikomur in je aprila 1941 napadel tudi Jugoslavijo. Bivši lastniki, katerim je bilo dobro znano, da zahteva Hitler vso finančno podporo pri svojem početju, so se odločili, da bodo čim več investirali v gradnjo in stroje. Sezidali so še del oplemenitilnice, dvignili stavbo nad pisarnami za eno nadstropje in nabavili sistem strojev za predenje lanene in konopljene preje. V tkalnici so prizidali še mehanično in mizarsko delavnico in ju opremili z novimi stroji. Mislili so tudi na zaupne ljudi v vodstvu podjetja in namestili somišljenike, ki so bili, čeprav državljani Jugoslavije, z vso dušo vdani ideji nacionalsocializma. Bili so prepričani, da bo Hitler zavladal najmanj vsej Evropi. Tudi tako imenovana peta kolona je bila zastopana v tovarni. V takšnem razpoloženju so delavci v tovarni pričakali začetek druge svetovne vojne. V tovarni se je delalo med vojno nepretrgoma. Težave so bile le z nabavo surovin in ostalega pomožnega materiala, vse je bilo načrtovano, kontrolirano in racionirano. Delavstvo je trpelo zaradi preganjanja od strani Nemcev, predvsem tajne policije GESTAPO imenovane. S pomočjo 5. kolone in nekaj domačih izdajalcev so začeli zapirati vse napredne in količkaj sumljive delavce. Vse, ki niso z njimi simpatizirali, ki so njihovi nacistični ideologiji nasprotovali in morda še celo bili navdušeni za Sovjetsko zvezo, so jim bili nevarni in so jih morali napraviti neškodljive s tem, da so jih zaprli in odpeljali v koncentracijska taborišča. Toda to ni zavrlo naših delavcev, da se ne bi organizirali v Osvobodilni fronti, da so začeli sabotirati pri delu v tovarni in pomagati onim, ki so se odločili za oborožen upor proti okupatorju. Nešteto jih je bilo v tovarni, ki so pomagali partizanom s proizvodi iz tovarne ali z denarno pomočjo. V knjigi, ki je bila izdana ob 30-letnici obstoja tovarne, je opisanih več akcij, ki so jih omogočili delavci iz tovarne. Največja akcija je bila izvedena 16. novembra 1943, ko so partizanske enote pod vodstvom komandanta Simona ustavile obratovanje tovarne za daljše razdobje. Bilo je okoli 17. ure in minut, ko so partizani zasedli tovarno, poškodovali transformator in kotlarno, porezali gonilna jermena na transmisiji in odnesli večje količine blaga v balah. Ker so preveč obremenili svoje hrbte z balami blaga, so jih morali nekaj tudi odvreči med potjo in te so drugi dan našli v grmovju za tovarno. Ob tem napadu je bil ustreljen Halužan, obratovodja tkalnice, rodom Hrvat, sicer pa navdušen za Nemce. Napadel je komandanta partizanov in pri tem obležal na dvorišču pod kostanji. Tovarna takrat več kot 2 meseca ni obratovala. Bivšim lastnikom je šla zadeva na živce in Stari stroji se morajo umakniti novim so preko delavstva povprašali partizansko komando ali naj tovarno usposobijo za nadaljnje delo ali naj jo pustijo mirovati. Odgovor je bil, da naj pokvarjene naprave spravijo zopet v red in delajo naprej, ker sicer bi se lahko zgodilo, da bi morali naši delavci v tovarne v Nemčijo. Drug dogodek, ki je prav tako zelo vznemiril nemško oblast, je bil masovni Preurejeni stroj za predenje sintetike Nekaj časa smo bili tovarna z dvema dimnikoma odhod v partizane. Ta odhod je bil dober mesec po izvršeni akciji na tovarno in sicer 20. decembra 1943, ko so z delavci odšli v partizane tudi vodilni uslužbenci. Nekdanji lastniki so čedalje bolj poredko prihajali v Jarše, saj so se očitno kazali znaki propadanja nemške armade in nacističnega rajha in večja aktivnost partizanske vojske. Prišel je dan zmage 9. maj leta 1945, ko so narodi Jugoslavije svobodno zadihali in prijeli spet za delo in obnovo porušenih domov. Po osvoboditvi je ostalo še nekaj surovin v tovarni za začetek dela, ki je potekal le v eni izmeni. Ustanovljene so bile generalne direkcije za posamezne panoge, katerih skrb je bila zagotoviti tovarnam potrebne surovine, ki so kmalu pričele bolj redno prihajati. Kmalu se je pričelo dvoizmensko delo, sprejemali so se novi delavci in začelo se je plansko gospodarstvo. V tem času se je dozidalo drugo nadstropje predilnice, kjer je danes konfekcija in pa podaljšek predilnice na južno stran proti industrijskem' tiru. Tir, ki je bil preje ob severni steni stare kotlarne se je moral preložiti bolj južno za kotlarno. Te gradnje so bile izvršene v letih 1946—1947. Predvidevala se je tudi gradnja dvo- rane za tkalnico proti vzhodni strani do kanala Mlinščice. Tudi koncentracija vse lanene in konopljene industrije je bila v načrtu in sicer bi bila ta koncentracija v Jaršah kamor bi se preselila tovarna iz Grosupelj, ki je bila med vojno požgana, potem Tovarna trakov in sukanca iz Maribora in končno še tovarna iz Žalca. Povečave v letih 1946—1947 v predilnice so bile že predpriprava potrebnih delovnih prostorov za združeno podjetje. Vzrokov, da se je od selitve odstopilo je bilo več in med drugim tudi pomanjkanje delovne sile in stanovanjskih prostorov v okolišu Indu-plati. Pač pa je prišlo leta 1948 do združitve s tovarno v Grosupljem, ki pa je trajalo le do konca leta 1950. Po tem letu je postala tovarna Motvoz in platno zopet samostojno podjetje. Novi delovni prostori v predilnici so bili dalj časa prazni in so se uporabljali le za skladišče surovin, kasneje pa so se nabavili novi predilni stroji iz Anglije za predenje konopljene preje. Razdobje do leta 1950, ko je 17. septembra kolektiv prevzel podjetje v svoje roke lahko imenujemo plansko razdobje, ki je bilo vsekakor nuj-no_ po letih vojne, v času obnove porušene domovine. Izdelovale so se Stari stroji za plosko tkanje gasilskih cevi Elektronski računalnik IBM/3 tkanine, ki so bile za rodno in nemoteno življenje nujno potrebne, to pa je bilo načrtovano od nadrejenih direkcij in republiških planskih organov. V tem času se je kolektiv tovarne notranje organiziral, razvil sindikalno dejavnost v kulturnem pogledu, športnem in rekreacijskem. Zgrajen je bil sindikalni dom za kulturne prireditve in zborovanje delavstva. V teh prostorih je več let delovalo Telovadno društvo Partizan, kjer so bile gimnastične vaje za mladince in odrasle. Več let se je dvorana uporabljala tudi za kino predstave. Športne igre so se odvijale na igrišču za tovarno, kjer se igra še danes nogomet. Za rekreacijo med letnim dopustom je podjetje poskrbelo z obnovo deloma uničene hiše ob morju v Poreču, katero pa je kasneje oddalo občini v Poreču. V tistem času je bila oskrba v letoviških krajih še zelo otežkočena, razdalja iz Jarš pa prevelika in vzdrževanje združeno s previsokimi stroški, zato se je podjetje odpovedalo domu v Poreču. S tem so v glavnem nanizana leta po drugi svetovni vojni do preokret- nice v samoupravljanju družbene lastnine. Kolektiv je izvolil svoj delavski svet in upravni odbor, ki je prevzel vso skrb za razvoj in bodočnost podjetja. Doba centraliziranega planskega upravljanja podjetij je pustila sledove tudi v našem podjetju. Z nacionalizacijo manjših privatnih tovarn in s selitvijo strojev iz drugih tekstilnih tovarn, se je znašla v Induplati lepa zbirka tekstilnih strojev raznih tipov in raznih rojstnih letnic. Od starih mehaničnih statev do sorazmerno modernih tkalskih avtomatov in raznih drugih tekstilnih strojev, vse to naj bi služilo izdelavi raznih tkanin, planiranih s strani tekstilne direkcije, ki je obenem tudi razdeljevala surovine in določala končne uporabnike naših izdelkov. Ljudje, potrebni za povečano proizvodnjo, so prihajali iz vseh strani; eni iz Prekmurja, drugi iz Bele krajine, pa iz Medjimurja in celo iz Bosne; nekaj se jih je vozilo dnevno iz Moravč s tovarniškim avtobusom. Težave, ki so nastajale z nastanitvijo teh ljudi in z organizacijo prehrane ob racionirani preskrbi (karte za kruh, meso in maščobo), lahko razumejo le ljudje, ki so te čase doživeli. Z nastopom delavskega samoupravljanja je kolektiv počasi samostojneje zadihal, odpravljene so bile direkcije kot vodilna sila. Lahko smo svobodneje kreirali nove izdelke in tako smo kot prvo večjo pridobitev po letu 1950 organizirali filmsko tiskarno leta 1953. Istega leta je bil dokončan samski dom in tako delno omiljena stanovanjska stiska. Otvoritev naše koče na Mali planini dne 29. novembra 1953 pa lahko smatramo kot prvo investicijo, ki naj služi počitku in razvedrilu našega delovnega človeka. Veliko povpraševanje po gasilskih ceveh, kjer smo bili v tistih časih edini proizvajalci v Jugoslaviji, nas je napotilo, da smo nabavili nove statve za okroglo tkanje gasilskih cevi in s tem povečali proizvodnjo in izboljšali kvaliteto. Tudi v barvarni smo dopolnili strojni park z dvema novima jigro-ma (Tekstilstroj). V predilnici so se leta 1955 zavrteli novi stroji za suho predenje konoplje in s tem omogočili tkalnici nemoteno oskrbovanje s kvalitetno konopljeno prejo. V tem letu se je pojavilo na tržišču prvič večje pomanjkanje lanenega in konopljenega vlakna in smo to pomanjkanje skušali ublažiti s predelavo lanificiranega konopljenega vlakna. V letu 1955 je naša država ratificirala mednarodno konvencijo o prepovedi nočnega dela žensk in mladine in v začetku 1. 1956 sprejela zakon, ki tudi pri nas uzakonja to prepoved s pridržkom, da se za prehod na tako delo določi rok, in sicer 30. VI. 1957, razen kjer gre za izjemne primere. Še en važen dogodek naj omenim za 1. 1955: sprejeta je bila politika prioritete industrije za široko potrošnjo, zmanjšana vlaganja v težko industrijo in s tem sprejeta politika zviševanja življenjskih razmer delovnih ljudi in prehod na bolj tržno gospodarstvo. Dogodka sicer nista neposredno vezana na našo tovarno, vendar sta bistveno vplivala na nadaljnji razvoj Člani drugega delavskega sveta tako naše tovarne kot tudi na vse ostalo življenje naših ljudi. Ni šlo vse hitro in gladko, posebno kar se tiče odpravljanja nočnega dela žena. Za to obdobje ,pa ni važna samo postopna modernizacija strojne opreme in iskanje vedno novih izdelkov za trg, 'kjer se je za posamezne izdelke že pojavila konkurenca, ravno tako važno je tudi družbeno življenje in udejstvovanje delovnih ljudi. Navedel bom nekaj podatkov v kronološkem zaporedju, ki naj pokažejo aktivnost naših delavcev tudi izven njihovih delovnih mest. L. 1951 je sindikalna podružnica organizirala množično športno tekmovanje »Športni teden INDUPLATI« (STIPI), ki je prerastlo v tradicionalno tekmovanje med člani kolektiva. L. 1952 so člani delavskega samoupravljanja ugotovili, da je pogoj za uspešno delo organov, to je DS in UO, potrebno informirati kolektiv o vseh dogajanjih v podjetju in v ta namen je bilo organizirano izdajanje glasila kolektiva »KONOPLAN«. Slabe možnosti kulturnega razvedrila so spodbudile sindikalno podružnico in upravo podjetja, da sta omogočili otvoritev kino dvorane v Jaršah. L. 1953 je kulturna sekcija v okviru TVD Jarše naštudirala in večkrat uspešno uprizorila igro »Za stanovanje gre«. V decembru tega leta je bila ustanovljena v INDUPLATI sekcija DITTS, v katero so bili včlanjeni vsi inženirji in tehniki, zaposleni v Jaršah, hkrati pa je bilo včlanjenih tudi več tehnikov iz okoliških podjetij. L. 1954 je bila na pobudo nekaterih članov sindikata ustanovljena Tovarniška samopomoč, ki od tedaj uspešno pomaga svojim članom pri premagovanju trenutnih finančnih težav še danes. Nanizal sem nekaj spominov na čase do 1. 1956, ki pa iseveda ne morejo vsega, kar se je v tem obdobju zgodilo, zajeti, kaj šele izčrpneje opisati. ATR tkalnica Obdobje od leta 1956 naprej lahko označimo kot obdobje postopne modernizacije pripravljalnice in tkalnice. Tako so bili za pripravljalnico v tem času nabavljeni novi stroji za navijanje izvitkov, križno-previjalni stroj in sa-ško snovalo, v tkalnici pa je kot prvi korak k modernizaciji zamenjan trans-misijski pogon statev s posamičnim pogonom, leta 1959 pa so bili kupljeni prvi avtomatski tkalski stroji in se zavrteli v drugem nadstropju predilnice (prostori sedanje konfekcije). V oplemenitilnici smo poleg novih jigrov v tem času montirali tudi bar-valni foulard in vodni kalander, leta 1961 pa je stari aparat za beljenje zamenjal novi barvalni aparat Jagri. Konfekciji lahko zapišemo kot rojstno leto 1960, ko se je vselila v novo zgrajeno »barako«, kjer sedaj domuje tehnična služba. Od začetnega roblje-nja prtov in izdelave »bridge« garnitur, se je konfekcija širila in razširila tudi asortiment izdelkov na izdelavo predpasnikov, vetrovk in šotorov. Leta 1962 so bile dograjene »delavnice«, kjer je dobilo svoj prostor skladišče pomožnega materiala in kamor smo preselili tudi našo avtomatsko tkalnico iz predilnice in jo od preje kupljenih 20 ATR strojev povečali še za 34 dokupljenih rabljenih ATR strojev in 20 novih Picanol strojev, ki se vrtijo še danes. V izpraznjeni prostor v predilnici se je preselila konfekcija, ki se je z dokupovanjem novih strojev tudi nenehno povečevala. S povečanjem tkalnice je bilo treba povečati kapacitete tudi v pripravljalnici. Nabavljeni so bili novi stroji za navijanje votka, povečane kapacitete križno-previjalnih strojev in rekonstruiran škrobilni stroj. Povečanje proizvodnje v tkalnici in s tem tudi v oplemenitilnici je zahtevalo vedno več pare in naša stara kotlarna je postajala občutno premajhna. Problem smo reševali dve zimi z uporabo stare lokomotive, leta 1963 pa smo začeli graditi novo kotlarno. Vrtalni stroj v oddelku kovinskih konstrukcij V tem času so se začeli tudi prvi poizkusi predenja sintetike in mešanja lanu s sintetiko na naših starih pre-dilnih strojih za predenje lanu in konoplje. Modernizacija strojnega parka je zahtevala tudi večje znanje ljudi, k* so delali na teh strojih. Organizirano je bilo več strokovnih tečajev za delavce in vodilno osebje, tako da lahko trdim, da je bila intenzivnost izobraževanja ljudi v teh letih na primerni stopnji. Tudi na počutje delovnih ljudi se kljub raznim težavam ni pozabilo. Samoupravni organi so si skozi ves ta čas prizadevali, da bi se naš delovni človek čim bolje počutil na delovnem mestu in v svojem prostem času. S kuhanjem toplih obrokov smo začeli v februarju leta 1957 v adaptiranih prostorih starih kopalnic. Isto leto je začela z delom tudi naša zobna ambulanta. V ta čas sodi tudi ustanovitev prve stanovanjske zadruge in leto kasneje tudi druge. Leta 1959 je bil odprt počitniški dom v Umagu in smo tako izboljšali pogoje za letovanje in prenehali s počitniškim taborjenjem pod šotori, ki je bilo 'organizirano vrsto let nazaj. Naša restavracija (menza) je po daljšem času, ki je bil potreben za njeno rekonstrukcijo1, leta 1960 pričela z obratovanjem v preurejenih prostorih. S l. junijem 1961 smo pri nas med prvimi uvedli 45-urni delovni teden, oziroma delo samo vsako drugo soboto. Pridobitev za prodajo in reklamiranje naših izdelkov pomeni otvoritev industrijske prodajalne »Bala« leta 1961 v Ljubljani. Kot rojstno letnico nosi naše kegljišče leto 1963 in je bila s tem omogočena še ena rekreacijska dejavnost delovnim ljudem. Družbena aktivnost je v tem času potekala v glavnem preko TVD Partizan in DITTS. Pri Partizanu so organizirali razne športne igre in tek- Avtomat UNIFIL, montiran na statve Našo tovarno obiskujejo mnogi vidni predstavniki družbeno političnega življenja movanja, dramska sekcija pa je uprizorila več iger na preurejenem odru v naši kino dvorani. Naši gasilci so leta 1963 dosegli pomembno priznanje. Po zmagah na republiškem in zveznem prvenstvu industrijskih gasilskih čet je naša ekipa dobila srebrno medaljo na mednarodni gasilski olimpiadi v Franciji. Po letu 1960 sta se tudi pri nas hitro uveljavili motorizacija in televizija. Mogoče je to tudi eden izmed vzrokov za vse večje zamiranje družabnega življenja in vse manjšega zanimanja za organizirano delo pri telesni vzgoji. Obdobje od 1. 1964 naprej lahko smatramo za obdobje pospešene modernizacije strojnega parka in zadnja leta za obdobje strukturnih sprememb v proizvodnji orientaciji INDUPLATI. Kot mejnik lahko postavimo I. 1964, z začetkom obratovanja nove kotlarne, ki je omogočila nemoteno obratovanje tovarne. V tem času se prvič pojavijo v znatnih količinah v proizvodnji tkalnice tkanine iz čiste sintetike in iz mešanic sintetika.lan in sintetika-bombaž. Za novo proizvodnjo je bilo v tem letu nabavljeno poleg drugih strojev tudi 10 VRT tkalnih strojev. Tudi prehod na mehanografsko obdelavo podatkov datira iz teh časov, v prvi fazi samo obračun osebnih dohodkov in kasneje tudi ostalo. Modernizacija strojnega parka v prejšnjih letih nam je omogočila že v 1. 1964, takoj ko so za to bile dane zakonske možnosti, prehod na 42-urni delovni teden. V 1.1965 smo prenehali s proizvodnjo konopljene preje, začeli smo zmanjševati proizvodnjo lanene preje in povečevati proizvodnjo preje iz čiste sintetike. Proizvodnja preje iz mešanic sintetika.lan, ki smo jo začeli presti 1. 1963, je v tem letu občutno padla zaradi težav pri tkanju in poznejšem oplemenitenju tkanin iz te preje. Višek ljudi, ki so ostali ob zmanjševanju proizvodnje v predilnici, se je v glavnem prekvilificiral v šivilje za našo konfekcijo, ki se je precej povečala, in ob koncu 1. 1965 smo v konfekciji pričeli z množično proizvodnjo civilnih šotorov za izvoz. L. 1966 smo dobili nov zaščitni znak, s katerim se še danes predstavljamo našim kupcem in potrošnikom naših izdelkov. Tudi v tem letu smo nadaljevali z zmanjševanjem proizvodnje izdelkov iz naravnih surovin in vse bolj prehajali na proizvodnjo izdelkov iz sintetike. V oplemenitilnici je bil v tem letu dograjen prizidek za sušilno razpenjal-ni stroj in za skladiščenje barv in kemikalij. V marcu 1. 1967 je bila po 30 letih neprekinjenega dela proizvodnja ustavljena v mokri predilnici lanu. S tem je bila prekinjena jarška tradicija v proizvodnji lanene in konopljene preje. V tkalnici se je z modernizacijo strojnega parka spreminjal tudi tradicionalni proizvodni program Jarš. Vse manj je bilo tkanin iz naravnih suro- Kratek informativni sestanek v obratu Pogovoriti se je treba o problemih vin. Sicer že v prejšnjih letih začeta proizvodnja tkanin iz sintetične preje in iz mešanic lan-sintetika in bombaž-sintetika je v tem letu presegla milijon m2, tradicionalne konopljene in polkonopljene tkanine pa so padle pod 10.000 m2. Po daljših poizkusih je v tem letu stekla tudi redna proizvodnja gumiranih gasilskih cevi iz sintetike. V ople-menitilnici se je v juniju 1967 zavrtel razpenjalno sušilni stroj. Doma konstruiran stroj za metaliziranje, floka-nje in kaširanje je v tem letu popestril naš proizvodni program s prvimi količinami metaliziranega platna. V konfekciji je bito dokupljeno večje število šivalnih strojev, tako da so se lahko zaposlile delavke iz ukinjene mokre predilnice. L. 1968. Novi stroji za sukanje preje, ki so bili montirani v prostorih ukinjene mokre predilnice, so omogočili proizvodnjo sukane preje, posebno grobih bombažnih sukancev. S tem je bilo omogočeno bolj nemoteno obrato- vanje tkalnice, ki je v preteklih časih večkrat imela zastoje zaradi nerednih dobav takih sukancev, situacija v bodoče pa tudi ni bila nič bolj spodbudna, ker so predilnice opuščale tako proizvodnjo. L. 1969. V tem letu je bila zaključena prva faza avtomatizacije tkalnice. Izločene so bile iz proizvodnje vse stare mehanične statve in zamenjane z avtomatskimi statvami. Sukcesivno, po potrebah tkalnice in v odvisnosti od finančnih možnosti se je iz leta v leto dopolnjeval in moderniziral tudi strojni park v pripravljalnici. V konfekciji je v tem letu začel obratovati nov stroj za visokofrekvenčno varjenje tkanin, plastiiciranih s PVC premazi. S tem je bila omogočena razširitev asortimenta izdelkov. Važna pridobitev v tem letu je bila tudi dograditev nove trgovine z vratarnico in telefonsko centralo. S to trgovino smo uspeli vzpostaviti neposredne stike s potrošniki naših izdelkov. Razvoj tekstilne industrije v svetu in vse večja uporaba sintetičnih vlaken, hkrati s tem pa upadanje deleža naravnih vlaken v skupni svetovni porabi, sta nam pokazala, da je naše preusmerjanje proizvodnje v izdelavo tkanin in izdelkov iz sintetike na pravi poti. Novi izdelki seveda zahtevajo marsikdaj tudi nove stroje in nove proizvodne postopke. V skladu s prej omenjeno preusmeritvijo asortimana in novimi zahtevami glede strojne opreme za ta asortiman smo 1. 1970 izdelali perspektivni načrt razvoja podjetja in investicijskimi vlaganji v ta namen za obdobje od 1970 do 1980 1. Vsa vlaganja od tega časa dalje v strojno opremo so že prirejena zahtevam dolgoročnega načrta, razen kjer gre za manjše investicije, za zamenjavo dotrajanih strojev in naprav. V tem letu je bila nabavljena strojna oprema manjših vrednosti za razne obrate, v teku pa so že bile študije in konkretni razgovori za večje investicije v naslednjem obdobju. Kot nerabne oziroma naši proizvodnji neustrezne smo odprodali več strojev iz predilnice in pripravljalnice. Z 31. XII. 1970 je prenehala z obratovanjem naša filmska tiskarna. Proizvodnja naših tiskanih tkanin na trgu ni več našla ustreznega plasma-na, rekonstrukcija tiskarne pa bi zahtevala preveč vlaganj, tako da smo se odločili da bomo za naše potrebe iskali uslugo tiskanja pri drugih. Leta 1971 smo napravili prvi večji korak pri planirani modernizaciji naše strojne opreme. Za pripravljalnico smo nabavili nov stroj za navijanje votka, novo saško snovalo, za tkalnico pa 32 avtomatskih statev in strižni stroj. Gradbena dela za novo strugo Mlinščice Baterijski viličar ne onesnažuje zraka Otvoritev novega bifeja pri kegljišču že montirani nekateri novi stroji. V tkalnici so se že zavrteli novi Unifil aparati in tako je del tkalnice že kompletno opremljen. V sestavkih objavljenih v tej in prejšnjih številkah Konoplana, so bile kolikor toliko podrobno zajete spremembe pri strojni opremi v proizvodnih obratih. Ostalo naj navedem v nekaj vrsticah. Pri transportu smo konjsko vleko nadomestili s traktorjem in v tem času izmenjali več tovornih vozil, do tragičnega konca zadnjega. Tudi osebna vozila so se po potrebah obnavljala, ravno tako tudi naši kombiji. Pri notranjem transportu so težaško delo dviganja in ročnega prevažanja tovorov prevzeli viličarji, obenem je bila uvedena tudi paletizacija tovorov. Investicije v 1. 1972 so bile trikrat večje kot v 1. 1971 .V skladu z razvojnim programom podjetja, je bila v tem letu nabavljena in montirana nova predilnica za predenje sintetike z ustreznimi sukalnimi stroji, dvojil-nim strojem in parilnikom. V tem letu smo tudi preselili sukalne stroje, ki so dotedaj obratovali v bivši mokri predilnici, v pripravljalnico in dokupili sukalni stroj za efektne sukance. S to nabavo smo se rešili stalnih težav pri nabavi takih sukancev. Poleg renoviranja prostorov in izboljšanja razsvetljave v predilnici, je bila montirana nova centralna klima naprava za vse prostore predilnice. Vse to je začelo obratovati ob koncu leta, oziroma v začetku 1. 1973. DS v Umagu V oplemenitilnici je bil montiran novi merilno zlagalni stroj. Poleg tega je bilo nabavljenih več drugih strojev in naprav, med njimi nova stružnica, novo dvigalo v tkalnici, razni računski in pisalni stroji. Odprodanih oziroma odpisanih je bilo več strojev in naprav, med njimi vodna turbina in generator in porušen je bil stari tovarniški dimnik. Vsa ta rušenja in odprodaja stare strojne opreme in naprav so bila pripravljalna dela za prihodnje gradnje in priprava prostora za novo strojno opremo. V decembru 1971 smo začeli uporabljati novi elektronski računalnik IBM/3, starega pa smo odstopili tovarnam, s katerimi smo ga do tega časa skupno uporabljali. Pri oplemenitilnici smo v tem letu končali dela z poglobitvijo Mlinščice in nabavili nov mešalec barv. Konfekcija je dobila manjši prevozni VF varilni stroj in nekaj manjših strojev. Tudi za vzdrževanje in transport smo v tem letu dokupili precej strojev in naprav. Uredili smo nov prostor za oddelek kovinskih konstrukcij, ki se je moral preseliti vsled potreb predilnice. In še jubilejno leto 1973. Odpravili smo nočno delo žena kar je vsekakor lepo darilo našim delavkam, ki se jim ne bo treba več bati nočne izmene. Gradi se nova stavba opleme-nitilnice, kamor bodo ob koncu leta Delovni prostori so bili marsikje prenovljeni, izboljšana razsvetljava in podobno. Nabavljene je bilo precej nove opreme in strojev za pisarne. Urejena je bila nova sejna soba z razstavnimi prostori. Zunanjosti tovarne se stalno posveča primerna skrb in smo lahko na izgled tovarne in parkov pred in v tovarni ponosni. S tem bom zaključil oris razvoja podjetja. Marsikaj seveda ni bilo omenjenega, tudi posamezni opisi in omembe dogodkov mogoče niso izbrani po volji vsakega bralca. Vsega pa ni mogoče zapisati, veliko stvari je že zbledelo tekom časa, posebno še ob pospešenem ritmu dela in velikih spremembah v zadnjih letih. Investiranje, ki je pospešeno v zadnjih letih, je sicer v breme kolektivu, vendar se moramo vsi zavedati, da le sodobno opremljene proizvodnje zmogljivosti, ki jih poslužujejo sposobni in strokovni ljudje na vseh nivojih, garantira boljšo prihodnost in jutri še boljši kos kruha za vse zaposlene. Kapacitete v tkalnici so bile 1. 1972 povečane za novih 6 avtomatskih statev z listovko in montirani so bili prvi Unifil aparati na statve. Vsled dotrajanosti strojev in upadanja rentabilnosti proizvodnje, smo v začetku leta opustili proizvodnjo gasilskih cevi in stroje odprodali, prostore pa smo prenoviti za potrebe predilnice. Plaža pred našim počitniškim domom v Umagu PROIZVODNJA PREJE V PREDILNICI V KG LEGENDA: 100 000 kg preje iz, trdih vlaken 100 ooo k