77
JAPONSKI IN KRŠČANSKI PEKEL
Maja Milčinski
IZVLEČEK
Članek predstavlja idejo »pekla«, kot se
je na osnovi budističnega nauka postopno
izoblikovala na Japonskem in jo sooča s
krščansko podobo ob asociacijah na Freudovo
paradigmo osebnostne strukture.
ABSTRACT
The article presents the notion »hell« as
it gradually took shape in Japan basing upon
Buddhist teachings. The notion is conhvnted
with the Christian concept of hell, using
associations with Freud's paradigm of perso-
nality structure.
Nebo in Zemlja se združita: podoba MRU.
Zato vladar Neba in Zemlje,
deli in dopolnjuje pot,
pospešuje in ureja darove Neba in Zemlje
in tako pomaga ljudstvu.'
Občutje ali predstava: Nebo - Zemlja - in človek vmes, spremlja človeštvo iz davnine.
V Yijingu so si ti trije elementi blizu in se zlivajo v kreativno celoto. Drugje jih najdemo
bolj ali manj vsaksebi in potem se Nebo lahko spremeni v za človeka nedosegljiva Nebesa.
Zemlja se poglobi v pošasten, grozo vzbujajoč Pekel, človek pa obvisi na sredini. Sam
sebi prepuščen se oklepa tega zemskega življenja, pripravljen prenašati vse najrazličnejše
nezgode in tegobe, drgetajoč v pričakovanju smrti ali hstega srhljivega neznanega, kar
smrti sledi. Navadno si zatiska oči pred tem breznom, ki mu ni videti dna, ali pa -
paradoksno - stori, kakor je svojčas ugotovil Lucretius:
Večkrat prevzame ljudi iz golega straha pred smrtjo
tolikšen gnus do življenja in gledanja lua, da sami
v srčiu tegobi zadajo si smrt, pa pozabljajo, bedni,
strah da ravno le-ta izvor je njihovim revam...^
1 Yijing - Knjiga premen. (Prevod Maja Milčinski). Domus, Ljubljana, 1992,58.
2 LuCTetius Cams T.: De rerum natura - O naravi sveta. (Prevod Anton Sovre). Slovenska matica,
Ljubljana, 1959,60.
Maja Milanski
78
Podoba krščanskega pekla je grozo vzbujajoča in kruta. Še Dante' ni izčrpal vseh
njegovih sadističnih možnosti. V njem gospodari Satan s padlimi angeli in demoru, ki
jim je zlo edini smoter. Najhujše v ideji pekla po krščanskem vzorcu pa je to, da se te
muke nikdar ne končajo, da pomeni pekel tu večno prekletstvo, in to je teza, od katere
Cerkev ne odstopi. Prvotna krščanska predstava pekla je bila nekako krajevno opredeljena,
če že ne drugače, lokalizirana nekam v podzemlje. Danes pa se govori, da je »pekel
neprostorski kraj, na katerem mora človek doživljati svojo oddaljenost Bogu; ujet je v
svoj greh, in mu ostane le sprejeti spoznanje, da je njegovo življenje izgubljeno in
zapravljeno, le čista muka še.«^
Ali se danes lahko potolažimo z mislijo, da je ta črna predstava in da so druge, njej
podobne, zgolj projekcija navzven tistega, kar kot neka notranja struktura ali nekak
psihični mehanizem živi v nas, recimo to, kar so skušali psihoanalitiki zajeti s koncepcijo
trojice Superego-Ego-Id?
To svojo paradigmo je Freud sam na kratko povzel v svojem »Očrtu psihoanalize«',
zadnjem nedokončanem delu, napisanem 1938. leta, torej eno leto pred smrtjo, ko se je že
nekaj let mučU svojim rakom v ustih in je potemtakem v to podobo do konca svojega
življenja verjel. Govori o »psihičnem aparatu« z njegovimi »tremi instancami«:
»Ono-Id je najstarejša med njimi. Vsebina Ida je tisto, kar je bilo z rojstvom
prinesenega in konstitucionalno utrjenega, in so to v glavnem iz telesne organizacije
izvirajoči nagoni, ki se - doslej v svojih oblikah neznani - tu prvič psihično izrazijo. Pod
vpHvom obdajajočega nas sveta se del Ida po svoje razvije; tisti del namreč, ki je posrednik
med Idom in zunanjim svetom. Temu področju duševnosti rečemo Jaz-Ego. To je področje,
kjer se povezujeta zaznavanje in mišična aktivnost, in Iqer se odloča o tem, katerim gonom
se bo odprla pot v uresiučenje, kateri bodo pa začasno zadržani. Ego stremi namreč za
ugodjem in se neugodju izogiba...«
Tukaj velja nekaj vstaviti: Id deluje izvenzavestno; šele tam, kjer Id prerašča v Ego,
postane psihično dogajanje in usmerjanje nagonskih spodbud zavestno. Če izvenzavestne
nagonske tendence težijo po sUi k uveljavitvi, pa to ni v interesu celovitega Ega, postanejo
notranja nevarnost in ustvarjajo bojazen. Različni »obrambni mehaiuzmi« šele omogočajo,
da vsiljivi nagon - ublažen in kvalitativno tako prirejen, da je Egu v njegovih stikih z
realnos^o sprejemljiv - dobi duška.
Vendar še to: Nagonsko uveljavljanje v okviru Ega - če naj dobi zeleno luč - mora
ustrezati tudi zahtevam Nad-jaza - Superega, ki je (spet po Freudu) »sediment družinskih
in miljejskih ter rasnih in tradicionalnih vplivov.«
Tako da končno velja, kot povzema Freud: »Korektno je ukrepanje Jaza tedaj, če
hkrati lahko ustreže zahtevam Ida, Superega in realnosti, če torej zmore spraviti v soglasje
težnje vseh treh struktur.«
Ali v tej psihoanalitski zgradbi lahko uzremo analogijo trojici Nebo-Človek-Zemlja?
Zemlja - Id je vir bioloških energij, ki jih je mogoče šele preko filtra Ega-Človeka v praksi
in ob kontroli Neba-Superega privesti v socializirano, družbeno sprejenüjivo vedenje.
Zemlja-Id je lahko nevaren, žareč kotel, iz katerega včasih elementarni nagoni kot demorü
3 Dante Alighieri: Pekel (Prevod Alojz Gradnik). Mladinska knjiga, Ljubljana, 1959.
4 Simmel Oskar P., Dr. Rudolf Stahlin; Christiche Religion. Fischer Bücherei, FraiJdurt am Main, 1967,
134-5.
5 Sigmund Freud: Abriss der Psychoanalyse. Fischer Bücherei, Frankfurt am Main, 1964,7-9.
Japonski in krščanski pekel ;
vdrejo v zavest in zmotijo z nespametnim ali celo zmedenim ukrepanjem harmonijo
vedenja in sožitja. To je torej potencialni PEKEL, ki ga nosimo s seboj. Ali nas ta
intelektualna shema lahko osvobodi dvomov in bojazni, s katerimi je prežeta naša
eksistenca od rojstva do smrti? Menda pa vendar slutimo še dosti obsežnejši diapazon
vprašanj na širjavi med vpetostjo v našo vsakdanjost na eni strani in pravim »odrešenjem«
ali »razsvetljenjem« na drugi strani. Nas ta intelektuahia shema torej lahko osvobodi teh
vprašanj, ki pretresajo vse ravni človekove osebnosti, tudi tiste, do katerih z
radonalističnim ključem ne moremo blizu? To tematiko načenjajo razne reKgije in filozofije.
»Pekel« in »nebo« v japonskem primeru še vedno nekaj pomenita, čeprav simbolno,
logiki in sploh besedi ostajata dostopna samo v majhnem obsegu.
V tem primeru se velja omejiti na Pekel in pustiti - kolikor mogoče - njegov nasprotek
Nebo (temo, ki je zagotovo še bogatejša od te, tu obravnavane) trenutno ob kraju. Kulhima
antropologija ima zarümivo nalogo premotriti vse možne predstavne slike pekla, kakršne
živijo v ljudstvih našega sveta in izkopati iz množine materiala tisto jedro, ki je vsem tem
predstavam skupno, če je o čem takem sploh mogoče govoriti.
Pri analizi podobe pekla, kakršen živi v japonski misU, se velja osredotočiti na dve
temeljrü deli, ki slonita v glavnem na budistični tradiciji*. Zato se še enkrat spomnimo
legende Buddha Sakyamimija:
V Nepalu se je okoli leta 563. pr.n.št. v plemeniti bojevniški družini iz plemena
Sakyev (odtod eden od nazivov Buddha Sakyamimi - »modrec iz rodu Sakyjev«) rodil
sin Siddhartha. Mati je teden dni po porodu umrla in otroka sta vzgajali teta in druga
mati. Rasel je v razkošju, se veselil zdravja in se zabaval. Poročil se je z lepo domačinko in
dobil sina. Tako je živel, navidez brezskrbno do svojega 29. leta - zlasti še po prizadevanjih
očeta, ki mu je hotel prihraniti vse temne plati življenja. Takrat pa je Buddha zaslutil, da
je resnica življenja drugačna. Njegova odločitev je bila nagla in odločna. Zapustil je družino
in dom in se podal iskat pravih učiteljev. Potem se je potopil v samoto in askezo. Preteklo
je šest let, ko je končno doživel »razsvetljenje«, dojel resnico o človekovem bivanju. Čez
čas šele je začel razlagati svoja spoznanja in to je postal Nauk - »Dharma« za vse večje
število njegovih spreinljevalcev. Tu ne gre opisovati, kako je budistični nauk prešel kasneje
na Kitajsko in nato na Japonsko, niti ne, kako so se množili budističiu spisi in se je po
Buddhovi smrti 480. leta razvila vrsta šol, ki so se bolj ali manj odmikale od prvotnega
nauka. Ustaviti pa se velja pri tistih poglavjih bogate zgodovine budizma, ki so pomembna
za našo temo.
Buddhova načela je mogoče skrajšano povzeti najprej v štiri velike resnice:
I. Prva je, da je človekovo bivanje prežeto s trpljenjem, ki da ima četvemi izvor:
ŽIVLJENJE. Mogoče je - pravijo nekateri budisti, ko razlagajo nauk - da zaradi
travme samega rojstva. Sicer pa je življenje polno bridkih dogodkov, ki niso nikomur
prihranjeni, pa tudi že zaradi tega, ker je proces življenja obremenjen s staranjem, boleznimi
in perspektivo smrti.
STAROST Pač, ko se človek zave pešanja svojih telesnih in duševnih moči ter vse
večje osamljenosti.
6 Iwamoto Yutaka; Gokuraku to Jigoku, Sanichi Shobo, Tokyo, 1965 in Takeshi Umehara: La philosophie
japonaise des enfers. Méridiens lOincksieck, Paris, 1990.
79
Maja Milčinski
BOLEZEN. Z njenimi mukami samimi pa tudi, ker je ena bolezen končno
nedostopna vsakemu zdravljenju in je napoved smrti.
SMRT. Ta je za mnoge ljudi nepojmljiva. Logično jo vsak sicer priznava, globoko
subjektivno pa človek te nujnosti ne sprejema.
Nauku so kasneje dodali še naslednje oblike trpljenja, lastne človekovemu bivanju:
- Trpljenje ob ločevanju od svojih dragih.
- Neizbežno srečevanje s sovraštvo zbujajočimi nasprotniki.
- Trpljenje, ki ga doživlja človek, ki bi hotel ohraiüti kaj v svoji lasti, najsi gre za
materialno stvar, položaj v družbi ali kaj podobnega.
- Pohlep po bivanju je tisto, kar dela iz perspektive smrti trpljenje. Navzlic temu,
da veliko število civilizacij in verstev vzdržuje željo po nesmrtnosti. Buddha hladno
ugotavlja: Človek je smrten, in če je tako, je življenje trpljenje. Namesto, da se pusti zibati
od iluzij, naj se človek neposredno sooči s tem dejstvom in je s tem že korak bliže k
Nirvani.
Obstaja pa - opozarja Buddha - tudi pohlep po nebivanju.
Tu nas Umehara spominja na to, da je Freud govoril tudi o Thanatosu - smrtnem
nagonu, kot nasprotju Erosa - temeljnemu življenjskemu nagonu, ki daje energijo
človekovemu delovanju. Cit.: »Glede na drugo zvrst nagonov smo si na osnovi teoretskih,
z biologijo podprtih razmišljanj, zamislili SMRTNI NAGON, katerega naloga je organsko
življenje vrniti v neživo stanje, medtem, ko si Eros prizadeva ustvarjati z združevanjem
na delce razpršene žive snovi vse bolj zamotane strukture... Življenje naj bi bUo torej
kompromis obeh teh teženj.«'
n. Druga resnica: Če so to okoliščine, ki nam vzbujajo želje, katerim ustreči ostaja le
iluzija, in ob takih poskiisih doživljamo samo razočaranja in trpljenje, je sklep jasen:
trpljenje izhaja iz želja.
in. Iz tega pa logično sledi, da se velja željam odpovedati - in to je tretja resnica temeljnega
Buddhovega nauka.
Da človek ne uvidi teh zakonitosti, temu je kriva nekaka zameglenost ali »ne-
bistrovidnost« človeškega srca, spričo želja in pohlepnosti. To ni preprosta ne-vednost ali
neimmost. Pohlep ustvarja tolikšno zamračenost duha, da se pusti človek potegniti v
pekel raznovrstnega trpljenja, čeprav vse, kar sledi, pozna.
rV. Za izničenje tako globokih strasti so potrebne določene metode. O teh uči zadnja od
štirih resnic - resiüca Poti, s svojimi osmimi stopnjami, ki privedejo do Nirvane: pravUno
videnje, pravilno razmišljanje, pravUen govor, pravilna praksa, pravilno življenje, pravilni
napor, pravilna prisotnost duha in pravilna meditacija.
Prvotni budizem - pravi Umehara - je v bistvu pesimističen. Buddhova filozofija je
globoko povezana z idejo pekla. Mogoče po naslednji logiki: Če govorimo o našem svetu
kot svetu trpljenja, kako da ne bi odtod vzniknila ideja, da mora nekje ali nekako obstajati
tudi svet čistega trpljenja - pekel kateksohen. V resnici so vse šole, ki se sklicujejo na
^ Sigmund Freud: Das Unbehagen in der Kultur. Gesammelte Werke, Band XIV, 1972.
80
Japonski in krščanski pekel
Sakyamunija, podedovale v večji ali manjši meri vizijo, da je pekel - enostavno: ta naš
pozemski svet.
Misel o peklu pa se pojavlja v Indiji že okoU 10. stoletja pr.n.št. Se pravi - ni je
ustvaril Buddha, temveč jo je le provizorično kasneje uporabil v svojem učenju. Njegova
je le misel, da je življenje tapljenje, to pa da izvira iz poželenj, in se jim velja odpovedati,
če se človek želi rešiti trpljenja. Integrirala pa se je ta misel o peklu v budistični nauk šele
po Buddhovi smrti.
Šola Tendai je bila osrednja šola budizma v obdobju Heian (794-1190), to pa je prav
tisti čas, ko se je ideja pekla široko razširila na Japonskem. Šolo je razvil japonski budistični
memh (767-822) Saicho. Njegov nauk sledi kitajskemu budizmu 6. stoletja oziroma nauku
mojstra Zhi Yija (Chi Gi japonsko, 538-597). Šele kasneje so, še v obdobju Heian, vznikmle
tudi religije »Čiste dežele«, zena in nauki sekte Nichiren. Genshin (942-1017) - budistični
menih, sicer glavni predhodnik miselne smeri, ki se ji reče Čista dežela, je vendar dajal
poudarek trezno-hladnemu spoznavanju sklopa »Rokudo«, se pravi šestih sfer eksistence
oziroma svetov iluzije. Šele potem, ko smo se z Rokudom spoznali, je čas, da se odvrnemo
od tega, kar je v tem gnusnega, nečistega, bolestnega, nestalnega. To je pravzaprav »pekel«
v njegovih hudih in blažjih variantah.
Najprej PEKEL - takorekoč V OŽJEM POMENU BESEDE:
To je svet čistega trpljenja. Kruti demoni bijejo pogubljence z železnimi palicami,
jih silijo k povzpenjanju na hribe, jih žive žgejo. Zlasti hudo je to, da pred mukami ni
mogoče zbežati v smrt: Kruto umorjen se pogubljeni vnovič rodi, le da bi bil še enkrat
ubit s prav takšno krutostjo - trpljenju in smrtim ni konca. Po intenzivnosti muk ima ta
pekel osem postaj. Nekatere muke so opisane s prav sadističnim poudarkom: Na primer
gozd toyorin - »gozd z mečastimi listi«. Demon privede sem pogubljenca, ki uzre na
vrhu drevesa vabljivo žensko. Zaželi si splezati k njej, toda drevesni listi se spremenijo v
meče, ki ga vso pot režejo. Ko ves okrvavljen doseže vrh drevesa, ugotovi, da se je ženska
že spustila na tla in ga od tam kliče na pomoč. Ko se začne spuščati, se drevesni listi -
meči obrnejo proti njemu in mu spuščanje na vso moč ovirajo. Ko pride s težavo na tla, je
ženska spet na vrhu drevesa in scena se ponavlja v neskončnost. Muke so prirejene
napakam, ki jih je naredil človek v svojem življenju.
Podobe in znamenitosti pekla, scene, ki bi bile lahko arhetipsko shranjene globoko
v človekovi zavesti in pod njo in se mobilizirajo - kakor bi rekH psihiatri - kot deUrantna,
paranoidna ali drugačna psihotična bolezenska stanja vsakovrstnega porekla. Za ne tako
majhno število oseb, kijih večinska driižba označuje kot duševno bolne, so takšna stanja
realnost, ki jo spremlja imičujoča groza.
Po svoji moreči intenzivnosti blažja je sfera DUHOV, KI JIH MUČI LAKOTA. V
njihov krog sodijo pogubljena, znani po skoposti in ljubosumnosti. Njihovim željam nikoli
ne more biti zadoščeno. Večina se jih zaveda abnormnosti svojih poželenj. Spet si ne
moremo predstavljati teh »lačnih« (imenujejo jih »prete« ali »gakije«) kot bivajoče v nekem
svojem »krogu« po Dantejevem vzorcu, temveč nam je bliže predstava nevrotičnih nagibov
ali oseb, ki žive bodisi v nas ali med nami. Še najbližja nam je predstava obsesivnih - od
raznih nesmiselnih navad obsedenih pa tudi od drog ali alkohola zasvojenih oseb, ki se
teh motenj sicer otepajo, pa jim to ne uspeva. Sicer pa nam nekateri stari viri, n.pr. slike v
templjih ali v knjigah, slikajo ta bitja, kot da ti »lačni« živijo nevidni med nami; od tod je
81
Maja Milčinski
82
pa le še ena stopnja do uvida, da so to personificirane težnje in obsesije, latentno prisotne
v nas vseh, včasih pa kot manifestna oblika »bolezni« v smislu evropskih koncepcij.
Zanimiva je študija LeFleura^ opremljena s številiumi reprodukcijami starih slik teh
»lačnih duhov«, ki da »imajo trebuh napet kot gora, vrat pa tenak kot igla« in jih muči
nenehna lakota, nimajo pa telesruh pogojev, da bi svoji ješčnosti zadostili. Jedo pa vse:
ekstremente, izbljuvano jed, trupla umrlih, popijejo neizmerne količine vode, vendar
»požirajo tudi Nič« pa »budistično Dharmo«. Lik tega duha se pojavlja že v spisih iz
okoli 1000 našega štetja. Kot so ti gakiji ali »preti« upodabljani, se ponuja asociacija, da so
slikarji dobivali modele za njih pri na smrt shujšanih ljudeh v letih hude lakote na
Kitajskem.
Sledi SVET ŽIVALI. Med šestimi svetovi predstavljata le svet živali in svet ljudi
resničru svet v običajnem smislu. Če je bil svet lačnih demonov svet pohlepnosti in
požrešnosti, se lahko reče, da je sfera živaU svet neumnosti. To je mračen, neumen,
razburjen svet, v katerem močni zganja nasilje nad šibkim, svet, v katerem nenehno vladata
bojazen in ustrahovanje. Budizem pripisuje živalim - ne samo npr. govedu ali konjem,
temveč tudi insektom in drugim živim bitjem občutke trpljenja. Po drugi strani pa nekateri
menijo, da lahko živali bivajo tudi v nas, ljudeh. Če spet poiščemo analogije na
psihološkem in psihopatološkem področju, bi tu najprimernejše ilustracije lahko našli
med karakterološkimi variantami običajnih ljudi ali pa med osebnostnimi tipi, ki jih
strokovno označujejo kot »psihopate«. Spomnimo se bolj ali manj uspelih poskusov
primerjanja določenih prominentov ali pa bližnjih znancev z nekaterimi za živali
značilnimi navadami: lisico, volkom, podlasico, kačo itd.
Prejšnji sferi so blizu ASURI, katerih spedfika je borbenost in destruktivnost. Mogoče
bi jih najlažje našli med ideologi, drobnimi in velikopoteznimi. Mitološko ozadje naj bi
jim büa ranjena zvestoba.
Stara budistična shema, o kateri govorimo, uvršča na naslednje mesto ČLOVEKA.
Mišljen je zlasti tisti iz množice in potopljen v vsakdanjost, ki se ne zaveda treh človeških
značilnosti: te, da je nečist, da trpi in da je minljiv. V prvi vrsti je človek nečisto bitje, kar
se pokaže že brž po smrti. Ko je truplo položeno na zemljo, se že v enem aH dveh dneh
grdo napihne. Postane modro-čmo, na koži se mu odprejo čiri in razpoke, iz katerih se
cedita kri in sokrvica. Ptiči in druge živali pričnejo objedati in glodati to truplo, kar pa
ostane, je plen množice črvov. Kmalu ne ostane nič drugega kot okostje. Potem popustijo
še sklepi in kosti gredo vsaksebi. Končno še od kosti ne ostane drugega kot prah, ki se
pomeša z zemljo. Znamenita je slika, ki jo je navdihnil Genshinov nauk, v templju v
Shigi, kjer je v seriji, ki ponazarja opisane sfere, upodobljen tudi proces razpadanja znane
lepotice Ono no Komachi, ki je baje za živa znala očarati marsikaterega moškega. Slikar
se je na ta način trudil ozdraviti moške, ki so obsedeni od ženskih čarov. Drugi vidik
človekove pomanjkljivosti je to, da trpi. To je sploh - že večkrat omenjena - centralna
točka budističnega gledanja na človeka in svet, znana sicer vsakomur iz subjektivnega
doživljanja. Končno je tu še vidik človekove minljivosti, a tudi ta človeška značilnost
vabi k temu, da bi odvrnili pogled od samega sebe in se ozrli v večnost.
Poslednji svet v tem sklopu je NEBEŠKI SVET DEV. »Deva« naj bi bilo bitje nad
človeško ravnijo, po vseh lastnostih, tudi po dolgoživosti, vendar še vpeto v »samsaro«,
8 LaFleur, William R.: Hungry Ghosts and Himgry People: Somatidty and Rationality in Medieval
Japan. V: Fragments for a History of the Human Body (ed. M. Fehler), Zone, 1989.
Japonski in krščanski pekel
torej v kroženje iz življenja v življenje. Živi obdano od sveta čutnih radosti, ki pa se vendar
enkrat končajo. Temu bitju torej ni prihranjeno razočaranje, ko mora zapustiti to deželo
radosti. In večja kot je bila radost, večje je trpljenje ob odhodu. Umehara meni, da bi za ta
bitja lahko našli primerjave v današnjem svehi med politiki, pevci, šporhiiki itd., ki so
nekdaj uživali v veliki popularnosti, prej ali slej pa doživijo ohladitev tega čaščenja in je
padec toliko bolj mučen, kolikor dalje se je njihova slava nekoč zaznavala.
Čeprav je v budističnem nauku na več mestih čutiti poudarek na tem, da se je tieba
na poti do globokega uvida smisla in smotra človekovega bivanja ali »razsvetljenja« najprej
soočiti s spoznanjem, da je to naše življenje, v katero smo vrženi, v bistvu trpljenje in da
je tisti mitični pekel - če ga že iščemo - prav v nas samih in okoli nas, v različnih
kvalitativnih in kvantitativnih odtenkih, si le ne moremo misliti, da naj bi se Buddhov
nauk tu končal, vsaj za tiste milijone zbeganih ljudi, ki se - če že drugim - vsaj želji, da bi
nekako ušli iz te močvimomeglene vsakdanjnosti, ne morejo odreči. Zhi Yi v svojih tezah
dopolnjuje lestvico zgoraj opisanih ŠESTERIH SFER ILUZIJE BIVANJA - od peklenske
zmede do minljivih in varljivih radosti »dev« - še s ŠTIRIMI SVETOVI NIRVANE: Od
začetiiega sveta Sravaka-Buddha - učenca, ki doseže svoje prebujenje poslušajoč Buddhove
suh'e, preko Pratyeha-Buddha, ki kot samotni iskalec najde resnico in preko Bodhisattva,
ki se na Poti ustavi pred Nirvano in se ji odreče, da bi pomagal drugim iščočim, vse do
Buddha, ki pa uresniči - doživi v polnem pomenu besede bistvo Nirvane in vidi mogoče
v ambicijah Bodhisattva vendarle še nekaj domišljavosti, iluzijo, da bo znal sam nekaj
bolje urediti, kakor pa je bilo temu namenjeno.
Ta ideja Zhi Yija - o desetih, ne le štirih sferah ali svetovih - je pomembna in originalna
še zlasti glede na tezo, da se teh deset svetov medsebojno prežema, tako da vsak svet
vsebuje še elemente deveterice drugih, in se potemtakem v svetovih pekla najdejo tudi
elementi Buddhovih svetov in vice versa. V tem pojmovanju vidi avtor osnovo za
razumevanje enakosti vseh ljudi.
Zhi Yijeva je tudi ideja treh resnic, ki se zlivajo v eno samo. Zhi Yi to misel takole
izpelje: Prva je resnica o prazrüni življenja oziroma zanikanja biti vseh stvari, druga je
tista o hipotetični naravi stvari življenja ali o provizorični in hipotetični eksistenci
fenomenov oziroma zanikanja ne-biti in tretja - resnica o pravi sredini: dvojnem zanikanju
biti in nebiti. Zhi Yi namreč svetuje, naj se NE zavežemo eni sami od teh treh resnic,
temveč naj ohranimo v vidiku vse tri. Drugače rečeno: Najsi bo življenje ničevo in iluzomo,
odživeti ga je treba z nogami na tleh, kakršno že je. Umehara nas tii spominja na Alberta
Camusa (1913-1960), ki je ob »Sisifovem mitu« prišel do spoznanja, da »pomeni živeti -
oživljati Absurdno«'", torej spet, da je TREBA živeti in da samomor hi ni alternativa.
Kdo zmore in koliko časa prenašati bremena teh težkih dilem? Iz teh stisk se je
porodila filozofija »Čiste dežele« Buddhovega sveta, v katerem ni več bolečine in kjer je
prostor za nekaj čutiiih užitkov ter duhovnih radosti. Ta filozofska in religijska smer je
vezana na kult Amida - ene od Buddhovih reprezentacij. Genshin (942-1017), budistični
menih, je hidi pokazal, kako doseči ta duhovni cilj: Njegovo navodilo pravi, da je z dolgim
vadenjem predstavnih sposobnosti mogoče v hipu, mimo zavesti, vzbuditi jasno sliko
Čiste dežele. Potem lahko uzremo azumo nebo, v ospredju vodo, za njo palačo, okrašeno
9 Albert Camus: Le Mythe de Sisyphe. Gallimard, Paris, 1942.
10 Albert Camus in Selbstzeugnissen und Bilddokumenten (M. Lebesque). Rowohlt. Reinbek bei
Hamburg, 1963,57.
83
Maja Milčinski
z dragimi karrmi in ribnik z lotusi, sredi katerega stoji Amitabha, ožarjen od svojega
zlatega rumba. Buden ali v snu, pokonci ali sedeč, ima idealni človek nenehno pred seboj
v duhu to rajsko vizijo Čiste dežele.
To pa zahteva - tako ugotavlja Genshin sam - izredno predstavno vadbo, katere ni
sposoben vsak. Kajti če si človek prizadeva v kontemplaciji predstaviti ta makrokozmos
v vseh podrobnostih, je - paradoksno - težko doseči, da ob tem ne izgubi svoje duhovne
koncentracije. Prav zato priporoča Genshin meditacijo s koncentracijo na ZNAMENJE
BELIH LAS. Po legendi je imel Buddha zgoraj med obrvmi čop belih las, kar da je
znamenje, po katerem se razpoznajo razsvetljeru. To je originalna metoda šole Tendai, ki
jo uporablja za utešitev in pomirjenje duha. Da bi dospeli do spokojnosti in očiščenja
srca, naj bi se po tej metodi skoncentrirali na najčistejšo in kolikor mogoče majhno
podrobnost - v tem primeru pač na ta beli čop las.
Tendai in Jodo - pekel in raj - sta se torej srečala. Toda mar ne gre tu za eklektičen
kompromis, prej kot pa za poenotenje v pravem pomenu besede? Genshin želi dojeti
Prazruno preko Buddha - Amitabha in to zanj pomeni »srednjo pot«. Genshin pa je sam
o sebi zaupal tole: »Številne so asketske vaje, da bi dojeli vzročnost Karme. Za tiste, ki so
žive inteligence in ki čilo napredujejo v askezi, ni težko doseči Nirvane z vajo. Zame pa,
kot sem že počasne pameti in okoren, kako bi mogel izvajati askezo? No, prav zato se
zatekam k edinemu postopku - ponavljanju Buddhovega imena.«
In kako je potemtakem s peklom na Japonskem in v krščanskem svetu? Za budizem
je pekel ta naš svet trpljenja, in vse dokler je trpljenje življenju inherentno, je torej pekel
nerazdružljivo povezan s človekovo eksistenco in povezuje človeštvo, tako da v njem ni
prostora za »drugega«. Krščanski pekel je svet grešrukov. Krščanski pekel ni notranje
povezan s človekovim bistvom in zato verujoči lahko hladnokrvno zrejo na pogubljence.
To so tisti vsakovrstni »drugi«, varno spravljeni za vrati z napisom: »Lasciate ogni
speranza, voi ch'entrate!«.
Članek je bil napisan v času mojega bivanja v Zvezni republiki Nemčiji, kjer sem na Univerzi
v Marburgu kot štipentistka Humboldtove fundacije delala na Oddelku za sinologijo pri
profesorici dr. Moniki Übelhör. Naj izkoristim to priložnost, da se zahvalim profesorici
Mordki Ubelhör in fundaciji Alexander-von-Humboldt.
BESEDA O AVTORICI i
Dr. Maja Milčinski je docentka na Oddel- j
ku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani
in v letu 1993 gostujoča izredna profesorica vi
»International Research Center for Japanese!
Studies« v Kyotu. V desetih letih študija in|
poučevanja na Kitajskem, Japonskem, Kanadi j
in Nemčiji je tudi prevedla v slovenščino Yijingj
in temeljna dela stare kitajske filozofije Štiri;
Knjigem klasična dela daoističnih filozofov iao|
Zi, Zhuang Zj in Lie Zi Je avtorica števunih:
člankov in knjige Pot praznine in tišine.        :
!
ABOUT THE AUTHOR
Dr. Maja Milčinski is a university lecturer
at the Department of Philosophy of the Faculty
of Arts in Ljubljana and, in 1993, visiting senior
lecturer at the "International Research Centre
for Japanese Studies" in Kyoto. During her ten
years of studying and teaching in China, Japan,
Canada and Germany she translated the fol-
lowing books into Slovene: Yijing, the funda-
mental works of ancient Chinese philosophy.
The Pour Books, and the classical works of the
Taoist phüosophers Lao Zi, Zhuang Zi and Lie
Zi. She has written numerous articles and
published a book, Jfie Way of Emptiness and
Silence.
84
Japonski in krščanski pekel ;
SUMMARY
JAPANESE AND CHRISTIAN HELL
The more or less clear consciousness or feeling that man is caught (torn) between
the "Sky" - a symbolic notion of perfect enlightenment and peaceful never-ending well-
being - and the Earth - the living reality with all its joys, but also harsh, even hostile
threats of darkness and constant premonitions of misfortune roimd the comer - has
accompanied mankind since the beginning and still accompanies man form the cradle to
the grave, at one time intrusively and evidently, at another time in hidden - latent - ways.
To man, thrown into this world, the Earth alone is too menacing and the "Sky" too far. He
hovers between the two of them, fearful and confused, closes his eyes to the reality of
death and clings to his miserable illusions of Ufe.
Philosophies and religions try to bring these two paradigms nearer to each other,
make them acceptable to man and show him that his deliverance is to be found in their
very synthesis. Of a more superficial nature seems to be the syntagm, proposed by Freud:
Superego ("Sky") - Ego ("Man" ) - Id ("Earth") and his conclusion: "The Ego acts correctly
if it complies to the demands of Id, superego and reality simultaneously, i.e. if it manages
to harmonize the aspirations of all three structures." Tlie perception of "Hell" belongs to
this complex of reflections. "Hell" is the menacing, bottomless side of "Earth" that brings
on man's damnation if he does not keep it at bay. The descriptions of "hell" in philosophies
and religions are in a way negative incentives, intended to free man of his illusions of a
joyful Ufe and bring him closer to the other paradigm - "Sky"- without having to renounce
"Earth". It is orüy then that man can become truly "human" in his attitude towards his
fellow-men and the world. The article compares the concepts of the Christian with those
of the Japanese "hell".
The Christian hell appears to be the more cruel place, as we may see from a recent
definition: "Hell is a spaceless place where man has to experience how far he is away
from God; he is the prisoner of his sins and has no other solution than to realize that his
life is lost and wasted, and now all that is left is utter torment". Dante provided these
teachings with a naive as well as concrete illustration. The Japanese "heU" originates in
Buddha's teachings; however, the concrete forms of hell's stations or sections are probably
at least partly the work of his followers and followers' followers. According to Umehara,
Buddhism was originally an essentially pessimistic philosophy and Buddha's philosophy
is profoimdly involved with the idea of hell, elaborated in detail in the Heian period
(794-1190). Genshin (942-1017), the founder of the "the Pure Country" trend, emphasized
the necessity to imderstand the "Rokudo" complex - sbc spheres of existence or worids of
Ulusions, steps levels on the way to deliverance. Of special interest are the forms (Buddhist)
hell reveals itself in because we might detect analogies with phenomena that are
characterized to be "Psychopathologie". "Rokudo" is in fact a circle of "six spheres of
illusions of existence" and during his transmigrations man finds himself in one of these
spheres. After all, this circuit is not extremely cruel or desperate. Indeed, Zhi Yi later
added to the six "hellish" spheres four worlds of nirvana - from a less to a more mature
form - which end in experiencing nirvana and Buddha.
85
Maja Milčinski
RÉSUMÉ
L'ENFER JAPONAIS ET L'ENFER CHRÉTIEN
Une conscience ou un présentiment plus ou moins clair de la situation de l'homme
entre un certain "Ciel" - symboliquement conçu comme illxmitnation parfaite et comme
bien-etre paisible qui n'a pas de fin - et la "Terre", la réaUté vivante avec ses joies, mais,
parfois, avec la rude et meme hostile terreur des ténebres et de l'attente mterminable
d'im certain mal, ce présentiment accompagne l'humanité depuis toujours et l'homme
de sa naissance jusqu'a sa mort, des fois avec plus d'insistance et plus d'évidence, des
fois seulement d'ime façon dissimulée, latente. Pour l'homme - précipité dans le monde
- la Terre toute seule est trop menaçante, tandis que le Ciel, lui, est trop éloigné. L'homme
est suspendu entre les deux, craintif et désorienté, fermant les jeux devant la mort, se
cramponant a sa misérable illusion de la vie.
Les philosophies et les religions veulent rapprocher ces deux paradigmes, les rendre
acceptables a l'homme et montrer que la Redemption de l'homme se trouve justement
daiis leur synthese. Le syntagme, proposé par Freud, est plus superficiel: Simnoi (le "Ciel")
- Moi ("l'Homme") - Ça (la "Terre"), avec la conclusion: "Les actions du Moi sont correctes
dans le cas ou elles peuvent satisfaire a la fois les demandes du Ça, de Surmoi et de la
réahté, c'est-a-dire dans le cas ou elles peuvent faire concorder les tendances de toutes les
trois structures." L'idée de "l'enfer" appartient a ce complexe de la réflexion. C'est ce côté
menaçant de la "Terre" qui - s'U n'est pas maîtrisé - reprouve l'homme. La représentation
de "l'erifer" dans les philosophies et les reUgions est ime sorte de l'incitation négative qui
devrait sauver l'homme de l'illusion de la vie joyeuse, néanmoins elle rapproche l'homme
de l'autre paradigme, du "Ciel', sans qu'il soit obUgé de reruer la "Terre"; et ce n'est qu'ainsi
qu'il devient en effet "humain" dans son rapport aux hommes et au monde. L'article
compare l'image de l'enfer chrétien et celle de l'enfer japonais.
L'enfer chrétien dorme ime impression plus cruelle puisqu'on peut, par exemple.
Mre dans ime définition moderne que "l'errer est im endroit non-spatial ou l'homme doit
vivre son éloignement de Dieu; il est prisoimier de son péché et il ne lui reste qu'a
recoimaîtie que sa vie est perdue, gâchée, U n'y a plus que la souffrance." A cette morale
Dante a attaché une illustiation naive, concrete. L'enfer japonais a pour fondement la
doctrine de Bouddha, quoique la concrétisation de ses différentes stations et sections soit
probablement l'oeuvre de ces éleves ou d'éleves des éleves. D'apres Umehara le
bouddhisme initial est,au fond, pessimiste et la philosophie de Bouddha est profondement
Hée a l'idée de l'enfer, élaborée en détail dans la période Heian (794-1190). Genshin (942-
1017), le fondateur du courant "Le Pays Chaste", accentuait la nécessité de la reconnaissance
du complexe "Rokudo" - des six spheres de l'existence ou bien des six mondes de l'illusion
conune phases sur le chemin de la Redemption. Les formes sous lesquelles se manifeste
cet erifer "bouddhiste" sont intéressantes puisqu'on pourrait y voir des analogies avec les
phénomenes, désignés comme "psychopathologiques". Au fond, "Rokudo" est le cercle
des "sk" spheres de l'existence" et c'est dai\s l'ime d'elles que l'homme se retrouve pendant
ses b-ansmigratioris. Mais en fin de compte, ce cycle n'est pas tellement cruel et sans issu.
C'est qu'au six spheres "irifemales" mentionnées Zhi Yi ajoutta plus tard "quatre mondes
de rürvana" en plus - ou chaque forme est de maturité croissante - qui se terminent par
l'expérience de nirvana ou bien du bouddhique.
86