VLADO BENKO* (JDK 327.55:355.01 Vojne med neuvrščenimi državami (in konfliktna teorija) Da obstaja empirična podlaga za raziskovanje konfliktov v t. i. tretjem svetu,' dokazujejo številna dogajanja na tem prostoru vse od 1945. leta, če mednje štejemo tudi oborožen boj za nacionalno osvoboditev kot ene od oblik dekolonizacije. Prav tako je iz procesov, ki so sledili tej ali pa drugi obliki dekolonizacije (s formalnim prenosom suverenosti s kolonialne oblasti na domačo elito), razvidno, da so se v konfliktih, v katerih je bila uporabljena sila. soočale komaj vzpostavljena oblast, večkrat podprta iz tujine (najraje nekdanjega nosilca kolonialnega gospodstva), in sile, ki so iz različnih razlogov nasprotovale tej oblasti, kot npr. zaradi etničnih ali pa religioznih razlik itn. Razumljivo je, daje sorazmerna pogostost teh konfliktov morala vzbuditi pozornost ne samo političnih, predvsem mednarodnih dejavnikov, marveč tudi politične znanosti, v kateri je bil ta vidik družbenih procesov v državah v razvoju sicer po obsegu skromno, vendar strokovno in analitično obravnavan. To ne velja toliko za konflikte med državami t. i. tretjega sveta v širšem in neuvrščenimi državami - te so pretežno s tega področja - v ožjem okviru, kljub temu da je empirična evidenca dajala dovolj snovi in s tem tudi spodbud za raziskovanje. Kot argumente za to trditev navajamo naslednje podatke. Ti povedo, da sta v 1963. letu izbruhnila konflikta, v katerih je bila uporabljena oborožena sila. med Alžirijo po eni in Marokom po drugi strani, pa Ruando in Burundijem. Leta 1965 je izbruhnil konflikt med Libijo in Čadom, kise je nadaljeval tudi v 1966. letu. Naslednje leto, tj. 1967, je izbruhnil resnejši obmejni spopad med Somalijo in Etiopijo, ki se je v širšem obsegu ponovil šest let kasneje. Po krajšem premoru je bil v 1971. letu oborožen konflikt med Tanzanijo in Ugando, leto kasneje med Severnim in Južnim Jemenom. 1973. leta med Irakom in Kuvaj-tom in znova med Libijo in Čadom, 1974. leta sta se spoprijeli Mali in Gornja Volta, 1975. leta Vietnam in Kampučija (v širšem obsegu se je ta konflikt obnovil 1979. leta z agresijo vietnamskih čet na sosednjo državo). Leta 1976 so se začeli spopadi med Angolo in Zairom, 1977 med Libijo in Egiptom. 1978 znova med Tanzanijo in Ugando ter Libijo in Čadom, 1979. leta poleg že omenjenega oboroženega konflikta med Vietnamom in Kampučijo še obnovljeni konflikt med Jemenom, pa konflikt v »trikotniku« Alžirija-Maroko-Mavretanija. V leto 1980 sega doslej najdaljši konflikt v državah v razvoju, tj. vojno med Irakom in Iranom, čemur 1981. leta sledi - za krajši čas - konflikt med Omanom in LDR Jemenom. Vmes je seveda treba šteti tudi tri vojne med Indijo in Pakistanom (1947, 1965 in 1971). Če upoštevamo Kendejevo statistiko, ki je za čas do 1982. leta naštel 148 vojn. * Dr. Vlado Benko. redni profesor na Fakulteti za sociologijo. politične vede in novinaretvo v Ljubljani. 1 Avtor uporabila tudi v tem besedilu oznako i. tretji «vet«, ki naj bi bil - po nekaterih interpretacijah zaradi njemu lastne nerazvitosti homogena celota, ki se postavlja nasproti razvitemu «vetu V globalnem smislu je, vendar je hkrati oätno. da je mot raj njega globoka socialna ločitvena črta in da je ta črta v bistvu razredna Črta Več o tem glej: Vlado Benko. Mednarodni odnosi, druga izdaja, Zaloiba Obzorja Maribor 1987. str. 134-135. od katerih je odpadla polovica na notranje »protirežimske« vojne v državah v razvoju, pa protikolonialne vojne, in nadalje podatke, ki jih je razvil in analiziral v svoji Študiji o lokalnih vojnah v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki,2 vidimo, da je upravičena teza o »simultanosti odrekanja od uporabe sile v metropolah in uporabe sile na svetovni periferiji«.1 Ob navedenih podatkih je seveda treba upoštevati, da gre za razlike v obsegu in intenzivnosti uporabe oborožene sile, kakor tudi da gre v večini navedenih primerov za konflikte, ki imajo svoj izvor v nerešenih vprašanjih meja, po drugi strani pa tudi, da vanje nismo vključili tistih konfliktov med državami s tega območja, v katerih ni bila uporabljena oborožena sila. Res je tudi. da bi le malo primerov uporabe oborožene sile, kot smo jih našteli, ustrezalo različnim definicijam vojne, natančneje, da bi o vojnah mogli govoriti v vseh treh vojaških spopadih med Indijo in Pakistanom, med Somalijo in Etiopijo, pa seveda Irakom in Iranom, medtem ko bi morali biti pri vojaških spopadih med Libijo in Čadom ter Vietnamom in Kampučijo. ko gre za uporabo definicije vojne, bolj pazljivi.4 ; Kende. I.. Twenty five year* of Local Wars, v: Journal of Peace Research, h.l 1971. Kendc. I . Local Wan in Aua. Africa and Latin America. Budapest 1972. Kende. I . Kriege nach 194$. Eine empinvchc Untersuchung, Militacr Politik. Dokumentation Jg6. zv. 27. 19ft2b. 3 End. H Utopische Elemente in der Friedensforschung. v; Zeitschrift für Politik, zv. 2. sir. 119. E. Ruppendorff označuje premestitev uporabe oboroženega nasilja z območja »razvitega« »veta. predvsem pa Evrope, na azijski in afriiki kontinent, kar je ugotovljeno za obdobje od 1955 (s katerim se pričenja •kontrolirano• hladna vojna med supersilama. gkj Vlado Bcnko. Mednarodni odnosi, op. cit.. str 162 in dalje) kot »prekladanje ravnanj vojskovanja navzven zunaj blokov obeh superst!«. E Krippendorff. Staatliche Organisaton und Krieg, v D Senghaas. Friede nsfor-»chunjt and Gesellschaftskritik. München 1970. str. 24 4 Tako se glasi definicija, ki jo uporablja I Kende: »Kot vojne je treba razumeti tisi a množična nasilja, v katerih dvoje ah več oboroženih vojaAkih sil neposredno sodeluje, v kateri gre najmani na eni strani za regularne oborožene lik (vojalke. paravojaikc odrede, policijske enote), ki pripadajo vladi Prav tako mora obstajati določena najmanjia mera osrednje organizacije za vodenje vojne na bojnem polju, in to na obeh straneh, tudi če ta ne bi pomenila več kot organizirano oboroženo vodenje obrambe ali pa vtrateiko-taktično načrtovane napade (gverilske operacije, partizansko vojskovanje). Oborožene operacije morajo imeti določeno kontinuiteto, torej se ne morejo izražati le kot priložnostni ali spontani spopadi. Obe strani morata izvajati operacije na temelju določene načrtne strategije, ne glede na to, če se boji za krajii ali daljii čas prenaiajo na teritorij ene ali več držav « Citirano po: Kende, I. in K J Gantzcl. Die Kncgeseit dem zweiten Weltkrieg v: Weltpolitik. Jahrbuch für Internationale Beziehungen. 2. Frankfurt - New York 1982. str. 107. Eden od pionirjev moderne vojaike statistike P Sorokin je kot vojno opredelil vojaikc akcije glede na njihovo trajanje, itevilčnost uporabljenih sil in glede na izgube (padle in ranjene). Social and Cultural Dynamics. Bd III. Fluctuation of Social relatkonsships. War and Revolution. New York 1937. str. 259-372. Q. Wright je za svoj seznam vojn uporabil itevilnejia merila od Sorokinovih. in to na podlagi raziskovanja vojn od 1648, (westfalskega kongresa, op. V.B.) do 1945. leta: pravnega priznanja vojnega stanja, obsega vojne, merjenega z angažiranimi vojaikimi silami (več kot 50.000 angažiranih vojakov), pomena pravnih in političnih posledic vojne. Nadalje je klasificiral vojne po cilju in statusu vojskujočih se sil kot mednarodne, kolonialne, imperialne in državljanske vojne. Vendar pa je ob obravnavi vojn med 1945. in 1964. letom navedena merila oocml kot neuporabna in se v tej zvezi opredelil za uporabo samo ene meritve, m sicer na več kot 317 padlih v vojni. V raziskavi vojn v omenjenem obdobju se je Q Wright opredelil le na razlikovanje med imperialnimi in državljanskimi vojnami. Q. Wright. A Study of War. 2. izdaja, Chicago. London, str. 636. R. Richardson je Wrightova merila ocenil kol operativno nepomembna, razen enega, in sicer: kot vojne je treba označiti vse t. i. deadly quarrels (netpravljive prepire), v katerih je več kot 31? padlih m ranjenih Richardson L.. Statistics of Deadly Quarrels, Ed.. Q. Wright, Pittsburgh 1960. str 41. R Rummel označuje kot vojne vse tiste vojaike akcije kake dežele, v katerih je angažiranih vsaj 0,02 odstotka njenega prebivalstva kot vojskujočih se. logističnih in pa rezervnih sil na fronti. Dimensions of Dyadic Wars 1820-1852. v: Journal of Conflict Resolution X. 1967. str. 176-183, v: Understanding Conflict and War. J Wiley and Sons. 1976. Večino navedenih in Ctevilčno izraženih meril so pridobili z uporabo kvantitativnih metod v raziskovanju konfliktov. Ta raziskovanja so se po eni strani obračala k vzrokom konfliktov, ki so preili v vojno (tako npr, projekt Stngerja Correlates of War), po drugi strani k vzrokom nasdja in konfliktov v državah. Gkj tudi: Singer D.. Small M.. Kraft G.. The Frequency. Magnitude and Severity of International War. Mental Health Research Institute. Reprint No. 159. Ann Arbor Mich, 1965, str 5-7. V zadnjem omenjenem besedilu navajajo merila, s katerimi bi bilo mogoče kak konflikt (vojno) označiti kot medna ro-den(dno). Zaradi velike zmeinjave, ki vlada pri uporabljanju tipologije za konflikte, npr na afriikih tleh - kaj je mogoče V vseh navedenih primerih gre ne samo za države z območja t. i. tretjega sveta. marveč tudi za neuvrščene države. Število teh primerov nedvomno dokazuje, da so bili in da so Se oboroženi konflikti realnost neuvrščenega sveta in da bi - kot predpostavka - realnosti problema morala slediti tudi realnost posledic.' V resnici to vsaj dalj časa, v katerem je bilo marsikaj zamujeno - ni bilo tako. Argumente za takšno trditev je mogoče poiskati v deklaracijah in resolucijah, ki so jih neuvrščene države sprejemale na svojih vrhunskih in drugih (ministrskih) srečanjih, kjer so najprej nasplošno omenjali ta pojav, kasneje pa. ko je pričel po eni strani ogrožati »homogenost« tega gibanja, po drugi strani pa njegov »image« v mednarodnih odnosih, so s splošnih stališč sicer prešli na konkretna poimenovanja subjektov v oboroženih konfliktih, vendar pa tudi tokrat brez dejanj ali vsaj napovedi dejanj, ki bi bila več kot zgolj obsodba uporabe sile.* Ni tvegano oceniti te zapoznelosti v akciji kot svojevrstni oportunizem »tiščanja glave v pesek«. Neuvrščeno gibanje oz. večina njegovih članic je bila nedvomno prepričana, da tolikokrat v besedah uporabljena, a tudi zlorabljena »solidarnost« gibanja presega t. i. nacionalne interese posameznih članic v prid homogenosti. Toda trend h krepitvi števila neuvrščenih držav, ki ga je mogoče ugotavljati od Lusake naprej, je po najenostavnejši sociološki analizi moral vsebovati tudi trend h krepitvi heterogenosti, kar je mogoče dokazati z empiričnimi raziskavami, kot npr. glasovalnega obnašanja neuvrščenih držav v Generalni skupščini OZN.' S tem pa je bila povezana tudi nevarnost, da bi nastajali konflikti med njimi, ki je postajala toliko večja, kolikor manj je bilo možnosti za praktično uresničevanje skupnega imenovalca, in to na prehodu od splošnih opredelitev do specifičnega zunanjepolitičnega obnašanja, kjer je treba upoštevati specifične nacionalne interese. K zlomu razmerij so med splošnimi opredelitvami in konkretnim specifičnim obnašanjem prispevala tudi nejasna določila (merila neuvrščenosti), pet po številu, ki so jih sprejeli na pripravljalni konferenci za prvi sestanek na vrhu neuvrščenih držav. Ce se voditeljem neuvrščenih držav lahko pripiše zmota, da je to gibanje imuno pred konflikti, saj ga je treba po razlagi nekaterih pojmovati kot »novum« v mednarodnih odnosih, ker v kolektivnih akcijah združuje več kot sto političnih subjektov v boju za mir, spoštovanje politične in teritorialne integritete držav, nevmešavanje v notranje zadeve, zavračanje uporabe sile in grožnje s silo, spodbujanje razvoja, pa je vprašljivo, ali je smel tudi del politične znanosti pristajati na stališče, da je upora- označevati z raeVamkimi -notranjimi- vojnami (protirc&mskimi itd ). »meščanskimi« inlemaoonalLtirinimi vojnami (to kategonjo uporablja I Kcnde. op. at. 1982. ur. 87 in 88). jc seveda körnten vsak poskus definirati posamezne oblike sojne os. vojaikega konflikta Tako pravijo ptsd tega besedila, tla «jc mogoče označiti z mednarodnimi vojnami vse tiste vojne, v katerih je bila (je) najmanj ena od vojskujočih se strank na vsaki strani drtava m kot taka članica mednarodnega sistema Če je ena od vojskujočih se strank koi ena stran uccr politično neodvisna enota, ki jo je kot tako mogoče identificirati, vendar z niZjo stopnjo suverenosti (kot primere navajajo razna afnika plemena. Srbijo pred 1918 m pa Maroko j» 1911), medtem ko je druga stran obsegala eno driavo ali pa ItcvilncjJe drtave. so n pno tako vojno označili kot kolonialno vojno. V zvezi z nadaljnjimi merili, ki jih uporabljajo, navajajo vpraianic kvalifikaaje -mednarodnosti- kaki vojskujoči ve stranki, ki se je uprla oblasti (vstajmki) m se okJicala za neodvisno in ki je bila kot laka jinznana. če je lest mesecev po izbruhu sovražnosti ostala neodvisna Str. 5-7. Omenjene obravnave kategorije »vojna«, ki se kot taka razvije iz »konflikta« kot koosiitucnsa zanjo, smo navedli zaradi tega. da bi bile tudi iz njih razvidne te lave. lu se pojavljajo tedaj, ko Jih je treba primerjali z opazovanimi pojavi m Jim dati kvalifikacijo in klasifikacijo. Samo kot primer medtem ko K. J Holst! v svojih empiričnih raziskavah konfliktov obravnava le 39 vojaikdi konfliktov v obdobju 1945-1969. so Kcndcjcvc ttevilke znatno viije. ' Mcrton Robert. Social Theory and Social Structure. London 1957. nr. 421. * O tem glej več: E. Pctrič. Mimo reievanjc sporov med ncuvrtčenimi. Poročilo za leto 1957. Ljubljana, dec. 1987. Raziskovalni institut FSPN. in B. Pahor. Prizadevanje neuvričenih za mirno reicvanjc sporov med članicami gibanja, diplomska naloga na FSPN. 1987. ' Glej: Vlado Benko, Glasovalno obnalanje neuvričenih držav v Generalni ikupičnu OZN. Teorija tnpaksa 1984, it. 1. O tem je tekla tudi empirična raziskava v okviru Raziskovalnega inititiua. Center za mednarodne odnose FSPN ba sile držav v razvoju in neuvrščenih držav tako rekoč dvakrat patološka: kot uporaba sile nasploh in uporaba sile med neuvrščenimi državami posebej. Podlaga za tako, nekoliko vulgarizirano predstavljeno stališče je bila. da gre v teh primerih za države, katerih politični sistem se od svojega okolja funkcionalno razlikuje in katerega bistvena poteza je, da se na imperativu razvoja tudi integrira.' Gre za razumevanje t. i. pozitivnega razvoja, s katerim je neločljivo povezana stabilnost in z njo tudi legitimnost obstoječe politične ureditve in njene sposobnosti zagotavljati možnosti za razvoj. Korelat tega gledanja je bil seveda tudi v ocenjevanju disfunkcionalnosti prizadevanj posameznih političnih sil in gibanj, ki so poskušale rušiti obstoječe politične sisteme oz. jih spreminjati.* Povsem nasprotno stališče pa se pojavlja v delu zahodne publicistike. Najbolj jedrnato ga je izrazil S. P. Huntington, ki je zapisal, da v državah v razvoju »ne dominira politični razvoj, marveč politično razsulo« in »daje politični red sicer cilj, ne pa tudi realnost, zatorej mora na straneh svoje knjige zapisati, da vladajo nasilje, nestabilnost in nered«.10 V glavnem je praksa njegovo stališče tudi potrdila. Empirična stvarnost, ki izhaja iz navedenih statističnih podatkov o oboroženih konfliktih med državami v razvoju oz. neuvrščenimi državami, nas približuje Hun-tingtonovemu stališču, da pri teh državah ne gre za brezkonfliktne družbe; nasprotno, gre za svet. ki je nabit z etničnimi, religioznimi, rasnimi, plemenskimi in »komunalnimi« konflikti," naj gre za njihovo sproščanje v posameznih državah ali pa za prebijanje čez državne meje. Empirična potrditev takšnih procesov v teh državah pa je slejkoprej morala spodmakniti tla tistemu razumevanju predvsem »meddržavnih« konfliktov, po katerem je vzroke zanje treba iskati v vmešavanju velikih sil, ki zavoljo svojih, z zlomom kolonialnega sistema omajanih interesov povzročajo razdor med novo-osvobojenimi državami. Zato so uporabljali razlago, ki se je zdela najustreznejša, namreč, da je treba te konflikte postaviti v širok kontekst spopada med Vzhodom in Zahodom - bili naj bi neke vrste derivat hladne vojne - kar je zlasti posameznim voditeljem neuvrščenega sveta prišlo prav, da jim ni bilo treba segati globlje v vprašanje odnosov med njegovimi subjekti. Ko je z vdorom Sovjetske zveze v Afganistan prišlo do nove ohladitve med supersiiama. tako da so pričeli govoriti o obnovljeni »hladni vojni«, so ti konflikti, ki so jih dlje časa obravnavali kot »pozabljene vojne«, postajali zanimivi ob nevarnosti. da bi zaradi vsepovsod prepletenih interesov supersil mogli le-te zapeljati v eskalacijo. Znano je, da sta ena kot druga svoj oborožitveni program prilagajali potrebam intervencije v t. i. tretjem svetu. Primera Afganistana in Grenade kažeta. da sta bili pripravljeni preiti iz t. i. strukturnega nasilja oz. »indirektnega« nasilja v »direktno« nasilje.,; Potemtakem je mogoče smeri v empiričnem in v njem prevladujočem makro-k vali tati vnem raziskovanju v obdobju vsaj do 1970. leta razdeliti v naslednje izhodišče hipoteze: * Nuscheler F., Theorien nu politischen Entwicklung, v. Ovit J, Bd VIII. 67-103. Matthies V.. Friedcnsforschung und EntwKUungslaedcrfnrschung, v Civil». Bd XII. str. 210-221. * Prav tam 10 Huntington S. P . Political Order in Changing Societies. New llavcn - London 1969 " O tent vet: J Gattung. Eine strukturelle Theorie des Imperialismus, v: Imperialismus und strukturelle Gewalt, hsgb. D. Senghaas, Suhrkamp Vertag 1972. m dalje i. Galtung. Das Knegssystem v: Ganuel. Kl i terse halt und Befreiung m der Weltgescl Ischalt. Frankfurt/Main-New York 1975 in Galtung I . The Changing Interface between pace and Development Changing World v: Bulletin of Peace Proposal Nr. 2. str 145-149. '2 Vojaike intervencije Jutnoafntkc republike v Angoli m Mozambiku itd a) konflikti »znotraj« in »zunaj« držav t. i. tretjega sveta, ki jih sproža intervencija držav zunaj tega področja. Za to intervencijo je značilno »indirektno nasilje«; b) en del teh konflktov se uvršča v širši kontekst globalnega tekmovanja in spopadanja med »Vzhodom« in »Zahodom«. V tem smislu so »derivat« hladne vojne! c) poseben primer iz navedene kategorije so »direktne« intervencije zunajre-gionalnih sil v posamezne države t. i. tretjega sveta! č) nekateri primeri »indirektnega« in »direktnega« nasilja zunajregionalnih sil proti posameznim državam t. i. tretjega sveta (podpora »protirežimskim silam«, vmešavanje v secesijske vojne itd.) so že konfrontacija med razvitim industrijskim Severom in nerazvitim kmetijskim Jugom; d) konflikti v državah v razvoju, katerih vzroki so v njih samih in ki se iz latentne v manifestno fazo »prevajajo« brez močnejših in odločujočih spodbud od zunaj, to je od zunajregionalnih sil. Prevladujoči vzrok za te vrste konfliktov je »eksplozija identitete«," najpogostejše in najtesneje povezana z etničnostjo. Iz razlogov, ki so znani in ki se povezujejo s kolonialno preteklostjo Afrike, je ta pojav najbolj viden na tem kontinentu. Eksplozija identitete odkriva pomen povezave etničnosti in medijev ter je obravnavana v številnih raziskavah. Kot je mogoče razbrati iz navedene statistike, označujejo sedemdeseta leta naraščujoči »meddržavni« konflikti med državami v razvoju, ki so večinoma tudi neuvrščene. Ne da bi se bistveno zmanjšala pozornost, ki jo je znanost posvečala t. i. notranjim vojnam na tem območju, so raziskovanja, predvsem makrokvalita-tivna. zajela tudi ta vidik konfliktov. Ne glede na nesorazmerja med raziskovanji »notranjih« in »mednarodnih« konfliktov oz. vojn - o tem priča že navedena Kendejeva statistika - pa ni sporno, da je v njihovih izhodiščih mogoče najti hipotezo o nekaterih njihovih posebnostih v primerjavi s konflikti oz. vojnami zunaj prostora t. i. tretjega sveta, ki opravičujejo njihovo označitev kot »differentia specifica«. Da bi bilo možno to hipotezo preveriti oz. odgovoriti nanjo, pa je v raziskavi slehernega primera treba postaviti vprašanje notranjih in zunanjih determinant konflikta oz. vojne, to se pravi vzrokov zanj(o) in ciljev, ki si jih stranke v konfliktu postavijo, ko se zanj odločijo. In ne samo to: analiza se ne sme ustaviti zgolj pri vprašanju vzrokov in ciljev, marveč je treba seči globlje, t.j. raziskati potek kakega konflikta in njegov konec. Z vidika preveijanja hipoteze o »differentia specifica« konfliktov med državami v razvoju oz. med neuvrščenimi državami so seveda pomembna vprašanja strategije, taktike, logistike in socialne vsebine oboroženih konfliktov, njihovega trajanja, sprememb ciljev, kot so bili postavljeni v njihovih izhodiščih, dinamike prehajanja v njihovo »internacionalizacijo«, možnostih »crisis managementa«, »conflict resolution« itd. Zveza med »vzrokom« za konflikt oz. ciljem (cilji) v konfliktu in potekom (trajanjem) konflikta se mora izraiati v točki -konca* konflikta, kjer prihajajo do izraza bodisi ustvarjeni (uresničeni) cilji (vzroki) v konfliktu oz. za konflikt bodisi neuresničeni ali pa spremenjeni cilji, kot to narekuje potek konflikta. 15 Izraz je uporabil Ali Murni. Ta je optsal »komunikacijsko revolucijo« in »eksplozijo identitete« kot najpomembneje dejavnika v narattajočem nacionalističnem osvettanju. kije zajelo afrilki kontinent Primerja ga z indijskim nacionalnim gibanjem. Kot je zapisal, «je komunikacijska revolucija pripomogla razitriti in tudi globalizing otvettanje v svetu Eksplozija identitete je ena od stvari, ki je pripomogla k zaostritvi svetovne ranefnosti razvito etnično samoosvettanjc« Citirano po: The Contagion of Political Conflict in Africa and World, avtorjev Htlla in Rotschilda v: Journal of Conflict Resolution. Vol 30. No. 4. Dec. 1986. str. 716-537 V raziskavi »Konflikti oboroženega značaja med neuvrščenimi državami«14 smo obravnavali štiri oborožene konflikte, v katerih so se spopadle neuvrščene države, in sicer etiopsko-somalijskega, vietnamsko-kampučijskega, indijsko-paki-stanskega in iraško-iranskega. Kot je razvidno iz primerjave z uvodno navedenimi statističnimi podatki o konfliktih med neuvrščenimi državami, smo raziskavo zožili samo na štiri konflikte, v katerih je bila uporabljena oborožena sila ob siceršnjem večjem številu takšnih primerov. Razlog za to je, da gre v teh primerih za vojne, v katerih so se spopadale neuvrščene države, medtem ko bi v drugih neupoštevanih primerih z nekaterimi izjemami, ki pa niso pomembne za cilje raziskave, o tem komaj mogli govoriti - čeprav je res, da moremo tudi v tej množici neupoštevanih primerov ugotavljati posamezne »visoke stopnje« ravni konflikta, kot so očitna in premišljena dejanja agresije, oborožena invazija, uporaba sosednjih držav kot »sanktuarija« za gverilo, politika destabilizacije v različnih oblikah in z različno intenzivnostjo itd. Menili smo, da bomo na teh štirih primerih zaradi »razvitih« elementov konflikta, od posameznih faz njihovega latentnega stanja do stanja manifestnosti laže preverjali hipoteze in rezultate morebiti dopolnjevali z analizo drugih oboroženih konflktov med neuvrščenimi državami. V uvodni študiji za raziskavo teh konfliktov so bile navedene naslednje hipoteze: a) svet neuvrščenosti je predvsem zaradi sorazmerno visoke stopnje nerazvitosti in nedozorelosti političnih struktur izpostavljen akcijam velikih sil. Iz tega sledi, da so konflikti in protislovja med neuvrščenimi državami, ki se razvijajo v oborožene spopade in celo vojne, realnost, vendar ne takšna realnost, kot so konflikti z vzroki zanje tedaj, ko so v njih udeležene velike sile. Velike sile izkoriščajo konflikte med neuvrščenimi državami zato. da pospešujejo svoje koristi in jih v ta namen tudi spodbujajo; b) neuvrščene države oz. države t. i. tretjega sveta so relativno »avtonomne«, ko gre za konflikte, njihove vzroke, potek in konec. Ta »avtonomija« se izraža v podobnostih, ki so med nekdanjimi plemenskimi konflikti in konflikti, ki se zdaj pojavljajo med neuvrščenimi državami; c) konflikti, v katerih se uporablja oborožena sila in ki po svojih značilnostih ustrezajo »bistvenim« elementom definicije vojne, imajo določene posebnosti (differentia specifica), katerih pomembnost je tolikšna, da bi jih mogli obravnavati kot posebno kategorijo, zlasti če jih primerjamo z vzroki zanje, kot jih je najti v zgodovinskem razvoju Evrope; č) oboroženi konflikti (vojne) med neuvrščenimi državami so realnost, v kateri se izraža uresničevanje nacionalnih interesov, kot to pojmujejo v posameznih neuvrščenih državah, torej sodijo v t. i. realno politiko. Neločljivo povezano s to hipotezo je pojmovanje, da neuvrščenost ni pojav »sui generis« v mednarodnih odnosih, kjer sodelovanje izrine konflikt, v katerem uporabljajo sredstva prisilje-vanja." Najostrejše oblike tekmovanja v mednarodnem prostoru so konflikti, ki vsebujejo dve fazi, tj. fazo latentnega in fazo manifestnega konflikta, dva dela v vzpenjajoči se konfliktni spirali. Analitična vrednost takega razločevanja je nedvoumna. Ko se konflikt pojavi v svoji manifestni obliki, se bodisi raziskovalec bodisi politik praktik vprašuje, kje so koreni konflikta; prvi zato, da ga lahko analizira in razloži u Vlado Bcnkn. Konflikti med ncuvrVentmi državami, preliminarna raziskava. Ljubljana. december 1986. str. 1-45; Konflikti med itcuvrMenimi državami. Ljubljana, december 1987. ta. I - 78 - oboje kot del tirtc raziskave NcuvrWeno« kot mcdnarodnopolilrtia prakaa. Raziskovalni initilut FSPN. Center za mednarodne odnose. 19 Vlado Benko, Konflikti med neuvrščenimi državami. Ljubljana 1986. op. eh., ttr 3-4. ter od posamičnih primerov utre pot v generalizacijo, drugi pa zato, da bi mu taka raziskava pripomogla k razrešitvi konflikta. Pomembnost te. t. j. latentne faze v konfliktni spirali, je očitna glede na to, da tisti del konfliktne teorije, kL se sprašuje o vzrokih konfliktov, išče odgovore na to vprašanje prav v tej fazi.1* S stališča prakse v mednarodnih odnosih in tistega njenega dela, ki se srečuje s konflikti kot njenim stanovitnim elementom, pa je že dolgo odprto vprašanje preprečevanja konfliktov, ki bi ga bilo mogoče laže praktično reševati, če bi bil dan, razvit in uporabljen instrumentarij za njihovo odkrivanje, t. j., ko so elementi konflikta »in statu nascendi«. Prav tu se morajo srečati potrebe v mednarodni praksi in ambicije raziskovalcev. Ker je - mimogrede povedano - prav raziskovanje sporočil v sredstvih množičnega obveščanja, naj gre za službena ali neslužbena sporočila, eno od ključnih področij odkrivanja, je nedvomno, da bi mogla imeti komunikologija bistveni delež tega znanstvenega prodora. V raziskavi vzrokov za konflikt se tako na splošni analitični ravni kot v posameznih primerih sprašujemo o (morebitnih) njihovih specifičnostih. Tudi v raziskavi. o kateri poročamo, se ukvarjamo z njimi, ker je to vprašanje vsebovano v nekaterih hipotezah, ki smo jih navedli, obenem pa izratamo domnevo, da čim manj je vzrok za kakšen konflikt specifičen in čim manj je vzroke zanj mogoče ugotoviti, tem težje je iskati rešitev zanj, in seveda nasprotno. Odkrivati specifičnosti v konfliktih med neuvrščenimi državami bi torej tudi pomenilo olajšati prizadevanje za njihovo razreševanje, ko se pojavijo v svoji manifestni obliki, pa seveda tudi olajšati prizadevanja za njihovo preprečevanje. Obstajajo različne delitve navedenih dveh faz v konfliktni spirali, z različnimi poimenovanji njihovih »ravni«. V tej raziskavi uporabljamo Rummelovo delitev elementov konflikta, ki se nam je zdela primerna za iskanje odgovorov na vprašanja, ki smo jih že navedli." Konflikt na situacija ima dve ravni, to je raven latentnega in raven manifestnega konflikta. Medtem ko se empirične manifestacije druge, tj. manifestne ravni, pojavljajo v specifičnih dejanjih, konkretnih akcijah, premišljenih dogodkih, zahtevah. nemirih, umorih, revolucijah in vojnah - v mednarodnih odnosih so znane različne variante t. i. eskalacije predvsem sredstev prisiljevanja - se na prvi ravni pojavlja konflikt kot potencialnost, kot možnost, ki v konflikt no situacijo kot izhodišče za manifestni konflikt prehaja preko konfliktnega »prostora« in dispozicij za konflikt v konfliktno strukturo. Latentna faza konflikta se pričenja s »prostorom« konflikta oziroma točneje »prostorom« možnega konflikta, tistega, kar lahko nastane zaradi pomenov, vrednot, norm. statusa in razreda, ki jih daje človek posameznim sestavinam družbenega prostora. V tej zvezi je treba povedati, da je napačno klasificirati stvari kot vire '* O len. kako se v analizah pojavila raznovrstno« vzrokov ra vojne med drla vami. pričata dve oMirnejb besedili, in Sicer K.J. Gantzela Topografija vzrokov za vojno (System und Akteur. Beilracgc zur vergleichenden Kricgsursachenlor-schung. Düsseldorf 1972). in Zbornik K W Dcutscha in D Scnghaasa Die Schmie zum Krieg Systemebcnen. hntschei dungsstadien und Forschungsergebnisse. v: Aus Politik und Zeitgeschichte (Beilage zur Wochenzeitung das Parlament). B 47 21 November 1970. Gantzel razlikuje med ninan|imi in notranjimi pojasnjevalnimi hipotezami (npr. rivaliteta moči ali pa prehajanje notranjih napetosti v mednarodno okolje - eksicmalizacrja), Deutsch in Scnghaas pa razlikujeta meti testimr sistemskimi ravnmi Tciiičc je danes na zunanjih dejavnikih, ko gre za pojasnjevanje vzrokov za vojne. Vendar pajc K I Gantzel v besedilu, ki je alio kasneje (Another Approach to a Theory on the Causes of Interoacional War. v: Journal of Peace Research. Bd Willi 1). str 39-55. 1981) opozoril, da so bih stoletja notranji druibeni dejavniki, ki determiniralo vzroke za vojno, zapostavljeni v primerjavi z mednarodnimi dejavniki. " R. Rummel. Understanding Conflict and War. Vol. 3. The Conflict Helix. Sage Publications. Haisted Press Division. John Wiley and Sons. New York. Sydney. London. Toronto. 1976. zlasti str. 235-289. Izrazi. ki jih uporaNja za označitev posameznih faz v konfliktni spirali, so: conflict-space. conflict-structure, coallict-situalion. the initiation phase, the balancing o( power phase itd. konflikta. Zemlja, imetje, lastnina, objektivna neenakopravnost, objektivne ovire, fizična moč in fizično nasilje sami po sebi ne vsebujejo konfliktnega potenciala. Če postanejo subjekti konflikta, se to dogaja zaradi vloge, kakršno imajo v človekovih vrednotah, pomenu, normah, statusu in razredu. Na najbolj splošni in osnovni socialni ravni so temelji družbenih konfliktov pomeni in vrednote, ki jih človek namenja realnosti, norme, s katerimi presoja realnost, status, kakršnega ima nasproti drugim ljudem, in razred, ki mu pripada. Končno je to »prostor« aktivnega odnosa človeka do kake stvari, ideje itd., tako da je mogoče reči, da je prostor človekovih interesov tudi prostor potencialnosti konfliktov. Toda potencialnost je samo ena od ravni realnosti, druga raven se pojavlja v dispozicijah-tetnjali porajati nasprotujoče si interese predvsem tedaj, ko gre za človekove osnovne potrebe, kot so varnost, status, standard itd. Vse te potrebe dajejo moč tendenčno nasprotujočim si interesom. Ta težnja se krepi s sociokultur-nimi distancami med posamezniki in družbenimi skupinami - pisec navaja religijo, filozofijo, znanost, etiko, pravo, jezik, imetje, moč, prestiž, razred - vpliv te krepitve pa se izraža v obnašanju subjektov. Čim večje so te distance, tem verjetnejše je. da dobi obnašanje naravo nasprotovanja. Čim večje so te distance, tem močneje vzniknejo nasprotujoče si dispozicije iz stanja potencialnosti v dejanske težnje. Čim bolj skladne so te distance, tem večja je stopnja kristalizacije konflikta in njegove strukture. Struktura konflikta v konfliktni spirali edino nakaže obstoj dispozicij, ki vodijo v konflikt, v fazi. ki sledi. tj. v konfliktni situaciji, pa so nasprotujoči si interesi in nasprotujoča si obnašanja aktivirana. Spodbude za aktivizacijo tendenčno nasprotujočih si dispozicij, interesov in obnašanj so različne, med izrazitejše pa moremo vsekakor šteti potrebe po varnosti, zaščiti, uveljavljanju itn. Prevladujoči elementi konfliktne situacije postajajo konfliktni interesi, v kon-fliktnem obnašanju pa postopoma prihaja do izraza volja oz. pripravljenost uresničiti moč v prid interesom. Vendar pa se za razvoj konfliktne situacije zahteva več kot zgolj obstoj nasprotujočih si interesov. Potrebna sta še dva druga elementa, in sicer struktura pričakovanj, znotraj katerih so interesi oz. so ti interesi aktivirani, in sposobnost uresničiti interese. Medtem ko je treba pričakovanja razumeti kot nakazani oz. napovedani izid konfliktnega obnašanja, je s sposobnostmi mogoče razumeti tiste vire oz. sredstva, ki omogočajo uresničevanje moči oz. verjetnost njenega uresničevanja. S tem so dane možnosti za prehajanje konflikta v njegovo manifestno fazo, v konfrontacijo družbenih sil, do katere je lahko priti na različne načine, premišljeno ali po naključju, z dejanji ali z enim samim dejanjem, s počasnim »zorenjem« konfliktne situacije ali pa nepričakovano itd." Kot smo že nakazali, obstajajo številne oblike manifestacij konflikta, to je akcij, ki jih države uporabljajo v manifestni fazi." Toda ne glede na sorazmerno " Obstajajo različne tipologije, kise tianatajo na izbruh konflikta Tako navaja J B DutoscHc naslednje tipe: izbruh z odločitvijo (vlada kake države zaradi nczaraterestranosti svojega prebivalstva -umetno« s-zbudi konflikt, ko sptejtne sklep o kaki zahtevi), izbruh konflikta ob -priiožDosti- zanj (te določena mednarodna konstelacija ustvari priložnost za uresničitev kake zahteve), izbruh zodločitvijo kake države, vendar ne v zvezi s kako zahtevo, a razplet dogajanja povzroči konflikt, ki je v zvezi s kakim objeklom. in končno izbruh z »dozorevanjem« kakega problema. Na določitev teh tipov je pisec navezal motnosti za razreševanje slehernega od njih J B DuroseDc. Let conflits intemationaui. Revne fran^aise dc science politique, avril 1964. No. 2. in Le Conflit de Trieste " K- J. Hotsti naiteva naslednje oblike akcij, ki jih uporabljajo države v manifestni fazi konflikta: 1 protestne now; 2. zanikanje in obtožbe: 3. poziv ambasadorja, da pode na »poročanje«. 4. dokončni odpoklic ambasadorja: 5. grožnje z »restumi posledicami«, če ne bodo ustavljene akcije kake države oz. te kaka država ne bo ustregla določeni zahtevi; 6. grožnje z omejenim ali pa totalnim ekonomskim bojkotom, embargovn. pa tudi blokado; 7 ekstenzivna in uradno vodena propaganda kake države dušna in na tujem: 8 uresničitev omejenega alt pa totalnega ekonomskega bojkota ah embarga. 9. veliko število teh akcij, ki segajo od grožnje z uporabo nasilja in občasnih izbruhov dejanskega nasilja, pa do dejanskega nasilja, je treba poudariti, da vse te oblike manifestacij konflikta niso mera za konflikt, čeprav so indeks za konfliktno obnašanje. Merjenje konflikta zahteva analizo predhodno obravnavanih elementov »prostora« za konflikt, strukture konflikta in konfliktnih razmer. Zavoljo tega smo jim tudi posvetili tolikšno pozornost. Načelno je mogoče trditi, da je opredelitev »objektov« konflikta oz. ciljev, ki jih imajo stranke v njem, najlažja v fazi manifestnosti konfliktnega obnašanja, ko jo je mogoče določiti na temelju akcij in reakcij strank v konfliktu. Vendar pa se ti objekti oz. cilji že nakazujejo v predhodnih fazah, zato je prav - kot smo že predhodno poudarili - da se v analizi latentne faze konflikta in njenih elementov poskušajo odkrivati nastavki objekta(ov) oz. ciljev v konfliktu. Tipologije »objektov« v konfliktu so različne. Tako je J. B. Duroselle omejil tipe objektov na dvoje temeljnih tipov, s tem da je uporabil merilo teritorija za razločevanje. Konflikte je razdelil na teritorialne in neteritorialne. V prvi skupini je navedel štiri, v drugi pa šest tipov, vendar je zaradi možnosti, da bi se lahko sleherni od tipov »neteritorialnega« konflikta še podrobneje členil, ostal pri treh glavnih tipih neteritorialnih konfliktov, to je konfliktih s povsem ali pa z delno ekonomskimi motivacijami, konfliktih z ideološkimi motivacijami in konfliktih z motivacijami »moči«.:° Medtem ko je opredelitev teritorialnih konfliktov in motivacij zanje v glavnem sprejemljiva zaradi poudarjanja teritorija kot merila za razločevanje, pa se pri drugem temeljnem tipu, to je pri neteritorialnih konfliktih pojavljajo problemi, ker se en sam element pogosto zelo redko pojavlja v čisti obliki, še več, pogosto se ti elementi pojavljajo v neločljivi, celo nerazločljivi mešanici. Kot pa nam pove npr. iraško-iranski vojaški konflikt, so vzroki zanj tako »teritorialni« kot »neteritorialni« elementi, tako daje tudi v tem pogledu Durosel-lova klasifikacija vprašljiva. Tudi v tipologiji K.J. Holstija se pojavlja teritorij kot osrednja kategorija pri določanju objekta v konfliktu.21 Zanimivo je razmišljanje E. VVeedeja, v katerem ima teritorij pomembno mesto kot objekt konflikta. Tako ponuja konstrukt t. i. mejne in varnostne dileme.M Pri eni in drugi »dilemi« je treba računati z resno nevarnostjo preraščanja konflikta v vojno. Tako je v zvezi z vprašanjem teritorija označil razmejitev med driavami kot enega bistvenih problemov, ker se veže na konstitutivne elemente države. Takšna mejna dilema se pojavlja zlasti z novoosvobojenimi državami Afrike in Azije kot dediščina kolonialnega sistema. Zanjo meni, da je tendenčno nerešljiva oz. težko rešljiva, kar je razvidno iz številnih primerov teh držav, ki uporabljajo orožje, da bi razrešile vprašanje meja. Enako velja tudi za varnostno dilemo, vendar z eno bistveno razliko, namreč da se v mejni dilemi pojavljajo formalna prekinitev diplomatskih odnowv; 10. medne, vendar 4e delne •voja*ke> akcije, kot so alarmi, odpovedi dopustov. delna mobilizacija. 11. oviranje ali pa tudi ustavitev prometa in komumkacri med drlavtjam strank v konfliktu: 12. formalno uvedena blokada. 13 izredna, vendar le omejena uporaba sile. oborožene represalijc: 14. vojna, ki pa lahko vsebuje Številne variante glede na cilje strank v konfliktu, raven uporabljenih oboroženih sil, geografskih vidikov operacij Itd. Več o tem. K.J. Holsti, op. ctt., str. 455 m dalje. M J. B Duroselle. Le Conflit de Trieste, s». 431-485 11 Na podlagi empirične raziskave omenjenega pisca o mednarodnih konfliktih med vojnama (38) in mednarodnih konfliktih v obdobju 1945-1969 (39) je opredeljenih sedem glavnih upov ob(cktov oz ciljev v konfliktih udeleženih držav, ki pa jih ne navajamo Iz rezultatov te raziskave |e razvidno, da se najpogosteje pojavljajo konflikti v zvezi s tentorium (vpratanjc teritorialne oblasti, pravice do teritorija, nadzor nad etničnimi manjšinami itd ), kar velja tudi za obdobje po drugi svetovni vojni. K. J. Hobti. op al., str. 453-455. a E. Weedc. Konfliktforschung. Einführung und Uberblick. Westdeutscher Verlag 1986. str. 100-109 objektivni dejavniki, s pomočjo katerih je mogoče konflikt blokirati," medtem ko je obravnava t. i. varnostne dileme skorajda povsem prepuščena subjektivni presoji, kar je seveda ugodno za nastanek kakega konflikta in njegovo prehajanje v vojno. Za raziskovanje oboroženih konfliktov med neuvrščenimi državami je po naši presoji pomembno vprašanje, ali se - glede na Weedejevo tipologijo - mejna in varnostna dilema praktično nestapljala v eno, to je, da vprašanje meje vključi tudi vprašanje varnosti. Etiopsko-somalijski konflikt leta 1977,-' ki ga je upravičeno mogoče opredeliti kot vojno, je bil v bistvu nadaljevanje že v desetletjih poprej spočetih konfrontacij med oboroženimi silami Etiopije, prebivalci somalijskega etničnega izvora, ki prebivajo na ogadenski planoti - ta je v sestavi Etiopije - in obmejnimi enotami somalijske vojske. Temeljni elementi za ta konflikt so bili podani v stoletjih daleč nazaj s smermi naseljevanja Somalijcev in Etiopicev in njihovega križanja, razlikami med enimi in drugimi v jeziku, religiji itd., dispozicije in težnje k nasprotujočim si interesom pa so postale zaznavne z etiopsko okupacijo ogadenske planote, do katere je prišlo konec 19. stoletja in s katero se je Etiopija praktično vključila v proces delitve Afrike, ki so ga začeli evropski kolonizatorji. S tem, da je ostala razmejitev med Etiopijo in Somalijo nespremenjena tudi potem, ko je Somalija 1960. leta postala neodvisna, da je z nastankom te države somalijsko nacionalno gibanje dobilo močno spodbudo, so bili ustvarjeni pogoji za aktiviranje nasprotujočih si interesov obeh držav, ki so se koncentrirali ob vprašanju ogadenske planote, naseljene pretežno s prebivalci somalijskega etničnega izvora. Bistveni za prehod konflikta iz njegovega latentnega v manifestno stanje so bili dejavniki »notranjega« okolja, in sicer po eni strani somalijskih teritorialnih zahtev. po drugi strani pa presoje Somalije, da so notranje razmere v Etiopiji — konflikti v njenih vrhovih po zrušenju Haile Selassieja - takšna, da je somalijski politični vrh upravičeno pričakoval uspeh vojaške akcije. S tem ni rečeno, da »mednarodnega okolja« ni treba upoštevati, saj področje t. i. afriškega roga ni bilo eliminirano zaradi strateških računic obeh supersil. Tudi v tem pogledu kaže pritrditi D. Senghaasu, da je razvoj t. i. tretjega sveta veliko bolj povezan z mednarodno in svetovno politiko, kot je bilo to značilno za konflikte na evropskih tleh v preteklih stoletjih.15 O vplivu mednarodnega okolja pa je mogoče govoriti, ko gre za konflikt, konkretno za njegovo stopnjevanje ne v smislu njegove teritorialne 23 S pomočjo geografskih dejstev oz kakih diugih objektivno preverljivih dejstev Npr vlogi anketnih komisij pri razreševanju sporov med državami. 24 Širtc voiatke operacije med Etiopijo in Somalijo so se pričele 23 VII 1977. ko so se somabke oborožene sile pridružile napadom pripadnikov zahodnoaomabkega osvobodilnega gibanja na etiopsko vojsko na ogadenski planoti V obsežno materialno vojaiko pomočjo Sovjetske zveze je etiopski vojski postopoma uspelo preiti iz defenzive v ofenzivo, tako da je Somalija marca 1978 umaknila svoje oborožene sil« s spornega območja V spor je posegla Organizacija afnike enotnosti že februarja 1964. to je daleč pred izbruhom sovražnosti tirlih razsežnosti Julija 1978 je bila na konferenci iefov držav ali vlad OAE v Kartumu sprejeta resolucija, ki zahteva potrditev načel spoitovanja teritorialne in politične integritete. nedotakljivosti obstoječih meja. ncvmeSavanja v notranje zadeve diugih držav m mirnega razreševanja sporov Spor med Somalijo in Etiopijo ni razreten 25 Vietnam je dobil status polnopravnega dana gibanja neuvrščenosti 1973. leta. medtem ko je Kampučija v tem gibanju od 1961. leta Od 1979 leta pa do danes njeno sodelovanje v tem gibaniu ni rdeno glede na spor zaradi priznanja Hamrinovc vlade in vlade demokratične Kampučije. Do prvih oboroženih popadov med Vietnamom in Kampučijo je pnilo 1975. leta. ko so kampučijske oborožene sik prodrle na nekatera območja Vietnama, na kal je vietnamska vojska odgovorila s protinapadom. Do novih spopadov je pnilo 1978. leta. Ti so se nadaljevali tudi v naslednjem letu. ko so vietnamske oborožene sile v Širokem obsegu prodrle v Kampučijo. zasedle njen večji del in v Phnom Pcnhu postavile Hamrmovo vlado Odtlej poteka oborožen boj med vietnamskimi okupacijskimi četami po eni m silami odpora Demokratske Kampučije po drugi strani. razširitve, marveč z udeležbo »zunanjih« sil. ko so se na etiopski strani pojavili prostovoljci s Kube oz. ko je Sovjetska zveze kontinuirano in masovno pošiljala Etiopiji vojaško opremo, tudi težko orožje. Končno je bil vpliv mednarodnega okolja čutiti tudi ob koncu tega konflikta, ko se je morala etiopska vojska ob tihem sporazumevanju ZDA in Sovjetske zveze odreči napredovanju čez somalijsko-etiopsko mejo, čeprav je Somalija doživela vojaški zlom. Sklepi, ki smo jih povzeli iz analize tega vojaškega konflikta med neuvrščenima državama, so naslednji: a) somalijsko-etiopski konflikt izhaja iz meje. kot je bila vzpostavljena Etiopiji v prid ob imperialistični delitvi Afrike, to je z ekspanzijo Etiopije na ogadensko planoto; b) Ogadcn, ki je v celoti naseljen s prebivalstvom somalijskega etničnega izvora, je ostal Etiopiji tudi po koncu druge svetovne vojne in z nastankom neodvisne Somalije. Etiopija na spremembe meje ni pristala. Somalija pa jo je imela za ostanek kolonialnega sistema; c) vzpostavitev Somalije kot mednarodnopravnega subjekta in hkrati nosilca somalijskih nacionalnih zahtev je omogočila prehajanje latentne v manifestno fazo konflikta. Pri tem je treba upoštevati tudi razraščanje nacionalnega osveščanja Somalijcev v in zunaj Somalije; č) kot meddržavni konflikt, v katerem sta se spopadli armadi obeh držav, na začetku še ni vseboval znamenj medblokovskega spopadanja oz. posrednega spopadanja Sovjetske zveze in ZDA. Ali natančneje: do meddržavnega konflikta ni prišlo zaradi spodbud iz mednarodnega okolja, marveč so bile spodbude notranje; d) potek konflikta pa je hkrati z nekaterimi okoliščinami, ki izhajajo iz lokalnih in regionalnih dejavnikov - vprašanje Eritreje npr. - omogočil velikim silam, zlasti Sovjetski zvezi, da so položaj izkoristile sebi v prid in se zasidrale na tem področju; e) problem meje med Etiopijo in Somalijo je tudi ob koncu vojaškega konflikta ostal nerazrešen, ker ni mogoče pričakovati, da bi-se Somalija odrekla svojim upravičenim teritorialnim zahtevam. Tudi elementi za vietnarnsko-kampudjski vojaški konfliktso bili ustvarjeni nekaj stoletij nazaj z mešanim prebivalstvom v delti Mekong in s konstantno, že od francoske kolonizacijske oblasti obstoječo infiltracijo Vietnamcev v Kampučijo. »Prostor« za konflikt je bil vzpostavljen z različnostmi v številnih dejavnikih med Kampučijci in Vietnamci, dispozicije za prehajanje v nasprotujoče si interese pa so bile pospešene tudi z večdesetletno vietnamsko okupacijo delov Kampučije. Tako kot to velja za etiopsko-somalijski konflikt, tako se tudi v tem primeru ugotavlja počasno oz. postopno dozorevanje konflikta, to je njegovega prehajanja iz latentne v manifestno fazo. Kolonialni sistem je sicer začasno zastrl in utišal sovražnosti med kampučijskim in vietnamskim prebivalstvom, še preden seje ta sistem na tem prostoru ustoličil. Ko pa sta deželi postali neodvisni, se je ob nerešenih vprašanjih razmejitve pojavi- O konfliktu med demokratično Kampučijo in Vietnamom so razpravljali tudi v neuvrščenem gibanju, vendar brez rezultatov, ki bi konflikt razrešili skladno z načeli lega gibanja Tudi v OZN. posebej v Varnostnem svetu, razprava o kampočijskem vpraianju ni dala rezultatov, ker je Sovjetska zveza dala veto na predlog resolucije, t katero so zahtevali umik vietnamskih čet t kampučijskega ozemlja Pač pa je b