Carobna roža. (Konec.) Dosti časa je bilo treba, preden so vojaki izpraznili vse sobe. Nazadnje je prispel zadnji čoln m s tem bi se moral odpeljati tudi kralj Srdan, ki je dotlej stal na obali. Ves ta čas se je Svetoljub, ko je bil napolnil vse sobe, sprehajal s princesinjo na obali. Srdanu ni bilo nič kaj po volji, ko ju je videl tako zadovoljna; v njegovem srcu se je začela vzbujati stara zavist napram svojemu sorodniku. Zdaj ga je sovražil še bolj, ker je hotel vzeti za ženo princesinjo, katero si je on sam želel za kraljico. Srd in zavist sta ga obvladala tako, da se je sklenil kruto maščevati nad obema. Izmislil si je.zloben načrt. Ko je odšla zadnja barčica z zlatom in je ostala pri otoku §amo še ona, na kateri se je hotel odpeljati on sam, je pristopil k Svetoljubu in ga je Ijubeznivo prosil, naj doverie do čolna ministra, ki je še vedno stal vrh grajskih stopnic. , T Rvotoliub ni slutil nič hudega in se je oddaljil od Liljane. Niti ni prispel do prvih stopnic, ~kar zagrabi Srdan princesinjo, skoči z njo v čoln in hitro odvesla proti ladjam. Na krik drugih deklic se je Svetoljub naglo obrnil in videč, kaj se je zgodilo, je brž potekel proti obali, prevzet od žalosti in skrbi. Čoln je bil že precej daleč. Svetoljub je uvidel, da bo težko rešiti princesinjo. Ali baš ko je hotel skočiti v vodo, da bi plaval za čolnom, se je pojavil na nebu ogromni zmaj, se je spustil na čoln, zgrabil kralja Srdana ter ga odnesel v oblake. V istem trenutku je neka svetla oseba sedla v čoln poleg princesinje in je veslala nazaj proti otoku. Svetoljub je pritekel in dvignil Liljano iz čolna, v osebi pa je spoznal vilo Srečo, katera mu je bila nekoč darovala čudovito rožo. »Obljubila sem ti bila, da me boš videl še enkrat. Glej, svojo obljubo sem izpolnila. Od najinega prvega srečanja sem te vedno spremljala in zadovoljilo me je, ker sem videla, da se poslužuje.š čarobne rože na tako lep in plemenit način. Prosim te, da jo pridržiš še nadalje, hrabri moj Svetoljub, in da z njeno pomočjo pomagaš slabotnim in revnim ter braniš pravico. Dosti težkoč in nevarnosti si prestal, ali sedaj čaka sreča tebe in tvojo princesinjo. Ni se treba več bati Srdana, ker ga ne bosta nikoli več videla. Vedela sem, da mu ti osebno nisi hotel storiti nio žalega, ker ti je sorodnik. Zato sem v primernem trenutku poslala onega zmaja, ki ga je odnesel v neznane kraje, odkoder se ne bo več povrnil. Zdaj se vrni v svojo deželo s temile ladjami. Pozdravljam te. Preden odidem, dajem ti dolgo življenje in vsako srečo s tvojo lepo princesinjo.« Po teh besedah je vila izginila. Stari minister je bil tako vesel radi tako srečnega konca, da je kljub svojim letom kar začel skakati po obali. Svetoljub je najprej dovedel svojega konja, potem so se pa vsi vkup ukrcali na ladje, ki so bile sedaj polne zlata, in so se napotili proti domu. Ko so dospeli, sta se Svetoljub in Liljana poročila in nato sta bila kronana za kralja in kraljico. Vse svoje nadaljnje življenje sta prebila v sreči in miru. M-edv-ectel-;. (Povest v slikah.) 39. Miško v veliki stiski. »Aha! Moj Miško!« reče hudobna čarovnica. »Prišel si mi v pest. Zastonj, da se braniš, ker te močno držim. Peljem te v zapor v ono-le kolibo.« Od nikoder žive duse. Miško je ves trepetal od strahu. 40. Čarovnica zveže Miška. Čarovnica odvede Miška v kočuro in ga vsega zveže. Konec konopca pritrdi za obroček, ki je zabit v zid. Nato pusti Miška samcga in mu še pravi: »Ne boš mi več pobegnil. Vrv je mo.na. Grem, da pokličem orjaka Jožeta.« (Dalje sledi.)