192
v
Železni močnik.
Prišel je pritepenec k neki kmetiški ženi v hišo, in jo prosi, naj bi mu kaj jesti dala. Žena mu nevoljno odgovori, da mu čisto nič nima dati. Lačni pritepenec jo pa le dalje nadlegova in prosi, naj bi mu kaj prinesla, ker je že strašno lačen. Ko se pa žena pri vsem tem sprositi ne da, si potepuh izmisli zvijačo in pravi kmetici: Prinesite mi vsaj košček železa, ponvo in malo vode noter, da si skuham »železen močnik". Žena mu to da. On vzame ponvo, dene va-njo košček železa, nalije vode in postavi vse skupaj k ognju. Kadar voda zavre, potegne košček železa iz nje, prosi ženo malo soli, ktere mu tudi da, in vodo posoli. Zdaj reče ženi: Prinesite mi le še malo moke. Žena mu tudi moke da, ker je bila zlo željna zvediti, kakošen vendar mora biti »železni močnik." On moko vsuje v krop, in ko nekoliko časa vre, postavi ponvo od ognja, odlije krop in zmeša. Nazadnje ji reče še za maslo, si lepo zabeli, z velikim veseljem pojužina ^železni močnik", li brado obriše in gre  naprej.    Radovedna  žena  pa,  ktera  pred  ni imela
čisto nič pri hiši, je zdaj vsega zadosti skupaj nanosila, da je le vidila, kako se kuha  —  »železui močnik lu
J. S. Kranjskogorski.