ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 27. julija 2000
Leto X, št. 15
MEJA NA REKI str. 2
ZACUMPRANA ISTRA str. 4-5
Če bi zdaj šaular bijo...
Če bi zdaj šaular bijo, bi gvüšno vöponüco vse tiste možnosti (lehetőségeket), stere majo gnešnji mlajši v Porabji. Tabori, izleti, kolonije...
Kumin se je šaulsko leto končalo, so se eni mlajši iz Števanovec že pripravlali v tabor v Trento. Te tabor je bijo na ednom najlepšom konci Slovenije, v Triglavskom narodnom parki. Mlajši so cejli keden preživeli med viskimi planinami, pri ednoj najlepšoj reki (folyó). Sočo ojdijo občüdovat lidgé s cejle Evrope. Leko, ka naši mlajši tau zdaj ešče sploj ne znajo ceniti?
Dobro vejmo, najmenkši mlajši v Porabji več ne ali pa samo sploj malo gučijo slovenski. Zatok pa v vrtce cejlo leto ojdijo vzgojiteljice iz Murske Sobote, ka bi je včile materno rejč. Vsi vejmo, ka se rejč najležej tak navčiš, če si med takšnimi lidami, steri go gučijo. Zatok so pa mlajši iz vrtcov, mamice pa vzgojiteljice letos tö šli v soboški vrtec (od 24. do 27. julija), gde so vküper bili s svojimi vrstniki. Te tabor bi pa svoj cilj te dosegno, če bi se mamicam nej vnaužalo s svojimi mlajši slovenski pugučavati, ka bi tisto, ka so se
cejlo leto navčili do jeseni, nej pozabili. Ovak pa strokovnjaki tak pravijo, ka male mlajše gezika nej trbej včiti, liki samo gunčati trbej z njimi v maternom geziki. Letošnji tabor za malčke (óvodások) je organizirala Državna slovenska samouprava.
Na konci juliuša pa v avgustuši tö več taborov bau, stere bi šaularge leko (morali) vöponücali za včenje matemoga gezika. Od 24. juliuša do 5. avgustuša de v Domžalaj pri Ljubljani Poletna šola slovenskega jezika, na stero do šle štiri učenke iz Porabja. Na tau šaulo pridejo
slovenski mlajši s cejloga sveta, držijo se pri držinaj, stere majo mlajše k njim vrstnike. Zatok se pa te, zvün šaule, »doma« tö včijo. Pri tej mlajšaj se te najbole vidi, kelko so se navčili. Gda domau pridejo, bole radi pa bole batrivno gučijo slovenski. Poletno šaulo slovenskega jezika organizira Ministrstvo za šolstvo in šport R Slovenije.
Od 30. julijuša do 6. avgustuša de na Tolminskom Tabor mladih - Tolminska 2000, steroga organizira Svetovni slovenski kongres. V te tabor de šlau 13 mlajšov s seničke pa vara-
ške šaule. Razen nji pridejo eške drugi zmejski (határon túli) slovenski šaularge. Spoznavali do se s Primorsko.
Od sredine avgustuša do mlajši iz Števanovec šli v Likovno kolonijo, stero letos organizira Zveza slovenskih kulturnih društev v ltaliji. Letošnja, 30. kolonija, bau v Špetru pri Čedadu.
Te pa pomaleg tak konec leta bau pa do naši mlajši tanazaj v šaulo šli. Iz tauga leko vidite, če si zdaj kakšen Porabski šaular ne najde kakšen tabor ali kakšno kolonijo, te je rejsan manjak. Pa te smo eške o
tom sploj nej gučali, ka največkrat te tabori mlajše pa stariše nika ne koštajo, tau jim plačajo slovenske organizacije (Državna slovenska samouprava, Zveza Slovencev na Madžarskem) ali kakšne slovenske inštitucije. Za organizatore je najvekšo plačilo, če se mlajši dobro počütijo pa se kauličkaj malo navčijo slovensko. Dapa zatok dostakrat težko dobimo mlajše ali nagučimo stariše, naj je pistijo v te tabore pa kolonije.
Ena bogokletna (istenkáromló) misel mi je na pamat prišla. Leko, ka tisto, za ka se nam nej trbej trüditi, ka skurok zaupston dobimo, tisto ne znamo tak ceniti pa poštüvati, kak bi se šikalo.
V Budimpešti več gezero mlajšov cejlo leto na cestaj živi. Stariške, steri delat ojdijo, jim klüč od stanovanja (lakás) v šinjek povejsijo, pa je njajo. Dostikrat brez zajtrka, oböda... Naj se gornajdejo, kak se vejo! Te je pa zatok dun baukše, če mi naše slovenske mlajše v tabore pa kolonije pošilamo, pa nika drugo ne prosimo od nji, samo tau, ka bi svojo materno rejč radi gunčali.
Marijana Sukič
2
Meja na reki - Grenze im FIuss
Končna postaja hrepenenje!
Čeprav lahko brez večjega tveganja uvrstimo mednarodni gledališki festival Meja na reki-Grenze in Fluss med nadvse zanimive in pomembne kulturne dogodke v srednji Evropi, ima že vse od začetka kanček grenkega priokusa. Namreč gledališki festival organizirata slovenska in avstrijska Radgona, v program pa se še doslej ni uspelo vključiti Kulturnemu društvu člen 7 za avstrijsko Štajersko, edini in uradno priznani organizaciji, ki zastopa kulturne in tudi politične interese Slovencev, ki živijo v avstrijski zvezni deželi Štajerski. Zlasti nerazumljivo ali nesprejemljivo je to zdaj, ko ima Kulturno društvo v Potrni/Laafeldu, prvem naselju pri avstrijski Radgoni/Bad Radkersburgu, svoj kulturni dom v obnovljeni hiši staršev tudi v Porabju domala vsem znanega dr. Avgusta Pavla. Pavlovo hišo so uradno odprli najvišji predstavniki Avstrije in Slovenije, v njej so se doslej zvrstile številne zelo raznolike kulturne prireditve, in nenazadnje, tu je bilo že več srečanj avstrijskih in slovenskih politikov na najvišji ravni. Ker niso bili vključeni v program Meje na reki, so v Pavlovi hiši pripravili razstavo likovnih del slikarke Mony Khouri, ki že deset let živi v Avstriji, rodila pa se je v Damasku v Siriji.
Te dni se prireditve 6. gledališkega festivala Meja na reki izte-
kajo. Zadnji dogodek bo v nedeljo na Glavnem trgu v avstrijski Radgoni, kjer bo pod naslovom Praznik narodov, koncert avstrijskih, slovenskih, hrvaških in madžarskih glasbenih skupin. Sicer pa smo lahko od nedelje, 17. julija spremljali v slovenski in avstrijski Radgoni številne kulturne dogodke, ki so potekali pod motom Končna postaja. Hrepenenje! Na ta način so organizatorji opozorili na relativno izoliranost regije ob meji, ki je bila nekoč povezana tudi z železniško progo, zdaj pa avstrijska stran namerava železnico ukiniti, medtem ko je na slovenski strani po skoraj opuščenih tirih le redek tovorni promet. Organizatorjem, s slovenske strani je to gornjejeradgonska Zveza kulturnih društev in skupin, je uspelo pritegniti priznane umetnike, ki so sodelovali oziroma do nedelje še bodo, v okoli štiridesetih različnih prireditvah, tako gledaliških, literarnih, glasbenih, likovnih in drugih. V program so vključili prireditve za najmlajše, za srednjo in tudi za starejšo generacijo obiskovalcev in tako zagotovili pestrost na zavidljivo visoki kakovostni ravni. Poleg, recimo tako klasičnih prizorišč, kot so dvorane oziroma zaprti ali odprti kulturi namenjeni prostori, je bilo nekaj prireditev tudi v obnovljenih a starih železniških vagonih na radgonski železniški postaji. Zato, da bi tudi na ta način poudarili skupna prizadevanja za ohranitev železniških povezav v tem delu Evrope. Pri oblikovanju programa je aktivno sodeloval tudi Cankarjev dom iz Ljubljane.
eR
»Kjer se stekajo meje treh dežel, kultur in navad«
»Minilo je leto, odkar smo se srečali ljudje dobre volje na prireditvi, imenovani ,,Turístični nagelj” (klinčec) ali folklorni in glasbeni festival. Takrat smo gostili 160 nastopajočih iz štirih držav: Slovenije, Avstrije, Madžarske in Kanade. Odziv lan-
skoletne prireditve nam je dal pogum, da ponovno organizirano podobni festival. Tako smo k sodelovanju povabili skupine, katere plešejo, pojejo in igrajo naše tradicionalne pesmi in plese ter skupine, ki se ukvarjajo malce z modernejšo obliko izvajanja glasbe. Glede na našo geografsko
lego, kjer se stekajo meje treh dežel, kultur in navad, smo se odločili, da bomo tako prireditve organizirali tudi v bodoče.«
S tej uvodom se je začnila prireditev 9. juliuša v Sotini na Goričkom, stero je pripravo Odbor za turizem Občine
Rogaševci. Organizatorji so za nastopajoče pa obiskovalce postavili velki šator pri gasilskom daumi, naj jim vrejmen programa ne zmauti. Folklorno-glasbeni festival so s svojim nastopom popestrile skupine iz Slovenije pa Porabja. Med njimi ze v Porabji tü dobro poznani Pevski zbor Mura iz Murske Sobote,
moški kvartet z Martinja, FS Gornji Petrovci pa romska FS iz Murske Sobote. Leko smo spoznali ške pevke iz Grada, Lipovec, romsko Plesno skupino iz Serdice pa dva odličniva mladiva muzikanta. Iz Porabja so (lani varaške ženske) števanovske pevke z veselim srcaum zapopejvale tri pesmi, gli kak preminauči večer na 5. obletnici Čarde v Rönöki, gde je ške Uspešno nastaupila FS Sakalovci. Tau tü kaze, ka so v zadnjom časi slovenske skupine vseveč pozvane na vogrske programe. Pomejni, ka je slovenska kultura zanimiva za Vaugre tö. Etak je že dosta skupin iz Slovenije tü melo priliko nastaupiti zvöjn Porabja na Vogrskom.
Kak smo zvedli od predsednika Odbora za turizem, Viktora Benkoja v Sotini, oni si tau želijo, naj s sausadnimi rosagi vsebola tesno leko sodelujejo. Zatau so si za Cilj postavili, da bi ta prireditev postala tradicionalno srečanje folklornih in glasbenih skupin. Vüpamo, ka naslejdnjo leto pa kakšna druga porabska skupina leko spozna lepoto te prireditve.
K. Fodor
foto: Video studio Signal
Plavanje za mir, prijateljstvo in neonesnažene vode
17. juliuša, kauleg 4. vöre, je Slovenec Martin Strel prišo v Budimpešto. Ka je tau nikša senzacija nej? Kaj vi nej! Vej pa nej prišo pejški, nej se pripelo z avtonom, nej prileto s fligarom, liki je priplavo po Duni/Donavi.
46 lejt star plavalec si je gordau, da preplava Duno od izvira do Črnoga maurdja. Tau je nej menja pa nej več kak 2860 km. Eške dolaspisati pa vöpovedati je tö dosta, nej pa preplavati.
Plavati je začno 25. juniuša pri Donaueschingi v Nemčiji, gde Donava izvira. 6. juliuša je prišo v Passau pa prestaupo/preplavo nemško-avstrij-
sko granico. Na začetki je voda eške fejst mrzla bila (10-11° C). Po tistim se je zatok malo segrejla (20°C), dapa dočas je priplavo do Budimpešte je pa bola mrzla gratala, ka se je vrejmen tö ohladilo. Tak ka gda je v Pešti vö iz vode prišo, je pravo, ka je v vodej bole toplo bilau kak na zraki.
Martin Strel je do tejgamau že tö več rek pa prekopov pre-
plavo, med njimi najvekšo reko na Kitajskem (Kínában). Kak je sam pravo uredniki slovenskoga radiona Franceki Mukiči, steri ga je gorzvau po telefoni, gda je v Pešto prišo, vsakši den preplava več kak 60 km. 24. avgustuša prej če de vse šlau po plani, de se že v Črnom morji kaupo.
-MS-
Porabje, 27. julija 2000
3
Papiri pripovejdajo
Spauved na tihinskom
V naši slovenski vesnicaj so si lidgé vsikder žmetno krü slüžili. Doma je bilau dosta mlajšov pa malo grünta. Od spartolejtka do geseni so si mogli na tihinskom krü slüžiti. V stari papiraj smo šteli, ka so v 18. -19- stoletji kosit, žetvo delat pa mlatit ojdli v županije Zala pa Somogy. Pred prvo bojno so začnili na repo ojti. V 1930. lejtaj so spartolejtke repo pa kukarco okapali, v leti so žetvo delali pa mlatili, v geseni pa repo pa kukarco brali. Prišli so do županije Baranya pa Fejér tö. Dosta lüdi je odišlo na Nemško, v Mecklenburg. Naši Slovenci so delali vküper z Madžari, ka so znali nemški pa so bili tolmači tö. Na kejpi je tolmač z Gorenjoga Sinika (Rudolf Wachter) z madžarskimi delavci iz županije Heves. Ženske so v „matyó” gvanti.
Leta 1938 je iz Slovenske okrogline (Prekmurje in Porabje) tak dosta lüdi delalo na Nemškom, ka v Marijinom listi so dojspisali - „Spoved v slovensko-nemškom jeziki. Za slovenske delavce v Nemčiji.” - navodila za grejšnika pa za dühovnika.
Grejšnikom piše: „ To spitavanje düšne vesti nücaš pri spovedi samoj. Pri pripravlanji na sveto spoved dobro pregledni vse niže naštete grehe i šteroga znaš, da si včino, tistoga numero pokaži s prstom i ga povej slovenski. Spovednik bo vido, šteri greh ti kažeš s prstom. Tistoga tüdi on ma v nemškom jeziki zapisanoga. Pri smrtnom grehi moraš povedati število kelkokrat si ga včino. Zato s prstom pokaži bar približno število. ”
"Navodilo za spovednika. Spovem se slovenski in s prstom pokažem, kaj in kelikokrat sem grešio.
Sem oženjeni.
Sem samski.
Moja Zadnja spoved je bila pred meseci... (pokaži s prsti) Fingern)"
Für den Beichvater.
Ich werde slovenisch beichten und mit Finger zeigen was u. wie oft habe ich gesündigt Ich bin verheiratet.
Ich bin ledig.
Meine letzte Beicht war vor... Monate (zeige mit den
Marija Kozar
Moj zoub pa njegvi zadnji tau
Živela sta gnauk dva brata v Andovci. Mati jim je že te mrla, gda sta še mlada bila. V rodbini nej bila taša žena, stera bi je leko gorazranila, zato sta doma ostala pri očeti. Stari Ferko, ka so tak zvali mlajšom očo, se je dosta mantrau z njima. Lačna sta nej bila nikdar nej, pa vsakšo drugo leto sta dobila edne lače, ka sta leko raztrgala. Od včenje so Ferko samo telko prajli. »Nej je trbej včiti, vej se  telko sama navčita, ka njima trbej.« Karec pa Djauži - ka so tak zvali dva brata - sta tak rasla kak goba. Gda sta pa v šaulo prišla, tak sta butasta bila kak zemla. V cejlom razredi sta njiva največ fasivala. Gnauk je školnik vtjüpdavati včijo mlajše pa pito Kareca: »Kelko je, če vküpdaš tri pa tri?« Karec samo gledo vö z glavé z velkimi očami. »Na, kelko je?« pita školnik. »Tri zavce maš v ednoj klonji pa tri zavce v drügoj klonji. Če je vküppistimo, kelko zavcov bau?« »Ne vejm, gospaud školnik. Zato ka naš oča gnauk dva zavca vküpzapro pa telko mladi gratalo, ka sam je nej vedo vküpprešteti,« pravi Karec. »Ti norc nauri, dam valati, ka si je nej vedo prešteti, zato ka do pet ne vejš prešteti,« pravo školnik, pa ga je že lejvo tü s šibov. Djauži je pa pri popi Markoviči tak zopodo. Ranč s prstom znautra v nausi drego, gda so ga brz pitali: »Na, Djauži, kelko je Bogov?« On goraskauči, zark za njim, steri so sejdli, včasin so ma tanače dali: Kak v gauštja panjauv. Djauži, gda je tau čüjo, rad grato, ka de on nika tö vedo pa včasin pravo tö: »Kak v gauštja panjauv.« Kak je vöpravo, gospaud Markovič so ga že za vöja skübli, naslejdnje so ma pa enga za vöja vrezali .»Nevejš, zaka si daubo?« ga pitajo. »Nej,« pravi Djauži tak tijo. »Ti si še vekši somar, kak sam mislo.« pravijo gospaud.
Če sta Karec pa Djauži v nedelo k meši šla, lače sta taše zmoždnjane mela, kak če bi je z kravdjoga gaubca vövzela. Ranč proti cerkvi sta šla, gda drugi ladjeni kričijo za njima: »Skrb mejta, nej ka bi koga vrezala!« Karec ranč gora ne
pogledne, tak tijo pita Djaužina: »Ti, zaka maš pri sebi naužic?« »Nauri si, pa dja ga nejman« pravi on. »Zaka nama te tašo gučijo,« se čüdivata pa deta tadala.
Leta so tašle pa z mlajša so ladjeni gratali. Djaužini se je edna dekla sploj puvidla z vesi. Vsakšo nedelo, gda so k meši šli, vö na okno gledo pa Čako, gda de Rejzika pred ramom ta üšla. Gda go je zagledno, te brš vö na dvera skočo pa cejlak do cerkvi je za njauv üšo. Tak je šlau tau že več mejsecov, dapa njej še edno rejč nej smo prajti. Vsigdar samo odo za njauv. Oča so tö vpamat vzeli, ka nika nej vreda, ka Djauži samo lejče kak eden zbesnjeni gora pa dola, pa vsigdar samo vö na okno gleda. Vlase vsigdar počesena ma pa z olejom notranamazane. »Dja nika ne vejm,« pravo Karec, da so ga pitali. Zazrankoma, gda so vsi trgé vanej na ogradi kosili, Oča pita Djaužina: »Ka si tak vöpočesani, tü te niške ne vidi. «»Vej pa k sausadi moram titi po motiko, ka si vodau sklepati,” pravi čamarasto Djauži. »Zato si tak vöpočesani?« »Zato,« pravi že malo bola mimo Djauži. Kosijo tak pau vöre, gda Oča gnauk samo pravi: »Vejm dja že, zaka se ti tak češaš, tebi se sausada dekla vidi, Rejzika, nej?« Djauži rdeči grato, kosau talüčo pa domau odleto. Gda so oča domau prišli, Djauži v künji sejdo pa samo vö na okno gledo. »Se zavado?« ga pita oča. »Zavado, Zdaj si veseli?« »Pa ti se tü vidiš njej?« »Ne vejm, nej se še gučo z njauv,« pravi Djauži. »Ti, mula naura. Tau praviš, ka še ranč si nej gučo z njauv. Več mejsacov lejčaš, že gora-dola pa ranč tau ne vejš, ka je nauvoga,« se je smejau Oča. »Ka naj delam, če se bojim gučati z njauv?« »Večer se lopau gorazravnaš pa prejk deš k sausedi. Poglednaš malo Rejziko pa njena stariše, «pravijo oča. »Dja nej, dja gvüšno ka nej,« pravi prestrašeno Djauži. »Ka se bojiš? Če škeš, de Karec tü s teuv üšo.«
Tak je bilau. Karec pa Djauži večer klonckata pri sausedi. »Poj notra,« kriči gazda. Na-
straja notrastaupita v künjo, držina ranč večerja. »Ka je, vüva pa ribe lovita?« se smeje gazda. Obadva sta tak kratke lače mela, ka še do glažnjej so nej dosegnile. Dva brata samo gledala pa stojita na pragi. »Pojta pa si sedita,« pravi gazda. Djauži se je tak bojo, ka ranč nej čüjo, ka so prajli. Karec ga süno, naj že ide dale. »Na, ka je nauvoga, podje?« pita gazda. »N...nika nej,« pravita nagnauk. »Lejpi cajt mamo,« pravi Djauži. »Tvojo rit, vejpa dež ide.« »Rejsan?« »Pa cejli den dé. Sedta si dola.« Dola si sedeta, dapa ranč gor ne smejta gledati, zato ka pred njima sedi Rejzika. »Djauži zato...« začne Karec. »Tima boj,« pravi Djauži Kareci. »Kakšna velka navola je?« pita gazda. »Nej nikše nevole nejga,« pravita brata, »samo...« »Ka samo,« pita gazda. »Samo Kareca zaub boli pa ške, če bi ga poglednili,« pravi Djauži. »Ka, ka? Namé?” pravi prestrašeno. »Dobro, te ga poglednamo,« pravijo gazda. »Nej, nej, že ne boli.« V vesi vsakšoma so oni zobé vövlačili, če so koga boleli. Djauži pa samo zato pravo, ka Kareca zaub boli, naj nika povej. »Ne potegne ga vö, samo lampe opri,« ga prosi saused. Te čas so zato klejšče v roke vzeli, dapa tau Karec nej vido pa lampe vöopro. »Steri te boli? Té, tau ozark?« pa s klejči sklonckajo po zaubi. »Tis...i.« vöprajti več nej mogo, zato ka so ma ga že vlekli tö. Pet minut je traubo Karec, dočas so ma zaub vöpotegnili. Te je Karec goraskočo s stauca, dvera vöopro pa s praga nazaj kričo. »Vejte ka, deklo si v rit potisnite.« Te cajt je Djauži tü gora s stauca skočo pa Sto vöodleteti na dvera, dapa njega so gazda zgrabili za vöja pa so ga tak v rit brsnili, ka je vö na dvor spadno. Gda sta doma nutra skočila v künjo, Oča včasin pita: »Na, kak je šlau?«
Karec, v lampi z vacalejzacom, od bolezni samo telko vedo prajti: »Moj zaub pa njegva rit sta trpela,« pa že odleto notra v sobo.
K. Holec
Porabje, 27. julija 2000
4
Verheugen: Slovenija brez dvoma vodilna kandidatka za vstop v EU
Evropski komisar za širitev Guenter Verheujgense je 17. in 18. julija mudil na dvodnevnem uradnem obisku v Sloveniji. Ob pogovorih s slovenskim političnim vrhom si je komisar vzel še čas za nagovor
poslancem državnega zbora. Poudaril je, da je Slovenija brez dvoma vodilna kandidatka v pogajanjih za vstop v Evropsko unijo in bo v unijo vstopila med prvimi, če bo ohranila tempo reform. Srečanje ministrov Bergauerja in Nógrádija
Slovenski minister za promet in zveze Anton Bergauer se je 10. julija v kraju Nagyrákos udeležil slovesnosti ob odprtju mostu oziroma nadvoza, ki so ga zgradili ob gradnji železniške proge, ki bo povezala Slovenijo in Madžarsko. To pa je bila tudi priložnost za pogovor z madžarskim ministrom za promet in vodno gospodarstvo Lászlóm Nógrádijem. Sogovornika sta podpisala memorandum, v katerem soglašata, da je vzpostavitev avtocestne povezave med Madžarsko in Slovenijo velikega pomena v načrtih razvoja infrastrukture obeh držav. Pogodbenika sta se dogovorila, da bo mejni prehod omenjene avtoceste pri Tornyiszentmiklósu/Pincah. Veliko pozornosti sta Bergauer in Nógrádi namenila vprašanju zaračunavanja carine na gorivo slovenskim avtoprevoznikom. Sporni člen madžarskega zakona določa, da je carine prosto gorivo za vožnjo motornih koles in osebnih avtomobilov, ki vstopajo na Madžarsko, in gorivo, ki ga ta vozila vnašajo v ta namen tovarniško izdelanih rezervoarjih. V primeru drugih cestnih vozil - če mednarodni sporazum ne določa drugače - je dovoljen vnos 200 litrov goriva. Sporazum med Slovenijo in Madžarsko o medsebojni ureditvi mednarodnega cestnega potniškega in tovornega prevoza ne vsebuje določb o carini na gorivo, zato slovenski prevozniki za gorivo, ki presega 200 litrov, plačujejo carino. V madžarskem parlamentu je že pripravljen zakon, ki naj bi slovenske prevoznike oprostil plačila carine na gorivo.
Prometna ministra sosednjih držav sta se zavzela tudi za vzpostavitev neposredne letalske povezave med Ljubljano in Budimpešto, vendar pa zaenkrat madžarska nacionalna družba Malév za vzpostavitev linije v tem poletju nima primernega manjšega letala, Adria Airways pa za to nima prostih zmogljivosti.
Zacumprana Istra
Zacumprana Istra
Že prvi den, kak smo se pelali na seminar slovenskoga jezika v Koper, sem čüto, ka de té keden fejst ovaški kak moji drügi kedni. Sunce je tak graubo sijalo, kak tau leto eške nigdar nej. Naš avtobus pa nej emo klime, zatok smo nika mogli vözbrodti, kak bi luftali. Šofer pa je etak rejšo
problemo: dveri lepau goraupro, pa kak smo leteli, je zatok nika fudilo. Drügi šofer (paut je bila duga, minjavati sta se mogla) pa je ranč pri tej dveri sejdo. V ovinkaj ga je mogo vsigdar nekak zgrabiti, ka ne odleti vö. Takše sem eške nigdar nej vüdo.
Prauti večeri smo zat dun vsi cejli Prišli na maurje, če rejsan nas malo bus vküpstrauso pa nas ica zmantrala. Depa smo Včasik bole veseli gratali, gda smo vidli, ge mo živeli, spali pa geli té keden. Hotel, šteroga so nam vöodabrali, je emo štiri zvejzde, pa samo kauli stau mejterov od vode daleč biu. Ena od naši leranc se je po večerji včasi odišla kaupat. Ta drüga, štera go je vidla plavati pa je nam tak pripovejdala: Gda so morski psi (cápa) zaglednoli kakša zverina v vodo dé, so se včasi zbodjali pa taminauli. Tak ka več nigdar nej nas straj biu kaupati se.
Ge pa moja mati sva takšo sobo dobila v hoteli, ka so aukna ranč na maurje gledala. Na, sem brodo, baukše sobe nej bi mogo dobiti, tü mo leko s postele vodo gledo.
Za en malo sem pa gorprišo, ka paut tö ranč pod najno ižov dé, pa do cejli dén pa cejlo nauč avtonge ojdli. Depa vse ne more biti perfektno. (Moji padaši so mi sledik pravli, ka je tau nej normalno, ka devetnajset let stari pojep s svojo mamov spi...) Zrankma smo meli prve vöre
včenja. Bili smo eške vsi fejst friški. Tau so eške nej prave vöre bile, oprvin so nam nupokazali varaš Koper. Tau
je najvekše mesto na slovenskom maurji. Inda svejta je Koper otok (sziget) biu. Na tom otoki je dosta koz bilau. Ime je tö od tec daubo, ka Capris znamanüje latinsko koza. Té otok so sledik vküperzozidali z zemlauv in gnesnadén je tau staro mesto. Tü so najlepše iže pa palače gé, tü je varaški tören pa stolnica (székesegyház) tö. Glavni trg se imenuje Titov trg. Tau je zatok interesantno, ka indri v Sloveniji so že vseposedik Titovo ime dojpobrali. V Kopri
pa tau ne njajo. Nji je Tito pod Jugoslavijo prpelo, ji od italijanskoga jarma oslobaudo, tau ime dosta pomeni za Koperčane. Pa Zaman je vse tak lejpo, skoron niške več tü ne žive. Iže so stare, žmetno ji gordržati, nega dosti placa za parkiranje, veuke baute pa so vse v nauvom deli mesta. Tak ka stari tau pomalek vömera. Cejle tri vöre smo se na sunci po mesti šetali, tak ka nam dobro spadnilo malo k obedi dojsesti, pa sledi malo v šauli sejti. Predavanja (előadások) smo zvekšoga v hoteli meli, tak ka je nam nej daleč trbölo titi. Edendvajsti šaularov nas bilau, med temi zvekšoga škonicke pa lerance slovenskoga jezika, depa bile so vzgojiteljice, pa drügi kulturni delavci tö. Pa takši so tö bili (z menov vred), šteri se eške Zdaj včijo slovenski jezik. Mlade pa malo starejše študentke, med njimi ena Madžarka tö, štera se zatok Odlaučila za študij slovenščine, ka ma dobre poznance v Sloveniji. Zdaj nemo tü djanau
dojspiso, od ka vsega so nam gučali, depa mislim, ka smo vsi dosta haska meli od te predavanj.
Gnauk je nas en Profesor glasbe tau navčo, ka aj naredili, če so mlajši v šauli fejst nemérni pa živčni ali če smo mi čemerni. Oprvin si njajmo rauke pa glavau, ka visijo prauti zemli. Te začnimo pomalek zdigati tejlo pa roke, zmejs pa kričimo vsigdar bole glasi. S tom leko vöspistimo živčnost iz sebe, samo aj se skem bole deremo. (Na
kejpi leko vidite, kak tau naši škonicke delajo.) Od toga pa smo preveč merni gratali, pa samo gledali vö z glave, nika smo se nej smejali. Un pa sir pravo, aj damo zobé vö na sunčenje. Od te šale smo že malo baukše vövidla liki tau eške nej tapravo bilau. Gda pa je nam tapovödo, ka gda je ništernim penzionistom gnauk pravo, ka aj si zobé vödejejo, pa ena babica rejsan svojo protezo na Sto vödjala, smo več nej mogli ejnjati s smejom. Na konci pa nas eške igrati navčo. Vsefele ksilofone pa bobne (dob) pa lesene palce nam prineso, pa smo mogli tiste tučti. Prauti konci smo že prava banda gratali. (No, tau zat nej istina, vsikši samo nika po svoje klačo.) Drgauč so nam pa o zgodovini Istre pa Kopra gučali. Istra je en veuki polotok (félsziget) v Jadranskom maurji, za šteroga se je vsigdar več držav korilo. Gnauk so ga meli Italijani, gnauk Avstrije, gnauk Jugoslavija. Stejli so ga meti zavolo maurja, pa ka dosta veuki pristaniški (kikötő) várašov bilau na njem. Znautra, bole daleč od maurja pa je fejst lagva zemla bila, lüstvo trn srmačko živelo. Tomi lüstvi je vsigdar najbole važno bilau, ka nekak taživejo, vsakodnevni krü si zaslüžijo. Pa če so ji pitali, ka so uni: Italijani, Slovenci ali Hrvatke, so rajši pravli, ka so uni Istrani. Nej eni, nej drügi. Zdaj so raztalani na tri države. Slovenija ma samo en mali tau Istre, v tom tri varaše pri maurji. Té lidgé, istrski Slovenci tö fejst ovak gučijo, kak je knjižna slovenščina. Človek ji težko razmej. Liki uni so tö Slovenci, zát je pa važno, ka se vsi navčimo knjižno tö, ka mo se z drüg drügim leko pogučavali.
En dén nas je gorzisko Marjan Tomšič, pisatel, šteri je s Štajerske prišo v Istro, živo med tistimi lidami, pa knige napiso o njinom žitki. Njegov najbole znani roman je „Šavrinke”. Na Istri so bregauvge, šteri se zovejo Šavrinske gori-
Porabje, 27. julija 2000
5
Zacumprana Istra
Zacumprana Istra
ce. Ženske, štere tü živejo, so pa Šavrinke. Te ženice so si tak peneze slüžile, ka so djajca vküppobérale pa odavale. Veuke košare so si na glavau djale pa pejški üšle po vesnicaj. Včási so 600 djajc v košari mele. Gda so nazaj domau prišle, so Včasik üšle naprej v veuki Varaš Trst odavat djajca. Na pauti domau so eške v Kopri stanile, pa küple vse, ka so doma nej mogli pripauvati. Doma so eno nauč počivale, drügi den pa tadale. Etak so cejli Žitek kraužile po Istri, možje pa so doma ostali. Ovak so Istrani vsigdar fejst vörvali v cumparnije. Tak pravijo, ka so ništerni lidgé štrigoni ali štrige, če so ženske. Štrige nosijo s sebov vsigdar betege pa nevaulo. Ka koli se zgaudilo, če krava zginila ali če se nekak samo počujsno na kamni, so včasi začnili iskati, što je kriv za tau. Što je nji zacumpro, ali ,,zaštrigo”, kak uni pravijo. Istra je zavolo toga tö, pa zavolo svoji drügi stari šeg, svojga staroga guča sir malo čüdna pa nerazumliva bila. Eške gnes ji pravijo, ka je ,,magična Istra”. Depa eno dobra stvar se mi tö leko od nji navčimo. Njini mlajši, gda se špilajo, takšo nauto spejvajo: „Čiv, čiv, čiv, sam miken ma sam živ.” Pa stari Istrani tö tak brodijo -nej baja, če nas je malo; nej baja, če smo nej fejst čedni pa lejpi; nej baja, če Živemo baugi za hrbtom, zatok mi tö živimo. Pa smo ranč telko vredni kak vsi ostali.
Vsefele zanimivoga smo čüli, liki smo včási malo trüdili bili. Osem šaulski vör smo na den meli, ka je zatok nej malo. Sploj pa če je človek prvo nauč kaulivrat odo. Ge sem tö mislo, ka sem veuki langaš, pa sem gnauk do pau tretje vnoči odo, pa s koprskimi mladimi spejvo pa kitare špilo. Na, drügi den pa sem komaj oči oprejte držo, tak zmantrani sem biu. Dja, ka moreš, zat šaula tö nej vse, včasi se moraš malo veseliti. Gda smo obed zeli, sem včasi odleto spat. Po večerji pa sem se üšo
kaupat. V kmici. Tak ka niške ne more praviti, ka sem ge nej čüden, ka na maurji vodnék v sobi spim, vnoči v ladnom vötri pa se kaupam.
Gnauk sem se zatok v sunci tö leko kaupo. En dén smo meli izlet v Piran, šteri je drügi najvekši pa po mojem najlepši Varaš na slovenskom maurji. Zadvečerka smo spakivali svoje male turbe, gordjali sunčne aukule, vöšli na pomol (móló), pa lepau čakali na šift, šteri de nas v Piran pelo. Gda je prišo, so edni vrkaj na streji dojsejdli, pa svoje tejlo malo na sunce vödjali.
Ge sem rajši Spodkar v fajni senci austo, pa dobra mi je spadnilo, gda mi je šift vodau v obraz špricko. Depa sem nej dugo mogo tak sanjarivati, na gnauk je nekak samo dojprileto, pa mi kričo: „Duško, poj brž s svojo kitaro, naše lerance škejo spejvati!” Te pa tak. Kapetan pa momarge so se oprvin čüdivali ka vraga se té derejo. Sledik smo zatok vküpspravli svoje popejvanje. Tak smo zožigali naše domanje porabske pesmi, ka se skuron šift gorobrno. Meni samo trn srcé stiskavalo, ka smo leko lidam pokazali, ka Zaman mi tak daleč na Vogrskom živimo, zat smo pravi Slovenci. Če že ovak nej vsigdar, pri pesmi furt vküperdržimo. Cajt je brž taodleto, pa smo na kraci že v Pirani bili. Liki niške nej Sto z ladje dojstaupiti. Kapetan, šteromi se je naše petje že tö trn povi-
dlo, je pravo, ka nas šenki odpela eške do Portoroža pa nazaj do Pirana, samo aj igramo. No, od toga smo eške bole veseli gratali, pa lüstvo samo oči operalo, što tak nažmani popejva nikše čüdne naute. (Te smo že vogrske pa ciganske tö spejvali.)
V Pirani je te vsikši üšo na svojo paut. Ništerni kaupat se, drügi na sunce ležat, ge pa kak dober turist, sem se potegno v male Varaške ulice. V kakšom tihinskom mesti oprvin vsigdar cerkev pa cintor poglednem, s toga že malo leko Vidim, kakšo lüstvo tam
žive. V takši stari mestaj pri maurji človek brž leko tazablaudi, depa zat sem najšo paut gor na brejg k cerkvi. Od tistec se lepau vidi cejli Varaš, pa eške daleč maurje. Eške nika se vidi, samo tau me je malo sram povödati. Djanau pod cerkvijov je plaža za nudiste (ger se brezi kopalk kaupajo). Gospaudi plebanoši se tau ne vidi, depa pravijo, ka zat vsigdar kukniva. Kak je leko tau...? Sledik sem se ge tö malo v maurji namočo, tü dosta bole čisto bilau kak v Kopri, pa sem pod vodo dosta lejpi veuki rib tö vüdo. Prauti večeri smo se pá vsi vküperzbrali, pa v eni restavraciji nikše fajne ribe geli. Tam smo pá malo začnili popejvati, pa smo sploj nej gorejnjali, tačas ka smo nej v Koper s šiftom nazajprišli. Ništerni so nas pitali, če smo mi tiste maškare, štere do večer gorstaupile...
Vsi smo že trüdili pa zmantrani bili, depa programov za tisti den eške nej konec bilau. Večer v desetoj vöri smo si leko na Titovom trgi poglednili gledališko predstavo »Življenje je sen”, štero so zašpilali igralci iz Ljubljane. Špilali so pod milim nejbom, pa vnoči, tak ka trn interesantno bilau. Ništerni gledalci so preveč resno mislili, ka je Žitek sen, pa so zmejs rejsan malo zadrejmali.
Eške en izlet smo meli, te smo pa šli vkraj od maurja, nut v tisto pravo Istra. Ta pokrajina se meni fejst povidla. Tak sem brodo, ka bi leko tam taživo. Méki, zeléni bregauvge, oljke (olajfák), figina drejva. Stare iže, zozidane iz kamna, pa eške starejše cerkve. Poglednili smo cerkev v Hrastovljaj, štera je ena najstarejša v Sloveniji. Znautra je cejla pomalana, najbole znani kejp od tü je pa mrtvaški ples, šteri pokaže, ka smo vsi na smrt osaudjeni. Niške ne more vujti, če je kral ali srmak. Gda staupiš v tau cerkev, se počütiš, kak če bi gezero lejt nazaj v cajti odišo. Kauli sebé čütiš dühove tisti lidi, šteri so tiste čase živeli. Nekak eške pred šeststau leti svojo imé v stejne nutzoškrabo. Kak gnesdén ništerni na zidauve gornamalajo, ka »Micka, lübim te”, je nekak v glagolici (takše litare so nücali stari Slovenci inda svejta) gorspiso, ka »Djauži je tü odo”.
Dosta-dosta vsega se z menov zgaudilo v tom kedni. Vsega sem ranč nej mogo dojspisati. Za tau bi eno cejlo knigo nüco. Za tiste večere, gda smo vsi zamaj sejdli pri vodi, pa gledali, kak veuki šifti vö na maurje dejo. Za kupico gaustoga črnoga vina, štero so mi na eni barki dali. Za tisto naučno kaupanje, gda so se zvejzde z nejba na vodi svejtile. Pa za tisto črno istinsko deklino, s šterov sem samo gnauk leko gučo, pa me vseeno malo „zaštrigala”.
Duško
Mrtvaški ples v Hrastovljaj
Milenijski dan na
Dolnjem Seniku
16. julija so tudi na Dolnjem Seniku priredili milenijski vaški dan. Ob tem dnevu so imeli začasno odprto mejo med Dolnjim Senikom in Svetim Martinom v Avstriji. Program se je začel z budnico pihalne godbe iz Svetega Martine Po maši v domači cerkvi je milenijski spominski prapor izročil županji vasi Elizabeti Bartok državni sekretar Ministrstva za finance Mihály Varge Trak na prapor je pritrdila Hilda Czuczai-Škaper. V kulturnem programu so ob pihalni godbi nastopile nemške pevke z Dolnjega Senika in folklorna skupina iz Doklezovja. Ob tej priliki so odprli tudi razstavo mlade amaterske slikarke z Dolnjega Senika Adrienn Csalló.
Strožji carinski predpisi
Od 1. julija so se spremenili nekateri carinski predpisi, ki veljajo v potniškem prometu. Do konca junija so lahko madžarski državljani, če so potovali v tujino, vzeli s sabo 250 kosov cigaret, liter žgane pijače in dva litra vina. Od 1. julija lahko osebna prtljaga vsebuje 200 kosov cigaret, četrt litra žgane pijače in liter vina. Na Madžarsko se praktično nobena pijača ne sme prinesti brez carine. Potniki sicer lahko imajo s sabo liter žgane pijače, liter vina, pet litrov piva 100 kosov cigaret ali 500 gramov tobaka, le da morajo plačati 70% carine.
Zaključeni sprejemni izpiti
Prejšnji teden so se končali sprejemni izpiti na madžarskih visokih šolah ter univerzah. Sprejemne izpite je opravilo 142 tisoč kandidatov. Izmed njih bodo sprejeli 43 tisoč 500 kot redne študente, katerih študij finansira država. V samofinansiranju bo nadaljevalo izobraževanje od 20 do 30 tisoč študentov.
Porabje, 27. julija 2000
6
Plesali so že pred 15 leti
Gorenjesenička folklorna skupina je letos svetila 15-letnico svojga dela. Ustanovitev skupine se računa od tistogamau, gda je mladinsko folklrno skupino prejkvzejo Alojz Hanžek, steri go do gnesden Uspešno vodi. Če je bilau ka prejk vzeti, pomejni, ka je mladina že plesala, samo nej mejla vodjo. Tau potrdijo najstarejši plesalci, se pravi jedro današnje skupine, sterim je lerenca Margita Mayer-Gašpar navčila prve plesne stopaje v osnovni šauli. Tak brodim, ka je poštano, če se zvöjn 15-letnoga dela skupine spaumnimo na te lejte tü.
•	Margita, kak vardjaš na tisti čas, gda si na seničkoj šauli mlajše plesati začnila včiti? »1982. leta so meni pravli, ka bi leko üšla z mlajši v folklorni tabor v Preddvor v Slovenijo, gde se leko včimo plesati. Šlau nas je šest, trge mlajši z domanje šaule, dva pa iz Števanovec. Keden dni smo se včili plesati, spali smo pri držinaj, fajn je bilau.
Geseni, gda se je šaula znauvič začnila, sam pravla, če do mlajši meli volau, te začnemo. Tak je bilau, mejla sam 5-6 parov, steri so radi plesali, z dobro volauv. Ge bi zdaj nej pravla, sto vsi so bili, nej, ka bi koga vöpozabila. Na tau preveč dobra vardjan, ka smo z dobra volauv vadili največkrat do večera. Oni bi venak do paunauči tü plesali, dostakrat sam že ge nej ladala. Na začetki nas je vsakšo leto več bilau. Tak dosta mlajšov je plesalo, ka so vsi nagnauk ranč nej mogli gorstaupiti. Pojbov je zato sir menje bilau. Gda smo nastop meli, so se dekle mogle nut naravnati za pojbe. Najvekši nastop na Vogrskom smo meli v Békéscsabi, gde so nam, amaterskim skupinam ceniu plese, pa dali tanače za baugšo delo. Zavole dosta nastopov smo meli v Sloveniji tü. Za 5-6 lejt je že ples nej tak fejs vlejko mlajše, depa sir so bili takšni, steri so z veseljom delali tau.«
•	Kakšne plese ste plesali? »Tiste plese, stere smo se navčili v folklornom tabori v Preddvori, tau so bili gorenjski pa štajerski plesi. 2-3 lejta smo odli v Preddvor, etak smo se več plesov navčili. Druge mlajše doma so pa z menov vred včiu plesati mlajši, steri so bili
v tom tabori.«
• Na kakšno muziko ste plesali?
»Čisto na začetki na kaseto, stero smo prinesli iz Preddvora. Na, sledi smo prosili Tomaža Mukiča, naj nas sprvaja s harmoniko. On nam je igro 3-4 lej-
ta, po tistom pa, kak ga najbole poznamo Djančko, Feri Šulič, steri ji je (h)vala Baugi do gnesden nej tanjau.«
• Gnauk so samo tej mlajši vözrasli šaulo. Kak pa potejm?
»Gda so vö iz šaule ostanili, te
so me gorziskali pa prosili, naj tadale pomagam tistim, steri so že v srednji šaulaj. Najprvin so vöostanili Fece Bajzek, po tistom pa Andraž Sukič, Jože Gyeček, Jože Vogrinčič, s svojimi pari. Tej so biti najbole aktivni, oni so vküpdržali druge mlajše. Več takšni je tö nutstanilo v tau mladinsko skupino, steri so v šauli nej plesali. Ge sam tak pau leta delala z njimi, po tistom sam ge üšla na porodniško. Gda sam nazaj prišla, so uni že z Lujzekom plesali. Tak dobra, ka en moški gvüšno več časa ma, kak ge z mali detetom.
Kak je bilau té, gda so oni sami plesali, tau ge ne vejm. Oni pravijo, ka so sami vadili, gvüšno istina, ge njim vördjam, ovak
bi nej bilau ka prejk vzeti.«
•	Tau vejš, ka tebe za tau pomauč preveč poštüvajo, najbole Andraž Sukič pa Jože Gyeček. Gvüšno, ka sta njiva dva mela najvekši skrb v tistom časi, zatau vejta najbole ceniti tvojo delo.
»Trno lepau od njija. Ge samo telko leko povejm, tau, ka ta skupina eške stogi, ka je sploj začnila delati, je zasluga (érdem) tisti plesalcov, steri so od začetka mau nej v bejg vdarili, steri so s srca radi plesali. Ge mislim, ka so (h)valo oni vrejdni, ka se njim trbej posaba zahvaliti, ge sa njim samo malo pomagala. Ideja je bila njina.«
•	Kakšen občütek si mejla, gda se je skupina gorpostavila na oder na svetki, steri je za nji do tejga najvekši?
(Na mojo pitanje so oči Margite skuznate gratale, rejč se ji je stavila, samo na obrazi se ji je vidlo, ka je tau od veselge, radosti.)
»Trao toplo mi je bilau pri srcej, z rečami ne vejm povedati. Rada sam bila, ka eške itak z
veseljem plešejo pa ka tak lepau. Fejs dobra mi je spadnilo, ka so me pozvali na te svetek. Eške pejški bi gor üšla na Senik, samo naj ji leko vidim. Če sam znala za njivi nastop tüj v okaulici, sem ji je furt poglednila, leko, ka oni tau ranč ne vejo. Tau mi je ške posaba velko veselge, ka se je več parov oženilo, steri že družino tü majo pa eške itak plešejo. Vüpam, ka do ške njivi mlajši plesali v folklori s takšnim veseljem kak oni sami. Dobro je videti tüdi nauve, mlade plesalce, steri so tü dobili volau za tau delo. Skupini želim, naj še dosta jubilejov sveti pa tak lepau pleše kak na 15. jubileji.«
K. Fodor
Stariške se taužijo
Zakoj sam si tau temo naprej vzela, mam zavolé vzrokov. Te dni sam srečala edno žensko, stera več mlajšov ma. Na gnes so že vsi odrasli, majo svoje držine. Ta ženska se mi je djoječ taužila, ka buma go deca ne drži za nikoj nej. Pravla je, ka če vse več dá, vse več jim napravi, vse lagovejše je. Lepau samo te gučijo z njauv, če njim je kaj znauvič pa znauvič potrejbno. Ovak pa: »Včasin se mi ranč ne poklaunijo, pa svojo deco, moje vnuke tü tak včijo.«
Etognauk sam nikše novine štejla pa tam so pisali, ka prej če človek v živlenji tanja 30 lejt, te baukši človek grata, na baukše dejanje valaun. Pa te mi je ešče nika napamet prišlo. Inda svejta so prej šibule tü tak pisale, ka prej pride svejt, da več držina - stariške pa deca - nede mogla vküp živeti, vsakši de poseba živo, eden z drugim se prej nemo dosta brigali. Pa pomalek smo tam. Več nega velki držin, stariške se največkrat sami mantrajo. Največ starišov si tak misli, ka so dužni svoji deci pomagati. Nistarna deca si pa tak misti, ka naj stariš dá. Komi pa že njemi pejnaz, pa kama kladé penzijo?! Starejši pa šparajo, si ne vauščijo kaj zvünrednoga, kaj dobroga. Šparajo z elektrikov, šparajo z drvami, šparajo da v bauto dejo, vküp si kladejo svojo malo penzijo ka prej trbej smej ati čeri ati pa ranč vnukom. Pa če tau na gnešnje dneva doj obememo, te ranč tista generacija špara, stera je v svojom živlenji nigdar nika dobroga nej zadobila. Pa zdaj, gda bi, če drugo nej, eden topel pogled, edno lejpo rejč, eden püšeo rauž leko dobili, zdaj se je nika vtrgnilo. Stari naj prej baude rad, če ma svoj kaut pa mir.
Samo ka lejta letijo, ki so gnes 25 lejt stari, zranja baudejo 30. Pa te? Te če je istina, prej človek vsakši den baukši baude. Če pa človek v človeško živlenje malo bole globko gleda, te je tau tak, ka zatok mo baukši vsakši den, ka se našo mišlenje, naše brige tü spremenijo. Gnešnji mladi do stariške, pa tak pomaleg začnejo nazaj dobivati od dece, ka so oni pregrešili prauto starišom. Tau so njigva deca ranč sami od nji vidli pa čüti. Dosti je takši, ka bi takšega reda že rad nazaj potegniti vse tiste »greje« ka so prauto svojim napravili, samo ka je tau več nej mogauče. Na tau šegau majo povedati, ka prej tau je grej pa pokaura.
Te bi pa najbaukše bilau v svojom živlenji prej napona vrli biti, dobri do svoji, če bi tau tak naleki bilau. Nej je naleki sploj pa v gnešnjom cajti nej. Takši cajti odijo na nas, gda se »bucamo pa sünjavamo” samo za toga volo, naj vse več mamo, naj več mamo kak saused, naj lepšo mamo kak saused. Tau pa ne gledamo, če med tejm bucanjom pa sünjavanjom nekakoga na zemlau potejžimo, ga »zaničamo«. Pa če je tau sam stariš... Lüdje smo nika važnoga (fontos) pozabili. Tau je pa l. Pa te že »čüjem« nistarne: Pa gde ti živiš?
Buma, gde pa zivemo? V takšom svejti živimo, gde smo napona nezadovolni. Gde smo nej gvüšni, gde se ne Vüpamo, gde nam živci popüščajo. Samo mi še edna mala iskra ostana: prej de naša mladina baukša, sploj pa gda 30 lejt že not spuni. Vej je pa tau že tü nika, nej? Sploj pa če stariške tau eške doživejo. Ešče sreča, ka smo zatok nej vsi etakši »zablaudjeni«...
I. Barber
Porabje, 27. julija 2000
7
Kak sam vido svejt spod Stola?
Prvo, ka se spominjam od svoji mladi lejt, je tou, ka sam se najraj špilo pod našim velkim stolom v künji. Tam sam se
 tak počüto, kak če bi tou biu moj mali ram, moj mali svejt, spod šteroga sam začo spoznavati velki svejt.
VESELICA
Pri nas doma je vsigdar veselo bilou. Ne vem zavolo koga, dapa rejsan je tak bilou. V tistom časi, gda sam na svejt gledo spod Stola, sam tou ranč nej vpamet vzeu. Bole sledi, gda sam biu že starejši, te sam nekak gor prišo, ka je pri nas vsigdar veselo bilou. Te, gda sam ške biu pod stolom, te je zame bilou čistak normalno, ka je tou tak, kak je. Zdaj sam trno veseli, ka sam v takšom veselom rami gor rasto.
Zdaj se pa rejsan nemrem spoumniti, kelko lejt pa kelko mejsecov sam emo, gda sta mi moja mama in moj Oča prajla, naj dem brž spat, tou pa zato, ka de zran v našoj vesi veselica. Če škem z njima bole kesnou gledati, kak de se lüdstvo veselilo in plesalo, te zdaj moram brž spati. Rejsan sam skočo v postelo, dapa spati sam nej mogo, ka me je trno mantralo, kak veselica vövidi. Tak si brodim, ka sam zaspo ške kuman po tistom, gda je na tomi vöra vdarila pounouč. Kak sam se zbüdo, že sam leto v künjo. Mama me je gledala in gledala pa te ti pitala:
-Ja, sin moj. Ka se pa ti že zazrankoma samo nika smeješ?
- Kak se
ne bi, vej pa gnes je veselica in vsikši človek mora veseli biti, sam se njoj nasmijau, vzeu falat krüja in se vküper s tem krüjom smejau ške tam pod našim velkim stolom srejdi künje.
Tak sam se te tadale smejau ške med obedom, popoudnevi vküper s svojimi špilami in po cejloj pouti ta do veškoga douma, gde so gasilci meti veselico. Gda pa sam pred sebe doubo ške svojo pijačo, so se mi lampe vtegnile ta gor do vüj. Ške dobro ka mam vüje, ovak bi se mi vtegnole kouli cejle glavé. Tak sam te sedo za dugim stoulom, koli je ojdilo čüda lidi, pri nas so sejdili naši sousedi in pajdaši, tam bole vkraj so igrali goslarge in ge sam doubo ške eden glažek s svojo pijačo. Biu sam na vese-lici in tou na svojoj prvoj veselili v mojom mladom žitki. Vido sam tö, kak sta moja mama in oča plesala in biu sam ške bole veseli. Rejsan prava veselica. Dapa, čidale duže je veselica trpela, bole so nekši možakari gračuvali čemerasti, čidale bole so se vlekli nut v sebe. Tam malo vkraj od nas, sta se dva že nika cukala pa tak na glas lagvo gučala, ka sam ranč nej čüo muzike. Te pa, bole sam gledo, menje sam vido veselili lidi. Vse dokejč so se edni trije nej zbili. Na, te je bilou zadosta mojim oči tö in šli smo pomalek domou. Nej sam si mogo vöstrousti iz moje male glave, kak tou, ka se veselje tak brž obrne v svajo in bitje. Tou sam pito mojo mamo.
- Edni lidge pač nemrejo vö iz svoje kouže. Če si nej srečen, veseli tö ne moreš biti, me je mama küšnola za leko nouč, ge pa sam se odloučo, ka mo v svojom žitki vsigdar probo biti srečen.
Miki
Prešeren, kakor ga vidijo učenci v Porabju
Letos je Prešernovo leto, zato smo okrog 8. februarja razpisali natečaj porabskim učencem in dijakom. Njihove prispevke bomo objavili v poletnih številkah našega časopisa. Rezultate pa bomo razglasili na začetku šolskega leta.
Romantika pri Slovencih in Madžarih
Romantika je nastala iz odpora zoper razsvetljensko miselnost in klasicistično estetiko okoli leta 1800 v Nemčiji in Angliji. K slovenskim narodom je prišla romantika šele po letu 1820. Slovenska romantika se je začela 1830. leta, takrat v Prešernovem ustvarjanju že prevladuje prava romantika, ki se uveljavi v javnosti s prvim letnikom literarne revije Kranjska Čbelica. V glavnem obsega slovenska romantika visoko Prešernovo pesništvo, ki ga oblikuje literamo-teoretična miselnost Matije Čopa in ustvarjanje Stanka Vraza. Poleg Prešerna je v dobi romantike ustvarjal tudi Jovan Vesel-Ko-seski. V slovenski romantiki se je s Prešernom uveljavila epska in lirska poezija.
Madžarski literarni ustvarjalci so prav tako okoli leta 1830 osvojili romantiko kot literarni stil. Največji pisci romantike na Madžarskem so: Ferenc Kolcsen Mihaly Vörösmarty, Sándor Petőfi in Mór  Jókai. Romantiki so za svoja dela jemali snov iz preteklega časa. Prešeren: Turjaška Rozamunda, Lenora, Krst pri Savici, itd. Petőfi: A csonka torony, Homér és Osszián, Szécsi Mária, Lehel vezér itd. Predstavljali so si ideale, dokazovali, kakšni bi morali biti dogodki, osebe, tako  v ljubezni kot v vsakdanjem življenju. Najpogostejše teme so bile: hrepenenje po svobodi, po prebujanju človeka, naroda, po enakosti, po ljudski pravici - revolucionarne misli, predvsem pa ljubezen. Več pesnikov je svobodo in ljubezen strnilo v pesem, v povest ali v roman. Tudi Prešeren in Petőfi sta izpovedala, da sta ljubezen in svoboda enako važna. Literami strokovnjaki, raziskovalci, ki poznajo enako Prešerna in Petőfija, pravijo, da Petőfi pomeni Madžarom isto kot Prešeren Slovencem. Oba izhajata iz naroda, oba združujeta v sebi svobodomiselnost, svobodoljubnost, domovinsko čustvo, hrepenenje in boj za svobodo malega človeka, boj za pravice ljudstva, za enakost. Oba pesnita o prelepi in preljubi domači pokrajini.
Oba povzdigujeta ljudski jezik na vrh umetniškega oblikovanja, govorita kmetu, delavcu, izobražencu, torej vsakemu človeku. Oba izpovedujeta ljubezen, to čudovito človeško čustvo, v ljubljeni osebi iščeta soustvarjalko.
Poglejmo si nekaj pesmi obeh pesnikov: Prešernovo pesem Slovo od mladosti in Petőfijevo Itt benn vagyok a férfikor nyarában (Tukaj sem v poletju moških let). Obe pesmi vsebujeta razmišljanje o preteklosti, o minulih mladih letih. Tako se začenja Prešernova:
»Dni mojih lepša polovica kmalo,
mladosti leta, kmalo ste minule
rodile ve ste meni cvetja malo
še tega rož’ce so se koj usule.«
Petőfi pa piše takole:
»Itt benn vagyok a férfikor nyarában
Az ifjúságnak letünt tavasza
Magával vitte a sok szép virágot
A sok szép álmot, amelyet hoza.
Skoraj iste besede uporabljata oba, ko govorita o minuli mladosti, ki jima je še - čeprav ne pogosto - sejala rožce, ki je še prinašala nekaj lepega, če ne drugega vsaj upanje. Upanje in pričakovanje, da bo prihodnost morda prinesla še kaj jasnejšega, lepšega. Enako ju je očarala ljubezen, ki je rodila čudovite ljubezenske pesmi, sonete. Prešernove usodne ljubezni so bile Marija Khlunova, Julija Primičeva in Ana Jelovškova. Prva mu je dajala navdih, s čimer je začel vrsto svojih ljubezenskih pesnitev. Pesmi, ki jih je Prešeren posvetil Primičevi Juliji, pa bodo večno spadale v sam vrh svetovne ljublezenske lirike. Ljubezen do Ane Jelovškove pa mu pomeni dopolnjevanje hrepenenja, a v literami dediščini ta ljubezen ne živi tako edinstveno kot ljubezen do Julije.
Tudi Petőfijeva pesniška dediščina kaže na to, da ga je ljubezen že prezgodaj, v mladih letih očarala. Tudi on je dose-
gel vrh svetovne ljubezenske lirike. Kako čudovito naključje, da je tudi Petőfi ta vrh dosegel s tistimi pesmimi, ki jih je pisal Juliji Szendrey. Prešeren je pa posvetil najlepše sonete Juliji Primičevi.
Hrepenenje, žalovanje, razočaranje, upanje in novo upanje, zadovoljstvo in še drage elemente vsebuje ljubezenska lirika teh dveh pesnikov. Njuna ljubezen se vsepovsod nekako zaključi z ljubeznijo do lastne domovine, do rojakov. Prešernova usoda je bila Julija Primičeva, ovekovečil jo je v Sonetnem vencu. V petnajstih medsebojno povezanih sonetih Sonetnega venca ni izpovedal le velike ljubezni do Julije, pač pa je v njih izrazil tudi vročo ljubezen do domovine in hkrati izpovedal, da se zaveda teže svojega poslanstva. Torej ravno to, kar je izpovedoval Petőfi v svojih pesmih (Szabadság, szerelem!/Svoboda, ljubezen!; Beszél a fákkal a bús őszi szél/Z drevesomi se pogovarja žalosten jesenki veter; Feleségem és kardom/Moja žena in moj meč; Búcsú/Slovo).
Zakaj lahko primerjamo ta dva pesnika? Živela sta v isti zgodovinski dobi, v svoji deželi sta občutila iste državno-politične probleme. Svobodomiselnost, svobodoljubnost, odnos do naroda združita oba. Oba sta dosegla vrh svetovne ljubezenske poezije. Oba sta se učila oblike od klasikov, metafore pa sta prinesla iz ljudske besedne umetnosti.
Oblika kaže nekaj razlik. Prešeren je rajši vlival svojo miselnost v obliki sonetov, Petőfi pa je iz ljudskih umetnin spoznal, kako prelepo lahko izpove svoja čustva v pesmi. Ustvarjala sta elegije in še drage oblike. Prešeren je uvedel balado, romanco, ep, sonet. Z njegovo pesmijo je slovenska literatura dosegla svetovno raven. Bianka Bartakovič Gimnazija Monošter
Porabje, 27. julija 2000
Porabci v Odrancaj
Juniuša je Kulturno drüštvo osem src kulturni pa športni program organiziralo doma v Odrancaj. V kulturnom daumi je domanja gledališka skupina zašpilala igro »Lüpanje goščic«, porabska gledališka skupina Nindrik-indrik pa igro »Karči«. Te den je bila takšna ica, ka bi se človek najraj ranč nej vögeno iz hladne iže. Etak nej čüda, če je v dvorani menje lidi bilau, kak ponavadi. Gda je ica malo vtunjala, so mladi fütbalisti naganjati labdo na športnom igrišči. Brsali so se Dolenji SenikSakalovci pa domanji mladi fusbalerge. Zmagali so baugši, tau so bili podje iz Odranec. Vüpam, gda do se na našom na domanjom igrišči špilati, do oni baugši.
Imre Kovač Sakalovci
Madžari kipüvlejo iže na tihinskom
Po 90-i lejtaj, gda je stari sistem bukno pa smo lieko malo bole svobaudno dihali, smo gnauk samo tau vpamet vzeti, ka so naše vesnice pune tihincov. Ne mislim na turiste, steri pridejo za en den ati za eden keden pa po tistim odidejo. Bole mislim na tiste, steri stare prazne rame dolapokipüvajo. Med njimi dvaujefele lüstvo najdemo. Eni si te stare iže prejkzozidajo za vikende pa se samo na konci kedna pa vleta po naši vasnicaj vzdržavlejo. Drudji se pa za stalno k nam znosijo pa tü živijo. Največ jij je Madžarov, dapa najdemo med njimi Avstrijce, Nence tö.
V zadnjom časi pa Madžari tö kipüvlejo vikende pa hiše v tihinski rosagaj. 1996. leta so eške samo za 6 takši lidi znati, steri so meli nepremičnine (ingatlan) v drugi državaj. Lansko leto ji je pa bilau že 95.
Dapa agencije, stere se spravlajo z odavanjom nepremičnin v tujini, pravijo, da je tau nej prava numar a. Od leta 1998 nej trbej več nikšoga engedela (dovoljenja), če stoj šče v drugi državi kaj küpiti ati zidati. Nika drugo ma nej trbej naredti, kak kupčijo notazglasiti pri Madžarski narodiu banki. Dapa te agencije pravijo, ka tau največ lidi pozabi naredti. Tak šče, ka pozabi. Agencije pa majo roke zvezane, pa lampe zakeldjene, one skrivnosti, Sto kakšno kupčijo je naredo, ne smejo vödati.
Pa da nej bi pozabiti! Vejte, gde Madžari najbole radi kipüvlejo vikende? Pri morji na Floridi ati pa v Španjolskom. Te so pa tau zatok nej tisti Madžari, steri fejst švicajo, gda krü slüžijo?! Tej bole te švicajo, gda v Floridi na sunci ležijo.
-MS-
Slejpi pa glüpi Etognauk sta se Ana pa Milan strašno korila. Milan je etak kričo: »Cejlak slejpi pa glüpi sam bijo, gda sam te za ženo vzeo.«
Ana pa zdaj etak: »Na vidiš. Samo edno leto, pa sam te že zavračila.«
Gnakost
Joška pa njegvi najbaukši padaš Jenő sta si etognauk v Števanovci v krčmej pripovejdala. Joška etak pravi Jenőni: »Ti padaš! Takšo sam pa ešče nej vido. Tvoja žena pa njena sestra sta tak gnaki kak dvej djajci. Kak je pa ti raznok spoznaš? Včasin se ne zmejšaš, sploj pa pri kakšom bola aklavom deli?« Jenő pa: »Samo njaj! Včasin rejsan tak delam, ka sam se zmejšo, depa te mi lagvo vcuj dé. Če povejmo, tü pa tam küšnem svojo šogorco, takšoga reda mi žena
takšoga doj zaküri, ka včasin gor pridem, stera je šogorca pa štera je moja draga žena.«
Njegva žena
Bela je etognauk v Varaš üšo, pa gda je zgotovo vse, ka je Sto ta naprajti, si je malo v Lipi vseo. Proso je eden glaž vodke pa tak iz glaža nase lejvo vodko. Na Sto, gde je sejdo, si je vödjau žené kejp. Kölnar vcuj
staupi k njemi pa ga etak pita: »Tau je vaša žena?« Bela skuma ednoga pa pige tadala. Zdaj kölnar etak pravi: »Ge sam gvüšen, ka jo trnok radi mate, tak je?« Bela pa: »Nej, nej, nej sam go zatok na Sto djau. Zrok je drugi. Vejte, gospaud, tačas mo go gledo, dočas se mi nede vidla. Pa gda de se mi že vidla, te mo znau, ka sam pijani kak dež.«
I. Barber
Grbanjova župa od friški grbanjov
30 dkg grbanjov, 5 dkg žirá, 3 dkg mele, 2 1 vodé, petroža, sau, rdeči prpeu, zribano testau.
Grbanje v vodej sküjamo. Zmejs naredimo blejdi frigaš z dosta petrozo. Frigaš z mrzlo vodo gorpistimo, v župo vlegemo i sotimo, prpramo. Malo eške sküjamo. Zribano testau tö leko nutsküjamo. Baukša bau župa, če iz več fele gob sküjamo. Tau so leko: sivke, lisičice, sirautice i drüge.
Tabor v Trenti
2. julija smo se s petimi otroki napotili v tabor v Trento. Vabilo smo dobili od Zveze Slovencev, oni pa z občine Bovec. Dolgo smo potovali, preden smo prispeli do doma Triglavska roža.
Tabor je bil etnografskega in kulturnega značaja. V dolini Soče smo preživeti čudovit teden. Ta dolina leži na stičišču treh narodov, Avstrijcev, Italijanov in Slovencev. Trenta se nahaja v Triglavskem narodnem parku. Dobro smo spoznali to prelepo pokrajino, kajti hoditi smo na izlete peš in tudi z avtobusom.
Tabor je trajal en teden, otroci so delati v treh skupinah. Peli so in igrati na glasbilih, plesali in se spoznavali z ljudskim izročilom, pripovedavali so legende o Zlatorogu.
V	ponedeljek popoldne smo si ogledati trentarski muzej, gledati smo tudi videofilm o Soči.
V	torek smo obujati spomine na soško fronto ter se sprehajati po Bovcu. V sredo smo preživeti najlepši dan tabora, ogledati smo si izvir Soče, spomenik Julija Kugiya, sotesko Mlinarico in trentarsko cerkev. Najbolj živo pa je bilo na raftingu po Soči. Otroci so z veseljem skakati s skal vodo in se kopati. V četrtek zvečer nas je obiskal igralec Polde Bibič, ki je nastopil z Martinom Krpanom. V petek dopoldne so se
otroci pripravljali na nastop. V kratkem programu so pakazali, kar so se naučiti v enem tednu. Upam, da otroci ne bodo pozabiti tega, kakor tudi lepih doživetij.
Hvala lepa vsem, ki so nam omogočili udeležbo na taboru v Trenti.
Agota Holec - vzgojiteljica
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter,
Deák Ferenc ut 17, p.p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.