Učitelj in učenec in ocena so eno
(Iz literarnega krožka prof. Mo-horja)
. Nekateri v dvorani so se zares hahljali. mjsli-la sem si da iz zadrege, drugi pa so prisluhnili z radovednostjo in zanimanjem. Izpoved mlade-ga človeka, ki je zaljubljen. Izpovedana z od-kritosrčnostjo in lepim, bogatim jezikom. Ko poslušaš, si misliš, da ima pač vsaka generacija svoje velike in male probieme in težave, tem mladim pa naj bi bilo zraeraj najlepše. Pa ni. In zakaj je težko, zna povedati samo tisti, ki to občuti in zna to izpovedati. In ima predvsem priložnost to izpovedati. Mladina na Barju ima možnost in priložnost. Nekdaj mrzel in neprivlačen dom je postal pravo toplo zatoš-čišče velikega števila mladih vseh generacij. Poudarjam - toplo in mislim, toplo v vseh ozirih. Krajevna skupnost in kulturno društvo sta poskrbela za obe potrebni vrsti toplote -tisto osnovno, ki odšteva kilovatne ure in tisto drugo, ki jjo ustvarja meahanizem srca. Zelo preprosto je to, treba je najti toplo človeško srce, ki mu časa ne bije samo misel »čas je denar« in »nimam časa«, ampak pozabi na tak čas, pozabi nase in prisluhne brezčasovni po-trebi po skupnosti, tovarišiji, prijateljstvu. Te-mu se preprosto reče: se vsede na tla med mlade in postane eno z njimi. Potem je tudi dvorana pospravljena, potem je tudi vzgoja usmerjena, potem je navrženo marsikaj in ne bo potreba obrekovati te mlade, ki ne vedo, kaj bi s seboj, ki se tako grdo obnašajo in tako grdo govorijo in si izmišljujejo vsemogoče. Irena Zadnikar pravi, da se je mogoče od mladih marsikaj naučiti, mi v dvorani, prosim, v nabito polni dvorani, pa smo spoznali veliko pomembnega: da je mlad človek željan druž-be, da ima mlad človek v sebi zvrhano mero ustvarjalne energije, ki jo mora imeti prilož-nost izkoriščati - in če jo izkorišča ob nekom, ki ga ima rad, potem je sposoben ustvariti in graditi, nevarna pa je ta energija, kadar je neizkoriščena, zavrta, zamorjena. Potem eks-plodira v užaljenem krču. Potem ne ustvari tako lepega kulturnega večera, kot smo ga bili deležni mi vsi, ki smo sedeli v dvorani ob času dedka Mraza, ki je medtem vodil po Ljubljani godbo na pihala in armado mažoretk, pa spct pozabil na fantazijska in domišljijska sporoči-la. Ko bi bila izkoriščena ta velika ustvarjalna energija mladih, ne bi bilo treba biti nikogar sram ob ponesrečenih kulturnih prireditvah za mlade, v zadnjem trenutku skupaj zmašenih in za lase privlečenih. Ko bi se na vsaki šoli našel kdo, ki bi se zares zavedel, da je znanje sicer res nujno in potrebno, da pa je prav tako potrebno znati najti skupni jezik z mladimi. To pa pomeni omogočiti, da spregovorijo s svojimi ustvarjalnimi jeziki. Vsa Slovenija go-vori o literarnem krožku profesorja Mohorja na Škofjeloški osnovni šoli, mi smo ga povabi-li, da nam je povedal, na kakšen način mu je uspeio, da njegovi učenci z istim zanimanjem berejo T. S. Eiiota kot domačega Srečka Ko-sovela. Seveda ni splošnega recepta, profesor Mohor sam veliko bere, se sam neprestano izobražuje in spoštuje literaturo - ampak tudi on je rekel, da v krožku sedi med mladimi takole lepo po domače na tleh. Nekaj bo na tem. Na tem, da se znaš xz svojega stola odle-piti, se vsesti kot otrok na tla, priznati, da tako malo veš, da bi pa s skupnimi močmi lahko mogoče šlo malo bolje?
JASNA ŠKRINJAR