Enakozvočja





Leonora Flis

ENAKOZVOČJA



Zbirka Kratke



Miš založba

Miš d.o.o.

Gorjuša 33,1233 Dob

info@miszalozba.com

www.miszalozba.com



Jezikovni pregled: Tanja Zečević

Uredila: Tina Kozin

Oblikovanje: Žiga Valetič

Za založbo: Anže Miš

Dob, 2022



Copyright © Miš, 2022



Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.



Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 132952323

ISBN 978-961-272-606-5 (ePUB)



Miš založba podpira avtorske pravice. Spoštovanje avtorskih pravic spodbuja ustvarjalnost, opogumlja različne glasove, promovira svobodo govora in ustvarja raznoliko kulturo.

Hvala, ker ste kupili avtorizirano izdajo te knjige in ker ne kršite Zakona o avtorski in sorodnih pravicah z reproduciranjem, skeniranjem ali distribuiranjem kateregakoli dela te knjige brez našega dovoljenja. S tem podpirate avtorice in avtorje ter omogočate založbi, da še naprej izdaja knjige za vse bralce.

Prva elektronska izdaja.





Kazalo


Do morja

Za Ano

V pozdrav

Mahagoni

Sladko – slano

Pomlad

Tišina

Komplementarni barvi

Solsticij

Reža

Plašnice

Kot ena na milijon

Force majeure

Nad zemljo





Za mamo





here is the deepest secret nobody knows

(here is the root of the root and the bud of the bud

and the sky of the sky of a tree called life; which grows

higher than soul can hope or mind can hide)

and this is the wonder that's keeping the stars apart


i carry your heart (i carry it in my heart) /

E. E. Cummings





Do morja


Najprej se je zaljubil v njene noge. V tistem enem trenutku. Čeprav jih je videl le od kolen navzdol. Na Gosposki ulici. Čvrsta, mišičasta meča in lepo oblikovani gležnji. Obuta je bila v poletne sandale z debelim plutovinastim podplatom. S pogledom je šel od stopal navzgor. Nekoliko dlje je postal na njenih malih, čvrstih prsih, nato je ujel njen pogled. Temno rjave oči, ne ravno velike, a tako neevropsko poševne, da jih je človek takoj opazil. Bujni črni lasje so ji segali do ramen in se na koncih rahlo vihali. Rožasta obleka, ki jo je nosila, je bila krojena tako, da je poudarjala vijuge njenega telesa. Na ven je hodila, imela je plesni korak. Bil je v drugem letniku študija klavirja na Akademiji za glasbo. Želel si je postati učitelj klavirja in zgodovine glasbe. Kar nekaj baletk je poznal, včasih je na Srednji baletni šoli na klavir spremljal treninge. Na njeno hojo se je spomnil mesece kasneje, ko je razmišljal o njunem prvem srečanju. Spomnil se je tudi njenega pogleda. Morda sta se videla prav na Srednji baletni šoli. A vendar bi jo opazil, je tuhtal. Gosposka je morala biti njuno prvo mimobežno srečanje. Pustil je, da je šla mimo, s privihanimi kotički ust. Zavonjal je njen parfum. Ko se je oddaljila kakšnih dobrih deset metrov, se je ozrl za njo. Želel se je obrniti in pot nadaljevati v njeni smeri, strašno ga je vleklo, ampak s prijateljem je bil zmenjen za kosilo pri Figovcu, sploh pa, kaj bi ji rekel. Ni se čutil dovolj samozavestnega, ne tisti dan ne teden kasneje, ko jo je opazil na hodniku Akademije. Precej prijateljev je imel in hitro je izvedel, da dekle hodi tudi na ure petja. Šele začela je, čisto frišna je na Akademiji, so poročali njegovi viri.

Po dveh mesecih se je Dare nekega decembrskega popoldneva, ki je svetlobo pokopalo že okoli pol petih, opogumil. Približal se ji je, ko je v kiosku blizu Akademije kupovala časopis. Počakal je, da je plačala, potem je stopil do nje, se predstavil in začel zavzeto razlagati, da jo je videl na ulici, da je glasbenik, da hodita oba na Akademijo. V isti sapi je izustil tudi, da bi jo rad večkrat videl, jo povabil na kavo in z njo klepetal. Če pleše, je še vprašal. Pokimala je. Precej negotovo ga je gledala, se tu in tam prestopila in si pomela roke. Mrzlo je bilo. Molčala je, a kaj drugega ji pri njegovem hitrem govorjenju ni preostalo. Lahko bi sicer odšla. A ni. Še nekaj časa je tako govoril, jo skušal prepričati, da bi se še videla, ji vmes našteval, katera predavanja obiskuje, Maruša ga je zdaj z nekoliko večjim zanimanjem gledala in se naposled oglasila: »Si končal? Morda še jaz pridem do besede, če nimaš nič proti.«

Ni rekla zajedljivo, prej potrpežljivo, morda malo stoično. Opazil je, da ima na ustnicah nežen odtenek rdeče-rožnate šminke; ujemal se je z barvo njenih lic, ki so pordela zaradi mraza in njegove bližine.

»Si iz Ljubljane?« jo je vprašal.

»Ja, stanujemo na Viču,« je dejala, »pravzaprav zelo blizu Rožne doline, če poznaš, tam je zdaj čisto nov študentski dom, si že bil tam?« ga je pogledala z dvignjenimi obrvmi.

»Poznam, ja, nekajkrat sem bil v enem od blokov, prijatelj iz srednje šole tam domuje, včasih v apartmaju priredi kakšno zabavo, jaz pa se v Ljubljano vozim iz Domžal.«

»A tako, voziš se,« je rekla Maruša in namignila, da se želi premakniti. »V študentskem sem bila le enkrat, prijateljica je imela razstavo svojih fotografij na hodniku enega od blokov, na zabave pa ne hodim,« je še povedala in tišje dodala: »Domov grem, s trolejbusom, lahko me pospremiš do postaje, če želiš.«

S ponudbo je malce presenetila samo sebe. Čutila je nelagodje, zlito s kančkom vznemirjenja. Saj jo je že kdaj spremljal kakšen fant, ampak nihče je ni tako vztrajno prepričeval, da bi jo rad še videl. Maruša je Dareta opazila, na Gosposki, na Akademiji, včasih tudi na kosilu v menzi blizu šole, vendar je to zamolčala.

V dobrih desetih minutah ji je povedal kar nekaj stvari o sebi, o svoji družini, o sestri, mami in očetu, domžalski hiši, posesti, ki jo je imel v Trzinu, o uspešni gostilni, ki so jo nekoč imeli njegovi stari starši, potem pa je, zaradi finančnih mahinacij, propadla. Pohvalil se je s tremi dalmatinci, ki so jih dobili prav iz Dalmacije, iz Zadra.

»Vsako jutro jih peljem čez travnike, tam, kjer sta naš gozd in naša njiva, kot majhen otrok se veselim z njimi, ko v gobčke lovijo veter in lajajo v jerebice,« je zavzeto pripovedoval. »Eden je popolnoma gluh, ampak sva se oba navadila na telesne signale in vse štima,« je dodal. Maruša je bila ob prvih stikih z ljudmi bolj zadržana, nezaupljiva. Ni vedela, od kod izvirajo ta občutja, in nobene želje ni imela, da se poglablja, da grebe po koreninah, svojih in družinskih. Kadar se je spustila v analizo, jo je hitro postalo strah in pozornost je raje usmerila drugam. Na moške je včasih gledala kot na nekaj, kar ji morda niti ni namenjeno. Do ljubezni je imela precej fatalističen odnos. Bala se je upati, bala se je bližine, čeprav je bila lahko v družbi, tudi moški, ki jo je poznala in v kateri se je dobro počutila, dokaj zgovorna in živahna. Nikoli še ni imela fanta, in kadar jo je kdo vprašal, zakaj je samska, je najraje samo skomignila z rameni. Vedela je, da jo moški opazijo, a o svojem videzu ni dosti razmišljala. Vseeno pa sta se v njej včasih tepla hrepenenje po moški družbi in želja po življenju brez ljubezenskih zapletov, želela se je odmakniti, živeti nekje, kjer bi se lahko posvečala zgolj plesu in glasbi. To bi bil prostor brez motenj, brez presekanih obljub in praznih besed. Iluzij o romantični ljubezni pravzaprav nikoli ni gojila. Tu in tam se je sama sebi zdela prestroga, asketska v razmišljanju o partnerstvu. Najraje si ne bi želela nič, ampak popolnoma svoje želje po dvojini ni mogla potlačiti. Včasih jo je poteptala, tacala je po njej, jo grobo zavračala, drugič spet je vzplamtela in jo hotela premamiti v svet, ki ni ponujal nikakršnih zagotovil, kjer tisti, ki ga imaš rad, čez noč postane tujec. Starši je nikoli niso spraševali o moških, v bistvu se nikoli niso pogovarjali o ljubezni, o odnosih in o bližini.

Ko sta prispela do postaje, se je Maruša zahvalila za spremstvo in pogovor. V odgovor na vprašanje, ali se lahko še kdaj vidita za sprehod ali pijačo, je Daretu rahlo, neodločno pokimala. On se je odločil, da je bil to vendarle dovolj jasen pritrdilni znak, in zadovoljen je počakal, da je vstopila na trolejbus, ki je v tistem trenutku pripeljal na postajo, nato pa odpešačil proti Špici. Sprehodi ob reki so bili zanj najboljša oblika meditacije. Nemalokrat so se mu v mislih sestavljale note. Pisal je melodije, ki jih je do doma največkrat pozabil ali pa so se preoblikovale v drugačne, nove. Vseeno se mu je zdelo, da mu reka pri komponiranju narekuje poseben ritem, da se v glasbo, ki jo je ponoči pisal v blok s temno zelenimi platnicami, pretakajo tudi zvoki vode, ki so ga pomirjali in mu obenem ostrili fokus razmišljanja. Na rečnem bregu je imel lahko glavo, ideje, želje, načrti so se postrojili, razporedili v logične in izvedljive sklope. Poleti se je na Špici s prijatelji tudi kopal, preostale mesece pa je bila bližina Ljubljanice prostor, kjer je lahko odmislil težave doma, z mamo, ki je prehitro izgubljala težo in nenehno trpela zaradi migren, z očetom, ki je prevečkrat pregloboko pogledal v kozarec, sestra pa je bila tako ali tako z mislimi vedno pri svojem skrivnem ljubimcu, za katerega je Dare vedel le, da je iz Ljubljane. Tisti večer je mislil samo na Marušo. Na njen zadržani nasmeh, na to, da bi skupaj igrala, na njene boke in prsi. Zgodba z Marjanco je bila zdaj zanj že skoraj čisto v preteklem času. Pomislil je le še na to, kako ji bo povedal, da je konec.

Dare je bil priljubljen pri dekletih. Žareče modre oči so bile poleg njegove visoke, lepo grajene postave močan magnet. Bil je spreten v pogovorih, vedel je, kako dajati komplimente, ne da bi pri tem bil videti osladno, vedel je, kdaj se umakniti in zgolj poslušati. Videti je bilo, kot da vedno razmišlja nekaj silno pomembnega. Kot kakšen mislec na agori. To je pritegnilo tudi Marušo. Nekajkrat se mu je zgodilo, da je na vrat na nos, strastno, brez premisleka, skočil v razmerje, se opekel in se tako naučil potrpljenja, čakanja, premišljenosti. Maruše pa bi se ves čas želel dotikati, a tega ji ni povedal. Čutil je njeno rezerviranost. Najbrž še nikoli ni čutil tako močne privlačne sile, rekel ji je norost, divja norost. V majhni podstrešni sobi, ki je gledala na sosedov kozolec in kurnik, se je ob večerih in v nočeh, ko ni mogel spati, potapljal v misli, včasih urejene, jasne, drugič kaotično nametane drugo na drugo. Marušin svet se mu je zdel kot labirint, v srčiki katerega je tudi Marušino srce, ampak pot do tam je sila zamotana in dolga. Maruša se je včasih potegnila vase in v tišini nekaj predelovala, vsaj mislil je tako. Potreboval bi zlato nit, zakaj mu je ne vrže, da se lažje prebije skozi zavoje njene zavesti. Tako pesniško je razmišljal in sam sebi se je zazdel malo smešen. Še nikoli ga ni kakšno dekle tako zamikalo. Včasih je bil čisto zamaknjen, ko so ga poklicali k večerji. Ker so ga v družini tako ali tako razglasili za boema, so ga največkrat pustili pri miru, niso drezali vanj z vprašanji. Ob večerih je pisaril, najbrž note, vedno te note, je rada pripomnila njegova mama. Bila pa je ponosna nanj. Na sina umetnika, bodočega učitelja glasbe, pianista. Razvajala ga je bolj kot njegovo sestro. Vedno je najboljše meso prihranila Daretu, in kadar je imela dovolj moči, je zanj pekla pecivo. Bil je hvaležen, sploh, ker se mu je zdelo, da jih bo mati zapustila veliko prej od očeta. Da je njun skupni čas stisnjen v tanek pas milosti, ki jima ga je življenje še namenjalo.

Maruša je Dareta postopoma spuščala v svoje življenje. Ni je priganjal in tudi s tem si je vedno bolj pridobival njeno zaupanje in naklonjenost. Včasih se nista videla tudi po štirinajst dni in Maruši je bilo tako prav. Z vmesnimi postanki, mirovanjem in odmiki. Ni se namerno oddaljevala, a to je bil njen najpogostejši odziv na občutek, da ljudem ni dovolj zanimiva, zdelo se ji je, da je ne bodo sprejeli takšne, kot je. Menila je, da je polna kapric, čudaških navad in ritualov. Ko se je najprej na Srednji baletni šoli znašla med nepoznanimi ljudmi, ji je srce divje tolklo in močno se je potila. S seboj je nosila rezervne majice in bluze. Nekaj tednov je potrebovala, da se je nekoliko umirila in začela navezovati stike. Samo kadar je plesala, je bila ponavadi prepričana o sebi. Vedela je, da je njen razpon, tako tehnični kot interpretativni, dokaj širok. Izjemno precizna in vzdržljiva je bila, pa tudi muzikalna, z odličnim občutkom za ritem in s senzibilnostjo, ki jo je vnašala v plesne kretnje in koreografije. Battement tendu, battement jeté, rond de jambe en l'air, grand battement, gibe je ponavljala več ur, potem špice in vrtenje, dan za dnem. Včasih se je komaj privlekla domov, z okrvavljenimi konicami prstov, z odrgninami okoli kolen in enkrat z izpahnjenim gležnjem, na splošno pa se je njeno telo odzivalo na zahtevne vsakodnevne treninge s precej trdoživo potrpežljivostjo.

Z Daretom sta hodila na kavo in brioše, v kino, včasih jo je spremil domov. Sprva so bili za Marušo sprehodi iz centra do Viča izziv. Mislila je, da ji bo glavo razneslo od tuhtanja, kaj naj reče in česa ne. Koliko naj govori, kdaj naj vstopi v pogovor, koliko naj se odpre. Vse dokler se Daretova energija ni počasi spojila z njenimi vibracijami in nekaj v njej je obmirovalo. Ujela sta se. V pogovoru, v ritmu hoje, v nasmehih. Dare je bil vztrajen in zdel se je iskren. Dal ji je prostor, ko ga je potrebovala, ni ji postavljal vprašanj o njeni zvestobi, o predanosti. Maruša je to razumela kot znak zaupanja. Tako ga je opisala, ko jo je nekoč mama vprašala, kako se »z mladeničem«, kot ga je imenovala, razumeta. Nekajkrat ju je videla, kako sta se na vogalu njihove ulice objela in si pomahala v pozdrav. Tudi Maruša ga ni dosti spraševala o dekletih, ki jih je imel pred njo. Malo iz bojazni, da bi jih naštel preveč, malo pa tudi iz zgrajenega medsebojnega občutka zaupanja. Vendarle je ob neki kavi v pogovor vpletla vprašanje o Daretovih preteklih ljubeznih in, da, imel je prijateljice, je rekel, kar nekaj, ampak nobene takšne, kot si ti.

»Tebe odkrivam, tvoje odtenke, zanimiva si,« ji je odgovarjal.

To ji je zadoščalo. Želela se je upreti svojim običajnim najedajočim notranjim monologom, o svoji vrednosti, o tem, kaj si in česa si ne zasluži, ali ji je ljubezen namenjena. Počasi ji je uspevalo. Verjela je, da je ljubljena, in njeni obrambni zidovi so se postopoma sesedli.

Ko se je zima prevesila v pomlad, se je Dare v Ljubljano večkrat pripeljal s svojim motorjem znamke BMW, ki si ga je prislužil s poletnim delom v skladišču neke tovarne v Düsseldorfu. Kar nekaj poletij je preživel v Nemčiji. Tam ima še kolege, ji je povedal. Včasih si pišejo. Tudi na delo bo še odšel. Zaslužek je dober. Morda bo ostal dlje kot do zdaj. Da si naredi nekaj zaloge. Maruša je najprej omahovala, »takšna velika mašina, gigant, najbrž je bila draga,« je rekla, ko jo je prvič povabil, naj prisede.

»Kupil sem rabljenega, ni bil čisto nov, nov bi bil predrag, kljub temu, da so nam v tovarni za težaško delo dobro plačali,« je pokimal in ji podal roko, da se je povzpela na sedež.

Oblečeno je imela krilo, usedla se je z nogami na stran, drugače ni šlo. Krčevito se ga je oklenila okoli pasu, švignila sta po makadamu, ostro položila ovinek in zavila na širšo asfaltno cesto. Tako, z Marušinimi nogami na stran sta šla nekajkrat vse do Pirana. Slikala se je pri cerkvi, v ozkem krilu, ki ji je segalo do kolen, in v oprijetem garnastem puloverju s kratkimi rokavi. Dare je želel svoj izvod te fotografije.

»Krasna si, s temi boki in mišičastimi nogami, krasna si, take se te bom vedno spominjal, takole ob vodi, s to modrino,« ji je govoril, ko sta hodila ob obali in je morje rahlo pršelo v njuni telesi.

Maruša se je začela pripravljati na zaključni izpit na Srednji baletni šoli. V domači hiši je imela na podstrešju za vadbo na razpolago veliko sobo z ogledalom. Vadila je tudi pet ur na dan. Za klasični del je trenirala izseke iz Giselle, drugi del izpita pa naj bi sestavljale improvizacija ter vaje iz fleksibilnosti in tehnike. Morala bo blesteti, brez enega samega spodrsljaja. Mentorica ji je obljubila avdicijo na Conservatoire de Paris, če se izkaže na izpitu. Dare je rekel, da ji bo v času priprav dal mir. Na Akademiji so zaključili z izpiti in omenil je, da bo najbrž obiskal kolege v Nemčiji. In pisal ji tudi bo. Mislil nanjo, jo pogrešal. Maruša je bila mirna in predala se je treningom. V kotu podstrešne sobe je med njeno vadbo sedela muca Cica in z glavo sledila Marušinim premikom. Cica je bila vedno Marušina prva publika. Koreografijo je razdrobila na najmanjše možne takte in jih brez predaha ponavljala več ur. Ko je usvojila gibe, se je popolnoma posvetila dinamiki in interpretaciji. Želela si je v Pariz, čutila pa je pritisk mentorice, staršev, svoje velikanske želje. Gnala se je do onemoglosti in včasih je zaspala na tleh. Samo malo bom zaprla oči, je pomislila, pa se je z zakrčenim vratom zbudila šele proti jutru. Osvežila si je obraz, popila metin čaj, nato še dobro uro pred šolo vadila. Petje na Akademiji ji ni delalo težav, bilo je spremljava njenemu siceršnjemu dnevnemu ritmu, vibracije lastnega glasu so jo umirjale in ji dajale občutek zadovoljstva. Preden je odšla na Srednjo glasbeno šolo, je igrala tudi klavir in včasih, kadar je bila pevska predavalnica ob večerih na Akademiji prosta, se je usedla za klavir in pela. Odmislila je baletne figure, skoke in obrate. Odmislila je pasus v duetu, ki ga je trenutno vadila in ji je povzročal težave. Noči, ki so jih uvedli pevski večeri, so bile zanjo najbolj mirne. Nekaj tednov pred zaključnim izpitom je imela ponavljajoče se sanje, spodbudne, tako si je tolmačila zavite stopnice, ki so vodile na teraso z razgledom na mesto z velikimi kupolastimi stavbami, parki in širokimi cestami. Dare ji je v mesecu dni poslal dve pismi. Upala je na več, a ker so bile vsakodnevne vaje v središču njene pozornosti, je rahel občutek zapuščenosti potlačila. In ne nazadnje sta bili pismi polni ljubezenskih izjav. Obljubil je, da se vrne do njenega zaključnega izpita. Kakšen dan ali dva prej.

»Neko delo se je ponudilo, dvotedenski angažma,« je pojasnil Dare, »potrebujem nove dele za motor in, evo, delam.«

Maruša se v vsebinske odtenke zgodbe o Giselle ni težko vživela. Giselle preveva hrepenenje, ljubezen tam lahko živi le v sferi nadnaravnega, tuzemskost jo spridi, uniči. Že kakšen teden dni pred izpitom se ji je zdelo, da do najneznatnejšega tona in pavze razume vsako odločitev skladatelja Adama in da vsak Gisellin gib tehnično lahko izvede natanko tako, kot si je zamislila mentorica. Obenem pa Giselle oživi z interpretacijo, ki je čisto njena. Pričakovala je, da se bo Dare oglasil takoj, ko se vrne iz Nemčije, torej vsaj dva dni pred njenim izpitom. Že nekaj dni je slabše spala. Zaradi pričakovanja preizkusa in vnovičnega srečanja z Daretom. Minil je mesec in en teden, odkar sta se zadnjič videla. Morda pripravlja kakšno presenečenje, je tuhtala, ne bi bilo tako neobičajno zanj. Včasih jo je prišel iskat brez vnaprejšnjega dogovora, ponavadi s šopkom rož, in jo odpeljal v kino, na koncert ali pa sta se sprehajala ob Ljubljanici.

Noč pred izpitom je Maruša morda spala le kak­šno dobro uro. Premetavala se je po postelji in močno se je potila. Nekajkrat si je morala preobleči majico. V želodcu je čutila slabost. Zdelo se ji je, da ima zavozlano drobovje. Hotela se je osredotočiti na Giselle, a so ji misli begale k Daretu. Prisilila se je, da je v tišini svoje sobe v mislih ponovila najzahtevnejše korake v koreografiji. Pred nastopi je vedno pojedla trdo kuhano jajce in kos kruha. Zdaj ji nič ni dišalo. Stopila je na prag hiše in globoko vdihnila. Vonj narcis se je mešal z vonjem kave, ki jo je mama skuhala zase in za očeta, in je polzel skozi priprto kuhinjsko okno. Maruša je opazila, da skozi režo poštnega nabiralnika štrli konica pisemske ovojnice. Stekla je po ključ in hlastajoče pograbila belo kuverto ter jo raztrgala. Brala je. Beatte … Dve leti in pol … Zanosila … Ostal v Düsseldorfu … Srečno. Besede so tolkle druga ob drugo, butale vanjo, padale na tla, ki so se pod njo drobila.





Za Ano


V Sveti Križ pri Litiji se je družina Škrjanec preselila iz Sevnice, kjer je Bara po treh spontanih splavih in po skoraj 24 ur dolgem porodu rodila Ano. Babica, ki je bila navzoča, je Bari povedala, da je otrok zdrav, ima pa potlačeno levo uho, »sploščeno je, ni se ji zarobilo, najbrž se je naslanjala nanj, ampak glavno, da dobro sliši, ni res,« je rekla v smehu. Bara in mož Jan sta se veselila rojstva. Nista imela veliko, a bil je čas za družino. Več otrok sta si želela, tako sta vsaj zatrdila Ani, ko je leta kasneje beseda tu in tam nanesla na to, kako si je Ana kot otrok želela veliko družino, praznike za dolgo mizo, kjer vsi skupaj jedo, se šalijo, pojejo.

»Želela sva si, ampak denarja ni bilo, ata je bil ves čas v trgovini, jaz sem mu pomagala in obenem šivala za dojenčke, oblačilca pa sem nato po prijateljskih kanalih prodajala po Litiji in okoliških vaseh,« je Bara pripovedovala Ani, ko je ta nekoliko odrasla in starša nagovarjala k še enemu otroku. »Ni bilo ne denarja ne časa, ko pa sva si malo opomogla, mi je v maternici zrasla bula. Komaj so me rešili. Potem si vendarle prišla ti.«

Bari so rekli, da ne bo mogla več rojevati, da se je z Ano končalo. Maternica je bila prešibka. Ko je tako govorila, je Barin obraz posivil in običajno se je usedla k šivalnemu stroju ter delala obrobe na svilenih otroških kapicah. Drdranje stroja jo je zazibalo v stanje brez težkih misli.

Ko je imela Ana šest let, se je začela vojna. Nekaj časa, nekaj malega časa, so še živeli kolikor toliko normalno. Še so imeli sosede, nekaj mesecev po začetku vojne so se nekateri poskrili po okoliških hribih, med seboj so si pomagali, kar nekaj jih je imelo zidanice in več družin se je tako stiskalo v majhnih kamnitih hišah. Veliko ljudi pa je prišlo v roke nemške vojske, ki je okupirala območje okoli Svetega Križa. Nemške enote so zasedle župnijske prostore, šolsko poslopje, gostilne, svoje štabe so postavile tudi v zasebnih hišah. Nemci so nadzorovali vse pomembne geografske točke in s strateških lokacij izrinili sicer svoje zaveznike Italijane, ki so prav tako razglasili del območja Svetega Križa za svojo okupacijsko cono. Meja med nemško in italijansko stranjo je bila sicer zarisana, vendar se je nemška vojska vedla bolj agresivno, prisvajala si je ozemlje, ki je bilo v italijanski coni. Italijanski del se je umaknil bolj na vzhod. Mostovi čez Savo so bili dobro varovani, nadzirali so tudi območje, kjer je tekla železniška proga. Premiki domačinov so bili tako izjemno nevarni, vsak napačen korak je lahko v trenutku ustavil življenje. Sosede, zlasti Bitenčeve, je imela Ana rada. Družino s petimi otroki je brez mamine vednosti večkrat obiskala. Sploh je bila očarana nad Bitenčevim podmladkom: Janez, Tonka, Majda, Vera, Jožica in najmlajši, leto in pol star Peter. Njemu je iz nežnih, počasi rastočih svetlih las delala rolice. Takrat se ji je smejal na vsa usta. Rahlo ga je vlekla za prste na rokah in ga žgečkala po podplatih.

V Svetem Križu se je Janu ponudila priložnost, da najame večji prostor za svojo trgovino. Sevniška prodajalna je bila namreč tako majhna in ozka, da je lahko naenkrat sprejel le eno stranko, in še ta je bila čisto stisnjena ob pult. Bil je ambiciozen in pri selitvi ni omahoval. Bara mu je zaupala, ni je bilo težko prepričati o selitvi. Takoj se je zaljubila v novo pokrajino, griče, posejane z vinogradi in sadnim drevjem, ter hiše z ličnimi pročelji in urejenimi vrtovi. Kadar je bilo nebo čisto, je s kakšnega vrha videla vse do Gorjancev. Prišli so v pozni pomladi, ko je bila zelena najbolj zelena, ko je dišalo po jasminu in španskem bezgu. Trgovina je bila ob glavni cesti, nad njo so najeli stanovanje. Stavba je bila v lasti družine Borštner, s katerimi so stkali tesne prijateljske vezi. Gospodarica in njen sin sta bila v vasi precej vplivna in Škrjančevi so se v njuni bližini dobro počutili. Sklenili so nenapisan dogovor, da se bodo varovali, da bodo držali skupaj.

Še preden so v Sveti Križ vkorakali prvi vojaki, je Janova trgovina z mešanim blagom cvetela.

»Vse, čisto vse zna prodati,« je sosedi včasih razlagala Anina mama. »Kmetom prodaja hrenovke, si lahko misliš, raje jih imajo od domačih klobas. Enkrat na teden jih grem kupit v Stično.«

Preden so trgovino začeli prazniti partizani, Italijani in naposled dokončno izropali in požgali Nemci, je bila polna velikih bal živopisnega blaga, sukancev, gumbov, papirja, različnih živil, mila in kuhinjskih posod. Bara in Jan sta bila tako zaposlena, da sta pozabila, kako ju Ana potrebuje, kako močno si želi, da so skupaj. Videla ju je, kako zlagata blago, kako se pogovarjata s strankami, kako snujeta načrte za prihodnost, ko je bilo to še mogoče. Ana se je medtem najraje igrala z belim zajcem Pepetom, ki ji ga je za rojstni dan podaril oče, pa s sosedovimi otroki ali sama. Sedela je na malem stolčku v kotu kuhinje, kadar je deževalo, ali na vrtu pred hišo, kadar je sijalo sonce, in se pogovarjala, tudi rekla si je Ana. Ana to, Ana ono, Ana bo šla nabirat borovnice, Ana bo pri sosedih jedla ocvirke. Ko je naslavljala sebe, je vedno govorila v tretji osebi. Čebljala je lahko dolgo in neprekinjeno. Če bi ji kdo zares prisluhnil, bi uvidel, kako bogat je njen svet. Škrati, vile, medvedi in divji prašiči so živeli tam. Včasih so bili njeni prijatelji, spet drugič se je na njih jezila. Da niso pridni, da niso pojedli kosila, da niso prišli točno na čaj. Rada je tudi pela. Izmišljevala si je besedila in melodije, včasih je zapela kakšno pesem, ki sta jo peli skupaj z mamo. Mama ni imela najboljšega posluha, Ana pa je vedno zadela vsak ton. Tu in tam je poškilila v trgovino in starša želela spomniti, da obstaja. S črnim pažem in temnimi, poševnimi očmi ter olivno poltjo je bila videti kot kakšna mala Azijka. Sosedovi otroci so jo včasih dražili, da je njen oče gotovo od daleč, nekdo je rekel Kitajska. Očeta je prosila, da ji je na globusu, ki so ga imeli na kredenci v kuhinji, pokaže, kje je Kitajska. Ni pa si ga drznila vprašati, ali je morda tudi on malo Kitajec.

Na ulice Svetega Križa je v aprilskem popoldnevu padala pridušena svetloba, po vrtovih je opletala nizka megla. Nebo so preletavala letala, po tlakovcih so grobo tolkli vojaški škornji. V daljavi se je slišalo hrumenje topov, granat in bombnikov. Ana še nikoli ni slišala česa tako strašnega, odmevalo je od gričev, skupaj z zajcem sta se stiskala na malem stolčku v kuhinji. Mama in oče sta drug drugemu ves čas nekaj potiho govorila, Ana si je zatiskala ušesa in nekaj časa je mižala. Potem jo je mama stisnila k sebi in jo pestovala na kolenih. Oče in mama sta se pogovarjala o trgovini, o njihovem blagu, o tem, kako morajo nekje shraniti stvari zase, ker bodo vojaki vse izropali. V kletnih prostorih sta na podnu razdrla lesene letve in v zemlji naredila odprtino, v katero sta spravila malo moke, krompirja, olje, sladkor, nekaj metrov blaga in malo volne. Mama in oče sta govorila o gestapu. Ana ni vedela, kaj to pomeni. Slišala je, da je mama očetu rekla, kako gestapo ljudi izseljuje, jih tlači na tovornjake in jim okoli vratu obeša kovinaste številke. Omenjala sta tudi nemško-italijansko mejo. Ana si je vse zapomnila in zajcu ponavljala, kar je slišala. Ko je besede gestapo, tovornjaki, puške izgovarjala naglas, se je vse zdelo še bolj strašno.

Kakšen dober teden po vdoru tujih vojakov v vas je v njihovo kuhinjo stopil italijanski vojak, oblečen v uniformo zelene barve, s sivo čelado na glavi in s puško. Ani se je puška zdela velikanska, ampak človek, ki jo je nosil, Ane ni plašil. Nekaj nežnega je bilo na njegovem obrazu, nekaj, kar jo je vleklo k njemu. Da ga vpraša, od kod prihaja, kaj nosi v svoji torbi, ki mu je visela čez ramo.

»Giovanni Bianchi,« se je predstavil in rahlo pokimal.

Imel je belo polt in čisto črne lase, goste in skodrane, na čelu so mu lezli izza roba čelade, ki je bila na nekaj mestih obdrgnjena. Mama je Ani povedala, da je Giovanni Italijan. Kot dekle je Bara skoraj leto dni preživela pri teti v Trstu in še vedno se je lahko, sicer na bolj preprost način, sporazumevala v italijanščini. Ana je opazovala mamo in vojaka. Giovanni je od Bare zahteval hrano zase in za vojaške kolege, ki so oblegali regijo. Govoril je mirno in odločno, prav nič preteče, Ani se je nekajkrat prijazno nasmehnil.

»Che bella bambina! Quanti anni ha lei?«1 je vprašal in Ano pogladil po laseh.

Bara se je nagonsko pomaknila k otroku in Ano objela čez ramena.

»Lasci la ragazza fuori da questo per favore,« 2 je tiho rekla.

Giovannijev pogled se je umaknil z Ane in premeril je kuhinjo. Iskal je zaloge hrane.

»Ho bisogno di cibo. Portalo subito,«3 je dejal strožje in prijel za puško.

Bara je bila prepričana, da se je prej z vojaškimi kolegi že ustavil v trgovini in Janu pobral, kar se je zdelo uporabnega, a ni imela izbire, ubogala je. Stopila je do omare z zalogami in začela zlagati na veliko leseno mizo. Vojak je z ramen odložil svojo torbo in začel vanjo tlačiti riž, kruh, olje, nekaj zelenjave in sadja. Rekel je še, da se bo čez nekaj dni vrnil, naj ima hrano pripravljeno, potem se je sunkovito zasukal na petah svojih temnih škornjev in odšel. Ana mu je mahala, in ko je bil pri izhodu, se je obrnil in ji pomahal nazaj. Tako nov in drugačen je bil zanjo, upala je, da še pride. Bara pa se je sesedla na stol in skušala umiriti tresoče se telo. Čez nekaj minut je vstala in odšla v pritličje, v trgovino. Jan je negibno sedel za mizo, na kateri je bila velika železna blagajna, in čisto bled gledal v steno.

»Bara, pobrali so nam, veliko, Italijani, nekaj malega je sicer še ostalo, kot bi se nas želeli malo tudi usmiliti, a morali se bomo premakniti, tu ne moremo več bivati.«

Molče sta se zazrla v police. Ana pa je veselo skakljala po kuhinji in za ušesa nekajkrat povlekla belo-sivega zajca, ki se je lahko prosto gibal po stanovanju.

»Giovanni, Giovanni,« je zapela.

Črnolasi italijanski vojak je v Barino kuhinjo vstopal brez trkanja. Nekaj tednov je bil redni obiskovalec. Bara je imela ponavadi že vse pripravljeno. Nekaj hrane je dobila od kmetov iz Starega Boršta, majhne vasice nad Svetim Križem. Njena prijateljica Jelena je tam poznala nekaj družin, ki so še bile kolikor toliko preskrbljene, saj jim okupatorji še niso prerešetali domovanj, in želeli so pomagati tistim v dolini. Z jajci, kurami, sadjem in zelenjavo, včasih so dali še bučno olje. Ana se je muzala okoli Giovannija in njemu je bila Anina družba všeč. Enkrat je prinesel frnikole, podajala sta si jih po kuhinji. Ani se je zdelo, da je Giovanni nekdo, ki ni del strašljivosti, ki je gomazela po ulicah, da tudi on ne mara hrumenja letal in topov. Bara ju je opazovala in ni ju želela prekinjati, pri ljudeh, ki služijo nekomu, ki jemlje in ubija, nikoli ne veš, kako se odzivajo. Giovanni si je vzel čas za Ano, tudi za njenega zajca. Čohljal ga je po ušesih in zraven nekaj mrmral. Kot da prede, si je mislila Ana. Kot da je velik, zadovoljen mačkon. Pustil ji je, da si nadene njegovo čelado, čisto ji je zakrila droben obraz. Takrat ni mislil na mrtve, ni mislil na pokanje in na ječanje in na rokah ni čutil zasušene krvi. Iz svoje usnjene malhe je vzel orglice in zaigral je nekaj poskočnega. Ani so se noge zibale kar same, prestopala se je in migala z boki. Giovanni je med pihanjem v mali inštrument kazal svoje porumenele zobe in glavo premikal v ritmu napeva. Bara se je Ano še nekaj časa trudila odvrniti od vojaka, ampak deklica je bila vztrajna, na vsak način se je želela pogovarjati. Poslušala je njegove hecno zveneče besede, jih ponavljala in se smejala. Vojak se je smejal z njo. Včasih je rekel: »Ana, jaz in Ana, v kuhinji.« Dokaj razumljivo, Ana je bila nanj ponosna. Ona pa je v nekaj tednih začela čebljati italijanske besede. Nadvse važna je bila, ko je tekala po hiši in vriskala: »Abbiamo una grande casa! Giovanni e Ana sono amici!«4

Gledala je skozi okno, čez napol priprto zaveso. Dan je bil sončen, zelo topel, maj se je prelival v junij. Ana ga je čakala. Že ves teden. Nekaj se dogaja, je razmišljala. Mamo je vprašala po Giovanniju, mama pa je zamahnila z roko in rekla, da bodo imeli več hrane na mizi, če ga ne bo, naj bo tiho. Ana se je hotela pogovarjati z njim, poslušati njegove zabavne besede in želela si je, da jo nauči igrati na orglice. Tega mami in očetu ni povedala. Povedala je samo zajcu.

Potem ga je vendarle zagledala, kot majhno piko, čez jaso je šel, ki se je raztezala od njihovega vrta pa vse do bližnjega gozda. Prepoznala je njegovo držo in hojo. Visok in pokončen je bil in vedno, ko je Ana oprezala za njegovim prihodom, je bil videti kot kakšen radoveden sprehajalec, ki ga zanima vse okoli njega, oziral se je levo, desno, malo postal, kot da mu ne preti nobena nevarnost, se sprehodil skozi njihov vrt, do kuhinje, kot kakšen star znanec. Tokrat je hodil hitro, bližal se je njihovi hiši. Najbrž je lačen, je pomislila. Potem je začel teči. Ko je bil blizu ograje njihovega vrta, je opazila, da je njegov izraz napet, mračen in nemiren. Zaslišala je strele. Njeno telo je samo od sebe padlo po tleh in z rokami si je prekrila ušesa. Nekaj trenutkov je nepremično ležala, potem se je pobrala, z očmi iskala starša in začela je jokati. Mama in oče sta bila spodaj, v trgovini. Upala je, da sta živa. Pogledala je skozi okno. Čez leseno ograjo je bil prepognjen Giovanni. Njegovo telo je bilo čudno zvito in glava mu je brez nadzora bingljala. Od hiše se je hitro oddaljeval vojak v partizanski uniformi. Prepoznala jo je. Oče jo je podučil o razlikah med uniformami vojakov, ki so krožili po vasi. Ano je pognalo ven. Stekla je po stopnicah, slišala je materine krike: »Ana, ne, ne hodi ven, Ana!«, ona pa je tekla. S sandali je zabredla v lužo krvi, z odprtimi usti je tako stala ob negibnem vojaku. Vsebina njegove torbe je bila raztresena po tleh. Nekaj belega je videla, papir, na katerem je pisalo »Za Ana«. Stegnila se je, da pobere pravokotni zavitek, ko jo je nekdo sunkovito povlekel za bluzo in si jo zavihtel čez ramo.


* * *

Sveti Križ se je spreminjal v požganino in Škrjančevi so se z Jelenino pomočjo preselili v zidanico v Starem Borštu. Stari Boršt je bil na pretežno nemškem ozemlju. Ana je slišala očeta, ki je na predvečer odhoda povedal, da so pot, po kateri imajo namen iti partizani, očistili min, da bodo partizani mine uporabili zase in da je pot še kar varna. Pet kilometrov z vozom bo šlo. Vzeli bomo najnujnejše. Bo že šlo, je ponavljal. Vmes je sicer mami še nekaj razlagal o minah in o procesu odstranjevanja in o tem, kako je dobil to informacijo, ampak Ana tega ni prav nič razumela. Jeleninemu prijatelju, kmetu Francu Žibelniku, je tisto leto umrla žena, sin je šel v partizane, Francu pa je uspelo obdržati malo kamnito hišo na griču. Bil je bolehen, potreboval je pomoč pri vzdrževanju hiše. Škrjančevih je bil vesel. Bara mu je kuhala in pospravljala, Jan pa je pretežno živel življenje krta, kot je sam večkrat dejal. Kadar so po Gabrski Gori lomastili vojaki, so ga skrivali v Žibelnikovi kleti, ki je bila najtemnejša in najhladnejša klet, kar jih je Ana videla. Poleti, ko je pripekalo, ji je bilo tam spodaj všeč. Po čudežu je preživel, je po vojni govorila mama, kadar jo je kdo vprašal o tem, kako so preživeli. Česa več ni želela povedati. Želela je pozabiti. Ana ni hodila v šolo, sploh še nikoli ni bila v šoli. Mamo je spraševala, kdaj, kdaj bo šola. Neka nuna jih je tu in tam učila pisanja, branja in algebre, ampak Ana si je želela v pravo šolo, s pravo, veliko tablo, s šolskimi klopmi in z novimi prijatelji. Pogrešala je tudi Bitenčeve, nikoli več jih ni videla. Včasih se je v kleti pridružila očetu in skupaj sta se učila igrati na Giovannijeve orglice. »Za Ana«. Hranila je bel list papirja z njegovo pisavo. Spomnila se ga je, kadar so streli bliskali čisto ob hiši, spomnila se je na njegove dolge prste, ki so frcali frnikole, na lužo krvi in na očetovo roko, ki jo je potegnila k sebi, preden je s tal pobrala bel paket.


* * *

Ob koncu vojne so se Škrjančevi najprej preselili v Litijo, v Farbarjev turn, kot se je imenovala najstarejša zgradba v mestu. Živeli so v podstrešnem stanovanju, pod njimi je bivala lastnica stavbe, slikarka Mira. Pohvalila se je, da je bila v njihovi hiši tudi prva šola v Litiji, pred tem pa je tam svoj mir iskal Janez Vajkard Valvasor. Mira si je v kasnejših letih ustvarila ime in razstavljala je po vsej Jugoslaviji. Anin portret visi v neki zagrebški galeriji. Belo obleko z modro obrobo in modrim pasom ima. V rokah drži zajca. Pepe je umrl naravne smrti štiri leta po koncu vojne. Ana je skrbno hranila fotografijo, na kateri ima morda tri leta in skupaj z zajcem sedita na stolu pred vhodom v trgovino v Svetem Križu. V laseh ima svetel, svilen trak in gleda izpod obrvi, kot da ji je nerodno, da pozira. Malo pa je v njenih očeh tudi ponosa. Da je lastnica tako krasnega zajca.

Ana je imela zdaj več družbe sovrstnikov kot nekoč, hodila je namreč v čisto pravo šolo. Prvi teden po prihodu v Litijo jo je učitelj testiral in sprejeli so jo v drugi razred. Znala je brati, pisati in računati preprostejše enačbe. Ana je še vedno strašansko rada pela. Tudi igranje na orglice ji je šlo že precej dobro. Na hodniku Farbarjevega turna je pogosto videvala gospoda Jereba, komponista in organista, ki je živel v največjem stanovanju v hiši. Kadar sta se srečala, je pokimal in rekel: »Gospodična.« Ana je bila popolnoma očarana, še nikoli ji nihče ni rekel gospodična, kaj šele, da bi se, tako se ji je zdelo, rahlo priklonil v pozdrav. Takšne pozornosti ni bila vajena. Slišala je, kako vsak dan igra klavir, in mamo je začela vneto prositi, če bi lahko tudi ona igrala kakšen inštrument. Sanjarila je o tem, da bi nastopala, pred publiko, da bi drugi migali na njene tone. Ona in publika, sama ali kot del skupine, orkestra, vseeno ji je bilo. Mami je vztrajno govorila, kako ima rada glasbo, in Bara je nekega dne vendarle vprašala gospoda Jereba, ali bi morda Ani lahko pomagal pri učenju not in ji pokazal osnove, lestvice recimo, »tisto, kar je pač potrebno, ne spoznam se, vem pa, da hčerka ne bo dala miru, dokler ji vsaj malo ne ustrežemo,« je s spoštovanjem in zadržanostjo v glasu pojasnjevala prijaznemu sosedu. Tako Bara kot Jan sta bila ljubitelja klasične glasbe, vendar že dolgo nista imela priložnosti, da bi odšla na kakšen koncert.

»Gospod Jereb, ne zamerite, da vam takole razlagam,« je dodala, »ampak z možem nimava veliko denarja, počasi sestavljava življenje, vendar bi se vam rada oddolžila, če bi Ano vzeli v učenje. Ne mislite, da ne, na dva meseca bi vam plačevala, če bi se strinjali.«

Jan je dobil službo v lokalni trgovini, kmalu je postal poslovodja in zaslužil je dovolj, da niso bili lačni, pa tudi kakšen dinar so lahko prihranili. Bara je spet začela šivati oblačila za dojenčke. Jerebu je tako lahko ponudila nekaj dinarjev in redno čiščenje njegovega stanovanja. »Peter sem, noben ‘gospod’ ni potreben,« se je nasmehnil sivolasi mož. »Vaši hčeri z veseljem pomagam, tudi sam sem opazil, kako rada ima glasbo. Ne vem, ali veste, ampak nekajkrat sem jo našel pred svojimi vrati, kako sedi na tleh in posluša, ko igram na klavir. Ko sem odprl vrata, najprej sploh ni opazila, da sem prenehal igrati, videti je bila čisto prevzeta. Pravzaprav sem vas sam želel vprašati, ali Ano lahko poučujem, v veselje mi bo, popestrilo bo moj siceršnji urnik,« je rekel, si pogladil brke in vljudno pokimal.

Ana je bila presrečna. Tako popolnoma se je predala učenju glasbe, da je zanemarila redni pouk. Jan se je, ko je izvedel za Anine slabe ocene iz matematike, najprej nekoliko razburil, nato pa hitro spremenil ton in Ano potolažil, da bo šlo, da je bistra, le potruditi se mora bolj. Ana je včasih, namesto da bi šla v šolo, hodila na breg Save, med prsti je obračala prod, gledala proti Ljubljani, pihala v orglice in razmišljala o tem, kako rada bi se vpisala v glasbeno šolo.

Nekega dne je Jan prišel domov z vstopnicami za Glumače in Cavallerio Rusticano v ljubljanski operi. Kar nekaj mesecev je varčeval. Vstopnice so bile darilo za Anin rojstni dan. Ana je bila od navdušenja popolnoma iz sebe. Tisti večer se je izgubila v zvokih čela. Prežemal jo je občutek lahkotnosti in popolne zamaknjenosti.

»Kot da jokajo, ata,« je rekla v odmoru.

Podoživljala je vsak premik lokov in si skušala mrmrati dele melodij, ki si jih je zapomnila. In vsakokrat, ko se je orkester oglaševal, je dobila kurjo polt. Ton A, se je naučila kasneje, komorni ton, standardni ton, po katerem se uglašujejo glasbila v orkestru in ima višino A1. Gospod Jereb ji je povedal tudi, da ima ton frekvenco 440 hercev. Ni prav dobro razumela, si je pa podatek zapomnila.

Janu je posel počasi začel dobro teči in ljubljanski operni vikendi so se zgodili večkrat. Pred predstavo so ponavadi povečerjali v gostilni v centru mesta. Ani je očeta nekajkrat uspelo prepričati, da je kupil dražje vstopnice v parterju, tako da je lahko pozorneje spremljala gibe sekcije s čeli. Čutila je premike loka, kot da bi bili njeni lastni, vsak ton ji je ježil kožo. Doma, v Litiji, je pri gospodu Jerebu še vedno vadila klavir, za Savo pa je hodila z orglicami. Nikoli ji ni uspelo zaigrati tako živahno, kot je to uspelo Giovanniju. Vedno, ko je zapihala v orglice, se je vrnila v staro kuhinjo z visečimi tlemi, visokimi stropi in dolgo mizo, na kateri so bile pripravljene zaloge živil za vojaka-prijatelja.

Nekega poletnega večera je Jan ženi in hčeri povedal, da je dobil ponudbo za službo v Ljubljani.

»Gre za ugledno trgovsko podjetje, želijo, da bi bil vodja nabave, kaj menita?« je hitro izustil in si pomel dlani.

Bara je bila presenečena, ni vedela, da išče novo službo. Najprej ga je nejevoljno pogledala in rekla: »Kako pa so izvedeli zate, za tvoje delo, očitno si do zadnjega odlašal, da nama poveš?«

»Na hitro se je zgodilo, verjemi, nisem pričakoval te ponudbe, kolega iz Sevnice me je priporočil v Ljubljani, hitro se moram odločiti, čez dva meseca bi se selili,« je pojasnil.

Videti je bil zadovoljen, zdelo se mu je, da je kon­čno dobil opazno pohvalo za svoje prizadevno delo v trgovskem sektorju. Zdelo se mu je, da mu je delo v Ljubljani pisano na kožo. Veliko podjetje, najbrž bi tudi potoval. Vedno si je želel potovati.

»Hja, verjetno bi bila tudi plača boljša,« je bolj sama sebi rekla Bara.

»Ata, pa bi se potem preselili v Ljubljano?« je s pričakovanjem v glasu vprašala Ana.

»Enkrat že, zagotovo, ampak ne takoj,« ji je odgovoril oče.

»Ata, kje pa imamo denar za Ljubljano,« je dvomeče odkimala Bara.

»Prespimo vsi skupaj tole in se jutri pogovorimo, teden dni imam časa, da se odločimo,« je Jan mirno odgovoril in namignil, da se odpravlja v posteljo.

V tednu dni se je družina Škrjanec dogovorila, da je za vse skupaj najboljše, če Jan sprejme ljubljansko ponudbo. Bara je v tistem času poleg oblačil za malčke izdelovala tudi psičke iz blaga, polnjene s peno, podobni so bili jazbečarjem, le bolj razpotegnjeni so bili, a dovolj ljubki, da so šli v promet. Njeni izdelki so se prodajali tudi v Ljubljani in to ji je dajalo upanje, da jim v mestu ne bi šlo prav slabo. Ana je razmišljala le o glasbeni šoli. V mislih je imela začrtane vse korake, ki bi jo lahko pripeljali do opernega odra. Jan je delo v podjetju, ki se je ukvarjalo predvsem s prodajo izdelkov iz stekla, začel mesec dni po tem, ko so sprejeli skupno odločitev, da je Ljubljana njihova naslednja postaja. Vsak dan je navsezgodaj sedel na vlak, vračal pa se je okoli sedme ure zvečer. Utrujen, a zadovoljen, izpolnjen. Nekega večera je hčeri rekel, da gre lahko naslednji dan z njim v Ljubljano, da si je vzel prost dan in da bosta obiskala glasbeno šolo v Mostah. Da je že domenjeno.

»Drugje so imeli vpis že zaključen, v Mostah pa so povedali, da se lahko oglasiva jutri in da bodo preizkusili tvoj posluh in ritem,« ji je pomežiknil.

Ana ga je nekaj trenutkov samo gledala s široko razprtimi očmi, potem mu je planila v objem. Obesila se je nanj in vriskala. Zavrtela sta se po kuhinji.

»Ata, veš, kako sem srečna,« se je hihitala in ga poljubljala po licih.

Jan je bil pozoren človek in hčeri je želel pomagati pri uresničenju tega, kar si je najbolj želela. Vedel je, da je nadarjena, in obljuba, da jo lahko vpiše v glasbeno šolo, je navduševala tudi njega. Prepričan je bil, da se bo razvila v dobro glasbenico, popolnoma je zaupal svojemu občutku in Anini gorečnosti. Vedel je tudi, da godala niso najlažja za učenje, ampak hči je imela že toliko glasbene podlage, da ji gotovo ne bo spodletelo.

Ana se je na predvečer obiska glasbene šole oglasila pri gospodu Jerebu. Že nekaj mesecev je bolehal za tuberkulozo. Shiral je in redkeje je igral na klavir. Ani je rekel, da piše. Skladbe, za klavir, za zbore, za orkester. Želela si je preživeti nekaj časa z njim, klepetati, mu delati družbo, želela pa je tudi njegovo mnenje o njeni glasbeni poti.

»Gospod Peter,« je skoraj šepetajoče rekla, »jutri imam test na glasbeni šoli v Ljubljani, za čelo, saj veste, tako rada bi igrala čelo. Mislite, da bo šlo?«

Sedel je v velikem fotelju, v katerem se je njegova, zdaj tudi zaradi bolezni, še bolj drobna postava popolnoma razgubila.

»Šlo, Ana, spomni se na vse, kar sva delala na vajah, poslušaj tudi ritem v sebi, saj veš, kako je, ko te glasba objame, imaš posluh in v mislih bom s tabo. Pa nekaj za po poti,« je rekel in ji v roke stisnil tanek zvežčič. »Danes nič ne odpiraj, ne beri, jutri daj, po preizkusu,« je spodbudno pokimal.

Okoli devetih zjutraj sta Ana in Jan odšla na vlak. Oče jo je držal za roko, ponosen je bil na hčer. V temno zelenem krilu, ki ji je segalo čez kolena, beli bluzi, posejani z malimi vrtničnimi cvetovi, rjavi pleteni jopici in lakastih sandalih je bila videti nekoliko starejša, vendar je nasmeh na njenem obrazu razkrival vnemo razigranega otroka. Ana je nove lakaste čevlje dobila pred tednom dni, ata jih je prinesel iz Ljubljane. Prvič jih je imela obute tako zares za ven. Malo pa jih je prej znosila že po domači kuhinji in na dvorišču, enkrat je v njih celo zaspala, zdaj pa končno prava premiera. Na ljubljansko glavno postajo sta se pripeljala v času, ko je največja gneča že usahnila, sprehodila sta se do prve prodajalne s hrano in Jan je Ani kupil točen sladoled z okusom čokolade. Prvi sladoled v njenem življenju. Mrzlo sladkost je zadrževala v ustih, kolikor dolgo je mogla, da se ji je okus razlezel po vseh kotičkih in jezik se ji je prilepil na nebo. Nekaj minut sploh ni mogla govoriti. Brundala je od ugodja. Jan se ji je smejal in ji z robcem obrisal rjavi čokoladni madež na licu. Do Most sta se peljala s trolejbusom. Sprejel ju je učitelj, violinist, kot je povedal, Ivan Tomše in Ano je odpeljal v eno od učilnic. Čez kakšne pol ure je bila spet zunaj na hodniku, z usti, raztegnjenimi v širok nasmeh.

»Sprejeta, sprejeta!« je vpila in poskakovala. »Začnem lahko s prvim oktobrom, ata, to je čez štirinajst dni,« je stresla iz sebe.

Počasneje je dodala, da pravijo, da ima dober posluh, in seveda ji štejejo v plus, da bere note. Jan se je posvetoval z učiteljem in dogovorila sta se za izposojo violončela. Ana je komaj čakala, da iz žepa jopice potegne darilo gospoda Jereba. Odprla je zvezek in na prvi strani je pisalo »Ani«. Skladba za čelo je bila edina skladba, ki jo je gospod Jereb kdajkoli napisal za godala. Ana je preletela note, skladba je bila poskočna, spevna, taka, da bi jo z nekaj vaje lahko odpihala tudi na Giovannijeve orglice.





Notes


	1	Kako 	lepa deklica! Koliko je stara? (Vse opombe so avtoričine.)



	2	Ne 	vmešavajte dekleta v to, prosim.



	3	Potrebujem 	hrano, takoj jo prinesite.



	4	Imamo 	veliko hišo! Giovanni in Ana sta prijatelja!





V pozdrav


V svojih mlajših letih naj bi bil precej trd, trmast in muhast. A mamine pripovedi o takšnem dedku je vrgla čez ramo, se po tovrstnem občasnem maminem izpovedovanju trikrat zavrtela okoli svoje osi in pljunila. Nekje je slišala, da tako izničiš slabe misli ali vesti. Poleg tega sta se skupaj skoraj vedno zabavala, tako se ju je spominjala. Zdelo se ji je imenitno, da je bila njegova koža tako bela, da so mu že prvi poznozimski sončni žarki pustili na vratu rdečo sled. Pred soncem se je najraje skrival. Tako zelo aristokratski je bil v tej mlečni belini. Ko se je rodila, je imel dedek Štefan 64 let. Njen prvi spomin je verjetno usidran v čas kakšna tri leta po rojstvu.

»Glej, ti pokažem, kako se reže meso, Mijica,« je rekel.

Takrat je najbolj prepričljivo jedla z žlico, dedek pa ji je kazal, kako reže načrtno izbran nenabrušen nož. Njeno malo, debelušno roko je položil v svojo dlan in skupaj sta zarezala v govedino iz juhe. Oboževal je kuhinjo svoje žene, Lojzko je hvalil po vsej soseski, še branjevkam na tržnici je razlagal, kako perfektna je v kuhinji. Mijina babica je bila res kuharica najvišjega ranga, tako se jo je vedno spominjala. Tudi pekla je sijajne slaščice. Ko je bila Mija malo starejša, so ji dovolili zraven kot puh rahlega biskvita jesti tudi vinski šodo. Žličko ali dve. Iz belega vina in veliko jajc. Tista poletja so bila polna barv in skozi njihov vrt se je širil vonj sadnega drevja. Posedli so se za veliko zeleno mizo, nad njimi se je pela trta, in babica je v elegantno brušenih steklenih skledicah prinesla šodo. Globoko namoči biskvit, je rekla, boš videla, kar stopilo se ti bo v ustih. Štefan je pokimal, jej, jej, miška. Potem so kartali, se pogovarjali, si podajali ideje za prihajajoča potovanja. Dnevi lagodja. Z užitkom je jedla, se smejala dedkovim šalam ali pa je samo sedela, po ustih mlela sladico in opazovala.

Babica Lojzka in dedek Štefan sta drug drugega klicala mama in ata. Domači so se na to navadili, zunaj, na tržnici, v trgovinah, na potovanjih pa so se tujci malo spogledovali, ko sta drug proti drugemu, kadar sta se preveč oddaljila, vpila: Mama! Ata! Tukaj sem, čakam te že pet minut, podvizaj se! Mama Lojzka, kot jo je klicala Mija, je bila ženska, ki si jo resnično opazil. Imela je pokončno držo, in čeprav je bila nizke postave, se je zdela visoka. Drzna in mogočna. Govorili so ji, da spominja na igralko Polo Negri. Sploh okoli oči. Njena odločnost je včasih mejila na trmasto neprilagodljivost, ki se je lahko odražala tudi z izbruhi strašne jeze. Dedek ji je včasih kaj zabrusil nazaj, v Mijinih spominih pa jo je še največkrat objel in jo držal v objemu, dokler jo je držala togota. Imela je tudi skrbno plat, ki se je včasih razraščala v obsesivno bojazen za družino. Kadar je Štefan pozabil na kakšen opravek, ki mu ga je naložila, ga je brezsramno okarala, sunkovito je dvigala in spuščala obrvi, sopihala in med oštevanjem stiskala zobe, on pa se je nasmehnil in v svojem tempu opravil obljubljeno. V Mijinih spominih se dedek nikoli ni zares zapletal v prepire, mehko in sprejemajoče je deloval, vendar ne preponižno. Znal je pokimati, ko se mu je zdelo prav ali nujno, in nato naprej mirno peljati svojo linijo misli in dejanj. Kadar je potreboval čas zase, je najraje odšel v svojo drvarnico na dvorišču in tam do večera brkljal, sekal je drva in čistil sode za vino ter jih pripravljal na jesensko trto, ki je pokrivala dobršen del njihovega vrta.

Takšen je bil. Menda od nekdaj. Brskal, sekal, zlagal in žagal je, odkar pomnim, je pripovedovala Lojzka. Dodala je, kako jo je pritegnil prav z ročnimi spretnostmi. Zraven se je pomenljivo nasmehnila. Zgodbo o začetku njunega odnosa so morali v družini poslušati ob vsaki praznični večerji. Oba člana amaterske igralske skupine v Sevnici, Štefan je ravno končal šolo za trgovce, iskal je delo. Glejte naju na tejle gasilski, je Lojzka vedno znova ponosna kazala obledelo fotografijo s Štefanom, zleknjenim na tla v prvi vrsti in s klobukom na glavi. Jaz pa debelušna, hm, se je muzala, bolj zadaj sem se postavila, da bi skrila trebuh. Nismo imeli veliko, ampak obleko za fotografiranje sem si kupila s svojim denarjem, se je pohvalila. Potem je njena zgodba vedno znova zavila v mladost. Lojzka je bila ena od desetih otrok. Mamo so izgubili, ko je imela pet let, najmlajša deklica v družini, Lojzkina sestra Justina, pa dve leti.

Štefan je prišel v pravem času, je rada poudarila. Takšen je bil, vse dokler ga ni onesposobila huda kap. Niti male žlice ni mogel sam ponesti k ustom. Takrat je Lojzka začela skoraj vsak dan sanjariti o njunih skupnih mladih letih. Poslušalce je iskala v domačih, v sosedih in branjevkah na bližnji tržnici. Hotela sem proč od družine, na svoje, da bi lahko počela, kar me je volja, ne pa sledila zahtevam mačehe. Štefan je prišel nenadno, močno sem se zaljubila. Kadar so ji bili poslušalci naklonjeni, je pripovedovala dalje in dodajala nove podrobnosti. Osnovna zgodba pa je bila vedno ista: Kot otrok sem bila tolikokrat tepena od mačehe. Vsi smo bili, potem smo šli na pokopališče in klicali smo mamo. Karel, moj najmlajši brat, je na poti na pokopališče, ki se je vzpenjala skozi gozd, velikokrat padel in pri grobu si je brisal obdrsana in prašna kolena. Sram ga je bilo, mislil je, da ga mama vidi, tako umazanega, okrvavljenega in z natrganimi hlačnicami.

Ko je dedkov edini bivanjski prostor postala in ostala postelja, mu je Mija skoraj vsak dan po kavni žlički v usta dajala belo kavo iz cikorije. Vanjo je velikokrat namočila kruh, in ko je z napol priprtimi usti skušal objeti košček razmočenega kruha, se mu je po bradi pocedila sled proje. Miji se je to včasih zdelo skoraj malo smešno, potem pa jo je pekla vest in počutila se je kot največja nesramnica. Trikrat si je tiho rekla packa in odleglo ji je. Opazovala je njegovo telo, celega dedka je hotela ujeti s pogledom. Še vedno je imel ogromno las. Prej jih je uspešno lovil pod pokrov klobuka, zdaj pa so mu štrleli na vse strani. Njegova koža se je iz bele spreminjala v prsteno, suhljate noge je imel, usta mu je zategovalo v levo in kakšen dan je v njegovi sobi lebdel vonj po blatu in urinu.

Tudi Mija je sanjala o prejšnjih časih. Njej so se zdeli daleč, v bistvu pa so bili oddaljeni le kakšno leto. V sončnem vremenu sta se lovila po velikem vrtu, med nogami se jima je motal črni pudelj. Dedku je kdaj pa kdaj pri teku z glave odneslo slamnat klobuk in Miji se je to zdelo hecno. Včasih je v klobuk zabredel sunek vetra in takrat je mehko pristal na veji bližnje češnje ali marelice. Dedek je stresel drevo, in še preden mu je uspelo klobuk pobrati, ga je potacal Berni, ki ga nihče ni najbolj vestno česal in je imel namesto puhastih kodrov na sebi polno svaljkov. Štefan je z narejeno resnostjo nad malim Bernijem povzdignil glas. Mija se je glasno smejala. Berni je zagrizel v klobuk in tako sta se ruvala, dokler ni babica na vrt prinesla salame, ki jo je Berni oboževal. Štefan je nosil klobuk tudi, ko jo je posadil na prtljažnik velikega kolesa in jo peljal na tržnico, kjer sta vedno nakupila več kilogramov sadja in zelenjave, včasih tudi sveža jajca in domače maslo. Bil je strokovnjak za nakupovanje prvovrstne hrane. Delal je zaloge. Domov je vedno prinesel trikrat več, kot mu je naročila Lojzka. Morda ga je gnal strah pred izgubo, spomin na vojno in na stradanje. Predvsem pa je predano skrbel za tiste, ki jih je imel rad, tako je bilo zapisano v Mijinih spominih.

In klobuk je nosil, kadar jo je peljal v šolo. Delal je velike korake, Mija je vedela, da ima to po njem. Tako kot nohte na rokah. To ji je pritrdila tudi mama. Kot ata si, nohti se ti obračajo navzdol, greben imaš. Štefan je imel navado, da si je na vsakih nekaj minut klobuk rahlo privzdignil in si popravil pramen gostih las, ki mu je lezel na čelo. Enkrat, v času, ko so zorele vrtne jagode, mu je klobuk, v katerega je za Mijo nabral za dobro pest jagod, padel v veliko vedro pomij, ki jih je babica postavila na stopnice pred vhodom v hišo. Zamižal je in se prijel za čelo, potem pa se je začel dobrodušno smejati in Mija je kmalu dobila novo pest zrelih jagod. Skupaj bova šla po nov klobuk, je rekel. Nikoli ni spreminjal svojega stila, vedno je nosil slamnato pokrivalo, le enkrat, na nekem pogrebu, ga je Mija videla v temnem klobuku iz finega blaga in s svileno obrobo, ki je velike krajce ločevala od naglavnega dela.

Štefan in Lojzka sta vrt urejala z veliko mero zavzetosti in ljubezni do gojenja vseh vrst rož, zelenjave, sadnih dreves in zelišč, ki so sploh v zgodnjih poletnih jutrih pridišala vse do Mijine sobe. Vmešana jajca z meto in drobnjakom so bila najboljši zajtrk vsaj trikrat na teden. Lojzka je bila glede hrane vedno izredno natančna. Smokija se ne je pred kosilom, je zarobantila, ko sta Štefan in Mija, pogreznjena v velik fotelj v dnevni sobi, iz rdeče vrečke vlekla slani prigrizek. Vnukinjo je zavezniško stisnil k sebi in rekel: Ah, dajva preslišati, vedno mora nekaj godrnjati, ne sekiraj se, kar hrustaj, zlatica. V Mijinih spominih dedek nanjo niti enkrat ni povzdignil glasu. Mami resnično ni mogla verjeti, ko ji je pravila o dedkovi strogosti, ko je bila ona otrok. Da je vpil nanjo in jo ozmerjal z neumnico, kadar je prinesla domov slabe ocene. Nobenega potrpljenja ni imel, je včasih nekoliko zagrenjeno potožila mama.

Nedavno je Mija v predalu našla fotografijo, na kateri je kot dojenčica oblečena v progast, zeleno-bel pajac, dedek jo drži v naročju, obema se na obrazu rišeta zadovoljstvo in brezskrbnost. Vedela je, da dedkov obraz ni bil vedno tako spokojen in srečen. Mija je njegovo vojno zgodbo spoznavala po delih, skozi leta. Še to le fragmente. Vedela je, da je klobuk velikokrat nosil tudi zato, da je prekril vdolbine na čelu, ki so jih povzročili drobci bombe. Mija je včasih dvignila dedov klobuk in ga pobožala po brazgotini. Podobno vdolbino je imel tudi na mečih, na desnem stegnu in na nadlaktu leve roke.

Ti si Mijica, zlatica, ne? je počasi, zlog za zlogom izgovoril in obraz mu je vedno bolj zategovalo. Nego je potreboval štiriindvajset ur. Mija je rada sedela ob njegovi postelji in mu brala ali pa sta klepetala tako, da sta si izmenjevala kratke, enostavne stavke, kot so: zunaj je sonce, včeraj je močno pihal veter, Berni ima danes drisko in mora biti ves čas na vrtu. Gledal jo je skoraj nepremično. Včasih je ni prepoznal, največkrat pa je vedel, kdo je. Najraje ji je rekel: Te imam rad, zelo zelo, in se skušal nasmehniti. Nekega sončnega popoldneva v septembru, ko je na trti viselo še nekaj grozdov, je rekel, da si želi, da ga z vozičkom odpeljejo naokoli do sosedov. Ne grem brez klobuka, je zapletajoče, a glasno rekel. Kožo na obrazu je imel še vedno precej gladko, vendar zdaj bolj belo kot kdaj prej. Čisto tanka se je zdela, skoznjo so se risale temnomodre žile. Shujšal je in ni ga bilo tako težko prestaviti iz postelje na invalidski voziček. Mija je stekla po klobuk in mu ga poveznila čez nepočesane lase. Tiščalo jo je v želodcu in s stisnjenimi zobmi je opazovala, kako se oddaljuje od nje.





Mahagoni


Tista hiša nikoli ni bila moja, tudi potem ne, ko je po očetovi smrti uradno prišla polovica v moje roke. Kot da bi v njej vedno padal dež. Težke kaplje so se odbijale od pohištva in v kotih sob so živele pošasti. Buljile so vame. Tudi kadar sem v svetlobi čisto jasnega dne prišla v sobo, kjer je vadil. Nad klavirjem so bile slike skladateljev, ki jih je občudoval. Inštrument je pripotoval z Dunaja, iz rdečerjavega mahagonija je bil, že takrat je moral imeti čez sto let. Malo so ga načeli črvi, noge so imele luknjice. Obenem je bil videti mogočno in težko, pa tudi lahko in domače v svojem mahagonijevem okviru, ki je obdajal doneče drobovje. Igral je nanj in bil začaran, sploh ni bil z menoj, ni mi odgovarjal. Drla sem se: »Očiiii, kje sem, najdi me, me vidiš, slišiš, glej me, oči, noooo.«

Popravljam si rdeče debele žabe, ki se mi v spirali ovijajo okoli nog, medtem ko se vrtim po sobi. Brez odziva. Samo glasba. In pogled na njegov hrbet, siv pulover s tanko rdečo črto in na sive lase in bele prste na beli klaviaturi iz slonove kosti. Najbrž sem začela plezati po njem in se obešati na njegova stegna in meča. V pokončnem stanju sem mu takrat segla nekje do pasu. Stene sobe s klavirjem so bile oblepljene z lesenimi ploskvami. Lesa nikoli nisem marala drugače kot v obliki rastočih dreves. In v tem klavirju. Izreze na inštrumentu so rahlo valovile in robovi so se mehko zlivali. Narava in umetnost v enem telesu. Nič prijazno pa razkosano vejevje ne deluje na stenah in stropih sob. Mrtev les. Na hladnih zidovih.

Klavir se je najprej v hiši z dežjem iz ene sobe preselil v drugo, večjo. Imela je več oken in tudi večja so bila. Včasih sem ga prosila, naj mi zaigra kakšno melodijo iz risanke, ki sem jo oboževala. Ali iz TV-serije. Arabela, recimo. Ta je bila priljubljena. In to mi je včasih zaigral tudi na šoli, kjer je učil, na tujem, večjem, črnem klavirju. Verjetno je zanj padel kakšen veličasten oreh. Takšen, kot je rasel pred njegovo domačo hišo. Zraven lipe, ki je v času cvetenja dišala vse do konca ulice. Orehove veje so se, tako se mi je zdelo, kot v počasnem posnetku gugale sem in tja. Včasih sem jih opazovala skozi vežno okno. Usedla sem se na ozke stopnice in sledila gibom vej. Šipa nikoli ni bila čista in zeleni listi nikoli zares zeleni. Melodijo je vedno igral tako iz glave.

Rekel je: »Malo se lovim, ne bodi nepotrpežljiva, pikica, saj bo, čakaj, da najdem intonacijo.« Vrtela sem se v veliki dvorani, sama sva bila. Tisti prostor je imel zrak. Sama sva bila in plesala sem pod visokimi stropi. Mimo odprtih oken, ki so v prostor spuščala pomlad. Veter je majal bele zavese. Najin zasebni ples. Nato je potihnilo.

»Iti morava, učim čez nekaj minut,« je rekel mirno.

Pobral me je iz prostora med tlemi in nebom, si me zavihtel čez ramo in šla sva. Ne spomnim se, kje me je odložil. Spomnim se samo sedenja in čakanja v nekakšnem predprostoru z garderobnimi omaricami. Skozi okno spet drevesne krošnje. Vrbe. Najbrž je bila blizu voda. Potok, kamor smo ob nedeljah hodili. S seboj smo nesli breskve. Ko je bilo poletje. Skozi visoke trave smo hodili, mimo pokopališča, na drugo stran malega mesta. Včasih smo srečali metulje. In veliko čmrljev. Mama je imela takrat čisto kratke lase in očala z debelimi stekli. Druga se niso dobila.

Tisti četrtek je rekel, da mora domov, v to hišo, kjer je klavir, da zjutraj uči in da se bo pripravljal. Naslednje jutro je bil mrtev. Mama ga je našla. Klavir smo čez nekaj mesecev prestavili v drugo hišo. Sneli so mu noge in ga počezen, skozi ozek balkon, spravili na sveže asfaltirano cesto. Od tam na tovornjak in v Ljubljano. Med nove stene. Skoraj tako utesnjujoče kot prve. Tudi sliko, ki je visela nad njim, smo prinesli in jo obesili. Malo preveč v levo se je nagibala in nihče je nikoli ni poravnal z robom, kjer se je ena barva stene stikala z drugo.

Rdečerjavi klavir je videl prepire, zatišja in redke nasmehe, ki smo si jih delili. Les se je pri prenosu opraskal. Drevo, ki ga je rodilo, je nosilo rane. Mi smo mu vsekali nove. Vedela bom, ko pride čas, da gre. Vanj bo takrat nekdo vsadil novo drevo. To je moderno. Takšna dekoracija. Zemlja v lesu in nov les v tej zemlji. Kal novega brstenja. Takrat se bo obrnil čas.





Sladko – slano


Skozi priprta polkna je videla tenko linijo sončne svetlobe. Lomili so jo veja borovca in listi figovca. V zraku je bil vonj po oleandrih in cvetočem grmičevju, katerega imen ni poznala. Vedela je, nepovraten in dragocen čas. Ko si tu, se spomniš, da dihaš. Samo tako si. Pogrešaš skoraj nič in v ustih začutiš plišasto lupino breskve, ki ti jo je nekoč na morju mama prinesla na plažo. Zrela sladkoba se pocedi po bradi. Pustiš, da steče.

Njuna hiša je bila majhna in stara. Kamnita in obrobljena z marmornatim okrasjem. Velik vrt je imela in na njem so bili že več desetletij zasajeni borovci, fige in dve drevesi kakijev. Rekel je, da je imela nekoč njegova mama za hišo, ki je bila podobna njuni, zelenjavni vrtiček, ki jo je neskončno osrečeval. Gnetenje prsti, sajenje in pobiranje zrelih in sočnih plodov razgrete primorske zemlje.

»Njeni prsti so bili gubasti in ukrivljeni, vsak se je čudno vihal v svojo smer,« ji je pripovedoval. »A tarnala ni nikoli. Samo da je lahko zasajala nova življenja.«

V to hišo je tisto leto prišla sredi avgusta. Ozračje je bilo zaradi nekajdnevnih vremenskih neprilik ohlajeno. On je pripotoval teden dni prej, da malo pripravi teren, kot je rekel. Natančen je bil v svojih načrtih in izvedbah. Pozno popoldne sta odšla na prodnato plažo. Tu in tam je skozi grmičevje siknila kača. Z lesenega pomola se je vrgel v vodo, ona pa je oblečena v črtasto poletno obleko sedela na brisači in gledala za njim. Plaval je proti odprtemu morju, tako dolgo, da je bil zgolj mala temna pika. On in zelen čoln, ki pa se je, v nasprotju z njenim moškim, tako se ji je zdelo, obali približeval. Gladina vode je postajala nemirna, v sivkasti modrini ga ni več našla. Je plaval tam, kjer se nadvodni svet utiša in se vrtinčijo morske pene, ki jih ustvarjajo premikajoče se roke in noge? Je spustil vse, kar se je trudil držati?

Včasih sta se prepirala in dejal je, da ga lahko pomiri le gibanje skozi vodo, enakomerni zamahi rok in nog, ki odganjajo valove in telo poganjajo dalje. Režejo gladino. Vsak zamah odlomi del bremena. Prepiri zadnje čase niso bili prav pogosti. Znala sta se tudi smejati drug drugemu in poskusom, kako dominirati v zaostrenih situacijah. Nihče nikoli zares ne zmaga, sta se strinjala v dobrih dneh. V slabših sta molčala. Zdelo se je, da je bil molk krepčilen. V tišini sta vnovič našla govor.

Spoznala sta se na Douglas Street v Los Angelesu. Ravno je izstopila iz trgovine, kjer si je kupila plastenko ledene vode. Trknila sta skupaj, on na kolesu, ona na prehodu za pešce. On v prekršku vožnje skozi rdečo, ona zasanjano slepa za okolico. Nekaj si je popevala. Oplazil jo je po levi rami, nič hujšega, a dovolj nadležno, da se je zadrla za njim. Ustavil se je, stopil s kolesa, bled je bil, a vseeno je bil videti precej samozavesten, ko je rekel, ali je vse v redu, gospodična.

»Ne, ni, kako naj bo v redu, če ste me obdrsali po levi rami. In kar močno.«

Odrgnina jo je resno skelela in postajala vedno bolj rdeča. Skozi pore se je tu in tam kazala kri. Nadlaket se je rahlo napihnila.

»Zelo mi je žal, vem, da sem šel čez rdečo, imam že kar nekaj listkov s kaznimi, nepreviden sem, impulziven, žal mi je.«

Bolj ko se je opravičeval, bolj ji je bil všeč. Ne zaradi iskrene želje, da mu oprosti, zaradi zaskrbljenosti, ampak zaradi prepričanosti o sebi, prepričanosti, da ga ne bo prijavila. Včasih se odločamo v trenutku in tako je bilo. On je vedel, preden je vedela ona.

Najprej sta sestavljala prijateljstvo, počasi je šlo, saj so bile poti v Los Angeles zanjo drage, on pa v njen konec sveta ni prišel. Griči okoli mesta, parki in male kavarne so bili njuno igrišče. Vedno je pil nesladkano črno kavo in se nasmihal njeni izbiri bele kave, ki si jo je izdatno sladkala.

»Kakšne cukre ti to piješ,« je z nasmehom pospremil njeno srkanje iz velikih skodelic. Včasih ji je z dvema prstoma obrisal sladko peno, ki se ji je nabrala okoli ust.

Potovanja so ju osvobajala in hranila njuno potrebo po premikih in spremembah. Večkrat sta potovala tudi vsak zase.

»Pari, ki ves čas tičijo skupaj, so mi kar malo hecni,« je večkrat rekla.

Ponavadi je pokimal. Nekega dne, potem ko sta dve leti živela skupaj v predelu Los Feliz, je predlagal, da bi s prihranki kupila hišo nekje v mediteranskem pasu, blizu morja, borovcev, figovcev, oleandrov, tišine, ki je kalifornijski trušč ni omogočal. Skoraj obsesivno je preučeval Mediteran, od daleč, a tako natančno, da je večkrat rekel, da ga vonja čisto blizu. Zaljubil se je v podobe, ki jih je videl v knjigah, revijah in v filmih. Razmišljala sta o Franciji, na koncu pa sta izbrala Jadran. Blizu tvoje domovine je in še neskončno veliko čudovitih otokov imajo, je bil odločen. Naslednje poletje sta odpotovala v Slovenijo in od tam na Hrvaško. V iskanju primernega kotička sta obplula kar nekaj otokov in na koncu pristala na tistem, ki je najbližji celini, Krku. Ogledala sta si ducat hiš, ki so bile naprodaj, in se naposled odločila za majhno kamnito hišo na hribu nad starim mestnim jedrom. Na vrtu so bila že zasajena drevesa, ki sta si jih želela, in že tisto poletje sta lahko trgala sveže fige, pozno jeseni pa s terase segala po kakijih. Tisti čas sta zaradi svoje oaze sredi Kvarnerja večkrat prišla v Evropo.

»Ni čisti Mediteran, sva pa dovolj blizu,« ji je večkrat dejal z zadovoljnim izrazom.

Pri tem je vedno dvignil brado in ponosno prikimal. Takrat ni bilo senc na njegovem obrazu.

Nemirno se je presedala na obali in ga iskala na obzorju. Veter je postajal vedno bolj sunkovit, pripravljalo se je k neurju. Razmišljala je, kako sta nedavno govorila o tem, da bi na svet pripeljala novo življenje. Bitje, ki v prvi dar dobi dih in osebno svobodo, vsaj nekaj te. Izbire, ki včasih privedejo na čistino in včasih ne. Ker ga ni uzrla, je hotela poklicati policijo. S tresočimi prsti je brskala po vrečki in iskala mobilni telefon. Kar naenkrat je na vratu začutila kapljice ledene vode in njegove dlani. Pritihotapil se je čisto neslišno. Plaval je po drugi strani kot ponavadi, naredil podvodni polkrog in jo želel presenetiti. Uspelo je, vendar je bila predvsem jezna in prestrašena. V tresoče roke je stisnila njegove dlani in jih držala, dokler niso postale vroče. V njih je čutila utrip njegovega srca. Srce ji je tolklo v želodcu. Čutila je življenjsko silo, tisto, ki jo potencira bližina konca, in nikoli prej ali pozneje si ni bolj želela njegovega otroka. Brez besed sta odšla proti hiši.


* * *

Svetlolasi deček ni bil pretirano zahteven otrok. Obilneje je jokal le v prvem letu starosti. Predvsem takrat, ko je bil lačen. In po tem, ko so poganjali zobje. Na njunem pomolu so zdaj sedeli trije. Otrok je imel na glavi pisan klobuk, radovedno se je plazil po drobnem kamenju in si roke brisal v mamino obleko. Oče je bil spet izgubljen med valovi, vendar je to pot ni stiskalo. Trika iz preteklosti ni nikoli več ponovil. Šalili so se v troje, jedli v troje in se zbujali v sončnih kvarnerskih jutrih z občutkom bližine, ki lahko traja. Najraje so imeli rumene fige in morsko vodo v laseh.

»Na tebi okušam morje,« ji je rekel, rad te imam pa je bilo vpisano v njegov pogled.

Veter je visoko nad njimi mešal oblake, otroku so svetli kodri opletali po obrazu in z drobno roko si je odkrival oči in se glasno smejal. Kar odpihnili so se tja, kjer čas miruje, kjer si popolnoma navzoč. Za vsako misel in besedo. V tistih dneh je pozabil na trenutke, ko ga je strah tako močno stiskal, da se je od njegovega obrambnega hladu odbijalo vse v njegovi bližini. Ko je bil tak, ji je prigovarjal, da mora ona izbrati, se odločiti. Ona. Ki ima moč. In čistost, on pa je gnil, nalomljen. Takrat ga je mlelo, utapljal se je v spominih na malo sobo otroštva, na stričeve udarce, na smrdljiv robec, ki mu ga je stlačil v usta, da ne bi bil slišen. Bil je sirota, njegova starša sta umrla v avtomobilski nesreči, nekaj časa se je selil od ene rejniške družine do druge, potem ga je k sebi vzel mamin brat. Pijanec in nasilnež, ki je svoj bes nad svetom sproščal nad posvojencem. Želel je izmiti te spomine, v valovih, v vrtinčastih penah, v življenjskih drznostih. Sovražil je hlad v sebi. A hlad je ostal. Negiben in mrakoben.


* * *

Počasi sta se pomikala po ulicah New Yorka, kamor sta se preselila v poznih srednjih letih. Podpirala sta drug drugega.

»Hodi no malo hitreje, videti je, kot da si že res čisto na koncu,« ga je malo nagajivo skušala spodbuditi k živahnejšemu tempu.

Za seboj je vlekel levo nogo in se opiral na palico. Prevelika siva jopica mu je nečedno visela na ramenih. Ona je bila še vedno postavna, seveda pa ji je življenje porisalo obraz. Lase je imela spete tako kot nekoč. Skoraj na temenu, nekaj pramenov se je spuščalo po hrbtu. Bolj okrogle boke je dobila. Na trgu je kupila rumene fige. Sprehodila se bosta do pomola. Opazovala bosta, kako nizko letajo galebi. Sedla bosta na klop in okušala sladkobo fig. Njuni lasje bodo razpihani na vse strani. To ju je zabavalo.

Njen sin je zdaj živel v Seattlu in poklical jo je enkrat tedensko.

Velikokrat je vprašal: »Mama, se spomniš našega morja, ko sem bil majhen? Včasih, ko tečem ob oceanu, se mi slani hlapi lepijo na kožo in zdi se mi, da sem na našem pomolu.«

Potem je ponavadi za nekaj sekund utihnil in rekel: »Oče ti je nosil fige. Vedno v isti košari. Se spomniš? Rekel je, da vonja sol na tebi in da te ima rad. Tvoje odločitve nikoli nisem dobro razumel.«

Še vedno se je bala teh besed. Odšla je nekega popoldneva v aprilu.

»Greš, ko ne vidiš poti pred seboj, sine. Jaz sem videla le še korake, ki sem jih pustila za sabo, in še ti so bili zaprašeni. Spotikala sem se ob lastne sence.«

Obnavljala mu je zgodbo, poznal je podrobnosti, vedel je, kako je oče v svojih slabih obdobjih zanemarjal družino. Zaprl se je v svoj zatemnjeni svet. Vendar mami nikoli ni zares odpustil. V dlani je večkrat čutil očetovo, kot takrat, ko ga je vodil k obali, skoraj teči je moral ob njem, dolge korake je delal, štiriletne noge pa so bile majhne, kratke, močan prijem je imel, pokončno je hodil, silno močan se mu je zdel. Mogočen, ponosen. Morda le v njegovem spominu, tega se je zavedal.

Moža na svoji desni je prijela pod roko in usedla sta se na rjavo klop, v katero je sonce vrisalo svetlejše lise. Dež je na njene noge nanesel rjo. Začutila sta prve dežne kaplje. Sopara je bila v zraku. Galebi so letali nizko. Sladkoba mesnatega sadja je bila v njunih ustih in vedela je, da bo pot domov dolga in počasna.





Pomlad


Globoko je vdihnila dim cigarete, ki ji je med razmišljanjem dogorela do polovice. Tiste tanke, elegantne je kadila. Na mali klubski mizici iz mahagonija sta bila skodelica hladne črne kave in bel tulipan. Zana ga je kupila tisto jutro, ker se je začela pomlad. Leta šteje z minevanji pomladi. Vsaka pomlad oddalji očetovo smrt, dogodek, ki je za Zano in njeno družino nepovratno spremenil vse. Vsako pomlad Zana sedi v velikem zaprašenem fotelju v sicer skoraj prazni dnevni sobi stare očetove hiše in posluša. Da ujame šepet tistega, kar je nekoč bilo. Ugnezditi se želi v spomine. Pozorno sledi vsakemu občutku in vsaki misli, ki jo vodita skozi preteklo. Čeprav obnavlja večkrat obnovljeno, se ji vedno znova izrišejo novi odtenki doživetega. Lahko pa tudi izmišljenega. Ve namreč, da si dele zgodb zdaj piše sama, da ustvarja svetove, ki jih morda nikoli ni bilo. Sedela je, z rokami, odloženimi na stegna, in tu in tam popila požirek kave. Fotelj so načeli molji, s prstom je tipala naluknjano blago. Nihče je to popoldne ne bo motil. Njen obred je bil svet, ni si ga ji bilo treba priboriti, pripadal ji je. Že veliko let. Glavo je položila na naslonjalo fotelja, poševno, in pogled usmerila proti oknu. Podobno vreme je bilo kot tisti petek pred skoraj tridesetimi leti. Čisto mogoče, da se je nekje risala mavrica, saj je vse jutro skozi sonce kapljal dež.

V prevelikem dežnem plašču bež barve se je na prvi dan pomladi sama sebi zdela posebna, takšna, kot bi izstopila iz francoskih filmov noir, ki jih je tu in tam s staršema gledala po televiziji. Na kakšen jesenski sobotni večer, ko se je hrast na njihovem vrtu obarval rdečerjavo in je popoldnevno sonce osvetljevalo polovico kuhinje. Dnevna soba je bila meglena od dima očetovih cigaret. Puhal je navzgor, proti stropu, in skozi debela stekla svojih prastarih očal nepremično zrl v televizijski ekran. Vsake toliko časa se je malo prestavil na kavču, se pretegnil, potem se je znova zazrl v televizijo. Mama mu je včasih skuhala hrenovko. Njej pa je pripravila topli sendvič z veliko sira, ki se je vlekel iz stisnjenega kruha in se lepil na rob krožnika. In tisti petek je obetal sproščen vikend. Krasno se je počutila. Od jutra. Ki se je začelo z nežnim pršenjem dežja in z jajcem na oko. Z zadovoljstvom ga je mlela po ustih skupaj z belim kruhom z maslom, medtem ko je opazovala kaplje, ki so polzele po nedavno očiščenih kuhinjskih oknih. In babico, ki se je vrtela po kuhinji in se pripravljala na likanje opranega perila. Bila je vestna ženska. Skrbela je za večji del gospodinjstva. Vedno je imela oblečeno haljo, ki je bila obenem predpasnik. Na glavi je velikokrat nosila ruto, sploh, ko je kuhala, da ji ne bi uhajali lasje, kot je rekla. Res, prav nikoli nobenega lasu v hrani. Opazili bi ga, saj je imela dolge, močne lase, ki ji tudi pri njenih letih skoraj še niso siveli. Zvijala si jih je v figo. Tako umetelno si jo je pritrdila na vrh glave, da bi ji, če si je ne bi vsak večer razdrla, tako lahko obstala več dni. Rada se je česala. Tudi po petnajst minut je zrla v ogledalo in se z žimasto krtačo počasi gladila po dolžini las. Ko je zaključila obred, si je na krčne žile na mečih zavezala obkladke iz hermelike. V shrambi jo je imela namočeno v žganje. Poleg steklenic z zdravilno zeljo so stali kozarci z domačo marmelado, pa tisti s smrekovimi vršički in nekaj steklenic domačega vinskega kisa.

Ko se je Zana sredi dneva v družbi prijateljice približevala domači hiši, je rosenje pojenjalo, sonce se je skušalo prebiti skozi nizke, kopaste oblake. Na drugi strani bližnjega potoka sta videli mavrico, travnik ob njihovi hiši je prekrivala meglica. Kadilo se je iz zemlje, ki je pokrivala močvirnato podlago, in razpršena svetloba je lezla čez ozke ulice. Prve spomladanske rože so si v visoki travi vrasle svoj prostor. Stopali sta skozi vlažno zelenje, se smejali in lizali malinovi liziki, ki sta jih vsak petek kupili v drogeriji blizu šole. Nič neobičajnega nikjer naokoli. Ko sta stopili skozi vhodna vrata, sta zavonjali carski praženec. Ponavadi je bil na jedilniku ob koncu tedna. Babica ga je vedno postregla z domačo jagodno marmelado, ki jo je vsako leto nakuhala iz vrtnih in gozdnih jagod, razraščenih po njihovem velikem vrtu. Gozdne so kakšno leto lahko nabirali vse od poznega maja do septembra. Skozi visoka vrata z oranžnim steklom in zeleno leseno obrobo je v vežo vstopalo bledo sonce, ki je skozi stekleno prizmo pridobilo topel in močnejši ton. Snop žarkov se je prebil do kuhinje, kamor sta s prijateljico najprej stopili.

Brezskrbna nevednost je v hipu ugasnila. Poleg babice je bila v kuhinji soseda, zdravnica, ki jih sicer ni pogosto obiskovala. Včasih so skupaj sprehajali svoje pse ali pa si prek ograje podajali kosmulje in češnje. Izraza na njunih obrazih sta bila resna, nepremična. Najbrž je, še preden je babica spregovorila, vedela, da je nekaj dokončnega, morda tudi ne, potem je zaslišala babičin glas.

Njene besede so se zdele razvlečene in čudno zamolkle, kot bi govorila iz globokega soda: »Očija ni več, mami ga je našla, umrl je danes zjutraj, daj, da te stisnem, srce.«

Telo se ji je skrčilo, pljuča niso prepuščala zraka, njeno grlo se je v trenutku osušilo, jezik se ji je prilepil na nebo. Prijateljica je začela glasno jokati, ona pa je samo sedela, brez glasu, zraka in misli. Nobenih vprašanj, nobenih izbruhov, vse je obstalo.

Zana se je s prsti zagrebla v fotelj, tesnobnosti se ob vračanju v tisto doživljanje ni mogla izogniti. Prisegla bi lahko, da je takrat, kot deklica, po tem, ko se je spet zavedela sveta okoli sebe, pomislila prvi pomladni dan, izbral si je prvi pomladni dan. Res, nekaj s pomladjo je bilo, vedela je, nekaj z nesmiselnostjo dneva, nenadnostjo odhoda. Saj sploh ni bil bolan. Kot bi se preslikala v drug čas, videla je svoje male roke, kako se oklepajo robov mize v babičini kuhinji. Sploh ni bil bolan. Te besede so Zano vrnile k cigareti in kavi. Stopila je do okna in pogledala, ali še rosi. Bližalo se je poldnevu. Nekaj dreves je že imelo poganjke, najlepše so se Zani zdele vrbe, ki so prve ozelenele. Z okna je videla zgornji del njihovih krošenj. Nekje je prebrala, da vrba simbolizira življenjsko moč, prilagodljivost in neuničljivost, z gibkimi vejami, ki se stikajo z vodo, nas nagovarja, da spustimo bolečino preteklega, da steče skozi nas, izročimo jo lahko zemlji ali pa vodi. Speremo jo.

Ko se je počasi izvila iz prvotnega šoka in se ovedela, je prijateljica že odšla, prav tako zdravnica, ostali sta sami z babico. Čas je tekel v nenavadnem ritmu. Samo sedela je. Babičina navzočnost je bila le šibak, nejasen odsev njene sključene postave na kuhinjskih stenah. Senca, ki se je sprehajala sem in tja, to je bilo vse, kar je zaznala. Gotovo sta se pogovarjali, ampak njen glas ni bil njen in besede, ki so nagovarjale babico, so bile z muko iztisnjene iz telesa, ki ni imelo sidrišča. Tudi babičin glas se je izgubljal v okamnelem času in prostoru. V temi se je vrnila mama. Urejala je zadeve v zvezi z mrliško pregledno službo. Bila je bleda in telo se ji je treslo. Tisti večer je začela krvaveti. Pred mesecem dni so ji iz maternice odstranili za otroško pest veliko bulo, rekli so ji, da lahko ob menstruacijah močneje krvavi. Cikel se ji je sprožil veliko prezgodaj. V tišini so se prisilile, da so pojedle slanike s kumino, ki jih je mama prinesla iz bližnje pekarne.

Pogreb je bil v očetovem rojstnem kraju, prišlo je veliko ljudi, sosedi, prijatelji, sodelavci. Ni si znala pojasniti, še zmeraj ne, zakaj so se ji vedno bolj jasno izrisovale poteze obrazov, ki jih pred pogrebom ni nikoli srečala. Nenavadna se ji je zdela njihova žalost, saj ga zagotovo niso dobro poznali. Jezna je bila. Slutnja sprenevedanja jo je vznemirila. Žalosti ni kazala. Vendar ni igrala. Bila je navzoča, stala je tam, čisto blizu groba, a z mislimi večji del časa drugje. V gneči tujcev se je skušala spomniti vseh podrobnosti očetovega obraza, njunih pogovorov in izletov. Velikokrat sta potovala v tujino, najprej v bližnje dežele, ko je bila malo starejša, tudi dlje. Oba sta imela rada letala in ob vzletih sta na široko odpirala usta, jih na krajše zaprla, se glasno smejala, nato vnovič začela zehati. Drug drugemu sta včasih pokazala jezik. Na daljših poteh mu je vedno zaspala na rami. Tisti spanec je bil sladek, vedela je, da sta v svojem svetu, da bosta skupaj hodila po cestah velikih mest in jedla jedi, ki jih nista še nikoli okušala. Včasih, kadar sta pretiravala z ulično hrano, ki sta jo, v gibanju, pogosto prehitro, pojedla, jima je bilo slabo. Ali pa le enemu, drugi pa je iz solidarnosti prav tako tarnal, da je z želodcem nekaj narobe. S seboj sta imela medicinsko oglje in babičino zeliščno tinkturo in dobro se je izteklo. Razen enkrat v Istanbulu, ko so očeta zaradi pokvarjenih škampov peljali na urgenco. Zana si je popravila pramen las, ki ji je zlezel na obraz, in globoko vdihnila. Segla je po beležki, ki jo je vedno nosila s seboj. Tisti obrazi, je zapisala, tisti pri mrliški vežici in tisti v šoli. Še vedno jasne slike. Ni je bolelo, vseeno pa se ji je koža na podlakteh rahlo naježila.

Ko se je Zana teden dni po očetovi smrti vrnila v šolo, so se ji nekateri vljudno približali in jo pozdravili, nanjo pa so se lepili tudi vsiljivi pogledi tistih, ki so pristopili in rekli: Kako točno pa je umrl? Si ga videla, je bil čisto mrzel? Kakšno kožo imajo mrtveci? Modro, sivo? Ponavadi se je obrnila proč in debelo požrla slino. Imela je nekaj dobrih prijateljic, ki so okoli nje, med odmori, ko so postopali po šolski avli, naredile nekakšen krog zavetja in tako vsiljivcem postavile oviro. In življenje je šlo naprej, kot to vedno naredi. Izmenjavali so se težji in lažji dnevi. Prižgala je še eno cigareto. Otroštvo, ki to velikokrat ni bilo, si je pritrdila. V razmisleku o izgubi in končnosti je bila tudi tokrat sama, le da je bila zdaj to njena izbira.

Želela se je pogovarjati, želela je poslušati zgodbe o očetu, kdo je bil, preden ga je spoznala, kakšne so bile njegove želje, ko je bil mlad, ko sta se z mamo šele začela srečevati, a ko je načela pogovor z mamo, sta vedno prišli do iste točke, do spomina, ki ga je bila mama še pripravljena deliti. Opisi so bili skopi. Podobni drug drugemu. Očeta si je v domišljiji sestavljala sama. Vedno je bil malo drugačen, morda mu je pridala lastnosti, ki jih ni imel, ampak bilo ji je v pomoč. Očeta nikoli ni obujala v sanjah, tja ni hotel priti, zato se je predajala dnevnim fantazijam. Kam vse bi lahko šla, kako bi se odzval na njen uspeh v šoli, kako skupaj jesta babičine flancate. Kljub močni kavi je postajala zaspana, telo je želelo počivati. Premalo je jedla. Vrtelo se ji je. Zvila se je v klobčič in zaprla oči. Upala je, da bo zadremala. To je včasih pomagalo pri vrtoglavici. Misli na fine stvari, si je rekla. Tista roka na hrbtu, recimo. Prepričana je bila, da je očetova. Nikoli prej ali potem ni bil dotik tako nedvoumen. Začutila ga je, ko je po uspešno končanem večletnem projektu pešačila domov. Rahlo je potrkal po njeni rami. Vedel je, da bi si želela, da bi jo videl zadovoljno, da bi jo videl takrat, ko je sprejemala čestitke in objeme. In je prišel. Še nekajkrat tako. Včasih kot utripanje svetlobe na steni njene delovne sobe, drugič kot odsev senc v jezeru.

Ko je odprla oči, je bila zunaj tema, skozi priprto okno je v sobo prihajal hladen zrak, med spanjem je stiskala prste rok in nog, otrpli so bili, in z njih je skušala stresti mravljinčenje. Piti moram, je pomislila. V kuhinji, v kateri je delovala le še ena električna plošča, si je pogrela vodo in jo popila. V žepu ji je zavibriral telefon. Bila je njena sedemletna hčerka. Spraševala je, kako je bilo v hiši dedka s fotografij. Na njih ima velike zelene oči in redke sive lase. Na več slikah je v puloverju z V-izrezom in rdečo obrobo na rokavih. Tako živi danes. Na eni fotografiji zaliva rože, na drugi popravlja avtomobil, najljubša pa je bila vnukinji tista, kjer z resnim izrazom igra šah. Te tri ima spravljene v svoji škatli priboljškov, kot ji reče. Skupaj s setom za izdelavo zapestnic in čokoladami kinder.

Oprijemljive podobe očeta so Zani zbledele, barva njegovega glasu se je zabrisala, vonja, ki ga je nekaj časa hranil njegov najljubši pulover, se ni več spomnila. Slike, ki se ji izrisujejo, so verjetno bliže domišljijskim kot resničnim. Postal je nevidna spremljava njenih dni. Pomila je skodelico, v kateri je bil le še tanek sloj zasušene kave, in jo postavila na opraskan kuhinjski pult, v nahrbtnik je pospravila odejo, ki jo je prinesla s seboj, še zadnjič pogledala skozi okno, nato je zaprla vrata dnevne sobe, v kateri je nekoč stal velik očetov koncertni klavir. Počasi je stopala po ozkih lesenih stopnicah in za seboj zaprla vhodna vrata. Ulica je bila prazna in tiha. Vedela je, da bo v naslednji pomladi njegovih sledi manj. In vedela je, da bo dotik na njenem hrbtu, ko si bo to želela.





Tišina


Potopljeno telo je bilo stopljeno, mehko, vroče. Na čelu so se Brini nabirale potne kaplje. Dišalo je po kafri in mentolu. Skušala je iztegniti noge, a je bila banja prekratka. Napol ležeči položaj ni bil neprijeten. Vlažnost v prostoru je bila visoka. Vsake toliko je pomežiknila, da je zbistrila motno kopreno na očeh. Potem je nekaj časa mižala. V beli temi – kadar je utrujena zaprla oči, se je nanjo ponavadi stresal snop srebrnih isker – je nekoga nagovarjala. Iskala je glas, ki bi ji odgovarjal nazaj. Vlaga na svetlih ploščicah je počasi polzela v njeno kopel. Dolgo ni hotel proč. Danes so ga naložili, privezali in odpeljali, težak les, so rekli, kako ste ta klavir sploh spravili v peto nadstropje. Kakšno uro so potrebovali, da so pridrsali v pritličje. Zagozdena v spominjanju je v kadi drsela skozi trenutke let in iskala vez s sedanjostjo. Vraščam se v tvojo podobo, tvoja tkiva se ukoreninjajo v moja.

»Klavir sem kupil rabljen,« je Brina mimogrede ujela v predsobi njegovega stanovanja, kjer se je pomenkoval z njeno dolgoletno prijateljico Marto, ki jo je povabila na, kot je pisalo na vabilu, »Intimni dnevnosobni klavirski recital«.

»Enkrat ali dvakrat letno zbere prijatelje in včasih doda, da lahko ti povabijo še koga,« je razložila Brini, si s prstom popravila polakiran frufru in dodala, da je nadarjen pianist, ki pa se svojega talenta še ne zaveda dobro.

»Relativno pozno je začel koncertirati, takšen prikupen late bloomer se mi zdi, podobno kot ti,« ji je malček zafrkljivo rekla Marta.

Bolj kot pianist je Brino v tistem trenutku zanimal klavir. Patina na predmetih jo je od nekdaj privlačila. Zdel se ji je neizmerno lep, noge so bile sicer malo načete od časa in malih lesnih črvov, a čudovito izrezljane in usklajene z držalom za note, ki je prav tako govorilo o zgodovinski vrednosti glasbila. Dunajska šola, 19. stoletje, bi rekla, tako od daleč. Od daleč.

Dnevna soba se je po recitalu ter kanapejih in šampanjcu začela počasi redčiti. Marta se je muzala okoli moškega, ki ves večer ni snel vinsko rdeče baretke. Iz profila je na hitro spominjal na Normana Mailerja. Gosti kodrasti lasje, markantne, rahlo arogantne poteze, bliskajoče modre oči. Brina je pretiravala s sendvički, čutila je napihnjenost, nelagodje. Začela je postopati po stanovanju. Veliko je bilo, z ogromno teraso, ki se je dotikala košatih vej dreves bližnjega parka. Malo je tavala sem in tja, oddala kakšen nasmeh, potem se je usedla v mirnejši kot dnevnega prostora. Nosilo jo je v dremež. Luči v sobi so bile zatemnjene in oddajale so kremast sijaj. Glava ji je v nekem trenutku padla navzdol, proti prsim, zdrznila se je in široko odprla oči. Najprej je opazila svetlo moder pulover in temno sive hlače, ko je dvignila glavo, je videla, da jo opazuje gostitelj glasbenega večera. Ko je igral, ni videla potez njegovega obraza, zdaj pa so se vrezale v prostor. Ostre so bile, vendar je bilo na njegovem obrazu tudi nekaj otroškega, nežnega. Morda našobljene ustnice, morda porcelanast sijaj njegove kože. Zaprtih oči še vem, kako je dišala tvoja koža.

»Si utrujena?« se je malo zdolgočaseno in malo očarljivo namuznil in stisnil ustnice. »Malo sem, ja. Pa preveč sem se najedla. Dober catering imaš.«

»Kakšen catering? Če misliš na sendvičke, sem jih sam pripravil. Ob kuhanju in pripravi hrane si bistrim glavo in včasih obenem v mislih obnavljam klavirske skladbe, ki me trenutno vznemirjajo.«

»A tako, multitasking,« se je z napol narejenim občudovanjem nasmehnila Brina.

»Si ti Martina kolegica?« je vprašal in se že napol obračal proti kuhinji ter s pogledom preverjal, koliko gostov je še ostalo.

»Sem ja, Brina sem. Me veseli,« je iztegnila roko.

»Blaž, mene tudi. Pridi z menoj v kuhinjo, ti natočim še en gin za zaključek večera.«

Brina je počasi vstala, noge je imela težke in glavo nekoliko megleno, a čisto solidno je stopala do prostorne kuhinje z okroglo leseno mizo, za katero sta se usedla.

»Izvoli,« ji je v roke vljudno položil kozarec gin tonika.

Potem je še sebi pripravil mešanico in se usedel nasproti nje.

»Kje je Marta?« je vprašala Brina.

Hrana se je polegla in zdelo se ji je, da je njen trebuh spet v svoji običajni liniji. Dobro se je počutila v ozki črni obleki, ki je razkrivala njen beli in lepo oblikovani hrbet. Dolge, rdeče lase je imela spletene v kito. Vedela je, da jo premerja s pogledom.

»Odšla je, očitno je ostal samo še Bogdan, preveč je popil in se spravlja k sebi,« je odgovoril. »Aha, najbrž sem tudi jaz malo odtavala in izgubila občutek za čas, ne vem, zakaj sem se pustila prepričati o še eni pijači,« je rekla Brina in rahlo priprla oči.

Zdaj je vedela, da je vmes na zofi za krajši čas zadremala.

»Prespi. Jaz sem lahko tudi na kavču,« je pokimal.

»Ne vem, čudno bo, doma imam nekoga, ki me že čaka,« je odvrnila.

Čutila pa je, da jo vleče k Blažu, pospešeno je dihala. Le trenutek je razmišljala, potem pa je potrdila, da ostane. Saj je le ena noč, si je v mislih dala spodbudo in opravičilo obenem.

»Samo sporočim, da bom prespala pri Marti, prav?« je rekla tišje in pokimala.

Utripajoča cestna svetilka v nerednih intervalih osvetljuje in temni tvoje poteze.

Ko ga je hranila s čajno žličko, je razmišljala o tistem večeru. Imel je mehko kožo in dolge prste. Ovijala se je okoli njega. V njegovih rjuhah se je počutila domače. Trdno jo je držal in jo stiskal k sebi. Vsrkavala sta se in pot jima je kapljal s teles. V temi. Dotiki so bili intenzivni, popolnoma predani. Ko se je danilo in so se začeli oglašati ptiči, ga je med oblačenjem vonjala po svojem telesu. Ta vonj bo njen. Ni dosti razmišljala, vedela je, da bo. Svetloba jutra ti mehča obraz in obračaš se k meni. V meni.

Iz ust se mu je pocedila slina in zakašljal je.

»Oprosti, preveč čežane je bilo na žlici, žal mi je,« je tiho rekla in se presedla na vrtljivem, okroglem stolu, ki je bil poleg njegove postelje. Zdaj obdelane na način, ki mu je, kljub nemirnim gibom, ki jih je ob siceršnji nezmožnosti normalnega gibanja še premogel, omogočal varno spanje. Rekli so, da ga je anevrizma verjetno ohromila le začasno, ampak Brina je čutila drugače. Iz želodca se je dvigal okus po težkem. Kot da se je skozi njene žile pretakalo njegovo usihanje. Ko mu je v upočasnjenem ritmu v usta polagala zmečkana jabolka, ki jih je kupovala na bližnji tržnici, vedno topaz, te je imel najraje, se je z vso silo otepala misli, da ga izgublja. Vdana v mehanične gibe je odtavala. S premišljeno gesto odstreš pramen las, ki mi polzi čez lice.

Potovala sta. Bivala sta v majhnih hotelih in velikih sobah. Včasih v zamrznjenih pokrajinah, včasih sta se zbujala čisto blizu morja. Govorila sta o tem, kdo sta, vsak zase in povezana. O potomstvu, o krvni liniji. Tudi o nebulah. In o tem, kaj je bilo pred velikim pokom. V hotelskih vežah sta tu in tam našla klavir. Vedno se je usedel in igral. Najraje Beethovna ali Chopina.

»Skozi tebe bo naprej živel tudi spomin na mojo glasbo,« ji je nekoč rekel, skoraj himnično. Zadržala se je, da se ni tej vzvišeni resnosti zasmejala. »Kako misliš skozi mene?« je vprašala. »Skozi najine otroke,« je zamišljeno odvrnil. »Upam, da bodo prepoznali moč, prvinskost in obenem nežnost glasbe in da se bodo zaljubili v najin klavir.«

Včasih je res zvenel tako, kot da na kakšnem ceremonialu nagovarja široko občinstvo, je pomislila in še enkrat preprečila ustnicam, da bi se razlezle v nasmešek. Pokimala je. »Razumem, ja, ampak klavir je tvoj,« je rekla, »jaz sem zgolj opazovalka in poslušalka. Rada te gledam, ko igraš, odsoten si, izstopiš iz tega sveta, ne vem, kje si, ampak gotovo je tam strašno lepo,« je mehko dodala. Resnobna privzdignjenost je ni motila, nasprotno, všeč ji je bila, vedela pa je, da to ni trenutek za šaljenje, da se Blaž, ko govori o glasbi, potomcih in klavirju, nikoli ne šali. Ves čas posrkan v veter, ki razpihava notni zvezek, v napol prazen kozarec belega vina na barskem pultu.

Utrujeno je odložila žlico in ga obrisala okoli ust.

»Se spomniš tiste zime, ko sva na drugem koncu sveta trepljala velike želve?« ga je skušala razvedriti. »Plavala sva na mali otok, kjer so bile ena sama koliba in dve viseči mreži, pila koktajle iz svežega sadja in belega ruma?«

Njegov uplahnjeni obraz je samo rahlo pokimal, potem je zaprl temne oči. Zdelo se ji je, da so zaradi povešenih vek videti še temnejše, kot dve črni brezni. Plitko je dihal in čisto rahlo jo je pogladil po dlani. Desna roka ga je še ubogala. Skozi gručo ljudi skušaš privabiti moj pogled, dolgo me opazuješ, potem pristopiš.

David se je rodil dva meseca po Blaževi smrti. Krvavitev v možgansko ovojnico je bila v drugo premočna. Izginil je zvok njegovega brundajočega glasu, ko je iz postelje poslušal glasbo. Brina je vsak dan iz nabora vinilk izvlekla eno in jo položila na gramofon. Nekaj časa je samo strmela vanjo, jo pogladila, zdelo se ji je, da sledi njegovim gibom. Tam so bili njegovi odtisi, sledi kože, sledi življenja. Potem je poslušala. Čutila je, da je najbolj zbrana takrat, ko je padal dež. Ritem kapelj jo je miril. Včasih oči ni mogla držati odprtih. Usta so se ji zlepila in iz grla ni prišel niti vzdih. Kot da bi vse v njej potihnilo, kot da bi se vse, kar je bila, zbralo le v zvokih klavirja na plošči. Imena so izbrana. Trije bodo. Potem dežuje. Teden dni tako.

Blažev klavir je ostal, načel ga je čas. Nikoli ga ni dala uglasiti in nihče nanj ni igral. Stal je tam, čakal neznano kaj. Dokler ga niso odnesli. Tisti večer je vstala iz ohlajene vode, slan okus ji je prikapljal v usta. Prste na rokah je imela nagubane od vode in mila. Oblekla je kopalno haljo in se bosa po prstih sprehodila do spalnice, kjer je spal David. Svetli kodri so mu zakrivali okrogla lica. Prsni koš se je dvigal in spuščal. Odejo je zbrcal med noge. Raztegnila jo je in jo potegnila do njegovih ramen. Rahlo se je premaknil v levo, nekaj zamrmral in zacmokal z ustnicami. Dež je tolkel ob šipe. Pomlad je prišla pozno. Življenje v kaplji dežja, ostalo brezzvočje.





Komplementarni barvi


Rok je v nosnice z dolgimi vdihi vlekel vonj po dežju. Prijeten dež, ki je v zgodnji jeseni namočil mestno jedro. Vlažna tla, kaplje povsod, samo iz oblakov ne več. Oziral se je k tlom in pogledoval svoje živo rdeče gumijaste škornje. Svetili so se, kot da so polakirani. Sošolci so ga dražili zaradi teh škornjev. Taki za punce so, so se smejali, kot en butelj si videti, a veš. Rok je bil zaljubljen v te škornje in v rdečo barvo. Bil je občutljiv trinajstleten fant, ampak pri izbiri obutve in oblačil si je stoodstotno zaupal vse od trenutka, ko si je začel sam izbirati garderobo. Z mamo sta hodila vštric. Kupit sta šla pulover, zelenega, mehkega, potem na torto. Tisti dan se mu je Ljubljana zdela velika in prepihana s svežim. Tudi ko sta prečkala tisti most. Dolgo ni želel prečkati reke po tistem mostu. Iz asfalta se je rahlo kadilo. Kot takrat, ko je pri devetih letih in pol izstopil iz očimove stoenke. Očim Branko, ali Brane, kot so ga klicali vsi, tudi Rok, je imel nevtralen izraz, pravzaprav se je zdelo, kot da bi za hip zamrznil v času, z roko je pomigal, naj se podvizata iz avtomobila, nato je z naglico odpeljal. Z mamo sta prečkala cesto in za njima so zaprli velika železna vrata. Mama je lahko odšla, on je ostal za visokim betonskim zidom. Ali pa se je samo zdel visok, ker so bili zaporniki majhni in drobni. Sprejeli so ga na oddelek, kjer so bili otroci stari od pet do deset let. Upam, da se bo vaš sin odprl, je slišal reči zdravnico. Naš cilj je, da pridemo do dna njegovim napadom panike, to je rekla nekoliko tišje in Roku obrnila hrbet. Rok se je medtem oziral po dolgem, neosvetljenem hodniku, po katerem se je širil vonj po kuhanem zelju in bolnišnici. Vedel je, kakšen vonj ima bolnišnica, pri petih letih si je namreč pri padcu s kolesom levo roko zlomil na dveh koncih in morali so ga operirati.

Zdaj ni imel nič zlomljeno ali natrgano. Vendar je bilo tiščanje v prsih hudo. Izpraskal bi si tisto zoprno težo, ki ga je stiskala, če bi znal. Najhuje je bilo ponoči. Z zdravnico z rdečimi lasmi in pegami se je pogovarjal nekajkrat na teden. Ni ga prepričala, ni mu zastavljala vprašanj, na katera bi lahko kar tako odgovoril. Besede niso hotele iz ust. Nikomur ni mogel povedati. Šlo je nekako takole, spraševala je hitro, nizala je vprašanja drugega za drugim, potem pa je samo zrla vanj: si zadovoljen doma, zakaj nisi zadovoljen, kaj bi spremenil, da bi bil bolj miren, kdo ti najbolj nagaja, se koga bojiš. Ja, bal se je, ker mu je zagrozil, da bo kaznovan, če bo povedal. Da ga bo gotovo zapustila mama, ker ji bo povedal tako grdo laž, nikoli mu ne bo verjela in kar šla bo, ker se ji upa lagati. Tako je občutja in misli zavijal v nejasne stavke. Tudi sicer ni bil najbolj zgovoren, najraje je bral in risal. Potiho je ves čas upal, da bo mama sama ugotovila. Opazil je, da se Brane in mama redko pogovarjata, hodita drug mimo drugega, kadita vsak na svoji terasi. Tu in tam je pomislil, da mama morda sluti. Mama je ponavadi večerjala z Rokom, Brane pa si je hrano nesel v kabinet in tam delal do poznega večera. V Rokovo sobo je prišel dva- do trikrat tedensko. Kako naj to pove pegavki? Vedel je sicer, da na pogovor k njej prihaja tudi mama, morda celo Brane, ločili so jih, zdravnica je rekla, da je tako bolje, da nekaj časa ne vidi očima (rekla je sicer očeta) in mame. Najbrž je bila gospa s pegami pametna, najbrž je veliko brala, medicinske knjige, študirala, ampak kako naj ji razloži, kako ga prijemlje tam med nogami, grabi ga za lulčka in si ga stiska v dlani, včasih pa ga mora stiskati sam.

Rok je sicer govoril, da se želi vrniti domov, zdelo se mu je, da bo tako izpadel normalno, vsi otroci v njegovi sobi so si želeli domov, v resnici pa ga je vrnitev domov plašila. Po treh tednih bolnišnice, nekajkratnem slikanju glave in rednih pogovorih z zdravnico se je, kolikor je to v bolnišnici mogoče, začel počutiti malo bolj mirno. Zdravnica ga je večkrat pohvalila za opravljene šolske obveznosti. Vsak dan so se dobivali v prvem nadstropju, v sobi z velikimi okni, skozi katera pa se ni jasno videlo ven, saj so bila prekrita z risbami in zapisi učencev. Krasni spisi, matematika odlično, izjemni likovni izdelki, je Roku govorila zdravnica. Vse zdravo, lepo, urejeno. Roka je še vedno tiščalo v prsnem košu, vendar se je navajal na občutek, ki ga do zdaj ni poznal, občutek, da je varen, čeprav ga ne razumejo, čeprav ne zna povedati, si ne upa, ga ni bilo tako strah, kot ga je bilo doma.

Nekdo je v njihovi sobi lulal v posteljo, ponoči se je v zraku gostil vonj po urinu, nekdo drug je čudno hodil in zatikajoče govoril. Včasih je tulil v temo kot kakšen samotarski volk. Neka deklica je na malem kasetarju ves čas poslušala Marjana Smodeta. Njega pa je bilo včasih strah, da se zjutraj ne bo zbudil. Že nekaj let pred bolnišnico je po kotih domače hiše in na vrtnih vogalih zaznaval nekaj gnilega, zatohlega, ni znal povedati, kaj je čemelo v kotih. Temna snov se je zažirala v zrak, ki ga je dihal. Hotel je pobegniti pred dotiki, pred molčanjem, pred sramom. Dihanje je bilo včasih zanj silen napor. Nekoč, ko so z očimom in mamo hodili po eni od glavnih ulic v mestu, se mu je naenkrat vse zazdelo popolnoma tuje in neznano. Pogledal je mamo in očima in tudi onadva sta bila zgolj dva človeka, ki sta hodila ob njem, bežno prepoznavna. Mama je predlagala, da bi šli na sladoled. Usedli so se v kavarno v Nebotičniku. Vanilja in čokolada sta bila edina okusa na razpolago. Toliko časa je bredel po posodici s sladoledom, da je na koncu ostala juha čudne barve. On pa je gledal preko ograje kavarne in si želel odleteti. Gledal je, kako je veter privzdigoval prte na mizah, in pogledoval je Braneta, ki se mu je iz kotička ust cedila sled vanilje. Roku je postalo slabo. Bruhnil je po mizi in želodec se mu je pomiril šele zvečer. Mama mu je skuhala pelin in grenkoba mu ni bila odveč, bilo je, kot da spira gnilobo v njem. Več ur je srkal čaj in skušal misliti na prijatelje in na nogomet, ki ga je dvakrat tedensko treniral.

V bolnišnici so ga spraševali tudi o starih starših, ki so živeli v isti hiši. Edino dedek, mamin oče, je bil tisti, ki mu je zaupal, vendar ne tako, da bi mu povedal o odvratnih dotikih Branetovih rok. Ponoči se je pogosto zbujal in ponavadi gledal v temo, tu in tam je zaprl oči, da bi videl barvne iskre, ki so plesale pod zaprtimi vekami. Bele, zelene, rdeče. Vedno te iste barve. Rad jih je štel, nasploh je rad štel in računal, številke in računi so ga pomirjali. Matematika je bila njegov najljubši predmet. Tudi v bolnišnici je bil daleč najboljši. Kadar ga je dušilo, je štel vse, kar je videl okoli sebe. Rože na zavesah, mravlje v travi ali pa je na prste svojih rok sešteval števila, ki si jih je zamislil. Včasih je pri štetju zaprl oči in števil se je lahko skoraj dotaknil, tako tako velika in nazorna so lebdela pred njegovimi očmi.

Stiskanje v prsih in dušenje nista prišla s prvimi dotiki, sploh ne, gnezdila sta v njegovem telesu vse od trenutka, ko je prvič videl, kako je Brane mamo močno udaril po licu, potem pa jo z glavo butnil ob steno. V bolnišnici je večkrat razmišljal o dnevu, ko sta gnus in strah dokončno dobila podobo verige okoli vratu. Velike in težke, takšne, kot jih je Brane pozimi pripel na avtomobilske gume. Peljali so se iz malega mesta, kjer je bil rojen njegov očim. Soparno, zoprno vroče popoldne je bilo. Ko so s Ceste VII. korpusa zavijali na Tržaško cesto, se je ozrl na desno in videl je plakat za kornet, ki je bil nalepljen na steni Tobačne tovarne. Reklame so se mu zazdele neumne. Bile so za normalne ljudi, ki se veselijo sladoleda. Nebo je bilo vijolično-sive barve. Stlačeno se je zdelo, povešeno, kot da bo sunkoma zgrmelo in sploščilo vse pod seboj. Njihova temno zelena stoenka je lezla naprej v manjšem zastoju, ki se je naredil na ovinku. Težko je dihal. Zdelo se mu je, da mu v grlu tiči zamašek, ki onemogoča zraku, da bi segel v pljuča. V rokah je držal risbo, ki jo je, preden so šli nazaj v Ljubljano, narisal za ljubljansko babico. Še kar vesela risba. Nekaj rib v morju, črn ptič na nebu, sonce z ustnicami, ki so se sicer krivenčile, ampak s kančkom domišljije je bilo moč razbrati rahel nasmeh. Ko so prispeli domov, ni do večera ničesar omenjal, potem pa je mami v krču izdavil, da ne ve, če bo še dolgo lahko dihal. Tresavica se je začela okoli desetih zvečer. Usta so se mu posušila in čeljust mu je trepetala kašnih deset minut. Babica je prinesla baldrijanove kapljice na kocki sladkorja in počasi se je umiril. V naslednjih mesecih so bili napadi pogosti, videli so, kako hlasta za zrakom, zlasti zvečer, ko je bilo treba spat, a vse je ostajalo bolj ali manj nespremenjeno. Opazovali so ga, malega čudaka, in se naposled, v dogovoru s pediatrinjo, odločili, da je najbolje, če ga nekaj časa obdržijo v bolnišnici.

V sobi je bil s štirimi dekleti in dvema fantoma. Tri tedne ga med tednom nihče od domačih ni smel obiskati. Najprej je mislil, da je takšna zapoved odrejena le njemu, ampak mu je pegavka razložila, da je za vse enako. Da je dobro tako, naj ji kar verjame. Izrazitega domotožja ni čutil, pogrešal je le travnik ob domači hiši ter prijatelje in prijateljice. Najsrečnejši je bil, ker se ga Brane ni mogel dotikati. Najraje je imel pouk, najmanj pa hrano. Ob večerjah so dobivali nekakšno zdravilo v tekoči obliki. Povedali so, da je odmerek za vse enak in da ga morajo pogoltniti z enim samim požirkom. Nagnusen okus je imelo. Sploh skupaj z lepljivimi kosmiči v mleku, ki so bili pogosto na meniju.

Olajšanje se je vendarle pogosto mešalo tudi s strašljivostjo. Najstrašnejše so bile noči. Slišal je zamolklo godrnjanje v sobi in v oknih so odsevale sence velikih in malih duhov. Ni jokal, samo premikati se ni upal, tudi dihal je plitko. Na hodniku je bila luč, vendar nikoli ni šel po sestro. Ponoči je s hodnika v njihovo sobo pridišala kava. Oboževal je ta vonj. Kavo, sicer zelo vodeno in z veliko mleka, je začel piti že pri sedmih letih. Babica mu jo je ponavadi skuhala pred šolo. Pravo, turško kavo. Veliko sladkorja je vmešala vanjo, mleko je spenila z vilicami. Nekega jutra je v bolnišnici v spancu, ki se je počasi spreminjal v budnost, začutil mamo, piki, zbudi se, čepela je pri postelji in ga narahlo potresala. Omotičen je odprl oči in mama se je spremenila v medicinsko sestro, mlada je bila, njen obraz mu je bil všeč. Hotela mu je izmeriti temperaturo. Požrl je slino in odprl usta, da mu je pod jezik lahko potisnila termometer.

Dedek mu je vsak vikend prinesel velikega čokoladnega ježka. Včasih s kokosovim posipom, včasih z mišjimi drekci, kot je imenoval čokoladne mrvice. Takšnega, kot ga je jedel s Tjašo, Simonom in Karin. Včasih tudi z Matejo in njenim bratom Rokom. Vsi iz domače soseske. Skupaj so se podili s kolesi, sprehajali pse, božali na novo skotene mačke in si v usta stlačili toliko čigumijev, da jih je pri žvečenju bolela čeljust. Družili so se tudi, ko se je okoli njega ovijala tema, in takrat se je moral prisiliti, da je lahko govoril in deloval vsaj približno tako, da ni bilo očitno, da razmišlja o nečem drugem. Čeprav je, ves čas, vse je bilo prekrito s plastjo groze, njihov vrt, njegovo kolo, vse sobe, domače in sosedove. To je terjalo precej napora, ampak druščine je bil vseeno vesel. Vsak dan, ko so bili skupaj, se je potiho, pri sebi, od njih poslovil, za vsak slučaj, če jih vidi zadnjič. Pa vendar ni bil on tisti, ki je kompanijo prvi za vedno zapustil. Tjaša je umrla nekaj let po njihovih divjanjih s kolesi in basanju s sladoledi in ježki. Skočila je skozi okno stolpnice, kjer je živel njen oče. Ker je fant, ki ga je imela rada, ni imel rad. Tjaša je imela dolge noge, okrogel obraz, goste lase in najboljša je bila pri igri med dvema ognjema. Včasih mu je šla na živce, ker je vedno zmagala, in potem se je skoraj škodoželjno smejala. Takrat se mu je zdela neumna in važna. Ko je izvedel, da je umrla, pa si jo je predstavljal lepo, visoko, s še daljšimi lasmi in nasmehom, polnim belih, lepo postrojenih zob.

Ko so ga odpustili iz bolnišnice, ga je na vhodu čakala mama. Še nikoli ni bil tako vesel, da jo vidi. Mama, mama, je vpil in ovil se je okoli njenega pasu. Še prav posebej je bil vesel, da z njo ni bilo očima. Vprašal je po njem, pa je mama samo zmajala z glavo. Vseeno mu je bilo, da mu ni odgovorila, samo da Braneta ni bilo ob njej. Šla sta domov. Dedek in babica sta bila prešerne volje in tisti dan očima nihče ni omenjal. Rok je domneval, da je na službenem potovanju, saj je bilo večkrat tako. Prodajal je merilce krvnega tlaka in zadolžen je bil za Slovenijo in Hrvaško. Ni želel spraševati, ni hotel izgovarjati njegovega imena. Ko pa očima nekaj dni ni bilo domov, je zvečer v postelji, ko ga je mama prišla pokrit, le omenil Braneta. Mama je bila nekaj časa tiho, potem je počasi in s posebno pozornostjo, ki je obenem vsebovala prizvok sramu, rekla, vem, Rok. Rekla je tudi, da ga ima rada in da ga ni hotela spominjati na tisto. Da naj počiva, če želi, spi lahko ves dan, gleda risanke, vsak dan toliko, kolikor dolgo potrebuje. Rok je samo poslušal in začel se je tresti. Mamo je premagal jok, opravičevala se mu je in ga stiskala. Usedla se je na rob njegove postelje in povedala, da je zdravnica, s katero se je pogovarjal tudi Rok, skozi pogovor z njo in Branetom dognala, kaj se dogaja. Brane se je sesul, je rekla.

Ni je dobro razumel, ni čisto točno vedel, kaj pomeni sesuti se. Najlažje pa si je zamišljal Braneta, kako razpada na koščke, kako se lomi in mu deli telesa odpadajo. In vedel je, da zdaj vedo. Da vedo za Branetove velike dlani in prste, ki so drgnili njegovo kožo. Strašno se je počutil, še nikoli tako. Kot da bi mu nekdo slekel kožo, kot da bi ga nekdo zvil v majhen, zdrizast svaljek. Prej, ko je bil zavit v kopreno molka, se je počutil skoraj bolj varnega. Zdaj je bil popolnoma gol in nemočen.

Rokov napad panike je trajal kakšnih dvajset minut, naposled je po dvojni dozi baldrijana zaspal. Spal je neprekinjeno štirinajst ur, kot da se njegovo telo ne bi želelo zbuditi in si v celice priklicati sramu, strahu in gnusa. Noč je bila prazna, brez sanj, zbudil se je v natančno takem položaju, v kakršnem je zaspal. Ležal je na hrbtu, z rokami, prekrižanimi na prsih, kot kakšno truplo, ki čaka, da ga pokrijejo s svežo prstjo.

Ko je mama zjutraj stopila v njegovo sobo, so bile njene veke otečene, kotički oči rdeči, njen pogled je bil odsoten. Usedla se je na stol poleg postelje in Roka pobožala po laseh. Povedala mu je, da je Brane za vedno odšel, da nima več vstopa v njihov dom. Želela si je le, da je Rok ne bi sovražil. Samo to. Rok se je dvignil v napol sedeč položaj, mama je bila videti kot izmučena starka, v tistem trenutku se mu je zdela starejša od prababice, ki jo je nekajkrat videl na družinskih srečanjih. Mama, je rekel, mama, bova lahko skupaj. Midva, brez Braneta. Da me ne bo več strah. Jokal je, čutil je strašno utrujenost, obenem pa je vedel, da je konec skrivanja, pretvarjanja, da sta zdaj le on in mama. Sedela sta tako, skoraj negibna, vse dokler ni nekdo pozvonil. Prometna nesreča se je zgodila na Celovški cesti, gospa. Nekaj takega je prestregel Rok, medtem ko je slišal mamin drgetajoči glas, ki je nekaj odgovarjal. Brane je s svojo alfo zletel s Karlovškega mostu. Zletel, zapeljal, nikoli niso izvedeli.

Tisti dan, po dežju, skoraj štiri leta po Branetovi nesreči, ki ga je za vedno prikovala na invalidski voziček, kot so pozneje izvedeli od skupnih znancev, mu ni bilo več tako tesnobno pomisliti na neobvladljiv strah, na panične napade, na visok betonski zid, na zatohlost bolnišnične sobe in na jokajoče vrstnike v sobi. Spomin na Branetove dotike je postajal manj nevzdržen, nič več mu ni trepetala čeljust, ko je pomislil na dlan, ki mu je prekrivala usta, medtem ko so prsti druge roke drseli po njegovem mednožju. Zdaj je vedel, da končno lahko misli bolje upravlja, jih nadzoruje, da se več ne zapletejo v obsesivno vrtinčenje, da živi.

Z mamo sta kupila zelen puli, nekje v Stari Ljubljani, našla sta prav takšnega, kot si ga je želel, pobožal ga je okoli vratu, tam, kjer je včasih čutil zataknjene ostre kosti. Na mestu, kjer so ga stiskali dolgi Branetovi prsti s čudno ukrivljenimi nohti, za katerimi je bila vedno plast nečesa črnega. Puli se je odlično ujel z rdečimi škornji. Vedno je imel rad kombinacijo rdeče in zelene.





Solsticij


Ko je stopila skozi vrata oddelka za intenzivno psihiatrijo, je zasmrdelo po gnilih jajcih. Oddelek naj bi pred slabimi petimi leti prenovili, ampak očitno obnova ni izbrisala stoletnega vonja izbruhov nasilja, panike in brezupa. Ura je bila štiri popoldne, in ker je na mesto legala zima, se je mračilo. Neonske luči so na zloščena tla metale ostro, belo svetlobo. Sledila je napisu »Informacije«, se medtem ozirala sem in tja in si skušala predstavljati, kako je bila videti nekdanja bolnišnica Bellevue. V časopisih je videla fotografije ljudi v prisilnih jopičih, posege z elektrošoki in vklenjenost v verige. Jasno je bilo, da so se postopki zdravljenja drastično spremenili, vseeno pa ni bila prepričana, kaj naj od obiska pričakuje. Izvedela je pred dvema tednoma, prejela je pismo z neznano pisavo na ovojnici in z neznanim imenom v podpisu. Pismo je napisala Alice Brown, psihiatrinja, ki je bila zadolžena tudi za delo z bolnikom po imenu Andrew Hribar. Vida bratranca ni videla najmanj desetletje. Alice ji je pisala, da je njen naslov našla v Andrewevi denarnici. Povedala je, da je skušala priklicati njegovega brata, a se ji na noben poziv ni javil.

»Ni mi preostalo drugega, kot da se, skupaj s kolegom, lotiva iskanja Andrewevega najbližjega družinskega stika, preiskati smo morali njegove osebne dokumente in zapise in našli smo vas.« Pisala je še: »Andrew ima blodnje, skoraj vsak dan, prejšnji mesec je v sobo s čistili zaprl nekaj medicinskih sester in grozil, da jih bo zažgal.«

Vida ni mogla verjeti zapisanemu. Spomnila se je sicer na Andrewev potlačeni gnev, tudi njegov molk je večkrat deloval mrakobno in preteče, vendar je bila misel na to, da je na zaprtem oddelku Bellevueja, težko predstavljiva. Čudila se je tudi, da je Andrew hranil njen naslov. Pred leti se je namreč iz Brooklyna preselila v Holboken in si tam ustvarila družino. Andrewu je povedala za selitev, mu sporočila, kje živi, in ga povabila na obisk, vendar se ji v vseh letih ni oglasil niti enkrat. Tudi o Edwardu, Andrewevem polbratu, ni vedela skoraj nič. Nekoč je v Wall Street Journalu zasledila članek, ki je hvalil njegove pravniške dosežke in njegovo sila uspešno zasebno odvetniško prakso na Manhattnu, ki naj bi jo odprl skupaj s kolegom Dariusom Jacksonom, dedičem velikega bogastva »starega denarja«, kot so rekli družinam, ki so več generacij obvladovale finančni trg.

Ko se je tako pomikala skozi neonsko svetlobo, so se ji pred očmi kot podobe iz starega, zaprašenega filma nizali spominski izseki iz ozke vrstne hiše v Queensu, kjer je Andrew živel s svojo mamo, očimom in polbratom. Spomnila se je vedno zatemnjene kuhinje in kleti s pralnico in Andrewevo posteljo. Kljub pogosti tišini je bil zrak v tisti hiši naelektren. Nekdo bo nekoč popolnoma razgrnil zaveso skrivnosti, ki so ždele po kotih, in nikoli nič več ne bo, kot je bilo, je razmišljala in se počasi premikala po belih ploščičastih tleh. Vitka, visoka postava ji je prihajala naproti, hodnik je bil tako dolg, da je najprej razločila le obrise, potem se je počasi izrisala ženska.

»Pozdravljeni, gospa Goldstein, moje ime je dr. Alice Brown, hvala, da ste se odzvali, nismo vedeli, na koga se sploh še lahko obrnemo, nobenih prijateljev nima, sodelavci niso želeli biti vpleteni, polbrat pa, kot rečeno, neodziven,« je prijazno in obenem zaskrbljeno rekla visoka suha ženska srednjih let. Tako velika je bila, da ji je Vida kljub temu, da je imela obute škornje s peto, segala le do prsnega koša.

»Počakati smo morali, da se Andrew toliko umiri, da vas sploh lahko spustimo v njegovo bližino. Preden vas peljem k njemu, vas prosim še za nekaj minut vašega časa, stopiva, prosim, v mojo pisarno,« je z roko pokazala na zelena vrata z napisom »Dr. Alice Brown, enota za intenzivno psihiatrijo«.

Začela je in medias res: »Zadnje dni Andrew neprestano ponavlja: ‘Ne prenesem zvonov, zvenenja zvonov.’ Nihče ne ve, o čem govori, tu okoli ni nobene cerkve, morda lahko pomagate?« se je Alice upajoče ozrla v Vido.

Vida je najprej zmigala z glavo, potem pa se je v trenutku spomnila na domačijo v rodnem kraju Andreweve matere, cerkev je bila blizu in ves čas je zvonilo. Nikoli ni živela tam, le z očetom in mamo je včasih kakšen teden ali dva preživela v stari hiši, polovica katere je bila v lasti njenega očeta, Andrewevega strica. Poleti so bile tiste ledene stene lahko skoraj tolažilne in prijetne. Andrew se je v spominih očitno vračal v zgodnje otroštvo, in to je povedala psihiatrinji.

»Zakaj pa se boji zvonov?« je Alice spraševala dalje.

»Imate kakšno teorijo?«

»Žal ne,« je odvrnila Vida.

Čeprav se ji je prav tako hipoma porodila tesnobna misel in spomnila se je besed svojega očeta, ki jih je nekoč, čisto slučajno, prestregla, ko je prečkala kuhinjo, v kateri se je oče pogovarjal z njeno mamo: »Nekaj je bilo v tisti cerkvi, veš, Andrej je domov pogosto prihajal ves bled, včasih pa so mu lica gorela, od besa, bi rekel.« Besede je Vida v pisarni glasno ponovila. »Andrew ima samomorilske težnje,« je nadaljevala Alice. »Resnično ne vem, kako se nam je zadnjič izmuznil, ampak našli smo ga v 29. nadstropju, kjer imamo zaporniški oddelek. Bolniki so zaporniki z Riker’s Islanda, gotovo poznate zaporniški kompleks, mesto v malem med Queensom, Manhattnom in Bronxom.«

Vida je slišala za zapor Riker’s, ni pa vedela, da ima bolnišnica Bellevue oddelek za zapornike. »Riker’s bodo čez štiri leta zaprli, razmere tam so grozne, pazniki mučijo zapornike, zaporniki se mučijo med seboj, vsepovsod se pretakajo mamila in orožje, kar naprej nam pošiljajo paciente, ki imajo resnično hude motnje,« je razlagala Alice in Vida je čutila, da jo pripravlja na novico, ki jo bo težko prenesla. »Andrew se je stepel z zapornikom, zelo nasilen je bil, potem je grozil osebju, nato pa je od nekod potegnil kemični svinčnik in si ga začel zabadati v zapestja.«

Alice je za nekaj trenutkov utihnila, vajena je bila takšnih pogovorov, a vedno je čutila napetost. Vedela je, da njeno telo postaja togo, vendar je upala, da sogovornica tega ni opazila. V Vido sta sedli žalost in skrb, četudi Andrewa že leta ni videla, četudi je za njo pospravil vse sledi. Usedla se je v rdeč fotelj, ki je stal v kotu Aliceine pisarne, globoko je vdihnila in izdihnila. Pred seboj je nenadoma zagledala bled Andrewev obraz, hladen in prazen pogled v njegovih očeh, slišala je njegov molk, ki je govoril: »Pojdi, ne maramo te, nisi del naše družine.« Vse zgodbe preteklosti so potiskale na svetlo: kako je Andrew, s strahom in skoraj ponižno ubogljivostjo, vedno ustregel svoji materi, kako se pred polbratom nikoli ni postavil zase, kako je od sebe pregnal vse, ki so se mu želeli približati. Po smrti očima, ki je naporna razpoloženjska nihanja Andreweve matere vendarle dobro obvladoval, je bilo vse, kar je Andrew imel v življenju, služenje materinim muham in redna plača, ki mu jo je vsak mesec nakazoval delodajalec na Long Islandu. Pa avtomobil, ki ga je potreboval za svoje rutinske premike. Nikoli ni zavil na pot, ki je ne bi prevozil vsako jutro in vsak večer. Zanj je bilo vse dorečeno, dokončno, nobenega prostora za spremembe. Smilil se ji je, tudi takrat, ko je gledal skozi njo, ko je kimal materinim obtoževanjem vsega, kar je bilo in s čimer Vida ni imela nobene zveze, bila pa je deležna klofut. Ko je za njo pospravil vse njene queenške spomine. »Na zaprtem oddelku je, sam je v sobi in pod neprestanim nadzorom je,« jo je v temačno popoldne vnovič priklicala dr. Brown.

»Preden se odpraviva k Andrewu, morava za vas urediti dovolilnico,« je pojasnila Alice, medtem ko sta se z dvigalom peljali v pritličje, kjer so izdajali posebne dovolilnice za zaprti oddelek.

»Kot verjetno veste, je Bellevue najstarejša javna bolnišnica v Ameriki, odprli so jo leta 1736, danes smo popolnoma podhranjeni glede sredstev in pomoči bolnikom. Včasih moramo bolnike z resnično težkimi boleznimi, ki nimajo zavarovanja, odpustiti po dveh tednih, sicer bolnišnico država oglobi. Takšni ljudje potem tavajo po ulicah mesta in se občasno sami zatečejo nazaj po pomoč, včasih pa se vse konča z umorom ali samomorom,« je Alice mirno, a prizadeto razlagala. »Prišli smo iz ene skrajnosti v drugo. Zamislite si: vse do sedemdesetih let so vse bolnike s kakršnokoli duševno motnjo tlačili v prisilne jopiče, danes nenadzorovano tavajo naokoli, obupno je, da ne omenjam, da nam primanjkuje osebja.«

Vida jo je nekaj časa gledala, potem ji, zaradi lastnega nemira, ni mogla več slediti. Alice je videla, da jo je zaneslo: »Žal mi je, kako neprimerno in brezčutno od mene, da vam zdaj pripovedujem o tem, ne vem, zakaj se je prav zdaj vse to sprožilo v meni.« Vida je samo pokimala v znak razumevanja in iz torbice potegnila plastenko vode. Jezik se ji je lepil na nebo, zdelo se ji je, da ne more izgovoriti niti besede. Dobili sta dovolilnico, ki je omogočala šesturni obisk, šlo je za poseben primer, ko se bolnik morda sprva ne odziva na obiskovalca, zato je na voljo večje časovno okno.

»Še nekaj vam moram povedati, preden nadaljujeva,« je Alice previdno rekla. »Tu veliko delamo timsko, poleg psihiatra sta pogosto pri pogovoru in delu z bolnikom navzoča tudi socialni delavec in terapevt za ustvarjalnost, nekdo, ki skozi umetniško prakso spodbuja bolnika k sodelovanju in interakciji. Danes sicer ne bo tako, a vsi mi imamo za seboj leta natančno strukturiranega izobraževanja o vedenju v bližini bolnikov, vi seveda vsega tega ne morete vedeti, in zato vam to pripovedujem,« je umirjeno nadaljevala. »Strogo se držimo navodil, ki zapovedujejo, da s hrbtom nikoli niste obrnjeni proč od bolnika, za seboj morate vedno imeti izhod in na sebi ne smete imeti ne verižic, ne šalov in ne vezalk. Zato vas prosim, če si nakit snamete, oblečeni in obuti ste primerno.«

Vida si je molče odpela tanko verižico in jo pospravila v hlačni žep. Zdelo se ji je, da telesa ne čuti več. Podobno kot takrat, ko je pri štirih letih s čolna po nesreči padla v globoko jezero in ji je voda z muljem drla v nos in usta. Tonila je k jezerskemu dnu in tam lebdela, breztežno, dokler je par močnih očetovih rok ni povlekel k vrhu. Globoko je zajela zrak.

Andreweva soba je bila v 18. nadstropju. Vsi hodniki Bellevueja so se Vidi zdeli enaki, kakor tudi postani vonj, ki je opletal okoli njenih nosnic. Nekoč, ko je bila otrok, je vonjala bolnišnični vonj, smrt je bila takrat zanjo tako blizu. Tako se ji je zdelo, zdaj so bile tiste misli zgolj sanje, ki jih je nekoč sanjal ranjeni otrok. Ranjeni otrok, je vnovič spreletelo Vido. Čutila je, da se pomika v sredico bolesti, ki se je zajedala v del njene družinske linije. Ni si upala pričakovati, da bo Andrew z njo spregovoril, vseeno se je na pogovor skušala pripraviti tako s telesom kot z drugimi, skritimi deli svojega bitja. Poglobila je dih, da bi se umirila in v Andrewevo sobo vstopila vsaj približno zbrana. Z Alice sta hodili mimo belih vrat z jeklenimi obrobami, izza enih se je slišalo kričanje, za drugimi je nekdo bruhal.

»Andrew je v sobi sam, kot sem povedala,« je ponovila Alice, »trenutno predstavlja grožnjo sebi in drugim.«

Potrkala je na sobo številka 15 in se glasno predstavila, rekla je tudi, da je pripeljala obisk in da je to družinski član. Potem je odklenila vrata. Soba je bila majhna, v njej so bili ozka postelja, mala miza, na katero je bila pritrjena namizna svetilka, stol, omara, in umivalnik. Precej veliko okno je bilo prepredeno z železnimi palicami, čezenj pa je bila razprostrta zavesa svetlo modre barve. Sedel je na tleh in se objemal okoli kolen. Glavo je zibal naprej in nazaj. Ni ju pogledal, ko sta vstopili. Vida je naredila nekaj korakov proti njemu in si stol premaknila tako, da je s hrbtno stranjo gledal proti vratom, kjer je stala Alice. Usedla se je in previdno rekla: »Andrew, jaz sem, Vida, vesela sem, da te vidim.«

Ni se odzival. Počakala je kakšno minuto in nato trikrat izgovorila njegovo ime, zadnjikrat ga je imenovala Andrej. Takrat se je zdrznil. Počasi je dvignil glavo in jo pogledal, izpod vek, previdno, s podobnim dvomom in nezaupljivostjo kot vedno prej.

»Podobna si svojemu očetu,« je nenadoma rekel.

»Ja, tako pravijo in tudi jaz tako mislim,« je odvrnila Vida. »Moj oče je imel rad tvojo mamo, veš, pomagal ji je, in tebi, rad te je imel, Andrej, se ga spomniš?«

»Enaka barva oči, ti, mama, stric, modra, enaka modra,« je rekel in se ozrl proti zavesi sinje barve, za katero je utripalo mesto. Vida je opazila povoje na njegovih zapestjih in na eni od podlahti je imel svežo krasto, ki je verjetno prekrila rane, ki si jih je zadal sam. Alice je namreč omenila tudi, da si Andrew, ko ima psihotično epizodo, namerno grize kožo na rokah, včasih pa s pestjo tolče ob steno tako dolgo, da mu členki zakrvavijo.

»Antipsihotiki mu nekoliko olajšajo najhujše faze, vendar imamo občutek, da nikakor ne moremo priti do njega, blodi po času in prostoru, ki ju čuti in pozna le on, in nikogar ne pusti blizu,« je razlagala psihiatrinja.

»Mamine oči so bile vedno zelo hladne,« je tiho rekel. »In njene roke tudi. In vedno je govorila, kako grde roke ima.«

Alice je skoraj nevidno pokimala in zašepetala: »Nekaj ste sprožili, mame nikoli ni omenjal, le v spanju je včasih vpil in hlipal – mama, povej, povej vsem!«

Imela sta čas, dovolilnica je namenjala še pet ur.

»Andrej, želiš, da grem ali da še malo posedim s teboj?« je previdno vprašala Vida.

»Bodi, bodi,« je odvrnil. »Sam sem, vedno sam,« je rekel bolj samemu sebi.

Alice se je naslonila na vrata, Vida je sedela na stolu, Andrej se je v zgrbljenem klobčiču še vedno zibal sem in tja. Kakšno uro tako. Alice je Vidi namignila, da je morda čas, da odideta, a je Vida želela še nekaj minut. Pozorno, vendar nevsiljivo je pogledovala Andreja in tu in tam se ji je zazdelo, da čuti, kako mu povrhnjico silovito predirajo rane, ki so se zajedle v podkožje. Še kakšne dobre pol ure so mirovali in čakali na nekaj. Nekaj, kar bi lahko napovedalo prvi korak vsaj delne odrešitve Andreja, Vide in nekoliko tudi Alice. Zunaj je bila zdaj noč, skoraj zimska. Sunki vetra so udarjali ob žaluzije in ustvarjali neenakomerno potrkavanje. Alice je prižgala namizno svetilko, ki je njihove obraze barvala oranžno. Zvoki s hodnika so se počasi umirjali in Vidi se je zdelo, da je tudi Andrej videti manj zakrčeno. Še vedno je upala, da kaj šepne ali pa zakriči, vseeno ji je bilo. Vrelo je nekje spodaj in tisto je hotelo ven. Vedela je, da hoče. Vendar ne tisti večer. Molka ni prekinila nobena beseda več, le Andrejevo globoko dihanje se je slišalo in Alice je predlagala, da se Vida poslovi od Andrewa.

»Gospa Goldstein, mislim, da je čas, da greva,« je rekla in pokazala proti vratom. »Andrej je utrujen, midve pa tudi, moja izmena se končuje čez eno uro, napisati moram še poročilo o današnjem delu.«

Vida je pokimala in se Andreja rahlo dotaknila po rami. Trznil je, a ni je pogledal. Vstal je s tal, se ulegel na posteljo in zaprl oči. Alice in Vida sta za seboj tiho zaprli vrata.

»Mislim, da je nujno, da se še vrnem,« je na hodniku takoj rekla Vida. »Zdi se mi, da lahko sežem nekam, kamor terapevti ne morete, morda gre za spomin ali praspomin, ki se nosi skozi kri, in samo nekdo iste družine ga lahko obudi.«

Alice ji je pritrdilno pokimala in ji zagotovila, da bo lahko v naslednjih mesecih dvakrat na teden dobila dovolilnico za obiske.

»Prosim pa vas, da upoštevate vsa navodila za obiskovalce na našem oddelku. Če boste videli, da se bo Andrew preveč vznemiril, se morate umakniti, sicer pa bom verjetno na vseh srečanjih navzoča tudi jaz,« je še pojasnila dr. Brown.

Potem ko sta se domenili za datum naslednjega snidenja, sta se poslovili in Vida je po zdaj popolnoma praznem hodniku stopila do dvigala. Ko je izstopila v pritlični avli, so zidovi utripali v rdečkasto-modri svetlobi. Rešilec je pravkar nekoga pripeljal in tulil je kot stepni volk, ki svojemu tropu naznanja prihod. Izstopila je in izdihnila v ledeni veter. Nekaj trenutkov je samo stala in gledala v kupe smeti, ki so ležali na pločniku čez cesto. Ljudje v visoki stolpnici so prižigali in ugašali luči. S počasnim korakom je odšla do podzemne železnice.


* * *

Jon jo je nestrpno čakal. Jackie je že spala, on pa je, ko je odklenila vrata v stanovanje, sedel v dnevni sobi in srebal viski. Počasnost in premišljenost njegovega premikanja kozarca k ustom in nazaj na mizo nista razkrivali njegove napetosti. Vida je poznala vse sledi na njegovem obrazu in le droben pogled je bil dovolj, da je zaznala njegov nemir. Medtem ko se je slačila in sezuvala v predsobi, ji je prišel naproti, jo močno objel okoli pasu in jo poljubil na čelo.

»In?« je rekel.

»Slabo je, res slabo, nevaren je sebi in drugim, Jon. Vedela sem, da ne vem dosti o Andrewu, ampak zdaj vidim, da mi je bilo prikrito – in morda ne samo meni – več, kot sem mislila.« Solzne oči je imela.

»Pridi, natočil ti bom pijačo, si kaj lačna?«

Skrben in pozoren je bil. Kot mož in kot oče petletne deklice, ki sta jo dobila po Vidinih treh spontanih splavih. Dva nerojena dečka in ena deklica. Upanje, da dobita otroka, je skoraj splahnelo, potem je prišla Jackie. Deklica je v Jonovo in Vidino življenje prinesla brezkončno svetlobo. Ni bila divjaški otrok, v sebi pa je nosila za ozvezdje isker radovednosti. Vida je včasih, ko sta si z Jackie gledali v oči in govorili o živalih in rožah, ki jih ima Jackie rada, ali pa ko jo je opazovala pri igri, ko je bila popolnoma stopljena z naravo (božala je rastline in se z njimi pogovarjala, tacala je po blatnih robovih jezer in ribnikov in iskala žabe, da bi jih ljubkovala), pomislila na prateto, ki je nekoč, davno, priplula na obale Amerike. Ni je poznala, o Angeli Malnar ji je pripovedoval le njen oče, Angelin nečak. Angela se ji je vedno znova zasvetila v spominu kot telo in duša z neustavljivo energijo in močjo. Imela je eno njeno fotografijo. Angela je bila takrat stara menda okoli sedemdeset. Stala je pokončno, oblečena je bila v bež hlače, belo bluzo, vinsko rdeč telovnik in črn suknjič, na glavi pa je imela eleganten slamnat klobuk s širokimi krajci. Gledala je neposredno v objektiv in se navihano smehljala. Kadarkoli je Vida pogledala fotografijo, je Angelo pobožala po licu in ji tja čez poslala pozdrav.

Vida je vedela, da Andrej ne bo mogel izsanjati vseh mučnih sanj, vedela je, da mu mora biti blizu, da mora poskusiti ujeti njegov pogled. V naslednjih dveh mesecih ga je dvakrat tedensko redno obiskovala. Ob sredah in petkih. Z njima je bila vedno tudi Alice, ki je Vidi poročala o Andrejevem vedenju in odzivanju na terapijo. Malenkost več je govoril, tudi o očimu in polbratu. Najtežje je govoril o svoji mami. Dan po tem, ko je bilo sonce najnižje nad obzorjem in ko so se dnevi spet začeli daljšati, je Vida prišla v Bellevue prej kot običajno. Ob treh popoldne se je priglasila za dovolilnico in se odpeljala v 18. nadstropje. Andrej je bil v skupni sobi, kjer so potekale ustvarjalne delavnice. Alice ji je povedala, da v zadnjem času veliko riše. Grič, na griču cerkev, stezo, ki vodi do cerkve, in ogolela drevesa.

»Nikoli ne uporablja barv, vse je vedno črno-belo,« je pojasnila. »Sicer pa smo zadovoljni, trenutno njegovo vedenje ne kaže znakov samomorilskih teženj, prav tako ne ogroža okolice.« Vida je bila poročila vesela, obenem pa je vedela, da se Andrejeve rane vedno bolj odpirajo in se želijo upovediti.

»Še to bi dodala,« je rekla Alice, »njegov brat se še vedno ni oglasil, kadarkoli pokličem njegovo pisarno, mi tajnica sporoča, da je na službeni poti. Mislim, da nanj resnično ne moremo računati.«

Vidi je razložila, da je Andrew Edwarda nekajkrat omenjal, da je rekel, da ga je mama zavrgla, ko je izvedela, kako živi, da ima izprijeno, bolno življenje, mu je rekla, da ne razume, zakaj si dom deli s tistim svetlolascem, zakaj ni normalen, po vsem, kar so vložili vanj, po vsem, kar so mu nudili.

»Edward ni slab, mi je rekel Andrew,« je pojasnjevala Alice. »Samo mamo je užalil, zelo jo je užalil, jaz pa sem jo vedno poslušal, vse sem naredil, kar je rekla, če je rekla, naj molčim, sem molčal, če je rekla, naj si o Vidi mislim slabo, sem si,« je Alice ponovila Andreweve besede.

Vido je bolelo, globoko, kot pač boli nekaj, kar ni razrešeno in se gnete v strahove vseh vrst. A ni bila presenečena. Tetin gnev, ki ga je, ko je izgubila nadzor nad seboj, izlivala po Vidi in njeni mami, je bil zelo resničen, četudi neosnovan. Vida pravzaprav nikoli ni verjela, da je bil povezan le z njo in njeno mamo. V teti se je moralo združevati in mešati mnoštvo strahov, zablod in starih zamer. Močno jo je razžalostilo tetino ravnanje z mlajšim sinom. Spomnila se je na zahvalnodnevno večerjo pri Hribarjevih pred slabim desetletjem, spomnila se je Dariusovih čudovitih pšeničnih las in njegovega deškega obraza. In njegove dlani, ki je, takrat ko sta bila Andrew in teta zaposlena z rezanjem purana, nežno pogladila Edwardovo roko.

Ko je Andrej zagledal, da se mu približujeta Alice in Vida, se je rahlo nasmehnil. Vida ga je previdno objela in mu v roko položila zavojček suhih brusnic. Rad jih je imel.

»Če želiš, ti naslednjič lahko prinesem tudi brusnično marmelado, verjetno je tu nimajo, kaj?« se je nasmehnila.

»Prinesi, ja, prosim,« je Andrej tiho rekel.

»Kako si?« je vprašala.

»Alice pravi, da dobro napreduješ in da se precej bolje počutiš.«

»Veliko mislim, pa slike vidim, vrstijo se pred očmi, tisti prizori, potem mižim, ker se bojim,« je rekel in telo se mu je zatreslo. »Pa pridejo tudi v temi, za zaprtimi vekami me čakajo, in ponoči, ko spim.«

Potem je za nekaj minut utihnil. Alice je predlagala, da se umaknejo v Andrewevo sobo. Mehka svetloba je padala na posteljo in na okenskem steklu je bil zlat odblesk zimskega sonca. Prostor je bil tokrat videti skoraj prijazen. Andrej se je usedel na posteljo in se proseče ozrl k Alice: »Bi bila lahko danes z Vido malo sama? Kar dobro se počutim, vem, da bom v redu.«

Alice je nekaj trenutkov razmišljala in rekla, da se bo za pol ure umaknila, da pa bo ves čas na hodniku, na klopi, ki je bila poleg vrat v bolniško sobo.

»Če karkoli potrebujete, gospa Goldstein, oziroma če oba karkoli potrebujeta, me, prosim, takoj pokličita,« je rekla in za seboj zaprla vrata.

»Usedi se, prosim,« je Andrej vljudno rekel Vidi.

Ni bil videti napet ali pod pritiskom, da pove nekaj, česar ne želi deliti.

»Vida, veliko časa imam za razmišljanje, vem, ja, ves čas sem pod vplivom zdravil, ampak vseeno veliko stvari zdaj vidim jasneje kot kdaj prej.«

Vida je prikimala in ga pogladila po roki. Otožne oči je imel, grenkoba in srd, ki ju je nekoč zaznavala, sta izginila. Nič ni spraševala, samo sedela je poleg njega in vsa je bila tam, z njim, želela je pomagati, želela je poslušati.

»Bila je soba,« je začel, »tam zadaj, v župnišču. Stara mama mu je vedno nosila hrano in denar, ti je tvoj oče to omenjal?« se je zastrmel v njen negibni obraz.

»Povedal mi je, da je bila zelo predana cerkvi, župniku, bogu, tako je govoril,« je odvrnila. »Tako lepa je bila, spomnim se je, drobna, krhka, lepa, živela je za to, da služi drugim, nase je pozabljala. Spomnim se je tako živo, kot da bi včeraj nesla skupaj k žegnu,« je s solznimi očmi rekel Andrej. »Nič ni vedela, nihče ni vedel, dve leti tako, tista soba, veš, Vida, in on. Pa nisem bil edini. Tudi drugi ministranti so bili, vsi smo molčali.«

Obmolknil je. Alice je potrkala na vrata.

»Je vse v redu? Samo preverjam, običajna praksa.«

Vida je stopila do vrat in ji tiho rekla, da potrebujeta čas, naj, prosim, naredi izjemo in jima nameni malo več časa, kot so se sprva dogovorili, in ju pusti v pogovoru.

»Potrebuje me, našla sva se, začutila,« je zašepetala. Alice je malo oklevala, potem pa odobravajoče pokimala, se usedla nazaj na klop in začela prebirati kartoteko nekega novega pacienta.

»In on,« je ponovila Vida, ko se je vnovič usedla na posteljo.

»Mami sem povedal, ne takoj, zelo sem se bal, on je rekel, da bo staro mamo vzel hudič, če povem, ampak sem povedal,« je začel tiho hlipati. »Stara mama je kmalu potem zbolela, Vida, slišiš, zbolela,« glas se mu je trgal.

»Andrej, poslušaj me, tvoja stara mama ni zbolela zaradi tebe ali boga ali hudiča, zbolela je in umrla, ker je bila skoraj vse življenje bolehna, in prišel je njen čas, kot bo tudi moj in tvoj,« mu je skušala Vida mirno dopovedovati.

Zdelo se ji je, da govori z otrokom, s tistim lepim dečkom, s potezami svojega očeta, ki se je prijazno nasmehnil sovaščanom tudi takrat, ko so ga gledali s pomilovanjem ali pa mu za hrbtom rekli pankrt. Začel je glasno jokati in Vida ga je skušala objeti, sprejel je objem. Sedela sta in mižala.

»Tako mi je žal, tako mi je žal,« tresel se je.

Vse v njiju in okoli njiju je valovilo, tisto, kar je bilo spodaj, je zdaj vrelo na površino, čas se je vrtinčil in mešal preteklost in sedanjost. Vidi se je zdelo, da ju Alice sliši, da se je pomaknila čisto do vrat in uho pritisnila na hladno jekleno obrobo. A nihče ju ni zmotil. Sedela sta tam, on je bil deček, ona roke, ki so ga objemale. Verjetno je pretekla najmanj ura – izgubila sta občutek za čas – ko se je Andrej močneje zdrznil, kot da bi se zbudil iz more, ki ga je dušila desetletja, in Vido pogledal v oči.

»Imaš enako barvo oči kot moja mama, samo da so v tvojih ljubezen. Imaš kaj otrok?« je vprašal.

Vidi se je obraz razsvetlil in povedala je, da imata z Jonom deklico Jackie.

»Deklico, ki v sebi nosi vse, kar si ti izgubil kot deček in kar lahko, to vem, znova najdeš. Počasi, Andrej, s potrpljenjem, začelo se je, najbrž boš moral odpuščati, a morda ne vsega in ne vsem, ki so te prizadeli,« je rekla z iskreno željo, da Andrew najde novo pot.

»Pridi še nazaj, Vida, pripelji Jackie,« je mirno rekel, nato je potrkalo.

Alice je pomignila. Tako se je, po sončevem obratu, za tisti dan njun skupni čas iztekel.





Reža


Rdečelasa deklica je z nekoliko vase povlečenim zgornjim delom telesa iz temine kleti gledala proti špranji v vratih. Če si Alino videl na ulici, kadar je z mamo ali očetom stopala proti šoli, trgovini in na bližnje otroško igrišče, je bila videti mirna, a malo odmaknjena. V svojem svetu. Tu in tam je dvignila pogled in se spomnila, kje je. In kam gre. Tudi klet je poseben svet. Drugačen od ulice. Je prostor, v katerem se Alinin fokus izostri. Okrepijo se njeni čuti, popolnoma je navzoča.

V temi je redko jokala. Pri dnevu nikoli. Kot da z jokom ni imela česa dokazovati ali braniti. V kleti jo je bilo strah, vendar je drget nadzorovala. Vedela je, da jo bo babica v klet zaprla takrat, ko bo za njen okus preveč glasno izkazovala svojo voljo, svoje želje, potrebe, ki niso v skladu z babičinimi. Stikalo na steni je bilo tako visoko, da ga ni dosegla. Ko se je kletno prestajanje kazni začelo, se je še stegovala po stikalu, kasneje je poskuse opustila. Čeprav je v nekaj mesecih zrasla za vsaj dva centimetra, to ni bilo dovolj. Potem še za dva, a ni šlo. Babica, mama njenega očeta, je iz kleti odnesla pručko in mali stol, ki bi Alini lahko pomagala. Po kotih plesnivega prostora se je tu in tam sprehodila kakšna miš. Smrdelo je po zatohlosti. Izgubila je občutek za čas. Lahko bi pognala korenine. V vlažnih tleh. Se vrasla v podzemlje. Ozirala se je k mali odprtini v starih vratih. Po zraku je s prstom sledila svetlobni razpoki in se včasih, da bi se pomirila, zibala naprej in nazaj.

Njena starša sta bila igralca, profesionalna, a svobodnjakarja, boema, selila sta se iz enega gledališča v drugo in se lotevala vseh vrst neinstitucionalnih projektov, nekakšne postavantgarde, ki sta jo ustvarjala skupaj s kolegi, obstranci. V šestdesetih letih, preden se jima je rodila Alina, sta se za pet let preselila v New York in za kratek čas postala del ekipe teatra La MaMa. Včasih sta hčerki pokazala kakšno fotografijo iz tistega časa. Še posebej ji je ostala v spominu slika mame, ki stoji pred vhodom v gledališče, rekla sta, da je v Ist Vilidžu, Alina je nekajkrat ponovila besedi, smešno sta ji zveneli, mama ima na glavi velik vijoličast klobuk, za katerega je zataknjeno ptičje pero, liže sladoled in zre v objektiv, oče si prižiga cigaro in se pogovarja z nekim plešastim moškim z odtisom velike črne roke na glavi. Mama je rekla, da je fotografija nastala po predstavi nekega slavnega Sama. To so bili najlepši dnevi mojega življenja, je večkrat zatrdila mama, oče ji je prikimal. Skoraj nič denarja nisva imela, živela sva v mali sobi v Sohu in se stapljala z avantgardno newyorško umetniško sceno. Dnevi so se zlivali v noči in jutra so se začenjala opoldan. Ko je tako pripovedovala, je Alina ni čisto dobro razumela, a počutila se je nevidno in nepotrebno.

Bohemska linija prijateljev njenih staršev se je nadaljevala tudi v Sloveniji. Nekateri zapiti, drugi na meji genialne blaznosti, spet tretji ponosni in vendar nekako predvidljivi v svoji odmaknjeni drži, ki naj bi nasprotovala režimu, institucijam, zakonom. Skoraj vsak večer sta kje nastopala in Alina je veliko časa preživela v družbi babice, ki je moža izgubila, ko je imela deklica tri leta, se preselila k sinu in njegovi družini, in je zdaj vso pozornost usmerjala v vnukinjo. Govorila ji je: Vedno te bom čuvala, nikoli ne boš sama, Alina, tudi če te starša zapustita, te jaz ne bom. Alina ni razumela, zakaj bi jo starša zapustila. Babičine besede so jo strašile. Bili so večeri, ko sta se igrali človek ne jezi se ali pa sta skupaj šivali in vezli. Babica je bila mojstrica, poklicna šivilja, Alina se je potrpežljivo učila delati obrobe na blagu in tu in tam je na belem platnu izvezla tudi podobo nedoločljive rože. Ko je šlo za šivanje, in včasih tudi kuhanje in peko, je imela babica precej potrpljenja. Znala pa je vpiti pankrt usrani, naredi, kot sem ti rekla, vse delaš narobe. Nikoli ni šlo za kuho ali šiviljska opravila. Raztogotila jo je dekletova volja, včasih zgolj to, da je bila poleg nje, da je hodila sem in tja po stanovanju. Babica je najbolje vedela, kdaj se počiva, kaj se je za kosilo, kdaj se je, koliko se je. Kaj se govori, kaj ne. Alini se je približala z usnjenim pasom v rokah. Oranžen je bil, potegnila ga je iz dekličine odslužene šolske torbice. Alina je negibno stala. Dobila jih je po zadnjici, po rokah, nogah in včasih po hrbtu. Za povrhu še klofuto. Izraz na Alininem obrazu je bil zamrznjen, ni pa bil vdan.

Ob najtežjih dneh so bili Alinini premiki počasni, oprezni, namenjeni preživetju, zajemanju zraka in previdnim izdihom. Vse, kar je takrat zmogla, je bil dvig roke, ki je k ustom ponesel hrano in pijačo. Razvila je občutek stalne pripravljenosti, nikjer se ni počutila varno. Vedno je bila z mislimi tudi v prihodnosti, v pričakovanju tistega, kar je prihajalo. Babi, kdaj prideta mami in oči, je spraševala, kadar sta zamujala s predstave. Skoraj nikoli nista prišla domov takrat, ko sta obljubila. Ne vem, Alinca, je odvrnila babica, potem pa zavila z očmi in zmajala z glavo. Tvoja starša sta neodgovorna, eden bolj kot drugi. Moj sin še ima nekaj občutka za čas in držanje obljub, tvoja mama pa je popolnoma razpuščena, kot najstnica se vede. Alina je poslušala in razbirala spreminjajoče se izraze na babičinem obrazu. Mamo in očeta je imela rada, pogrešala ju je, premalo časa so preživljali skupaj. Morda se pripravljata na to, da jo zapustita. Slabo ji je postalo, ko je pomislila, da bi ostala sama z babi. Saj ne moreta kar izginiti. In s seboj bi jo vzela, sigurno bi jo, je razmišljala Alina.

Staršem je povedala. Za zmerjanje, za tepež z usnjenim pasom in občasno z leseno šibo, ki je bila v babičini kuhinji vedno pri roki. Babica je ob bližnjem potoku nabirala koprive in šipek in najbrž si je iz grmičevja ob vodi odlomila vejo, jo očistila malih vejic in listov in jo zgladila v orodje za kaznovanje. V kotu pri hladilniku je stala, naslonjena na steno, s katere se je luščila bledo rumena barva. Kuhinjske kote s pogledom na oškrbnjeno steno je Alina dobro poznala. Vsaj enkrat tedensko je morala klečati. Tvoj oče je klečal na zrnih fižola, punčara nesramna, je zijala babica. Dogajalo se je takrat, ko staršev ni bilo doma. Njena beseda proti babičini. Ko sta se mama in oče vrnila z dela, se je oče največkrat zaprl v kabinet, mama pa je stopila k Alini in jo vprašala, kako je preživela dan. Alina je natančno opisala vse, kar se je zgodilo. Povedala je, da je bila tepena, naštela je besede, s katerimi jo je ozmerjala babica, in prosila mamo, naj ji verjame, da ni naredila nič narobe. Mama se je skušala postaviti za hčer. Z babico sta najprej govorili tišje, potem pa vedno glasneje, dokler nista vpili druga na drugo, babičin glas je preglasil maminega, sikala je in togotila, včasih je s pestjo udarila po mizi. Mama je v pol ure ponavadi omagala in planila v jok. Alina je sanjarila, da bi šli z mamo proč, nekam stran, dobro bi jima bilo. Zamišljala si je, kako bi skupaj gledali nadaljevanke, jedli tople sendviče, pili kakav. Očetov odnos do Alininih težav je bil ves čas odnos nekoga, ki se ne želi vpletati. Ti verjamemo, ja, ampak zdaj je že bolje, tisto je bilo včeraj, saj ni tako hudo, so bile njegove običajne besede. Očetov umik je odmaknil tudi njo. Gledala sta se z razdalje. Kadar jo je skušal objeti, se je prisilila, da sta se dotaknila, potem se je hitro odmaknila. Nikoli se nista zares pogovarjala o njenih strahovih. Ko ga je enkrat vprašala, kako je bilo klečati na fižolu, je zamahnil z roko, odšel na dvorišče in si prižgal cigaro.

Sedemletna sedi na tleh mrzle kleti in razmišlja, kako bi bilo, če bi povedala sosedom. Ampak saj so morali slišati kričanje in zmerjanje, ki se je včasih iz hiše preselilo na vrt. Vendar je moralo takrat vse ostati neizrečeno, potisnjeno v navidezno nevidnost. Babi, babi, je izmučeno tolkla po vratih. Odpri mi, kaj sem ti naredila, je vpila, dokler ji glas od utrujenosti ni začel pojenjati. Kletnim dnem so ponavadi sledili dnevi, ko ji je babica pekla peciva, ji kupovala obleke, jo vodila v kino, in obe vsakič znova še globlje zapletala v nemogoč odnos. »Naredila ti bom krofe in ogromno slivove marmelade bom dala notri, boš imela za zajtrk,« je rekla in njene sive oči so takrat zrcalile nekaj mehkega.

Rada je imela babičine oči in tiste gube na njenih okroglih licih, pa tanke sive lase, ki si jih je vsako jutro pozorno spletla v kito. Prava babica. Zlata. In temna obenem. Vmes skoraj nobenih odtenkov.

Sedi na prašnem kletnem toplem podu. Prehlajena je, in ker nima robčkov, posmrkuje in smrkelj vleče globoko v nos. Iz kuhinje, ki je na drugi strani dolgega hodnika, se sliši stepanje. Babica najbrž pripravlja biskvit. Vse mora biti popolno. Temperatura v kuhinji je nadzorovana, jajca so domača, s tržnice, moka štirikrat presejana. Nihče je ne sme motiti. Ampak ni zato zaprta. Zaprta je, ker ni pojedla polpete. Posebej za Alino jih je naredila, iz kuhane govedine. Res mi ne pašejo danes, babi. Vse ostalo bom pojedla, obljubim, polpete pa jutri, lahko spraviš, za jutri. Nič ni pomagalo. Govedina se je jedla tisti dan in samo tisti dan v tistem tednu. Vonj biskvita se je stisnil skozi špranjo na vratih kleti, Alina je postajala lačna. Še enkrat je potolkla po vratih. Strašansko dolg se ji je zdel zapor tistega dne. Še nekaj časa je tolkla in postajala je zaskrbljena, ker iz kuhinje že kakšne pol ure ni bilo več nikakršnih zvokov. Svetloba, ki je v klet prodirala iz veže z velikim oknom z razgledom na vrt, je pojenjala. Alina je skušala ujeti zvok kakšnega premika. Nekajkrat je zavpila »babi babi«, potem se je sesedla na tla in se stisnila v klopčič. Od utrujenosti je zadremala.

Zbudil jo je mamin glas, ki se je v veži mešal z neznanimi glasovi. Začela je tolči po vratih kleti. Mama je bliskovito odklenila in Alina se je oklenila maminega pasu. Ničesar drugega ni videla, popolnoma spojila se je z maminim telesom in nekaj trenutkov sta se zamrznili v vežna tla. Alina je potem le začutila, da se mama trese in da neznani glasovi zdaj prihajajo iz kuhinje. Mama, imamo goste? Kje je babi? Spet me je zaprla, zelo sem vpila, pa ni hotela odpreti. Rekla mi je, da me bosta vidva zapustila. Spet se je drla, da je jedla brom, in kazala mi je številke za roki. Prav tresla se je od togote. Mama se je z Alino usedla na stopnice v trenutku, ko sta dva moška iz kuhinje na nosilih na kolesih pripeljala veliko črno vrečo, ki je imela obrise človeškega telesa, iz špranje pri zadrgi je visel pramen sivih las. Babi? je zakričala Alina. Mama jo je mirila, v vežo je stopil tudi oče in moškima nekaj potiho dejal. Nato se je obrnil k ženi in Alini in rekel, da bo zaradi obdukcije odšel v bolnišnico. Z vrta je prihajal soparen poletni zrak, ki je napovedoval nevihto. Alina, babi ni več, je monotono rekel oče. In še: Na tleh je veliko krvi, suši se.

Po veži se širi vonj po jajčnem biskvitu. Meša se z vonjem po dežju, ki je začel z vso silo tolči. Alina sedi na stopnicah. Mama jo drži za roko. Nočeta v kuhinjo. Alino potresuje jok, a obenem čuti lahkotnost.





Plašnice


»Poslušaj, slišiš?« je rekla tiho. »Nekdo zvoni, ti se oglasi, ne, čakaj, grem najprej pogledat, kdo je, samo malo bom pokukala skozi okno.«

Rahlo je razprla žaluzije, na kratko zmajala z glavo in se vrnila. Vsa nemirna.

»Neka Bosanka ali kaj, iz tvojih krajev, mahala je in slišala sem, da je rekla ‘dobar dan’ in šele potem ‘hello’, ti se zmeni z njo, vprašaj, kaj hoče,« je prestrašeno in nejevoljno rekla Ivana svoji nečakinji.

»Jaz?« je bila začudena Vida. »Zakaj jaz, ti živiš tu.«

»Ja,« je odvrnila Ivana, »ampak ti si iz tistih koncev, no, približno, javi se ji, da vidiš, kaj hoče.« Vida je v nelagodju zmajala z glavo. V Bosni sploh še nikoli ni bila, odraščala pa je v Sloveniji, tako kot njena teta. Ko je prišla do vhodnih vrat, ženske, ki je po soseski Middle Village najbrž ponujala kakšno domačo robo, tudi to se zgodi v Queensu, ni bilo več.

»Šla je, teta,« je rekla Vida in Ivano iskala s pogledom.

Ivana je nepremično sedela v kotu zatemnjene dnevne sobe in gledala v prazno.

»Nisem, nisem vedela, da boste to naredili,« je rekla.

»Spet to, teta. Zakaj ta stavek venomer ponavljaš?« je odvrnila Vida. »Dobro veš, da nisva mogli vzdrževati še tvoje hiše, nobenega denarja nisva dobivali od tebe,« povesila je pogled in vanjo je sedala žalost.

»Ti in tvoja mama, Vida, prodali sta moj dom, moj dom!« je togotno rekla Ivana.

Vida je teto prvič obiskala, ko je bila še najstnica, zdaj je bila na obisku tretjič in takšnih opazk ni slišala prvič. Je pa ostrina tetinih besed z vsakim obiskom naraščala. Ivanin obraz je bil v teh trenutkih takšen, kot da prava blaznost maliči njene poteze. Vida je upala, da bo Ivana po vseh teh letih vendarle razumela, da niso imeli izbire.

»Teta, prosim te,« je zaskrbljeno reklo mlado dekle, ki se je tisto leto vpisala na študij dramske igre na College of Performing Arts na Univerzi New School v New Yorku. Iskala je stanovanje in v tem, prehodnem času bivala pri Ivani in njenem starejšem sinu.

»Tolikokrat smo to obdelali, ti in jaz pa mama in ti, po telefonu in midve parkrat tudi iz oči v oči.«

»Ne, ne razumeš ničesar, sprenevedaš se,« je rekla teta z blaznim bleskom v očeh.

Takšna je bila, v trenutku je lahko mirnost in, vsaj navidezno, skrb za druge zamenjala za togoto in srd. Vidi se je zdelo, da na trenutke popolnoma izgublja razsodnost. Zdaj precej toliko bolj izrazito kot v času, ko je bil še živ njen mož William. Vida je Williama spoznala, ko je prvič kot dijakinja obiskala New York. Spominjala se ga je kot zgovornega, bistrega človeka, ki pa je preveč kadil in pil. Bil je suh, presuh in njegova uvela lica so bila polna popokanih kapilar. Tega se je Vida najbolj spomnila. In njegovega smeha, ki se je vedno sprevrgel v doneč, s sluzjo napolnjen kašelj.

Vida je skušala ostati mirna, a videla je, da njena mirnost teto še bolj razplamteva. Jokala je, togotno, odsekano, hropeče. Prejšnjo noč je vpila v spanju. Vida, ki je spala na kavču v dnevni sobi, se je zbudila in zdelo se ji je, da je slišala, kako je z zavijajočim, volčjim tonom vpila »mama« in potem »Bert«. Smilila se ji je. In jo plašila. Bala se je njene nepredvidljivosti, krhkosti in včasih skoraj zlobe. Ali nečesa, kar je predvsem spominjalo na zlobo. Tako hitro je izbruhnila v jok in krike in obtoževanja. Čisto bleda je postala. Potem je znala iznenada reči: »Vida, Vida, dragica, lepa si, rada te imam, tako kot sem imela rada Berta, svojega ljubega brata in tebe. Pa mojo kožo imaš, vidiš, kako sva si podobni, isti rod, ista kri, samo da ne podeduješ mojih ostudnih, zgrbljenih rok.«

Vida ji je ponavadi odvrnila, da ima tudi ona njo rada, a kaj, ko je teta potem v nejeveri zmajala z glavo. Usta so se ji stisnila v tanko linijo in komaj je dihala. Vido so takšni odzivi boleli. Preprosto ni razumela, od kod toliko gneva. Vedela je, kaj se ji je zgodilo v domačem kraju, vedela je, da si dopisuje z bratom, Vidinim očetom, ampak ta korespondenca je bila vedno ovita v skrivnost. Pisma so bila zaklenjena v spodnji predal pisalne mize v kabinetu Vidinega očeta. Nihče ni imel dostopa do teh besed. Ko je imela morda osem ali devet let, je prestregla pogovor med očetom in mamo, v katerem je oče potožil, da je Ivana, ko je tako nanagloma odšla v Ameriko, pustila vsa vrata napol odprta. Račun na banki, stalno prebivališče, zdravstveno zavarovanje, vse je pustila, kot je bilo. Bert je bil prisiljen prevzeti vlogo njenega posebnega pooblaščenca in tajnika; hodil je od urada do urada in urejal papirje, brisal imena na listih ene barve in jih vnovič pisal na drugače obarvano papirno podlago. Sovražil je birokracijo, pisarne in uradnike, ki so ves dan pritiskali štampiljke ali šteli prispele položnice in raznovrstne vloge. Bert je imel precej težav tisto leto, ko je Andrej dopolnil osemnajst let. Klicali so ga k vojakom. Bert je namreč domneval, da je sestra odjavila vsaj sina, saj mu je omenila, da ga je izpisala iz šole in urejala neke zoprnije, kot se je izrazila, na občini. Tiste ženske tam, čarovnice, ti rečem, je brundala. Oglasila se je Jugoslovanska ljudska armada. Večkrat. Pozive je prestrezal Bert. Vidi podrobnosti očetove reševalne misije niso bile znane, ampak zasmilil se ji je. Ni dobro razumela, kaj se je zgodilo, deklica je bila, a videla je, kako utrujeno zveni oče, ko pripoveduje o sestri in nečaku. Andreja je imel zelo rad. Ko sta z Ivano še živela v Sloveniji, mu je pomagal pri domačih nalogah, pripravljal mu je popoldansko malico, včasih sta se podila s kolesi in vriskala, ko sta se spustila s klanca, na katerem je stala cerkev, v katero je vsak dan zahajala Andrejeva babica. Kadar ju je videla, kako se, včasih tudi brez rok na balanci, spuščata po hribu, se je trikrat prekrižala in kolikor je zmogla glasno rekla: »Bert, daj pazi na Andrejčka, no, kaj, če pade s kolesa tako kot uboga, pokojna sosedova Tinka in si zlomi tilnik!«

Bert je bil sicer zelo odgovoren človek, a kadar sta se igrala z Andrejem, je včasih našel pot nazaj v svoje otroštvo, pozabil je na čas, na leta, na zapovedi odraslega sveta. Bil je deček, ki drsi skozi veter in se ničesar ne boji. Ne zamolčanega, ne samote in ne odtujenosti, ničesar, kar je prinesel čas. Kadar se je želel odmakniti od neprijetnih občutkov, je igral klavir. Po ure in ure. Nihče ga ni zmotil. Tudi sestra ne. Razumela je njegovo potrebo po umiku med tipke in note. Včasih ga je celo prosila, da ji je zaigral kakšnega Chopina.

»Hey, Ivana, how ya doin’ today,« se je čez vrtno ograjo oglasila soseda Elisabeth. »You going to that butcher? I’d love some fresh meat, can Andrew give you a ride and you can get some for me as well?«

Ivana je zalivala svoje lončnice in ravno je razmišljala, kaj bi skuhala. S prijaznim, a zadržanim glasom je odzdravila: »Hello Elisabeth, yes, meso, meat, I will go, Andrew can take me, how’s Joe, feeling better?«

V Middle Villageu, kamor sta se z Williamom preselila po petih letih življenja v predelu Jackson Heights, je poznala nekaj trgovin, bližnji park, frizerja na Metropolitan Avenue in malo italijansko kavarno na Juniper Valley Road. Tja je nekajkrat peljala tudi Vido in obema običajno naročila velikanski kavi s smetano. V tridesetih letih ameriške izkušnje se je naučila nekaj nujnih izrazov in stavkov, ki jih je potrebovala za izpolnjevanje obveznosti, kot je nakup hrane, obisk zdravnika in urejanje dokumentov na konzulatu. V vseh teh letih ni želela zaprositi za ameriško državljanstvo.

»Ne ljubi se mi učiti za tisti izpit za naturalization ali kako se že imenuje,« je odgovorila nečakinji, ko jo je vprašala, zakaj se mora še vedno vsakih deset let zglasiti na konzulatu, kjer pregledajo vse njene dokumente. Elisabeth in njen mož Joe sta bila preveč vljudna, da bi Ivano spraševala po tem, zakaj se nikoli ni naučila govoriti angleško, zakaj se nikoli ni vključila v družbo, zakaj se je vedno držala zase in raje, kot da bi se udeležila kateregakoli dogodka v soseski, strmela v krošnje topolov, ki so poraščali ulico, in štela liste. Skoraj negibno je ure in ure sedela na terasi. Iz nje so sevali trpljenje, tesnoba in zadrega. To, da se neprestano zaletava v steno nemoči nerazumevanja sebe in drugih. Ta zid si je zgradila tudi sama. Odpuščati ni znala in preteklost je živela sleherni dan. Po štiridesetih letih je bila njena točka zrenja v življenje prav tam kot na dan prihoda v novo življenje na drugi strani oceana.

Dve leti po poroki na matičnem uradu na Manhattnu je Ivana rodila drugega sina, Edwarda. Edwarda Williama, kot je bilo njegovo polno ime. Middle names, ta dvojnost poimenovanja ji je bila strašno všeč. Njeno ime jo je dolgočasilo in želela si je, da bi imela vsaj še enega. Eddie, kot so ga klicali, je bil Williamov prvorojenec, vendar je tudi z Andrejem od prvega dne ravnal kot z lastnim sinom. Andrew, kot so Andreja klicali, se je rojstva polbrata razveselil in sprva je bilo videti, da so zvezde za Hribarje v pravih konstelacijah. William je Andrewa učil angleškega jezika, obenem pa je deček hodil v redno šolo, skupaj z vrstniki. Po pouku so mu na šoli nudili pomoč pri učenju, a je ni prav dolgo potreboval. Ko je Vida prišla prvič v Middle Village, je opazila, da se Eddie in Andrew z mamo pogovarjata samo v angleškem jeziku, ona pa odgovarja slovensko, le tu in tam je navrgla kakšen »oh, boy, oh boy« ali pa, kadar se ji je zdelo, da je zinila kaj nespametnega – »oh, dear, I am a bit coocoo«, včasih, ko je dokončala kakšno gospodinjsko opravilo, pa »that’s it, that’s it«. Vidi se je zdelo, da se Eddie, ki ga je spoznala v poletju, ko je bila prvič na obisku, mame sramuje. Gospodovalno se je vedel do nje in ji ukazoval, kaj naj skuha, kaj naj kupi in česa ne, včasih se je skoraj zlobno smejal njeni osnovnošolski angleščini. Tudi William se do žene ni vedno vedel najbolj mehkobno in spoštljivo. To je Vido presenečalo, saj je bil Willie, kot je rekel, naj ga kliče, do nje pozoren in ljubezniv. V človeških očeh je ponavadi prepoznala ošabnost in maščevalnost, pri njem tega odseva ni videla. Očeta Vida takrat ni več imela, on bi vedel več in najbolje, zato je vprašala svojo mamo.

»Ne vem, lagala bi, če bi rekla, da natančno vem, zakaj imata takšen odnos,« je odvrnila mama. »Tvoj oče mi je povedal samo to, da je bila Ivana nekoč samovoljna, trmasta in gospodovalna, mislila je, da bo Willieja lahko obračala okoli mezinca, pa se je uštela, tako mi je govoril tvoj oče. Povedal je tudi, da je pogosto glasno preklinjala, loputala z vrati in se kujala,« je še dodala mama.

Willie sicer ni bil nazadnjaški, vendar pa si ne bi dopustil, da žena z njim pometa, je pomislila Vida. Malce lažje je razumela njegovo vedenje. Poleg tega je sam preživljal družino. Verjetno mu je na trenutke prekipelo. Morda ga je Ivana dolgočasila, morda je on dolgočasil njo.

Williamova praksa je cvetela. On, Iranec Karim in Američan John so na Long Islandu s svojo ordinacijo zares dobro služili, Edwarda so poslali v najboljše zasebne šole. William je bil na sina izredno ponosen. Andrew je, morda tudi po lastni volji, kot da se ne bi čutil vrednega, vendarle ostajal bolj v Eddiejevi senci. Iz razigranega in zgovornega dečka, ki pa je imel tudi obdobja žalosti in tesnobe, se je sčasoma spremenil v molčečega in sramežljivega mladeniča in nato moškega. Pridobil je kilograme, rasel je in se širil. Skoraj dva metra je bil visok, in ko ga je Vida prvič srečala, je moral tehtati najmanj sto kil. Najprej je opazila, kako brezhibno kožo ima. To je bila Hribarjeva dediščina. In lepe poteze, možate, a obenem nežne, kot da bi nekdo z mehkim čopičem zabrisal vse ostrine. Vida je ob stisku njegove roke začutila odmik, pogledal jo je previdno, kot da bi se je bal ali pa, kot je kasneje, ko je bolje spoznala družinsko dinamiko, ugotovila, obtoževal. Potlačeno, neizrečeno obtoževanje. Zamera. Ki jo je vanj morda vsejala njegova mati. Drugačne razlage Vida ni našla. Andrejev pogled je Vido – to je resnično dojela šele ob svojem tretjem obisku – močno spominjal na praznino Ivaninih oči. Takrat, ko si je nadela podobo žrtve. Bleda in nemirna se je tresla in jokala neizjokani jok. Njene oči dve črni luknji. Želela je samo sedeti v temi.

Prva leta je bil zakon Ivane in Williama čisto dobro delujoč, dva otroka, ki se med seboj razumeta, med katerima ni izrazite tekmovalnosti (to je bila predvsem Andrejeva zasluga), William je družino vzdrževal, Ivana je gospodinjila. Nikoli si ni želela v službo ali, kar tako, za sprostitev in zabavo, med ljudi. Manhattan je vedno imenovala The City. Neko drugo, daljno mesto, tam čez, kot kulisa na strani neba, kjer je, če si proti mestu gledal z Ivanine terase, zahajalo sonce.

»Dobro uro potrebujem z avtobusom do Midtowna, veš,« je pripovedovala nečakinji. »In to z ekspres linijo, daleč je.«

»Ampak, teta, kaj pa gledališča, opera pa Centralni park, lepo je tam, doživiš nepozabne stvari,« ji je pripovedovala Vida.

Ivana je le odkimala z glavo in odšla na vrt ali pa v klet, kjer je prala in likala perilo. V kleti njihove male hiše si je svoj prostor uredil tudi Andrew. Eddie je bil doma zgolj v času počitnic, sicer je študiral na St. John's University School of Law v queenški Jamaici. Andrew pa je doštudiral računalništvo na dobrem kolidžu v Bronxu. Izjemno spreten je bil v matematiki in pri delu s številkami nasploh. Po študiju je z lahkoto našel delo v podjetju na Long Islandu, nedaleč od Williamove ordinacije. Včasih sta se zjutraj skupaj peljala na delo. Ivana je vedno vstala prva ter možu in sinu pripravila zajtrk. Willie je pil črno, nesladkano kavo in jedel ovseno kašo, Andrewu pa je največkrat pripravila sendvič s suho salamo, ki jo je kupovala v bližnji mesariji. Zraven mu je postavila kozarec brusničnega soka, ki ga je oboževal. Ko je pri njih bivala Vida, so pazili, da zjutraj niso delali preveč hrupa, tudi radia niso prižgali ali pa je bila glasnost nastavljena tako nizko, da zvok ni prodrl do dnevne sobe. Vida takrat še ni občutila toliko tesnobe kot leta pozneje. Ko Willieja ni bilo več. Nihče ji ni sporočil, da je umrl takrat, ko se je to zgodilo. Vse v tej hiši je moralo ostati skrivnost tako dolgo, dokler ni postalo skrivanje nemogoče. Vida je za Williejevo smrt izvedela nekaj mesecev pred svojim tretjim prihodom v Queens. Kratko je bilo Ivanino pismo.

»Ja, pridi, boš pri nas, dokler ne najdeš stanovanja, čestitke, da si sprejeta na univerzo v našem mestu. Willieja ni več, umrl je marca letos. Vidimo se kmalu,« je pisala.

Ob svojem tretjem obisku je Vida vstopila v meglo dvojnosti. Dvojnost vedenja, govorjenja, misli in dejanj newyorške linije družine Hribar. Tipala je skoznjo, s težavo je lovila ravnotežje. Eddie, ki je vmes opravil pravosodni izpit in začel službovati na Manhattnu, se je konec jeseni odselil in je družino obiskoval le ob praznikih, Andrew pa je še vedno domoval v kleti. Vida je prišla v poznem, a še vedno vročem poletju in Hribarjeva vrstna hiša je bila ohlajena pod temperaturo, ki bi ji odgovarjala. Treslo jo je, Andrew pa se je ves čas potil in se preoblačil.

»Nagajajo mi kile, pretežek sem, shujšati moram,« ji je enkrat rekel, ni je gledal v obraz, ampak nekam k tlom.

Ivano je vsako soboto zapeljal v supermarket na obrobju naselja in domov sta pripeljala zaloge za teden dni ali več. Ker sta bila soseda Elisabeth in Joe stara in sta težko hodila, sta Ivana in Andrew tudi zanju vedno pripeljala nekaj hrane. Elisabeth, ki je v Ameriko iz Nemčije prispela še kot otrok, je imela rada šarkelj z rozinami. Tega je Ivana kupila v pekarni na Metropolitan Avenue, ki je slovela kot najboljša v okolišu. Enkrat na štirinajst dni. Joe je bil betežen, pozabljal je in včasih se je pomočil v posteljo, ampak Elisabeth je bila odločna, da ga ne bo dala v dom za ostarele.

»Dokler ve, kdo sem, in se imava rada, bova skupaj,« je ljubeče pripomnila, kadar jo je kdo povprašal po Joejevem zdravju.

Ko so se z dreves začeli usipati prvi listi, je Elisa­beth v svoj dom povabila tudi Vido. Ivana je Elisa­beth povedala, da je bil Vidin oče pianist, in Elisabeth, tudi sama nekoč učiteljica klavirja, je Vido sprejela z objemom in besedami: »Otrok glasbe, krasno, pri nas si vedno dobrodošla!«

Tudi Vidina mama je bila glasbenica in to ji je pri Elisabeth prineslo še nekaj dodatnih točk naklonjenosti. Tisto jesen jo je Elisabeth kar nekajkrat gostila in vsakič je Vidi v roke stisnila bankovec za 50 dolarjev.

»Here, you need that, you’re a student, I know what that’s like,« je dobrohotno mežikala izza svojih debelih očal.

Vida je medtem že našla bivališče. Prostorno in svetlo dvosobno stanovanje v brooklynskem Prospect Heights si je delila s Španko Raquel, ki jo je spoznala na zabavi Eddiejevega prijatelja Dariusa.

Darius in Eddie, ki je bil od Vide starejši šest let (zaradi dosledno resnega vedenja in nekoliko staromodnega načina oblačenja pa je bil videti precej starejši), sta v istem tednu opravila pravosodni izpit. Eddijevo energijo je Vida vedno čutila kot zadržano in napeto, nelagodno se je gibal po prostoru, kadar je jedel, je v rokah mencal vilice in ves čas pogledoval na uro ali pa se gladil po naželiranih laseh. Presenetilo jo je, da jo je povabil, naj ga spremlja na zabavo pri Dariusu.

»V Astoriji bo, tam ima stanovanje,« je razložil.

Ni veliko govoril, vsaj z Vido ne. Če pa sta že začela pogovor, so se hitro pokazali njegovi konservativni politični nazori in Vida je raje utihnila. Zabava je bila dolgočasna, mrtvilo, odvetniška srenja, brez kančka humorja, si je mislila Vida ravno v trenutku, ko je k njej s kozarcem šampanjca pristopila mlada ženska kratko pristriženih gostih, črnih las.

»Raquel sem,« je prijazno rekla. »Se zabavaš?«

»Niti ne,« je odgovorila Vida, »ni moja scena, vsi pogovori vedno nanesejo na korporacije, bančne transferje in oškodovane stranke, tako nekako.«

Obe sta pokimali in nato malo posmehljivo, malo navihano odkimali in sporazum je bil sklenjen.

»Na čik greva, na teraso,« je rekla Raquel.

Zrak je bil preddeževen, vonjali sta vlago, ki se je dvigala iz East River in se zajedala v njune lase.

»Stanovanje iščem, a veš morda za kakšen lep kotiček?« je zanimalo Vido.

»Seveda bi si lahko še s kom delila, imam sicer štipendijo, ampak stroški so visoki.«

Raquel so se zasvetile oči: »Jaz pa ravno iščem cimro, našla sem stanovanje v Prospect Heights. Poznaš? Fino je.«

Vida je bila navdušena in že naslednji dan sta odšli na ogled. Čez teden dni pa sta se vselili. Tako je Vida k Ivani hodila le še na krajše obiske, za praznike, kot sta zahvalni dan in božič.

V prvem letu Vidinega študija je bil četrti četrtek v novembru leden. Ledenele so ceste, ledenela so stekla in poslednji uveli listi, ki so se oklepali otrplih vej. Ivana je Vido teden dni pred zahvalnim četrtkom poklicala in jo povabila, naj se jim pridruži na kosilu s puranom in bučno pito. Glede na Ivanino siceršnjo neumeščenost v ameriško okolje je bila njena privrženost tradicionalni izbiri jedi, ki pritiče ameriškim praznikom, skoraj presenetljiva. Vido je sicer povabil tudi sošolec z univerze, a se je odločila zahvalni dan preživeti v Queensu.

Vidi se je večkrat zdelo, da v Ivanini hiši zrak gomazi, da se utrujeno opoteka od stene do stene in se seseda na dno. Tisto novembrsko popoldne je bilo še posebej zadušljivo. Ko je stopila v jedilnico, so za mizo že sedeli Eddie, Andrew in Darius. Ivana se je mencajoče prestopala ob štedilniku in vsake toliko pokukala v pečico. Vida, ki ji Ivana ob prihodu ni namenila niti pogleda, je vprašala, ali morda potrebuje pomoč, pa je v odgovor dobila le nejevoljen zamah z roko. Vida je bila prepričana, da je v takšno razpoloženje ni spravljal le puran, ampak se je v njej spet zbudila potreba po mletju zrnja preteklosti. Purana, ki bi zlahka nahranil deset ljudi, je Ivana previdno vzela iz pečice in ga položila na mizo. Andrew je bil zadolžen za rezanje. Eddie in Darius sta ždela nekje drugje, s telesi za mizo, a v mislih v malem, zasebnem prostoru, ki se je oblikoval med njunima obrazoma. Eddie je naposled pokukal iz pokrajine, po kateri sta hodila s prijateljem, in odrezavo vprašal, kje je pire krompir. Vida mu ga je podala, Andrew je omizju namignil, naj si vzamejo kose purana. Lepo pečen je bil, prav tak je bil videti kot puran v katalogu catering podjetja Mackenzie Limited, ki je ležal na okenski polici. Ivana nobenega reklamnega letaka ni nikoli vrgla takoj proč. Pozorno je preučevala cene, jih primerjala, tehtala in tuhtala. Precej varčna je bila in tudi praktična, če je želela. Vida se je spraševala, kako v sebi združuje to dvojnost preračunljivosti in občasne popolne odsotnosti nadzora nad seboj. Ko se je Vida stegnila in na vilice napičila kos mesa, jo je Andrew mrko ošinil s pogledom in ostro rekel: »Tako velik kos ali kaj, kaj ne vidiš, da so na krožniku tudi manjši, saj ne ješ toliko.«

Vidi je zaprlo sapo in poškilila je proti teti, ki je gledala v svoj krožnik in molčala. Vsi so bili tiho. Vida je odložila kos purana nazaj na kup in v njej se je začel strnjevati vrtinec jeze, razočaranja in bolečine. Rahlo je zmajala z glavo in pojedla tisto, kar so ji na krožnik naložili: malo krompirja, žlico kuhanega graha s korenjem in nekaj lističev solate. Zalomilo se je v njej, začutila je odpor do sorodnikov, ki pa ga je tisti zahvalni dan skrila nekam globoko v želodec. Črvičilo jo je tako močno, da je kljub odporu sklenila prespati pri Ivani.

Postlali so ji kar v dnevni sobi na tleh. Namesto vzmetnice je Andrew zložil nekaj starih odej, ki jih je položil na nekakšno telovadno blazino. Slabo je spala, zaradi bolečin v želodcu in Ivaninega paničnega nočnega vpitja, ki se je mešalo s smrčanjem. Proti jutru je zaspala in se okoli devetih zbudila premočena. Zdaj je ledenelo njeno telo. Mrzel pot jo je ovijal kot otrdela ličinkina koža. Komaj se je premikala. Topla prha je imela nanjo blagodejen učinek, in ko je vstopila v kuhinjo, da bi si pripravila zajtrk, je videla teto, kako sključeno sedi v kotnem stolu, čečka po časopisu in mrmra.

»Tvoja mama se je sama tako odločila, tvoja mama,« je naposled zasikala Ivana.

»Teta, prosim te, dajva se v miru in odkrito pogovoriti,« je upajoče rekla Vida.

Ivana je gledala proč in v dlani mečkala časopisni papir.

»Zakaj ste to naredili?« je odsotno zrla predse.

»Naredili kaj, teta,« je odvrnila Vida, ki je resnično upala, da se Ivana končno lahko sooči z resničnostjo tega zdaj in tistega nekoč. Bala se je za tetino zdravje. Odsotna in tavajoča je bila. »Teta, ničkolikokrat smo te klicali in te spraševali, ali želiš odkupiti našo polovico hiše,« je začela Vida. »Z mamo enostavno nisva mogli več vzdrževati vsega skupaj, veš tudi, da sva v Ljubljani, in čisto nemogoče je bilo obvladovati dve veliki hiši.« Skoraj na jok ji je šlo, ko je rekla še: »Toliko možnosti si imela, več kot dve leti sva čakali, da se odločiš, kaj želiš, pa si molčala, z mamo sva finančno komaj še shajali, prosim, razumi.«

Ivana pa je ponavljala le: »Moj dom, moj dom.«

Velika stara siva hiša je stala v starem delu malega mesta. Ivana in Bert sta si jo po smrti njunih staršev delila. Ko je Bert umrl, je lastnica očetove polovice postala Vida. Ivana se je v vseh letih življenja v Ameriki domov vrnila le dvakrat, na očetov in bratov pogreb, in še tedaj je v domačo hišo stopila le za hip. Hiša je propadala, nihče je ni redno zračil, čistil in vzdrževal. Vida in njena mama sta se trudili, vendar sta se skozi leta utrudili in stroški so bili vedno višji. V tednu Bertovega pogreba se je zima razpočila v pomlad. Za Vido in njeno mamo je bil tisto peklenski mesec. Z letališča je v domači kraj Ivano dva dni pred pogrebom pripeljala njena sestrična Silva, ki je hranila rezervni ključ Ivanine in Bertove domačije. Ko je Ivana odprla vhodna vrata, je vanjo butnil vonj vlage in trohnobe. Ivano je streslo po telesu in gnus se ji je zajedel v usta.

»Kako nemarno, kako neurejeno,« je bruhnilo iz nje.

Silva je samo stala tam, v kotu temne veže in opazovala. Sestrične ni več poskušala razumeti. Čudilo jo je tudi, da Ivane sploh ni zanimalo, kako je z Vido in Vidino mamo. Ko je odprla okno dnevne sobe, ki je gledalo na vrt, je Ivana zazijala: »Kako grd je naš vrt, prekleto, kaj se res nihče ne briga za naš ljubi dom!« Naš ljubi dom … moj bog … si je šepetala Silva. Ivani je izročila izpiske plačanih položnic za stroške vzdrževanja, ki jih je vsa leta plačeval Bert. Ivana je zgolj ošinila debel snop papirjev in ga vtaknila v plastično vrečko. Izraz na njenem obrazu je zdaj iz gnusa prešel v skrb. Ozrla se je k Silvi in rekla: »Vse to je zame? Kako je to mogoče? Saj je Berti rad poskrbel za to.« Silvi so se besede zatikale nekje globoko v grlu in s težavo je rekla: »Ivana, Bert je plačeval za svoj in tvoj del hiše, če svojega dela ne boš prodala, bo vse breme padlo na Vido in njeno mater, potrebovali bosta denar, kaj res ne razumeš?« Ivana ni odgovorila, besno je stopila iz hiše in se naslonila na razpadajočo vrtno ograjo. Bleda je bila in njena notranjščina se je stisnila v drgetajočo kepo bojazni. Čudno se je vedla, ne le zdaj, vedno, kadar je bila soočena z odgovornostjo. Kot da bi želela biti še vedno deklica, ki lahko svet okoli sebe gnete kot mehko glino in po nebu razporeja oblake po svojem razpoloženju. Soočanj ni prenesla, prav tako ne kritike in to je bila tudi ključna težava njenega zakona.

Kljub temu da se je skupno življenje z Williamom začelo spodbudno, dasiravno brez posebne medsebojne privlačnosti, so se dnevi v družini Hribar s časom vse bolj polnili z nezadovoljstvom in tesnobo. Ivana je sprva skušala za vsako ceno uveljavljati svoj prav, trmasto je vztrajala pri svojih predstavah zakona in družinskega življenja, se zapirala v spalnico, togotno tolkla v blazino, včasih po steni (kar nekaj pritožb sosedov so dobili) in se nato vsa objokana sesedla na tla. William se je nekaj časa trudil, da bi razumel te izbruhe, želel si je tudi otroka, in ko je zanosila, je izkazoval še več pozornosti. Ko se je rodil Edward, se je Ivanina pozornost usmerila v skrb za novorojenca in njeni izbruhi samovolje in trme so se za nekaj časa polegli. Tudi Andrew je Eddieja sprejel z veliko mero naklonjenosti, brata je pestoval in mu včasih celo zamenjal plenico. Spet so lažje zadihali kot družina. William je tisto pomlad kupil počitniško hišo v vasi Montauk, na vzhodnem delu Long Islanda. Peščena obala, ki so jo mestoma trgale skale, ga je pomirjala. Začel se je ukvarjati z ribolovom in s seboj večkrat vzel tudi Andrewa. Njuna vez je bila pristna, brez pretvarjanj in leporečenj. Rada sta se imela in Williama so Andrewevo drsenje vase, umikanje pred svetom in molčečnost skrbeli. Sicer je bil močan in velik. A v telesu velikana je bil ujet majhen, ranjen deček, ki ni znal ali pa upal ubesediti svojih potreb. Mame se je bal, plašila sta ga njeno paranoično vedenje in rohnenje, ki se je lahko v trenutku obrnilo v sladkobnost in pretirano skrb. Ko je Eddie nekoliko odrasel, so se Ivanine epizode znova namnožile. William je postajal vse trši, mestoma zaničljiv. Nekdanje spoštovanje in naklonjenost sta se spremenila v nekaj, kar ni bilo daleč od prezira. Ker pa je bila Ivana le mati njegovega otroka, je ni zapustil. Poleg tega je vedel, da bi se verjetno morala vrniti v domovino, saj je bil njen ameriški status odvisen od njene družinske situacije.

In tako so drseli skozi leta, nabirali so rane in jih vkopavali v tla ali pa jih stiskali v zidove. Takšen zrak, težak, poln očitkov in neizrečenih zamer, je Vida začutila že, ko je Hribarjeve obiskala prvič, še posebej izrazito pa takrat, ko jih je obiskala zadnjič. Williama že nekaj let ni bilo. Ni umiral dolgo, a umiral je v bolečinah, v hlastanju za zrakom in v nenehnem kašlju. Rak grla in požiralnika se je razširil v pljuča in se potem v nekaj mesecih zajedel v celotno telo. Niso ji povedali, kje je pokopan. Ivana je bila ob Vidinem zadnjem obisku še bolj odsotna in tavajoča kot sicer. Andrew je še vedno delal v računalniškem podjetju na Long Islandu, večere pa je preživljal v svojem kletnem brlogu. Nikoli ga nihče ni poklical in tudi on še vedno ni izkazoval potrebe, da koga zares potrebuje. Nikoli ni šel v kino ali v kakšen lokal. Nikoli ni poslušal glasbe in nikoli ni bral drugega razen računalniških revij in lokalnega dnevnega časopisja, ki so jim ga zjutraj dostavljali na hišni prag. Iz hiše je, razen poti v pisarno na Long Islandu, odšel le, ko sta z mamo kupovala hrano, zdravila za njen artritis in srce, in takrat, ko sta obiskala Elisabeth in Joeja. Vida ga je le enkrat videla, kako se počasi sprehaja po bližnjem parku. Gledal je v tla in ni je opazil, ko mu je prišla naproti.

»Andrew, pozdravljen,« je rekla, »greva malo skupaj naokoli?«

Ni se ustavil, le »ne« je rekel in pospešil korak. Edward je imel, tako so ji povedali, razkošno stanovanje nekje v Midtownu, vendar je Ivana hitro pripomnila, da ne ve, kje točno živi, da njegovega stanovanja še nikoli ni videla. Težko je bilo verjeti njenim besedam, neumno, pravzaprav. Vida je imela občutek, da ves čas razmišljajo o tem, kako bi se je znebili, kako bi jo za vedno izbrisali iz sledi njihove družine. S teto sta se poslovili z Ivaninimi besedami: »Rada te imam, rada te imam, kot Berta, njegova si, zato.« Vida jo je stisnila in v pozdrav pomahala Andrewu, ki je pogledoval skozi kuhinjske žaluzije.

Čez dobro leto dni je Vida, ki je še vedno bivala z Raquel v Brooklynu, prejela priporočeno pošiljko. Na priloženem lističu je bil izpisan Ivanin naslov. V majhni kartonasti škatli so bili dva zvezka, pet kulijev, steklena steklenica za vodo in copati. Na tipkanem sporočilu je bil podpisan Andrew in pisalo je: »To so še ostanki tebe, ki smo jih našli, zdaj ni pri nas nič več tvojega in ničesar zate. Moja mama je umrla letos jeseni. Upam, da je zdaj končno našla svoj mir.«





Kot ena na milijon


Moja družina je bila običajna, prepričana sem, da so nas ljudje tako videli. Mama, oče, otrok, stari starši, razširjena družina v razširjeni hiši na obrobju mesta. Starejši starši, najbrž težave pri zanositvi, in zdaj hči edinka. Prvi dve leti življenja sem bila okrogla kot žoga, nog sploh nisem mogla držati skupaj, tako je vsaj videti na fotografijah, samodejno sta najbrž odskočili druga od druge, če sem ju skušala stisniti. Barva las se mi je spreminjala iz črne v rdečo, nato je šla v blond in nazadnje sem postala rjavolaska. Menda so se mi v drugem letu začele pojavljati pege, a so se kmalu potuhnile. Pri treh letih sem izgubila odvečno težo in lasje, ki so bili prej takšni, kot da bi imela afroluk trajno, so mi zrasli do ramen in se spremenili v klobasam podobne zvitke. Z leti so se nekoliko nategnili in mi zrasli preko ramen. Redko sem se strigla. Ko so me pri petih letih, ravno pred odhodom na morje in brez pravega razloga (uši so prišle kasneje), postrigli na fanta, sem do svojih las razvila zelo zaščitniški odnos. Postrigli so mi lahko le frufru in malo konic, čisto malo. Če so hoteli delati večje reze, sem toliko časa migala, da so odnehali. Tudi česala se nisem rada, v afroluk fazi so za menoj tekali z glavnikom, en ali dva potega sta že štela za uspeh.

Hodila sem v popoldanski vrtec, dopoldan me je pazila babica. Starša sta imela deljeni urnik dela, včasih smo skupaj kosili, včasih jedli večerjo. Zajtrk sem med tednom ponavadi jedla sama. Pripravljala mi ga ja babica. Do šestega leta je ob meni sedel Miha, medved, ki sem ga dobila od strica iz Švice. Bil je svetel za medveda, malo rumenkast in klicala sem ga tudi blondi. Miha blondi. Oba sva imela rada mehko kuhana jajca. Babica nama je kruh narezala na tanke trakove, ki sva jih lahko namakala v jajčno sredico. Potem sem Miho izgubila v Tivoliju in noben drug medved si ni več prislužil vloge jutranjega spremljevalca. V vrtcu sem bila za pusta skoraj vedno žuželka, ne vem, zakaj, mi je babica vedno šivala kostume s tipalkami. Spomnim se sebe kot čebele, metulja in pikapolonice. Na vseh skupinskih pustnih fotografijah se nasmiham tako, da mi usta vleče v eno stran, lasje pa mi lezejo čez oči. Spomnim se, da smo imeli domače naloge in ena od teh je bila narisati prizor iz svoje najljubše risanke. Lahko bi izbrala Čebelico Majo ali Toma in Jerryja, a sem se odločila za Profesorja Baltazarja. Strateška odločitev, ker se mi je zdelo, da bodo vsi risali Majo, Vilija in maček-miš dvojico. Pri risanju mi je pomagal oče in nastala je slika, ki je bila predobra za moje takratne risarske sposobnosti, to sem vedela, ko sem jo pokazala v vrtcu, nerodno mi je bilo, goljufala sem. Vzgojiteljica ni rekla nič slabega, vendar me tudi pohvalila ni.

Prvi šolski dan je bil sončen, vsi zbrani na dvorišču, potem postrojeni v vrste, povsod polno govorjenja. Dobili smo čokoladno torto. Samo da ni bila sadna, sadne se mi zdijo premokre, jaz imam rada suhe torte. Babica mi je zjutraj skrtačila lase, ni pa mi jih spela, zato mi je šop las spet polzel preko oči k ustom, in ko je tovarišica to opazila, mi je lase spela z elastiko, ki jo je potegnila iz žepa. Njeni dotiki so mi bili neprijetni, a sem brez besed pustila, da mi popravi lase. Čop je bil precej grd, vsaj zdelo se mi je tako, zategoval mi je pramen sladkih las in cukalo me je. Takoj ko sem pojedla, sem si ga razpustila. Tudi sošolke in sošolce sem hitro sprejela za svoje, nekaj sem jih na videz poznala z našega konca.

Konec prvega razreda sem začela hoditi na obiske k sošolki Niki, ki je živela dobrih pet minut od naše hiše. Vedno me je nekdo spremljal in prišel pome. Prijateljica je živela v trinadstropni hiši, s sorodniki, večja družina so bili od naše. Njena mama nama je skuhala čaj in prinesla piškote, njena babica pa mi je napletla gamaše in pulover z roza črtami. Najraje sem ga nosila k vojaško zelenim hlačam, zdelo se mi je, da se barvna kombinacija res krasno ujema. Pri osmih, devetih letih sem se začela spogledovati s fanti, nerodno mi je bilo, ampak pogledovala sem jih vendarle. Če mi je nagajal nekdo, ki mi je bil všeč, sem bila še kar potrpežljiva. Blaža, ki me je vlekel za pulover, pa sem, čeprav so mi bili všeč njegovi malo daljši, zlatorumeni lasje, porinila po stopnicah. Pristal je nadstropje niže. Nič mu ni bilo, lahko pa bi bilo marsikaj. Čisto malo mi je bilo žal, takrat. Ta isti dan sem po stopnicah med požarno vajo, ko smo vsi noreli v pritličje, pogrnila tudi sama. Tako sem bila predana teku, da sem cepetala še po tem, ko sem bila na tleh, kot kakšen navit zajec, nekdo, roka iz ozadja, me je zgrabila za jakno, me postavila nazaj na noge in oddirjala sem ven, kot da se ni nič zgodilo. Najbolj sem zamerila učiteljici za likovni pouk, ki je s svojim razpotegnjenim, dolgočasnim obrazom zinila, da sem na eni od risb skombinirala napačne, neujemajoče se barve. Do tistega trenutka sem bila prepričana, da izjemno dobro rišem, njena pripomba pa me je zmedla in nisem vedela, ali znam risati ali ne. Ko se je bližal konec šolskega leta in so se ocene zaključevale, sem prijateljice večkrat povabila domov, sredi vrta smo imeli veliko mizo, mama je prinesla palačinke, nanje smo mazale evrokrem, potem smo se lovile med grmi in drevesi. Včasih smo se steple, se lasale in si kazale jezike. Včasih je katera zajokala. Naslednji teden pa smo spet skupaj jedle male Gorenjkine rulade s čokolado.

Ko je prišlo poletje, v katerem sem se naučila voziti kolo, mi naenkrat moje malo kolo ni bilo več dovolj, hotela sem preizkusiti večje, dedkovo, stoje sem poganjala in delala sem kroge po vrtu. Deset, dvajset, vztrajna sem bila, potem me je pri zavoju na ovinku odneslo, zabremzala sem in se s kolesom popolnoma ustavila pred malim ribnikom, na sredini katerega je bil visok tulec, iz katerega je špricala voda. Naša mala fontana. Nekaj trenutkov sem tako mirovala, skupaj s težkim ogrodjem kolesa, potem sva skupaj zgrmela v ribnik (moj trebuh je za centimeter zgrešil ozek in oster tulec) med zlate ribice in se napila njihovih izločkov in mulja. Tako sem bila prestrašena, da sem pozabila zapreti usta. Voda je imela ogaben okus. Ven me je potegnil oče, nekaj ur sem pljuvala in govorila, da ne morem dihati. Do večera sem se pomirila. Krogov nisem več delala. Zadovoljila sem se s svojim rdečim otroškim rogovcem.

Na počitnice smo se ponavadi odpravili v najbolj razžarjenem poletju, sredi julija ali v zgodnjem avgustu. Mama in oče sta pakirala dan, dva prej, jaz pa sem želela pred odhodom, čeprav na morju nikoli nismo ostali več kot deset dni, čim več časa preživeti s prijateljicami. S kolesi smo se vozile po soseščini, včasih smo namerno zašle predaleč in se prepozno, ko je že padal mrak, podile proti domu. Meni najljubša pot je bila kolesarska steza, ki je vodila skozi gozd. V poltemi je bil včasih videti srhljivo in to nam je bilo vsem všeč. Tisti mesec, ko sem bila pod vtisom Čarovnika iz Oza, sem večkrat sanjala zlobno čarovnico z Zahoda in tudi v gozdu sem jo videla. Njen klobuk s špičastim vrhom in njen zeleni obraz. Kukala je izza debel in se režala. Spala sem s prižgano lučjo. Ko smo odpotovali, je iz sanj izginila tudi čarovnica.

Na morje smo, tako kot večina ljudi, odhajali zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. V obeh primerih sem v avtu spala, dokler me ni zbudila slabost, ki se je skoraj vedno pridružila vožnji. Zdelo se mi je, da neskončno dolgo potujemo, pa smo bili šele pri Črnem kalu. Kolone, ponoči, zjutraj, veliko stoenk, tudi take barve, kot je bila naša. Večkrat smo počitnikovali v Železničarskem domu v Umagu in v Rogovem domu v Savudriji. Mama mi je povedala, da so se ljudje v Savudriji ozirali za mano in komentirali moje dolge, skodrane lase. Takrat, ko so mi res segali do zadnje plati ali malo čez. V Savudriji smo imeli veliko sobo, ki je gledala na vrt, jedli smo v dolgi jedilnici z rumenkastimi zavesami na oknih. Porcije so bile ogromne, okusne in začinjene. Krompirjeva solata je bila od popra čisto črna. Vse sem pojedla. Z očetom sva brodila po plitkem morju, globine sem se bala, in iskala školjke. Ko sem stopila na morskega ježka, mi je iz stopala kakšno uro pobiral bodice. Neko drugo poletje, ko smo izjemoma letovali pri babičini sestri, ki je imela vikend na Crvenem vrhu, smo s seboj vzeli našega pudlja. Teta Jožica je še leta kasneje zatrjevala, da ji je naš pes pustil bolhe, ki se jih ne more znebiti. Da jih ima povsod, v blazinah, skačejo ji v banjo in v kuhinjske lonce. Jožica me ni imela preveč rada, raje je imela moške potomce svojih bratov in sester ali pa njihovih otrok. Sploh Mateja, ki je bil seveda vsako poletje na Crvenem vrhu. On je bil vedno v vsem najboljši in najlepši. Najboljši plavalec, fant z najlepšo postavo, najbolj bister, najbolj pozoren. Matej je bil res lep fant in pameten tudi, je pa Jožico čez nekaj let razočaral s tem, da je imel tudi on raje fante kot dekleta. Ker ni imela svojih otrok, je debelo požrla slino, se pretvarjala, da nič ne ve, in vikend zapustila Mateju.

Matej se je vedno držal bolj zase, ponavadi pa se je udeležil dogodkov, kjer se je dobro jedlo. Prišel je recimo na praznovanje osemdesetletnice moje babice. Občudovala sem njegove prefinjene geste in preudarno zavzetost, s katero je na krožnik nabiral hrano. Ko je jedel, je jedel in nič drugega ni obstajalo zanj. Nekaj prefinjenosti je bilo tudi v meni, sem si mislila, saj z dedkom in babico letujem po hotelih, navajena sem na fine restavracije. Naš blejski apartma mi je najbolj ostal v spominu. Velik balkon, ki je gledal na jezero, dve veliki sobi, kopalnica s kadjo, ki je bila večja od domače, vsak dan sveži piškoti in rože na omarici. To me je potolažilo. Da ni fin samo Matej. Matejev oče, babičin brat, mu je neprestano govoril, naj me vendarle dobro pogleda, da sem luštna punca. Mateju in meni je bilo strašno nerodno, ampak sva se delala, da nama ni. On je kimal, jaz pa sem se držala na smeh. Ko so na mizo prišli piškoti in torta, je njegov oče, ki pri sladicah ni imel mere, utihnil.

Babica je imela veliko obrazov, nekaterih sem se bala, eden pa je bil tudi norčav. Za pusta se je rada našemila. Ponavadi v moškega. Narisala si je velike črne brke, si nadela dedkov klobuk, njegove hlače in suknjič in pohajala po soseski. Znalo se je zgoditi, da je domov prinesla krofe in kvašene flancate. Ves teden smo se basali, ker smo imeli na zalogi tudi njene, domače. Jaz sem imela rajši krhke flancate, ki jih je ponavadi spekla okoli novega leta. Z očetom sva jih na debelo posipala s sladkorjem v prahu in jih hrustala v moji sobi. Sedela sva na tleh, naslonjena na radiator, z nogami, iztegnjenimi po parketu, in grizla. Vsa bela sva bila okoli ust. V dnevih med božičem in novim letom so nas obiskovali sorodniki, predvsem babičini bratje in sestre, tisti, ki niso živeli v Ljubljani. Skoraj vse leto pa je bil pri nas vsaj dvakrat na teden njen najmlajši brat Bogdan. Vedno sta se sprla, eden je bil bolj pameten od drugega, takrat se je bilo najbolje umakniti iz kuhinje, kjer sta vedno sedela. Ko sta se pomirila, mu je skuhala ruski čaj in vanj je vlila rum. Strašno lepo mi je dišal tisti čaj, vonj je namreč odplaval do dnevne sobe. Bogdan je bil obrtnik, imel je svoje podjetje, kjer so izdelovali nekakšne vijake. Preden si je dal popraviti zobe, sem se vedno potiho smejala njegovemu zlatemu sekalcu. Prav nič, kar sem počela, mu ni bilo všeč. Mami in babici je govoril, da sem razvajena, da je vedno vse po mojem, da gredo le nepraktični ljudje na gimnazije, nekaj bolj konkretnega, oprijemljivega, uporabnega za trg dela se potrebuje. Včasih sva se kregala tudi midva, vendar mi je bilo ponavadi škoda zapravljati energijo za tako trdoto. Takrat sem glasno povedala, kaj mislim, počakala nekaj trenutkov, kakšen bo odziv, in ker je bil venomer isti – scrkljanka, ki se dela važno – sem odšla in zaloputnila z vrati. Tresk mi je vedno dobro del. Bogdan je nekega dne, pri tisti gostilni, kjer je vedno smrdelo po prežganem olju in kjer sem nekoč jedla čisto razpacane torteline, ker si natakar ni pravilno zapomnil naročila (bolonjski špageti), omedlel. Takoj so ga morali odpeljati na urgenco. Zadela ga je kap. Nekaj časa ni mogel govoriti in hoditi, okrevanje je trajalo nekaj mesecev, ko se je vnovič postavil na noge, je bila njegova ukazovalna narava skoraj nedotaknjena. Samo še malo bolj namrgodeno se je držal. In se pripravljal na to, kako bo okrcal mojo izbiro humanističnega študija. Stike smo prekinili nekje na sredini mojega študija. Ne zaradi pripombe njegove žene, da sem z dolgimi lasmi videti kot prostitutka, ampak smo se preprosto naveličali drug drugega.

Tako smo živeli. V svoji normalnosti. Skozi leta, tista, ko smo bili še vsi nabrani, in tista, ko se je naša družina zaradi smrti po vseh linijah razredčila, se je pri nas tudi čezmerno pilo, kričalo, kaznovalo z udarci, preklinjalo in zaklinjalo. Ko sva na koncu ostali le še dve, mama in jaz, so nekateri pristopili k nama, naju pomilovalno pogledali in rekli, ubogi ženski, kar sami takole za vse. Tako radi so to ponavljali. Postali sva posebni.





Force majeure


Stela je že mesece sanjala koralne grebene in eksotične ribe vseh barv. V zaresnih sanjah in dnevnem sanjarjenju. Čim bolj natančno si jih je želela izrisati. Različnih vrst in imen tropskih rib ni poznala, vseeno pa se ji je zdelo, da si jih predstavlja še kar ustrezno. Za oporo so ji bili tudi dokumentarci o krajih z belimi peščenimi plažami ter kokosovimi in bananinimi palmami. Z vsakim dnem, ki ju je približal odhodu, so podobe Punta Cane postajale bolj jasne, pridružili so se jim tudi zvoki morja, kristalno čistega morja, fotografije in filmi so tako kazali, in karibske glasbe. Mešanica afriških in latino ritmov. Tako bi jo najlažje opisala. Z mamo sta kupili CD »The best of Contemporary Carribean Music«. Pot bo nagrada sami sebi za diplomo. Nedavno je prodala tudi polovico podedovane hiše in končno si bosta z mamo lahko privoščili skupen oddih. Živeli sta ločeno, Stela je že dobrega pol leta živela pri fantu, vendar sta se z mamo pogosto srečevali, že kar nekaj časa pa nista bili skupaj na potovanju. Ker so finance zdaj to dopuščale, sta si zamislili karibsko obalo. Z mamo sta začeli potovati po tem, ko sta se s Stelinim očetom ločila. Oče nikoli ni bil za potovanja, mama pa je komaj čakala, da se premakne od doma. Ko je bila še poročena, sta z možem le enkrat odšla na daljše potovanje, v Rusijo. S tupoljevom.

»Precej nas je metalo,« je Steli pripovedovala mama, jo je pa Rusija izjemno navdušila, navkljub revščini, ki je takrat vladala. »Z ženskimi najlonskimi nogavicami in čokolado si lahko zelo osrečil ljudi,« je povedala. Pri mami je vedno cenila njeno sposobnost vživljanja v druge kulture in navade. Vse novo jo je neizmerno zanimalo.

Najprej do Münchna, nato osem ur leta do Karibov. Kakšen teden dni pred odhodom sta si nakupili nove kose poletne garderobe, slamnika in neseser, ki je bil silno moden dodatek k prtljagi in absolutno ga je bilo treba imeti. Let do Münchna je bil v jasnem poletnem jutru miren. V Münchnu so imeli do naslednjega vkrcavanja tri ure. Stela je imela za seboj že nekaj prestopanj in čezoceanskih letov, za mamo pa je bilo tako dolgo potovanje z letalom nova izkušnja. Stela je bila vznemirjena, zaradi Karibov, še bolj pa zaradi mame, vedela je namreč, kako nestrpno je čakala na potovanje. Sprehajali sta se po letališču, popili kavo, nekaj pojedli in klepetali. Karti sta imeli, prtljaga je bila prijavljena do končne destinacije. Ko se je bližal čas odhoda, sta odšli v čakalnico in delali načrte za njun štirinajstdnevni žur, kot sta rekli. Naenkrat sta po zvočniku zaslišali svoji imeni, čudno zveneči sicer, ampak prepoznavni. Priglasili sta se pri okencu in v trenutku, ko je stevardesa odprla usta, je Stelo prešinilo, da nimata vstopnih kuponov. V vsej vznesenosti bi se morali, kljub karti, seveda priglasiti za boarding pass.

»Dami, vstopna kupona sta pozabili, hm,« je rekla malo preveč nadišavljena stevardesa. »Sedeli bosta narazen, ena v enajsti vrsti, druga v petindvajseti, ne gre drugače,« je še razložila.

Stela in mama sta se spogledali in pokimali, izbire tako ali tako nista imeli. Stelo je bilo v resnici malo sram, saj ni bila popotniška začetnica. Seveda sta se vkrcali zadnji in vse oči so obvisele na njiju. Stela je za trenutek zardela, potem pa globoko vdihnila in se usedla na svoje mesto.

»Sprehodi se malo po letalu med letom,« je še rekla mami, »bo kar trajalo, da prispemo.«

Nekaj časa je začetna zadrega še rahlo okupirala Steline misli, potem se je predala poslušanju glasbe, branju in dremežu. Na mednarodno letališče v Punta Cani so prispeli ob desetih zvečer po lokalnem času. Takoj ko so odprli letalska vrata, se je zrak prepojil s tropsko vlago. Poiskala je mamo, ki je izstopila pri zadnjih vratih, in videla je, da ji prihaja nasproti s širokim nasmehom na obrazu.

»Pa sva tu, glej te palme, ne morem verjeti, da sva tako daleč od doma in na Karibih!«

Kot razigran otrok je bila videti v svojem pristnem zadovoljstvu. Popili sta dobrodošlico, nekak­šen oranžen, zadosti okusen koktajl, in odvozili so jih do hotelov.

Dizajn, tipičen za tamkajšnje hotele, prostorna hala z lesenimi strehami, brez sten, zgolj s tramovi, ki so razmejevali posamezne dele. Tako nekako je bil videti osrednji del njunega hotela, sobe so bile ločene od centralnega prostora, razprostrte po parku, ki je bil poln rož, cvetočih grmov in palm, skozenj so letale ptice, velike in male, predvsem pa takšne, ki jih še nikoli nista videli. Njuna soba je gledala na belo mivko, ki se je prelivala v turkizno morje. S sobo so prišli tudi kopalni plašč, brisače za plažo in ležalniki, ki so bili postavljeni med kokosovimi palmami in grmičevjem na obali. Prvi dan po prihodu je po zajtrku v jedilnici, ki so jo tako kot park preletavale živobarvne ptice in tu in tam spustile kakšen iztrebek, k njima pristopil visok, suh moški v hotelski uniformi, se predstavil kot Carlos in jima ponudil ogled celotnega hotelskega kompleksa, ki je obsegal devet restavracij, pet bazenov in trinajst barov. Pojasnil je, da vsakemu novemu gostu ponudijo takšen »mini orientacijski izlet skozi resort«. Stelina mama je bila nora na moške temnejše polti, tudi visoki in suhi so ustrezali njenemu okusu. Bila je ločena, postavna, polna energije in odprta za vse, kar ji je življenje prinašalo na pot. Stelo je mamina življenjska drža navduševala in jo inspirirala za lastne podvige in avanture. Mama je vklopila svoje zapeljevalske mehanizme. Nasmehi, bolj vpadljiva hoja, podaljšan pogled v oči. Stela je prepoznala mamine signale, ki jih je pošiljala njunemu vodiču. Carlos je bil najprej profesionalno zadržan, potem se je le sprostil in ob koncu ogleda bi bili, če ne bi govorili v angleščini, verjetno lahko na »ti«. Morda je Carlos uporabljal podobne principe vedenja z vsemi ženskami, zlasti privlačnimi ženskami, torej najprej zadržanost, potem lahno flirtanje, Stelini mami je bilo pravzaprav vseeno. Prišla se je zabavat, »se malo podmazat«, kot je rekla, to je bila njena poglavitna karibska misija. Poleg preživljanja časa s Stelo, ki jo je oboževala.

Vsak dan sta ves čas jedli, restavracije so bile tematsko obarvane in vsaka je ponujala kakšno specifično lokalno jed. Čutili sta, kako se jima čez noč napihujeta trebuha in širita zadnjici. Mama je bila že tako ali tako bolj oblinasta, zdaj pa je bila, z dodatnim kilogramom ali dvema, videti še bolj bohotno. S ponosom je nosila svoj bikini, objemala palmina debla, tudi po uro sedela v plitki vodi in sledila premikom sončnih žarkov in njihovemu odblesku v vodi. Za obe so bile stalnica na plaži in po večerji piña colade. Mama jih je na dan spila gotovo pet. Bosa je tekla po razbeljeni mivki do najbližjega bara in nazaj priskakljala z velikima kozarcema, obloženima z debelimi rezinami ananasa. Prav nič nista napenjali možganov, prvi teden še brali nista. Opazovali sta naravo, domačine, ki so z dreves tolkli kokose, jih poznavalsko preluknjali in spili vsebino. Vlaga je bila ponoči in podnevi izjemno visoka in včasih so tik nad vodno gladino lebdeli sivi oblaki, ki so na hitro spustili močan curek dežja, potem pa se v hipu porazgubili.

Hotelski kompleks je bil velik, aktivnosti je bilo precej, Stelina mama se je celo prijavila na hitri tečaj golfa, vendar se je po dveh učnih urah naveličala.

»Saj je fina ta gospodična, ki nas uči, ampak jaz sem pričakovala kakšnega dedca,« je pomežiknila Steli.

Carlosa nekaj dni ni bilo na spregled, morda je nadziral delo v restavracijah, sta pomislili, tudi za to je bil zadolžen. Mama ga je sicer večkrat omenila, Stelo je spraševala, kaj meni o njegovi postavi, o laseh, očeh. Stela se je samo smejala in mami iz svojega ležalnika pošiljala poljubčke. Ker sta si želeli ogledali otok, sta se prijavili na nekaj izletov, v glavno mesto Santo Domingo, na otok Bacardi in v notranjost Dominikanske republike, vse do gorovja Sierra de Neiba. Stelina mama je bila nora na zgodovino, čeprav se je odločila za študij fizike. Informacije o otoku je požirala z odprtimi usti in široko razprtimi očmi. Steli, ki je prav tako pozorno poslušala, je ponavljala zgodbe, ki jih je pripovedoval vodič, kot da želi sama še enkrat slišati, kako je recimo na otok leta 1496 priplul Bartolomej Kolumb, oblikoval mesto Santo Domingo, ki je postalo prvo mesto na območju obeh Amerik z bolnišnico, katedralo in univerzo. Ko sta hodili mimo čudovitih stavb v španskem kolonialnem stilu, je mama recitirala: »Ciudad Colonial, Kolonialno mesto, saj se spomniš, ne, je bilo ustanovljeno leta 1496, najstarejše evropsko mesto v Novem svetu, si moreš misliti!«

»Ja, mami, sem bila zraven, ko so razlagali,« je potrpežljivo odvrnila Stela, medtem ko je iz pločevinke srkala ledeno kokakolo.

Zvečer so imeli s skupino, s katero so prišli v glavno mesto, v načrtu še večerjo. Ko so se sprehajali po ulici Porfirio Herrera in z očmi že ujeli napis njihove restavracije, Don Pepe, se je Stelina mama slučajno ozrla na dvorišče enega od barov in tam zagledala Carlosa, kako nekemu mlademu dekletu nekaj šepeta na uho, ujela je še pogled na njegovo roko, ki je dekle nežno pogladila po hrbtu. Mama se je za trenutek zdrznila, zadnjič, ko je govorila s Carlosom – med enim od njenih vsakodnevnih obiskov bara ob bazenu – se ji je zdel še posebej ljubek in prepričana je bila, da je tudi ona všeč njemu. Celo rekel je, kar sam od sebe, da je ločen. Morda zato, ker je ona najprej nekajkrat v pogovor vpeljala nekdanjega moža, »nimava več stikov, razen kar zadeva Stelo, sicer pa sva popolnoma odtujena, tako se to zgodi«, mu je rekla z resnim izrazom, takoj zatem pa mu je namenila globok in vabeč pogled. Dekle, s katerim je bil, je imelo ljubek obraz, z jamicami v licih, precejšnje oprsje ji je razkrivala majica z velikim izrezom. Opazil si jo, tudi pogledi natakarjev v baru so se ustavljali na njej. Stelina mama je pospešila korak. Don Pepe je postregel s pestrim naborom tradicionalnih jedi, ki so jih poplaknili z mamajuano, značilno dominikansko alkoholno pijačo iz ruma in različnih začimb. Steli in mami se je zaradi močnega ruma že rahlo vrtelo, lučke, ki so visele iz nadstreška na restavracijskem vrtu, so se pred njunimi očmi hecno pozibavale. Mama je Steli zaupala, da je videla Carlosa z mlado damo, potarnala je: »A veš, da me je kar malo stisnilo, sem hecna, ne.« Stela je prikimala.

»Ja, hecna si, zdaj pa tudi okajena, mami, pa jaz tudi, bova jutri kaj rekli o Carlosu in njegovi barski dami,« je rekla in popila še en požirek začinjenega ruma.

Naslednji dan sta imeli precejšnjega mačka, pri zajtrku sta oči komaj držali odprte in oglašanje ptic, ki so letale pod stropom velike odprte hale, je bilo neznosno predirljivo. Mama je šla že po svoj tretji milk shake, zdelo se ji je, da ji mleko nevtralizira ostanke alkohola v telesu. Stela je grizljala sadje. Tako zamaknjeni in skoraj otopeli sta ždeli za mizo, ko je k njima pristopil Carlos in ju sočutno pogledal.

»Malo predivja noč?« se je zasmejal.

Mama se je ob njegovi navzočnosti delno zdramila, si popravila bluzo in se nervozno namuznila.

»Joj, ja, Carlos, saj veš, sva na dopustu, pa si dava duška,« je zatikajoče rekla.

Angleščina ji tisto jutro ni šla.

»Potrebujeta počitek, jutri pa bi vaju povabil na izlet, tako napol privat, s prijatelji gremo na Saono, vaju zanima?« je vprašal in gledal Stelino mamo, zlasti v njen dekolte, ki je razkrival rob rdečega nedrčka njenega bikinija.

»Kje je Saona, kako bi šli tja?« je bila navdušena Stela.

Želela je videti čim več, spoznati običaje, videti, kako živijo domačini. Carlos jima je na kratko predstavil Saono, manjši otok na jugovzhodnem delu Dominikanske republike, z nekaj ribiškimi vasmi, poraščen z mangrovami, »kristalno čisto morje odkriva koralne grebene, kakršnih še nista videli,« je prepričljivo sklenil svojo promocijo.

»Greva, mama!« se je zbudila Stela in mama je hitro prikimala.

»Greva, gremo, super, zelo komaj čakam.«

»Zelo komaj čakam,« je potiho, zase, ponovila Stela, »mami se je malo odpeljalo, tale dedec.« Mami je seveda privoščila vse, kar jo je osrečevalo, in namenila ji je ljubeč pogled. Mamine oči so se nekoliko zjasnile, ampak obe sta vedeli, da bosta na plaži, v senci, nemudoma zaspali.

Na Saono jih je peljal katamaran, na katerem so stregli kokakolo z rumom in male sendviče. Nekateri so bili do Saone že pošteno pijani. Stela in mama sta se vzdržali alkohola, komaj sta prebavili tistega iz Santa Dominga. Carlos je na katamaran povabil precej širok krog prijateljev, po večini so bili pari, skoraj vsi so bili videti kot mladoporočenci, ves čas so se objemali in poljubljali. Steli je bilo malce neprijetno, predvsem pa je že pogrešala svojega fanta. Tudi rum je naredil svoje in katamaran se je začel spreminjati v razgreto zasebno zabavo. Stelina mama je bila načrtno zadržana.

»Tako je treba z moškimi,« je razlagala Steli, »najprej jim vržeš kost, pokažeš, da so ti všeč, potem pa se malo umakneš, na ta način lahko igrajo lovce. Hecna bitja so.«

»Mami, to se mi zdi zelo stereotipno,« je odvrnila Stela, »ampak pri tebi to nekako deluje, ponavadi se limajo nate,« je rekla napol v šali, napol zares.

Carlos se je prav tako nekaj časa držal bolj zase ali pa se je pogovarjal s kapitanom katamarana. Nekajkrat so se jim na poti do Saone približali delfini in drseli skozi valove vzporedno z njihovo ladjo. Stela in mama sta kljub hrupni družbi zadremali in zbudili sta se tik pred obalo malega otoka. Pričakali so jih domačini, s sadjem in koktajlom, potem so se umaknili v senco palm in nizkega grmičevja. V senčnem prostoru med palmovimi debli so imeli vpete viseče mreže, na veliki mizi jih je čakalo kosilo. Nekaj zelenjave za pikat, za glavni obrok makaronovo meso. Čisto domače, takšno, kot ga je Stela jedla kot otrok, ko jim je še kuhala njena babica.

»Tole je pa skoraj neverjetno, kot iz naše kuhinje,« je zinila mama in si v usta tlačila testenine. »Pa sva približno 8000 kilometrov iz Ljubljane,« je dodala Stela.

Krožnika sta polizali in se zleknili v viseči mreži. Mama je zasmrčala, ravno toliko, da je z drnjohanjem zdramila Stelin dremež, potem se je tudi sama zdrznila v budnost. Čutila je dotik na roki. Carlos. Preden so se izkrcali s katamarana, je njun gostitelj Steli obljubil ogled koralnega grebena, ki je obdajal otok, z mamo pa sta se dogovorila za kozarec vina ob vrnitvi v hotel, »ali pa morda sprehod po otoku,« je še ponudil.

»Vse gre po načrtu,« si je mislila Stelina mama. »Odlično. To noč zna biti celo moj.«

Ponosna je bila na to, da je njen plan osvajanja spet uspeval. Odkar se je ločila, sploh ni več razmišljala o tem, kakšen odnos si želi, zanjo sta bili glavni sproščenost in zabava.

»Za moškega ne želim skrbeti, mu kuhati, likati in prati,« je rada poudarila, »potrebujem družbo za odklop, to je to.«

Po vrnitvi v hotel sta se Stela in mama odpravili na večerni prigrizek v enega od barov. Stela je mamo nekaj časa vprašujoče in z zanimanjem gledala, potem pa je le rekla: »Kam sta pa izginila s Carlosom na Soani, ko sem prišla iz vode, kar dolgo sem se potapljala.«

Z mamo sta si veliko povedali, seveda pa ne čisto vseh podrobnosti iz njunih zasebnih življenj. Mama je usta zavihala navzgor in v levo, tako kot je to vedno naredila, kadar ji je vprašanje obenem ugajalo in jo spravilo v zadrego.

»Hm, ja, po dremežu v viseči mreži sva šla okoli otoka, kako luštkane otročke sva videla, plezali so po palmah in Carlos jim je dal nekaj sladkarij, hodila sva po soncu, vroče je bilo in predlagal je, da se zlekneva v senco ute, ki je bila na poti,« je počasi rekla in opazovala Stelo. »Aha, fino, Carlos je dober sogovornik, kajne, mami, najbrž sta imela zanimive debate,« je malo podrezala Stela.

»Uh, ja, zelo, zelo, ima dva otroka, pa zoprno nekdanjo taščo, vidiš, povsod po svetu je enako s taščami,« je rekla.

»Saj je zanimiv človek, ampak malo preveč zadržan je, rekel je, da potrebuje veliko časa, da se lahko sprosti ob lepi ženski. A misliš, da je mislil resno?« je resno rekla tudi mama.

»Mami, ti si ekspert za moške, njihovo vedenje in logiko, pojma nimam, pa tudi ti ga ne moreš imeti, pravzaprav, saj se na videz poznata šele slab teden.«

Mama se je zamislila in pokimala. Pred njima je bilo še pet dni letovanja. Nobenih izletov več, samo še plaža, ležalnik in zdaj so prišle na vrsto tudi knjige.

»Zdaj, ko sva si malo prepucali možgane,« je rekla mama.

Stela se je lotila literature, ki jo je želela obravnavati v svoji magistrski nalogi iz italijanske književnosti, mama pa je brala knjigo o zgodovini Haitija, ki je skupaj z Dominikansko republiko del otoka Hispaniola. Ker se s Carlosom ni zgodilo to, kar je upala, da se bo, ga je malo odmislila. Skušala ga je. V misli pa se ji je prikradel zvečer in včasih ponoči, ko jo je prebudil kakšen komar. Vmes je brskala po spletnih zmenkih in si pripravljala teren za razvedrilo po vrnitvi domov. Mislila je, da bo Carlos močneje zagrabil, sploh, ker je bil njun čas omejen, to bi lahko povečalo intenzivnost interesa, je razmišljala.

»Mah, naj dela, kot hoče,« si je potiho rekla na predzadnje jutro dopustovanja in si na zagorelo kožo nataknila seksi kopalke. Še vedno ni vedela, kdo je bilo mlado dekle v baru v Santa Domingu, in če si je želela priznati ali ne, ji je to povzročalo rahel občutek nelagodja. Nejasnosti ni marala in ponavadi je z moškimi, ki so mencali in se sprenevedali, hitro opravila, do Carlosa pa je bila, sama sebi se je čudila, kar prizanesljiva. Po zajtrku, ko sta si prišla nasproti v parku, se mu je zasmejala na vsa usta in ga potrepljala po rami. Stela, ki je hodila za mamo, je videla, da ji je Carlos nekaj šepnil na uho, da se je mama nato zahihitala kot kakšna najstnica in si popravila pramen las tako, da se je z roko in z lasmi dotaknila Carlosovega lica.

Mama je bila zadnji večer nenavadno zadržana, ni si bila podobna. Stelo je zaskrbelo. Prtljago sta pripravili že pred večerjo, imeli sta zgodnji jutranji let. Mama je pakirala izjemno počasi, ponavadi je obleke kar metala v kovček, sploh ji ni bilo mar, kako so bile zložene. Stela je med zlaganjem nekajkrat poškilila k mami in ničesar konkretnega ni mogla razbrati z njenega obraza.

»Mamička, kaj imaš to za en fejs, kaj razmišljaš?«

Mama jo je pogledala, skomignila z rameni in se naposled le nasmehnila, »kaj vem, srček, ne morem se zbrati, to bo po mojem šest piña colad, ki sem jih potolkla danes, malo me odnaša. Mislila sem, da se mi bo vsaj pri eni pridružil Carlos, pa se je le parkrat sprehodil mimo in mi pomahal, prav čuden je bil, morda zato, ker odhajava,« se je zamislila mama.

Stela ni imela odgovora, mamo je spodbudila z mislijo, da jo gotovo še čaka bojfrend, ki ga je občasno imela v domačem kraju. Mami je bil všeč izraz bojfrend in tudi sama ga je dosledno uporabljala za svoje krajše in daljše trajajoče afere. Večerjali sta počasi, vsaka en gromozanski stejk, vsaka eno veliko ensalado verde in vsaka kozarec rdečega vina. Izmenjevali sta vtise o otoku, o dogodivščinah, si kazali komarje pike in dvigovali glavi k stropu, da bi videli tropske ptice, ki so gnezdile pod streho hale. Po večerji sta nekaj časa posedeli ob bazenu, nato je mama rekla, da bo sama odšla po plaži na sprehod. Vedno je nekaj časa potrebovala za slovo od krajev, ki jih je obiskala. Včasih, kadar sta potovali s Stelo, je na poslovilni obhod vzela tudi hčerko, tokrat se je zaželela sprehoditi sama. Stela je vedela, da se bo pogovarjala s palmami in med prste lovila mivko. Stela je poznala mamo, vedela je, kako senzitivna je lahko, kako globoko čuti, prepoznava lepoto tudi tam, kjer je veliko ljudi ne zazna. Rada se zabava, smeji, pleše, poje, rada pa ima tudi tišino in prostor zase. Stela jo je čakala ob bazenu in brala. Ko je bila ura približno deset zvečer, jo je začelo skrbeti. Mame ni bilo že dobri dve uri. Stela se je sprehodila skozi hotelski park, do morja, potem mimo igrišča za golf, male trgovinice s spominki in znova do obale. Mame ni bilo nikjer. Steli je rekla, da zagotovo ne gre v noben bar, »nocoj ne,« je zatrdila, »na poti ne želim imeti mačkaste glave«. Stela se je vrnila v hotelsko sobo. Dopovedovala si je, da je gotovo z mamo vse v redu, da bi jo poklicala, če bi se ji kaj zgodilo. Slišali sta zgodbe o ropih, ki so se nekajkrat zgodili na hotelski posesti. Vendar jima je osebje že prvi dan zagotovilo, da so stvari pod nadzorom, da so bili tisto osamljeni primeri roparskih tolp s Haitija. Haitijci so se jima predvsem smilili, vedeli sta, kako reven je njihov del otoka, kako hodijo na podplačano delo v Dominikansko republiko in kako so izkoriščani. Vseeno pa je Stelo streslo ob misli, da se je mami morda kaj zgodilo. Seveda je pomislila tudi na Carlosa in na vse možne scenarije. Domišljija ji je divjala.

»Še en obhod bom naredila,« si je dejala, »če ne najdem mame, grem na recepcijo in vprašam za nasvet.«

Besede je namerno izgovorila naglas, trudila se je, da čim bolj mirno, tako si je dajala pogum. Tokrat je hodila bolj počasi, v vsak kotiček je vrgla pogled, spet do morja, mimo barov in teniških igrišč. Ko se je bližala mini casinoju, je s kotičkom očesa ujela razsvetljeno nizko leseno stavbo na robu velike trate. Slišala je pogovarjanje, glasno smejanje in prisegla bi, da je nekdo prav smešno zavriskal. Bolj zaukal kot zavriskal. Steli se je z vsakim korakom slika bolj ostrila. Vedela je, čemu je lesena stavba namenjena, z mamo sta šli prvi dan po prihodu mimo, Carlosova tura je pokrila vse dele obsežnega kompleksa.

»Ja, glej no, glej, še to imajo,« je takrat prešerno rekla mama.

Stelin pogled je ujel mamo, Carlosa in še tri neznane osebe. Ko jo je mama zagledala, ji je začela navdušeno mahati in vpiti: »Miška, Stelči, glej to, glej to, pridi bliže!«

Steli je v trenutku odleglo, mama je v redu, mama je v redu, si je ponavljala in globoko dihala, da je izpihala vso napetost. Prišla je do skupinice, v kateri so bili poleg Carlosa še dve domačinki in en domačin. Carlos je dekleti predstavil kot svoji hčeri, »gospod tule pa naju je povezal, super je bilo, kajne sweet­heart,« je nežno pogledal Stelino mamo, ki je bila videti vsa medena. Nikakor pa ne okajena. Bistro je gledala in usta raztegovala do ušes.

»Steli moja,« je rekla in ji pod nos potisnila roko. »Evo ga, lesen je, ampak a ni čudovit, Carlos ga je izdelal danes popoldan. Ko sem se sprehajala ob morju, mi je prišel nasproti, pokleknil in me zaprosil, a je še kaj bolj osladnega,« se je glasno zasmejala. »Omenil je kapelico in da me hoče obdržati. Ljubica, to je ena taka huda sila, ti rečem, poljubil me je na vrat, potem še na nos, pobožal jamice v mojih licih in to je bilo to, odločila sem se v tistem hipu,« je povedala mama, medtem ko je Stela še iskala besede za svoj odziv. »Prstan mi je ful všeč,« je naposled rekla.





Nad zemljo


S kolesi sta se podila gor in dol po ulicah, oče je vozil divje, Bela pa še bolj. Makadam se je v valovih dvigal od tal in njeni rjavi lasje so od prahu skoraj pobelili. Njegovi so bili naravno sivi. Pleša se mu je začela zarisovati precej zgodaj, tam sredi tridesetih, malo po Belinem rojstvu. Nekaj neukrotljivega je bilo v njej. Divjaška malčica, ji je govoril. Moj mali huligan. Pogosto je zanjo uporabljal moške oznake. Hlačman, korenjak, kričač. Bila je njegova punčka, edinka, miška riška biška, je zaklical, kadar je imel zanjo kakšno darilo. Enkrat se je zvrnila s kolesa na ovinku in priletela v sosedovo ograjo. Prebila si je čelo. Morda je spustila solzo ali dve, krivenčila pa je usta in se oklepala njegove roke, ko jo je peljal na urgenco. Vedno je bil ob njej. Nikoli ji ni ničesar zares prepovedal, razen prevelikih količin sladkarij. In preveč televizije.

Oče in mama male divjakinje sta se dobro razumela. Ljubezen iz študentskih časov, oba predana matematika. Oba na meji genialnosti. Bela pa bo športnica, tako je večkrat sama povedala. Vsem, ki so jo hoteli poslušati. Njen talent in gibčnost sta bila opažena že v vrtcu. Gibalno nenavadno prožna, sposobna vseh mogočih in nemogočih telesnih zasukov in poz. Vzgojiteljice so jo morale sicer z lestvami pobirati z dreves, odtikati z ograj, na katere se je zataknila, predvsem pa so morale poslušati njeno čebljanje o tem, da bo svetovna prvakinja v gimnastiki, najbrž v dvovišinski bradlji. Ali dvodinski bladli, kot je govorila. Čebljala je hitro in z zaletom, težko jo je bilo ustaviti. Še posebej pri zobozdravniku, preden je začel vrtati, mu je najmanj dvajset minut razlagala o svojih prijateljih. Veliko jih je imela. Po vseh kotih njene sobe so bivali. Nekaj jih je živelo za zaveso. Nekateri celo v pozlačeni šatulji. V svetu zunaj njene sobe in njihove velike hiše pa ni imela dosti družbe. Ni je iskala. Zmanjkalo ji je časa. Včasih, ko je šla po sladoled v trgovino na vogalu njihove ulice, se je ustavila pri ženski, ki je ponavadi sedela na tleh blizu vhoda. Široko odrte oči je imela, kot da išče nekaj. Ali nekoga. Včasih sta si pomahali. To je bilo obema dovolj. Njena prijateljica, gospa z gubastim obrazom in razmršenimi lasmi. Enkrat, ko je bila še v osnovni šoli, sta se z gospo zapletli v pogovor. Bela ji je govorila o tem, kako dela prevale, skače čez kozo in skrinjo, dela lastovke in pleza po drogovih. Narediti zna tudi premet, s pomočjo odskočne deske. In kako bo nastopala na velikih tekmovanjih. Gospe je povedala še, da obožuje akrobatske cirkusante. Gospa je ob besedi cirkusanti trznila in Beli se je zdelo, da se je njen pogled zbistril. Gospa je rekla: Trapez, joj, ja, trapez. Bela je pokimala, ja, trapez, tudi trapez, super, ane. Tudi ona bi poskusila kaj takega, cirkuškega, je hitela razlagati. Le višine se nekoliko boji.

Bela je zavzeto in predano trenirala gimnastiko, hitro je napredovala. Še posebej odlična je bila v parterju, točke s trakovi so ji najbolj ležale. Začela je tekmovati, najprej na šolskih tekmovanjih, kasneje državnih, potem se je odprla tudi tujina. Vrhunska gimnastika, akrobatika, so pisali časopisi. Čudežna mladenka. Trener je ni kaj dosti popravljal, ker je bila preprosto, kot se je izrazil, »globinsko prežeta z gimnastičnimi gibi, z močjo in milino obenem«. Bela je hitro rastla. Bila je visoka, vitka in vedno bolj elegantna. Nekdanjo fantovsko držo in hojo je prerasla, njeni gibi so postali manj sunkoviti. Delovala je mehkeje, prefinjeno. Komentator na nekem tekmovanju je dejal, da je pri akrobatskih točkah videti kot ptica, ki se pretanjeno odriva od zračnih tokov in tu in tam, nekje nad zemljo, s krili pomete po kakšnem oblaku. Romantičen človek, je pomislila. To s ptico ji je bilo všeč. In z oblaki. Da se odlepi od zemlje. Se spogleduje z nebom. Nekaj mesecev pred Belinim sedemnajstim rojstnim dnem je njene starše kontaktiral moški, ki je novačil potencialne študente za Univerzo Stanford. Stanford, kot je pojasnil, ima odličen oddelek za športnike, še posebej za tiste, ki se ukvarjajo z gimnastiko. Belo naj bi opazil na evropskem prvenstvu v Franciji pred letom dni. Prepričan je bil, da lahko dobi štipendijo, ki bo pokrila štiri leta študija in ji omogočila tako nemoteno treniranje kot akademsko odličnost. Starša sta nekaj dni premlevala o predlogu. Vedela sta, da bi bila to za hčer najboljša možna izbira. Seveda bi živeli ločeno, ampak z letalom si v dobrih 10 urah v Kaliforniji. Gotovo bo imela tekmovanja tudi v Evropi, in to bodo prav tako priložnosti za srečanja. Vedela sta, da je Bela dovolj samostojna in odgovorna za bivanje v tujini. Ko sta ji povedala za to možnost, je bila navdušena. Potihem si je že nekaj časa želela od doma. Starša je imela rada, vendar je hotela v svet, četudi neznan. Njena avanturistična narava je bila bolj očetova kot mamina dediščina. In tako ali tako je že zaradi tekmovanj precej potovala. Navajena je bila letal, tujih mest, novih ljudi.

Na odhod v Ameriko se je pripravljala dva meseca, junij in julij sta bila zapolnjena z zbiranjem podatkov o univerzi, bivanju v ZDA in s treningi. V srednji šoli si je ustvarila krog precej tesnih prijateljev in prijateljic in preostali čas v domovini je želela nameniti tudi njim. Večkrat je pomislila tudi na svojo prijateljico iz otroštva, na žensko, ki jo je srečevala pred trgovino. Nekoč je slišala prodajalko, ko je rekla: »Gospa Maruša, prosim, premaknite se, ne morete ves dan sedeti pred vhodom.« Že kakšna tri leta je ni bilo več na tistem mestu. Beli se je zdelo, da jo je nekoč opazila v bližnjem parku, hodila je počasi, v rokah je nekaj mečkala, svetleč papir, morda fotografijo, in si nekaj brundala.

Tisto poletje se je Bela priključila spletnemu forumu bodoče univerze in s študenti, ameriškimi in tujimi, ki so že imeli izkušnje, si je izmenjevala informacije. Največkrat je klepetala s fantom po imenu Robert Brown. Bil je študent umetnostne zgodovine in košarkar, ki ga je Stanford navdušeno podprl. Pri košarki se z Belo nista našla, čeprav ji je bilo všeč, da je tako uspešen (tudi sicer ji je bil všeč, poslal ji je namreč nekaj svojih fotografij, s kampusa in s treningov), jo je pa zelo pritegnil Bobov hobi, hoja po vrvi. Med drevesnimi debli. Preizkusil naj bi tudi višje lege, ji je zatrdil. V Beli se je spet okrepila želja po spoznavanju cirkuškega sveta. Lahko začne s hojo po vrvi med drevesi, potem morda višje, tako kot delajo pravi cirkusanti. Še vedno se je višine tudi malo bala. Ampak trapez, magični trapez. Sanjarila je o polni dvorani, ki ima oči uprte pod strop, tam visi ona, se ziba in telo sloči v neverjetne figure.

V ZDA je Bela pripotovala z očetom in dvema ogromnima kovčkoma. Njena garderoba je vključevala vse letne čase. Oče ji je pomagal pri selitvi v študentski dom. Športnikom je bilo zaradi napornih treningov omogočeno samostojno bivanje. Delila si je apartma, ne pa tudi sobe. Kalifornijski zrak je bil sladek, študentski kampus so poraščali ciprese, svilna drevesa, evkaliptusi in nekaj starih hrastov. Fontane so prijetno svežile ozračje. Drugi dan po prihodu je tutor Beli razkazal glavne objekte univerze in kampusa, z očetom sta v vmesnem času urejala sobo. Dnevi priprav so se hitro odvili, oče je odletel, Bela pa je delala načrte za novo življenje. Nobene napetosti ali strahu ni čutila, le silno željo, da v vsem, kar ji pride naproti, najde nekaj, kar jo vznemirja. Nič več ni bila tako samozadostna kot nekoč. Iskala je stike. Bob je bil seveda njen prvi kontakt. Drugače si ga je predstavljala. Bolj drobižkasto je deloval na sliki, ali pa si je v vmesnem času pridelal še nekaj mišic. Z Belo je hodil na kosilo, predstavil jo je svojim prijateljem, pokazal ji je, kako se hodi po vrvi. Navdušeno je poskusila, nekajkrat omahnila, že čez kakšen teden pa je zmogla narediti nekaj prav gotovih korakov. Vrv ni bila podlaga, ki bi je bila vajena, ampak njena gibkost ter zmuzljivost sta ji bili všeč.

Gimnastični treningi so bili intenzivni, vse je bilo premišljeno in natančno odmerjeno, čas za fitnes, za plavanje, za orodja in parter. In za počitek. Pragmatičnost in ciljna usmerjenost kot eni bistvenih lastnosti ameriškega načina delovanja, vendar se Beli ni zdelo, da bi bili ljudje okoli nje zavoljo takšne drže morda bolj površinski ali drug drugemu odtujeni, pomagali so ji, jo spodbujali in ji odpirali vrata na odmevna tekmovanja. Blestela je. Vmes je še vedno hodila po vrvi, se z Bobom zapletla v kratko razmerje, ki sta ga na vzajemno pobudo prekinila, in spoznavala Kalifornijo. V zimskem semestru ji je Bob, s katerim sta ostala prijatelja, obljubil obisk Oaklanda. Rekel je, da jo bo predstavil prav posebni skupini ljudi, pravim cirkusantom. V skupini, ki se imenuje Oakland Trapeze Arts in je ena najbolj znanih akrobatskih skupin v Kaliforniji, če ne v ZDA, je tudi dekle, ki bo Beli verjetno blizu, je razložil. Rekel je še, da je nekaj let starejša od nje. Česa več pa ni želel povedati.

V Oakland sta se peljala malo pred zahvalnim dnem. Načrtovala sta, da ostaneta tri tedne, saj sta zaradi tekmovanj predčasno opravila študijske obveznosti in sta si lahko vzela več prostega časa. Listi na drevesih so še nosili tople, jesenske barve in dnevne temperature so se dvignile tudi do dvajset stopinj. Izleti, na katere je Bob vodil Belo, so vedno vključevali spoznavanje novih ljudi, povsod je nekoga poznal in Belo so njegovi prijatelji takoj vzeli za svojo. Oakland ju je tisto dopoldne sprejel v dežju, že okoli poldneva pa je na mesto posijalo sonce. Po kosilu sta odšla do velike hale, nekdanjega skladišča, kjer so vadili umetniki zračnih akrobacij. Prostor je meril kakšnih 900 kvadratnih metrov, stropi pa so bili visoki gotovo deset metrov. Povsod blazine, orodja, palice za žongliranje, dva trapeza, vpeta v stropni lok, in svetleči trakovi. Bela se je z zanimanjem razgledovala, Bob je odšel v garderobo in se vrnil s prijateljem Markom in njegovim dekletom Pio. Oba sta Beli prijazno segla v roko in pohvalila njene gimnastične uspehe. Bob je prijateljem namreč večkrat pripovedoval o Belinem vzpenjanju po lestvici najboljših gimnastičark svoje generacije. Najprej je Mark razlagal o delavnicah, ki jih imajo in vključujejo trapez, obroč in tkanino, Pia je dodala nekaj besed o pripravah na zračna gibanja. Bela je zaznala, da ima Pia rahel naglas, da najverjetneje ni domačinka. Z radovednostjo jo je opazovala, medtem ko je Pia govorila o dinamiki, ritmu in hitrosti gibov v zraku. »Občutek je drugačen kot na zemlji, kjer ti nedvomno kraljuješ, ampak videti je, da sem pritegnila tvojo pozornost,« je pomežiknila Beli, nato pa v slovenščini vprašala: »Si iz Ljubljane?« Bela se je široko nasmehnila in prikimala: »Šiškarca, ja.« »Pa ti?« »Bolj centralni konec,« je rekla Pia. Bob in Mark sta šla na pivo, dekleti pa sta se razgovorili. Pia je bila šest let starejša od Bele in v Ameriki je živela že osem let. Nobena od njiju v tujini ni iskala slovenske družbe, tudi na srečanja za Slovence, ki jih je prirejala slovenska ambasada, nista hodili, vendar je Pia sledila Belinim uspehom, o njej je prebrala tudi daljši zapis v časopisu San Francisco Chronicle, kjer so jo izpostavili kot vzhajajočo gimnastično zvezdo iz miniaturne dežele, ki je bila del Jugoslavije. Pia je Belo takoj povabila na delavnico cirkuških, zlasti zračnih akrobacij, ki se je začenjala tisto popoldne. Belo je povabilo mikalo, a še vedno se ji svet deset metrov nad zemljo ni zdel tako domač kot podlaga, na kateri je uprizarjala svoje koreografije. Odvrnila je, da bo to pot opazovala in se morda kasneje odločila za takšno inštrukcijo. »Po kom pa imaš takšen smisel za obvladovanje telesa in koordiniranje zahtevnih gibov, še zlasti v zraku?« je Bela vprašala Pio. »Po mami, bi rekla,« je resno odgovorila Pia in potem utihnila.

Pia in Mark sta bila lastnika zlato rumenega kombija, na katerega sta narisala velike cvetove marjetic. »To je Kalifornija, vsi smo po malem hipiji,« je Mark rekel, če ga je kdo spraševal o dekorju njunega vozila. Večkrat sta se pripeljala v Stanford in prespala kar v rožnatem tovornjačku. Mark je bil izredni podiplomski študent kemije in predavanja so ponavadi imeli ob petkih in sobotah. Pia ga je spremljala in z Belo sta si nekajkrat privoščili branč v Tootsies Café. Velik in miren vrt z ograjo, poraslo z vrtnicami, ki so cvetele vse leto, je bil nekoč del bližnje kmetije in je izkazoval nekakšno pristno, bohotno ruralnost. Tudi po več ur sta se zadržali, sploh kadar sta si izmenjevali izkušnje s fanti, Pia je bila seveda bolj prekaljena, pred Markom je imela kar nekaj zvez, Bela jo je rada poslušala, še najbolj pa Pijine zgodbe o zračnih spretnostih. Beli so bili napor, trud, natančnost, vse to, zelo domači. Del vsakodnevne rutine, vseeno pa so se ji akrobati v zraku zdeli nekaj čisto posebnega. Kot da tam visoko premagujejo fizikalne in matematične zakone. Neotipljivost zraka je nekaj drugega od trdnosti gredi ali zemeljske podlage. Pia je govorila o tem, kako je enkrat komaj ulovila partnerjevo roko, ali pa ko sta se z Markom nepravilno zapletla s trakovi in je toliko časa visel obrnjen z glavo navzdol, da je izgubil zavest. Belo so najbolj privlačili prav trakovi, tako gladko so polzeli med stegni in meči artistov, in prefinjenost gibov, predvsem njihova mehkoba in obenem drznost.

Pia je redko govorila o svoji družini, omenila je, da je njeno mamo oče zapustil, še preden jo je rodila, očeta nikoli ni poznala, potem je izgubila še mamo. »Je umrla?« je previdno vprašala Bela. »Ne, ni, odtavala je,« je rekla Pia. Bela ni silila globlje. Čutila je, da bi to pomenilo dreganje v razjedeno tkivo. Ni dobro vedela, zakaj, ampak Pia ji je bila blizu, Beli se je zdelo, da včasih fizično čuti Pijino rano. Čeprav je Bela prihajala iz popolnoma drugačne družine, iz okolja, ki ji je ves čas nudilo oporo. V domovini ni bilo nikogar, ki bi Pio pričakal s toplino, s kakršno sprejemajo družine, ki so stkane iz ljubezni, zaupanja in privrženosti. »Vse se je obrnilo na glavo, Bela, življenje te pahne v situacije, iz katerih misliš, da se ne boš izvlekel, potem pa, ja, še naprej nekako dihaš, ampak del tebe se za vedno preobrazi, ne vem, ali v kaj boljšega ali slabšega, najbrž so pri tem na delu tudi svobodna volja, lastna odločitev in moč, ki jo nosimo v sebi, ali pa je ne.« Beli se je Pia zdela močna in krhka obenem, strašno zanimiva ji je bila, kot da sta se v njej naselila ranjen otrok, ki si želi zaščite in zavetja, ter stara duša, ki ne čuti potrebe po dokazovanju in smisla življenja ne išče v materialnem, temveč v nečem, kar biva nekje visoko, onkraj fizičnih zaznav in potreb. Pogled v Pijinih očeh, zlasti kadar je bila prežeta z žalostjo, ji je bil znan, nekje ga je že videla.

Obisk Bele in Boba se je bližal koncu, Mark in Pia sta ju povabila na nastop, ki sta ga s svojo skupino pripravljala nekaj mesecev. Pijina lepota je bila še bolj posebna, ko se je ovijala v zlat šifonski trak, se obračala, drsela, se dvigala in plesala ples svobodne ptice, vsak gib je utelešal polnost posameznega trenutka, kot da je s premiki ne le premagovala težnost, ampak ustavljala čas. Verjetno tudi zato, ker je občinstvu v dvorani v Palo Altu zastajal dih, uročila jih je in jih s svojo točko povedla v brezčasje. Bela in Bob sta sedela v tretji vrsti dolge in ozke dvorane. Pia je bila oblečena v triko kožne barve in srebrnkasto svileno obleko z naramnicami, ki se ji je pri gibanju skozi zrak tu in tam ovila okoli telesa, včasih, pri hitrih obratih, pa se je zdelo, da ima Pia krila. Čarobno glasbo za predstavo Moje srce je napisal znan francoski skladatelj Éloi Painchaud. Mark jo je čakal za odrom, skupaj sta pripravila koreografijo za to, popolnoma novo, trapezno točko. Razmišljal je o otroku. Pia je bila noseča dva meseca. Ko sta izvedela veselo novico, ni želel, da še nastopa, a tako živa in močna je bila tam zgoraj. »Še to eno Moje srce narediva, potem počitek,« je rekel, ko se je v zaodrju oblačila. Pokimala je. Obraz ji je žarel. Zaradi pričakovanja, treme, ki jo je vedno čutila pred zahtevnimi točkami, bitjeca, ki je raslo v njej. Fina, tanka tkanina, lahko, polprosojno platno z zrnato strukturo. Bila je v njegovi lasti, v njegovi milosti, ki jo je poganjala v nebo in jo spuščala bliže zemlji. Vrtela se je hitro in Beli se je zdelo, da je kljub sunkovitim obratom videla, kako je Pijin obraz popolnoma prežet z zadovoljstvom. Potem je nekaj škrtnilo, vrtljaji so postajali hitrejši, Pia se je ozrla v strop. V delčku sekunde je videla, kako se je kovinska konstrukcija, ki je vpenjala trak, začela podirati. Dvorana je prenehala dihati, Bela je zaprla oči. Nato se je slišalo paranje blaga, delček jekla, ki je držalo trakove, je delno raztrgal trak, ki se je ovijal okoli Pijinih gležnjev, in del traku se ji je omotal okoli pasu. Vse to v hipu. Sunkoma je zdrsnila proti zemlji, beseda, ki ji je še prebodla misli, je bila »otrok«. Bela je še vedno mižala, nihče ni kričal, nihče se ni premikal. Bob jo je prijel za roko. Odprla je oči. Natrgani šifon, ki je slučajno objel Pijin pas, jo je zadržal nekaj centimetrov nad zemljo. Jeklo pa je bilo že skoraj iztrgano iz stropa. Pia je omedlela. Mark je bil v trenutku pri njej, izvezal jo je iz trakov in odnesel v zaodrje. Beli je postalo slabo, potem se je hitro spravila k sebi in skupaj z Bobom stekla k Marku in Pii. Rešilec je na poti, je rekel Mark. Pia je počasi odprla oči in njeno dihanje je ujelo normalen ritem. Vse na njej je bilo videti nedotaknjeno, le bledica ji je prekrila obraz in oči je imela široko razprte, kot da bi želela objeti vse živo in neživo. V tišini so počakali na rešilca. Pregled ni pokazal nobenih anomalij. Dva utripa srca, prav taka, kot morata biti.





O avtorici


Dr. Leonora Flis je predavateljica britanske in ameriške književnosti, angleškega jezika in literarne teorije, prevajalka, literarna kritičarka, avtorica radijskih oddaj in književnica. Izdala je dve knjigi, znanstveno monografijo Factual Fictions: Narrative Truth and the Contemporary American Documentary Novel (Cambridge Scholars, 2010) in odmevno zbirko kratkih zgodb Upogib časa (LUD Literatura, 2015).





Tomo Podstenšek

ZGODBE ZA LAŽJI KONEC SVETA


Leonora Flis

ENAKOZVOČJA