PROMETNI KRIŽI IN TEŽAVE NA ČERNETOVI
NE ŠEST PASOVNICE, 
NE PODVOZA
EDEN najbolj žgočih problemov v prometni ureditvi Ljubljane je vsekakor železniški prehod na Černetovi cesti, ki povezuje ob-čini Šiška in Bežigrad. Niso redki primeri, ko se pred spuščenimi zapornicami nabere kolona, ki ovira promet celo na Celovški ce-sti. Zastoji na tem delu ceste so naravnost neverjetni, tako dolgotrajni kot tudi po-gosti. Neke raziskave so pokazale, da je cesta na tem prometnem grlu zaprta tudi po trinajst ur (v celem dnevu). Vozniki imajo ne glede na te raziskave tudi lastne izkuš-nje in se zato, če seveda nimajo časa na pretek, odločajo za daljšo pot čez središče mesta. S tem seveda obremenjujejo križi-šča na Celovški, Prešernovi in Titovi cesti; o tem, kakšno je stanje na teh točkah ob konicah, sploh ni potrebno izgubljati besed.
Vemo, da je rešitev že dolgo nakazana — gradnja podvoza. Toda, zavedamo se tudi tega, da denarja ni in ga verjetno tudi ne bo tako kmalu. Tudi če bi se gradnja v tem trenutku začela, bi trajala nekaj Iet... In ves ta čas bi se pred zapornicami nabirale kolone, dolge kolone. Zakaj?
Obrnili smo se najprej na ZŽTP Ljublja-na, kjer pa nam niso mogli dati zadovo-ljivega odgovora, ker se niso mogli sporazu-meti, kdo je pravzaprav odgovoren za ta vprašanja. Naposled smo le dobili »prave-ga« — načelnika postaje Šiška, tovariša Kav-čiča.
Že takoj na začetku pogovora nam je ne-kam resignirano, kot da ima tudi sam že dovolj teh problemov, problemčkov in zaple-tov okrog prehoda, dejal, da prav gotovo ne bomo o tej »nadlogi« izvedeli kaj več, ker on ve o tem prav toliko, kot mi.
»Zanima nas, kako vi poskušate reševati ta problem?«
»Veste, o tem je bilo že toliko govora, imeli smo že toliko sestankov, pa nikdar ni-smo mogli najti skupnega jezika. Predvsem gre tu za velike finančne izdatke, ki so ve-zani na gradnjo podvoza. Nekaj so pravza-prav že začeli meriti, pa so dela kmalu za-stala.«
»Kaj pa ste storili vi, Z2TP konkretno?« »Bili smo pobudniki vrste sestankov, to-da, kot sem dejal, nismo še našli rešitve. Govorilo se je, naj bi del prenesli s te po-staje na postajo Zalog, vendar se to ni ob-neslo. Kot veste, je največ zastojev prav za-radi premikanja na cestnem prehodu. Toda to je potrebno, ne moremu se mu izogniti, čeprav smo čas dela na tem mestu že pre-cej zreducirali.«
Pokazal je postajni poslovni red, v kate-rem je odstavek, kjer piše: »Ob konicah od 5 do 7.30 in pa od 13.40 do 15. ure se preko cestnega prehoda ne sme premikati, razen v izjemnih primerih, ki jih odobri službujoči vlakovodni odpravnik.«
Kljub vsemu pa so prekinitve ostale. Tudi »izjemni primeri« niso tako izjemni, to po-trjujejo dolge kače čakajočih vozil. Do pod-voza je torej še daleč, kako pa bi lahko ta problem še drugače rešili? Morda z ureditvi-jo ceste od Džakovičeve mimo Plinarne, kar pa je seveda tudi povezano s finančnimi stroški. Če bi upoštevali ameriške norme, bi morala biti takšna cesta, kot je Černetova, šestpasovna... Mi pa moramo razmišljati, ali bi in kako bi naredili podvoz.
Med Ijudmi kroži zgodba, ki je nadvse za-nimiva, čeprav ni nujno, da je tudi povsem verodostojna.
Ko so namreč belili pas po sredi ceste na Samovi in Cernetovi, je vsaka matična občina poskrbela za beljenje samo do že-lezniškega prehoda. Kdo pa naj bi narisal črto y »ničijem« pasu, o tem se niso mogli zediniti. In nekdo je ob tem dejal: »Kako naj se vendar dogovorijo o tako pomembnih rečeh, kot je ureditev prometa, če se niso mogli za tako malenkost...?« Kakorkoli že — z malo več razumevanja pri železničarjih, nekoliko strpnosti pri voznikih in dobro vo-ljo (ter polno denarnico) obeh občin bi se dalo to ozko prometno grlo vendarle raz-vozljati.
Andrej LOGAR